Nada Turnšek
Socialne funkcije vrtcev
Na povojni razvoj vzgoje in varstva predšolskih otrok je tako kot na druge
družbene dejavnosti najmočneje vplival proces podružbljanja. Osnovni smisel tega
pojma in hkrati socialnopolitičnega cilja ter ideološke usmeritve naše povojne
družbe je v povezovanju družine s širnim družbenim sistemom in v postopni širitvi
specializiranih in profesionaliziranih ustanov, ki prevzemajo vedno več funkcij, ki
jih je sprva v celoti opravljala družina.
V teoretskem modelu Vesne Pešič je socialni vidik eden izmed treh vidikov
podružbljanja. (Poleg njega navaja še strukturno-funkcionalni in kvalitativni vidik.)
Socialni vidik je opredeljen s pojmom dostopnost - ustanove naj bi uporabljali kar
najširši sloji prebivalstva -, cilj pa je odpravljanje vplivov socialne stratifikacije na
razvoj družine in njenih članov.
Tako je prva naloga vrtcev kot ustanov podružbljanja na predšolskem po-
dročju doseganje socialne enakosti v varstvu, vzgoji in izobraževanju predšolskih
otrok. Cilji odpravljanja socialnega razlikovanja so za programska izhodišča in
dokumente v vsem obdobju planiranja prednostni. Z vzgojnovarstvenimi programi
naj bi zagotavljali "postopno izenačevanje pogojev za razvoj in življenje vseh
predšolskih otrok". (V ozadju teh ciljev je predpostavka o kompenzacijskem učin-
ku ustanov, ki naj bi prav z vključevanjem otrok iz nižjih socialnoekonomskih slo-
jev pri njih nadomestila "vzgojnoizobraževalne primanjkljaje", ki domnevno
obstajajo v družinah, in jim omogočila ustrezen razvoj ter "uspeh v šoli".)
Operacionalizacijo ciljev "socialne enakosti" bi lahko strnili v naslednja pri-
zadevanja, ki so razvidna tako na normativnem kot na empirični ravni:
a)	doseči kar najvišji delež vključenosti otrok v ustanove in dolgoročno zajeti
celotno generacijo predšolskih otrok;
b)	izenačiti regionalno dostopnost - doseči enako raven zajetja predšolskih
otrok v vrtce, ne glede na razvitost/nerazvitost, oz., ne glede na stopnjo urbanizira-
nosti in zaposlenosti območij (občin) v Sloveniji;
c)	izenačiti socialno dostopnost - vključevati v vrtec vse otroke ne glede na
karakteristike družine, kot so zaposlenost, poklic in izobrazba staršev.
Poskušali bomo ugotovili, koliko je družba uresničila cilje podružbljanja, ki si
jih je zastavila, ne glede na to, ali s temi cilji soglašamo ali ne.
ad a) Vključenost otrok v vrtec
O stopnji zadovoljenosti potreb družine po varstvu predšolskih otrok v vrtcih
najbolj nazorno govorijo podatki o otrocih, ki so bili pri sprejemu v vrtec odklonje-
ni. Ti kažejo, da je bilo v slovenskem prostoru relativno dolgo obdobje veliko ne-
skladje med potrebami in možnostmi dnižbe, da jih zadovolji. Problem zavrnjenih
129
Nada Turnšek
otrok je bil najhujši med letom 1971 in letom 1981, ko je odklonjenih kar tretjina
do četrtina vseh otrok, ki so v ustanovah. Zanje zaradi pomanjkanja prostora niso
mogle zagotoviti varstva. Če jim prištejemo še potencialne prosilce, ki zaradi pre-
napolnjenih vrtcev niti ne prosijo za sprejem, lahko ocenimo, da je bila širitev usta-
nov neadekvatna, saj ni zadovoljila niti potreb, ki so jih kazale družine, kaj šele, da bi
zadovoljila deklaracije, ki so težile k vključitvi celotne predšolske generacije.
