KDO ZAMUJA?
Dva najvišja izvršna organa ZKJ in ZKS — izvršni biro in sekretariat CK — sta raz-pravljala sredi decembra o ustanavljanju TOZD ter o pripravah za izpolnitev opravil in nalog, ki izhajajo iz zakona o združenem delu. Ta zakon namreč odločno in brezkom-promisno zahteva, da morajo biti do konca leta, torej najpozneje do 31. decembra podpi-sani samoupravni sporazumi o združevanju TOZD v OZD (ki so lahko enotne organizaci-je združenega dela, združene organizacije združenega dela, sestavljene itd.), na tej pod-lagi pa morajo biti izdelani statutarni akti — od statuta do samoupravnega sporazuma de-lavcev v združenem delu, o zaščiti pri delu, kakih deset statutarnih aktov, ki se ne ime-nujejo več pravilniki, ampak samoupravni sporazumi. To pa je delo, ki ga je mogoče dobro, brez naglice, opraviti komaj v nekaj mesecih. Toda sedanje starvje je takšno, da domala vse organizacije združenega dela, tako tiste, ki so se že prej oblikovale in registri-rale pri okrajnih gospodarskih sodiščih, kakor tudi tiste, ki se šele sedaj oblikujejo, lovijo zadnji vagon vlaka, ki vozi proti oilju. Cilj pa je 31. december z vsemi sporazumi in sta-tuti. Kdor bo zamudill, ga čakajo lepe posa-mične in kolektivne denarne kazni, med ka-terimi je najmanjša lffl.000 dinarjev.
Torej zelo stroge kazni za zelo aktualno nalogo. Zato se ne smemo čuditi, da sta izvrš-ni biro in sekretariat  ZK  razpravljala o tej
temi in precej upravičeno ugotovila, da to de-lo ne gre in ne teče tako, kakor bi moralo. Nasprotno, roki postajajo vse krajši, s tem pa se zmanjšuje tudi fronta akcije. Vedeti moramo namreč, da obstajajo predpisani za-konski roki za javno razpravo, v kateri se mora pokazati tudi vpliv organiziranosti sub-jektivnih sil, predvsem zveze komunistov in sindikatov. V naglici, ki je zdaj neizogibna, pa se bodo ti roki hočeš nočeš občutno skraj-šali, to pa pomeni, da se bo zmanjšal tudi vpliv zavestnih in organiziranih družbenopo-litičnih sil, kar ni dobro. Z drugimi besedami pomeni to, da se je zmanjšal tudi vpliv delav-cev na te dokumente, ki na novih osnovah organizirajo delovni proces, medsebojne od-nose in življenje v organizacijah združenega dela.
Vsekakor se bodo mnogi vprašali: Kdo je kriv, da smo tako naglo prišli na cilj, celo neopazno? Vprašanje je na mestu, četudi ne popolnoma. Toliko bolj, ker bo kroničar, ki skrbno zbira in neguje tisto, kar je bilo in minilo, ugotovil, da govorimo o teh rokih že dalj časa ter da vztrajno in sistematično opo-zarjamo na posledice zamud. Toda čeprav proti tem opozorilom sicer ni bilo javnih in organiziranih odporov, vsaj ne velikega ob-sega in širših razsežnosti, se je zamuda, ki se je začela že ob sprejemanju prve faze ustav-ne reforme, razširjala na vsej fronti, zato je (Nadaljevanje na 2. strani)
(Nadaljevanje s 1. strani)
zdaj, v tem kritičnem času, še bolj kritična. To najbolje potrjujejo primeri tistih OZD in TOZD, ki so že registrirane in kjer naloge niso tako težavne kakor pri drugih, ker že imajo kolikor toliko dobre osnove, na katerih bodo lahko v tem trenutku in na sedanji ravni naših (ustavnih) odnosov precej dobro in precej hitro delale. Težje bo tam, kjer mo-rajo od začetka in kjer so razprave trajale lep čas, pa še vedno niso končane ali slabo. Tu bo precej improvizacij in naglice, kar bo zahtevalo nove akcije.
Kar pa zadeva odgovornost, velja o njej -razpravljati prihodnje leto na dva načina: prvič, načelno, se pravi, proučiti vse izkuš-nje in vse pojave, ki so spremljali ta prizade-vanja, bodisi negativne bodisi pozitivne, in to, da se razumemo, odkrito, brez vsakršne razvodenitve in drugič, posamično in kolek-tivno, pri tem pa ugotoviti, zakaj smo zašli v »časovno stisko« prav na koncu »poti« in zakaj nismo o tem razmišljali že tedaj, ko je bilo časa še dovolj. Seveda, pri tem moramo biti dosledni.