ŠTIRI PESMI Vesna Parun BRAT IN SESTRA Veter, cerkvena ura, strah otrok v temi. Dež, naenkrat noč, a mi smo čisto sami. Na zidu kukavica, pomračeno prazno zrcalo. Iz zaklenjene sobe je neko oko pogledovalo. Zvite sledi lovca, na vratih tiho trkanje. V srcu žvižg morja, ladja in temačno svetlikanje. A zunaj prazna obala, rumen stolp do neba. Kam neki je mati odšla, hoteli bi toplega kruha. 110 MATI ČLOVEKA Boljše, da bi rodila črno zimo, o mati, kot mene. Da bi rodila medveda v brlogu ali kačo v logu. In da bi 3;AJši poljubila kamen kot moj obraz, da bi me dojila zver, boljše bi bilo, kot žena. In če bi rodila ptico, o mati moja, bila bi mati. Bila bi srečna, s perotjo bi ogrela ptico. Ce bi rodila drevo, drevo bi zaživelo spomladi, zacvela bi lipa, zazelenel bi saš od pesmi tvoje. Fri nogah bi ti počivalo jagnje, če bi bila mati jagnjetu. In če bi čebljala in jokala, bi te razumelo živinče. A tako stojiš sama in sama deliš molk z grobovi. Grenko je biti človek, kadar se nož s človekom brati. BIL JE ŽEJEN Rekel je: žejen sem. V bližini je šumel izvir. Veste, kako so ustnice žejnega potnika neučakane? Čakala sem ga pod hrastom. Kje je tako dolgo? Mogoče je zašel, a izvir je tako daleč. Veste kako v tesni dolini pod hribom odmev veča šum vode, omamljajoč žejne s svojo varljivo bližino? Sonce je zašlo. Nek glas me je nocoj izpolnil z otožnim upanjem. Ah, to je bil porogljivi čuk, ki je prebivalcem gozda govoril o pomilovanju! 111 Mogoče niste nikoli ponoči čakali v prastarem gozdu, da neko drevo polno sočutja izgovori vaše ime? Postarala se je dolina. Leto je nad njo razprostrlo zamišljene oblake. Dolgo, bledikasto popoldne — kaj naj odgovorim oglarjem, ki bodo prišli nocoj mimo z lučmi skozi dolino, ko me vprašajo, koga čakam na tem mestu, kjer še nikoli nihče ni imel sreče? Vem, ne bo se več vrnil. Odšel je tja, kjer žar nove ljubezni, svoboden, slepeč dušo, naredi, da se ustavi čas. Kjer deklice obešajo svoje zapestnice na debla vrb ob reki, a lovci pozabljajo veverice. Bil je žejen in je šel iz doline za izvirom srebrnih gozdov. Veste, kako so ustnice žejnega potnika neučakane? TI, KI IMAŠ ČISTEJŠE ROKE Ti, ki imaš čistejše roke od mojih in ki si modra kot brezbrižje. Ti, ki znaš brati z njegovega čela njegovo samoto boljše kakor jaz, in ti, ki odstranjuješ počasne sence, kot poletni veter odstranjuje sence oblakov, ki plovejo nad bregom 112 Ce tvoj objem hrabri srce in tvoja bedra zaustavljajo bolečino, če je tvoje ime počitek njegovim mislim in tvoje grlo hlad njegovemu ležišču in noč tvojega glasu sadovnjak, še nedotaknjen od neviht. Potem ostani poleg njega in bodi pobožnejša od vseh tistih, ki so ga ljubile pred tabo. Boj se odmeva, ki se bliža nedolžnim posteljam ljubezni. In mila bodi njegovemu snu pod nevidno planino na robu šumečega morja. Sprehajaj se po njegovi peščini. Naj te srečujejo ožaloščeni delfini. Pohajkuj po njegovem gozdu. Piijazoai kuščarji ti ne bodo prizadejali zla. In žejne kače, ki sem jih jaz ukrotila, bodo pred teboj ponižne. Naj ti pojejo ptice, ki sem jih jaz ogrela v nočeh ostre zime. Naj te ljubkuje deček, ki sena ga jaz zavarovala pred ogleduhi na prazni cesti. Naj ti diši cvetje, ki sem ga jaz zalivala s svojimi solzami. Nisem dočakala najlepše dobe njegove moškosti. Njegove plodnosti nisem sprejela v svoja nedra, ki so jih pustošili pogledi gonjačev na semnjih in pohlepnih razbojnikov Nikoli ne bom vodila za roko njegovih otrok. In povesti, ki sem jih zanje že zdavnaj pripravila. s Naia so