Slika 1
Delež zavrnjenih otrok v slovenskih vrtcih v obdobju od leta 1971 do leta 1988
Po letu 1984 je delež zavrnjenih otrok padel na minimalno raven, kar pove-
zujemo zlasti z dejavniki, kot so upadanje stopnje rojstev in vse večja finančna
udeležba staršev pri plačevanju storitev. (V strukturi otrok v vrtcu se veča delež
tistih, katerih starši prispevajo polovico oskrbnine ali več, ter manjša delež tistih, ki
prispevajo polovico ali manj). Zaradi teh pojavov je prišlo le do relativne uskladitve
potreb z možnostmi', pojava nikakor ne moremo interpretirati kot zadovoljitev po-
treb, saj je vpršanje, kako je poskrbljeno za otroke, ki so bili izpisani iz vrtca, ker
družina ni zmogla plačevati oskrbnine.
V vsem obdobju so primanjkljaj v državni sferi kompenzirale različne neinsti-
tucionalne oblike varstva predšolskih otrok. (Šele leta 1987 doseže delež zajetja
52%, kar pomeni, da za polovico otrok še vedno skrbijo osebe iz zasebne ali nefor-
malne sfere.) Neformalne oblike varstva so bile pomembne zlasti pri varovanju
najmlajših otrok, saj so še leta 1983 skoraj celotno generacijo otrok do treh let va-
rovale mati, stara mati ali druga, plačana oseba. Neinstitucionalne oblike varstva
predšolskih otrok je politika v vsem obdobju obravnavala kot nujno zlo, vendar jih
je zaradi velikega povpraševanja in zaradi nedvomno visokega prispevka k reševa-
nju problema tolerirala.
Enodimenzionalni razvoj na področju otroškega varstva, ki se je kazal v tem,
da so bili vrtci izključni družbeno priznani nosilci organizirane predšolske vzgoje.
130
Socialne funkcije vrtcev
je problem pomanjkanja varstvenih možnosti še zaostril. Na eni strani ustanove dolgo
niso zmogle pokriti potreb, na dnigi strani pa je ta enodimenzionalni razvoj povzročal,
da se je manjšala kakovost življenja tistih otrok, ki so bili sprejeti v vfice. Na nenehen
pritisk povpraševanja v okolju so namreč vrtci reagirali tako, da so v obstoječe
zmogljivosti sprejemali vedno več otrok, kar je povzročilo nastanek številčnejših
oddelkov, padec prostorskega standarda otrok v vrtcu in spremenjene pogoje za
uresničevanje nalog vrtca.
Tabela 1
Prostorske zmogljivosti, delež zajetja in bivalni prostor v slovenskih vrtcih
po petletnih obdobjih
Primerjave kazalcev, kot so prostorske zmogljivosti vrtcev, delež zajetja in
prostor v vrtcu, pokažejo, da se je zajetje povprečno večalo hitreje, kot je potekal
proces zagotavljanja novih mest za otroke; medtem ko so se v desetih letih
povečale kapacitete v odnosu do generacije predšolskih otrok za nekaj več kot po-
lovico, pa se je zajetje povečalo kar za sto odstotkov. V istem obdobju je prostorski
standard otrok v vrtcu upadel za nekaj več kot četrtino.
Z vključevanjem vse večjega števila otrok v obstoječe prostore so postajali
oddelki vse številčnejši, kar je leta 1981 povzročilo spremembo normativov o
največjem dopustnem številu otrok v oddelkih. Medtem ko je bilo lahko še do leta
1981 v oddelku največ 24 otrok, je bilo po tem letu mogoče v oddelek sprejeti kar
30 predšolskih otrok. Ob nespremenjenih drugih pogojih življenja otrok v vrtcu je
imela ta sprememba nedvomno negativne posledice za uresničevanje vzgojnih in
izobraževalnih funkcij vrtca.
ad b) Regionalna dostopnost
V začetku sedemdesetih let je gradnja novih prostorskih zmogljivosti za dnev-
no varstA'o predšolskih otrok na področju Slovenije potekala bolj ali manj stihijsko.
Do sprememb je prišlo z oblikovanjem razvojne politike skladnejšega regionalnega
razvoja v Sloveniji na področju družbenega varstva otrok. Razvoj te dejavnosti je
131
Nada Turnšek
bil reguliran z zakonom o manj razvitih območjih v Sloveniji, sprejetim leta 1971,
in z družbenim dogovorom o skladnejšem regionalnem razvoju v Sloveniji za ob-
dobje 1976-1980. Med kriteriji za ugotavljanje (ne)razvitosti so se začeli uporablja-
ti tudi socialni kazalci; med njimi delež predšolskih otrok v vrtcih. To je pospešilo
dodatna vlaganja v dejavnost, kar je skupaj s samoprispevki pripomoglo k enako-
mernejšemu razvoju po regijah.
