Dr. Igor Žiberna
Oddelek za geografi jo
Filozofska fakulteta 
Univerze v Mariboru
igor.ziberna@um.si
Dr. Eva Konečnik Kotnik
Oddelek za geografi jo
Filozofska fakulteta 
Univerze v Mariboru
eva.konecnik@um.si
COBISS: 1.01
Uvod 
Človek je od začetka civilizacije izkoriščal 
zemeljsko površje za zadovoljevanje svojih 
potreb. To pomeni, da je naravni potencial 
pokrajine s pomočjo inovacij prilagajal svojim 
potrebam. To se je najbolj nazorno kazalo v 
spreminjanju rabe tal. Leksikon geografi je 
podeželja (Kladnik, 1999) opredeljuje rabo tal 
kot »koriščenje zemljišč, povzročeno s človekovo 
dejavnostjo v pokrajini /…/ raba tal je ena 
izmed najboljših pokazateljev pokrajinskih 
struktur in procesov«. Isti vir kmetijsko rabo tal 
defi nira kot »klasifi kacijo zemljiških kategorij 
glede na njihovo uporabo v kmetijstvu, kar je 
eden od temeljnih vidikov preučevanja tako 
v agrarni geografi ji kot v geografi ji podeželja. 
Kmetijska raba tal se preučuje z vidika vplivov 
naravnih in družbenih dejavnikov na njene 
značilnosti /…/ pa tudi z vidika njenih vplivov 
na pokrajino, predvsem na njen razvoj in videz« 
(Kladnik, 1999: 192). Raba tal je torej eden 
od tistih elementov pokrajine, ki ji daje enega 
od najpomembnejših pečatov in predstavlja 
vidno manifestacijo prepletanja naravno- in 
družbenogeografskih pojavov in procesov. 
S spreminjanjem rabe tal skozi čas in s 
človekovim tehnološkim razvojem so se 
preoblikovale ne le naravne razmere, pač pa tudi 
človekov odnos do okolja (Turner, Keys, 2008: 
396–397). Danes se skozi rabo tal manifestirajo 
naravne razmere in njihovo součinkovanje 
s človekovim delovanjem, ki je v 20. stoletju 
doseglo že planetarne razsežnosti , zato vedno 
pogosteje govorimo o antropocenu kot novem 
obdobju, v katerem pri obravnavi razvoja našega 
planeta ne moremo več zanemariti človekovega 
vpliva (Christian, 2018: 259). Po Ramankuttyju 
(2006) je človek spreminjal rabo tal na planetu 
v treh fazah. V prvi, paleolitski fazi, še v času 
lovsko-nabiralniškega gospodarstva, je z iznajdbo 
Danes se skozi rabo 
tal manifestirajo 
naravne razmere 
in njihovo 
součinkovanje 
s človekovim 
delovanjem.
Spremembe rabe tal v Evropi 
v obdobju 2000–2018
Changes in Land Use in Europe in the 2000-2018 Period
Izvleček
V članku so na podlagi podatkov Corine 
Land Cover in podatkov Evropske okoljske 
agencije prikazane strukture rabe tal po 
evropskih državah in spremembe rabe tal 
v obdobju 2000–2018. Izpostavljeni so 
predvsem procesi spreminjanja umetnih, 
kmetijskih in gozdnih površin. Posebej 
smo obravnavali primere evropskih držav, 
v katerih so ti procesi še posebej izraziti. 
Analizirani so tudi podatki o obdelovalnih 
površinah na prebivalca po državah, 
ki v prvem približku govorijo o stanju 
samooskrbnosti.
Ključne besede: spremembe rabe tal, umetne 
površine, opuščanje obdelovalnih površin, 
ogozdovanje, Evropa
Abstract
The article presents the structures of 
land use according to individual European 
countries and the changes in land use 
in the period 2000-2018 based on the 
CORINE Land Cover and European 
Environmental Agency information. 
It highlights primarily the processes 
of changing artifi cial, agricultural and 
forest surfaces. A special focus is given 
to those European countries where these 
processes are particularly prominent. 
