122. številka.
Ljubljana, četrtek 31. maja.
X. leto, 1877.
SLOVENSKI NAROD.
Izhaja vaak dan, izvzeniši ponedeljke m dneve po praznicih, ter velja po polti prejeman *a tvitro-uKonke dežele sa celo leto 1B pld., za pol ]<-ra H vid M eetrt leta 4 *ld.  — Za Ljubljano brez pošiljanju na dom za celo leto 13 k'«., za četrt let* 3 (M. 80 kr., za en mesec 1 gld. 10 kr.   Za pošiljanje n* dom ae ra/una 10 kr. sa meBec, 30 kr. za četrt letu. — Za tnje dežele toliko ve«, kolikor poštnina iznaša. — Za jroapode učitelje na ljudskih šolah'in s« dijak« velja znižana cena in sicor: Za Ljubljano za četrt lota 'J glđ. 60 kr., po pošti prejeman za četrt leta 3 gld. — Za oznanila so plačuje ol četiristopne petit-vnte ti kr., če »o oznanilo enkrat tiska, f> kr., de se dvakrat in 4 kr. če se tri- ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole »rankirati. — Kokopiai ae ne vračajo. — Urodništvoje v Ljubljani v Franc Kolmanovej hiši št. 3 „Kledališka stolba". Opravniitvo, na katero naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacijo, oznanila, t. j. administrativne reći, je v „Narodni tiskarni" t Kolmanovej hiii.
Zaradi dcnahnjvga praznika izide prihodnji list v soboto.
Pred volitvami.
Po deželi na Kranjskem so vsi prijatelji svete našo slovensko narodne stvari po vseh slovenskih novinah opozorjeni bili, da naj gledajo in našo ljudstvo poduče, da pri volitvi volilnih mož v kine ts kej skupini ne bode mogla neinškutarska stranka svojih odvisnih ljudi j s kakim naglim manevrom u si I iti. Pričakujemo zatorej, da naš občni rodoljubni klic nij ostal brezvspešen, nego da so slovenski rodoljubi vseh stanov povsod uže storili svojo domovinsko slavjansko dolžuost, tam pa, kjer je še nijso, da hitre korake učinijo in pazijo do zadnjega o dubrem vspehu.
Zlasti v dveh okrajih jo treba največje delavnosti in agilnosti vseh tam prebivajoči!) zavednih narodnjakov: v kočevsko- rib-nišk o-laške m, kjer se volita dva, in v tre banjsko-litijskem okraji, kjer so volijo trije poslunci. Tukaj nemškutarji upajo premagali uas, tukaj jo tedaj treba podvojenega delovanja. Tudi bi trebalo gleduti na vsacega posameznega volilnega možu.
Vse prijatelje in bralce našega lista opo-zorujenio, naj delajo složno z narodno duhovščino. Veliki boji naših slovanskih bratov na jugu so nam pokazali, da nemškutarji brezpogojno drže celo z divjim Turkom iz samega sovrušiva do nas Slovanov. Kaj je treba večjega poziva za nas, da naj bomo vsi složni!
Organ naših nasprotnikov nemškutarjev na Kranjskem „Laib. Tagblatt" piše zadnje dni z divjim hujskanjem zoper narodno stranko in njene voditelje. Nesramno govori zopet o „ mrtvaške m zvonu,"  ki baje zvoni nam Slo-
vencem, kakor da bi nemškutarji volilno zmago uže v žepu imeli!
Vemo sicer, da ti nemškutarski članki ne bodo niti slovenskega „psa izza peči prepodili," nikar da bi jednega narodnega volilca pridobili. Ali vendar nam ta — narejena ali resnična — zavest naših protivnikov, ki ima morda namen, nas ostrašiti in od dela preplašiti, mora dajati povod, da s tem večjo ener-žijo delamo vsi.
Glasilo naših nemškutarjev piše zadnjo soboto odkritosrčno besede, katore naj si globoko vtisne pred volitvami vsak Slovenec v srce in spomin, da bode vedel, za kaj gro naš volilni boj. Piše namreč v drugoj notici te-le besede: „Aufgabe d er li bera 1 en P ar te i ist es, die S tU r kun g de s „slavisehen Elomentes" in Oestorreieh initaller Energie und unter Anvvendung aller er-laubteu M i tlel zu vorhindern. Itn Lande der C/.echen ist man bereits zur Krkcnntnis gelangt, das heute auch dort nieht die Stilr-kung des „slavischou," sondern jene des d e u t s c h e n , vei fassungsmassigen Klementcs /ur dringenden Nothvvomligkeit gevvorden ist.u
Kateremu rojenemu Slovencu, Slovanu, no bodo se oči odprle, kaj bo tu pridigujeV Kolikokrat bi se nas konfisciralo, ko bi se mi predrznih tako zoper „ncniški element" pisati V
Nam so roke vezane, pero našo nij svobodno, mi no smemo kritike pisati, sicer smo konfiscirani in bralci lista v roke no (lobodo, kar pa moramo zabraniti z molčanjem. Le prosimo razumne bralce, naj sami mislijo, ustno to razpovedo, kar bero mej vrstami in zvesto agitirajo.
Vojska.
Na azijskem bojišči sicer razen malih bojev nij važnejega bilo, odkar so Rusi Arda-daban vzeli. Vendar poročajo zadnji telegrami, da so jo turški poveljnik Muktar-paša so svo-|ih gor, kjer jo Ruse čakal, proti Krzenimu nazaj pomaknil. To kaže, da so ga Rusi uže obšli in da si nij upal pričakovati jih. Tako so se Uusi uže globoko v Armenijo pomeknili, užo 200 kvadratnih milj turške zemlje zaseli in kmalu bomo slišali o večjih vspehih.
