NEZCI\l/\ 1921/22 ŠTEVILKA 6 IVAVPOTlf IZDAJA UPRAVA NA’ RODNEGA OLEDALIUA V LJUBUAIMI* UREJA MILAN PUGELJ' C EMA * Spored za 6. teden. Drama Sobota, 5. novembra — Kozarec vode. C Nedelja, 6. novembra — Golgota. Izven. Poned., 7. novembra — Oče. E Torek, 8. novembra — Zaprto. Sreda, 9. novembra — Revizor.* Izven. Četrtek, 10. novembra — Komedija zmešnjav. Izven. Petek, 11. novembra — Revizor. D Opera Sobota, 5. novembra — Rigoletto. D Nedelja, 6. novembra — Boheme. Izven. Poned., 7. novembra — Zaprto. Torek, 8. novembra — Boris Godunov. A Sreda, 9. novembra — Boheme. E Četrtek, 10. novembra — Rigoletto. B Petek, 11. novembra — Evangeljnik. C v Dr. Ivana Prijatelja prevod Gogoljevega »Revizorja44 je pravkar izšel v I. zvezku „Gledališke knjižnice41 in je na prodaj pri gledališki blagajni, pri biljeterjih in v vseh knjigarnah. Začetek ob 8. Konec ob 11. KOZAREC VODE Veseloigra v petih dejanjih. Spisal Eugene Scribe; prevel O. Župančič. Režiser: BORIS PUTJATA. Kraljica Ana...................... Vojvodinja Marlborough .... Henri de Saint-Jean, vicomte de Bolingbroke.................... Masham, praporščak v gardnem polku.......................... Abigaila, sorodnica vojvodinje . Marki de Torcy, poslanec Ludo vika XIV....................... Thompson, vratar kraljičin . . . Lady Abermale..................... ga Saričeva. ga Zofija Borštnikova. g. Putjata. g. Železnik. gna Vera Danilova. g. Subelj. g. Smerkolj, gna Bergantova. Godi se v Londonu v saint-jameski palači. V četrtem dejanju plešeta ga Poljakova i menuet. in gna Nikitina 2 — Začetek ob 8. Konec ob 10. GOLGOTA Drama v treh dejanjih. Spisal Sergjan Tucič. Režiser: ROGOZ. On Makarij, prior . . • s■ Kralj. Demetrij, S■ Rogoz. Apolonij, g. Subelj, Severin, ^2 g. Kovič. Hilarij, "c g. Gabrič. Polikarp, K* O ~0 g. Strniša. Kvirin, u g. Smerkolj. Ciril, g. Mušič. Evzebij, . . g. Medven. Pelegrii), samostanski vratar g. Plut. Zena . . . Ljubimec . g. Gaberščik. Sluga . . 3 - Začetek ob 8. Konec ob 10. OCE Drama v treh dejanjih. Spisal Alojz Jirasek. Poslovenil Fran Albrecht. njuni otroci Kopecky, kmet Njegova žena Anton, pravnik Vaclav Ana Divišek, četrtgruntar fan, abiturijent ) . . | Bobeš | n!eS°va s,nova | Janač, pravnik ...... Krivda, imenovan dr. Smetana Vašina I , . | Jilek f baJtarJa ( Pelunkova .... Prvo vaško dekle Prvi vaški deček . Drugi „ „ Prva | druga - vaščanka tretja ' Režiser: ROGOZ. . g. Gregorin, ga Danilova, g. Železnik, g. Terčič. gna Bergantova, g. Rogoz, g. Drenovec, g. Plut. g. Gabrič, g. Kralj, g. Ločnik. g. Medven. gna Rakarjeva. gna Gorjupova. g. Kovič, g. Subelj. gna Rovanova. gna Lehmanova. gna Sturmova. Romarji, mladeniči, mladenke, godci, vaščani. Dejanje se vrši na vzhodnem Češkem. - 4 - Začetek ob 8. Konec ob 11. REVIZOR Komedija v petih dejanjih. Spisal Nikolaj Vasiljevič Gogolj, preložil Ivan Prijatelj. Režiser: BORIS PUTJATA. Anton Antonovič Skvoznik - Dmuha- novskij, mestni poglavar g. Putjata. Ana Andrejevna, njegova žena . ga Skerlj-Medvedova k. g. Marja Antonovna, njegova hči . . . gna Vera Danilova. Luka Lukič Hlopov, šolski nadzornik g. Ločnik. Njegova žena..............gna Bolotova. Amos Fjodorovič Ljapkin-Tjapkin, sodnik...................g. Kuratov. Artemij Filipovič Zemljanika, oskrbnik dobrodelnih zavodov ................g. Danilo. Ivan Kuzmič Spekin, poštar .... g. Peček. Peter Ivanovič Dobčinskij, | mestna f g. Lipah. t Peter Ivanovič Bobčinskij, J graščaka ( g. Železnik. Ivan Aleksandrovič Hlestakov, uradnik iz Peterburga...............g. Gradiš. Osip, njegov sluga ....................g. Kralj. Kristijan Ivanovič Hiebner, okrožn zdravnik ................. Stjepan Ivanovič Korobkin, ugleden mož mesta Njegova žena Stjepan Iljič Uhovjortov, policijski nadzornik ............ Svistunov, 1 , v Demmorda, f stražnika Abdulin, trgovec . , Prvi trgovec .... Drugi trgovec .... Fevrpnija Petrovna Pošljopkina, čavničarka.............. Podčastnica............... Miška, poglavarjev sluga Natakar................... kiju ga Juvanova, gna Rakarjeva. g. Gabrič, gna Gorjupova. Gosti moškega in ženskega spola, trgovci, meščani, prosivci. g. Kovič, g. Mušič. gna Mira Danilova. g. Strniša, g. Bitenc, g. Šubelj. g. Medven. g. Smerkolj, g. Kudrič. voli IllUblvCjCi III />ClloivC^Cl ojJUICi) LI gUVvIj IlICovcII Dekoracije je po načrtih g. Haritonova izvršil g. Skružny. Kostume sta izdelala po načrtih g. Sadikova ga Waldsteinova in g. Raztresen. — 5 Začetek ob 8. Konec pred 10. Komedija zmešnjav Veseloigra v petih dejanjih (4 slikah).