The article also includes the analysis of 
the data on arable land per inhabitant 
for each country, which in the fi rst 
approximation speaks about subsistence 
farming.
Keywords: changes in land use, artifi cial 
surfaces, abandoning arable land, aff orestation, 
Europe
13
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  2/2020
širimo obzorja

kamnitega orodja in uporabo ognja začel vse 
intenzivneje preoblikovati tedaj še prevladujočo 
naravno pokrajino. V drugi, neolitski fazi je s 
prehodom na poljedelsko-živinorejski način 
gospodarstva in z udomačevanjem živali 
ter kultivacijo naravnih rastlin za potrebe 
pridobivanja hrane, predvsem zrnja za moko, 
preoblikoval plodne ravnice v Mezopotamiji, 
na Kitajskem, v Afriki in drugod. V prvih 
dveh fazah se zaradi človekovega vpliva že 
kažejo tudi prvi znaki izumiranja nekaterih 
rastlinskih vrst. V tretji fazi, ki se je začela z 
vse večjo uporabo fosilnih goriv in z začetkom 
industrijske revolucije ter prevlado kapitalistične 
družbene ureditve in eksponentno rastjo 
svetovnega prebivalstva, so človekovi vplivi 
začeli presegati lokalne razsežnosti in v 20. 
stoletju zaradi spremenjenih biogeokemičnih 
krogov v atmosferi povzročili globalne podnebne 
spremembe. Spremenjene vrednote v človekovem 
odnosu do naravnega okolja so se manifestirale 
tudi skozi rabo tal: obdelovalne površine so 
postale vir hrane ne le za samooskrbo, pač pa 
povsem ekonomska kategorija, kar je vodilo 
v pretirano intenzivno izkoriščanje. Slednje 
se je odražalo v višjih hektarskih donosih na 
eni strani, vendar pa tudi v degradaciji okolja 
in slabši kakovosti hrane (Sage, 2012) ter 
zmanjšani pestrosti rastlinskih in živalskih vrst 
(Smil, 2013: 230).
Zagotavljanje kakovostne zdrave hrane v 
ustreznih količinah sodi med pomembne 
kazalce kakovosti življenja. V preteklih nekaj 
desetletjih je bila pridelava hrane večja od 
rasti svetovnega prebivalstva, vendar pa je bila 
hrana neenakomerno razporejena, zaradi česar 
se je število lačnih povečevalo. V zadnjih letih 
se je trend presežkov hrane ponekod obrnil 
v pomanjkanje hrane, kar je posledica rasti 
prebivalstva in dviga standarda v nekaterih 
razvijajočih se državah, ob tem pa še podnebnih 
sprememb in s tem povezanih vremenskih ujm 
in ekoloških nesreč.  Spreminjanje rabe tal zaradi 
pozidave, ozelenjevanja ali ogozdovanja vpliva na 
slabše možnosti pridelave hrane. Posledica teh 
procesov je zmanjševanje prehranske varnosti ne 
le v nerazvitih državah, pač pa utegne ogrožati 
tudi razvite države. 
Metodologija dela
Podatke o rabi tal na območju Evropske 
unije (EU) sistematično zbira statistična 
pisarna Eurostat, ki deluje v okviru Evropske 
komisije. Podatki o rabi tal se zbirajo 
dvoplastno: v biogeografskem (land cover) in 
socioekonomskem (land use) pogledu. Leta 
2009 je Eurostat za države Evropske unije 
začel objavljati letne statistične preglede rabe 
tal v okviru projekta LUCAS. Podatki o rabi 
tal so razvrščeni v naslednje razrede: gozdovi, 
obdelovalne površine (kamor so uvrščene njive, 
vrtovi in trajni nasadi), travniki, grmičevje, 
pozidane in ostale antropogene površine, gole 
površine in vodne površine. Metodologija se 
sicer razlikuje od tiste, ki jo na Ministrstvu za 
kmetijstvo Republike Slovenije redno objavljajo 
pod naslovom kmetijska raba tal, vendar pa 
nudi dovolj dober vpogled v stanje rabe tal na 
območju Evropske unije, predvsem pa omogoča 
primerjalno analizo med državami.