Ob Dunavu streljajo šo vedno vsak dan Rusi z levega broga na Turke preko reke, ti pa odgovarjajo Ali večjega vspeha nij zaznamovati, in so tudi dozdaj še doseči nij nameraval. Vsa poročila šo vedno pripovedujejo, da je voda močno narasla vsled zadnjega deževja in se nij še utekla; kakor tudi, da še nij gotovo, ali so Rusi užo dopeljali ves potreben materijal po slabih potili do Dunava, ali nijso še. Rusi delajo pa sigurno z veliko previdnostjo in hladno preračunljivostjo korak za korakom; kadar bodo prije i, bodo pa tudi dobro prijeli.
Kcdaj ruski car k svojej vojski pride; nij šo razjasnjeno. Neki listi poročajo, da užo kakor denes, stara „Presso" pa trdi, da 5. junija.
Tudi so zapadnoga slovanskega bojišča se denes nekoliko sliši. Črnogorci bodo kmalu priliko imeli sokolovsko naravo svojo pokazati. Turki v 17 bataljonih marši rajo proti soteski Dugi, in vozijo na fiOO konjih živeža za Nikšič. V soteski jih čakajo Črnogorci. — Vstaši v Bosni pak so turško kulo pri Topoli z naskokom vzeli in ;>o Tu rkov pobili.
Prižig tleč.
K .m j.i , v angleškem spisala Misa M. (Juuiuiins, poslovenil J.) Drugrl  <I o 1. Dvanajsto poglavje.
(D.iljo.)
„Moja nejevolja o tem postopanji nij bila manjša od jeze mojega BOtrpina, katerega moj oče šo nikdar nij tako zelo razžalil kot sedaj; tudi nij imela zvijača vspeha, da bi ga ločila od mene. Kes je namreč ogiba) so pri vsakej priliki te ogleduhinje (tako jo imenoval gospo EIUbovo), vendar je njegov iznajdljiv duh vedel neprestano najti priliko, da me je videl in govoril z menoj, kadar njo nij bilo poleg; to pa je sum mojega očeta še bolj utrdilo.
„Proverjena som, da ga je k temu naganja! globok čut o neprijaznosti in krivično-
sti in pa želja, da bi mu poka/al svojo neodvisnost od nepretrpljivega samosilstva, kot je to imenoval. Tudi nemam povoda misliti, da bi mu bilo prišlo na misel igrati junaka v romanih ali me celo v bodočo vzeti za ženo; jaz pa oni čas uijsem poznala nobene više postavo ali vsaj ne nobenega višega vpliva, nego je bila njegova volja ter sem bila brez obotavljanja pripravljena pomagati mu, da sva preslepila čujočnost, ki naj U jo imela ločiti. Kot so po SOŠtem godi pri ljudeh nouljudnega vedenja in videzne to posti, videl je moj oče več o najinih zvijačah, kot sva vedela ter si je dontišljeval dosta več, kot je bilo res. Opazoval naju je skrbno ter se zoper svojo na-vado nekaj časa nij nikakor vtikal med naju. Mislila sem od istega časa, da je nameraval odvaditi naju drugega od drugega na nieuj nenaravni način, kot je bil doslej poskušal. Porabiti je hotel prvo priliko, da bi spravil svojega pasinka v službo v trgovskej hiši na
inostrauskem ali pa v oddaljenem mestu naše domovine. Dokler nijso dozoreli njegovi naklepi, hotel me nij žaliti ter je rajši trpel nevolje in mrčnosti, ki sto v njem tlele, — kajti oni čas je bil kot zmerom tako dobrotljiv in mil svojemu otroku, kolikor se je to vjenialo z njegovo očetovsko oblastjo."
„Predno je izvršil ta naklep, dogodilo so se dogodbe in izbudili šumi, ki so uničili enega in drugega potopilo v — —"
Tu je ponehala Emjl^a. Položila jo glavo Jerici na glavo ter grenko vzdihovala.
„Draga Emilija! ne povejte mi ostalega,? rekla je Jerica. „Dovolj je meni, da vem, kako nesrečni ste. Ne delajte si sebi nobeno žalosti, da bi zarad mene spominjali so brit-kosti, ki so minule."
„Minole!" odvrnila je Kmilija, zopet za-dobivši glas in boIzo si obrisavši. „No, minolo nijso in samo, ker sem tako malo vajena govoriti o njih,  tlačijo me sedaj tako močno.
Ruska vojska na Rumunskem.
Uradna dunajska „Politische Correspon-denz" o ruskoj vojski na Rumunskem prinaša to-le zanimivo poročilo:
Dasiravno je sedaj ruska vojska na Ilu-munskem tako močna, kakor nij bila še no bedna, kar so jih Itusi v prejšnjih vojnah zoper Turka pošiljali, je vendiir gotovo, da jo bodo Itusi še z novimi krdeli vseh vrst prav izdatno pomnožili, in sicer najprej z dvema divizijama donskih kozakov. Do sedaj so don-skih kozakov polki št. 22, 24, 25, 32, 33, 36, 38 in 39 samo na papirju stali in se še nikoli nijso sestavljali. A s carskim ukazom od 19. t. m. se morajo vsi omenjeni polki v resnici sestaviti in v dve diviziji razdeliti. Tema divizijama se bodo jezdeče baterije št. 11, 16, 17, 18, 19, 20, in 21, katere se morajo tudi takoj sestaviti, pridružile. Ker imajo Rusi dovolj vojakov in vojnega materijala, je gotovo, da bodo ta nova krdela v prav kratkem času prikazala se na bojišči.