^ Spisal Wiliam Shakespeare. Prevel Oton Zupančič. Režiser: O. ŠEST. Solinus, vojvoda efeški..................g. Gaberščik. Aegeon, trgovec iz Sirakuze..............g. Ločnik. Emilija. Aegeonova žena, opatica v Efezu gna Rakarjeva. Antifolus Efezan, / dvojčka, sinova I g« Kralj. Antifolus Sirakužan, i Aegeona in Emilije \ g. Sest. Dromio Efežan, | dvojčka, služabni- I g. Daneš. Dromio Sirakužan, J ka Antifolov I g. Plut. Baltazar, j (....................g. Kovič. Pietro, trgovci <..........................g. Kuratov. Antonio, ' (....................g. Lipah. Angelo, zlatar .... g. Gregorin. Sčip, šomašter in zagovornik .... g. Peček. Adrijana, žena Antifola Efežana ... ga Danilova. Lucijana, njena sestra...................gna M. Danilova. Miranda, krčmarica.......................gna Bergantova. Ječar......................................g. Strniša. Sluga Adrijane.............................g. Subelj. Sodni sluge, dvorjani, stražniki, redovnice, rabelj. Dejanje se vrši v Efezu. Po tretji sliki daljša pavza. — 6 — Začetek ob 8. Konec krog 11. RIGOLETTO Opera v treh dejanjih. Besedilo po Viktora Hugoja drami „Le roi s’amuse“, napisal F. M. Piave, preložil A. Funtek. Vglasbil Giuseppe Verdi. Dirigent: A. NEFFAT. Režiser: GJ. TRBUHOVIC. Vojvoda mantovanski (tenor)...........g. Drvota. Rigoletto, njegov dvorni šaljivec (bariton) g. Levar. Gilda, hči Rigolettova (sopran) .... ga Lovšetova. Giovanna, njena varuhinja ...... ga Smolenskaja. Sparafucile, bandit (bas).............g. Zupan. Maddalena, njegova sestra (alt) . . • . gna Kalouskova. Monterone (bas).......................g. Terčič. Borsa, j j (tenor) . . . g. Mohorič. Marullo, - dvorniki ! (bariton) . . g. Zorman. Ceprano, ’ I (bas) . . . g. Perko. Grofica Ceprano (sopran)..............gna Pretnarjeva. Paž (sopran)..........................gna Ponikvarjeva. Stražnik (bariton) . . • . . .........S- PiP- Dvorne dame in kavalirji. Godi se v Mantovi in okolici v XVI. stoletju. Prva vprizoritev 1. 1851 v Benetkah. I. Slavnost pri vojvodi. Vojvoda pripoveduje svojemu dvor« rsiku Borsi o neki deklici, ki jo je videl v cerkvi. Všeč pa mu je tudi grofica Ceprano. Stari Monterone, čigar hčer je bil vojvoda zapeljal, ga kliče brezuspešno na odgovor. Rigoletto, dvorni šaljivec, zasmehuje Monterona, ta pa prekolne vojvodo in Rigoletta. Montes rona odvedejo v ječo. — Premena. Ulica. Rigolettov dom. Gilda presrčno pozdravi prihajajočega očeta Rigoletta. Ko čuje Rigoletto korake, hiti gledat, kdo prihaja, med tem pa smukne skozi vrata vojvoda, preoblečen v študenta, podkupi varuhinjo Giovanno in se skrije. Ko Rigoletto odide, se vojvoda približa Gildi, ki ga ljubi, odkar ga je videla v cerkvi. Prisežeta si zvesto ljus bežen, vojvoda odide. Na ulici so vojvodovi kavalirji, ki naj Gildo ugrabijo. Prihajajoči Rigoletto vpraša, kaj nameravajo. Rečejo mu, da imajo nalog, ugrabiti grofico Ceprano, bivajočo nasproti. Rigoletto naj se, kakor oni, maskira in naj jim pomaga. Ko lažnjivi kavalirji odvedejo Gildo, spozna Rigoletto, kako kruto so ga pre* varili. 7 II. Dvorana. Kavalirji pripovedujejo vojvodi, da je Gilda že tu v sosednji sobi. Vojvoda hiti k njej. Rigoletto se dela veselega. Ko hoče k hčeri, mu kavalirji bra* nijo. Gilda je cula očetov glas in prihiti k njemu. Kavalirji odidejo. Gilda prizna, da ljubi svojega zapeljivca. Rigoletto misli le še na osveto, zaman prosi Gilda milosti. III. Ulica. Krčma Sparafucilova. Rigoletto je najel bandita Spa* rafučila, naj umori nocoj vojvodo, ki zahaja v to krčmo zaradi lepe plesalke iMaddalcne, sestre Sparafucilove. Maddalena ve o name« ravanem umoru, hoče pa vojvodo rešiti, ker ji je všeč, zato preda laga bratu, naj umori kogarkoli, da ne bo ob zaslužek. Vse to pa čuje Gilda ter sklene, žrtvovati se za vojvodo. Nevihta narašča, Gilda, preoblečena v moško obleko, išče zavetja v krčmi, potrka in komaj vstopi, zabodena umrje. Rigoletto zahteva mrtvega vojs vodo, Sparafucilc mu prinese zavitega mrliča, — kar se začuje glas vojvodov. Rigoletto pogleda mrliča, vidi svojo hčer in se zgrudi nanjo. Začetek ob 8. Konec ob 10. La Boheme Opera v 4 dejanjih. Po H. Murger-ju napisala G. Giacosa in L. Ulica, uglasbil G. Puccini. Dirigent in režiser: F. RUKAVINA. Rudolf, poet (tenor)............. Marcel, slikar (bariton) . . . Schaunard, glasbenik (bariton) Collin, filozof (bas)............ Mimi (sopran) ................... Musette (sopran) ...... Alcindor (bas)................... Benoit (bas)..................... Parpignol (tenor)................ Carinski stražnik (bas) .... Dijaki, šivilje, meščani, prodajalci, vojaki, natakarji, otroci. Godi se v Parizu približno leta 1830. Prva vprizoritev leta 1897. v Turinu. I. V manzardi. Pesnik Rudolf in slikar Marcel zmrzujeta v nezakurjeni sobi, premišljujoč, kako bi jo ogrela. Rudolf se odloči žrtvovati svoj rokopis neke drame, zakuri ž njim in oba se pri peči veselita toplote. Pridružita se jima filozof Collin in glasbenik Schaunard. Poslednji je bil k sreči zaslužil nekoliko Srebrnjakov s tem, da je na željo nekega Angleža toliko časa sviral, dokler ni poginil papagaj, ki je bil Angležu nadležen. Četvorica umetnikov pozabi vse nadloge siromaštva, popiva veselo, razuzdano, ali kruta usoda že prihaja v osebi hišnega gospodarja Be-noit-a, ki prinese pobotnico za 3 mesečno stanarino. Ali naši umetniki se ne dado z lepa preplašiti; z najsladkejšimi besedami vabijo Benoita naj ž njimi pije, kar se jim tudi kmalu posreči. Benoit sicer