XLVIII. LETNIK 1928 XII. ŠTEVILKA LJUBLJANSKI ZVON MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO EKSTAZE S T ANO KOSOVEL NISI SAM! Nisi sam! Toliko sester in bratov imaš, da vsem še imena ne poznaš. Med njimi so krepki, ki ne povedo, kako težko in sivo pot gredo, med njimi so šibki in sloki ko trst in nizki do tal, poljubljajo prst — globoko pod temi pa rase rod. ki nihče nikoli mu ni gospod. Kolikor zelenih trav na lokah živi, kolikor listov v krošnjah dreves šušti, toliko bark vesla za teboj — na čelih krmarjev nabira se znoj — toliko tug ti sledi in toliko sreč, toliko rok se ti bliža, pomoči proseč, in vse te roke so kot vihra zastav, ki bratu prinaša soroden pozdrav. Do tebe hlepijo. Ti skloni se k njim, ne čakaj, ne vprašaj: Kaj naj vam storim? Ustavi jim kri iz nevarnih ran, pokaži jim pot iz polnoči v poldan in ž njimi veseli se, ž njimi boluj, njim svojih bogastev največje daruj, za roko jih primi in vedi na brod, ki v tihe pristane zarezal bo pot. Nisi sam! Toliko sester in bratov imaš, da vsem še imena ne poznaš. Čim nižji je on. ki prišel je do te, tem h rab reje sebi iztrži srce in vrzi ga, vrzi pod sinje nebo. da pade kot seme v to črno zemljo, iz črne zemlje da bogato vzkali in kot zlato seme vzbrsti. obrodi... JUTRANJE MISLI Brstje, ovenčano z mavrico demantnih kron viša li zarja se, ali se niža zaton? Gore, ogrnjene v plašče ponosnih kraljic — ali že sliši se v polju poziv prepelic? Serci nebesni, namenjeni v tisoč smeri — kdo vam ukaze razglaša, kdo ceste deli? Jarka svetloba, življenje vseh delov sveta giblje, preliva se kakor morje sem in tja. Mrzli zrakovi, odela vetrnih halj — kolikokrat preskočili ste misel iz dalj, kolikokrat prehiteli ste zarjo oči: «Rade bi dalje od cvetja, ki majsko dehti...» Kolikokrat .se je sklonil do zemlje Bog, kolikokrat blagoslovil s svetostjo rok svojih je gore, preplaval široke ravni: «Blagor mu, ki iz življenja življenje rodi...» Ali je čisto srce, ki stopa v ta dan, ali so cilji njegovi kot spev ubran, ali dejanja njegova so kakor menih, ki v družbo šumečo prihaja resen in tili? Ali je duša zlita tako iz zlata, da se za druge žrtvuje in sebe razda, da ji je težja od sebe bratska bolest, da ji je žrtev svetejša od lastnih cest? Jutro se drami, v njega globinah spi tisoč zasanjanih dalj, nepoznanih poti; čist si in zlat, in iz sebe za druge močan? Dvigni se, stopi ljubeč v blagoslova poln dan! VEČERNA KRAJINA Nema je krajina, nem je korak čez njo, v travah odziva stopinji se šum lahno, nemo obzorje se v zlati barvi topi, listje šušti. Kdo je poslal v to tihoto pritajen šum, kdo je premaknil vojščake nevidnih trum, ki so kipeli v nebo kot omamen sen srca življenj ? Kje je odgovor? Ali ga sfinga da, ki je v teh krajih večernih molčanj doma, ' ali ga mrzel veter pripiha na jug, spremljan od tug? Ni ga odgovora, ni jih toplih besed, ki bi pod njimi raztajal se večni led; tvoje vprašanje podira in zida most v božjo skrivnost. PREDMESTJE TONE S E L T Š K A R Dež rosi in po ulicah teko potočki in kanal je poln vode. ki grgra in pljuska skozi strgane rešetke cestnih lijakov in mrak je nem in polzi skozi okna delavskih hiš. Nekaj tisoč ljudi nas je tu. Fabriški dimniki segajo v nočno nebo in vzkriki siren lomijo ozračje in otroci čakajo za okni svoje stare. Divje gosi lete na zapad in na križiščih so lučke zastrte v meglo. Tedaj so vse ulice polne. Zidarji gredo kakor beli možje z žaklji preko ram in v škornjih in kar po blatu in sprevod težkih jeklarjev z robote in v modrih bluzah in sajasti kurjači so v sprevodu in oljnati mašinisti in delavke iz tobačne tovarne se zlivajo v tok. Žene k ognjišču in možakarji hodijo po kuhinji sem in tja in so nestrpni in godrnjajo in otroci vrešče in se love pod mizo. Stari so doma! Po večerji oživi Dalmatinec in ona pospravi in krpa obleko. Potem je že pozno in vse spi. Včasih zariga rešilni avto in oškropi vse hiše naokrog s svojo svetlobo. Zadnjič je rezgnil opolnoči krik Simplon-Expressa, ki je povozil očeta šesterih otrok. Mrki stražnik stoji pod cestno svetiljko in posluša klice divjih gosi in dež rosi in bo kmalu jutro in sirena nas bo vrgla iz sna. PREDILNICA RADIVOJ REH AR Druga za drugo in stroji vmes, in stroji po dolgem in stroji počez, in petje koles in šepet transmisij: «Le vij niti, vij! Le vi j niti, vi j!...» Od ranega jutra do pozne noči se vera in upanje v srcu suši; od pozne noči pa do belega dne ljubezen kopni, neizpolnjena mre. Je sanjala tista o belih dlaneh, je sanjala ona o lepih očeh, o rožah rdečih, o