ILUSTRIRANI SLOVENEC
TEDENSKA PRILOGA SLOVENCA
Leto VI
29, junija 1930
Štev. 26
K letošnjemu Vidovemu dnevu: Naši prostovoljci
1. Tedanji prestolonaslednik-regcnt Aleksander na solunski fronti v razgovoru s slovenskim prostovoljskim častnikom dr. Ravnikom. — 2. Skupina slovenskih prostovoljcev na Krfu meseca marca 1918. Od leve na desno stoje: dr. Ravnik, ing. Geržina, Fr. Radešček, Sire, Martelauc in Ferluga. — 3. Član Jugoslovanskega odbora, dr. B. Vošnjak, sredi slovenskih prostovoljskih častnikov v Winchestru na Angleškem, meseca decembra 1917. — 4. Sedmi jugoslovanski prostovoljski polk
odhaja spomladi 1917 drugič na fronto v Besarabiji.
202
K sestanku zunanjih ministrov male antatitc. rolliti na .Stil>skc I'I(m> v \ i-sokili Tatiuh, kjer so vrši letošnja kotilcieiica male alitante in ki se je /arudi izpremeiiib iiu ronuiiiskein piestolu nekoliko zakusiiilu.
Mirko   Neudorfer,   minister   brez   portfelja, četrti \odilrii član i)ivše Radićeve HSS.  ki  jo  vstopil   ob   (iriliki  zadnjih rckoustrukcij naše vlade v k.abinet.
Na desni:
Z vsesokolskega zleta v Belgradu. Kakor znano se ho vršil letošnje poletje v Belgradu vsesokolski zlet, ki se je otvoril z velikim nastopom naraščaja ob priliki hinkoštnili praznikov. Naša slika nam kaže pogled na telovadišče ob priliki govora   prosvet.   ministra   Maksiraioviča.
Spodaj :
Volitev novega reis-iil uleme. Zaradi demisije dosedanjega verskega poglavarja uašili muslimanov, Čaiiševiča, so je vršila dne II. t. m. v belgrajski Bairakli džamiji volitev njegovega naslednika. Največ glasov je dobil Hadži Ibrahim Maglajlié, ki ga je potrdil tudi kralj. Slika nam kaže člane kurijo hodž takoj po volitvi.
Novi belgrajski župan Milan Ncšić (na  levi)   in podžupan  N. Krstić.
Na levi:
Po vldovdanskili stopinjah. Znamenita vožnja velikoga kralja Petra I. čez albanske gore 1. 1915., opevana od .slavnega francoskega pesnika Rostandu. To vožnjo, ki jo bodo nosili v dušah še pozni rodovi, je u rezal neki belgrajski rezbar tudi v les za vložek v skrinjo, ki je bila nedavno razstavljena in je vzbujala splošno pozornost.
203
Orjaški gobnn.
visok  24cm  in težak   1.92 kg.  ki  ga je utrgal pred kratkim pri Rogaški Slatini dr. Oblak   i/ Ljubljane.
(Foto Pelikan.)
Naše Dolenjke. .Skupina udeleženk gospodinjskega tečaja, ki se je ^ršil pod vodstvom gdčnc učiteljice Vike kulo\čeve v Vavti vasi pri No\em mestu.
Za naše debeluharčkc. Razgledni stol]! na Janini pri Rogaški Slatini, s katerega je prekrasen razgled po vsej okolici. Stolp je vsakodnevni izprelnulni cilj (lebehiliii rekov, ki se pridejo v Hogaškci Slatino shujšal, a se \ ručajo le še z več-i' •    v      jim   tekom.
Občinski odbor občine Ponikva ob ju/, žel. (domovina Sloniškn in Kocena) ob priliki proslave poletnega zvestega službovanja obč. sluge ;\dol-fa Petka (X). .\a desno od jubilanta sede župan Zličar. tajnik I remi in domači g./upnik Anton Kdciper: za odborniki je videti prenovljena občinska hiša.
,Na ilesni: Dobri prijateljčki.