Tabela 2
Statistični pokazatelji povezanosti med deležem (ne)kmečkega prebivalstva
in prostorskimi zmogljivostmi ter deležem (ne)kmečkega prebivalstva
in zajetjem v slovenskih občinah po petletnih obdobjih
Kot kaže tabela, so imele v vsem desetletnem obdobju nekmečke-razvite ob-
čine več možnosti za vključevanje otrok v dnevno varstvo kot kmečke-nerazvite
občine. Vendar povezanost upada, kar opozarja na trend postopnega izenačevanja
prostorskih zmogljivosti in s tem pogojev za vključevanje otrok. Obenem ugotavlja-
mo, da proces vključevanja otrok v vrtec teži k izenačevanju le v prvem petletnem
obdobju, medtem ko na koncu desetletnega obdobja kljub relativno izenačenim
kapacitetam, ki jih imajo občine v slovenskem prostoru, ponovno opazimo po-
membno manjše zajetje v kmečkih občinah.
Izenačevanje prostorskih zmogljivosti med občinami torej ni v celoti povzročilo
tudi izenačevanja dejanske vključenosti otrok v vrtce, saj je v drugem petletnem ob-
dobju delež zajetja v večini kmečkih občin stagniral na raven nekaj več kot polo-
vice slovenskega povprečja. Osnovni vzrok je padec zanimanja za institucionalno
varstvo, ki je značilno prav za kmečke občine.
Na povečano izpisovanje otrok iz vrtcev v teh območjih kaže povečanje bi-
valne površine, ki je na razpolago otrokom v vrtcu. (Leta 1986 je bivalni standard v
vrtcu pomembno boljši v občinah z nizkim zajetjem otrok, tj., v kmečkih-nerazvitih
občinah; korelacija med deležem zajetja in bivalno površino je sicer šibka, a nega-
tivna: r = -0.2613.) Zaradi izpisovanja otrok se je avtomatično izboljšala kakovost
življenja tistih otrok, ki so ostali v vrtcu, saj so imeli otroci več bivalne površine,
skupine so bile manjše, izboljšalo pa seje tudi razmerje med odraslimi in otroki.
Če so torej razlike v razvitosti varstva otrok med razvitimi-nekmečkimi in
nerazvitimi-kmečkimi občinami pred desetimi in petnajstimi leti obstajale le na
ravni kvantitete (deleža otrok v vrtcih), pa ocenjujemo, da so se tem razlikam na
koncu opazovanega obdobja pndnižile tudi razlike na ravni kvalitete (pogojev
132
Socialne funkcije vrtcev
življenja v vrtcu). Čeprav imajo urbana naselja pomembno več predšolskih otrok v
vrtcih kot ruralna, pa imajo ti otroci slabše pogoje življenja v vrtcu. Povečale pa so
se razlike tudi znotraj samih kmečkih občin, in sicer med otroki v ustanovah z rela-
tivno dobrimi pogoji in tistimi, ki nimajo nobene oblike družbeno organizirane
vzgoje.
Razvoj družbenega varstva otrok, ki temelji zgolj na ekspanziji formalnega
sektorja (ustanov dnevnega varstva), nikakor ni zadosten pogoj za uresničevanje
socialne enakosti. Ustanove lahko zlasti v pogojih krize dosegajo prav nasproten uči-
nek - postajajo generator socialnih razlik, saj postane cena storitve prevladujoči kri-
terij za selekcioniranje populacije, ki bo v ustanovah.
ad c) Socialna dostopnost
Zanima nas, ali je vrtec odprt za vse sloje prebivalstva in kako je uresničen
socialistični princip, po katerem imajo vsi otroci enake možnosti za razvoj, neod-
visno od značilnosti družine (staršev), kot so zaposlenost, izobrazba in poklic.
Zaposlenost staršev in dostopnost
Zaposlovanje staršev je (inje bilo) ena izmed odločilnih determinant vključe-
vanja otrok v institucionalno varstvo.