Po zanesljivih poročilih je z današnjim dnevom (21. maja) vsa teška artilerija ruska v tistih pozicijah, katere jej je najvišjo po-veljništvo rusko odločilo. S temje dovr-Sen najtežji uvod k velikim operacijam ruske vojsko. Sedaj ima glavni stan v Ploješti največ opravka s tem, da preskrbi artilerijske zaloge, magacine za provijant, vojne bolnice in vojne pošte.
Ako se še enkrat ozremo na premikanje orjaške ruske armade in kolosalnega njenega prateža, moramo priznavati, da se je vse izvršilo z največjo natančnostjo, katera nam je najboljši porok za to, da rusko vojsko vodi inteligentno in previdno vrhovno povelj -ništvo. Tista krdela, ki se nijso po železnici vozila, so vselej po jedno brigado močna skupaj marširala. Na določenih krajih so krdela čakali agentje oskrbovalne družbe in vojska, komaj došla v ta ali oni kraj, je dobila takoj ves provijant, vsega je bilo dovolj in vse v dobrem stanu. Kruh je okusen, meso presno, vino, katero tukaj ruski vojaki namesto žganja dobivajo, je čisto in nepokvarjeno, koder nij bilo rženega kruha, je oskrbovalna družba vojakom dajala komis iz pšenične moke. V nekaterih krajih nij bilo ovsa za konje, dobili so namesto tega potem ječmen. Na Rumunskem je sploh več ječmena nego ovsa. Koder oskrbovalna družba nij mogla uže naprej vojakom
provijanta oskrbeti, je pošiljala za njimi vozove, ki so za vsako brigado živež vozili. Vojska tedaj skoro nikjer ljudstvo nij nadlegovala in kjer je kaj kupovala, plačevala je vse kulanto se samim srebrom in zlatom. To, in pa, da vse štiri tedne, ko so Hnsi marširali skozi Rumunijo nikjer nij prišlo do nikakoršnih prepirov, do nikakega pretepa, je Rusom pridobilo veliko simpatij mej rumunskim narodom, kateri jih zdaj povsod izdatno podpira. M.
Vojna moč turške države.
v.
Prijatelji in neprijatelji priznavajo, da so Turki izvrstni vojaki. Turek je zmeren, vztrajen, trezen, ubogljiv, inteligenten, zvest vojak, ki točno iu brez obotavljanja izpolnuje svoje dolžnosti, ki najteža dela zanesljivo opravlja, rad in dolgo strada, dobro maršira, se hrabro bije, in če je premagan, ne izgubi niti glave, niti poguma. Posebno izvrstni so turški vojaki v tvrdnjavah, ali kedar se branijo napadov. Tudi na maršu se dobro drže, ker naglo in vztrajno hodijo, so veseli in skoraj nikdar ne obolevajo. Prav veliko k njih pogumu in k njih hladnokrvnosti pomorejo vzgoja in verski nauki. „Čo mi je namenjeno, bom padel, če ne, pa ne!" si misli Turek ter se divje zakadi v sovražno krdelo, ali pa mirno stoji, baše, seka in strela, ko smrtonosne kroglje švigajo okrog njegove glave.
A ti izvrstni vojaki so premalo izurjeni. Turški oficir si misli: da zna vojak le basati in o pravem času streljati, pa je dosti. Bojna služba in vse druge vojaku prepotrebne vaje so turškemu vojaku skoro s čeloma neznane.   In kje se bode priprost vojak naučil, če oficirji sami skoro da nič ne vedo. Iu to je jedna  največjih  nedostatnostij turške vojske, da oficirji nijso omikani. Sicer v Turčiji služi na stotine tujih oficirjev, a teh je še premalo, da bi druge turške oficirje izobraževali,   nikar pa,  da bi priproste vojake učili.   Celo  višji  oficirji   največkrat nemajo prav nobene temeljite omike,  poznajo samo službeno rutino in nekoliko vnanjih form. Kdor bi turške oficirje z našimi ali s ruskimi primerjati hotel, ta bi se močno motil.   Da pa najboljši vojaki brez dobrih oficirjev ničesa ne veljajo, to je znana stvar. Zatorej tudi turški izvrstni, pogumni, vztrajni, inteligentni vojak ! pod turškim vodstvom pol toliko nij vreden, I kakor bi mogel biti, ko bi ga vodili izvedeni
oficirji. Da je to res, je pokazala zadnja srb-sko-turška vojna, kjer je 60 — 70.000 neizur-jene srbske narodne vojske in 3000 ruskih prostovoljcev tako vspešno ustavljalo se 250.000 turških vojakov I Turški vojskovodje so si zaslužili v tej srbskej vojni strašanski „testimo-nium paupertatis." ker si v 4 mesecih se svojimi izvrstnimi vojaki nijso mogli osvojiti nič več nego 8—10 štirjaških milj srbske zemlje, katero je branila neizurjena, neizkušena milica, ki prej še nikoli nij bila v nobenej vojni. Pa saj je znano, zakaj je bilo tako! Nered v turškej vojski je bil v upravi, v ambulanci in sploh v vsem prometu tako strašan, da bi Turki potem, ko so si osvojili Aleksinac, še več tednov ne bili mogli dalje se pomikati, tudi, ko bi se ne bilo sklenilo premirje, katero je pokrilo veliko sramoto turških generalov, ki nikoli ne znajo ud obijene zmage tudi porabiti. Naravno je, da v takem neredu, kakor je bil v turškem šotoru okrog Aleksinca, moralno propade najboljši vojak, posebno ko vidi, da ga nezmožni oficirji še brezstidno goljufajo, da kradejo in zapravljajo, a priprosti vojak nema niti hrane, niti obleke, niti postrežbe v bolezni. Da, uprava v turškej vojski je brezkrajno slaba. Podkupiti se da vsak oficir, goljufa, kdor more, in splošni nered vlada v vsej vojnej administraciji.