lilijah dehtečih, o belih nočeh ... Je sanjala tista o dvorcih v oblakih, je sanjala ona o divnih junakih, o svatbi veseli, otroku v zibeli, o radostnih dneh ... A pesem koles ji je sanje prevpila, in peza koles ji je nade zdrobila, in vera je umrla v tesneh transmisij... «Le vij niti, vij! Le vij niti, vij!...» Druga za drugo in stroji vmes, in stroji po dolgem in stroji počez... SERENISSIMA ZGODOVINSKI ROMAN - JOŽE PAHOR 12. (Nadaljevanje.) rišla je velika noč. Z velikimi svečanostmi so Benečani praznovali spomin Zveličarjevega vstajenja. Praznovali so s procesijami in s cerkvenimi obredi, ki so se jih udeležile ogromne množice in ki jim je dala poseben sijaj vsa beneška gospoda z dožem in z najvišjimi glavami ljudovlade na čelu. Praznično so peli zvonovi z vseh strani, solnce je lilo radost preko palač in ladij, vse široko lagunsko mesto je bila ena sama pesem. Kakor so Benečani med najtežjimi vojnami prirejali svoje veselice, tako so tudi sedaj z lahkoto pozabljali, da trka vojna na vrata. Hrupna brezskrbnost je brez težave prekričala one na dnu, ki so čutili težo časa in ki so s skrbjo strmeli v prihodnost. Golja je preživel Veliko noč sam s seboj. Umaknil se je ljudem, in radost ni posijala do njega. Prevzel je za znanca službo na ladji, o prostem času pa je veslal s čolnom daleč iz mesta, bodisi proti Mestram, bodisi navzdol proti Chioggi. Ves čas pa je nečesa pričakoval. Ko se je vrnil domov, je zvedel od matere, da ga je iskala Moceni-gova hči. Vprašala je po njem, hotela je vedeti, zakaj ga ni k njim. Končno ga je še povabila na večerno domačo zabavo, ki bo na belo nedeljo. «Pojdcš?» ga je vprašala nato kratko. Potrt in mračen je bil njen cbraz. «Seveda. Zakaj vprašate?» Začudila se je njegovemu trdemu glasu in odgovorila: «Zato, ker je to znanje tvoja nesreča.» «Nesreča? Zakaj nesreča?» Sin je govoril kratko in neprijazno, mater je razburjalo. Sedla je in mu povedala, o čemer ni še nikoli govorila. Zanjo patricijka ni bila drugega nego vlačuga, ki ga je ujela v svoje mreže. Mami ga in muči. Nič več ni tisti, kot je bil. Služba mu ni več mar, zanemaril jo bo popolnoma in zapravil zaupanje svojih predstojnikov. Vse, kar je dosegel, bo razpadlo v nič zaradi tega blodnega znanja. «Najbolj pa se bojim,» je sklenila mati svoje besede, «najbolj se bojim, da se ne zgodi še kaj hujšega, da se ne zapleteš v kak poboj. Vse mi pravi, da boš žrtev, preden se boš zavedel, v kakšne nevarnosti si zašel.» Sin je vstal, v njem je kipelo. Materina skrb ga ni ganila. «Nisem prišel k vam, da bi me izpovedovali!» je dejal skozi zobe. «Prihranite si svoje nasvete in vse blato, ki ga mečete na dekle! Ni me več volja poslušati vas!» Obrnil se je in hotel oditi, ne da bi pozdravil. Srd mu je bliskal v očeh, vse, gnev, razočaranje in užaljeni ponos se je mešalo v njih. A v materi se je oglasila silna moč. Naglo je vstala in zastavila sinu pot. Just je osupnil. Nikdar je še ni videl tako odločne. «Tako govoriš z materjo?» je dejala ogorčeno. «Tako daleč si že?» «Kakor govorite vi z menoj!» jc odgovoril trmasto. «Moram, ko ne veš več, kaj počenjaš! Mislila sem, da sam poznaš pot, pa si otrok. V zanke so tc ujeli in te sučejo na povodcih, kakor sami hočejo. Kdo naj sc upre temu, čc ne tvoja mati?» Njen glas ni bil več oster, toda Golja jc ostal trd. -.Kaj hočete od mene?» je vprašefl kratko. «K Mocenigovi ne hodi več, postani spet, kakršen si bil, dolžnosti izpolnjuj! Videl boš, da ti bo to v srečo!» «Hodil bom k Močen i go vi m vzlic vašemu zasraniovanju», jo prekine sin. «Kako naj vam verujem, ko govori iz vas sovraštvo! Dokažite, kar očitate!» «Res? Bi izdali dokazi? Bi te prepričali?» «Poiščite jih!» Mati pomiŠlja, potem pa vpraša: «Pojdeš tudi proti moji volji k Moccnigovim?» «Tudi!» odgovori sin neizprosno. Ni ga bilo mogoče zadržati več in mati je opustila vsak poskus. A dasi je bil Golja že nestrpen, je vendar trmasto čakal ure, ko bi morali biti pri Mocenigovih že vsi zbrani. Kljubovalnost sc jc oglašala v njem. Ponos mu je pravil, naj pokaže patricijki, da mu ni do nje več nego nji do njega. Očitati jc hotel, kako se zabava, kako so ji vsi enaki, on ali kdor si bodi. Mocenigova hči pa mu jc žc pri sprejemu otajala trdo skorjo. Z balkona jc opazila njegov čoln ter mu prišla naproti. Obsula ga je z očitki, a bili so polni sladkih, laskavih besed. Mamile so ga in ga razvedrile. Pozabil je vse in stopil v dvorano v prvem nadstropju, ozaljšano z bujnim cvetjem, zadovoljen in samozavesten. Družba je bila žc zbrana: dona