Vodice:
Učiteljevanje in povesti
Mišjakovega Julčka
Minuli mesec smo obiskali ostanke tabora nad Repnjami, kjer so pred davnimi stoletji domači pre-bivalci izbojevali zmago nad krdeli oblegajočih Turkov. O tem pripove-dujeknjigaTurkipredsvetimTilnom, katere vsebino smo vam na kratko predstavili in upamo, da vam je bila všeč. Zato vas bo morda zanimala tudi kopica zanimivosti o avtorju te povesti, ali bolje rečeno: zapisoval-cu, kajti zgodba sama ima globoke korenine v Ijudskem izročilu Vodic in okoliških vasi.
Julij Slapšak je bil v letih od 1902 do 1911 vodiški učitelj. V tem kraju je torej poučeval dobrih deset let in to v času, ko je »biti učitelj« pomenilo še nekaj čisto drugega kot danes. O
tem nam nedvomno priča njegova bogata življenjska pot, ob kateri kaj kmalu spoznamo, zakaj je Ivan Can-kar svojo knjigo o učitelju Martinu Kačurju podnaslovil — življenjepis idealista. Prav zares; veliko ideali-zma, osebne požrtvovalnosti ter iz-najdljivosti je bilo potrebno, preden se je v neuke glavice kmečkih otro-čajev prelila skromna učenost teda-njega časa.
Doma je bil Julij z Dolenjskega. Rodil se je leta 1874 v vasici Rogači-ce. Po Ijudski šoli v Novem mestu je stopil v Ijubljansko učiteljišče, ki ga je dvajsetleten uspešno končal. Potem sta sledili službi v Trebelnem in v Lešah, dokler ni leta 1902 prišel v Vodice. Tu je naletel na novo šolsko
poslopje, staro komaj štiri leta, ter na utrjeno šolsko tradicijo, kajti Vodice so s poukom pričele že okrog leta 1856. Do gradnje prve šole je bil pouk v mežnariji. Danes pa je tudi ta-kratna nova šola že zastarela, saj je bila v zadnji vojni precej poškodova-na, tako da so Vodičani pred četrt stoletja zgradili novo. Slapšak je v Vodicah našel lorej kar dobro de-lovno mesto in to se je poznalo tudi v njegovi literarni dejavnosti, ki se je prav tu najbolj razživela.
Pod raznimi psevdonimi je Julij Slapšak začel objavljati kmalu po končanem učiteljišču. V Vodicah pa so pričele izhajati zbirke zgodb pod naslovom Spisi Mišjakovega Julčka. Ta Julček je bil seveda Slapšak sam.
Prva knjiga je prišla na svetlo leta 1906, ostale pa so se zvrstile tja do časov, ko je Slapšak že nastopil službo v Radovljici. Spisi Mišjako-vega Julčka obsegajo enaintrideset zgodb za mladino, ki jih je zvečine ilustriral Maksim Gaspari. Med pri-povedmi iz teh knjig najdemo tudi pripetljaje iz vodiške okolice. Slap-šak je znal prisluhniti preprostim Iju-¦ dem ter \z lokalnega Ijudskega izro-čila izluščiti tisto, kar je bilo zanimivo za širšo slovensko javnost. To so bile predvsem zgodbe o Turkih, saj je imela vodiška župnija kar tri obrambne tabore proti njim — ob domači cerkvi, nad Repnjami ter na Šmarni gori. Najbolj pripraven je.bil prav repenski tabor, o katerem je Slapšak napisal povest »Turki pred svetim Tilnom«. Skupaj z Gaspari-jem sta naletela na velik uspeh in knjiga je bila že po petih letih po-novno natisnjena. Danes velja za najboljše Slapšakovo delo in ne bi bilo napak, če bi se tudi kaka so-dobna založba odločila, da jo zopet pošlje med mlade bralce. Leta 1910 je poleg povesti o re-
penškem taboru izšla tudi zbirka pravljic »Dedek mi je pravil«, potem pa najdemo Slapšaka že v drugih krajih službovanja. Pisal je tudi tam, a tako dobro kot v Vodicah mu lite-rarno ni nikjer uspevalo.
Še beseda o poklicni dejavnosti Julija Slapšaka. Bil je učitelj starega kova. Ti sobili v svojih časih poleg du-hovnikov praktično edina inteligen-ca na vasi. Zato je bilo njihovo po-slanstvo pri osveščanju vaških Ijudi sila pomembno. Da bi bili kos izbrani nalogi, so si skušali pridobiti čimveč splošnega znanja. Julij Slapšak je tako opravil celo vrsto tečajev: a kmetijstva, sadjarstva, šolskega vrt-narstva, vinarstva, kletarstva in pouka ročnih del. Šel je celo na
Dunaj, kjer se je na tamkajšnji čebe-larski šoli usposobi! za učitelje čebe-larstva. S svojim znanjem je veliko pomagal vodiškim domačinom. Poleg pedagoškega dela in pisatelj-ske dejavnosti je bil zelo prizadeven pri raznih društvih, npr. pri čebelarjih, nato pri gasilcih, saj je bil celo ured-nik osrednjega slovenskega glasila »Gasilski vestnik«. Deloval je tudi v protialkoholnem gibanju. Prirejal je tečaje in predavanja po raznih krajih in vse to je zmogel ob številni družini deselih otrok.
Iz Vodic je Slapšaka pot vodila v Radovljico, nato pa v Ljubijano, kjer je najprej poučeval v Mostah, zatem pa še na Prulah, kjer je bil ravnatelj tamkajšnje šole. Po dolgih letih služ-bovanja pa se je upokojil ter dočakal visoko starost 77 let.
Mišjakov Julček, Julij Slapšak, je končal svojo življenjsko pot leta 1951 v Zgornji Šiški. Nedaleč od krajev torej, ki jih je s svojimi zanimivimi zgodbami za vedno zapisal v do-mačo literaturo, obenem pa tudi v slovensko zgodovino in narodopisje. Andrej Mrak