Velika napaka turške vojske je tudi ta, da nema nič depotnih bataljonov, ki bi vojaške novince izobraževali, ampak mladi vo« jaki se kar neizurjeni, kakor jih žandarmi skupaj polove, na pol adjustirani pošiljajo na boiisče. Naravna posledica tega pa je, da čem daljo vojna traie, tem neizurjenejšl in nezmož-nejši vojaki na bojišče prihajajo in da se taki neizkušeni, nevajeni, na pol oboroženi in na pol oblečeni vojaki dado k večjemu samo V tvrdnjavah rabiti, se samo ob sebi razume. Sploh pa Hellvvald o turškej vojski pravi, da ima: „Unfiihige commandanten, zu vvenig ge-bildetes otticierscorps, geringe bevveglichkeit, nicht geniigende ausbildung aller vvaften, mit ausnahme der artillerie, und schlechte ver-waltung.tt A. K.
(!>ali» „rilo
Govor slovenskega poslanca g. Vilj. Pfeiferja
v državnem zboru, 18. maja t. 1. (Po ston. zapisniku.) Uže v generalnoj debati sem govoril in povedal, da je ta postava (o oderuštvu Ur.)
Jerica! tudi nijsem nesrečna. Le redkoma se vznemiri mi srčni mir; in tudi sedaj bi ne bila razbrzdala svojih slabih čutnic, da pripovedujem drugemu skrivnosti tega nepozab-Ijivega trpljenja, ko bi ne hotela tebi, dragemu svojemu detetu, tako dobro vedočemu, kako skladno in sladko hiti moje življenje k splošnemu in večnemu izbujenju, dokazati moč nebeške vere, ki je spremila mi slepoto v čudovito svetlobo in je storila mi trpljenje za rajskega sla kenčnega veselja. A dosta ti nemam povedati in to naj ti povem s tako kratkimi besedami kolikor le mogoče.
Potem je nadaljevala s trdnim,  če prav tihim zamolklim glasom:
„Kar me je zgrabila mrzlica. Gospa Elli sova je poprej zmerom mrzlo ravnala z menoj in često me celo zaničevala (kajti moraš se spominjati, da sem bila jako popačen otrok), sedaj pa mi je stregla po noči in po dnevi tako skrbno in marljivo kot se od nje nadejati pravice nijsem imela.   Pri njenej skrbnej
postrežbi in pri velikej spretnosti blagega našega doktorja Jeremija, ki je uže oni čas bil naš hišni zdravnik, sem črez nekaj tednov jela okrevati. Ko sem bila uže dovolj pri moči, da sem nekaj ur lehko ostala znnaj postelje, šla sem neki dan, da bi sopla drugo sapo in videla druge reči, v čitalnico očetovo,  ki se je držala moje sobe ter sem se popolnem sama vlegla na sofo. Gospa Ellisova je šla po svojih domačih opravilih. Predno pa me je zapustila,  prinesla je iz bližnje sobe malo mizico z različnimi steklenicami, katerih bi morebiti potrebovala, predno se bi sama vrnila; mizico je pristavila k meni.   Bilo je  pozno nekega po polu dne v Juniji in jaz sem tu ležala ter skozi nasprotno okno opazovala solnce zahajati. Čutila sem se žalostno osamelo, ker zadnjih šest tednov nijsem imela druge družbe, razen svoje postrežnice in prilično me je oče parkrat obiskal. Zato sem se kaj močno razveselila,   ko je nenadoma v sobo stopil moj najdražji,  a  tedaj  skoro pregnani prijatelj.
Odkar sem bila bolna, me nij videl; zato sva se po dolgej tej ločitvi razmerno ljubo pozdravila. Poleg vse ognjevosti vroče in nebrzdane moške krvi je bil globokih čuti, toplega srca in sočutne nežnosti ženske. Se prav dobro se spominjam izraza njegovega plemenitega lica, moškega glasa njegovih besed, ko je na široki soti poleg mene sedeč močil senci s ko-linsko vodo, ki jo je vzel na bližnji mizici, ob enem pa je izrekal svoje veselje, da me zopet enkrat vidi.
„Koliko dolgo sva tako sedela, ne morem povedati; a uže se je mračilo v sobi, ko je nenadoma vstopil oče, nagloma se približal nama, potem pa par stopinj od naju postavši je plosknil z rokami ter pasinka pogledal tako srdito in zaničliivo, kot ga še nikdar nijsem videla. Pasinek je vstal, ter se prednj vstopil, kot bi ga ponosno klical na boj. Potem je sledil prizor, katerega popisati niti ne želim, niti ne morem.
„Zadostuje naj, da ti povem, da je raz-
tuđi za Kranjsko potrebna in ponavljam še zdaj to, kar sem tam rekel.
Ako je gospod pravni minister govoril proti temu, da bi se ta postava tudi na druge dežele raztegnila, upam si temu nasproti omenjati, da na Kranjskem, posebno na Dolenjskem, nekateri siromaščino svojih sosedov upo-trebujojo za to, da jih dero. Tudi pri nas je ljudstvo razburjeno, ne z vinom ali žganjem, ampak za to, ker vedno nič ne pridela, ker se davki tako ostro terjajo od njega, ker mu denarjev manjka za najpotrebnejše reči, ta vzburjenost je pa zelo velika, ta tira ubožne ljudi na kraj propada, to je, v kremplje oderuhov, ki nemajo nobene vesti, in to tem lažje, ker nij od nikoder pomoči in v deželi tudi nobenih posojilnic nij.
