Padlo je najvišje in najdebelejše drevo v Kašlju
Mogočen kostanj, ki je s svojo visoko in mogočno krošnjo bedel nad slemeni išeljskih hiš, je poleti padel — ne kot obiiajno padejo drevesa, razdreti ga je lo treba. Kos za kosom, kot se razstavlja stroj, delza delom. Govorjeo kosla-u na dvorišču Gradove kmetije v Kušlju. Bilje sicer ponos in vez z davno pre-klostjo, vendarje s svojimi koreninami neusmiljeno rahljal in lomil lemeljego-•odarskih poslopij, kiso ga obkrožala, s svojo debelino pa zapiral \hod v hlev ¦ onemogočal opravila s traktorjem.
V knjigi Drevesa piše, da je domo-na navadnega divjega kostanja hodna Evropa od Kavkaza do Bal-ma, od koder so ga v X VI. stoleiju enzsU na Dunaj, leta 1915 pa v iriz.   fiše,  da  dosete  odraščeno
drevo tudi do J0m višine in nima dolge iivijenjske dobe, les da ni k vali-lelen, skorjo pa so včasih uporabljali kot zdravilo proti mrzlici. V času A v-stro-ogrske je bilo to modno drevo, ki je dajalo bujnosenco sprehajalcem po
drevoredih in goslom po gostilnišk ih vrtovih. Danes kostanjev ne maramo, kajti z listjem mašijo ilebove in kan.a-lizacijo, plodovi pa razbijajo avtto-ntobile.
Ves ta opis o navadnem divjem k<o-stanju navajamo zato, da ga lahlko primerjamo z Gradovim kostanjem — rekorderjem. Višino 30 metrov je namreč presegal še za 15 in več nv.e-trov, na panju je itnelpremer 2 metra, star paje bil nekaj sloletij. Karel Grcad ali »Gradov ata«, kot mu pravimto, ima ie 78 let papravi, da je bil njifuov
kostuiij ludi v njegovih otroških lelih tako mogočen. Ko je bil majhen, je spraševal soseda, Ralinovega očeta, ki mu je bilo tedaj čez 90 let, od kdaj kostanj ob njihovem hlevu, pa tega tudi on ni vedel; le to je dejal, da je to drevo že od nekdaj!
Torej bo kar držalo, da je bilo to gosposko dunajsko drevo po vsej ver-jetnosti eno prvih zasajeno v tem delu avstro-ogrske monarhije in je zaradi ugodne lege in zavetrja preseglo vse običajne kostanjeve mere. Ob poseku se je pokazaio, da je bila njegova no-trajnost ie načeta in da doleo res ne bi več gospodovalo nad okolico. Pa saj je že dovolj doživelo in če bi znalo go-voriti, bi imelo kajpovedali. Pa ne le o zemeljskih bleščavah in iigobah, ki jih jedoiivelo v svojih stoleijih, ludio svojem bratenju s pticami, ki so se vsako jesen prav v njegovi krošnjizbi-rale za dolgepoti v južne kraje in se ob pomladih spei v lo krošnjo vračale in se spet prešlevale ter si razdeljevale svoje revirje.
Ob lepem vremenu sem si ga včasih z daljnogledom poiskal celo z Male planine ali drugih vrhov kamniških Alp in rekel: »Poglej no, tamlc, kjer rafle onole visoko drevo, tam je pa Kašelj, lam jaz iivim.it
S. G.
Karel Grad ob posekanem velikanu. Presek na štoru je bil nad 200 cm, v višini človeka 140 cm, nakar se je še odebelil in razrastel v tri mogočne vrhove. V Irideselih letih je bil v nje-govi senci pugosto parkiran tudi Gradov avtobus, ki je že tedaj vzdr-ževal redno avtobusno progo z Ljub-Ijano.