Podatki so na voljo v tabelarični obliki 
(Medmrežje 1) ali kot Corine Land Cover (CLC) 
georeferenciran vektorski sloj, ki je primeren za 
nadaljnjo analizo v okolju GIS (Medmrežje 2). Pri 
našem delu smo uporabili oba vira. CLC vektorski 
sloj je na voljo na več ravneh natančnosti. 
Osnovni nivo deli kategorije rabe tal na umetne 
površine (pozidana območja, komunikacije, 
rudniki in dnevni kopi, gradbišča …), kmetijske 
površine (kamor poleg obdelovalnih površin 
uvršča tudi travnike in pašnike), gozdne površine 
in deloma ohranjene naravne površine, močvirja 
in vodne površine. 
V analizo smo zajeli podatke o rabi tal za leti 
2000 in 2018. Zanimalo nas je stanje rabe tal 
in proces spreminjanja rabe tal. Omenjeno 
analizo smo izvedli na nivoju celotne Evrope (v 
bazi manjkajo podatki za Moldavijo, Belorusijo, 
Ukrajino in Rusijo) ter na nivoju posameznih 
držav.
Raba tal v Evropi v letih 2000 
in 2018
V Evropi so leta 2000 umetne površine pokrivale 
220.520 km
2
 (4,3 % površja), kmetijske površine 
2.117.940 km
2
 (41,7 %), gozdne površine 
2.454.477 km
2
 (48,4 %), mokrišča 143.881 km
2
 
(2,8 %) in vodne površine 138.477 km
2
 (2,7 %). 
Leta 2018 so umetne površine pokrivale 234.331 
km
2
 (4,6 %), kmetijske površine 2.105.021 km
2
 
(41,5 %), gozdne površine 2.452.768 km
2
 
(48,3 %), mokrišča 143.431 km
2
 (2,8 %) in 
vodne površine 139.745 km
2
 (2,8 %). Umetne 
površine (gre za pretežno pozidana območja) so 
se torej v 19 letih povečale za 13.811 km
2
 (ali 
za 0,3 odstotne točke ali OT), medtem ko so se 
kmetijske površine zmanjšale za 12.919 km
2
 
(za 0,3 OT). Zmanjšale so se tudi gozdne 
površine (za 1709 km
2
) in mokrišča (za 450 km
2
). 
V zadnjih letih se 
je trend presežkov 
hrane ponekod 
obrnil v pomanjkanje 
hrane, kar je 
posledica rasti 
prebivalstva in 
dviga standarda 
v nekaterih 
razvijajočih se 
državah, ob tem 
pa še podnebnih 
sprememb in s 
tem povezanih 
vremenskih ujm in 
ekoloških nesreč.
14
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  2/2020
širimo obzorja

Slika 1: Raba tal v 
Evropi leta 2018. Zaradi 
natančnejšega prikaza 
smo travnike in pašnike 
ločili od obdelovalnih 
površin.
Vir: Medmrežje 2
Slika 2: Delež rabe tal po 
evropskih državah v letu 
2018 (v %)
Vir: Medmrežje 1, 2020; 
lastni izračuni 2020
Leta 2018 je bil delež umetnih površin najvišji 
na Malti (29,7 %), v Belgiji (20,9 %), na 
Nizozemskem (13,7 %), Lihtenštajnu (13,1 %) in 
v Luksemburgu (10,6 %), najnižji pa na Islandiji 
(0,4 %), Norveškem (0,9 %) in Finskem (1,4 %). 
Po deležu kmetijskih površin so izstopale Danska 
(72,5 %), Irska (66,7 %), Madžarska (64,7 %), 
Nizozemska (59,7 %), Francija (58,6 %) in 
Poljska (58,6 %).