poskuša dobiti denar, ali četvorica se ne uda in Marcel omeni, da je bil Benoit, dasi je oženjen, nedavno zvabil v past mlado krasotico. Četvorica hlini razljučenost, očita Benoit-u nečistost, ter ga končno pahne skozi vrata. Rudolfovi prijatelji odhajajo v kavarno, on pa obljubi priti za njimi, ker hoče končati neko pesniško delo. Mrači se že in delo pesniku ne gre izpod rok; kar potrka nekdo na vrata. Rudolf odpre, vstopi Mimi, njegova soseda, ki ji je ugasnila sveča. Šibka deklica namah omedli, Rudolf se trudi, pomagati ji, toda ona se predrami in hoče oditi; prižgana sveča ji na pragu spet ugasne, prižge jo vnovič in zdaj zapazi, da je izgubila ključ svoje sobe, ko je omedlela. Oba iščeta ključ v temi. . g. Kovač. . g. Romanovski. . g. Trbuhovič. . g. Zupan. . gna Zikova. . gna Thalerjeva. J g. Zorman. . g. Mohorič. . g. Drenovec. 9 — Rudolf ga najde in vtakne v žep. Dražestna deklica je pesnika očarala, ali tudi ona že gori zanj, v razgovoru si vzajemno razodeneta ljubezen ter skleneta ostati skupaj. Srečna se napotita za prijatelji v kavarno. II. Na trgu v quartier lati n. Veselo vrvenje pred kavarno „Momus“. Tudi naša četvorica je tu, Rudolf v družbi z Mimi. Snidejo se v kavarni in popivajo. Marcel je slabe volje, ker ga je bila zapustila Musette, ki je sedaj ljubica bogatega starikavega gizdalina Alcin-dora. Kar se prikaže znana krasotica Musette, za njo Alcindor. Musette takoj zapazi svojega Marcela in sede nalašč k sosedni mizi, blizu njega, da ga zopet pridobi. Na poti pa ji je Alcindor, zato hlini bolečine na nogi, češ, čevelj jo tišči. Alcindora pošlje s čevljem k bližnjemu čevljarju, tako se ji je mogoče združiti z Marcelom, ki jo spet radostno sprejme. Začuje se vojaška godba. Ko pride mimo, se ji vesela množica pridruži, na čelu je naša četvorica z Mimi in Musette, prepustivši plačilo računa v kavarni Alcindoru. III. Pri barieri d’Enfer. Rudolf in Mimi ne živita več složno, ljubezen Musette in Marcela je tudi že precej zrahljana. Marcel, Rudolf in Musette popivajo v veseli družbi v gostilni, Mimi pride in prosi Marcela za svet. Marcel pravi, naj se ločita, Mimi meni, da bi bilo res najbolje tako. Ker Rudolf baš prihaja iz krčme, svetuje Marcel, naj Mimi odide. Mimi gre, ali skrije se v bližini. Marcel opominja Rudolfa, naj ne bo ljubosumen, naj se spravi z Mimi in spet v ljubezni veselo ž njo živi. Rudolf pravi, da iskreno ljubi svojo Mimi, da je pa njegova ljubav ne more oteti preteče smrti, sumljivi kašelj da jo ugonobi. Skrita Mimi je vse cula, stopi k Rudolfu in hoče poslavljajoč se oditi. On ji prigovarja, ali ona pravi, da hoče zopet biti sama in izdelovati umetne cvetice kakor poprej. Ganjena vzameta slovo in odideta. Musette in Marcel sta se zopet sprla in se jezna razideta. IV. V manzardi. Siromašna četvorica uganja svoje burke, kar prihiti Musette in pove, da ji sledi na smrt bolna Mimi. Hitro ji pomagajo vsi, polože jo na postelj in kmalu ji toliko odleže, da more govoriti. Da morejo preskrbeti zdravil, sklenejo, zastaviti in prodati kar kdo more; Mimi in Rudolf ostaneta sama. Ko se vrnejo prijatelji, je Mimi že oslabela, mirno leži na postelji. Vsi mislijo, da spi, ali kmalu se uverijo, da je mrtva. 10 Začetek ob V28. Konec po 11. BORIS GODUNOV Muzikalna ljudska drama v 7 slikah. Vglasbil M. P. Musorgski, predelal in instrumentiral N. Rimski-Korsakov. Besedilo po Puškinu in Karamzinu poslovenil C. Golar. Dirigent: F. RUKAVINA. Režiser: BORIS PUTJATA. Boris Godunov, ruski car (bariton) ... g. Levar. Feodor, | njegova f (mezzosopran) . . . gna Kalouskova. Ksenija, | otroka ( (sopran).................gna Kalinova. Dojilja................„.....................ga Smolenskaja. Knez Vasilij Ivanovič Sujski, (tenor) . . g. Sovilski. Pimen, kronist, menih, (bas).................g. Zathey. Napačni Dimitrij (Grigorij Otrepjev, tenor) g. Kovač. Marina Mnišek, hči vojvode iz Sandomira gna Rewiczeva. Varlaam t . , I (bas).........g. Zupan. Misajil I va£abunda J (tenor) . • . . g. Mohorič. Krčmarica (mezzosopran)......................gna Sterkova. Blaznik, (tenor).............................g. Trbuhovič. Telesni bojar, (tenor) .....................g. Bratuž. Lovicki, i . { (bas)........g. Zorman. Cernjakovski ) jezul a | (bariton) ... g. Perko. Stotnik, (bas).............................••••?• Zorman. Glasovi iz ljudstva, bojarji, otroci bojarjev, strelci, straže, stotniki, magnati; poljske plemkinje, deklice iz Sandomira, romarji, narod. Godi se 1598 —1605. — Prva vprizoritev 1. 