65 LR 68 / Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki (1894–1903)
Jana Hafner
Katoliško društvo  
rokodelskih pomočnikov 
v Škofji Loki (1894–1903)
Izvleček
Prispevek najprej na kratko opiše demografske razmere v Loki (občine Škofja Loka, 
Stara Loka in Zminec) konec 19. stoletja, večje spremembe v javno financiranem 
osnovnem šolstvu, novoustanovljeno obrtno-nadaljevalno šolo ter vsestranski vpliv 
obnove škofjeloškega gradu v letih 1891–1894. Loški rokodelci so s sodelovanjem  
pri obnovi vzpostavili stike s člani najstarejšega slovenskega rokodelskega društva 
na Kranjskem, kar je konec leta 1894 pripeljalo do ustanovitve Katoliškega društva 
rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki. 
Društvo, ki so ga poleg pomočnikov vsestransko podpirali tudi rokodelski mojstri,  
je pod vodenjem mestnih kaplanov opismenjevalo in izobraževalo odrasle rokodelce 
ter skrbelo za njihovo zabavo. Že leta 1895 so se začeli ukvarjati s petjem in igranjem 
burk, sestavov ter kupletov. Prav gledališče, zanj so leta 1903 v lastnem društvenem 
domu na Spodnjem trgu uredili primerne prostore, je postalo najpomembnejša 
dejavnost.
Prispevek se zaključi z letom 1903, ko so v društvo vključili tudi ženske in se pre- 
imenovali v Katoliško izobraževalno društvo v Škofji Loki. Pod tem imenom  
je delovalo do leta 1925, ko so ga preimenovali v Katoliško prosvetno društvo v Škofji 
Loki. Skoraj 47-letno delovanje je leta 1941 prekinila nemška okupacija.
Ključne	 besede:	 Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov, 1894, Loka, rokodelec, 
obrtno-nadaljevalna šola, gledališče, Ferdinand Erker, Janko Petrič, društveni dom.
Abstract
Catholic Society of Handicraft Assistants in Škofja Loka (1894–1903)
The paper first briefly describes the demographic situation in Loka (Škofja Loka, 
Stara Loka and Zminec municipalities) at the end of the 19
th
 century, major changes 
in publicly funded primary education, the newly established vocational school  

66 Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki (1894–1903) / LR 68
and the all-round impact of the renovation of Škofja Loka Castle in 1891-1894.  
By participating in the renovation, Loka craftsmen established contacts with members 
of the oldest Slovene handicraft society in Carniola, which led to the establishment of 
the Catholic Society of Handicraft Assistants in Škofja Loka at the end of 1894.
Under the guidance of the town chaplains, the Society, which was supported by crafts-
men in addition to assistants, provided adult craftsmen with literacy, education and 
entertainment. As early as 1895, they began singing and playing farces, ensembles 
and couplets. The theatre, for which suitable premises were arranged in 1903 in its 
own social centre in Spodnji trg, became the most important activity.
The article ends with 1903, when women were included in the society and it was 
renamed the Catholic Educational Society in Škofja Loka. It operated under this 
name until 1925, when it was renamed the Catholic Cultural and Educational Society 
in Škofja Loka. Almost 47 years of operation were interrupted in 1941 by the German 
occupation.
Key	 words:	 Catholic Society of Handicraft Assistants, 1894, Loka, craftsman, 
craft-continuing school, theatre, Ferdinand Erker, Janko Petrič, society home.
Uvod
Ob raziskovanju teme mi je bil v veliko pomoč Prispevek	 kroniki	 Katoliškega	
društva	 rokodelskih	 pomočnikov	 v	 Škofji	 Loki,
1
 ki ga imenujem Kronika KDRP. 
Pisali so jo predvsem predsedniki in tajniki društva. Poskrbeli so, da začetki  
društva niso šli v pozabo. 
Uradno ime je bilo Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki. 
Ker pomočniki brez strokovne in denarne pomoči svojih mojstrov, obrtnikov, ne 
bi zmogli in so se po napornem delu tudi oni radi zabavali, so že na prvi žig napi-
sali Kat. rokodelsko društvo v Loki. Obe imeni uporabljam enakovredno.
Zakaj Loka in ne Škofja Loka? V Škofji Loki je bil sedež društva. V njem so se 
družili rokodelci in drugi prebivalci takratnih občin Škofja Loka in Stara Loka. 
Prvi podpredsednik društva je bil iz Stare Loke. Tudi za društveni dom so prispe-
vali prebivalci občin Škofja Loka, Stara Loka in novoustanovljene občine Zminec.
Arhivske podatke o dekliškem ljudskem šolstvu in sodelovanju loških rokodel-
cev pri obnovi škofjeloškega gradu, ki so hranjeni v fondu AUŠL (Arhiv uršulin-
skega samostana v Škofji Loki), mi je v celoti posredovala s. Marta Triler, osu. Dr. 
France Štukl je priporočil dopolnitve prispevka. Obema se za pomoč iskreno 
zahvaljujem.
Z digitalizacijo arhivov pridobivamo vpogled v vire, ki jih do sedaj nismo 
poznali. Tudi do podatkov včasih pridemo z drugačno metodo. Prav zato nevede 
navajam povsem drug vir, kot je bil morda že objavljen v Loških razgledih ali drugi 
literaturi in pridem tudi do nekoliko drugačnih zaključkov. 
Neposredni citati iz Kronike KDRP, listin in drugih virov so pisani v poševnem tisku.
1 Kronika KDRP, str. 1–63. 

67 LR 68 / Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki (1894–1903)
Prebivalci Loke ob popisu 31. 12. 1890
Avstro-Ogrska je 31. 12. 1890 izvedla popis prebivalstva. Cesarsko-kraljeva stati-
stična komisija je leta 1894 objavila rezultate v Specijalnem repertoriju krajev na 
Kranjskem.
2
 Iz njega povzemam, da je na dan 31. 12. 1890 v Loki, to je v občinah 
Škofja Loka in Stara Loka, skupno živelo 7 592 ljudi, od tega 3 983 v Škofja Loki 
in 3 609 v Stari Loki.
3
 Iz Preglednice 1 je razvidno,
4 
da je bilo v Loki 18 % več 
prebivalk ženskega kot moškega spola (vpliv uršulinskega samostana je v izraču-
nu odstopanja izločen). Manjši delež moških je pripisati njihovi krajši življenjski 
dobi, izseljevanju, predvsem v zahodno Evropo, manj v Ameriko, vojnam v prete-
klosti ter služenju vojaške obveznosti. Ženske so se selile za zaslužkom v mesto in 
na ravnino, tudi iz Selške in Poljanske doline.
Moški Ženske Skupaj
Število  žensk 
/ 10 moških
Škofja Loka - mesto, brez samostana 479 666 1.145 13,9 129 8,9
Uršulinski samostan 204 204 2
Škofja Loka - mesto - skupaj 479 870 1.349 13,9* 131 8,9*
Škofja Loka - predmestja 389 470 859 12,1 117 7,3
Skupaj - brez podobčine Zminec 868 1.340 2.208 13,1 * 248 8,1 *
Puštal, Hosta 181 193 374 10,7 62 6,0
Zminec (vasi do Loga in hribovje) 702 699 1.401 10,0 259 5,4
Skupaj - podobčina Zminec 883 892 1.775 10,1 321 5,5
Občina Škofja Loka - skupaj 1.751 2.232 3.983 11,6* 569 6,7*
Občina Stara Loka - skupaj 1.642 1.967 3.609 12,0 694 5,2
Loka - skupaj 3.393 4.199 7.592 1.263
Loka - skupaj, brez samostana 3.393 3.995 7.388 11,8 1.261 5,9
* Izločen vpliv uršulinskega samostana.
Prebivalci
Število 
hiš
Prebivalcev 
na hišo
Popis 31.12.1890
V pretežno hriboviti podobčini Zminec, ki se je leta 1897 preoblikovala v 
samostojno občino,
5
 je bila spolna sestava prebivalstva uravnotežena.
Mesto Škofja Loka je bilo s 1 349 prebivalci tretje največje na Kranjskem,  
za Ljubljano in Idrijo.
6
 V mestu je v eni hiši v povprečju živelo 8,9 in v predme-
stjih 7,3 ljudi. V pretežno kmetijskih občinah jih je bilo manj, v Stari Loki 5,2  
in podobčini Zminec 5,5 na hišo.
Ob popisu so se vsi občani Škofje Loke in Stare Loke izrekli za katolike. Samo 
90 prebivalcev iz občine Škofja Loka in 9 iz Stare Loke si je dalo zapisati, da njihov 
2 Specijjalni repertorij je v nemškem in vzporedno slovenskem jeziku. Popisni list je imenovan zapis-
nica, popisano prebivalstvo pa pričujoče prebivalstvo.
3 V občini Stara Loka so bile tudi vse vasi od Suhe do Gorenje vasi in od Starega dvora do Žabnice.
4 Specijalni repertorij krajev na Kranjskem 1890, str. 39–41.
5 Štukl, Uprava in arhiv občine Zminec, str. 89.
6 Lah, Domoznanska črtica, str. 67–68.
Preglednica 1: Prebivalci v občinah Škofja Loka in Stara Loka na dan 31. 12. 1890. 

68 Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki (1894–1903) / LR 68
vsakodnevni občevalni jezik ni slovenski. O tuje govorečih prebivalcih več  
najdemo v LR 19.
7
Skupno število prebivalcev Loke se je ob popisu prebivalstva 31. 12. 1900
8
 
povečalo samo za 15. V občinah Škofja Loka in Stara Loka se je še povečal delež 
žensk. V Puštalu je živelo 350, v Hosti 55 ljudi; obe vasi sta od leta 1897 spadali  
v novo Občino Zminec.
Poklici kot glavni vir dohodkov konec 19. stoletja
Poklic in socialni položaj v poklicu izkazujeta gospodarsko in socialno sliko. 
Včasih na ta način prikazano stanje politične enote ni povsem objektivno. Avstro-
Ogrska je to sliko ugotavljala s popisi prebivalstva na 10 let. Popisani je za zapi-
snico navedel glavni poklic in stan v njem. Centralna popisna komisija je sodila, 
da so pridobljeni podatki o glavnih poklicih in stanu v njem pomembni. Ker dru -
gih poklicnih statistik niso imeli, jih je objavljala do nivoja okrajnega glavarstva.
Ob popisu 31. 12. 1890 je kranjsko glavarstvo, vanj sta spadali tudi občini 
Škofja Loka in Stara Loka, veljalo za gospodarsko najbolj razvito območje dežele 
Kranjske. 44,8 % prebivalcev je izkazalo, da so poklicno aktivni v kmetijstvu.
9
 