Največje povečanje umetnih površin (upoštevati 
je potrebno sorazmerje s površino držav, kar 
pomeni, da so v državah z večjo površino 
spremembe rabe tal, izražene v absolutnih 
številkah, večje) je bilo zaznati v Španiji, kjer so 
se povečale za 2339 km
2
, v Franciji za 2065 km
2
, 
v Nemčiji za 1056 km
2
, na Poljskem za 1003 km
2
, 
v Italiji za 921 km
2
 in v Združenem kraljestvu 
za 912 km
2
. Kmetijske površine so se povečale 
le na Finskem (za 522 km
2
) in na Islandiji (za 
36 km
2
), v Luksemburgu pa v obravnavanem 
obdobju ni bilo razlik. V vseh ostalih državah 
so se kmetijske površine zmanjšale, najbolj v 
Franciji (za 1855 km
2
), na Poljskem (za 1644 
km
2
), Madžarskem (za 1299 km
2
), v Nemčiji (za 
15
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  2/2020
širimo obzorja

Slika 5: Deleži gozdnih površin leta 2018 (v %)
Vir: Medmrežje 1, 2020; lastni izračuni 2020
Slika 3: Deleži umetnih površin leta 2018 (v %)
Vir: Medmrežje 1, 2020; lastni izračuni 2020
Slika 3: Deleži kmetijskih površin leta 2018 (v %)
Vir: Medmrežje 1, 2020; lastni izračuni 2020
Slika 6: Spremembe kmetijskih površin v Evropi v obdobju 
2000–2018 (v km
2
)
Vir: Medmrežje 1, 2020; lastni izračuni 2020
16
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  2/2020
širimo obzorja

Slika 7: Spremembe deležev kmetijskih površin v obdobju 2000–2018 
(v odstotnih točkah)
Vir: Medmrežje 1, 2020; lastni izračuni 2020
1089 km
2
), na Nizozemskem (za 896 km
2
), v 
Španiji (za 839 km
2
), Združenem kraljestvu (za 
826 km
2
) in Italiji (za 810 km
2
). Gozdne površine 
so se najbolj zmanjšale v Španiji (za 1809 km
2
) in 
na Finskem (za 719 km
2
), najbolj pa povečale na 
Madžarskem (za 978 km
2
), Irskem (za 870 km
2
) 
in Poljskem (za 544 km
2
). 
Kuemmerle in ostali (2016) v zvezi z 
intenzivnostjo sprememb posameznih kategorij 
rabe tal v Evropi omenjajo t. i. »vroče točke« in 
pri kmetijskih površinah posebej izpostavljajo 
države nekdanjega »vzhodnega bloka«. V naši 
analizi posebej izstopajo Madžarska, Poljska, 
Albanija, Slovaška, Češka, Litva in Črna gora. 
Kot smo že navedli, zaradi povečanja kmetijskih 
površin izstopata Finska in Islandija, kar pa je 
najbrž rezultat specifi čnih razvojnih politik obeh 
držav in ne zgolj podnebnih sprememb, saj na 
drugi strani Norveška in Švedska s podobno 
geografsko lego beležita rahlo zmanjšanje 
kmetijskih površin.
Analiza vzorcev sprememb kategorij rabe tal 
kaže na nekatere zakonitosti. V Franciji, Nemčiji, 
Italiji in Združenem kraljestvu so kmetijske 
površine prehajale pretežno v umetne površine. 
V Španiji so se umetne površine večale na račun 
kmetijskih in gozdnih površin. Na Madžarskem 
je mogoče zaznati, da so kmetijske površine 
prehajale pretežno v gozdne in deloma v umetne 
površine (proces ogozdovanja in urbanizacije). 
Na Poljskem so se kmetijske površine krčile 
predvsem na račun umetnih površin in v manjši 
meri gozdnih površin (proces urbanizacije in 
ogozdovanja). 