1874 v Petrogradu. Nove dekoracije deloma po načrtu g. Sadikova, deloma po lastnem načrtu naslikal g. Skružny. Nove kostume po načrtu g. Sadikova izdelala ga Waldsteinova in g. Dobry. Prva slika: Boris Godunov, ki se je polastil prestola tako, da je umoril malega carjeviča Dimitrija, je kronan in stopa med slavnostno procesijo v cerkev, kjer se pokloni senci svojih prednikov. Narod ga navdušeno slavi. Druga slika: Starček Pimen piše ruski letopis in kon* čava z umorom Dimitrija. Navzoč je Grigorij Otrepjev, katerega — 11 - muči tudi v sanjah častiljubna misel, kako bi izrabil v svojo korist dogodek o ubitem carjeviču Dimitriju, za katerega se pozneje izda. Tretja slika se vrši v krčmi na litvanski meji. Dva vas gabunda, Varlaam in Misajil, tipična za rusko življenje, sta pri« peljala sem Otrepjeva, ki je pobegnil iz samostana. Pride policija, ki išče Otrepjeva, kajti samostan ga je bil že naznanil oblasti. Toda zvitost in smelost Otrepjeva rešita. Četrta slika se godi v sobi carja Borisa. V njegovi družini vlada prijateljstvo, toda nad glavami vseh visi težka usoda. Borisa muči zavest, da je kriv nesreče svoje rodbine in svojega naroda. Knez Šujski mu prinese zdajci vest o groznem pojavu: ubit carjevič je tu v osebi lažnega Dimitrija. Ubogi car zapade strašni oblasti svoje težke vesti. Peta slika. Deklice slave lepoto svoje gospodarice Ma» rine, hčerke vojvode Sandomirskega. Lažni Dimitrij je vanjo za« ljubljen. Marina ni zaljubljena, temveč častihlepna. Laska ji, po* stati ruska carica. Zato ga podpihuje na boj in mu obljubi ljubezen, če postane car. Šesta slika se dogaja pod mestom Kroini. Otrepjevi pri* >taši so naščuvali sodrgo zoper Borisa in njegovo oblast. Ravnokar zasmehuje drhal Borisovega bojarja Hruščova. V to pride od roj« stva blazni Ivanič, simbol uboge Rusije, ki jo potepta vsak, komur je ljubo. Vagabunda Varlaam in Misajil agitirata uspešno za Dimi* trija. Nastopita dva jezuita, ki sta simbol nesreče Dimitrija, zakaj za časa svojega vladanja je dovolil propagirati papizem. Sodrga hoče oba obesiti, prihod Dimitrija ju reši. Narod vse pozabi in gre navdušeno za Dimitrijem. Sedma slika. Bojarji se posvetujejo v granoviti palači v Moskvi. Knez Šujski, sovražnik Borisov, jim pripoveduje o bolezni carja, ki prihaja ves v njeni oblasti. Starček Pimen — naročil ga je nalašč Šujski — pripoveduje o čudežih, ki se prikazujejo na grobu ubitega carjeviča. To pripovedovanje stre Borisu zadnje sile. Car čuti bližino smrti, poslovi se od svojega sina in hoče v samo* stan, da najde tam odpuščenje za svoj strašni greh. Toda umira tik svojega prestola, katerega je osvojil za tako grozno ceno. 12 Začetek ob 8. Konec ob 10. EVANGELJNIK Opera v 3 dejanjih. Pesnitev in glasbo zložil Viljem Kienzl. Za slovenski oder priredil Friderik Juvančič. Dirigent: A. BALATKA. Režiser: G. TRBUHOVIC. Friderik Engel, justicijar v samostanu sv. Otmara (bas).........................g. Zupan. Marta, njegova nečakinja (sopran) . . ga Levandovska. Magdalena, njena prijateljica (alt) . . . gna Sterkova. Janez Freudhofer, učitelj (bariton) . . . g. Romanowski. Matija Freudhofer, aktuar v samostanu, njegov mlajši brat (tenor)...............g. Sovilski. Kozobrad, krojač (tenor-buffo) .... g. Trbuhovic. Basar, puškar (bas-buffo)...................g. Zorman. Aibler, star meščan (bas) ...... g. Perko. Njegova žena (mezzosopran) ..... ga Smolenskaja. Hubrovka (sopran)...........ga Trbuhovičeva. Janko, mladenič (tenor)..........g. Mohorič. Deček (sopran)...............gna Koreninova. Nočni čuvaj (bas)...........................g. Ižanc. Cunjarica (mezzosopran).....................ga Lumbarjeva. Lajnar, otroci, meščanje, kmetje, hlapec. Benediktinci, opat. 1. dejanje se godi v samostanu sv. Otmara na Spodnjem Avstrijskem leta 1820; 2. in 3. dejanje se vršita 30 let pozneje na Dunaju. — Prva vprizoritev 1. 1895 v Berlinu. 1. dejanje. V opatiji pri sv. Otmarju živita brata Matija in Janez, prvi aktuar, drugi učitelj. Oba ljubita Marto, hčer samostanskega oskrbnika, ki je pa vdana le Matiji. Janez zatoži brata pri oskrbniku, ki v svoji jezi odpusti Matijo iz službe. Marta in Matija jemljeta slovo in si prisegata večno zvestobo. Janez prisluškuje in sklene iz zavisti pogubiti lastnega brata. V ta namen zaneti ogenj v samostanu, in ko hiti Matija na pomoč, so ljudje mnenja, da je on požigalec, češ, da se je hotel maščevati radi odpusta iz službe. — 13 — 2. dejanje. Trideset let pozneje najdemo Matijo na dvorišču dunajske hiše, kjer oznanja evangelij in pobira mile darove. Magdalena, prijateljica Martina izza mladih dni, ga spozna. Matija ji pove, da je pretrpel po nedolžnem dvajset let v ječi. Prišedši iz nje je zvedel, da si je bila Marta v obupu vzela življenje. Odslej potuje kot cvangeijnik in živi od miloščine. 3. dejanje. Magdalena je strežnica pri Janezu, ki leži na smrt bolan v mali izbi. Bolezen ga muči in peče ga vest. Tu začuje glas evangeljnikov. Magdalena ga mora poklicati k bolniku, ki svojega brata ne spozna. Janez mu razodene svoj zločin in prizna, da je uničil življenje rodnemu bratu. Matija po hudem notranjem boju pove Janezu, kdo da je, in umirajočega brata njegovega greha odveže. IV — 14 Nekaj malega o Gogolju in njegovem „Revizorju“.