Skupaj z njihovimi družinskimi člani je od kmetijstva in gozdarstva živelo 67,5 % 
prebivalcev glavarstva. 9 od 10 lastnikov kmetij so bili moški. Kmetija je imela v 
povprečju 3 delavce, o tega sta bili 2 ženski.
10
 Kravja dekla je bil najpogostejši 
ženski poklic. 
Avstrijski statistiki so rokodelsko obrt imenovali industrija. Trgovska in obrtna 
zbornica v Ljubljani, ki je tudi sodelovala pri popisu, je industrijo imenovala obrt. 
Razlikovala je med malo obrtjo z do 20 zaposlenimi in veliko obrtjo z več kot 20 
zaposlenimi. Na Kranjskem je prevladovala mala obrt, velike skoraj ni bilo.
10,2 % prebivalcev kranjskega glavarstva je delalo v obrti. Skupaj z družinskimi 
člani je od nje živelo 19,3 % prebivalcev glavarstva. Tretjina aktivnih so bile žen-
ske, večinoma v oblačilni in tekstilni obrti. Obrtnik je v povprečju zaposloval 2,6 
pomočnikov, vključno z vajenci. Od 1 000 prebivalcev je bilo 27 nosilcev obrti 
(obrtnikov).
3,1 % prebivalcev glavarstva je ob popisu izjavilo, da so poklicno dejavni v 
trgovini in prevozništvu. Veliko je bilo malih kramarjev, trafikantk. Skupaj s svojci 
je od te dejavnosti živelo 5,6 % prebivalcev. 
Koliko obrtnikov je bilo konec 19. stoletja v Loki, ni znano. Iz podatkov o kranj-
skem glavarstvu in številu prebivalcev v obeh občinah ocenjujem, da naj bi bilo 
skupaj vsaj 220 malih rokodelskih obrtnikov, glede na cehovsko tradicijo verjetno 
precej več. Edina velika obrt je bila Krennerjeva suknarna. Guseljeva Tovarna 
7 Štukl, Škofja Loka in njeno prebivalstvo v preteklosti, str. 137.
8 Gemeindelexikon von Krain, str. 55–60.
9 Beruffstatistik, Tabelle I. Preračuni avtorice.
10 Med delavce in delavke na kmetiji so se uvrstili tudi družinski člani, ki so bili aktivni (niso bili pa 
vzdrževani).

69 LR 68 / Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki (1894–1903)
jesiha je ob popisu spadala med male obrti. Najpogostejši poklici v Škofji Loki so 
bili klobučar, čevljar, krojač, glavnikar, usnjar, barvar, tkalec, kovač, ključavničar, 
vrvar in pri ženskah šivilja.
11
Konec 19. stoletja so se moški in ženske ukvarjali tudi z domačo obrtjo in  
t. i. delom na domu. Teh podatkov gornja statistika ne zajema.
Denar in denarni zavodi
Avstro-Ogrska je 2. 8. 1892 izvedla denarno reformo. Krona, ki je temeljila na zlati 
osnovi, je postopno zamenjala goldinar; menjalno razmerje je bilo 2 kroni za  
1 goldinar. Berač in otrok sta prejela kovanec, ki je bil pol manj vreden, dekleta 
pa so se pa šopirila s še enkrat večjo doto.
12
 Prav zaradi takih zgledov so ljudje še 
dolgo računali v goldinarjih, v listinah pa navajali zneska v obeh valutah.
V Loki do leta 1896 ni bilo denarnega zavoda. Ta bi pospešil razvoj gospodar-
stva obeh občin. Mestni zastop občine Škofja Loka je pod županom Valentinom 
Sušnikom 5. 9. 1892
13
 sklepal u ustanovitvi hranilnice. A minilo je še osem let do 
ustanovitve Okrajne hranilnice in posojilnice. Kdo je glasoval s figo v žepu? 
V občini Stara Loka, ki je bila gospodarsko močna, poleg ravninskih kmetij je 
imela tudi železniško postajo, so bolj pohiteli. Julija 1896 je bila v Stari Loki usta-
novljena prva denarna ustanova v Loki: Hranilnica in posojilnica v Stari Loki.
14
Ljudsko šolstvo v šolskem kraju Škofja Loka  
konec 19. stoletja
Šolski kraj
15
 Škofja Loka je obsegal ozemlje občin Škofja Loka in Stara Loka (brez 
Žabnice in od leta 1894 brez Reteč). Starši so bili dolžni pošiljati otroke v vnanjo 
uršulinsko dekliško ljudsko šolo in deško ljudsko šolo. V obeh so se otroci učili  
v slovenskem jeziku po učnih črtežih za ljudske šole na Kranjskem. Od tretjega 
razreda so se učili tudi nemško. Nadzor nad didaktično-pedagoškim delom je 
izvajal okrajni šolski nadzornik.
Vnanja uršulinska dekliška ljudska šola je imela status zasebne šole s pravico 
javnosti.
16
 Nameščena je bila v zgradbah ob nunski cerkvi, sedaj Klobovsova ulica 
2. Od šolskega leta 1889/1890 je imela pet razredov. Vsako leto jo je obiskovalo 
od 240 do 300 deklic, od tega okrog 40 iz drugih občin.
11 Štukl, Škofja Loka in njeno prebivalstvo v preteklosti, str. 140.
12 Pančur, V pričakovanju stabilnega denarnega sistema, str. 268.
13 Štukl, Zapisniki in drugi izbrani dokumenti iz arhiva očine Škofja Loka 1861 do 1918, str. 31.
14 Vpis tvrdke, Slovenec, 26. 8. 1896.
15 Šolski kraj = šolski okoliš.
16 Podeljeni status z: Z. 3975, Hoher ministerieller Erlaß von 6. April 1872 je naveden v Jahresbericht 
des Ursulinen-Mädchen-Pensionates in Bischoflack 1903/04. Vir: AUŠL, Uršulinske šole, t. e. 3. 

70 Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki (1894–1903) / LR 68
V šolskem letu 1889/1890 je Uršulinski samostan osnoval tudi ponavljalno	
šolo	 za	 dekleta od dopolnjenega 12. do dopolnjenega 14. leta, ki v tej starosti niso 
hodila v ljudske ali nadaljevalne šole. Pouk je bil od začetka novembra do konca 
marca ob četrtkih.
17
 Časovno se ustanovitev pokriva z ustanovitvijo obrtno- 
nadaljevalne šole za fante. Uršulinski samostan je 13. 11. 1894 v okviru vnanje 
dekliške ljudske šole odprl prvi javni	 otroški	 vrtec v Škofji Loki, najprej samo za  
deklice.
18
Deška ljudska šola je bila prav tako pod loškim gradom, sedaj Klobovsova 
ulica 6. Do leta 1894 je bila štirirazredna, letno se je vpisalo okrog 300 dečkov, od 
tega od 50 do 60 iz drugih občin. Zaradi prostorske stiske je bila praviloma brez 
paralelk, tako da je bilo v nižjih razredih v enem oddelku do 90 dečkov. 
Krajni šolski svet Škofja Loka je 20. 10. 1893 potrdil nakup nepremičnine  
ob obstoječi šolski zgradbi, ki so ji dozidali prizidek. Šest let za deklicami, 10. 10. 
1895, so tako tudi dečki dobili petrazredno ljudsko šolo.
19
V obeh ljudskih šolah so marca leta 1893 uvedli pouk za šoloobvezne	 hribov-	
ske	 dečke	 in	 deklice.
20
 Najprej so ga obiskovali učenci in učenke iz vasi v občini 
Škofja Loka, ki so bile oddaljene več kot pet kilometrov od šole,
21
 naslednje leto 
tudi iz vasi v občini Stara Loka. V šolskem letu 1895/1896 je hribovsko šolo obisko-
valo 40 dečkov in 38 deklic. Pouk so imeli samo ob četrtkih.
Iz letnih poročil vodje šole Franca Pape
22
 je razvidno, da je zdravnik dr. Anton 
Arko dečkom vsako leto stavil koze (cepil).
Izobraževanje za rokodelca do leta 1888 v Loki
Do leta 1888 v Škofji Loki ni bilo obrtne šole. Za izobraževanje vajencev so skrbe-
li rokodelski mojstri sami. S pomočniškim spričevalom je rokodelec dokazal, da  
je zaključil učno dobo in postal rokodelski pomočnik. Spričevalo mu je omogoča-
lo zaposlitev kjerkoli v cesarstvu in tudi napredovanje v rokodelskega mojstra.
Pomočniško spričevalo Ivana Okorna,
23
 kasnejšega ustanovnega člana 
Katoliškega rokodelskega društva v Škofji Loki, kaže pot od vajenca do mizarskega 
pomočnika. Kot petnajstletnik se je 20. 9. 1881 začel učiti za mizarja. V natanko 
štirih letih se je izkazal za zvestega in pridnega. Po zatrdilih njegovega učnega 
mojstra Jakoba Okorna se je poklica dobro izučil. Da mizarski poklic dobro obvla-
da, je 20. 9. 1885 pokazal komisiji, ki sta jo sestavljala učni mojster Jakob Okorn in 
mizar Janez (Johan) Šubic. 
17 Podatek posredovala s. Marta Triler.
18 Kronika vnanje uršulinske šole v Škofji Loki 1891–1918 na str. 53 navaja sklep deželnega šolskega 
sveta Z.2720. Vir: AUŠL, Uršulinske šole, š. 1.
19 LP deške in obrtno-nadaljevalne šole v Škofji Loki 1895/96, str. 3–4.
20 Razpis c.-kr. deželnega šolskega sveta št. 2951 z dne 12. februarja 1893, LP 1892/93, str. 8.
21 Vključeni kraji: Log, Sv. Florjan, Sv. Andrej, Sopotnica, Sv. Ožbolt, Breznica, Sv. Barbara, Brode, 
Gabrovo, Sv. Petra Hrib, Gabrk, Sv. Filip in Jakob; podatek posredovala s. Marta Triler.
22  Franc Papa, vodja deške ljudske šole v Škofji Loki, od 1884 do 1907.
23 Ivan Okorn (1866–1958), mizarski mojster, učitelj risanja in častni član KDRP, Spodnji trg 38 (sedaj 21).

71 LR 68 / Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki (1894–1903)
Na Ivanovo prošnjo mu je bilo 21. 9. 1885 podeljeno pomočniško spričevalo 
(Lehrbrief, v nemškem jeziku), ki ga je župan Valentin Sušnik podpisal 23. 9. 1885. 
Na njem sta žiga mestne občine Škofja Loka in mojstra Jakoba Okorna. 
Ker se je Ivan (Janez) Okorn s pomočniškim spričevalom lahko izkazal kot teme-
ljito in po veljavnih postavah izučen mizarski pomočnik v kateremkoli kraju cesar-
stva, ga je ves čas skrbno varoval. V šolskem letu 1892/1893 je obiskoval tečaj za 
rokodelske pomočnike in mojstre na javni risarski šoli v Ljubljani. Tu se je naučil 
geometriškega in projektivnega risanja ter se vadil v strokovnem (elementarnem) 
risanju.
24
 Postal je odličen mizarski mojster, svoje risarsko znanje je prenašal na 
rokodelske pomočnike v Katoliškem rokodelskem društvu, kasneje tudi na obrtni 
šoli v Škofji Loki.
Obrtno-nadaljevalna šola v Škofji Loki od leta 1889
Na pobudo Janeza Bleiweisa so želeli okrog leta 1872 v deželi Kranjski ustanavlja-
ti obrtno-nadaljevalne šole. Ker niso zmogli rešiti financiranja in pomanjkanja 
ustrezno usposobljenih slovenskih učiteljev, s svojo namero niso uspeli.
25
24 Tečaj je bil organiziran v okviru Obrtne strokovne šole za lesarsko industrijo v Ljubljani, direktor 
šole prof. Ivan Šubic (sin podobarja Ivana Šubica). 
25 Serše, Strokovno šolstvo v osrednji Sloveniji do leta 1941, str. 34–35.
Lehrbrief, pomočniško spričevalo, izdano Ivanu Okornu, 21. 9. 1885 v Škofji Loki.
 (hrani: zasebni arhiv Alenke Sekirnik) 