Mocenigova, Nevina prijateljica Anita, slikar Miroseo in častnik Cerini. Sedeli so okrog obložene mize ter se zabavali z najnovejšimi dogodbicami iz življenja beneškega plemstva. Bile so ljubezenske pustolovščine, smešne, opolzke, pa tudi nasilne in perverzne. V Benetkah niso pošle nikdar, kakor že ni bilo sestanka, da se ne bi pogrevale na njem. Družba se je zabavala svobodno in ni tehtala besed. Gol j i se je zdelo, da se že pričenja razbrzdanost. Dona Mocenigova ni bila ona krepostnica, kakor je lebdela Golji pred očmi. Njen obraz je nocoj žarel in njena govorica je bila prepletena z drznimi opazkami, ki so pohotno padale v družbo. Smejala se je, in njeni veliki, beli zobje so blesteli prešerno izmed močnih, rdečih ustnic. Slikar Miroseo pa je dopolnjeval njene besede. Dodajal je dvoumnosti ter se široko smejal, če je povedal kaj posebno dvoumnega. Neva in Anita sta sicer pretili slikarju, kakor bi se bili spotikali, a njegovo pripovedovanje ju je le zabavalo. Hihitali sta se, in to je šele prav podžigalo slikarja. Tudi častnik Cerini se je vmešaval z dvoumnimi opazkami. Komaj je cul, ko ga je Golja poprašal o službi. «Iz Levanta ste prišli, pravite?» se je čudil Just, ko je zvedel, da je tovariš došel z bojišča prav tedaj, ko so pričeli pošiljati tja ojačenja. «Morda ste ranjeni?» Tovariš je prikimal in se smehljal tako pomenljivo, da je Golja takoj razumel. «Nevarno je, kaj? Kmalu se prične zares in potem se ne ve...» «Da, vsak dan bolj nevarno», pravi artiljerijski častnik, ki ne čuje sarkazma v Goljevih besedah. «Povrhu pa še boji z umazano turško sodrgo, ki ni vredna, da beneški plemič nogo obriše obnjo!» Častnik je govoril, kakor da ne gre v vsem boju tam doli za koristi ljudovlade, ampak zgolj za to, ali se plemiči bijejo s plemiči in ne morda z navadnimi vojaki. «Saj še vojne ni zanj, če se ne tepe s plemičem!» je pomislil Golja. «Taki so junaki! Tam doli je krvavo in bodo lovorike drage, zato je pobegnil in skriva zdaj svoj strah za svoje plemstvo!» Morda je častnik slutil Goljeve misli. Čakal je še nekoliko njegovega odgovora, nato pa je dostavil sam: «Tukaj niti ne veste, kaj je Levant in vojna. Prazniki, banketi, lepotice, to je vaše delo in vaša skrb! Tepec bi bil, kdor bi odtod silil tja doli. Razdelimo si rajši zlo in prijetno po pravici, da ne bo nihče prikrajšan! Nekoliko na Cipru, nekoliko v Benetkah! In narobe!» Golja je začutil ost. Morda ve častnik kaj. več? Ve morda, kar je nameravala Neva? Ali govori le iz zabavljivosti in iz zlobe? «Saj tam doli sploh še ni bilo pravih spopadov!» zavrne pikro. «Kdo pravi, da jih ni bilo?» preseče naglo Cerini. «Ni jih bilo, na Cipru še ne!» pribija Golja. «Če ste se bojevali na Cipru, še niste poduhali smodnika!» «Vi pa, vi!» se roga Cerini. «Vi veste, kaj se pravi krvaveti za domovino!» J usta je razgrelo častnikovo besedičenje. Sunkoma je odpel jopič in pokazal na prsih dolg obronek rane z mečem. «Dokaz, da se nisem umikal bojem in nevarnosti!» je dejal trdo. Artiljerijski častnik pa se je naglo izvlekel iz zagate. «Če se vi ne bojite vojne, se je pa toliko drugih! V Benetkah je nešteto častnikov, ki bi že davno lahko bili na bojišču, pa so še tu! Morete reči, da ni tako?» «Imata že spet vojaške razgovore?» se vmeša Neva. «Nismo dejali že, da nocoj ni časa zanje? To za kazen!» je dejala in rahlo udarila častnika po licu. «Naprej?» je vprašal ta, smeje se, prepričan, da začenjajo igro. «Seveda, naprej!» je dejal naglo slikar in tudi že dobil udarec po licu. Dona. Močen i go va je bila ročna in mu ni prizanesla. Udarec je šel naokoli. «To je naša običajna zabava», je razlagal slikar Golji, ki se ni mogel prav prilagoditi. «Namen je medsebojno osrečavanje, sredstvo pa je ljubkovanje. Največja nežnost — največja sreča!» «Toda je li Golja sprejet v naš krožek medsebojnega osreča-vanja?» je vprašala Anita. «Mislim, da je!» odgovarja Miroseo. «Sicer pa mu dam vprašanje.» Dvignil se je. se sklonil proti Golji in 11111 pogledal v oči. Nato je vprašal s slovesnim glasom: «Mladec! Boš govoril po pravici?» Golja je pritrdil. «Prisczi!» «Prisegam!» «Dobro! Reci, ali si že kdaj poljubil kogarkoli iz te družbe?» Golja je zardel do ušes, družba je prasnila v smeh. «Lahko molčiš,» je nadaljeval slikar, «in hrani zase! Če si poljubil koga izmed tega krožka, si že sprejet med nas. Obred se nadaljuje.» Sedel je, prijel roko done Mocenigove ter jo poljubil. «Naprej!» je dejal ukazujoče. «Nikakor ne!» se je vmešala Nevina prijateljica. «Po nagovoru obrednika napivamo