Matija Bobnar *
dolgoletni žuj«ni občine I.ahoviče pri    Komendi,    ki   obhaja    svojo .;  70 letnico,       ., ' ,
Na levi: ¦
Naše notranjske mamice, zbrane pri materinskem dnevu ob priliki zaključka kmetijskega in gospodinjskega tečaja, ki sta ga z velikim uspehom vodila v Planici pri Rakeku šol. upravitelj I3olgan in njegova   soproga.
204
V ZNAMENJU VIDOYDANSKIH TRADICIJ
Jugoslovanski vojni prostovoljci
Ko so leta 1914. topovska žrela na Avali in Bežaniji ubtila prve akorde k štiriletni svetovni bojni elegiji, je začela tudi jugoslovanska ideja zedinjenja postajati stvarnost, in jcer najprej v obliki seskupljanja njenih borcev pod enotno bojno zastavo. Nezaupnost in ozkosrčnost ter poman j kanje [rdiie vere srbske državne politike v veliko jugoslovansko bodočnost so ovirali od vseh jugoslovanskih rodoljubov tak, zaželeno organizacijo vojnih prostovoljcev. Vendar pa so posamezniki že koj v začetku vojne vstopali v četaške enote. Od .Slovencev sta bila med prvimi, ki so položili svoja mlada življenja na žrtvenik jugoslovanske domovine, Viktor Deisiiger in Avgust Jenko. V Nišu se je medtem osnoval odbor jugoslovanske omladine, ki je z besedo in tiskom poglabljij idejo zedinjenja me<l Srl)i in pripravljal tla za organizacijo j)rostovoljskih bojnih enot ter tako dosegel, da je srbska nirodna skupščina proglasila za vojni cilj vojske kraljevine Srbije zediujenje vseh Srbov. Hrvatov in Slovencev. Krepkej. pa je zgrabil to misel Jugoslovanski odbor, ki se je medtem osnoval v Ženevi in Londonu. Z njegovo vsestransko akcijo so bila opozorjena vsa središča vojne politike zapadnih velesil o jugoslovanski ideji in za prostovoljsko neposredno akcijo la bojiščih. Zlasti v Rusiji je klic Jugoslovanskega odbora krepko odmel tako v Petrogradu kakor v taboriščih jugoslovaiskih ujetnikov. Čedalje več prošenj posameznikov za sprejem v prostovoljske bojne enote je prejemalo srbsko poslaništii v Petrogradu, toda Belgrad je ostal gluh, dokler ni sam car Nikola posredoval za ustanovitev prostovoljskih enot. Vendir pa je stvar šla tako počasi, da je šele v juniju 1915, torej pred petnajstimi leti, prišel prvi transport s 16 prostovoljj v Srbijo. Od Slovencev so bili: VI. Miselj. Drag. Martelanc, Cir. Pokljukar, Stanko .^orn (padel pozneje pri Bitoljn), Grailovec iu še nekaj drugih. Te so potaknili v razne polke na bolgarski in albanski meji. — Strnjenim avstro-nemško-bolgankim bojnim silam je končno uspelo preplaviti Srbijo v jeseni 1915. Srbska diplomacija in vrhovno poveljstvo sta trkala pravočasno za pomoč pri velesilah. Toda le-te so bile zavzete pri Dardanelah in drugod. Zato so svetovale Srbiji, naj svqo izmučeno vojsko osveži s prostovoljci, ki naj jih izbere med svojimi 60.000 ujetniki, večidel jugoslovanske narodnost; Nabrala je sicer nekaj sto mož za pogranične čete in vežbala v Skoplju nekaj desetin prostovoljcev, več pa že ni bilo časi storiti.
