Trpki spomini Vinka Rakovca
»Prehodil sem stopnice smrti«
Ko sem se ondan pogovarjal z Vinkom Rakovcem, 60-letnim invalidom — upoko-jencem, doma iz Ljubljane, sicer predsed-nikom Društva invalidov naše občine, sem imel občutek, da zrem Hitchcockovo groz-Ijivko »39 stopnic«, todaza Vinka Rakovca jih je bilo pred 39 leti mnogo več, bile pa so tudi »stopnice smrti«!
Zloglasno koncentracijsko taborišče Mauthausen, taborišče muk in trpljenja, ta-borišče, v katerem je umrlo na tisoče in ti-soče rodoljubov z vsega sveta. »Stopnice smrti« so bile ena od mnogih oblik trpinče-
Vinko Rakovec
nja nedolžnih žrtev in le malo je še tistih prežlvelih, ki so pod težkimi kamnitimi bremeni uspeli preživeti. Med njimi je tudi Vinko Rakovec.
Politično delovati za OF je pričel že leta 1941, nato je organizirano sodeloval v sabo-tažni akciji železničarske skupine na Jeseni-cah, ko je bil leta 1942 s soborci izdan, aretiran in odpeljan v Begunje, kasneje pa v koncen-tracijsko taborišče Mauthaiisen. Od tod so ga premestili na delovišče — kamnolom Gusen, od koder je 10. oktobra leta 1942 pobegnil.in se po okrevanju na Golniku prikijučil partizan-skim enotam na Pokljuki. Takoj po ustanovitvi Prešernove brigade je bil dodeljen v II. bataljon in bil v tem času dvakrat ranjeri in sicer v Baški grapi in na Pasji ravni pri Žireh. Po odhodu iz bolnišnice jeprišel v jurišni bataljon XXXI. divi-zije in od tod v štab IX. korpusa. Osvoboditey je pričakal v Trstu in po umiku vojaških enot iz Trsta bil dodeljen komandi mesta Ljubljane. Po demobilizaciji leta 1946 se je zaposlil pri propagandnem mestnem odboru Ljubljana, ki ga je vodila Mira Kraigherjeva. Kasneje je delal
v takratni IEV, ki se je kasneje združila z Iskro in tu je ostal do leta 1970, ko se je zaradi bo-lezni invalidsko upokojil.
Kljub hudim boleznim, ki jih je prestal, je še vedno družbenc aktiven. Je eden od ustanovi-teljev društva vojaških in vojnih invalidov Ljub- . Ijana, družbenopolitično aktiven je v KS Hinko Smrekar pri ZZB NOV, SZDL, civilni zaščiti, bil je vodja stanovanjske delegacije pri KS Hinko Smrekar, član štaba I. in II. samoprispevka in nenazadnje predsednik stanovanjske komisije ZZB NOV naše občine.
Poleg tega, da je dolgoletni predsednik društva invalidov, je še predsednik skupnosti stanovalcev na Celovški 99 b, kjer si je ustvaril tudi svoj dom.
Da se z vrstniki — invalidi in nekdanjimi borci dobro razume, ni treba posebej poudar-jati, še bolj razumevajoč pa je njegov odnos do invalida, saj je tudi sam invalid.
Ob vsem tem je zanimivo, od kod socjovor-niku, četudi je sam invalid, toliko elana in volje do dela s sebi enakimi.
Mladost mu ni bila z rožicami posuta. V stari Jugoslaviji se je izučil za mizarja in kmalu zatem druga svetovna vojna, vključitev v NOV in internacija v Mauthausnir, ki ga ne bo nikoli pozabil, kakor tudi »stopnic smrti« ne!
Ko so ga internirali v taborišče, je z njim od-potovalo v živinskih vagonih še 50 Slovencev. največ iz Gorenjske. Po prihodu v Mauthausen se je kmalu pričel pravi pekel. Tisti bolj slabotni so kaj kmalu končali pod puškinimi kopiti in esesovskimi škornji. Sam ves izmučen je moral gledati trpinčenje nad ostalimi. Najbolj se mu je vtisnil v spomin dogodek, ko je neki Poljak pobegnil z delovišča in ko so ga ujeli, so morali vsi jetniki v vrsti gledati, kako nesrečni-ka, željnega svobode — obešajo.
¦ In tiste nesrečne »stopnice smrti«! Obso-jenci so morali nositi po njih do vrtia težke kamne, medvzpenjanjempasojihčakali ese-sovci in nemalokateri nesrečnik je zgrmel s kamnom vred v globino. In od tod tudi vzdevek »stopnice smrti«!
Za Rakovca je bilo nekoliko bolje, ker je znal nemško, zato se je v marsikateri situaciji zna-šel. Od 51 interniranih sta danes živa le dva. Ko je srečno ušel iz Gusna, je ob prihodu v bolnišnico tehtal nekaj čez 30 kilogramov, za-radi česar mu je pričela vodeneti kri in je komaj ušel smrti.
To je le delček tistega, kar nam je povedal Vinko Rakovec. Ob tej strnjeni pripovedi nam najbrž ne bo težko razumeti njegovo sočutje do invalidov. Fomagati slehernemu, zlasti in-validu, čeprav je sam stoodstotni invalid, je njegovo življenjsko pravilo!
Jože Čurin