nagovorjenemu. Naj živi Golja, ki ni čakal naših sprejemov!» Prijela je čašo in vstala. Vstali so tudi drugi in trčili z Justom. Vsi so izpili do dna. V trenutku pa, ko je Golja nagnil svoj kozarec, je opazil, kako je mladi častnik prijel Nevo za golo. blestečo nadlaket in jo v naglici skrivaj poljubil. Just ga jc udaril s pogledom ter se zapičil Nevi v oči. Patrieijka pa je ostala povsem ravnodušna in se je samo malomarno zganila, kakor da se hoče otresti nadležnega vsiljivca. «Kazen!» je dejala Anita, ki je tudi sama opazila poljub. «Kar se je zgodilo, je bilo brez obrednikove vednosti!» «Nikakor ne!» se je opravičeval častnik. «Obrednik je ukazal naprej! Ko sem spil, sem izvršil po ukazu.» «Ni res! Obrednik naj govori, ali so bili prsti ali nadlaket!» <;Oboje!» odgovori takoj slikar. «Poljubil bi bil tudi nadhiket, pa ste me motili z napitnico. Hitro bom dopolnil.» Komaj je. izgovoril, je tudi že poljubil krepko, golo roko patri- cijke tik pod ramo. Poljubi pa so šli okrog, da ni Golja vedel, ali naj se smeje ali jezi. Tako se je vrstilo ljubkovanje s pijačo, in obrazi so žareli. Družba je postajala vedno glasnejša. Tudi Golje ni več zadrževala sramežljivost. Spočetka se je čudil doni Mocenigovi, ko jo je videl tako razigrano in zaupno s slikarjem. Kmalu pa je spoznal, da še ni v letih, ko bi se morala odpovedati uživanju. Njen mož je bil dokaj starejši in se ni menil za drugo kot za svoje posle in državne zadeve. Če je patrieijka hotela še živeti, kdo bi ji mogel zabraniti? A ko je gledal, kako je objemala slikarja ter si ga stiskala na prsi, je prijelo tudi njega. Pričel je objemati in poljubljati Nevo. ne da bi ga količkaj motila navzočnost drugih. Saj so vsi počenjali isto! Koga naj potem zadržuje še kaj? Kar mu je bilo prej nemogoče, je postalo zdaj razumljivo samo ob sebi. Saj so le predsodki, ki človeka ustavljajo! Otročji in smešni predsodki! In sladko je in prijetno! Zakaj torej ono hinavsko skrivanje in po-tajevanje? Uživajmo, ko je mladost kratka in bežna! Živimo, dokler je čas! Predajmo se radosti in izpraznimo do dna njeno čašo' Vroče grško vino je lilo po mizi in vnemalo kri. Njegov vonj je razburjal živce in bičal voljo. Neva in Anita sta vstali, trčili, izpili in zagnali kupici daleč po dvorani, da je nekje jeknilo steklo in se sesulo žvenketajoč. Objeli sta se nato in se poljubljali burno, strastno. Tudi drugi bi bili ponovili za dekletoma, da se ni oglasila dona Mocenigova in jih zadržala. Se je zavedela? se je začudil Golja, ko je čul svarilo. Čakal je in skušal presoditi, ali ni že zagrešil česa, česar ne bi bil smel. A družba je že sklenila, da se moški presedejo. Na njegovo mesto je bil določen artiljerijski častnik, na Cerinijevo je prišel slikar, na slikarjevo je moral Golja. Dasi je Just slišal in videl vse razločno, je vendar čutil, ko je vstal, da se nima več v oblasti. Zbal se je, da se opoteče. Varuj se. mu je šepetalo nekaj? ne pij več! Sicer ne boš vedel, kaj počenjaš! Naj pijejo sami, če se jim hoče! Nerodno se je priklonil patricijki ter sedel na svoj novi sedež. Dona Mocenigova ga je opazovala in se šalila, češ, ali se je boji, ker tako previdno premika stol. Opravičeval se je, a besede so mu sproti uhajale iz spomina. Nekaj je bilo v obrazu patricijke, v njenem smehu, v vsem njenem prezrelem telesu, kar ga je silno vabilo. A ni vedel, kako se to godi in ali mu je prijetno ali zoprno. Vino me omamlja! mu je preletelo možgane. Ne vem več, kaj se godi z menoj, nisem več gospodar samega sebe! A iz vseh besed Nevinc matere in iz vse njene prijaznosti je razbral, da ji je prijetno, ker je sedel k nji. Šalila se je ž njim, nekaj materinskega je bilo v njenih besedah. A za vsem je prežalo nekaj razbrzdanega, kar si ni prav upalo na dan. Koma j se je družba menjala, se je spet nadaljevala igra. «Luči bi ugasnili», je menihi Neva. «Naj upihnemo?» Vsa razjarjena je gledala Cerinija, njene oči so bile polne sle. Mati jo je zavrnila in družba je obžalovala. Misel je bila že daleč proč, in Golja se je nenadoma zavedel, da so ga roke patricijke privile k sebi. Isti trenutek je čutil njene sluznate, vroče ustnice, njen dih, njeno voljno telo. Kri se mu je vnela, srce mu je za-plalo, roke zrele žene so ga divje prižemale. Ne vina mati je to? V možganih ga je udarilo, skušal se je izviti iz objema. A ni bilo lahko, patricijka ni čutila Goljevih misli. Le polagoma se je oprostil in strmel, kako mu je naenkrat vse jasno. Ali ni pil vina? Ali je njegova omamna moč v trenutku prešla? Dona Mocenigova si je