Hišica ob pokopališču
(Konec.)
fiožek je res oblekel črno suknjo, in v štirih letih je Ig videla župnija novo maso, kakoršne že dolgo ni bilo. Takrat, takrat je bila cerkev okrašena, da ne kmalo tako. Vse je bilo v cvetju, vse v šopkih, katere sta spleli mati in Katrica. To so izbirali mati ovetlice, ko so jih povijali v šopke, in marsikatero njih je orosila aolza iz materinega očesa, bila je solza — vesejja. In' oče Goličnik, bencajte, bili so kakor na iglah. Noge 80 jim bile za dvajset let mlajše in fiistili in pripravljali so cerke^v že teden dnij naprej. Zdaj je trebalo še to svečo malo poravnati, zdaj ondi še drobni prašek zbrisati in sto drugih opravil. Nu, saj so pa tudi jutili nekaj, kar se ne da opisati, ko so lastnega sina oblačili v sveta mašna oblafiila. To so Ijudje v oni mali hišici z visoko Btreho ob pokopališčnem zidu čutili tiste dni nekaj ve-selja; če bi tudi liišica mogla čutiti, razmaknile bi se bile že davno narazen njene bele stene. Ej, mislili so nekdaj: če bode Jožek dober, postane cerkovnik, a zdaj — postal je celo gospod. To ni kar si bodi.                     r
74
Minulo je zopet nekoliko let. Cerkvica v sredi pokopališča je stala tako, kot je stala nekdaj, le žup-nišče je dobilo novega gospodarja. Stari gospod župnik, kateri so bili za stariši največji Jožkov dobrotnik. pre-selili ao se malo bližje k oerkvici. Dober mož, kateri so se v življenju z malim zadovoljili. bili so tudi po smrti z malim zadovoljni. Položili so jih v malo lcseno hiiico, katera j© imela !e štiri stene. in dejali so jo * zemljo. Lep križ je kazal, kje leže dobri gospod župnik, nu, ne samo križ, nego tepe, skrbno oplete cvetlice, katere ao vedno cvetele na njihovem grobu. Te cvetlice so gojili Goličnikova mati, a vsake sobote popoldne je splela Katrica lep venec in ga obesila gori na križ. Ej, dober gOBpod so bili pokojni župnik.
Nu. saj se ni niti zoper novega gospoda župnika potožiti. Ni dolgo, kar so prišli, in že poznajo vso žup-nijo do zadnjega otročička. To je čudno. Kaj bi bilo čudno, saj novi gospod župnik niso nikdo drugi, kot Goličnikov gospod. Ej, tako je tako, vse se na svetu spreminja.
Goličnikova mati so že precej ostareli. Za težje delo niso več, pa eaj jim ga tudi ni treba. Pospravljajo okrog doma in pa na vrtu je tudi vedno obilo zabave. Očeta tucli nekaj skrbi. Oori v zvonik noge  več kaj rade ne gredo, a tudi drugače so ie malo prepo-časne. Cerkovnik mora biti uren in okreten. Trebalo bi misliti na naslednika. Cerkovnikova služba je bila vedno v Goličnikovi hiši, a sedaj, da prejde kam drugam?
Nu, tudi temu se je pomagalo, Katrica se je pred pustom omožila. Njen mož je postal novi eerkovnik, seveda sprva pod nadzorstvom očeta Goličnika, kate-remu je v tem malokdo kos. Kakor se vidi, ta častna služba bode ostala vendar v hisici doli pod pokopali-ščinim zidom.
Ofie in mati sta se preselila v župnišče — gospod 80 tako želeli. Težko se jo bilo lučiti od one male hišice, nu kaj. saj ni daleč in h Katrici je treba tudi večkrat pogledati. Zdaj sta pri sinu, zdaj pri hčerki, srečna sta in 'zadovoljna. Veselje starišev so dobri otroci. Leta  starosti  teko jima mirno in ko se bode približal
75
kdaj zadnji trenutek njiju življenja, zatisnila bodeta pokojno oči. Poneso ju tam na pokopališče k beli cerkvici, kjer bodo počivale njiju kosti v bližini domače hišioe. Sin jima bode postavil križ, hčerka jim bode zasadila cvetlice, a stari mogočni lipi tam na pokopališfiu bodeta sipali na njiju grob listje in cvetje ....
Janko Barle