Tabela 3
Otroci v vrtcu glede na zaposlenost staršev
Struktura otrok v vrtcu glede na zaposlenost roditeljev se v razdobju desetih
let ni bistveno spremenila. Od konstituiranja institucionalnega varstva pa do danes
slovenske vrtce obiskujejo v veliki večini otroci, katerih starši so zaposleni. Kljub
temu, da gre za majhne spremembe, pa je jasno razpoznaven trend, ki kaže, da se v
vrtcu povečuje udeležba otrok, ki imajo zaposlene starše in zmanjšuje udeležba tistih,
katerih starši niso zaposleni - in sicer ne glede na strukturo družine. To potrjujejo
tudi podatki o vključevanju otrok v vrtec glede na strukturo družine.
133
Nada Turnšek
Tabela 4
Zaposlenost staršev in vključenost otrok v VVO
Vrtec najpogosteje izkoristijo družine, katerih starši so redno zaposleni, ne
glede na to, ali gre za enoroditeljske ali dvoroditeljske družine. Enoroditeljske
družine še nekoliko bolj uporabljajo institucijo, ker le-ta zagotavlja kontinuiteto in
je bolj zanesljiva od drugih oblik varstva. K večji vključenosti otrok iz enoroditelj-
skih družin pripomorejo tudi kriteriji za sprejem otrok v vrtec, ki v primeru po-
manjkanja prostih mest omogočajo otrokom iz teh družin boljši dostop.
Družine, v katerih starši (eden ali oba) niso zaposleni, manj uporabljajo
vrtec, saj se lahko same bolj angažirajo pri varstvu otrok. Obenem je cena storitve
za te družine relativno večja ovira pri vključevanju otrok v vrtec kot za ostale
družine. S padanjem življenjskega standarda in z naraščanjem stopnje nezaposle-
nosti prebivalstva - ta je velika zlasti med mladimi ljudmi, ki imajo predšolske
otroke - bo verjetno postajala nelzaposknosl in s tem kontinuiteta v pridobivanju do-
hodka vse bolj pomembna determinanta dostopnosti.
Izobrazba staršev in dostopnost
V okviru proučevanja dostopnosti nas je zanimalo tudi, ali je vrtec dostopen
vsem izobrazbenim skupinam prebivalstva. V ta namen smo naredili pregled zasto-
panosti otrok v vrtcu glede na izobrazbo njihovih staršev.
Struktura otrok - varovancev vrtca - glede na izobrazbo in kvalifikacijo oče-
tov je v desetletnem obdobju obdržala skoraj enaka razmerja. Izstopata dve večji
skupini: otroci očetov s srednjo izobrazbo in otroci, katerih očetje so kvalificirani
delavci. Od leta 1976 do 1986 se je v vrtcu povečal delež otrok, katerih očetje
imajo srednjo šolo ali več - od 41% na 45%, temu ustrezno pa se je zmanjšal delež
otrok, katerih očetje imajo nižjo izobrazbo ali manj,
Naprej smo želeli ugotoviti, koliko se razmerja, značilna za vrtec, ujemajo z
razmerji v izobrazbeni strukturi zaposlenih moških.
Kaže, da so v vrtcu bolj zastopani otroci moških, ki so bolje izobraženi, in na
drugi strani so manj zastopani otroci slabše izobraženih očetov. Največje nesoraz-
merje je v skupini zaposlenih moških z nižjo izobrazbo, katerih otroci so najpogos-
teje v vrtcu, ujemanje pa je značilno za kategorijo visokokvalificiranih delavcev.
134
Socialne funkcije vrtcev
Tabela 5
Otroci v vrtcu po stopnji strokovne izobrazbe in kvalifikaciji vzdrževalcev
Slika 2
Primerjava izobrazbe vzdrževalcev otrok v vrtcu z izobrazbo zaposlenih moških
v združenem delu v Sloveniji za leto 1986
V okviru te analize ne moremo z gotovostjo trditi, da je vrtec manj odprt za
slabše izobražene starše ali družine z nižjim družbenim položajem, če je izobrazba
indikator družbenega položaja, mogoče pa je sprejeti trditev, da bolje izobraženi
starši pogosteje uporabljajo vHec kot obliko varstva in vzgoje za svoje otroke.