z obema rokama popravljala lase. Smehljala se je, in v njenem smehljaju je gorela neukročena sla. Na drugi strani je tedaj Golja uzrl Nevo, ki je bila kakor izgubljena v objemu častnikovem. Poljubljala ga je, ne da bi se količkaj zmenila za Goljo in vso družbo. Polzaprte so bile njene oči in krčevito je božala Cerinija po glavi. V Gol j i je vzkipel srd. Stisnil je pesti in planil. Klikniti je hotel in udariti. A komaj se je družba ozrla vanj, se je spet sesedel kakor izpodkleščen. Se nisi tudi sam pravkar poljubljal z njeno materjo? ga je zadela misel. Ni bil to pohoten poljub, nič lepši od njihovega? Da, celo mnogo mnogo nečistejši? Dva mlada človeka sta tam. A tu? Ti, ki bi bil lahko sin te ženske, in ona, ki je Nevina mati! Ni tvoj poljub že krvoskrunstvo? Po vsem tvojem znanju z Nevo? Golja se je streznil. Glava 11111 je bila čista, kakor bi ne bil niti pokusil vina. Neva in častnik sta se ločila, a v njenih očeh je žarel še ves ogenj strasti. Motne so bile in okrvavljene. Zdelo se je, kakor bi se dekle šele počasi zavedalo. Tedaj se je Golji zagnusilo. Vse se mu je zagnusilo, Neva, nje mati, njeni polteni poljubi, vsa družba in ves ta večer. Najrajši bi bil vstal in bežal od teli ljudi. Kakor da je ves blaten pred seboj, se mu je zdelo, kakor da se je razgalil do nagega! Videl je, da je zašel v divji vrtinec. Zdaj je razumel slednjo besedo, slednjo misel svoje matere, ki mu je branila v hišo Moce-nigovih. Ali ve, kakšno je življenje v teh palačah? Nikdar ni tako čutil prepada med seboj in tem svetom, kakor ta trenutek. Bled in spremenjen je bil Goljev obraz. Neva je morala citati v njem vse silno razočaranje, zakaj stopila je k njemu, položila mu roko na glavo, sklonila se k njemu in ga vprašala, ali mu ni morda slabo. «Nič mi ni!» je dejal on trdo in uporno, da se je Neva zavzela. «Ni res!» ga je zavrnila Neva, ki je čutila njegov upor. Golja pa je molčal trdovratno. Pred njim je iz somraka dvorane rastel Lorenzo, Dalmatinec, s svojimi pronicavimi očmi. Gledal je nanj in na vso to družbo z neizrečenim zasmehom in prezirom. «Golja, si res ti?» je vpraševal. «Res ni več poti iz globine tvojih blodenj? Ali že toneš v žrelo, ki je zazijalo pred teboj, še predcu si ga zapazil?» Neva je vendar zvabila Justa k oknu, odkoder se je odpiral pogled na nočno mesto. Nevoljen je šel, gnev mu je naraščal v srcu. «Veš, da je to slovo?» ga je iznenadila, da je ostal kakor pribit. «Veš, da smo nocoj zadnjič skupaj? Ti ni še nihče povedal?» Govorila je, kakor da se šali. Njen obraz je blestel in niti sledu kake žalosti ni bilo na njem. «Ne razumem te!» jo je zavrnil Golja. «Slovo je tu! Brodovje odpluje v nekaj dneh. Beli Zader je vaš prvi cilj!» Gol jo je zadelo. Ni ga zadela novica, ampak način, kako mu je Neva vse povedala. «Lahko se veseliš!» je dejal s srcem, polnim pelina. «Kakšna beseda je to?» je osupnila patricijka. «Kakšna beseda? Saj čujem! Saj ne moreš prikriti svojega veselja!» «Čemu se ne bi veselila?» vzklikne patricijka. «Slovo je tu, a ne najino!» «Dvoumno govoriš!» sikne Golja. «Jasno govorim!» zavrača Neva. «To ni najino slovo, ti ne odideš! Ukrenila sem, kar je potrebno, da ne pojdeš iz Benetk.» Gleda mu v oči, da bi se prepričala, kakšno veselje mu je napravila. A Golja ji ne verjame. Trdo in žaleče jo zavrne: «Nimajo Benetke dovolj lepih mož?» Na Cerinija misli, trdno prepričan, da je mladi častnik njen ljubimec. «Tako? To je tvoja hvaležnost?» vzkipi Neva. Oči se ji svetijo, glas ji drhti. «Ali ne veš, s kom govoriš?» vprašuje pridušeno. «Vem, še predobro vem!» zavrne Golja z istim glasom, in njegove besede so kakor pest. Patricijka se obrne in odide. Prav je! se oglasi nekaj v mladeniču. Silen gnev zagori v njem. gnev, ki je kakor odrešenje. Golja ve, da nima ničesar več iskati v tej hiši. Njegov sklep je trden: odšel bo odtod, odšel za vselej! Trdnih korakov stopa proti družbi, a Mocenigova hči se je morala premisliti. Vrača se k njemu, zapiči vanj svoje oči in vpraša: «Obžaluješ, kar si dejal?» «Nimam česa obžalovati!» raste njegov srd. Ozre se naokrog, da bi našel svoje reči. Namenjen je oditi, naj se zgodi karkoli. «Kaj? Oditi hočeš? Tako hočeš oditi?» vre strast iz patricijkc. Nikdar je Golja še ni videl take. Niti kaplje krvi ni bilo v njenem licu. Tresla se je, in Justu se je zdelo, kakor da se užigajo krči v njej. Molče sta si stala nasproti, trenutki so bili kakor večnost. «Pojdi!» se je naposled utrgalo v dekletu. «Pojdi, a ne vprašaj jutri, če je mogla Mocenigova hči preboleti to noč!» Z