72 Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki (1894–1903) / LR 68
Prav v tem času je dal tovarnar Alojzij Krenner pobudo za ustanovitev rokodel-
ske šole v Škofji Loki.
26
 Ob praznovanju 25. obletnice vladanja Franca Jožefa I. so 
zbrali 364 goldinarjev prostovoljnih darov. Ker šole niso ustanovili, so denar 
namensko naložili. Do 1. 1. 1889 se je vloga povečala na 697 goldinarjev.
27
 
Za avstrijski del cesarstva je bil 24. 2. 1883 sprejet prvi zakon o ustanavljanju 
obrtno-nadaljevalnih šol.
28
 Nadučitelj Franc Papa je 7. 8. 1885 na seji mestnega 
zastopa občine Škofja Loka dosegel sklep, da občina zaprosi okrajno glavarstvo, 
da bi naslednje leto v Loki ustanovili obrtno šolo.
29
 Pripravil je tudi učni črtež, ki 
ga je ministrstvo za uk in bogočastje 11. 10. 1888 z odlokom št. 19824 začasno 
potrdilo.
30
 Pri odločitvi ni bilo nepomembno, da je bil leta 1872 že zbran namen-
ski denar. Z njim so pokrili začetno delovanje šole.
Za oskrbo in nadzor obrtno-nadaljevalne šole so ustanovili odbor v sestavi: 
mestni župan Valentin Sušnik kot predsednik, okrajni šolski nadzornik Andrej 
Žumer kot zastopnik vlade, veleposestnik Ivan Guselj, lastnik tovarne Alojzij 
Krenner, ključavničarski mojster Jakob Gašperin in vodja šole Franc Papa.
31
  
V obrtno-nadaljevalno šolo v Škofji Loki, ki je bila združena z deško ljudsko šolo, 
so vpisali dečke, ki so dokončali štirirazredno ljudsko šolo. 50 krajcarjev šolnine 
so porabili za knjige, pisalno in risalno orodje. 
S poukom so začeli v začetku februarja leta 1889. Učence s slabim ljudskošol-
skim znanjem so razvrstili v pripravljalni tečaj, boljše v prvi razred. Prvo šolsko 
leto je trajalo le 6 mesecev, nato 7, od začetka oktobra do 1. maja. Pouk so imeli 
vsako nedeljo od 8. do12. ure, nato popoldan uro verouka, med tednom ob pone-
deljkih in petkih od 19. do 21. ure. Učili so učitelji deške ljudske šole:
32
• v pripravljalnem tečaju: čitanje, številjenje, pisanje in risanje,
• v 1. razredu: obrtno spisje, obrtno številjenje, geometrično, projektivno in 
prostoročno risanje,
• v 2. razredu: obrtno spisje, obrtno številjenje, knjigovodstvo, strokovno  
risanje za stavbeni in mehanično-tehnični obrt, za umetnost in malo obrt.
Franc Papa je učil risanje, ki se ga je naučil leta 1890 na izpopolnjevanju na 
obrtni šoli v Gradcu.
33
V šolskih letih od 1889/1890 do 1893/1894 se je vsako leto izobraževalo od 69 
do 91 vajencev. Manj kot polovica jih je bilo sposobnih za napredovanje v višji 
razred. Še deset let po ustanovitvi šole je Franc Papa slab učni uspeh pripisal dej-
stvu, da nekaj učencev ni poprej nikokršne šole obiskovalo, nekateri pa so obisko-
vali šolo samo za silo in so pozneje kot pastirji še to pozabili, kar so se učili, tako 
niso znali pri vstopu v obrtno šolo niti brati, niti pisati.
34
 
26 LP deške šole v Škofji Loki 1888/89, str. 12.
27 Prav tam, str. 12.
28  Serše, Strokovno šolstvo v osrednji Sloveniji do leta 1941, str. 35–36.
29  Štukl, Zapisniki in drugi izbrani dokumenti iz arhiva očine Škofja Loka 1861 do 1918, str. 22.
30  LP deške šole 1888/1889, str. 12.
31  Prav tam, str. 13.
32  Prav tam, str. 13.
33  LP deške šole 1890/91, str. 7.
34  LP obrtno-nadaljevalne šole 1900/1901, str. 11.

73 LR 68 / Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki (1894–1903)
Upad vpisa 1895/1896 do 1900/1901 je pripisati uvedbi petega razreda ljudske 
šole. Z razvojem tehnologije (specializacija, industrializacija) in potrošnih navad 
se je potreba po nekaterih rokodelskih poklicih zmanjšala (glavnikarji, tkalci, 
klobučarji in usnjarji/strojarji). Čedalje večje je bilo povpraševanje po mizarjih. 
Ker še ni bilo čevljarske in gumarske industrije, se je še vedno veliko fantov izo-
braževalo za čevljarje. 
35
Z obnovo škofjeloškega gradu v letih 1891–1894 pridobi 
vsa Loka
Prednica Benedikta de Renaldy je 23. 12. 1890 v imenu Ursulinen-Convent in 
Bischoflack ter ob soglasju knezoškofa dr. Jakoba Missie
36
 s tedanjim lastnikom 
Janezom Baumgartnerjem podpisala pogodbo o nakupu loškega gradu.
37
 
Uršulinska samostanska skupnost je grad v letih 1891–1895 povsem prenovila in 
ga povezala s samostanom ter dekliško šolo pod njim. 
Večino pogodbenih del je izvedla Kranjska gradbena družba (Krainische 
Baugesellschaft) iz Ljubljane, ključna dela pa italijanski in ljubljanski rokodelci.  
V posel je vključila tudi loške rokodelce: 7 zidarjev, 18 tesarjev in mnogo podajal-
cev.
38
 Loški stavbeniki so se s sodelovanjem veliko naučili. V letih 1894–1895 so 
obnovo deške ljudske šole izvedli sami pod vodstvom starološkega župana Jakoba 
Jelovčana. Stavbna dela na škofjeloškem gradu so prinašala zaslužek tudi loškim 
gostilničarjem, gospodinjam, trgovcem, voznikom, čevljarjem, krojačem in dru-
gim rokodelcem. 
35  Vir podatkov: LP deške šole in LP obrtno-nadaljevalne šole.
36 Jakob Missia (1838–1902), doktor teologije, 1884–1897 ljubljanski knezoškof, prvi kardinal sloven-
skega porekla.
37 Gorišek, Škofjeloški grad, str. 16.
38 Spisi, Računi za zidanje in prezidave gradu in samostana 1891–1893, t .e. 23. Vir: AUŠL, Spisi.
Preglednica 2: Vpis v obrtno-nadaljevalno šolo v Škofji Loki pred uvedbo petrazredne deške  
ljudske šole (1889/1890 do 1893/1894) in po njej (1895/1896 do 1900/1901).
35
Obrtni poklic
1888/89 do 
1893/94
1895/96 do 
1900/01 Obrtni poklic
1888/89 do 
1893/94
1895/96 do 
1900/01
Glavnikar 77 8 Trgovski učenec 11 10
Črevljar 58 59 Mesar 3 12
Mizar 45 66 Kamnosek 11 13
Kovač 42 40 Sodar 8 9
Ključavničar 33 34 Sedlar 6 5
Krojač 29 23 Kotlar 3 7
Pek 21 18 Tkalec/prelec 33 7
Usnjar/strojar 29 16 Kolar 11 5
Klobučar 30 14 Razni poklici 30 8
Skupaj 480 354

74 Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki (1894–1903) / LR 68
Zasebna notranja dekliška šola in internat sta po prenovi dobila sodobne pro-
store. Šola, vanjo je povprečno letno hodilo le od 3 do 10 domačink, se je v šol-
skem letu 1894/1895 preoblikovala v osemrazredno. France Pokorn, zgodovinar 
loških korenin, je že leta 1894 poudaril: S prenovo, za katero ni bilo potrebno 
občinama Škofja Loka in Stara Loka nič odšteti, je veliko pridobila tudi vnanja 
dekliška ljudska šola.
39
 
39 Pokorn, Loka, Dom in svet, 1894, str. 693.
Škofja Loka pred prenovo gradu - okrog 1890. (vir: Dom in svet, 1891/3) 
Škofjeloški grad v začetku 20. stoletja, pod njim dekliška šola.  
(hrani: Slovenski šolski muzej)

75 LR 68 / Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki (1894–1903)
Kulturna društva v Loki v času ustanovitve Katoliškega 
rokodelskega društva
Leta 1894, ob ustanovitvi Katoliškega rokodelskega društva, sta v Škofji Loki delo-
vala Narodna čitalnica in Slovensko bralno društvo. Narodna čitalnica kot najsta-
rejše slovensko kulturno društvo v Škofji Loki, ustanovljena leta 1862, je v pravi-
lih 17. 12. 1893 na novo opredelila društveni namen:
40
• čitanje časopisov in knjig, pisanih v raznih evropskih jezikih,
• razveseljevanje v besedah, plesih, igrah in veselicah.
Duhovnikov, ki so bili pred tem vrsto let njeni člani, leta 1894 ni bilo več med 
njimi
41
 (razcep duhov!). 
Slovensko bralno društvo v Škofji Loki, ustanovljeno leta 1892, je svoj namen  
v pravilih opredelilo podobno kot čitalnica.
42
 Izpustili so le razne evropske jezike 
in plese. Njegovi člani so bili tudi duhovniki.
Prvi katoliški društvi rokodelskih pomočnikov na 
Slovenskem (1855)
Po zgledu Adolfa Kolpinga
43
 in njegovih rokodelskih društev so se 29. 4. 1855 v 
Ljubljani združili rokodelski pomočniki ter ob pomoči profesorja ljubljanskega 
bogoslovnega učilišča dr. Leona Vončine ustanovili Katoliško društvo rokodelskih 
pomočnikov. Društvo je rokodelskim pomočnikom v Knežjem dvorcu v Gosposki 
ulici ponudilo zatočišče, strokovno in splošno izobraževanje ter zabavo. Pri  
izobraževanju so pomagali srednješolski profesorji in ljudskošolski učitelji. Gojili 
so petje, gledališče in godbo. Socialno visoko stoječi gospodje so nesebično gmotno 
in moralno podpirali društvo. Leta 1887 je društvo sezidalo rokodelski dom.
44
 
Leta 1855 je bilo ustanovljeno tudi rokodelsko društvo v Mariboru. 
Po letu 1855 je ustanavljanje katoliških rokodelskih društev na Slovenskem 
zamrlo. Ponovno so ga obudili v osemdesetih letih 19. stoletja (npr. v Šentvidu 
1883, v Novem mestu 1886), pospešili pa po I. Slovenskem katoliškem shodu leta 
1892 v Ljubljani.
40 SI_AS_68/16-1/ t. e. 3, a. e. 555.
41 Jesenko, Narodna čitalnica v Škofji Loki, str. 98–111.
42 SI_AS_68/16-1/ t. e. 3, a. e. 491.
43 Adolf Kolping, kaplan v Kölnu, kasneje stolni vikar, je 2. 4. 1849 ustanovil prvo društvo katoliških 
rokodelskih pomočnikov v Srednji Evropi. Pred vpisom na srednjo šolo se je izučil za čevljarja,  
zato je dobro poznal poklicne in socialne razmere rokodelcev. Program društva je bil: Iz vajencev in 
pomočnikov vzgojiti dobre katoličane, dobre mojstre in dobre državljane. Kolping ni gradil na  
razrednem boju, pač pa je blažil socialno zlo in vzgajal.  – Povzeto po: Jubilejni zbornik KDRP 
Ljubljana, str. 23–26.
44 Jubilejni zbornik KDRP, Ljubljana, str. 17.