Pregled dostopnosti ustanov z vidika različnih karakteristik otrokove družine
opozarja, da ciljev socialne enakosti na področju družbenega varstva otrok ni mo-
goče doseči zgolj s tem, da zagotovimo dovolj vrtcev. V okoliščinah ekonomske krìze
bodo namreč tudi te ustanove ostale nedostopne prav za marginalne kategorije prebi-
valstva (tiste, ki nimajo rednih dohodkov, in tiste, ki so slabše izobraženi in zato
135
Nada Turnšek
prejemajo nižje dohodke). Razkorak med otroki, ki bi vzgojnoizobraževalne spod-
bude najbolj potrebovali, pa jim niso dostopne, in tistimi, ki so teh spodbud
deležni, se bo povečeval; v tem procesu institucije nastopajo kot dejavnik poveče-
vanja razlik. Kompenzacijski napori so po mnenju S. Marjanovič (1971) neures-
ničljivi, če ne bo hkrati prišlo do zmanjševanja socialnih in kulturnih razlik v sami
družbi.
Sklepne misli
V dosedanjem razvoju dnevnega varstva in vzgoje predšolskih otrok se je kot
prevladujoča uveljavljala t. i. politika generalizacije in institucionalizacije storitev
javnega značaja. V skladu s tem se je mreža vrtcev hitro širila, dolgoročni cilj pa je
bil v postopnem zajetju celotne predšolske generacije.
Osnovna nosilka razvoja v okviru te politike, ki jo zaznamuje zlasti načelo
ekspanzije, je država, ki zagotavlja uporabnikom pravice dostopa, pravice uporabe
in proceduralne pravice ter skrbi za široko, stabilno in enakomerno zadovoljevanje
potreb (Svetlik 1989).
Na področju otroškega varstva se dejavnost države kaže v težnji, da se najprej
ponudi pomoč tistim otrokom, ki živijo v neugodnih socialno-ekonomskih razme-
rah, in v težnji po zagotavljanju optimalnih pogojev vsem družinam za nego in
vzgojo njihovih otrok.
Navedena politika je imela (ima) določene prednosti, obstajajo pa tudi razio-,
gi, ki kažejo, da bi bilo treba v prihodnjem razvoju ob tej usmeritvi uveljaviti tudi
druge politične pristope.
Na področju dostopnosti storitev dnevnega varstva in vzgoje otrok v vrtcih je
bil v povojnem obdobju dosežen velik napredek. Vrtci danes zajemajo zelo hete-
rogeno populacijo otrok - na razpolago so otrokom iz družin z različnim social-
no-ekonomskim in izobrazbenim statusom, relativno dostopni pa so tako v
mestnem kot v ruralnem okolju. Preučevanje dostopnosti paje hkrati pokazalo, da
zgolj z (nadaljnjim) množenjem ustanov ni mogoče izravnavati socialnih neenakosti v
družbi. Nasprotno - sistem, v katerem javni sektor nadomešča ostale sektorje, kot
so prostovoljni, zasebni in neformalni, povzroča, da so zlasti v obdobju dnižbene in
ekonomske krize najbolj prizadeti marginalni sloji prebivalstva. V pogojih krize se kot
glavni dejavnik (ne)vključevanja otrok v ustanove uveljavlja cena storitev, kar
povzroča, da se najprej (samo)izločijo tiste družine, za katere je ta strošek relativ-
no največja obremenitev. Rezultat tega so pojavi, ki so značilni zlasti za obdobje
zadnjih petih let: neizkoriščeni vrtci v ruralnih okoljih in socialne disparitete v
strukturi uporabnikov storitev.
Kljub ekspanziji v gradnji vrtcev pa potrebe družin po tej storitvi dolgo niso
bile zadovoljene. Med drugim tudi zato, ker je bil poleg bolj ali manj omejenih so-
rodstvenih in sosedskih virov vrtec edini vir na tem področju zadovoljevanja po-
treb. Na neskladje med ponudbo in povpraševanjem pa sistem ni reagiral v smeri
pluralizacije - novih oblik organiziranja, nosilcev in programov -, temveč v smeri
čezmernega sprejemanja otrok v obstoječe vrtce. To je nujno povzročilo padec
kvalitete življenja otrok v vrtcu ali padec kvalitete storitve, saj je v okoliščinah pre-
številnih skupin otrok in neugodnega razmerja med odraslimi in otroki
136
Socialne funkcije vrtcev
vzgojno-izobraževalno delovanje močno omejeno. Značilno za tak vzgojno-izobraze-
valni proces je, da povzroča (samo)izločanje tistih otrok, ki glede na različne karakter-
istike odstopajo od povprečja. Tako današnji viiec ne more kompenzirati
vzgojnoizobraževalnih primanjkljajev prì teh otrocih in nastopa vrhu tega celo kot de-
javnik notranjega perpetuiranja razlik na tem področju. Možnosti za kompenzacijsko
delovanje vrtca je dodatno omejila tudi profesionalizacija, ki je temeljila na načelu
substitucije družine z ustanovo, kar je praktično pomenilo izločanje družine iz
vzgojnoizobraževalnega procesa in zagotavljanja vpliva ter kontrole v ustanovi.