roko si je pokrila oči, Gol jo pa je zgrabilo v grlu. Njegov sklep se je nenadoma zamajal. «Neva!» je dejal tiho in s težavo. «Res ne veš, da živim le tebi?» Patricijka se je vzravnala. Premagala se je in dejala: «Vrniva se k mizi!» Njen glas je bil suh. Golja je čul iz njega, da mu ni odpustila. Vrnil se je k družbi negotov in kakor premaganec, kakor jetnik. Težilo ga je, burno je vrel potlačeni upor v njem. Družba je postajala trudna. Vino, ki je prej podžigalo kri, je legalo zdaj z leno težo na ude. Treba bi bilo piti čez mero, do razdivjanja, ali naužiti se čistega zraka, da bi pregnal strup, ki so ga vpile žile. Pozna ura je vabila k počitku, gostje so se pripravljali na odhod. Neva je pridržala Goljo na stopnicah, da so drugi odšli. «Nocoj se je zgodilo dejanje!» je dejala ironično. «Dokazal si mi svojo veliko ljubezen!» «Nič manjša ni od tvoje!» je odgovoril z enakim glasom. Spet se je patricijka razgrela. «Kako si upaš!» mu je zapretila. «Pomagati ti hočem, rešiti te hočem trpljenja in nevarnosti, ker te ljubim! A ti? Za plačilo me sramotiš, žališ me nizkotno. Vem, niti en trenutek prave ljubezni še ni zagorel v tvojem srcu!» «Z vsem srčnim ognjem te ljubim!» se brani Golja. «A sama si kriva, če te ljubim z bolečino!» «Od sebe me pehaš s svojimi dvomi, da obupujem, in ne vem, kaj počenjam. Povedala sem ti že, a nočeš razumeti. V tem je vse zlo!» Golja čuti, da je vsaj nekoliko resnice v Nevinih besedah. Čuti, da je krivičen, zato molči. Patricijka pa vidi. kaj se godi v njem. in vpraša nenadno: «Pojdeš v Zader?» «Kaj praviš?» obstane Golja in išče smisla njenih besed. «Pojdeš v Zader?» ponovi Neva, in njen glas ga boža kakor mehka, topla roka. Motne so njene oči, kakor od solz vlažne. «Nikdar brez tebe!» odgovori Just odločno, zakaj pred njim vstaja kakor prenovljen ves žar Nevine ljubezni. Ustavi se in jo prime za obe roki, kakor da je prišel trenutek velike sprave. Toda Neva se zgane. «K njim morava,» pravi, «sicer naju bodo pogrešali!» Še se skloni k njemu ter mu šepne nekaj na uho. Po stopnicah pohitita in doideta družbo. V svitu plamenic. so se poslovili, gondole pa so se zazibale in utonile v noč. A ni prešlo pol ure, ko je v prelivu za Mocenigovo palačo nekdo pritajeno priveslal in pristal pri vratih na vrt. Prožno je skočil na kopno ter se še enkrat ozrl kakor jastreb okrog sebe. Pokojno je ždela noč, nikjer ni bilo žive duše. Le glicinije so dehtele od zidov in z vrta. Ni jih bilo videti, a ves zrak je bil nasičen z njih vonjem. «Si ti, Just?» se je tiho oglasilo iz teme. «Neva!» se je glasil odgovor in mlada človeka sta se krčevito objela. 13. Ni bila več noč in ni bilo še jutro. Hlad je ležal nad mestom, jutranji mrakovi so bili polni mrzle megle, da so se povsod vse-dale goste kapljice, da jih je obleka vpijala vase in je človeku segalo do mozga. Golja se je vračal domov. Zavit v plašč je hitel, da bi se ogrel. Zeblo ga je, hlad mu je lil po hrbtu kakor mrzli vodeni curki. Vedel je, da je to posledica prečute noči in razmišljal je, kako bo prebil dan, ki se šele poraja. Zjutraj je moral nastopiti službo. Prišel je do Rialta in hotel čez most na drugo stran, odkoder je imel le malo do doma. A komaj se je vzpel na prve stopnice, se je premislil: kam hočeš? Domov? K materi? Ob tej uri, ob zori? Obrnil se je in hitel nazaj, odkoder je prišel. Ponosna Mocenigova palača je stala tam, in visoko zgoraj, za belimi zidovi spi Neva, patricijska hči. Kolikokrat je šel tam mimo in jo gledal z očmi svoje duše ter bil ves blažen in potešen. A danes? Do srca ga je zazeblo. Bil je čas in jc zatoni!. Bil je čas, ko je gledal Nevo v blesku voda in neba, ko jo je čul v drhtenju vetra in zvonov, v najtišjem dihu polnočnega miru. Bil je čas in je zatonih Vse je zgorelo v enem samem vročem zublju, vse, kar je sanjal dolga leta! Golja beži in sam ne ve, kam. Zavest prevare vstaja v njem, pred Nevo beži in pred samim seboj. Skozi Mcrcerije blodi in jih ne > idi, mimo Prokuracij, po Rivi degli Schiavoni. Kako jc sanjal in kako je vse prešlo! Ni bila ljubezen, bila je sla. Nečesa velikega jc iskal, nečesa božanskega, in prišla je Neva na pot in mu jo presekala. Kaj mu ostane še od onih prelepih sanj, ki so šle ž njim vso mladost? Gnus samo in bol! Cerini, Lorcdan in še drugi, ki jih ne pozna, pa stoje ob strani in se posmehujejo njegovi boli, njegovim smešnim, otročjim sanjam! 