Vpliv sprememb števila prebivalstva 
na spremembe rabe tal 
V nadaljevanju smo analizirali odnos med 
spremembami rabe tal in spremembami v 
številu prebivalcev. Gibanje števila prebivalcev 
je namreč eden od procesov, ki vplivajo na 
spremembe rabe tal (drugi procesi so lahko 
povezani s spremembami v načinu življenja, 
spremembami v vrednotenju kmetijstva pa tudi 
podnebnimi spremembami). Pričakovano je, da 
se z večanjem števila prebivalstva večajo umetne 
površine (Pearsonov korelacijski koefi cient znaša 
0,617 in je statistično značilen s stopnjo zaupanja 
0,01). Determinacijski koefi cient znaša 0,3809, 
kar pomeni, da lahko statistično 38 % razlik 
v spremembah umetnih površin razložimo z 
razlikami v številu prebivalcev. V Španiji in 
Franciji je večanje umetnih površin glede na rast 
prebivalstva nesorazmerno veliko, v Združenem 
kraljestvu pa se kljub velikemu porastu števila 
Slika 8: Povezava med spremembami števila prebivalstva v obdobju 2000–2018 ter 
spremembami umetnih površin po evropskih državah. Položaj Slovenije je označen s 
črnim krožcem.
Vir: Medmrežje 1, 2020; lastni izračuni 2020
17
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  2/2020
širimo obzorja

Slika 9: Povezava med spremembami števila prebivalstva v obdobju 2000–2018 
ter spremembami kmetijskih površin po evropskih državah. Položaj Slovenije je označen 
s črnim krožcem.
Vir: Medmrežje 1, 2020; lastni izračuni 2020
Slika 10: Povezava med spremembami števila prebivalstva v obdobju 2000–2018 
ter spremembami gozdnih površin po evropskih državah. Položaj Slovenije je označen 
s črnim krožcem.
Vir: Medmrežje 1, 2020; lastni izračuni 2020
obdelovalnih površin, ki ni le posledica širjenja 
pozidanih površin, pač pa procesa opuščanja 
kmetijstva in posledičnega zaraščanja. V tem 
smislu izstopajo Romunija, Madžarska in Poljska. 
Kljub večanju števila prebivalstva so se kmetijske 
površine v Združenem kraljestvu zmanjševale 
z dinamiko, ki je pod evropskim povprečjem, 
predvsem v Franciji in Nemčiji pa s stopnjo, ki 
je nad evropskim povprečjem (Slika 9). Izjemo 
predstavlja Finska, kjer so se kmetijske površine 
povečale za 522 km
2
, kar je v veliki meri šlo na 
račun zmanjševanja gozdnih površin (te so se 
zmanjšale za 719 km
2
). V vsakem primeru je 
pri analizah potrebno biti previden: v državah 
z večjo površino so spremembe rabe tal, 
merjene v absolutnih številih, seveda večje. Za 
bolj poglobljene analize bi morali upoštevati 
tudi relativne spremembe, vendar to presega 
zastavljeni obseg tega članka.
Spreminjanje števila prebivalstva se še manj 
odraža v spremembah gozdnih površin, saj znaša 
Pearsonov korelacijski koefi cient -0,307, vendar 
ta ni statistično pomemben. Le 9 % razlik v 
gozdnih površinah lahko pojasnimo z razlikami v 
številu prebivalcev. Pa vendar se pri spremembah 
gozdnih površin nakazujeta dva pola držav. 
Na Finskem so se gozdne površine zmanjšale 
za 719 km
2
 (v veliki meri na račun povečanja 
kmetijskih površin), kljub le majhnemu porastu 
števila prebivalstva. Gozdne površine so se 
najbolj zmanjšale v Španiji (za 1809 km
2
). Na 
drugi strani imamo tri države, kjer so se gozdne 
površine izrazito povečale: na Madžarskem za 
978 km
2
, na Irskem za 870 km
2
 in na Poljskem za 
544 km
2
 (Slika 10).
Sklep
Raba tal je vidni rezultat prepleta naravnih 
in družbenih prvin nekega prostora, je torej 
pokazatelj strukture pokrajine in procesov, ki 
potekajo v njej. V sestavku smo pokazali stanje 
in spremembe rabe tal v evropskih državah (brez 
Moldavije, Belorusije, Ukrajine in Rusije) med 
letoma 2000 in 2018.