* Pisec »Revizorja14, Nikolaj Vasiljevič Gogolj, je prvovrstni pojav svetovne duševnosti. V ruski literaturi mu pripada sekularna vloga velikega završitelja ene Struje in zapo-četnika druge, namreč romantike in realizma. V tem leži njegov umetnostno-pionirski pomen. Hodil se je Gogolj dne 19. marca 1809 v malem trgu Soročincih, v tihem kotu pravljične Ukrajine. Iz svoje ožje maloruske domovine, katero je ljubil kakor mladenič devojko vse dni svojega življenja, je imel pisatelj svoj južni temperament, bujni zanos in prekipevajoči lirizem. Od svojega očeta, dobrodušnega in lepoumnega ukrajinskega vlastelina, poizkusivšega se mimogrede tudi v vlogi pisatelja neke šaljive komedije, je podedoval dar prijetnega pripovedovanja, od svoje matere, tihe graščakinje zlatega srca in živega verskega čuvstva, zaoblečenega v fantastiko, pa ztnisel za pravljice, tradicije in običaje slavnih svojih zaporoških pradedov. Že v gimnaziji v Nježinu je nastopal v dijaških predstavah kot igravec ter se poizkusil v idilični pesnitvi po vzorcu nemškega Vossa. Srce in glavo so mu prešinjale strastne sanje o sijajni bodočnosti njegovi, prikazujoči se mu v najrazkošnejših barvah, polni časti in slave. Kakor v sveti Jeruzalem svojih sanj je po dokončani gimnaziji po Božiču 1828 romal v Petrograd, tja v severno svetovno prestolico, uverjen, da ga na bregovih mogočne Neve čaka znamenito poprišče. A tu so ga sprejele tri obligatne prijateljice vseh zanesenjaških umetnikov-začetnikov: vsakdanjost, razočaranost in beda v obeležju hladnega vseruskega uradniškega centra. Niti v gledališče, na katero se je tako veselil, ni mogel hoditi s svojimi pičlimi sredstvi. Zimo je prezmrzoval v površniku. Poizkusil je vstopiti med igravce. A njegov mojstrski način čitanja in pripovedovanja, ki je zadivljal njegove ožje prijatelje s svojo prirodno izrazitostjo in živo barvitostjo, ni ugajal petrograjskiin gledališkim oblastnikom, pogrešajočim v njem takrat običajne patetike in retorike. V tem položaju je mladega Gogolja premagala vedno v njem se skrivajoča romantična sila, ki ga je vlekla nekam v neznane daljave. Strastno mladostno hrepenenje mu je risalo neke vizionarne, * Ponatisk iz I. zvezka Gledališke knjižnice. - 15 grandiozne načrte sreče, razumnega ter produktivnega dela, o katerih je mislil, da mu jih je usojeno udejstviti v nekih fantastičnih krajih. Vkrcal se je v Petrogradu na ladjo, da bi ž njo odplaval v Ameriko. A komaj se je začutil na morju, na tuji ladji, sredi tujih ljudi, so se mu že razpršile njegove divne sanje. Iz Hamburga se je vrnil v Petrograd, kjer se je vklenil v neko vladno pisarno kot neznatni uradnik, stiskajoč zobe pri misli, da mu je „priroda odločila dvoriščno stanovanje neznanosti v svetu“. Potem je postal učitelj v „Patrio-tičnem institutu" in korepetitor pri neki gospe Longi novi. Seznanil se je s Puškinom, ki ga je uvedel v literarne salone aristokratskih družin. Njegovo razpoloženje v tem času slika njegov biograf z besedami: „Bivši državni uradnik je nastopal pred nami ob dopoldnevih v razredih instituta kot oficialni pedagog, za časa obeda kot razposajen družabnik, neprisiljeno občujoč s svojimi neznatnimi soobedovavci; pojavljal se je ob večerih v vlogi domačega učitelja, sedaj odkrito kažoč, da ga pedagoški posel dolgočasi, sedaj veselo se kriveč od smeha s svojimi učenci v učni uri zgodovine in geografije; videli so ga včasih v intimn^n pomenku s Puškinom ali njegovimi sošolci iz Nježina, potem zopet z materjo njegovih učencev, gospo Longinovo, ali pa naposled kot častnega gosta, povabljenega od kakega aristokrata, grofa Daškova ali Bludova, v vlogi čitatelja njegovih lastnih proizvodov.* Videč, da se petrograjsko občinstvo zanima za malo-ruske snovi, začne zbirati s pomočjo matere v domačem kraju gradivo za povesti iz ukrajinskega življenja in izda svoje „Večere na pristavi blizu Dikanjke“, polne čarobnega poetičnega lirizma. Že ta knjiga je imela velik uspeh, kar je vzpodbudilo pisatelja k novim podobnim načrtom. Da jih izvede, je popotoval Gogolj 1. 1832. skozi Moskvo v svojo Ukrajino. Povrnil se je v Petrograd precej izpremenjen: iz prejšnjega mladeniča, sedaj sanjača, potem veseljaka, je postal mož, čigar humor se je začel izpreminjati vedno bolj v satiro. Takrat je napisal duhovite aforizme o Petrogradu in Moskvi, v katerih je označil severno prestolico kot mesto brez posebnega značaja, strahotno tiho, s prebivavci, kakor da bi bili vsi uradniki, brez duha in zanimanja za kaj drugega kakor za službo. Že takrat mu je vstala v glavi misel, da bi napisal satirično komedijo iz uradniškega življenja. A poprej je še naslikal historično podobo svoje zaporoške Ukrajine XVI. stoletja pod naslovom „Taras Buljba“, v kateri je vpodobil ves neugnani razmah svobodoljubnega polnopleinenskega naroda, slovanskega. 16 To povest je izdal 1. 1835. v knjigi „Mirgorod“ s še nekaterimi drugimi povesticami, ki pomenijo že značilno umerjenost njegovega velikega talenta. V tej knjigi je Gogolj sicer še ves oni južnoruski kazak, ki se vznaša s sijajnim, od življenske sile prekipevajočim zanosom nad ono pristnorusko razmišljajočo otožnostjo, ki kakor črv rije po srcu. Zdrava natura plemena mu brani povešati glavo: »Poslušaj, brat,“ piše prijatelju, „na naši duši je tolikanj žalosti in toge, da, če bi se dovolilo vsetnu temu na svobodo, sam vrag ve, kaj bi nastalo iz tega. Cim silneje prihaja v srce stara žalost, tem bučnejša mora biti veselost.