76 Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki (1894–1903) / LR 68
Ustanovitev Katoliškega društva rokodelskih 
pomočnikov v Škofji Loki
V času prenove škofjeloškega gradu so prišli ljubljanski obrtniki v Škofjo Loko na 
izlet. Domačim obrtnikom so priporočali, naj ustanovijo obrtno društvo.
45
 Idejo 
je izpeljal mestni kaplan Ferdinand Erker.
46
 Hodil je od hiše do hiše, nagovoril  
je ostale rokodelce
47
 in tudi mestnega župnika Janeza Tomažiča. Ustanovili so 
Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki.
48
Janez Tomažič
49
 je društvena pravila, na njih je bil kolek za leto 1893 za 1 fl, 
poslal v potrditev Okrajnemu glavarstvu v Kranj.
50
 Pravila so morali v nekaterih 
45 Kronika KDRP, str. 1.
46 Ferdinand Erker (1866–1939), katehet v deški ljudski šoli in mestni kaplan v Škofji Loki, kasneje 
dekan v Kočevju.
47 Kronika KDRP, str. 1.
48 SI_ZAL_ŠKL/0091, t. e. 1, a. e. 22.
49 Tomažič Janez (1841–1900), mestni župnik v Škofji Loki, zaslužen za ureditev mestnega pokopališča.
50 SI_ZAL_ŠKL/0091, t. e. 1, a. e. 26.
Pismo Okrajnega glavarstva v Kranju Zl. 19.059 mestnemu župniku Janezu Tomažiču o potrditvi 
Pravil KDRP v Škofji Loki, 17. novembra 1894. (hrani: ZAL, Enota v Škofji Loki) 
48

77 LR 68 / Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki (1894–1903)
členih izboljšati, nato jih je deželna vlada v Ljubljani 15. 11. 1894 z odlokom  
št. 3.246/pr, potrdila.
51
 Okrajno glavarstvo v Kranju je Janeza Tomažiča o tem 
obvestilo z dopisom v nemškem jeziku.   
Janez Tomažič je 25. 11. 1894 zaprosil za potrditev pravil še knezoškofijski 
ordinariat v Ljubljani.
52
 V dopisu, dne 28. 11. 1894, je sporočilo, da je cerkvena 
stran osnovanje društva vzela radostno na znanje in predložena pravila potrdila. 
Knezoškofijstvo želi pri začetem plemenitem delu obilno uspeha in blagoslova  
božjega. 
53
Vsi pisni kontakti župnika Janeza Tomažiča s knezoškofijstvom v Ljubljani so 
potekali v slovenskem jeziku.
Osnovalni shod Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov je bil v nedeljo, 
2. 12. 1894, v pritličju mestnega župnišča (sedaj Mestni trg 39). Udeležilo se ga je 
12 pomočnikov. Za predsednika je bil izbran mestni župnik Janez Tomažič, ki je 
za namestnika imenoval starološkega kaplana Avguština Šinkovca.
54
 
51 SI_AS_68/16-1/ t. e. 3, a. e. 588.
52 Škofja Loka, leto 1894. Vir: NŠAL 10.
53 Škofja Loka, leto 1894. Vir: NŠAL 10.
54 Iz Škofje Loke, Slovenec, 13. 12. 1894, in Kronika KDRP, str. 2.
Dopis knezoškofijstva v Ljubljani o odobritvi Pravil KDRP 28. novembra 1894.  
(hrani: Nadškofijski arhiv Ljubljana)
 53
 

78 Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki (1894–1903) / LR 68
Loški rokodelci so dobili društvo in predsednika, ki ni vedel, kaj bi z društvom. 
Društveni člani so prvič in, kot je pokazala bodočnost, ne zadnjič, stopili skupaj 
ter pokazali svojo bojevitost. Uprli so se cerkvenim oblastem, če je verjeti pisate-
lju Finžgarju, tudi s podporo drugih duhovnikov v dekaniji.
55
 Dosegli so, da je 
Ivan Tomažič odložil predsedstvo (predništvo). Njegovo mesto je prevzel kaplan 
Ferdinand Erker.
56
 Novega društvenega predsednika je 10. 3. 1895 potrdil knezo-
škof dr. Jakob Missia.
57
 
Pravila Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov  
v Škofji Loki
58
Namen društva je bil, da rokodelske pomočnike vzgaja v vrle, poštene mojstre s tem, 
da v njih vzbuja verski in meščanski čut. Zaščitnik društva je bil sv. Jožef, zavetnik 
rokodelcev, 19. marec je bil tudi društveni praznik.
Poleg pouka v krščanskem nauku so v pravila zapisali, da želijo uvesti pouk 
pisanja, računstva, risanja, zemlje- in prirodoznanstva, petja, očitnih govorov, bra-
nja primernih spisov, razgovarjanja, razveseljevanja, vzajemnega spodbujevanja  
z zvestim spolnjevanjem dolžnosti katoliškega kristijana. 
Redni udi (člani) društva so bili rokodelski pomočniki. Mojstri so bili častni 
člani. Slednji in drugi dobrotniki so društveni blagajnici vsako leto kak gotov  
55 Finžgar, Leta mojega popotovanja, str. 123–124.
56 Kronika KDRP, str. 2.
57 Prav tam, str. 2 in 3.
58 SI_AS_68/16-1, t. e. 3, a. e. 588.
Vsprejemnica štev. 31 v KDRP v Škofji Loki s podpisoma predsednika Ferdinanda Erkerja 
in staroste Luke Južine. (hrani: ZAL, Enota v Škofji Loki) 

79 LR 68 / Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki (1894–1903)
znesek darovali. Društveni član je prejel vsprejemnico. Z njo se je smel udeleževa-
ti shodov, poukov in kratkočasov. Ženske in vajenci niso mogli biti člani društva. 
Očiten pregrešek, ki omadežuje dobro ime ter zapeljevanje drugega društvenega 
uda na kriva pota, je vodil v izbris iz članstva. Predsednik (prednik), ki je bil vedno 
duhovnik, je čul nad društvom. Brez njegove vednosti in dovoljenja društvo ni 
moglo narediti nič. Poiskal je učitelje, da poučujejo brez plačila. Imenoval je svojega 
namestnika, tajnika in denarničarja. Društveni člani so iz svojih vrst izvolili staro-
sto (starešino), ki ga je potrdil predsednik. Na pol leta so izvolili tudi rednike 
(vodnike).
Ostro je bilo prepovedano politično in zabavljivo besedovanje kakor tudi kvarta-
nje. Leta 1895 so sprejeli dodatna notranja pravila v štirih točkah.
59
 Prvi dve sta se 
nanašali na versko življenje, tretja je prepovedovala grešna znanja in četrta plese. 
Po pravilih se je tudi postopalo. Maja 1895 se je naenkrat opomnilo 10 društvenikov 
radi prestopanja 3. in 4. točke in ker je bil opomin brezuspešen, je naenkrat vsih  
10 se izklučilo, med njimi starosta.
60
 
Glavni vir društvenih dohodkov so bila darila častnih in podpornih članov ter 
dobrotnikov, nekaj so iztržili od veselic in društvenih večerov, nekaj od članarin. 
Že prvo leto so začeli zbirati za zastavo.
Prvi koraki: učilnica, oder, izobraževanje in petje
61
Predsednik Ferdinand Erker je za društvene potrebe najel stanovanje v 2. nadstro-
pju gostilne Pri Franceljnu na Glavnem trgu.
62
 Najprej je uredil učilnico. Takoj so 
namestili tudi oder in platno. Društvena soba je bila na razpolago vsem članom ob 
delavnikih po končanem delu in ob nedeljah po končani deseti maši vedno do 
vnaprej določene večerne ure. Po zgledu Kolpingovih društev je lahko rokodelec 
iz tujih krajev prespal v društveni sobici.
Ob nedeljah zvečer so se redni člani zbrali na obveznem shodu. Pridružili so se 
jim tudi častni in podporni člani. Podpredsednik je imel najprej govor, nato  
so zapeli in se prosto zabavali. 
Ferdinand Erker je rokodelce učil brati in pisati, starološki kaplan Avgust 
Šinkovec
63
 računstvo in nemščino, mizarski mojster Ivan Okorn risati. Drugega, 
razen da je učenje potekalo med tednom zvečer, ni znanega.
Peti so se učili v dveh skupinah. Janko Hafner, starološki organist, je vadil že 
izvežbane pevce, Bernard Pirnat, mestni organist, začetnike. Takoj so kupili 
pesmarice in 24 snopičev narodnih pesmi. Za 200 goldinarjev so pri organistu  
p. Hugolinu Sattnerju kupili tudi klavir. Prvega, ki ga je društvu podaril Karel 
59 Kronika KDRP, str. 3.
60 Prav tam, str. 4.
61 Prav tam, str. 3.
62 Sedaj Mestni trg 3, nasproti Sokolskega doma in kina.
63 Avguštin Šinkovec (1839–1926), 1894–1897 kaplan v Stari Loki. 1903–1918 mestni župnik v Škofji 
Loki, podpornik Katoliškega izobraževalnega društva in loških orlov. Somišljenik politika dr. Ivana 
Šušteršiča, nasprotnik liberalcev in pristašev dr. Antona Korošca.