1 iho sc je belilo daleč za morjem. In z daljnim svitom jc vstajala v Golji misel. Blodil je, zabredel je globoko v močvirje. Zašel je, a ni utonil. Vstati mora iz noči, očistiti se, četudi v trpljenju. Daleč sega Serenissima, daleč preko zemelj in morij. Na skrajnih mejah svoje moči bo še imela mesta zanj. Prostovoljno se bo javil, naj ga pošljejo v Levant, v Sirijo, v Egipt, kamorkoli, samo da sc žc iztrže žgočim verigam. Samo tam doli je še prostora zanj in nikjer drugje ne več! Svitalo se je nad mestom, čas je prihajal, da sc je moral Golja javiti na ladji. Poklical je čolnarja, ki je dremal ob bregu, ter mu povedal smer. Sedel je v čoln. trdno odločen, da stori, kar je sklenil. Ko je stopil na krov ladje, je solnce posvetilo izza Giudeke. Bled in razmražen je bil Just, prečuta noč se mu je zabrazdila v obraz. A vsaj razdvojen ni bil več. Javil se je komputistu, tajniku na ladji, ter mu povedal svoj sklep. «Žal mi je,s- je dejal ta, «toda od sinoči ne smem več sprejeti nikakih prijav!» «To pomen ja ...» si je Golja skušal počasi razjasniti in je opazoval častnika. «To pomenja, da ni več mogoča nobena sprememba na ladji. Z drugo besedo: vojno stanje! Sem povedal dovolj?» Goljo je osupnilo — Mocenigova hči je torej govorila resnico. A kaj je potem z onim njenim zagotovilom? Jc morda rekla kar tako? Ga je varala? V Golji se je oglasila čudna radost. Tem bolje! mu je govorilo nekaj. Odjadrali bomo iz Benetk, in že to pomenja rešitev! Če pomeni to tudi vojno, nič ne de. V ničemer tako ne zatone vse, kakor v vojni. Če se vrne, ho pokopano, kar je bilo. Če pa mu je usojeno, da pade, ni pomoči. Justu se je razvedril obraz. Le dve misli sta ga še vznemirjali: da bi že čimprej dvignili sidra in da se mati ne bi ustrašila preveč. Pa saj je bila morda že pripravljena na to in morda tudi vdana v sinovo usodo. Morda ji bo prineslo tolažbo brezmejno zaupanje v božjo voljo! Na galeji je bilo že drugo življenje nego doslej. Dasi so bile ladje že davno pripravljene, se je vendar izvršil natančen pregled, zakaj vse je kazalo, da bo vožnja izredno dolga. Nihče ni vedel, kam gredo, vendar so bili vsi prepričani, da je Levant njih cilj. Serenissima se je odločila. Zmagala je vojna stranka. Štirideset galej je čakalo, cvet beneških mornarjev je bil zbran pod generalnim kapitanom Ilieronimom Zanetom. Ob strani mu je stal Anton Canale, zmagalec v neštetih bitkah nad korzarji. Poleg teh dveh mož pa je ljudovlada zbrala še osemdeset mladih plemiČev iz najuglednejših beneških rodbin, da se dodelijo ladjam kot nekaki odgovorni vodje. «Brez skrbi smo,» je pošepetal Lorenzo Golji, ko ga je srečal samega; «popoldne prevzamejo gospodje ladje in šlo bo. da bo veselje!» «Morda ni imela ljudovlada še nikoli tako pripravljenega bro-dovja kakor ga ima danes!» je odvrnil Golja, ki ni hotel poslušati zabavi j ic. «Kdo pa govori o brodovju? O plemičih govorim!» «Plemstvo je neštetokrat dokazalo, da se zna boriti! S stolpov ladij so plezali na ozidje Carigrada in se niso bali umirati za slavo in čast Serenissime!» «To je bilo, dragi moj! Pa ni več! Ni več takih patricijskih sinov, pa če so trikrat zapisani v zlato knjigo!» «Potrpi!» ga ustavlja Golja. Kmalu bodo imeli priliko pokazati, da teče po njih žilah junaška kri! Ne vsem, a večini!» Lorenzo se je smejal. «Da, junaška kri!» je ponavljal. «Kadar so pri ženskah! A z Os-mani jih ne bo veselilo, povem ti! Istrani in Dalmatinci smo večkrat nego njeni sinovi priborili Serenissimi čast. Ne veš tega?» «To je samohvala! Zakaj pa sami niste zgradili takega mesta? Zakaj se niste sami zasidrali v Levantu? Saj še lastnih krajev niste znali ubraniti pred beneškim levom!» «Beneški lev? Prijatelj, ali veš, kaj je to? «Zccca» je beneški lev! Tebe in mene je dobil ta lev pod svojo šapo — to je levova šapa: dukati! E, ne ti ne jaz jih nimava! Zato pa sva tu in bova jutri, pojutrišnjem tam, kjer bodo hoteli drugi!» Kakor je Lorenzo napovedoval, tako se je zgodilo. Še isti dan so prišli mladi patrici jski sinovi na ladje, znak, da odhod ni več daleč. Mornarji so dobili kratek rok, da urede svoje zadeve. Vse pa se je vršilo kakor v najmirnejših časih, natančno po predpisih. Bilo je, kakor da gre mogočno ladjevje na veliko vežbo, na daljno križarjenje. Mogočno število galej, njih polna oprema in splošno prepričanje, da je treba naposled zavihteti meč, je navdalo Benečane s silno samozavestjo. Spet dviga lev sv. Marka železno šapo in vse zveri pobešajo svoje! Golja je opravil svojo službo laže, nego je mislil, ko jo je zjutraj nastopil. Nepričakovana naglica dogodkov mu je razgnala težke misli in obrnila njegovo pozornost drugam. Živo vrvenje na ladji ga je