“ V povestih, izdanih istega leta pod naslovom „Arabeske“, krene Gogolj v izrazito realistično smer. Njih dejanje se ne vrši več v pravljični Ukrajini, ampak v Petrogradu in v — uradniških krogih. Petrograjska realnost leži v teh „Zapiskih blaznika", v tem „Nosu“, v tem „Plašču“, leži kot ogromna nekazna kepa, težka liki zemlja. In umetnik se pogreza vanjo in jo gnete v bizarno fantastične oblike. Odslej se začno tesniti v njegovi domišljiji predmeti iz petrograjskega uradniškega dejanja in nehanja. Važnost tega stanu, kakršen bi moral biti in kakršen je v resnici, mu vstaja pred očmi. Od vseh strani se mu vsiljujejo modeli na zunaj mogočnih činovnikov, na znotraj smešno klavernih duševnih pokvek. Ti važni činitelji države in naroda začno intenzivno zanimati onega Gogolja, ki je živel in občeval v prijateljskem krogu Puškina, smatrajočega po načinu vseh romantikov pisateljski poklic za nekako svečeniško narodno misijo. Sedaj ga več ne zanimajo pravljice: „Naj zapadejo pozabi," piše prijatelju, „dokler ne vzide iz mene kaj težkega, velikega, umetniškega." Par tednov pozneje se izpoveduje istemu prijatelju, da mu „je glavo zmešala komedija". „Ne vem, zakaj me sedaj tako žeja po sodobni slavi. Vsa globina duše se mi takorekoč trga navzun. Dosedaj nisem še napisal prav ničesar . . . Oni dan se je bila že začela sestavljati zgodba komedije, tudi naslov je bil že napisan na belem, debelem sešitku: ,Vladimir 3tje stopnje4, in koliko žolči, smeha in soli! ... A hkratu sem obstal, videč, da se pero kar samo od sebe zadeva ob mesta, ki jih za nič na svetu ne propusti cenzura. A kaj bo, če se igra ne bo igrala? Drama živi samo na odru; brez nje je kakor duša brez telesa. In kateri mojster izpostavi narodu nekončan umotvor? Drugega mi ne preostane, kakor izmisliti si najnedolžnejšo zgodbo, ki ne bo žalila niti policijskega komisarja. A kaj je komedija brez resnice!" — V takem razpoloženju je Gogolj začel pisati komedijo iz življenja petrograjskih uradnikov, ki jo je pa zopet uničil razen nekaterih scen, ki so se ohranile v podobi odlomkastih eno- 17 - dejank. Zasnoval (a izvršil šele šest let pozneje) je tudi „Ženitev“, v kateri je izklesal ono izborno figuro dvornegn svetnika Podkolesina, ki se z vratolomnim skokom skozi okno reši jarma sv. zakona, s celo vrsto izborno pogojenih ženitvenih kandidatov. Po vseh teh dramatičnih poizkusih je prišel na idejo »Revizorja", glede katerega je imel upanje, da ga spravi skozi petrograjsko cenzuro, ker je njega zgodbo prenesel v zakotno provincijalno mesto. Podobna fabula je bila v eldo-radu birokratizma, ki ga je takrat predstavljala Rusija, tako-rekoč v zraku. Uporabljali so jo že razni ruski pisatelji pred Gogoljem. Vrhutega pripovedujejo literarni zgodovinarji, da je obrnil Gogoljevo pozornost na ta predmet Puškin, ki je baje nekoč sam veljal v Novgorodu za „revizorja“. V čemer se je Gogoljeva komedija razlikovala od vseh dotedanjih podobnih proizvodov ruskih, je bilo to, da ni bilo v nji niti sledu po kakem „ pozitivnem" značaju: sami lopovi nastopajo v nji; in vendar vsi tako človeški, tako izborno opazovani! Vsak zase individualen značaj, nikjer nikake šablone. Mržnja do izrastkov birokratizma se je čutila, saj je bil Gogolj s Puskinom vred hud nasprotnik vsemogočnega, oholega urad-ništva. A obenem je pod to dominanto zvenela tiha spodnja nota usmiljenja do teh žrtev strašnega mehanizma. Morebiti je bil Gogolj začel pisati svojo komedijo res samo iz vese-Ijaštva, iz potrebe smeha, a zgodilo se je, kakor se je dogajalo pri njem vedno, da je postajal njegov smeh — „sveti smeh", izpod katerega so zableščale solze sočutja. (Konec prihodnjič.) Ivan Prijatelj. — 18 — Nekaj o Pucciniju. V sedemdesetih letih se je pojavila v Franciji nova struja. Bilo je to presenečenje za ves glasbeni svet, kajti pretila je nevarnost, da se „antiko" s tern zatemni. Na odru ni bilo videti blestečih kostumov, krasnih frizur itd., temveč vse je bilo naravno — veristično. Bizet je pokazal s svojo „Carmen“ novo smer. Sicer je „Carmen“ tedaj propadla, toda čez nekoliko let se je spet pojavila in triumfirala po vsi Evropi. Povzročila je velik hrup med glasbeniki, celo Nitzsche se je zavzel za stvar in nastopil proti Wagnerju. Naravno je, da so se pojavili somišljeniki najprej v Italiji, kajti tukaj je vedno najboljši teren za vsako novo gibanje. V devetdesetih letih stoji tu že cela vrsta mladih podjetnih in smelih glasbenikov, ki navdušeni od ženijalnega Wagnerja s pravo južno in vročo krvjo ustvarjajo dela, še danes dominirajoča na vseh opernih repertoarjih. Najznamenitejši med njimi so Mascagni, Leoncavallo, Puccini in Sma-reglia. Prva dva sta stopila direktno v stopinje Bizetove dramatike. Mascagni pretira celo in postane popolnoma „sirov“, Leoncavallo ustvarja skrbneje ter je bolj zmeren, medtem ko je Puccini v svoji „Bohemi“ za kompromis, je verist, toda v rokavicah. Ne mara krvavih, strastnoblaznih motivov, temveč hoče biti eleganten in vseskozi fin. In to se mu docela posreči vsaj v „Bohemi“ in v „Manon Lescaut". V „Tosci“ in „Fanciulla del West“ — priznajmo — so nekateri momenti, ki preidejo v afektacijo ali pa mogoče v kinematograf. In zakaj bi ne? V klasični dobi se je pevec postavil pred rampo in zapel z virtuozno dovršenostjo arijo z vsemogočnimi težkočami, dandanes mu ni tega več treba. Pevec recitira. Od njega ne zahtevamo „bel canto“, temveč igralsko dovršenost. Zakaj je pravzaprav Puccini tako priljubljen pri publiki? Večina bo odgovorila, da zlaga krasno glasbo. Da, tega nihče ne negira, toda znani mojster ve, kje leži 50 odstotkov uspeha. Nekoč se je izrazil v pogovoru z nekim žurnalistom, da zahteva predvsem krasen libreto, ki gane brez glasbe vsakega, potem napiše šele glasbo. Ako prečitamo njegove librete, vidimo, da je to res. „Tosco“ je že popolnoma zavrgel in nad njo obupal, prijatelji so ga slednjič pregovorili, da se je lotil dela in ga dovršil. Dolgo Sardoujevo tragedijo je reduciral na tri dejanja, polna groznih dramatičnih momentov in efektne — 19 — glasbe. — Ako kdo zasleduje Puccinija, bo zapazil, da se v prvih delih v peljavi melodije kakor v harmonizaciji še ni izkristaliziral, že v „Manon Lescaut“ postaja jasnejši, v „Bo-hemi“ pa z mojstrsko roko obvlada orkester in formo, potencira vse to v „Toski“, v „Butterfiy“ se skoraj vrne k prvi maniri, v „Fanciulla del West“ pa spoznamo Puccinija instrn-mentatorja. To je res virtuozno instrumentirano delo, žal, da tekst kaj slabo odgovarja. V najnovejših njegovih operah, kakor v „Le rondini" se vrnemo zopet v Pariz med boheme, ravnotako v prvem delu treh enodejank v „Plašču“. Zopet vidimo pariško življenje. Tam nekje daleč živi veseli svet in se zabava, a na bregu Sene resno in težko delo. V temni noči kot pod plaščem greha se izvrši zločin. „Sestra Angelika11 je vseskozi mistične vsebine. Srednjeveški samostan, mlada nuna, strast in grozota življenja Puccini konča to trojico s komično opero „Gianni Schicchi“. Ravno v tej operi vidimo, koliko važnosti polaga mojster na dober libreto. Zgodba o zvitem Gianniju, ki opehari na enostaven način vse sorodstvo, je jako zabavna. Te tri enodejanke, ki so na dunajski državni operi sijajno uspele, vprizori tudi naša opera, in sicer v drugi polovici tekoče sezone. A. Neffat. — 20 - Palilulski Miloš Veliki. Spisal Branislav Nušič. Če greste po Takovski ulici navzdol, boste našli v Pali-luli veliko poslopje, v katerem je zaprt Miloš Veliki. Gotovo boste takoj vsi mislili, da je zaprt tam od 29. maja. Ne, on je zaprt tamkaj brez obzira na zgodovinske dneve, brez obzira na režime; zaprt je v trdni ječi, iz katere ne bo nikoli rešil svojih kosti. Čakajte, povem vam, zakaj je zaprt Miloš Veliki v Paliluli. Vi vsi poznate onega kiparja Petra Ubavkiča, ki ga je imenoval pokojni Ljuba Nedič, „skulpterja“. E, tega Petra Ubavkiča se polasti velika ideja. Pravzaprav, ideja ni bila tako velika, ampak on jo je hotel izvesti v velikih razmerah. Seveda, po naročilu ali pa vsaj na migljaj od zgoraj. Da bi mu pa stvar odkupili, bi bil moral izvršiti „Takovsko vstajo'4. Za tako veliko idejo je potreboval velik lokal in pričel ga je iskati. Bile so ravno šolske počitnice in Ubavkiču šine v glavo srečna misel, da bi eno izmed učilnic ljudske šole porabil za atelier. Najbolj pripravna se mu je zdela palilulska ljudska šola, ker je bila nova, prostrana in svetla. Obrne se na občino za dovoljenje in beogradska občina odstopi — bolj iz obzirov do Miloša Velikega kot iz obzirov do umetnika — Petru Ubavkiču eno učilnico, da v njej oblikuje Miloša Velikega. Divna, lepa, visoka, prostrana učilnica! Človek ima kar veselje do dela! Peter Ubavkič dopelje takoj dva voza mavca in si uredi učilnico. Odznotraj se zaklene s ključem in tri mesece ne odpre vrat. Figura je rasla od dne do dne. Najprej Miloš, trikrat večji od naravne velikosti, en meter nad glavo Melentijev križ, naposled" Miloševa takovska zastava, ki se je razvila po vsej učilnici, od stropa do tal, od ene stene do druge. Učilnica velika, ideja velika, Miloš Veliki! Kaj je pri tem kaj čudnega, da je postala grupa silno velika in napolnila vso sobo, od južne do severne, od zapadne do vzhodne stene in vrhu tega še od stropa do tal? In cela stvar je bila izde-larfa umetniško, da se je vse čudilo. E, sedaj pa je spet pričelo šolsko leto in beogradska občina prosi umetnika, ki je delo dokončal, da odnese umotvor, kajti učilnica mora služiti zopet svojemu namenu. 