Po umiku preko Albanije je Srbija del svojih odvisnih častnikov poslala v Rusijo, v Odeso, kjer se je začela medtem formirati 1. srbska dobrovoljačka divizija. Že način nabiranj, tembolj pa ime divizije in odvračujoči nastopi nekaterih srbijanskih častnikov, vse to je prvotno navdušenje med pristovoljci znatno ohladilo. Prišlo je do obžalovanja vrednih dogodkov in šele potem se je polagoma začelo zbotjševati splošno stanje prostovoljcev v Rusiji. Po ruski revoluciji so prostovoljske enote prišle na solunsko fronto in šele tu jeieta 1918. bila od srbske vlade tudi uradno priznana Jugoslovanska prostovoljska divizija z obljubo na brezplačno ženijo vsakemu prostovoljcu.
Čim je Italija stopila v vojno in je po rimskem kongresu latiranih narodnosti otvoril Jugoslovanski odbor svojo pisarno v Rimu, se je začelo z zbiranjem prošenj prostovoljcev iz ialijanskih ujetniških taborišč. Nekaj teh pro.šenj je srbsko poslaništvo, ki ai vedelo kaj početi z njimi, odstopilo Jugosovauskemu odboru. Vseh priglašencev je bilo samo v Italiji do 50.000. Italijanska vlada je v posameznih primerih divoljevala odhod v Solun samo prostovoljcem pravoslavne vere. Precej Slovencev je zato navedlo napačne podatke vsvojih prošnjah in so na ta način mogli priti iz Italije v Solun.
Kobaridski poraz pa je tndi Italijanom ponižal greben Da dvignejo duha v svoji vojski so iskali prostovoljcev, toda Jugoslovanski odbor je zahteval, da se predvsem zagoiivijo politične zahteve Jugoslovanov, da pro.stovoljci prisežejo srbskemu kralju in da bo poveljstvo prostovoljskih enot ptvsem samostojno. Toda dr. Pivko je. ne da bi vprašal Jugoslovanski odbor ali srbsko vlado za mnenje, začel oremizirati prostovoljce v sporazumu z italijansko vrhovno komando in tako preprečil nadaljnja pogajanja Jugoslovanska odbora z italijansko vlado. Nabral je kakih 800 prostovoljcev. To postopanje dr. Pivka je izzvalo ogorčene prott.ste v Nocera Umbri zbranih jugoslovanskih prostovoljcev, ki so s tem izgubili vsako upanje na vstop v akcijo. Tudi srlska vlada in Jugoslovanski odbor dr. Pivkove akcije nista odobravala in vojni ataše v Rimu, tedanji polkovnik Pišič, sedaj poslanik v Pragi, je odklonil vsak razgovor z dr. Pivkom, ko je le-ta hotel pri njem opra\ičiti svoje posopanje.
V jeseni 1. 1918. pa so vsi prostovoljci, tako Trumbičevi iakor Pivkovi, prešli na solunsko fronto.
I (Nadaljevanje na strani 206.)
Glavni odbor Zveze vojnih prostovoljcev kraljevine Jugoslavije ob priliki »Fidacovega« kongresa leta 1929. V o.spredju predsednik Zveze, slepi major-invalid Tujo Lov ric.
Dr. J. Ravnik, prostovoljec iz Rusije, Do-brudže in Soluna, pozneje tajnik Jugoslovanskega odbora v Rimu, sedaj odvetnik v Belgradu iu dolgoletni član glav. odbora Zveze vojnih prostovoljcev.
Pogled z ladje »Dvinsk« na ladji »Carica« in »Car« v Severnem ledenem morju ob priliki prevoza naših pTo.stovoljcev iz Rusije na solunsko fronto.
Na desni:
Transport naših prostovoljcev po ruski železnici iz Odese v Murman ob Sev. ledenem morju.
Spodaj:
Prvi slovenski častniki-prostovoljci v Odesi, spomladi I, 1916. Med drugimi so: P. Golja (1). Mikuž (2), Ger-žina (3), Šlajmer (4), Ravnik (5) in Koblar (6).
Ambulauca 3. jugoslov. prostov. polka v Do-brudži. Od leve na desno je videti R. Gajdo, tedanjega polkovnega >šefzdravnika< in pozneje znanega, sedaj degradiranega šefa češkoslov. general, štaba; dr. J. Hebeina, sedaj rentgenologa v Ljubljani, ter pokojn. dr. M. Gnezdo.