Ugotovili smo, da so se umetne površine, tj. 
pretežno pozidana območja, v 19 letih sumarno 
povečale za 13.811 km
2
 (ali za 0,3 odstotne 
točke), medtem ko so se kmetijske površine 
sumarno zmanjšale za 12.919 km
2
 (za 0,3 
odstotne točke). Nekoliko so se zmanjšale tudi 
gozdne površine in mokrišča. Največje povečanje 
umetnih površin v absolutnih vrednostih je bilo 
zaznati v Španiji, Franciji, Nemčiji, na Poljskem, 
v Italiji in Združenem kraljestvu. Kmetijske 
površine so se povečale le na Finskem in Islandiji. 
prebivalstva umetne površine niso širile tako 
intenzivno (Slika 8), kar gre najbrž pripisati 
koncentraciji prebivalstva v mestih. 
Povezava med gibanjem števila prebivalstva 
in spremembami kmetijskih površin je manj 
izrazita. Pearsonov korelacijski koefi cient znaša 
-0,423 (statistično značilen s stopnjo zaupanja 
0,01). Na osnovi determinacijskega koefi cienta 
lahko v splošnem le 18 % razlik v spremembah 
kmetijskih površin razložimo s spremembami 
števila prebivalstva. Zanesljivo k zmanjševanju 
kmetijskih površin prispeva proces opuščanja 
18
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  2/2020
širimo obzorja

Gozdne površine so se najbolj zmanjšale v Španiji 
in na Finskem, najbolj pa so se povečale na 
Madžarskem, Irskem in Poljskem. Pri kmetijskih 
površinah so trendi manjšanja posebej izraziti 
v državah nekdanjega »vzhodnega bloka«, kjer 
navzdol izstopajo Madžarska, Poljska, Albanija, 
Slovaška, Češka, Litva in Črna gora.
Čeprav gibanje števila prebivalcev ni edini 
proces, ki lahko vpliva na spremembe rabe tal, 
smo analizirali, kako so spremembe rabe tal 
odvisne od sprememb v številu prebivalcev. Kar 
38 % razlik v spremembah umetnih površin 
lahko razložimo z razlikami v številu prebivalcev 
na način, da se z večanjem števila prebivalcev 
večajo umetne površine. Sumarno pa je mogoče 
zaključiti, da se v analiziranih evropskih državah 
umetne površine v obravnavanem obdobju niso 
zmanjševale. Prav tako lahko ugotovimo, da se 
v večini evropskih držav zmanjšujejo kmetijske 
površine, a na to le v 18 % vplivajo spremembe 
števila prebivalstva. Na zmanjševanje kmetijskih 
površin vplivajo tudi spremembe v načinu 
življenja in vrednotenju kmetijstva pa tudi 
podnebne spremembe. Kmetijske površine torej 
prehajajo v pozidane površine, po drugi strani pa 
se opuščajo in zaraščajo ter na koncu prehajajo 
v gozdne površine. Kmetijske površine so se v 
obdobju 2000–2018 povečale le na Finskem in v 
manjši meri na Islandiji. Ob teh dveh primerih 
se gotovo lahko sprašujemo, ali je razlog v 
izkoriščanju podnebnih sprememb za povečanje 
samooskrbnosti. Zanimiv primer je Združeno 
kraljestvo, kjer se kljub največji rasti prebivalstva 
umetne površine niso veliko povečale, kmetijske 
površine pa ne veliko zmanjšale, kar je morda 
posledica tradicionalnega odnosa do ruralne 
pokrajine na eni in koncentracije prebivalstva 
v urbanih območjih na drugi strani. Pri 
spremembah gozdnih površin lahko zaznamo 
precejšnjo bipolarnost – dokaj enakovredno 
zastopanost držav s procesom zmanjševanja in 
teh s procesom povečevanja gozdnih površin. 
Le 9 % razlik v gozdnih površinah pa lahko 
pojasnimo z razlikami v številu prebivalcev. 