21 — In zgodilo se je to, česar ni nihče pričakoval. Niti skozi okna, niti skozi vrata ni mogoče odnesti grupe. In če bi jo lahko odnesli, kam bi jo postavili! Najeti bi bilo treba celo hišo, da bi v njej stanovala grupa. Kako naj plača Ubavkič poleg najemnine za svoje stanovanje še najemnino za stanovanje, kjer naj bi stanovala grupa! Najprej se je obrnil na zainteresirane kroge, da kupijo od njega grupo, pa naj si oni potem belijo glave, kako jo bodo prenesli. Sede Ubavkič in s svojo znano stilistično spretnostjo napiše akt: .Taka in taka stvar, meni je bil dan migljaj . . Toda oni, ki so dali migljaj, se delajo, kot da nikoli v življenju niso ničesar namignili. Šolsko leto pričenja, šolska uprava piše občini energična pisma in zahteva učilnico, občina pa energično sklene, da se Miloš Veliki izseli iz prvega razreda palilulske ljudske šole. Ta sklep se naznani Ubavkiču, grešnik Ubavkič pa si v obupu ruje ono malo las, kar jih še ima na glavi. Končno mu pride rešilna misel. Zunanji zid učilnice naj se razruši, Miloš Veliki naj se prenese in zid zopet zazida. Ta sklep bi bil že izvršen, da ga nista preprečili dve malenkostni okolnosti in sicer: a) proračun mojstrov za rušenje in zopetno zidanje osnovnega zidu, ki je znašal 3272 dinarjev in 44 dinarskih par, in b) občinska strokovna komisija, ki je prišla na lice mesta ter si ogledala poslopje. Ker je stal Miloš Veliki v pritličju, kjer so osnovni, temeljni zidovi, noseči na sebi prostrano zgradbo, je komisija oficialno izjavila, da se ta zid ne sme rušiti, ker preti v nasprotnem slučaju nevarnost celemu poslopju. Sedaj je nastala šele prava zmešnjava. Ubavkič bi na primer zelo lahko našel podpise ter dvignil menico na 3272‘44 dinarjev, toda osnovnega zidu ne sme podreti, ker se sicer poruši poslopje. Nastane obupen položaj. Šolska uprava energično zahteva učilnico, ker je zavoljo Miloša Velikega stlačen prvi razred ljudske šole v podzemlje; mestna občina energično ukazuje Ubavkiču, da v tem in tem roku izseli Miloša Velikega; Ubavkič, ki se dela, kot da mu je zelo lahko dobiti podpise za 3272'44 dinarjev, energično zahteva, da ruši; komisija izvedencev izjavlja energično, da se bo sesula hiša, ako se bo rušenje dopustilo. Napetost je prekipela do vrhunca, situacija je bila podobna šahovski partiji, kjer se vse figure med sabo šahirajo, a se niti ena ne more kretati. Otroci kriče v podzemlju, Miloš Veliki sedi udobno v učilnici, šolska uprava zmerja občino, občina zmerja Ubavkiča, - 22 — a Ubavkic zmerja samega sebe in se zaklinja, da se nikoli več v življenju ne bo oprijel ideje, ki je tako velika, da ne more skozi okno, ali vsaj skozi dvokrila vrata. Nazadnje šine Ubavkicu zelo srečna misel v glavo. Potem, ko je še dva, trikrat poskušal, če se bo odzval oni „migljaj" odzgoraj, ter uvidel, da se nikakor ne odzove, je sedel ter si postavil še enkrat v službo svojo znano stilistično spretnost. Napiše toplo patriotično pismo, s katerim poklanja Miloša Velikega beogradski občini. Občinski odbor je, kakor se to spodobi, po prečitanju akta zaklical „živio“ ter takoj začel premišljevati, kaj bi z grupo. Ta skrb je postala tem večja, ko se je odslej šolska uprava obračala na občino in jo prosila, naj prenese „svojo“ grupo. Občina je prišla v Ubavkičev položaj. Zato se je pa tudi z Ubavkičevim domislekom pomagala iz zadrege. Miloša Velikega je poklonila beogradskemu meščanstvu. Da se stvar še bolj zaplete, se približa 29. maj, in sedaj nastane popolnoma nova situacija. Ubavkic sedaj energično trdi, da Miloš ni njegova grupa, 011 da jo je poklonil občini; občina se izgovarja in pravi, da je Miloš Veliki last meščanstva. Meščanstvo ničesar ne reče in sploh ničesar ne ve o stvari; šolska uprava sedaj po 29. maju še bolj energično zahteva, da se Miloš Veliki odstrani; komisija ne dovoli, da se ruši stena; Miloš Veliki robuje brez strahu v učilnici prvega razreda, a Ubavkic ponosno šeta po Terazijah kot človek, ki je namazal občino. Jaz nameravam te dni k Petru Ubavkicu, da ga inter-vjuvam o celi aferi; potem bom pisal o tem. - 23 Cene prostorom. Parter Sedež I. vrste . „ II. — III. vrste . „ IV. — IX. vrste „ X. - XIII. vrste Dijaško stojišče . . Drama 10 D 9 „ 8 „ 6 „ 2 „ Opera 15 D 13 „ 10 „ 8 „ 2 „ Lože Lože v parterju in I. redu za 4 osebe ... 40 Balkonske lože za 4 osebe . 30 Nadaljne vstopnice v I. redu in parterju ... 8 Nadaljne vstopnice v balkonskih ložah .... 5 60 45 10 8 Balkon Sedež I. vrste . . „ II. — III. vrste . Galerija Sedež I. vrste „ II. — V. vrste . Stojišče................. 10 7 4 3 1 Vstopnice se dobivajo v predprodaji pri dnevni blagajni (operno gledališče) od 10. do pol 1. ure in od 3. do 5. ure proti 10% povišku in. na dan predstave pri blagajni za gorenje cene. Med predstavo vstop ni dovoljen. 24 — Ponatisk dovoljen le z označbo vira. Gledališki list izhaja vsako soboto in prinaša poročila o repertoarju Narodnega gledališča v Ljubljani, vesti o gledališki umetnosti pri nas in drugod, kratke članke o važnejših dramskih in opernih delih in njih avtorjih. Sodelujejo: Fran Albrecht, Anton Funtek, Pavel Golia, Fran Govekar, Matej Hubad, Friderik Juvančič, Pavel Kozina, Alojzij Kraigher, Ivan Lah, Anton Lajovic, Ivan Prijatelj, Ivan Vavpotič, Josip Vidmar, Oton Zupančič in dr. TISKA UČITELJSKA TISKARNA V LJUBLJANI.