Pokazal sem s statističnimi in zgodovinskimi dokazi, kako se ljudstvo po Dolenjskem pleni; oderuhi so po Kranjskem in v Galiciji enaki, samo več jih je v Galiciji. Gališke primerjam z kobilicami, kranjske pa samo z gosenicami, pa resnično je, da kobilice in gosenice požro vse, kar dobodo, in enake bolezni morajo se zdraviti z enakimi zdravili.
V deželah, ki so ubožne, so obresti uže tako visoke; Dolenjsko uže boleha znradi tega. Ljubljanska hranilnica je zato v enej svojih zadnjih sej sklenila zmanjšati kredit za Dolenjsko, in sicer zaradi vednih davkarskih ek-sekucij, ker bi si sicer morala v kratkom času vso dolenjsko stran osvojiti. To zmanjšanje pa je ravno tako, kakor povišanje obresti, in denar se potem še težje dobiva v ubogej deželi, ker ne pomaga denarni zavod, ki ne spekulira, nego samo delanje kapitala na drobnem pospešuje.
Ne bilo bi previdno in pamotno, da bi to zlo še bolj razvilo se, in da bi se stoprav potlej pobijalo. Prosim torej slavno zbornico, naj sprejme moj predlog, da se ta postava tudi na Kranjsko raztegne, in naj se moja domovina vzame v varstvo proti zlu, ki žuga praviti kmeta v gotovo pogubo.
Politični razgled.
HfotrmaiaJ«* de£ele.
V Ljubljani 30. maja.
Včeraj se je zopet državni začel.   V teku tega moseca bi imel dovrš'ti svoje delo in začeti svoje praznike. Tačas bode najbrž uže tudi vnanja situvacija dozorela.
.?Mtitijt*i:*ki poslauec Ernst Siinonvi v časniku „Egyetertesa razpravlja, da ima avstro-
srjen oče takrat dveh stvarij obdolžil mojega prijatelja. Rekol mu je, da skuša po grdi, nesramni in zanikerni poti pridobiti ljubezen in ž njo tudi premoženje njegovega edinega otroka. A to jo majhena odpustljiva hudobija v primeri z veliko večjo in ravno odkrito sleparijo njegovo: rekel mu je, da je ponaredil menjico velikega zneska na ime svojega dobrotnika."
„Do tega dne, kolikor vem nij nikdo oporekal tej obdolžbi, a takrat nijsem verovala tega in tudi sedaj ne verujem in nikdar ne bodem verovala. Katere napake je tudi imel (in njegov silovit značaj ga je zapeljal v marsikatere), vendar očitno priznavam, da je nedolžen te črne hudobijo (Če ravno mi nij nikdar tega potrdil z lastnimi besedami.)
„Čudila se ne bodeš, Jerica! da sem pri Bvojcj slabosti komaj spregledala nasledke be-Bed svojega očeta, še manj sem mogla natanko ohraniti jih v spominu; le nekateri temni obriski, zadnji, katore so videle moje uboge oči, so vtisneni mojemu spominu, ter plavajo
ogeiski vladar pač pravico Hercegovino, Bosno, Srbijo in Bulgarijo osvojiti in z druzimi deželami zediniti in to pravice je cesar Franc Josip potrdil si, ko je na ogersko krono prisegel, — ali on nema pravice — pravi Magjar — napravljati sekundogeniture tam.
Yiii»nl4» d riave. Iz Aten dohaja poročilo, da je zbornica skupaj stopila pa precej nekaj storila, kar je napravilo ministersko krizo. Voljen je bil An-gerinos od opozicije, Komondurove stranke, z 71 proti 42 glasom. Deligiorgis je dal takoj ostavko.
Najnovejši telegram 30. maja poroča, da je Komunduros prevzel ministerstvo in da so bile 29. maja pred stanovanjem admirala Ka-narisa vojevite izjave ljudstva. — To kaže vso, da bode Grška kmalu v boj posegla, to je. precej osvojila grške provincije, kakor brž Rus stare Turka.
AnifličrtnsKp vlade glavni list „Standard" pravi: „Modro je, misliti uže naprej, da bode Črez malo tednov vsa Turčija ležala pred nogami zmagujočih legij carjevih. Tačas bode Anglija, če bodo druge velevlasti turško državo delile, tis t del vzela, ki ga potrebuje in ga bode pred celim svetom branila."
#V*»t<i „Journal des debats" pravi v posebnem oporoku, da nemški cesar nij izrazil se niti proti republikanskemu minister-stvu Simona niti za ministerstvo Brocdie.
Iz f*<*tjavlja telegraf: Okrožnica do generalnih prokuratorjev razlaga novi politični mer Mac-Mahona nasproti širjenju radikalnih teorij in pozivlje prokuratorje, naj ču vajo zakone, posebno zoper obrekovanje po časopisih, ki širijo misel, da je na Francoskem kaka stranka, ki hoče vojsko.
Iz fin** se poroča: Ruski poslanik
Ubril je šel v Peterburg,  da bode cariu po ročni,  predno  ta otide k vojski. — Nemški cesar ne pojde v Ems, kar se tolmači v slabem smislu.   Nemška vojna flota je odplula denes v srednje morjo.
Iz Ili m n se poroča, da so imeli 27. t. m. avstrijski romarji pri papeži avdijencijo. Izročili so adreso s pol milijona podpisi. Kardinal Sehvvarzenberg je bil govornik. Papež je prijazno odgovoril. On je zdrav.
Anglešk dopisnik je govoril s JF|»#rti/-pretendentom z don Karlosom. Ta mu je rekel, da ne veruje,  ka bi zdanja vlada dolgo obstala. Republikanci bodo tudi njemu delo olajšali.
Dopisi.