80 Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki (1894–1903) / LR 68
Friderik Jožef pl. Strahl iz Stare Loke, so od tedaj uporabljali le na vajah.
64
 Kasneje 
sta bila organista tudi Anton Čadež (katehet v uršulinskem samostanu, skladatelj) 
in Davorin Cvenk. Sodelovali so tudi s p. Hugolinom Sattnerjem.
Veselice in društveni večeri – začetki gledališča
Veselice	 so pripravljali enkrat mesečno. Program je bil vnaprej določen. Včasih 
jo je otvoril domači pevski zbor, drugič eden od organistov z igranjem na klavir. 
Sledil je govor podpredsednika društva ali katerega vabljenih duhovnikov  
(dr. Aleš Ušeničnik, Matija Mrak, F. S. Finžgar, F. Bleiweis in drugi). Nato je spet 
zapel moški zbor. Na koncu so zaigrali igro, ki so jo vsi zelo težko čakali.
V letih 1895–1903 so se prostovoljni igralci Katoliškega rokodelskega društva 
naučili več kot trideset iger, večinoma burk: Vaški skopuh, Stara škatlja, Slep ni lep, 
Dimnikar in knez, Klepetec, Zamujeni vlak, Dr. Čuden in njegov sluga, Cigan čarov-
nik, Živa podoba, Denar ali nos, Srečen konec, Vsak po svoje igra, Novi zvonovi na 
krtinah ali srečna sprava, V zadnjem trenotku, Viktorija, Skriven zaklad, 
Vedeževalka, Pravica se je izkazala, Kmet – Kralj Herod, Obleka naredi človeka, 
Sinovo maščevanje, Trije gospodje pa ena suknja, Zmedena štrena, Dr. Vseznal  
in njegov sluga Štipko Tiček, Stanovitni kraljevič, Stava, V Ameriko, Podoba M.  
Božje Kulmske,
65
 Štefan Zmeda, Mlini pod zemljo ali zadnje ure poganstva v Rimu 
in Občinski tepček.
66
 
Prva igra je bil Vaški skopuh (14. 7. 1895).
67
Uprizarjali so tudi krajše šaljive prizore: Debeluhar, Bonifacij Simplicij žolna, 
Jabolčna potica, Stric Burkleževa smola, Nočni čuvaj, Ponesrečena glavna skušnja, 
Dvoboj, Oj ti cigani in zagotovo še kakšnega. Zapeli so tudi šaljive kuplete: 
Beraček, Copatek, Mesto in vas, Postrežček. Ženske vloge so igrali moški. Iz vabila 
na otvoritev društvene dvorane razberem, da so bil igralci Davorin Cvenk, Peter 
Jakelj, Janko Benedik, Jan. Joževec, Leopold Poljanec, Ivan Langerholc, Franc 
Babič, Jan. Šober in Jan. Gaber.
68
 Ob smrti so se zahvalili igralcu in pevcu Lovrčku.
Po vrnitvi iz Rima je v letih 1895–1896 v Stari Loki kot kaplan služboval dr. Aleš 
Ušeničnik.
69
 Rojen v Poljanah, v letih 1877–1880 učenec deške ljudske šole v Škofji 
Loki, se je dejavno vključil v društvo. Igralcem je napisal sestava, ki so ju ponavlja-
li še leta po njegovem odhodu: Pegam pred Loko in Palčki (Zwerge).
70
64 Kronika KDRP, str. 5.
65 13. 1. 1901 slavnostna predstava v čast knezoškofa A. B. Jegliča (od 11. do 14. 1. na vizitaciji  
pri uršulinkah).
66 Zbrano iz Kronike KDRP.
67 Kronika KDRP, str. 18.
68 Kronika KDRP, str. 52 in 53.
69 Aleš Ušeničnik (1868–1952), doktor filozofije in teologije, redni profesor na ljubljanski Teološki 
fakulteti, eden od ustanoviteljev SAZU. 
70 Kronika KDRP, str. 6.

81 LR 68 / Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki (1894–1903)
Pisatelj F. S. Finžgar, mestni kaplan, je na prošnjo društvenega predsednika 
Petriča pomagal igralcem pri izgovorjavi.
71
 Toda F. S. Finžgarju sta hoja po hribih, 
povezana z obveznostmi mestnega kaplana, in živahno zasebno življenje vzela 
veliko časa. Sodelovanje z rokodelskim društvom ga je dodatno oviralo pri knji-
ževnem ustvarjanju. Od tod verjetno kritičen zapis: Tudi nekaj prosvetnega življe-
nja je bilo. Kake prireditve s petjem, govorom, igrica. Toda vse je bilo brez pravega  
načrta. Za silo.
72
Društveni večeri, ki so jih pripravili na društvene praznike 19. marca in  
8. decembra, so bili podobni veselicam. Igri je vedno sledila tombola. Za slednjo 
so zapisali, da je bila vsih veselje in trošt.
73
Društveni izleti
V društveni kroniki najdemo dve vrsti izletov: božjepotna romanja in obiske roko-
delskih društev. Skoraj vedno so s seboj vzeli društveno zastavo.
Prvi izlet so pripravili na binkoštni ponedeljek leta 1895. Popoldne so odšli  
v bližnji Crngrob, kjer so bile cerkvene slovesnosti, nato prosta zabava. Istega 
leta, 25. 8., so odšli na Brezje. Društveni pevski zbor je z dovršenim petjem skrbel 
za zabavo in je za to požel obilo hvale. Pridružili so se jim Ločani in okoličani.
74
 
Oboje so ponovili leta 1896.
4. 5. 1897 so odšli na izlet na Sušo pri Zalem Logu. Ob povratku so v Ferbarjevi 
hiši v Železnikih priredili dobrodelni koncert za revne otroke. 29. 8 1897 so se z 
zastavo udeležili otvoritve rokodelskega doma na Vrhniki. Pevci so spet poželi 
veliko odobravanje. 16. 7. 1899 so se z železnico zapeljali preko Jesenic in Trbiža 
do Žabnic v Kanalski dolini; povzpeli so se na 1721 m visoke Sv. Višarje. Izlet so 
ponavljali tudi naslednja leta. 8. 7. 1900, ko je društvo že vodil Janko Petrič,  
so odšli v Velesovo, po maši pa naprej v Cerklje. Po kosilu je bila prosta zabava  
z mnogovrstnim sporedom.
75
 Z bolj posvetnim izletom so bili tako zadovoljni, da 
se je tajnik Franc Babič že v kroniki priporočil za vnaprej.
Blagoslovitev društvene zastave 23. avgusta 1896
Zastavo Katoliškega rokodelskega društva v Škofji Loki so izdelali v Inomostu 
(Innsbruck).
76
 Na njej sta bila na modri podlagi z zlatom uvezena bel križ in sv. 
Marija. Na drugi strani, ki je bila rdeča, je bil uvezen sv. Jožef, rokodelec. Slovesno 
so jo blagoslovili 23. 8. 1896. Velike društvene obletnice so šteli od tega datuma 
dalje in ne od ustanovitve.
71 Kronika KDRP, str. 34.
72 Finžgar, Leta mojega popotovanja, str. 128.
73 Kronika KDRP, str. 19.
74 Prav tam, str. 5.
75 Kronika KDRP, str. 37.
76 Prav tam, str. 10.

82 Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki (1894–1903) / LR 68
Dr. Aleš Ušeničnik je v časopisu Slovenec
77
 objavil nepodpisan članek z naslo-
vom Slavnost v Loki. Ker v njem prikaže potek slovesnosti v Avstro-Ogrski  
v tistem obdobju in še posebej, ker so banovinske oblasti v Kraljevini Jugoslaviji 
podobno slovesnost 1931 prepovedale, ga povzemam v izvirnem, skrajšanem 
besedilu: 
Zadnja nedelja, dne 23. avg., je bila za Škofjo Loko in Staro Loko posebno slove-
sen dan. […] postavljali so se mlaji, pletli venci, delali slavoloki. Vsa Loka se je pra-
znično odela. Brezštevilno zastav je vihralo s hiš (na prste ene roke si lahko preštel 
tiste hiše, ki niso izobesile zastave). V predvečer je krepka domžalska godba priredi-
la mirozov, v nedeljo zjutraj pa budnico.
Večina gostov je prišla z vlakom ob 8. Sprejeli so jih odposlanci društva na kolo- 
dvoru, vse društvo z godbo jih je pričakovalo pred mostom ob slavoloku. […] Nato 
so odkorakala vsa zbrana društva k drugemu slavoloku na Mestnem trgu in tam 
pričakovala prevzv. Knezoškofa. Zagrmeli so streli, zvonovi zazvonili, pripeljali so 
se Prevzvišeni […].
Točno ob ½ 10. je zopet zasvirala godba. Začel se je razvijati sprevod. Na čelu  
je stopal voditelj z glasniško palico v roki. Za njim so šla najprej društva
78  
in kot zadnje prvo kat. društvo rok. pomočnikov na Kranjskem, namreč ljub- 
ljansko, z zastavo, ki jo je blagoslovil še sam Kolping; vodil ga je predsednik  
g. prof. Gnjezda. Za društvi sta šla starološki in mestni župan, oba z odposlanci 
zastopa. 
[…] 16 manjših družic je nosilo na trakovih zavito zastavo. Družicam se je pri-
družila kumica, bl. gospa Ema Krenner z dvema častnima družicama, gdč. Emo 
Krenner in Mimi Jesenko. Zadaj je stopalo domače rokodel. društvo, pomočniki  
in častni udje mojstri. Završili pa so sprevod prevzv. knezoškof z duhovnim  
spremstvom.
Tako se je pomikal ves sprevod med pokanjem topičev in slovesnim zvonjenjem 
po mestnem trgu, pod slavolokom, ki je nosil napis:
Bog blagoslovi pošteno rokodelstvo!
Naprej zastava katoliških rokodelcev!
V cerkvi so prevz. najprej blagoslovili zastavo. Naša pesem je zadonela po cer-
kvi,[…] Potem so pritrjevali žeblje: Prevzvišeni, g. kumica, g. nunski župnik, gg. 
predsedniki društev, g. nunski oče, g. mestni župan, […].
[…] in vsa čast in hvala Ločanom, posebno gospem in gospicam, pa tudi 
Staroločanom, ki so radodarno zlagali sklad za zastavo!
Sledil je cerkveni obred, nato sprevod do društvenih prostorov. Tu so prebrali 
pozdrave mariborskega rokodelskega društva in telegramske pozdrave sorodnih 
društev z Dunaja, Vrhnike, Zagorja in Kamnika.
77 Slavnost v Loki, Slovenec, 26. 8. 1896.
78 Gasilno in Bralno društvo iz Škofje Loke (Čitalnica se ni odzvala vabilu), Železniško bralno društvo, 
kat. društva rokod. pomočnikov iz Zagorja, Vrhnike, Kamnika, Novega mesta, Št. Vida, Kat. družba 
 iz Ljubljane, pevsko društvo Zvon, Šentvidska čitalnica, Konserv. obrtno in delavsko društvo iz 
Ljubljane.