Lahko bi ocenili, da je prav razvoj predšolske vzgoje v obliki vrtcev kot edinih
legitimnih nosilcev teh funkcij v družbi posredno prispeval k temu, da te ustanove
tako navzven kot navznoter dosegajo nasproten učinek od zaželenega in pričakovanega
- razlike med otroki se večajo, namesto da bi prišlo do izenačevanja.
To so le nekateri razlogi, ki opozarjajo, da bo treba v prihodnje na področju
predšolske vzgoje uveljavljati tudi tiste politične strategije, ki bodo ob načelu ge-
neralizacije upoštevale tudi načelo diferenciacije.
Za sedanje stanje na področju predšolske vzgoje je značilna odsotnost po-
nudbe z vidika raznovrstnosti in specifičnosti, obstoječi vrtci pa imajo enako
strukturo in enak program. Strategije prihodnjega razvoja so v omejitvi nadaljnjih
vlaganj v javni sektor ter v krepitvi eksperimentiranja in inovacij na lokalni ravni.
To predpostavlja pojavljanje novih organizacijskih oblik, nosilcev in programov
tudi v komercialnem, prostovoljnem in neformalnem sektorju, ki bodo delovale kot
družbeno priznane ustanove.
Vzpostavljanje širokega spektra družbenih dejavnosti je vsekakor pomembno
vprašanje, saj je s tem mogoče doseči bolj elastično ponudbo in prilagojenost po-
trebam posameznih delov populacije. Pojavljanje novih oblik varovanja in vzgoje
predšolskih otrok tudi v okviru nedržavnega sektorja pa odpira vprašanje rav-
notežja med temi sistemi. V procesu vzpostavljanja pluralnega modela je odločil-
no, kakšno bo razmerje med vrtcem kot predstavnikom državnega sektorja in
ostalimi sektorji, oziroma, ali bo vrtec nove oblike "vsrkaval" in jim tako vsilil
svoje kriterije delovanja, ali pa bodo posamezne oblike avtonomne in med seboj
komplementarne. Enotnega obrazca organiziranja ni, vendar kaže, da bi morale
nove oblike organiziranja zadržati tolikšno funkcionalno avtonomijo, da bi bile od-
zivne za specijične potrebe, zaradi katerih so bile ustanovljene, to pa je hkrati merilo
kakovosti storitve.
Iskanje poti do višje kakovosti storitev na predšolskem področju je osnovni
smisel t. i. prestrukturiranja družbenih dejavnosti. Kot kaže, imajo v teh prizade-
vanjih glavno mesto procesi demokratizacije. Demokratizacija na makro ravni, ki
bi vzpostavila pluralni model sektorjev in ustanov znotraj njih, vsekakor ustreza
širšemu spektru potreb družin, pomembno mesto pri zagotavljanju kakovosti pa
ima verjetno tudi konkurenca. Posebej izpostavljam pomen demokratizacije na
mikro ravni - med udeleženci v ustanovah. Domnevamo, da se bo v prihodnje prav
ta kriterij - način vključevanja družine v program ustanove, dejansko uresničevanje
vpliva na dejavno sodelovanje staršev - uveljavil kot odločilna determinanta kako-
vosti storitve.
137
NadaTurnšek
Viri in literatura
B.ĐoRdEVIć: Suvremena porodica i njena vaspilna uloga. Institut za pedagoška istraživanja, Beograd, 1985.
М. Blum: The Day-Care Dilenuna, Women and Children First. Lexington Books, D.C. Heath and Company
Lexington, Massachusetts Toronto, 1984.