205
Ljubljanski krajevni odbor Zveze vojnih prostovoljcev. Od leve na desno sede: Fr. Gorečan, podpreds. A. Lorger. predsednik VI. Fabjančič, tajnik M. Mravlje in F. Radešček; zadaj pa stoje: dr. Kambič, Habe, Prinčič, Zore in Starman; manjka pa na sliki še blagajnik St. Velkavrh.
Viktor Deisinger, bančni uradnik, Škofjeločan, prostovoljec-četaš, ki je padel pred Zemunom na obrežju Save takoj ob pričetku vojne (oktobra 1914).
Ladja s 1. brigado »Jugoslov. prostovoljske divizije« na poti čez Jadransko morje ob priliki prevoza iz Marseille-a v Solun spomladi 1. 1917.
Na levi: IL bat. 2. polka prostov. divizije pri odmoru na Grškem po prevozu iz Rusije na solunsko fronto.
Spodaj: Del čete Slovencev v Orange-n (Francija) s svojim poveljnikom Prinčičem; korporal Kolenc (X) iz ljutomerske okolice je junaško padel v bojih pri Leskovcu 1. 1918.
V strelskih jarkih 9. prostovoljskega polka na solunski fronti pozimi 1917/8. Zaradi izčrpanosti srbske armade so prevzeli prostovoljski polki v tem času najtežje položaje po svojem prihodu iz Dobrudže, kjer so nesmrtno proslavili svoje ime in domovino Jugoslavijo.
206
ko bi se bila pravočasno izpeljala prostovoljska organizacija brez predsodkov, bi bilo 2OO.OÓO mož več dokaj močneje pritisnilo politično tehtnico, preprečilo londonski pakt in približalo državno mejo .Soči.
Prostovoljci so se piuslavili zlasti \ bojih v Dobrudži in na Kajnuikčalanu, kjer številni groben i pričajo n njihovem junaštvu  in  požrtvovalnosti.
Z vsem poudarkom in samozavestno lahko prostovoljci, ki .so se morali boriti celo za pravico, bojevati se za skupno domovino, dvignejo svoje čelo, ker so v polni meri v danili razmerah storili svojo domovinsko dolžnost in s svojimi žrtvami podprli diplomacijo Jugoslovanskega odborii in srbske vlade, .Svojih glav prostovoljci niso nosili ua bojišča radi materijalniii dobrin, več upoštevanja in razumevanja iijili idealizma pii v se-kakni iiričaknjejo od /edinjene domovine. 7.C proti kiiMcu vojne sv felino dana in s kraljevini podpisom potrjena obljuba, da vsak prostovoljec dobi do •5 ha zemlje, si' ne izvršuje za vse in povsod iMiako: od slovenkili prostovoljcev je komaj nekaj posameznikov prišlo do prostovoljske /emije. Tudi v javnih službah sf jim ob enaki kvalifikaciji ne daje vedno zaslužena jirednost. Dočini v južnih krajih dobivajo prostovoljci iz državnih gozdov brezplačen stavbni les in celo drva /a kurjavo, se v Sloveniji odreka jrostov oljcem ta ugodnost, ki so je de ežiii  večkrat celo iievojaki.
Za dosego teh in enakih zahtev ravnopravnosti in pravic obstoja v Bel-gradu Zveza vojnih prostovoljcev Jugoslavije s krajevnimi organizacijami, od katerih so i v Ameriki, (organiziranih prostovoljcev piesega sicer število lO.IKH). toda moglo bi jih biti dcikaj več. Dolžnost vsake državjie politike je. da ne zanemarja tistih, ki so bili v najtežjih trenutkih prostovoljno najzvestejša (Ujora domovini. F. \\.
Sprejem polkovne zastave 6. prostovoljskega polka v Žerebc« ( li usi ja i po divizijotiarjn. polkovniku Ku.šakoviču.
Odmor v prostovoljskem  taborišču pri Odesi.
Na desni:
Inž. Iv. Gosar, slovenski čast-nik-prostovol jec, ki so ga avstrijske oblasti ustrelile dne 10. februarja I. IQIT. v Belgradu.