Iz lt«»li«» 23. maja [Izv. dop.] Državo-pravni položaj naše Reke bil je uže dolgo časa in je še dandenes predmet vednega prepira mej Hrvati in Magjari. Da je Reka uže od davnine hrvatska, in da ima Hrvatska neobo-
pred mojo domišljijo. Oče je imel luč za hrbtom in od prvega trenotka, ko je vstopil v sobo, nijsem več videla njegovega obraza. Obraz drugega, katerega je tako hudo obkri-vil, bil je razsvitljen od zadnjih žarkov zahajajočega zlatega solnca in tega se še vedno spominjam najboljše. Glavo je držal ponosno po konci, zavestna, a razžaljena nedolžnost je govorila iz njegovega jasnega mirnega očesa, ki se nij ustrašilo najbistrejšega pogleda. Roko je stiskal v pest kot bi bil skušal brezvspešno zatreti strast, katero so kazale zaprte ustne, sklenoni zobje in globoka razdraženost, izražena na njegovem obličji. Molčal je. Kot se je videlo, zavezan mu je bil jezik, a oče je nadaljeval ter mu očital z britkimi, ostrimi besedami, katerih se pa prav nič ne spominjam. Strahovito je bilo gledati lice mladega moža, kako je tu stal in poslušal očitanje, katero je govoreči brez dvombe držal za opravičeno i in zasluženo, katero pa jo razdražilo mladeniča ► tako silovito, da je bil strašen pogledati. II
rivo pravo do nje, to je vsakemu, kdor zgo-govino našega mesta malo natančnije promatra, zavsem jasno, vendar se je raznimi spletkami, da, celo nasiljem, včasih Magjarom posrečilo, da si jo vsaj za nekoliko časa pri-laste. Isto tako tudi po famoznej nagodbi od leta 1808. Poleg druzih nepovoljnih posledic nagodbe z Ogrsko je za Hrvatsko ustopljenje Reke gotovo naihuji udarec. Čeravno je ustopljenje Reke samo provizorično, to se je vendar bati, da Magjari nadahnuti z mislijo „o magjarskem morji" in pomorskej sili „magyar-orszaga" Reke ne bodo tako lehko iz svojih grabežljivih krempljev izpustili; treba bo napeti vse moči od strani Hrvatov, da se leta 1868 storjena pogreška zopet popravi. Da Magiari Reke ne mislijo lepa opustiti, to nam svedočijo različite okolnosti, vse bolj ali menj namerjene na to da naše mesto čim bolj materi zemlji odtujijo. Videč da z magjarščino tukaj prodreti ne morejo, podpirajo na vse kriplje taljanščino. samo da se naroden ži-velj preveč ne ojača, da Hrvatstvo ne dobi prevage. Posledice te farizejske politike se uže kažejo; ne samo, da je tu na Reki taljan-ščina strašno mah preotela, nego je nevarnost, da ta inorodni duh tudi okolico okuži, a da do sedaj Rečine še nij prekoračil, zahvaliti se imamo jedino budnej narodnej svesti našega primorja.
No tudi v gospodarstvenem obziru je Reka za Hrvatsko velike važnosti, da ona je predel, kojim jedino je Hrvatskoj znamenit položaj v svetu zagotovljen. Res je sicer, da reška trgovina in promet malo po malo propada, no temu bi se moglo v okom priti, ako bi se toliko zaželjena železnica do Zemuna in Oseka uže jedenkrat sgradila. Reška luka je sicer jedna najboljih sredozemnega morja, no da nij hrvatskih gozdov, stala bi morebiti leto in dan prazna. Rilo bi torej v obojestranskem interesu, da se Reka čim prej združi s Hrvatsko. Se ve da bi morali Rečani sami tudi na to delovati, a ne — kakor se to žalibože godi, omejevati svoje domoljubje na ozki prostor od 034Q avstrijske milje, a vse, kar je preko Rečine, smatrati inozemstvom. Reka ne sme oddeliti svoje osode od svojega zahrbtja, nego mora gledati, da se čim ožje spoji s Ilvatsko, ko-jej pripada po svojem geografskem in etnografskem položaji.
Ponovljenje nagodbe se uže bliža, čas je
kratu je stopil stopinjo naprej, ter je počasi vzdignil pest kvišku, ki je dosl j bila visela doli. Ne vem, ali je t akrat hotel poklicati Roga za pričo svojo nedolžnosti pri rečenej hudobiji, ali pa je nameraval udariti očeta; kajti skočila sem kvišku, ter sem se hotela zagnati mej nja, ter ja prositi, naj odjenjata zarad mene, a moč mi je odrekla in zakričavši sem omedlela in se zgrudila.
„0, strahovito prebujenje! Kje bi našla besed, da bi ti je popisala? — In vendar moram! Poslušaj, Jerica! Oni, — ubogi, uni-reni mladenič, je priskočil mi pomagat; zavedal se nij samega sebe zarad storjene mu krivice ter nij vedel, kaj počenja. Bog v nebesih mi je priča, da mu nikdar nijsem očitala tega; in če sem v bolečinah izbleknila besede, ki so se kot očitanje glasile, zgodilo se je le, ker sem se premalo zavedala, ter nijsem vedela, kar sem govorila.
(Daljn prih.)
torej, tla hrvatski domoljubi o reškem vprašanji pridejo jedenkrat na čisto. Bati se je, da vladajoča narodna stranka, koja se — morebiti Magjarom na ljubo — zadnji čas malo zanima za Reko, zopet ne bode imela dosti eneržije, da jo izpuli iz magjarskih rok. Vsa-kako pak bi morali Hrvati uže sedaj voč pozornosti na Keko obračati. Videant consules!
—č.
Domače stvari.
— (Valvazor.) 11 snopič Valvazorjeve kronike je ravno na svitlo prišel in z njim je druga knjiga Valvazorjevega dela izgotovljena, tretja pa začeta. Založništvo nas vsled mnogih vprašanj prosi objaviti, da morejo novi naročniki še vse snopiče dobiti. — Prihodnji zvezek iz 11. knjige bodo imel zopet mnogo podob.