K. Boti: Od storitev "za druge" k storitvam "za sehe". - Novi trendi v razvoju pomoči in samopomoči. V
zborniku Razvoj in kriza družbenih dejavnosti. Ljuhljaiia, 1985.
K BoH: Otroško varstvo kot sestavni del družinske politike. V publikaciji Predšolska vzgoja v sistemu širše
družbene skrbi za otroka. Ljubljana, 1990.
O. BuRIc: Institucionalni pristup proučavanju porodice - naučna osnova politike prema porodici, Socio/ogya
št. 3-4.
Društvena briga o predškolskoj deci. Zavod za udžbenike i nastavna sredstva, Beograd, 1989.
Družboslovne razprave št. 8. Slovensko sociološko društvo, Inštitut za sociologijo, Ljubljana, 1989.
L. llORVAT: Dejavniki otrokovega intelektuídnega razvoja v predšolski dobi. Doktorska disertacija, Ljubljana
1985.
E. KamenoV: Predškolska pedagogija. Zavod za udžbenike i nastavna sredstva, Beograd, 1987.
E. KameNOV: Eksperimentalni programi za rano obrazovanje. Zavod za udžbenike i nastavna sredstva, Beo-
grad, 1982.
Kvaliteta življenja v Sloveiiiji - fazno poročilo. Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani; Inštitut za sociologijo,
Ljubljana, 1985.
S. MarjaNOVIc: Teorijska i praktična pitanja obrazovanja predškolske «lece. Predškolsko dete, 4, 1973.
Organizacijske oblike sodelovanja med vrtcem in starši - diplomska naloga. N. TURNŠEK, VSSD, Ljubljana,
1985.
V. PešIc: Vrednovanje predškolskih programa. Zavod za udžbenike i nastavna sredstva, Beograd, 1989.
V. PešIc: Porodica i dečja zaštita. V zborniku Porodicu i društveni sistem, Beograd, 1980.
Poročilo o delu zveze skupnosti otroškega varstva SR Slovenije v obdobju od 1975 do marca 1978. Zveza skup-
nosti otroškega varstva SR Slovenije, Ljid)ljana, marec 1978.
Poročilo o delu republiške skupnosti otroškega varstvu v obdobju od leta 1968 do 1974. Republiška skupnost
otroškega varstva Ljubljana, l.jubljana, 1975.
Porodica i društveni sistem. Sociološko-politikološko istraživanje o povezanosti porodice i institucija socijalis-
tičkog samoupravnog društvenog sistemu Jugoslavije. Institut za socijalnu politiku, Beograd, 1980.
Predšolska vzgoja v sistemu širše družbene skrbi za otroka. Publikacija Republiškega komiteja za zdravstveno
in socialno varstvo, Ljubljana, 1990.
Razvoj in kriza družbenih dejavnosti. Zbornik sociološkega srečanja, Ljubljana, 1985.
L SvETLIK: Prestnjkturiranje družbenih dejavnosti - |)redšludija. ¡B revija za planiranje, št. 8-9, Zavod SR
Slovenije za družbeno planiranje, l^jubljaiia, 87.
Spreminjanje življenjskih vzorcev v družini - raziskovalna naloga. Nosilec: dr. Katja Boil, sodelavec: mag. Ne-
venka Cernigoj Sadar, Univer/a Edvarda Kardelja v Ljubljani, Inštitut za sociologijo, Ljubljana, 1980.
Spreminjanje življenjskih vzorcev v evropskih družinah - teoretična izhodišča in deskriptivna analiza. Nosilec
raziskave: dr. Katja Boil, sodelavci; mag. Nevenka Cernigoj Sadar, Univerza E!dvarda Kardelja v Ljubljani,
ISU, Ljubljana, 1983.
Smidovnik, Janez: Država in družbene dtijavnosti. Hi revija zu planiranje, št. 8-9, Zavod SR Slovenije za
družbeno planiranje, Ljubljana, 1987.
Testing of neiv methods for extending family use of social and rehul)ilitution services - Final report. Univerza
Edvarda Kardelja, ISU, Ljubljana, 1985.
Zadovoljevanje potreb družinskih članov - ekspertiza. Nosilec: dr. Katja Boit, Inštitut za sociologijo pri Uni-
verzi Edvarda Kardelja, Ljubljana, 1987
138