Skupina slovenskih prostovoljskih častnikov Jugosl. prostov. divizije s polkovnikom Jankom Vukasovičem v sredini, meseca januarja 19IS v Mikri pri .Solunu.
Spodaj: Delegat angleške  vrhovne  komande odlikuje v Soroki ob Belem morju naše prostovoljce.
Vlad. Koblar slov, častnik - prostovoljec, ki je padel 19. sept. 1916 v Dbbrudži in je pokopan v Me-didji.
Na desni: Skupina   slovenskih     častnikov-prostovoljcev   na
kajmakčalanskih vrhovih   na   solunski fronti.
207
'sa  lex I.
Skupino nt-mškcfEH \ojiie|;H hro-(lo\ja, ki ](¦ |)rt'(l lu-käj tedtii. prvič po vojiil. obi-ikiilii ra/.iie Inke v Sredo/einskeiii morin. Nekaj dui se je hrodovje mudilo tudi v jugo-slovaiiskili pristaniščih, kjer je bilo sprejeto / \so gostoljubnostjo.
."spodaj:
Proslava reda hrabrosti v Sofiji. V
Sofiji priicde vsako leto na čast vitezov hrabrostuega reda pestro vojaško parado, ki se je udeleži vsa ga mizi ja, kralj in najvi.šji od-ličnjaki. Naša slika nam kaže kralja Borisa z njegovo suito na sofijskih ulicah pri povratku s parade v dvor.
Maks Schmeling, nemški boksar, ki si je priboril ne<lavno svetovno prvenstvo  v  boksanju.
Na desni: Major Segrave, ki se je pred   kratkim   smrtno ponesrečil.
Smrt    velikega    svetovnega    športnika.
Angleški major sir Henri Segrave, ki si je lansko leto priboril svetovno prvenstvo v avtomobilistiki (373 km na uro), je hotel postaviti letos tudi nov svetovni rekord v tekmi motornih čolnov. Svoj cilj je dosegel in res prevozil 162.6 km v uri. toda svoj lov za rekordi je plačal s svojim življenjem. Zgornja slika nam kaže .Segravejev motorni čoln, ki je sicer zmagal, a obenem tudi upropastil svojega lastnika.
Na levi: Poletje je tn. Ogromni naval kopalcev v ameriškem kojališču Conny Island. Dvomimo, če je tako kopanje še zabavno.
208
Mož taktirke
(Iz zbirke: Mariborski obrazi.)
Spodaj :
Atleti našega SK Ilirije pri svojem zadnjem nastopu v Belgradu, kjer so s svojimi gimnastičnimi vajami zadivili vse športnike. Težkoatlet-ski. odsek Ilirije vodi znani naš telovadec Tone Kos, uradnik Gospodarske zveze.
SK Grafika
ki je nedavno porazila »Slovana« z rezultatom 6:1 ter si stem priborila mesto v prvem A razredu.
A.Derental:
Singapurska krasotica
Povest
Nase in na Ćaudano jezen je pričel korakati po klancu navzdol in pozabil, da bi moral poprej požvižgati nanj čakajočemu vozniku. A izkazalo se je, da je ta že vedel o koncu sestanka belega sahiba s temnopolto lady. Še preden se je Rahmauov spustil do spodnjega drevoreda, mu je že planil rikša s sijajočim, od nasmeha raztegnjenim obrazom bogveodkod naproti.
»V mesto!« mu je osorno zapovedal Rahmanov in sedel v voziček. Rikša se je napel in spustil v dir. Rahmanov si je prižgal smotko. »Kdo si je le izmislil, da so na severu ženske vse skrivnostnejše, kakor na jugu! To že ni res!« Uga.sl'0 vžigalico je zagnal daleč proč.
VII.
