Nachrichten für Dokumentation.
Zweimonatsschrift für Forschung und Praxis der Dokumentation. Frankfurt a. M., XXII/ 1971 št. 1—6, (XVI) + 284 + B 48 str. + pril. 4°.
Med teoretičnimi in praktičnimi vprašanji, ki se jim revija posveča, je vrsta takih, ki so zanimiva samo za dokumentacijsko službo; druga pa zadevajo temelje informacijske dejavnosti na sploh in so zato zanimiva tudi za knjižničarstvo.
Znanstveno teoretična je razprava A. Diemerja (št. 3, str. 105) o informacijski vedi, ki jo skuša avtor opredeliti kot posebno vedo in jo omejiti od sorodnih ved. Specifični predmet vede o informaciji je samo bistvo informacije, to je informem (sporočilo, message, Botschaft), ki se kot osnovni element pojavlja v bistvenih fazah informacijskega procesa, v sprejemanju, posredovanju in iskanju informacije; predmeti sorodnih ved pa so s tem bistvom le v zvezi: informatika v ožjem smislu je veda o avtomatizaciji informacijskih procesov (computer science), informacijska teorija govori o signalni sposobnosti informacije, dokumentacija o obdelovalnem procesu in komunikacijska veda o komunikativnosti in sredstvih posredovanja informacije, vse te vidike pa vključuje veda, ki je informatika v širšem smislu. — Iste narave je obširna teoretična razprava E. Wüsterja (št. 3, str. 98; št. 4, str. 143) o razlikah v bistvu in v uporabi med pojmovnimi in tematskimi klasifikacijami;
186
Knjižnica 16/1972
prve so zgrajene na osnovi logičnih odnosov (med nadrejenimi in podrejenimi pojmi) ali na osnovi ontoloških odnosov (stvarnih odnosov med celoto in deli), drage pa so zgrajene na osnovi analognih in dozdevnih takih odnosov, ki pa v resnici niso ne logični ne ontološki odnosi med pojmi. Znanstvena klasifikacija temelji le na pojmovnih odnosih, klasifikacijski sistemi pa delno prevzemajo le-to, največkrat pa si umislijo umetne hierarhije pojmov, ki dostikrat izhajajo iz konkretnega načina mišljenja v določenem prostoru in času, pa je že zato njihova univerzalnost vprašljiva, kot je primer tudi z univerzalno decimalno klasifikacijo. Med take članke bi uvrstili še prispevek C. Vemimba (št. 1, str. 2) »O bodočnosti znanstvene informacije« in poročilo o mednarodni konferenci o teoretičnih osnovah klasifikacije v Ottawi (1970), ki je zahtevala ustanovitev posebnega mednarodnega inštituta za klasifikacijske teoretične raziskave (št. 6, str. 268).
Teoretično praktičnega značaja pa je skupina člankov, ki govore o uporabniku informacij. K. W. Neubauer razpravlja (št. 1, str. 7) o ponudbi informacij v knjižnicah in dokumentaciji ter o odnosu uporabnikov do nje. Ponudba informacij je namreč smotrna le, če so informacije uporabljene; uporabnike deli avtor v dve skupini: iz industrije (za aplikativne informacije) in z univerze (za znanstvene informacije) ter ugotavlja, da kljub po-jačani avtomatizaciji informacijskih procesov ni opaziti bistvenih sprememb v odnosu potrošnikov do formalnih poti informiranja; najpomembnejši razlog za to se mu zdi v dejstvu, da se v informacijskih službah posveča skrb predvsem tehniki, zanemarja pa prila-gojevanje modernih sistemov željam različnih profilov uporabnikov; po dragi strani pa je tudi pri uporabnikih potrebna preorientaci-
ja celotne njihove informacijske zavesti glede na izboljšane poti informiranja, ki pa jo lahko ustvari le sistematično in intenzivno šolanje uporabnikov, in šele tako bo kompleksno rešeno vprašanje uspešnosti informacijske dejavnosti. Razprava G. Bocka »Sociologija in knjižnica« (št. 6, str. 321) se posveča teoretični opredelitvi pojma »sociološki študij uporabnika«, pri čemer ne gre toliko za formalne sociološke vidike metodične obravnave, kolikor za materialne vidike, ki uporabnike knjižnice sociološko opredeljujejo v okvira kulturnih, socialnih in osebnostnih pojavov. W. Schwuchow poskuša ugotoviti (št. 6, str. 237), kateri podatki iz analize uporabnikov so temeljni podatki, ki naj usmerjajo organizacijo informacijskih služb (v knjižnicah, dokumentaciji, bankah podatkov itn.). Zahtevki uporabnikov morajo biti predvsem količinsko izmerljivi; taki indikatorji so lahko podatki o številu zahtevkov glede na različne zvrsti informacij, številčni podatki o hitrosti posredovanja, o popolnosti, o selektivnosti (stopnji pomembnosti) in o aktualnosti posredovanih informacij itn. Avtor konkretizira te vidike na dveh primerih, posebej za knjižnice in dokumentacijo.