83 LR 68 / Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki (1894–1903)
Ob 3. uri popoldne je bil zopet obhod po mestu, potem pa so se zbrana društva 
vkljub slabemu vremenu napotila v Staro Loko […]. Tudi Stara Loka je imela pra-
znično obleko. Topiči so grmeli, zvonovi zvonili, z mlajev in hiš pa so vihrale zasta-
ve in napisi pozdravljali došle goste: »Služimo vsi edini, Bogu in domovini!« 
[…].Ob 5. uri se je začel koncert na Štemarjih, zakaj kakor je oznanjal nad  
vhodom napis:
Po delu in po trudu milo,
pošteno nam je razvedrilo!
Vrstila sta se petje in godba, in težko je bilo vsem, ko je prišel čas razhoda …
Blagoslovitve zastave se je udeležilo 13 društev s Kranjske, združila je vse loške 
stanove, moške in ženske. Rokodelsko društvo jih je tudi povezovalo s tradicijo 
loških cehov. Le Narodna čitalnica pod predsedstvom dr. Antona Arka se ni 
odzvala povabilu.
79
Bolniška blagajnica in čebelica
Člani so v društveno blagajnico mesečno vplačevali 20 krajcarjev. Polovico so 
porabili za pokrivanje društvenih stroškov, drugo polovico so namenili za bolni-
ško blagajnico. Iz nje so bolnim članom izplačevali po 2 goldinarja na teden, do 4 
tedne, ob večjih potrebah nekoliko več.
80
 V letu 1897 so pogoje zaostrili. Pravico do 
izplačila so bolni rokodelci dobili šele po šestih mesecih članstva. Novim članom, 
ki so vstopili po 40. letu starosti, je podporo smel odobriti le glavni odbor.
81
Predsednik društva Jožef Brešar
82
 se je trudil, da bi mladeničem privzgojil smi-
sel za varčevanje. V ta namen je ustanovil čebelico. Po njegovem odhodu je zamrla, 
a 16. 2. 1902 so misel nanjo obnovili.
83
Skrivnostna hranilna knjižica št. 139716 
Do sedaj je veljalo, da je hranilna knjižica št. 139716 iz leta 1895 zapuščina  
France Šubic.
84
 Po pregledu listine in neuspešnem iskanju pokojne v mrliških 
knjigah se mi je zastavljalo vprašanje. Franca Šubic je Ferdinandu Erkerju listino 
izročila prostovoljno. Kje je dobila toliko denarja? Kdo stoji za darovalko?
23. 1. 1895, dober mesec po ustanovitvi društva in le nekaj dni po tem, ko  
je Ferdinand Erker postal predsednik, mu je Franca Šubic izročila hranilno  
knjižico št. 139716. Začetni polog ni znan. Ob izročitvi je hranilna vloga znašala 
okrog 1.300 goldinarjev (2.600 kron).
85
 Hranilna knjižica je bila prinosniški  
79  Kronika KDRP, str. 6.
80  Prav tam, str. 6.
81  Prav tam, str. 31.
82  Jožef Brešar (1869–1943), mestni kaplan v Škofji Loki 1897–1899.
83  Kronika KDRP, str. 45.
84  Pirc, Od »Slovenskega bralnega društva« do društva »Prosveta«, str. 124.
85  Preračun avtorice iz 1.366 fl 21 kr na 41. strani Kronike KDRP.

84 Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki (1894–1903) / LR 68
vrednostni papir. Hranilnica je bila dolžna izplačati vloženi znesek skupaj z 
obrestmi kateremukoli prinosniku. 
Darovalec denarja je z listino o izročitvi izrazil namen. Denar naj se uporabi za 
gradnjo ali nakup doma Kat. društva rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki. S tem, 
ko je društvo listino evidentiralo med svojim premoženjem in je knjižico hranil 
kaplan Erker, je zagotovil tihi nadzor nad denarjem in preprečil njegovo morebi-
tno zlorabo. Iz društvene kronike razberemo, da so se občasno spraševali, kje je 
knjižica, še posebej, ker so se predsedniki menjavali.
86
Ferdinand Erker je 28. 9. 1896 znesek pri Kranjski hranilnici vnovčil in ga 6. 10. 
1896 pod boljšimi pogoji vložil pri Ljudski hranilnici v Ljubljani. Knjižica je dobila 
številko 128. Ob odhodu iz Škofje Loke jo je odnesel s seboj. Zaupal jo je šele mestne -
mu kaplanu Jožetu Brešarju, ta pa ob odhodu 17. 9. 1899 novemu kaplanu Janku 
Petriču,
87
 ki je denar porabil v skladu z željo darovalca.
Krstna knjiga škofjeloške župnije beleži Franco Šubic, rojeno 3. 12. 1867  
v Brodeh, umrlo 25. 5. 1951 v Preddvoru.
88
 Njen oče je bil Janez Šubic, brat  
86 SI_ZAL_ŠKL/0091, t. e. 2, a. e. 33.
87 Kronika KDRP, str. 33.
88 Matricula online, Signatura 03243, Krstna knjiga Škofja Loka 1849–1873, str. 175. Vir: NŠAL.
Listina o izročitvi hranilne knjižice št. 139716.
86
 (hrani: ZAL, Enota v Škofji Loki) (Slika 6)

85 LR 68 / Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki (1894–1903)
prof. dr. Simona Šubica. Ob popisu prebivalcev 31. 12. 1890 je stalno živela v 
Kapucinskem predmestju 10 (Pri Gusel). Znala je brati in pisati, po poklicu je bila 
kravja dekla.
89
Ob smrti fizika prof. dr. Simona Šubica
90
 je prof. Ivan Šubic
91
 v Ljubljanskem 
zvonu objavil prispevek, iz katerega poskušam razumeti občutje in navade  
prof. dr. Simona Šubica: Rojen je bil v Brodeh. Štel se je za farana Škofje Loke. Tudi  
v tujini je bil zvest svoji domovini Kranjski. Želel si je srečno bodočnost vseh 
Slavenov. Vedno je varčeval za dobre namene. V dobro svojih nečakov je ustanovil 
poseben sklad in enemu od njih kupil veliko posest v Zmincu.
92
Na osnovi navedenega trdim, da je bil denar, ki ga je Franca Šubic 23. 1 1895 
izročila Ferdinandu Erkerju, neposredno ali posredno last prof. dr. Simona 
Šubica. Poznal je finančno pravo, saj je med drugim služboval na Trgovski akade-
miji v Gradcu. Imel je motiv. Kot reven dijak in študent je z veliko odtegovanja in 
s pomočjo dobrotnikov prišel do izobrazbe, zato jo je toliko bolj cenil.
93
 Bil je 
veren katoličan in pripaden škofjeloški župniji.
Predsednik Janko Petrič je 19. 3. 1903 na občnem zboru poročal, da mu  
je Frančiška Šubic iz Gabrka (blizu Zminca) za gradnjo društvenega doma, ko  
je zmanjkalo denarja, posodila 2.000 kron.
94
 Prof. dr. Simon Šubic je bil takrat še 
živ.
Priprave na gradnjo društvenega doma
Članom društva se je 29. 6. 1899 predstavil novi mestni kaplan, štiriindvajsetletni 
Janko Petrič.
95
 Ker ga Janez Tomažič, mestni župnik, v skoraj letu vodenja društva 
ni predlagal za predsednika, so častni člani in odborniki: Franc Babič, Janez 
(Ivan) Okorn, Franc Rupar, Janez Karlin, Tomaž Gašperšič, Mihael Blaznik in 
Franc Mravlja 13. 3. 1900 ponovno pokazali svojo bojevitost in novega knezoško-
fa A. B. Jegliča prosili,
96
 da ga imenuje.
97
 Ta je že naslednji dan zaprosil Ivana 
Tomažiča, da sporoči morebitne pripombe.
98
 Janko Petrič je v Škofji Loki kot 
mestni kaplan in društveni predsednik ostal do septembra 1904. 
89 SI_ZAL_ŠKL/0063, t. e. 162, zapisnica za Kapuzinervorstadt 10.
90 Simon Šubic (1830–1903), rojen v Brodeh, ljudsko šolo obiskoval v Škofji Loki, doktoriral iz fizike  
v Tübingenu, pisal učbenike za fiziko za gimnazije in realke, umrl v Gradcu. Več: Južnič v: LR 46,  
LR 47, LR 49, LR 58 in LR 59.
91 Ivan Šubic (1856–1924), sin podobarja in slikarja Ivana (Johana) Šubica, profesor matematike in  
prirodopisa, prvi in dolgoletni ravnatelj obrtnih šol v Ljubljani.
92 Šubic, Prof. dr. Simon Šubic. V: Ljubljanski zvon 12/1903, str. 748.
93 Južnič, Fizik Simon Šubic (1850–1903), str. 350.
94 Kronika KDRP, str. 60.
95 Janko Petrič (1875–1936), kaplan v Škofji Loki 1899–1904, kasneje župnik pri Sv. Petru, Ljubljana .
96 Anton Bonaventura Jeglič (1850–1937), doktor teologije, ljubljanski škof (1898–1830), zgradil  
Zavod sv. Stanislava v Št. Vidu, ustanovil prvo gimnazijo na Slovenskem, na kateri so vse predmete 
poučevali izključno v slovenskem jeziku. 
97 SI_ZAL_ŠKL/0091, t. e.1, a. e.25.
98 SI_ZAL_ŠKL/0091, t. e.1, a. e.25.

86 Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki (1894–1903) / LR 68
Na občnem zboru 19. 3. 1900 so sprejeli sklep, da društvo za 4.040 goldinarjev 
kupi Kufrov vrt,
99
 kjer naj bi stal novi društveni dom. Kupnino so pokrili s sredstvi 
na hranilnih knjižicah France Šubic in Vzajemnega podpornega društva  
št. 436
100
 ter posojilom, najetim pri posojilnici v Stari Loki (2.400 goldinarjev).
  
Na prošnjo Janka Petriča so hribovski kmetje darovali les za gradnjo doma (122 
smrek, hrastov in kostanjev). Največ, 5 do 8 dreves, so prispevali Stanišnik, Košir, 
Završnik, Kamnar, Janšč, Krtelj in Presečnik.
101
 Spravila lesa so se lotili društveni-
ki, za prevoz so najeli voznike s konji.
102
Ko je Stavbinsko delavsko društvo iz Ljubljane predstavilo gradbeni načrt  
in predračunsko vrednost 15.000 kron, so misel na gradnjo novega doma  
začasno opustili. Mizarski mojster Janez (Ivan) Okorn je v najetem namestil  
nov oder, kranjski slikar Matija Bradaška pa naslikal nov lep zastor z blejskim  
otokom.
103
Kufrov vrt so prodali lekarnarju Ervinu Burdychu. Po poplačilu dolga starolo-
ški posojilnici je društvu ostalo 4.350 goldinarjev (8.700 kron).
104
 Tudi les so 
prodali za 900 kron. Čisti iztržek po pokritju stroškov prevoza je bil 456 kron. 
Ervin Burdych
105
 je postal tudi prvi učitelj tamburaškega zbora, ki so ga ustanovi-
li na občnem zboru 19. 3. 1902.
106
Gradnja društvenega doma na Spodnjem trgu
Ko se je na Spodnjem trgu pokazala priložnost za nakup nadstropne hiše z arka-
dnim dvoriščem, nekdanjo usnjarsko delavnico, hlevom, drugimi pritiklinami, 
zemljišči in gozdnimi deleži, imenovane Koroščeva hiša,
107
 so pohiteli. Janko 
Petrič in odbornik Jan Kavčič sta se z lastnikom Janezom Jenkom iz Lipice 13. 6. 
1902 dogovorila za ceno 14.000 kron. Že 14. 6. 1902 je bil pri notarju Niku Lenčku 
podpis kupne pogodbe.
108
 Društvo je 6.000 kron plačalo takoj, za preostanek, 
8.000 kron, je Janez Jenko odobril posojilo s 5 % obrestno mero. Zavaroval ga je  
z vpisom zastavne pravice na zemljiščih.
Škofjeloški stavbenik Angelo Molinaro je izdelal načrt za novo dvorano in sobo, 
mestno županstvo je 8. 7. 1902 izdalo stavbinsko dovoljenje štev. 1386
109
 za 21 m 
dolgo in 7,5 m široko dvorano.
110
 V njene temelje so vzidali skrinjico. Vanjo so  
dali denar, ki je bil tedaj v rabi: bronasta kovanca za 1 in 2 vinarja, kovanca  
99  Zemljišče, kjer stoji nekdanja Nama (bodoča knjižnica), vključno s parkom pred njo.
100  Kronika KDRP, str. 26.
101   Hišna imena kmetij z loških hribov.
102  Kronika KDRP, str. 42–43.
103  Prav tam, str. 43.
104  Prav tam, str. 43.
105  Ervin Burdych (1860–1924), lekarnar v Škofji Loki.
106  Kronika KDRP, str. 45.
107   Štukl, Knjiga hiš II, str. 102.
108  SI_ZAL_ŠKL/0091, t. e. 2, a. e. 33.
109 SI_ZAL_ŠKL/0091, t. e. 2, a. e. 36.
110   Veliko dvorano so zgradili kasneje.