razvedrilo, gibanje in sveži zrak sta ga ojačila. Ko jc zvečer odhajal z ladje, je bil sicer utrujen, toda pobitosti ni čutil več. Težilo ga je le to, kako naj razodene materi, da je prišel čas ločitve. Naj pove, da je te ure vesel? Da se veseli, ker se bo končno osvobodil žgočih vezi? Česar ni mogel Golja storiti nikdar prej, to je storil nocoj. Izpovedal se je materi, dasi je pri prvih besedah drhtel od razbur- • jenosti. «Saj sem vedela vse,» jc dejala mati, «v očeh sem ti brala, da to ni ljubezen! Bil je ogenj! Kaj bi bila dala, ko bi ga mogla pogasiti!» «Bila je prevara!» je govoril sin. «A prepričan sem bil, da je ljubezen.» «Če ogenj ugaša, tem bolje!» je tolažila mati. «Morda boš vendar spoznal, kaj je prava pot in kaj so blodnje. Če boš bolje živel, verjemi, boš vendar še imel pravico do sreče. Potem tudi najdeš resnično ljubezen. Toda ne tam, kjer si jo mislil najti. Če pa pojdeš po napačni poti, boš nesrečen, in jaz s teboj! Na razpotju si. Vidiš ga sam in izbiraj!» Just je čutil resnico v materinih besedah. Tudi v njem samem je rastlo to spoznanje. Če ni našel tega, za čemer je s tako silo hrepenel vso svojo mladost, če je bil prevaran, ali res nima pravice, da bi vendarle dosegel kdaj? Blodil je, a odprle so se mu oči, in zdaj ve, da je cilj velik in lep. Doseči se da, toda samo z borbo. Z borbo s samim seboj, s svojim lastnim življenjem! V Golji se je dvigal sklep. Po viharju, ki ga je pretresel do dna, je imel eno samo pot pred seboj, mirno, solnčno pot, pot brez strasti in požarov. S sklepom je vstajala v njem samozavest, nova volja do življenja. «Odplujem,» je tolažil mater, «prepričan sem, da se vrnem. Nekaj mi pravi, da ne bom padel, da bodo mimo mene žvižgale puščice. Ne bojim se sovražnega meča, znal se mu bom ubraniti. Vojna je, a jaz hočem živeti! Vajen sem boju in se ga ne strašim. Ne skrbite, mati! Ko bo končano, se vrnem. Videla se bova, ne zavržem svojega življenja. Ne tu, v tem lahkoživem mestu, ne tam doli, v krvavem metežu! Živeti, živeti hočem!» Marsikaj sta še govorila mati in sin, zakaj ure so bile štete. Kdo ve, kaj se bo zgodilo ta čas, kaj je pred njima? Sinu je bilo laže, ker je naposled padel zid med njima. Mati se je pomirila, ker je videla, da vstaja sin k novemu življenju. Zbližala sta se ta večer, pozabljeno je bilo vse, kar ju je razdvajalo in odtujevalo. Ko se je Just odpravil počivat, je v dnu svoje duše čutil prebujenje novih moči, novih, lepih nad, dasi so pele vojne trobente in klicale na bojišče. Nova radost se je dvigala v njem in mu ni dala zaspati. Še dolgo je poslušal mater, ki je molila v stranski sobi, tiho, polglasno, kakor bi skrivala molitev pred njim. Iz vzdihov je spoznal, da moli goreče, kakor morda že davno ne. Ali moli iz hvaležnosti, da je sinu došlo razsvetljenje? Še v polsnu je čul materino molitev in nenavadno ga je ganila. Zdela se mu je kakor tiho poroštvo za prihodnost: četudi ni nikogar na svetu, ki bi mislil nanj, mati ga ne pozabi, saj živi le zanj in za njegovo srečo! . (Jagič.) Ob njegovem prevodu Prešerna na Ruskem so pisali: «PjccKia bbaomoctn» 1900, N 353. — & II. — «Mockobckih B-^aomocth» 1900, N 353 (glej «Ljubljanski Zvon> 1901, XXI, 287—289). — H. Typuroai — ««IiiTepaTypHbie Benepa» 1900, N 12. — B. H. K(opa6jicBi.) — «JlBTepaTypnuft BbCTHiiK-i,» 1901, N 2. — «He^iJ^n» 1901, N 12. — A. CTcnonnn. — «iMo.ioiHHecKiH 3anucKB> 1903, N 2. — I'. H a r, n n c k i ö — «HayHno-.iHTepaTypinjft c6o|»iihk7, ra.iHHicopyccKoft Mam um» (VIlbob'i»), 1901, h. I, Kn. 2. N. B ah t in, Leningrad. Popravek. V XI. številki 1.1. se je v romanu Serenissimi vrinilo dvoje tiskovnih napak, in sicer str.654, 23. vrsta: Lahko ste zadovoljni! — namesto: Lahko ste ne vol j ni! Str. 656, 15. vrsta: Sram ga je bilo vsega tega smešnega prevažanja — namesto: p rezan j a. 2 Na kaj se ta datum nanaša, ne vem v tem trenutku. 3 Tako se je imenovala železnica iz Varšave v smeri proti Dunaju (šleziji). Bila je to prvotno privatna železnica in zato nje uradništvo v glavnem poljsko. Ruska vlada jo je hotela podržaviti in jo je tudi podržavila, da bi dobila v njej sredstvo za rusificiranje Poljske. * Chelm (ruski: Holni) je mesto jugovzhodno od Varšave med Lublinom in Vladimirom Volinjskim. Iz «Chelmščizne», pokrajine okoli Chelma, je hotela ruska vlada narediti samostojno gubernijo, da bi jo laže rusificirala, temu načrtu je Duma pritrdila (bilo je to nekako 1912.). Pri rusifikaciji je močno sodelovala pravoslavna cerkev v Chelinu. Urednikov «imprimatur» 10. decembra 1928. ; P/ s