Zvečer se je Rahmanov odpravljal h Kate, a med potjo so ga pričeli obhajati dvomi. »Prav za prav ji nisem za gotovo obljubil. Če sem rekel: ,potrudim se priti', to še ne pomeni ,na vsak način pridem'! A s Kierstenom sva se včeraj zares zmenila. Danes me bo vsekakor pričakoval!« In Rahmanov je zavil namesto proti Almeika Streetu, proti Malajskemu gledališču. Po zdaj znanem hodniku je prišel do sobe, kjer se je oblačila Harum Čandana. Na hodniku ni bilo žive duše. Rahmanov je potrkal na vrata. V sobi se ni nihče oglasil. Tedaj je odprl vrata. Zastor, ki je delil sobo v dve polovici, je bil danes odgrnjen. Harum Čandana je sedela pred toaletno mizo v kotu svojega prostora. Zagledala je v ogledalu Rahmanova, ki je obstal na pragu, in se urno dvignila. Razen nje ni bilo nikogar v sobi.
»Oprostite!« je rekel Rahmanov. »Nisem vedel, da ste Vi tu! Nisem tudi vedel, da ste sami!«
Harum Čandana je stopila blizu k Rahmanovu. Njene oči so ga gledale ljubeče in zavedajoče se krivde.
»Ali ste jezni name?« je vprašala s pokornim glasom. »Res sem neumna! Sama nase se jezim. Če hočete, Vas takoj poljubim ...«
Naredila je korak proti Rahmanovu. Ta je zavrnil njene iztegnjene roke: »Čemu to? Saj nisem več majhen deček, da bi me tolažili!«
Harum Čandana se je zasmejala: »Ni Vas treba tolažiti? Zakaj pa ste prišli sem?«
»Prišel sem, da vidim svojega rojaka. Včeraj se nisva natančno zmenila glede kraja najinega sestanka. Zdaj...«
S svojimi do ramen golimi rokami je nenadoma ovila Rahmanovu vrat in ga naglo, vroče poljubila na usta. »Vidite!« mu je rekla, ko je skočila stran. »Nikoli ne smete lagati... Saj Vi ste prišli, da vidite mene, in tudi jaz sem Vas pričakovala! Za gotovo sem vedela, da boste prišli!«
Vse se je zgodilo tako nepričakovano, da se je Rahmanov za trenutek zmedel. »Povejte, prosim,« je začel in stopil k njej, a mu je takoj prestrigla besedo: »Ne smete z menoj govoriti in se morate takoj odsirauiti! K Charliju pojdite! Na odru je. Nikomur ne smete povedati, da ste bili zdaj pri meni!«
Njen glas je postal zelo razburjen. Rahmanov je uvidel, da je tu vmes neka, njemu še neznana stvar, in da mora res oditi. Molče je ubogal. Na hwlniku je srečal Čeloronga. »Peljite me k mistru Charliju!« ga je oblastno nagovoril Rahmanov. Starec se je priklonil in šel naprej kazat pot.
Kiersten, zopet preoblečen kot zamorec, je stal zadaj na odru in čakal na svoj nastop. Ko je zagledal Rahmanova, ga je oddaleč prijazno pozdrtrvil z roko: »Zelo me veseli, da ste res prišli! Le pomislite: baš sem prejel svojo ' plačo! To je redek slučaj v naši službi... Zdaj Vas bom lahko pogostil v spodobnejših prostorih, kakor oni včerajšnji brlog. Počakajte me, prosim, tukaj. Čez pol ure bom že prost! Moram govoriti z Vami na samem!«
»Na razpolago sem Vam!« je dejal Rahmanov.
Ko se je pol ure pozneje Kiersten zopet prelevil iz črnca v belokožca, je peljal Rahmanova v ugledno ho-landsko meščansko kavarno in restavracijo. Bila je dokaj blizu Malajskega gledališča, a je imela izključno evropske goste, predvsem singapurske nizozemske rodbine: trgovce in nastavljence z ženami ter celo otroki. V začetku je Kiersten spraševal Rahmanova po njegovih doživljajih.
BalcroltslC  JugoalOV.   ilsUamc v Cfubl/anl  — Ponatis posämcxmo »MK aovol/en le s prlvolfcnfcm ur^đntitva