— (Požarna straža) je imela tu v nedeljo občni zbor, 55 udov se je udeležilo. Dohodkov ima društvo 1898 gld.
— (Brandste tte rj ev rudn ik), o katerem je ta nemškutarski slepar trdil, da je vreden črez en milijon rubljev, kupil je 25. maja g. dr. Radej na javnej licitaciji za tisoč goldinarjev in vse prostokope za 150 gld.!
— (Iz Rima) se piše „Slov.u : Vsih nas je 20 iz Kranjskega. Prav veseli in zdravi smo. Naše Ločane, zarad domače obleke vse gleda in občuduje. — Drugo nam došlo pismo naznanja, da so 24. t. m. ogledali cerkev sv. Petra in kakih 12 drugih cerkva, katerih je okolo 400. Pri sv. Petru bila je ravno sveta maša z leviti v Sikstinski kapeli, kjer se kardinali novo izvoljenim papežem poklanjajo. Videli smo „vatikan", stanovanje sv. očeta, ki ima 1 IGO sob in kvirinal, stanovanje kralja laškega, kadar v Rim pride, vrata „Porta Piau, na katerih na obeh straneh vhoda stoji zapisano: „20. septembra/ toplice Dioklecijanove, hribec „Pincio", kjer je vodena ura in prelep razgled na stari in novi Rim. Bivanje v Rimu zdi se vsem jako prijetno, vino in pivo je dober kup.
— (S a m o umor.) Mlada kmetica Mica Grdin iz trbanskega okraja se je obesila pod streho, najbrž v zblaznelem trenotku.
Haz.ne vesti.
* (Nesreča) je zadelo ogersko mesto novi Segedin. Pretekli četrtek je namreč voda izstopila in tekla po mestu ter prišla do velikanske zaloge surovega apna; to se je vnelo in poleg povodnje so ubogi meščani trpeli še požar, tako da je izmej mnogih krasnih hiš le malo ostalo jih; druge so pogorele ali pa jih je voda izpodkopala.
* (Paralelke na ogerskih gimnazijah.) V nekem razredu peštanskega državnega gimnazija je bilo 100 dijakov; moralo se jih je torej v dva razreda razdeliti. To se je zgodilo tako, da se je dejalo v eden razred 49 katolikov in 1 juda, v drugi razred pa 49 Judov pa 1 katolika. Kako modro!
* (Požar.) V noči od 18. na 19. t. m-je pogorelo pobišje graniearja Lazarja Martinovi oa v Krstinjab. Plamen je požrl vsa po. slopja, 12 prošičev in ves živež, škode je nad 1000 gld., pa bi je bilo še več, ko bi so no bilo o pravem času na vso moč gasilo.
* (Kar se Janezek ne nauči, tega Janez ne zna.) Enajstletni sin komornega sluge pri knezu Jablanovskem na Dunaji je Šel te dni po ključaničarja, dal je odpreti v knježevej sobi omaro in je ukradel iz nje 2O0O gld. Potem je šel v svojo sobico, vzel tam knjige ter rekel, da gre v šolo. Na ulici si potlej najme izvožčeka, pelje se k nekemu brivcu in si kupi tam žensko periko. Potem gre v konfekcijsko  prodajaluico ter  si kupi
Icd&telj in urednik Josip Jurčič.
tam lepo dekliško obleko in bel, okinčan slam-niček, za kar je dal vsega skup 130 gold. Potlej se vsede zopet v voz iu se tam kot majhena gospodična napravi. Ko stopi pri kolodvoru iz voza, začudi se izvožček, da se je iz fantička v vozu naredila gospodična. Začne ga izpraševati, kako je to, a zdaj pridejo policaji zraven, ki so o zločinu uže izvedeli ter primejo in odpeljejo nadepolnega mladiča, iz katerega še lehko kaj postane, v luknjo, kjer zdaj brenči in se hladi.
I mrli v a.tiMMjuii
od 26. do 2H. maja: Elizabeta Ilabka, žena delavca cigarne fabriku, stara 48 let, v križovniški ulici št. 185, /.a r.tzse-i v n fin krvi. — Lorenc Miklavčič, delavece, star ti let, v bolnišnici, za oslabljenjcm pljuč. — Jakob Ceglar, kočijažev otrok, star 10 mes., na dtinijakej cesti, št. 78, /a tuberkulozo. — Ivana Trobec, delavke otrok, st. 3 dni v bolnšnici, za adi pienaglcga roj s t s a. — Ivan Premk, otrok nad/., posilne delavnico, 3 1 , za krč'in. — Jože Moser, izpuščen iz posilne delavnice, 'JO I., v bolnišnici za tuberkulozo. — lio-zulija Petovar, žona sobnoga maarja, 36 1., ua Starem trgu št. 33, za suš co. — Alojzija Bogataj, delavska soproga, 35 let, v bolnišnici za krvoiokom. — G. Jos. Fochter, c. kr. major v penziji, na rimskej cesti, št. 521, ?a trebušno vodenico. — Marija Šuštersie, fahr. dt I. CO L, na sv. Petra cesti, št. 99, za tuberkulozo. — Matija Podižaj, osobenjak, f>() let, v boln. z« pijemijo. — Alojz bogataj, dela\čev otrok, star 14 I., v otročji bolnišnici, za oslabelostjo. — A<.a 1 lere, osobenjica, stara d!t 1., v bolnici za črevnim katarom. — Jože Zupančič, osobenjak, star 62 let, v boltdei za tuberkulo o. — Avgust Herdajee, star 7 dni, na Hebru št. 30, za božjastjo. — Kasnar Kilan, osobenjak, star 66 let, v bolnišnici za odlab-Ijenjem. — Valentin Bernard, fabrišk delavec, stat 24 let, na Poljanah št. 50. Marija Mlakar, kiparjeva soproga, stara 27 1., v parnih ulica i št. 2, iu Kar. Lokardi, hči zidarjevo vdove, 7 I., na sv. Florjana cesti št. 9 vsi trije za pljučno tuberkulozo.
friii«' 4
v Ljubljani 30. maja t. i. Pšenica hektoliter 12 gl. 15 kr.;  — rež 7 gld. 60 kr.; — ječmen 5 gld. — kr.; — oves 4 gld. — 22 kr.; ajda 6 gld. 35 kr.; — proso 5  gld. 36* kr.