Zagotovo je raba tal neposredno povezana 
z zagotavljanjem prehranske varnosti. Po 
ocenah bi na našem klimatskem območju za 
prehransko neodvisnost potrebovali okoli 0,3 
ha obdelovalnih površin na prebivalca (Perpar, 
Kovačič, 2006: 64). Horvat in Žiberna (2020) 
sta ugotavljala, da je stanje v evropskih državah 
glede tega neugodno. Le 12 od 28 držav je leta 
2015 izpolnjevalo ta pogoj. Povprečje EU znaša 
0,1903 ha, Slovenija pa je v primerjavi z ostalimi 
državami z 0,0355 ha obdelovalnih površin 
na prebivalca skoraj na dnu. Tako posamezne 
države kot Evropska unija v celoti se bodo v 
prihodnje morale resneje soočiti z izzivom, kako 
v spremenjenih podnebnih pogojih zagotavljati 
prehransko neodvisnost ter oskrbo z zdravo 
hrano. Zavedati se je namreč potrebno, da se je 
v zadnjih nekaj letih svetovni trend presežkov 
hrane obrnil v pomanjkanje hrane, kar je 
posledica rasti prebivalstva in dviga standarda 
v nekaterih razvijajočih se državah, ob tem pa 
še podnebnih sprememb in s tem povezanih 
vremenskih ujm in ekoloških nesreč. 
Neugodno spreminjanje rabe tal bodisi zaradi 
pozidave, ozelenjevanja, ogozdovanja ali drugih 
razlogov vpliva na slabše možnosti pridelave 
hrane. Posledica teh procesov je zmanjševanje 
prehranske varnosti ne le v nerazvitih državah, 
pač pa utegne ogrožati tudi razvite države. 
Spremljanje spreminjanja obdelovalnih površin 
na območju Slovenije, z namenom spodbujanja 
ohranjanja le-teh oz. večanja samooskrbnosti 
in zagotavljanja prehranske varnosti, je zato v 
sedanjih svetovnih razmerah eden od ključnih 
dejavnikov prihodnjega razvoja. Dodatno 
zaskrbljujoče je, da se obdelovalne površine v 
Sloveniji krčijo prav na površinah z največjim 
pridelovalnim potencialom (Žiberna, 2018). 
Navedeno kliče po razmisleku o naših vrednotah, 
načinu življenja in (ponovnem) ovrednotenju 
kmetijstva kot temeljne gospodarske dejavnosti.
Viri in literatura
1. Christian, D. (2018). Origin Story. London: Allen 
Lane.
2. Kladnik, D. (1999). Leksikon geografi je podeželja. 
Ljubljana: Inštitut za geografi jo.
3. Kuemmerle, T., Levers, C., Erb, K., Estel, S., Jepsen, 
M., Müller, D., Plutzar, M., Stürck, J., Verkerk, P., 
Verburg, P., Reenberg, A. (2016). Hotspots of land 
use change in Europe. Environmental Research 
Letter. 11 (2016) 064020.
4. Ramankutty, N. (2006). Global Land-Cover Change: 
Recent Progress, Remaining Challenges. V: Lambin, 
E. F., Geist, H. (ur.): Land-Use and Land-Cover 
Change. Local Processes and Global Impacts. Berlin: 
Springer.
5. Perpar, A., Kovačič, M. (2006). Prostorski vidiki 
razvoja kmetij. Dela 25. Ljubljana: Oddelek za 
geografi jo. Filozofska fakulteta. Univerza v 
Ljubljani.
6. Sage, C. (2012). Environment and Food. London: 
Routledge.
7. Smil, V. (2013). Harvesting the Biosphere. What We 
Have Taken from Nature. Cambridge: MIT Press.
8. Turner, B. L., Keys, E. G. (2008). Land Use. V: The 
Oxford Companion to Global Change. Oxford: 
Oxford University Press. 
9. Medmrežje 1: https:/ /europa.eu/european-union/
about-eu/agencies/eea_en (dostopno 28. 4. 2020)
10. Medmrežje 2: https:/ /land.copernicus.eu/pan-
european/corine-land-cover (dostopno 28. 4. 
2020)
19
GEOGRAFIJA V ŠOLI  |  2/2020
širimo obzorja