Posebna skupina člankov je posvečena reformi UDK sistema, o čemer smo se razpisali že v poročilu o prejšnjem letniku revije, ko smo obširneje prikazali razpravi H. Arntza in I. Dahlbergove. Nanje se povezuje razprava H. Wellischa v tem letniku (št. 2, str. 55), v kateri daje avtor najprej pregled stališč do UDK, od tistih, ki jo imenujejo »monstre prehistorique«, do tistih, ki mislijo, da je treba v njej spremeniti le nekatere posameznosti. Avtor meni, da je potrebna nova zgraditev celotnega sistema UDK, za kar pa je nujna predvsem nova organizacijska struktura institucij, ki se z UDK ukvarjajo; vanje je treba uvesti metode uspešnega
»managementa« in zamenjati prostovoljno sodelovanje amaterjev z delom poklicnih strokovnjakov, ki bodo namesto dosedanjih »razširitev in popravkov« zgradili vsestransko uporaben sistem, ki naj bi mu bila merila: univerzalnost (to je zajetje vseh področij znanosti), enostavna in splošno uporabljiva notacija, nadrobno kazalo in objava v svetovnih jezikih. 2e emfatičen naslov članka G. Wersi-ga »Reši UDK, kdor more!« (št. 2, str. 64) pove, da se avtor ne strinja s predlogi H. Arnzta in I. Dahlber-gove; zdijo se mu nezadostni (dasi zanimivi) predvsem zato, ker so zgrajeni prav tako na tradiconal-nem zahodnjaškem, logično hierarhičnem načinu mišljenja, pri čemer pa se nič ne ozirajo na jezik, kulturni prostor in individualni način mišljenja uporabnikov raznih narodnosti in ras; bodočo, dasi še bolj oddaljeno rešitev univerzalnosti vidi avtor v druženju univerzalnosti klasifikacije in univerzalnosti klasificiranja; slednja naj bi zagotovila prvi istopomenskost vseh pojmov in odnosov med njimi, v vsakem času in prostoru, za vsakega uporabnika. Končno sodi v ta okvir še poročilo I. Dahlbergove (št. 4, str. 174) o mednarodnem simpoziju v Herceg Novem (konec junija 1971), ki je razpravljal o temah: klasifikacijska teorija, UDK v odnosu do drugih jezikov za indeksiranje, stikalna in preklopna vloga UDK med klasifikacijskimi sistemi, deskriptorski in indeksni jeziki, konkordance med UDK in tezavri. Rezultati posvetovanja poudarjajo po eni strani vsestransko življenjskost UDK in njeno uporabnost v najrazličnejših informacijsko tehničnih procesih, po drugi strani pa ugotavljajo, da je za bodoče informacijske naloge, zlasti v okviru programa Unisist, potrebna nova superstruktura (razdelitev v skupine in področja) UDK, kot tudi temeljita revizija pravil, ki morajo biti postavljena na nove, kla-
sifikacijsko teoretičnim dognanjem ustrezne temelje in načela.
Stanislav Kos