— koruza 6 gold. 50 kr.; krompir 100 kilogramov 6 gld. 25 kr.; — fižol hektoliter 7 gld 60 kr.; niaak, kilogram — gl. 96 kr.; — mast — gld. 85 kr.; — ipeb hišen — gld. 78 kr.; — špeb povojon — gld. 75 kr.; jajce po ls/3 kr.; — mleka liter 7 kr.; govedmne kilogram 50 ki.; — teletnine 48 kr.; — svinjsko muao 66 kr.; — sena 100 kilogramov 2 gld. 67 kr..
— slame 2 gold. 67 kr.; — drva trda 4 kv. metrov 6 gold. tO kr.; — mehka 4 gld. 50 kr.
uuuttjsjia borza 30. maja. (Izvirno telegrafično poročilo.) Enotni drz. dolg Y bankovcih      58 gid. 80 Enotni drž. dolg v srebru 64   „ 40
Zlata renta.......70   » 65
1860 dri. posojilo 108   „ 60
Akcije narodne banke 769   „ —
Kreditne akcije '35   „ 50
London 12i   „ 90
Napol. .   , 10   „ 24
O. K. cekini . .6-07 Srebro 11*2    „ 30
Državne marke     ....      62    „ 80
kr.
Kavuokar je v „Nurodnej tiskarni*' v Ljubijam izšlo in se dobiva:
VIII. zvezek „Listki":
Pomladanski valovi.
Roman, spisal I. T ur gen je v, poslovenil dr. M. Samec 8° 17 pol. Cena 60 kr.
Potem
Trije javni govori.
Govorili prof. Fr. Šukljo,  Iv. Tavčar in prof. Fr. VViesthalor v Ljubljanski čitalnici. 8° 9 pol. Cena 30 kr.
Dr. B. Glančnik
je odprl svojo
£ odvetniško pisarno
^ v 3X«,i*il><>i-n,
M Burgplatz, v poprejšnjih prostorih m štajerske eskomptne banke. (140—1)
Prevzemanje kupčije.
i
♦
X Dozvoljujem   Bi  p. n.  občinstvu  s tem
x vdano obznaniti, da sem gostilniške in vrtne
+ prostore
I   „Zur Vereinigung"
X v kolodvorskoj ulici
♦ prevzel. Javno zagotavljam, da bodem na J vso moč skrbel za dobro in ceno postrežbo,
Jza okusno jed, dobro t'rišno Kozterjcvo pivo in UoleirjNku vina in «la bom' tudi
x mu i« Im» ii» kosilo odprl.
S ^  Za mnogo prijatno obiskanjo so naj uda«
♦ nejso priporoča
X spoštovanjem
♦ (i39-i) Victor Kanz.
i
itirm aparat
(01 v so p 11 in p e, I iti gat erj e),
Inhalacijne aparate,
klistirne, uretralne in maternične briz-galnice, mlečne pumpe, sesalne steklenice, vezi za počene
!»<> liihrišlicj coul.
Jedino le pri (53—49)
Gabrlel riccoli,
lekarju, na dunajske; cesti v LJubljani.
i*
Samo 80 kr.
1 par nožev z vilicami iz pravega, vedno belo ostajočega britanskega srebra, '/, duc. 4 gld.
Žličice za kavo, ona kr. 10, 15, 20, 30, 40.
Žlice za jed, „    n   £0, 40, 50, 60, 70.
1 zajcuialec za mleko, kr. 60, 80, gl. 1, 1.20, 1.50.
1 za jemalec za juho, gl. 1.20, 1.50, 2, 3. 1 par velikih svečnikov, gl. 2, 3, 4, 5, 6. 1 tasa, velika, kr. 90, gl. 1.20, 1.50, 2, 2.50, 3.50.
1 okvir za fotografijo, fin, kr. 80._
Van drugo jako ceno. Naslov:
M. Itrcsslcr,
/#>*/«!    Šlt4't 41 Ill4't/4I    hI 41 fJU,
\\ ien, Meubau, Hurggasse 2, lloiel Ho ler. ■■ Cenilnik zastonj. Naročbo iz provincije takoj s poštnim povzetjem.       (25—29;
P n*
*"0 n
S 1 c
»g g
•      a " «
KI »•
gjFb I
— 5" g «   -S. a
N©P g
72 £ 9 a-p 5*5 m • a e
B N f. ■ f-i
>    g 2.
M) *
B B
p
•d 3 B
I        S? m
F 9
iS
oh
S' I
1 S
Josip Tribuč
s
jo odprl
na Glincah pri Ljubljani,
na nekdanjem Permetoveiii posestvu h. št. 2H nasproti ltohnička svoj
kjer ima
zalogo špirita in razne vrste žganja, |9
rstne k\alitete, po najnižjej ceni, in se priporoča slav. občinstvu Vi obilne naročbe. (136—2) ejj
izv za
i i-tu.ii« m tibk ,>tiu!i;t tibkarne.*