87 LR 68 / Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki (1894–1903)
iz niklja za 10 in 20 vinarjev ter srebrn kovanec za 1 krono. Priložili so listino  
z naslednjim besedilom:
V petindvajsetem letu papeževanja Nj. Svetosti sv. Očeta Leona XIII. Pod 
vlado presvetl. cesarja Frančiška Jožefa I., ko je ljubljansko nadškofijo vodil 
presvetli knezoškof dr. Ant. Bonaventura Jeglič in škofjeloški župniji 
načeloval župnik Feliks Zavodnik, položimo temelj prostorninam, ki naj 
bodo v duševno korist mladeži in vsemu prebivalstvu škofjeloškemu.
J. Petrič,  
predsednik
111
Mestno županstvo je 13. 1. 1903 z dopisom št. 60 izdalo dovoljenje za rabo  
dvorane v društvene namene,
112
 vanjo so namestili oder in zastor. Nanj je kranjski 
slikar Matija Bradaška naslikal zastopnike raznih obrtnih stanov. Nad njimi so  
plavali angeli, ki so predstavljali vero, upanje in ljubezen. V ozadju zastora se je 
kazalo loško mesto.
113
Društveni dom, nanj so obesili tablico z napisom Rokodelski dom,
114
 nova  
dvorana in vse nepotrebne nepremičnine, kot so bili gozdni deleži, ki so jih kasne-
je prodali, je stal 24.389 kron. Društvo se je zadolžilo za 15.523 kron.
115
 
111   Kronika KDRP, str. 51.
112  Prav tam, str. 52.
113  Slovenec, 7. 2. 1903.
114  Kronika KDRP, str. 52.
115  Prav tam, str. 60.
Zastor v novi dvorani Katoliškega rokodelskega društva – naslikal Matija Bradaška, 1903. 
(hrani: Jana Hafner)

88 Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki (1894–1903) / LR 68
Člani glavnega odbora so bili odločeni skrbeti za društveni dom in poplačati 
dolgove. V ta namen so 9. 3. 1903 ustanovili gospodarski odsek v sestavi Tomaž 
Gašperšič, Lovro Planina starejši, Jože Debeljak in Ivan Okorn. Takoj so sprejeli 
Pravila za hišnika
116
 in se lotili obnove hiše (društvenega doma). Tudi v društve-
nem domu na Spodnjem trgu so po Kolpingovem vzoru uredili sobico za tujce.
Svečana otvoritev društvenega doma in nove dvorane  
na Spodnjem trgu – 2. februar 1903
Na svečnico, 2. 2. 1903, so društveniki ob 9. odšli iz starih društve-
nih prostorov Pri Franceljnu v mestno cerkev k sv. maši. Po njej je 
sledil sprevod mladeničev z društveno zastavo čez Glavni trg, po 
Grabnu na Spodnji trg. Novo dvorano je blagoslovil predsednik 
Janko Petrič, v tem času administrator v mestni župniji.
117
Ob 19. uri je bila slavnostna predstava v do zadnjega kotička 
natlačeni dvorani. Po štirih tamburaških točkah, nastopu moške-
ga zbora (Nedved: Avstrija, Gerbič: Pevski poziv) in četverospevih 
(Ipavec: Planinska roža, Laharnar: Lovčevo slovo) ter govoru stol-
nega kanonika dr. Andreja Karlina
118
 so gledalci težko dočakali 
igro Mlini pod zemljo ali zadnje ure poganstva v Rimu. Slovenec je 
še posebej pohvalil Leopolda Poljanca v vlogi Numida, črnega 
Afrikanca, prebrisanega spletkarja, in Ivana Langerholca v vlogi 
Metrana, lakomnega odrtnika, lastnika podzemeljskih mlinov.
Pomembni redni in častni člani Katoliškega rokodelskega 
društva
Ferdinand Erker in Janko Petrič, društvena predsednika, ki sta v času od leta 1894 
do 1903 pustila velik pečat, sta bila že omenjena. Iz Kronike KDRP in razpolo- 
žljivih listin razberem imena naslednjih društvenih članov:
• Anton Jugovec, prvi in večletni tajnik, zelo verjetno kancelist
119
 v  
Stari Loki,
• Franc Babič (Kapar), ustanovni član, starosta, denarničar, blagajnik,  
tajnik, krojaški mojster,
• Alojzij Finžgar, starejši (Brojenčk), ustanovni in častni član, kamnosek,
• Franc Rupar (Lahov), ustanovni in častni član, kovaški mojster,
116  Prav tam, str. 53.
117  Otvoritev nove dvorane društva katol. rokodelskih pomočnikov, Slovenec, 7. 2. 1903.
118   Andrej Karlin (1857–1933), rojen v Stari Loki, doktor teologije, kasneje vodja Alojzijevišča in  
 Zavoda sv. Stanislava, tržaško-koprski in lavantinski škof.
119  Uradnik.
Vabilo na otvoritev društvenega doma. (hrani: ZAL, Enota v Škofji Loki) 

89 LR 68 / Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki (1894–1903)
• Ivan (Janez) Okorn, ustanovni in častni član, mizarski mojster,
• Mihael Blaznik, častni član, čevljarski mojster,
• Tomaž Gašperšič, častni član, krojaški mojster,
• Janez Kavčič (Mišnčar), rednik, starosta, častni član, kleparski mojster,
• Janez Lapajne, častni član,
• Anton Šubic, starejši (Ledrar), častni član, usnjarski mojster,
• Blaž Guzelj, častni član,
• Lovrenc Planina, starejši (Gračanc), častni član, dežnikar,
• Luka Južina, prvi društveni starosta, mizar,
• Franc Mravlja, denarničar,
• Anton Tavčar, blagajnik,
• Ivan Lotrič, tajnik,
• Ivan Langerholc, blagajnik.
Predsedniku Janku Petriču so pri vodenju gradnje društvene dvorane pomaga-
li Franc Babič, Janez Kavčič, Angelo Molinaro, Tine Osredkar (Brojan) in Franc 
Rupar. Na občnem zboru 19. 3. 1901 so ugotovili, da ima društvo 31 rednih in  
20 častnih članov.
120
 Iz celotnega dogajanja pa lahko razberemo, da je bilo prista-
šev društva veliko več.
Pristop Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov k Slovenski krščansko 
socialni zvezi so 15. septembra 1903 odklonili.
121
 O tem naj bi odločali po preobli-
kovanju društva.
Izredni društveni občni zbor – 27. september 1903
Na izrednem občnem zboru Katoliškega rokodelskega društva 27. 9. 1903 so se vsi 
uklonili in društvu dali širšo podlago.
122
 S preoblikovanjem v Katoliško izobra- 
ževalno društvo v Škofji Loki je društvo odšlo v novo dobo. Prvi korak je bila vklju-
čitev žensk v pevski zbor.
Zaključek
Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov je bilo začetnik organizirane kultur-
ne dejavnosti med preprostimi ljudmi v Škofji Loki. Uresničilo je tisto, kar so 
napisali na listino, ki so jo vzidali v temelje prve društvene dvorane. Zagotovilo  
je prostore, ki so po skoraj 120 letih še vedno v duševno korist mladeži in vsemu 
prebivalstvu škofjeloškemu.
120 Kronika KDRP, str. 38.
121  Prav tam, str. 62.
122 Kronika KDRP, str. 63.

90 Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki (1894–1903) / LR 68
KRATICE IN OKRAJŠAVE:
AS  Arhiv Republike Slovenije
AUŠL Arhiv uršulinskega samostana v Škofji Loki
fl  goldinar
K  krona
KDRP Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki
LP  Letno poročilo
LR  Loški razgledi
NŠAL Nadškofijski arhiv Ljubljana
SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti
ZAL Zgodovinski arhiv Ljubljana
VIRI:
Arhivski viri:
AUŠL, Spisi, Računi za zidanje in prezidave gradu in samostana 1891–1893, t. e. 23.
AUŠL, Uršulinske šole, š. 1, Kronika vnanje uršulinske šole v Škofji Loki 1891–1918.
AUŠL, Uršulinske šole, t. e. 3, Jahresbericht des Ursulinen-Mädchen-Pensionates in Bischoflack 
1903/04.
NŠAL 10, Škofja Loka, leto 1894, Dopis: št. 122. J. Tomažiča z dne 25. novembra 1894 na  
knezoškofijski ordinariat.
NŠAL 10, Škofja Loka, leto 1894, Dopis: Knezoškofijstvo ljubljansko dne 28. novembra 1894 
velečastitemu gospodu Janezu Tomažiču.
SI_AS_68/16–1, Kraljevska banska uprava Dravske banovine, Upravni oddelek, 
 Serija društvenih pravil po katastru, t. e. 3, a. e. 491 Lese Verein in Bischoflack.
SI_AS_68/16–1, Kraljevska banska uprava Dravske banovine, Upravni oddelek, 
 Serija društvenih pravil po katastru, t. e. 3, a. e. 555, Narodna Čitalnica in Bischoflack.
SI_AS_68/16–1, Kraljevska banska uprava Dravske banovine, Upravni oddelek, 
 Serija društvenih pravil po katastru, t. e. 3, a. e. 588, Handwerksgehilfen-Verein /katholi-
scher/ in Bischoflack.
SI_ZAL_ŠKL/0063, Občina Škofja Loka, t. e. 162, Popis prebivalstva Škofja Loka-Mesto: 
Aufnahmsbogen der Bevölkerung und der wichtigsten häuslichen Haustiere nach dem 
Stande vom 31.12.1890 - Kapuzinervorstadt 10.
SI_ZAL_ŠKL/0091, Katoliško prosvetno društvo Škofja Loka, t. e. 1, a. e. 1, Kronika Kat.  
društva rokodelskih pomočnikov (1894–1903), Kat. izobraževalnega društva (1903–1925) 
in Kat. prosvetnega društva (1925–19--) v Škofji Loki. Sestavil Jesenovec France,  
t. č. preds. gledališkega odseka, Škofja Loka, 25. septembra 1932. 
SI_ZAL_ŠKL/0091, Katoliško prosvetno društvo Škofja Loka, t. e. 1, a. e. 2, Zapisniki sej 
Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov Škofja Loka 1895–1912 – Prispevek  
h kroniki katoliškega društva rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki (okrajšano:  
Kronika KDRP).
SI_ZAL_ŠKL/0091, Katoliško prosvetno društvo Škofja Loka, t. e. 1, a. e. 22; Zl.19.059. 
Bezirkshauptmannschaft in Krainburg vom 17. November 1894 na Johann Tomažič in 
Bischoflack.
SI_ZAL_ŠKL/0091, t. e.1, a. e.25, Dopis: Presvitli Knez in škof, milostljivi gospod! Škofja Loka, 
13. sušec 1900.
SI_ZAL_ŠKL/0091, t. e.1, a. e.25, Dopis: Velečastiti gospod svetnik! V Ljubljani, 14/3 1900,  
št. 96, podpis: + Anton Bonaventura.
SI_ZAL_ŠKL/0091, Katoliško prosvetno društvo Škofja Loka, t. e. 1, a. e. 26, Pravila »Katol.  
društva rokodelskih pomočnikov« v Škofji Loki.
SI_ZAL_ŠKL/0091, t. e. 2, a. e. 33, Kupna pogodba v obliki notarskega pisma z dne  
14. junija 1902.

91 LR 68 / Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki (1894–1903)
SI_ZAL_ŠKL/0091, t. e. 2., a. e. 36, Mestna občina Škofja Loka – Stavbinsko dovoljenje št. 1386 z 
dne 8. julija 1902. 
Časopisni viri:
Pokorn, Franc: Loka. Dom in svet, letnik 7, Ljubljana, 1894.
Slovenec, 1890–1903, posamezne številke
Šubic, Ivan: Prof. dr. Simon Šubic. Ljubljanski zvon, 1903, str. 744–748.
Ustni viri:
dr. France Štukl, Sveti Duh, Škofja Loka
s. Marta Triler, Uršulinski samostan Sv. Duh, Škofja Loka
LITERATURA:
Berufsstatistik nach Ergebnissen der Volkszählung vom 31. December 1890 in den im
Reichsrathe vertretenen Königreichen und Ländern. 5. Heft. Kärnten und Krain. V: 
Österreichische Statistik, Wien : K. K. statistische Central-Commission, 1894. 
Finžgar, Fran Saleški: Izbrana dela : [v sedmih knjigah]. Celje : Mohorjeva družba, 1959–1962. 
Knj. 7: [Leta mojega popotovanja], 1962, 435 str.
Gemeindelexikon von Krain. : bearbeitet auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom  
31. Dezember 1900. Wien : K. K. Hof- und Staatsdruckerei, 1905, 238 str.
Gorišek, Doroteja: Škofjeloški grad : Samostan uršulink v Škofji Loki 1890. V: Loški razgledi 40, 
Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1993, str. 15–30.
Jesenko, Marija: Narodna čitalnica v Škofji Loki 1862–1924. V: Loški razgledi 23, Škofja Loka : 
Muzejsko društvo 1977, str. 98–109.
Jubilejni zbornik Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov ob petinsedemdesetletnici. 
Ljubljana : Odbor Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov, 1930, 126 str.
Južnič, Stanislav: Fizik Simon Šubic (1830–1903). V: Loški razgledi 46, Škofja Loka : Muzejsko 
društvo, 1999, str. 349–366.
Južnič, Stanislav: Poljanec Simon Šubic (1830–1903) je objavil prve znanstvene razprave iz  
fizike v slovenskem jeziku. V: Loški razgledi 47, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2000,  
str. 77–98.
Južnič, Stanislav: Simon Šubic, pisec fizikalnih učbenikov. V: Loški razgledi 49, Škofja Loka : 
Muzejsko društvo, 2002, str. 35–51.
Južnič, Stanislav: Znameniti fiziki – matematiki iz loške okolice v preteklosti (1. del). V: Loški 
razgledi 58, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2011, str. 47–98.
Južnič, Stanislav: Znameniti fiziki – matematiki iz loške okolice v preteklosti (2. del). V: Loški 
razgledi 59, Škofja Loka : Muzejsko društvo, 2012, str. 81–58.
Lah, Evgen: Domoznanska črtica. V: Letopis Slovenske Matice za leto 1896, Ljubljana : 
Slovenska Matica, 1896, str. 58–74.
Koledar Družbe sv. Mohorja. Celovec : Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1895–1905.
Letno poročilo petrazredne deške ljudske in obrtno-nadaljevalne šole v Škofji Loki [za šolska 
leta 1895/1896, 1896/1897, 1897/1898, 1898/1899, 1899/1900, 1900/1901 in 1901/1902]. 
Škofja Loka : Šolsko vodstvo koncem šolskega leta. Dostopno: Digitalna knjižnica Slovenije 
(dLib.si). 
Letno poročilo četverorazredne deške ljudske šole v Škofji Loki [za šolska leta 1888/1889, 
 1889/1890, 1890/1891, 1891/1892, 1892/1893 in 1893/1894]. Škofja Loka : Krajni šolski svet 
v Loki [Šolsko vodstvo, Ljudska šola v Škofji Loki]. Dostopno: Digitalna knjižnica Slovenije 
(dLib.si). 
Mohorič, Ivan: Problematika domače obrti v zadnjem stoletju. V: Slovenski etnograf letn. 3/4, 
Ljubljana : Etnografski muzej, 1951, str. 9–27.
Nerat, J. Mihael: Popotnikov Koledar za slovenske učitelje 1892 s popolnim imenikom šolsk. 
oblastnij, učiteljišč, ljudskih šol in učiteljskega osobja po Južno-Štajerskem, Kranjskem, 
Primorskem in slo. delu Koroškega po stanju v začetku šolskega leta 1891/92. Celje : 
»Dragotin Hribar«, 1891, 190 str.

92 Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki (1894–1903) / LR 68
Pančur, Andrej: V pričakovanju stabilnega denarnega sistema. Celje : Zgodovinsko društvo 
Celje, 2003, str. 239–262.
Pirc, Tone: Od »Slovenskega bralnega društva« do društva »Prosveta«. V: Loški razgledi 17, 
Škofja Loka : Muzejsko društvo, 1970, str. 117–134.
Serše, Aleksandra: Strokovno šolstvo v osrednji Sloveniji do leta 1941 : s posebnim ozirom na 
obrtno šolstvo na področju Kranjske. Ljubljana : Arhiv Republike Slovenije,  
1995, str. 34–41.
Special-Orts-Repertorium von Krain : Neubearbeitung auf Grund der Ergebnisse der 
Volkszählung vom 31. December 1890 = Specijalni repertorij krajev na Kranjskem : na 
novo predelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. decembra 1890. Wien : A. Hölder, 
1894, str. 38–44.
Štukl, France: Knjiga hiš v Škofji Loki. 1, Predmestja Karlovec, Trata, Studenec, Kapucinsko 
predmestje : druga polovica 18. stoletja do 1980. Škofja Loka [i. e.] Ljubljana :  
Zgodovinski arhiv, 1981, 183 str. (Gradivo in razprave/Zgodovinski arhiv Ljubljana ; 4).
Štukl, France: Knjiga hiš v Škofji Loki. 2, Klobovsova ulica, Mestni trg, Spodnji trg, Cankarjev 
trg, Blaževa ulica : druga polovica 18. stoletja do 1984. Škofja Loka [i. e.] Ljubljana : 
Zgodovinski arhiv Ljubljana, 1984, 221 str. (Gradivo in razprave/Zgodovinski arhiv 
Ljubljana ; 7).
Štukl, France: Škofja Loka in njeno prebivalstvo v preteklosti. V: Loški razgledi 19, Škofja Loka : 
Muzejsko društvo, 1972, str. 131–142.
Štukl, France: Uprava in arhiv občine Zminec (1897–1945). V: Loški razgledi 15, Škofja Loka : 
Muzejsko društvo 1968, str. 89–94.
Štukl, France: Zapisniki in drugi izbrani dokumenti iz arhiva občine Škofja Loka od 1861  
do 1918. Ljubljana ; Škofja Loka : Zgodovinski arhiv Ljubljana, 1979, 156 str. (Gradivo in  
razprave ; 1).
Vodopivec, Peter: Od leta 1860 do leta 1918. V: Slovenska zgodovina : od prazgodovinskih  
kultur do začetka 21. stoletja. Zv. 2, Ljubljana : Modrijan, 2016, str. 457–517. 
Vogelnik, Dolfe: Gradivo k poklicni statistiki slovenskega prebivalstva za razdobje od 1890  
do 1931. V: Tehnika in gospodarstvo letn. 6, št. 1/2, Ljubljana : Društvo Napredek, 1940,  
str. 17–23.
Zajc-Cizelj, Ivanka: Šolski sveti in šolski odbori v letih 1869–1941. V: Arhivi : glasilo Arhivskega 
društva in arhivov Slovenije 17, št. 1/2, Ljubljana : Arhivsko društvo Slovenije, 1994,  
str. 69–73.
Summary
Catholic Society of Handicraft Assistants in Škofja Loka (1894–1903)
The first part of the paper presents the number and structure of the population  
of Loka (municipalities of Škofja Loka and Stara Loka) and the occupational  
structure of the population in the Carniola District, for which data from the census  
of 31 December 1890 were used. In the following part it first describes girls’ and boys’ 
elementary school education, then the establishment of a vocational school in  
Škofja Loka in 1889 and the first years of its operation.
At the end of the 19
th
 century, the renovation of Škofja Loka Castle had an important 
impact on girls’ public education, the economy and life in Loka in general, which was 
carried out by the Ursuline monastery in Škofja Loka with the approval of Archbishop 
Dr. Jakob Missie in the years 1891–1894.
During the castle renovation, the people of Loka established contacts with craftsmen 
from Ljubljana. Among them were members of the Catholic Society of Handicraft 

93 LR 68 / Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov v Škofji Loki (1894–1903)
Assistants in Ljubljana, the oldest Slovene handicraft society, founded in 1855 on the 
example of the societies of Adolf Kolping.
This cooperation led to the establishment of the Catholic Society of Handicraft 
Assistants in Škofja Loka. Its founding general assembly was held on December 2, 
1894, after the Ljubljana provincial government for Carniola and the Ljubljana arch-
diocese approved the association’s rules on November 15, 1894, and on November 28, 
1894.
From the very beginning, they used the name Catholic Handicraft Society in Loka. 
The word “assistants” was omitted because handicraft “masters” were very support-
ive of the association financially and professionally, and the name Loka was used 
because the association members were from the municipalities of Škofja Loka and 
Stara Loka.
Membership of the society was only for men, and the town chaplain was always its 
president. Strict social rules were consistently enforced.
At the beginning of 1895, the city chaplain Ferdinand Erker organized the learning 
of reading, writing, arithmetic, German, drawing, and then singing for already 
trained singers and beginners in the rented society premises.
After a hard day’s work, the artisans loved to have fun on Sundays. In seven years, 
they learned more than 30 texts of theatrical plays, mostly farces. These were per-
formed at parties (non-dance parties) and social evenings. They began to go on pil-
grimages and lay excursions; in 1895 to Crngrob and Brezje, in 1899 to Sv. Visharium 
in the Kanal Valley. They visited related societies. They were very proud of the society 
flag.
A good month after the founding of the association, Franca Šubic handed over a  
savings book to its president, Chaplain Erker, with the instruction to use the money 
for a handicraft centre. The article states that Franca Šubic was the niece of physicist  
Prof. Dr. Simon Šubic, a native of the parish of Škofja Loka, and that a large part of 
the money for the purchase of the community centre came directly or indirectly from 
his income.
In 1902, the Catholic Association of Handicraft Assistants in Škofja Loka bought 
Koroška’s house on Spodnji trg. Under the leadership of the diligent president, 
Chaplain Janko Petrič, it arranged the association’s centre and built a new hall, 
which was officially opened on 2 February 1903. Janko Petrič blessed the hall in  
the morning, and in the evening they acted the first play Mills Under the Earth or  
The Last Hours of Paganism in Rome.
It is now Spodnji trg 14, and it houses the Škofja Loka theatre, Loški oder.