Izhaja vsak petek.
■ a
Uredništvo:
Kopitarjeva ulica štev. 6.
■■i
Harolnina znaša:
celoletna .... K 4 —
polnletna........2'—
četrtletna.......r—
Posamezna štev. „ 010
g AVSTRIJSKE KRŠČANSKE TOBAČNE DELAVSKE ZVEZE. I
St. 27.
V Ljubljani, dne 3. julija 1914.
Leto VII.
Mučenika.
Proč s Srbijo! Proč s kraljem Petrom! Na Belgrad! Liki razjarjeno viharno morje so bučali navedeni ogorčeni klici te dni v kraljevskem Zagrebu. Piazljučeni Hrvatje so namreč ogorčeno demonstrirali, ker je v nedeljo, dne 28. julija, v Sarajevu zločinska srbska) roka ustrelila avstrijskega prestolonaslednika nadvojvodo Franca Ferdinanda d’Este in njegovo zvesto ženo, vojvodinjo Hohenberg, rojeno grofico Chotek, ki jo je rajni prestolonaslednik Franc Ferdinand poročil iz čiste ljubezni. Prav imajo Hrvatje, da so razljučeni radi strašnega zločina v Sarajevu, kjer so kroglje usmrtile šele 501etnega avstrijskega prestolonaslednika in njegovo ljubljeno ženo, dasi se ne more kar tako tebi nič meni trditi, da so ravno Srbi sami povzročili strašen Sarajevski nedeljski zločin. Mi nismo nikdar sledili tistim vsesrbskim sanjalčem, ki žal zastrupljajo tudi slovensko mladino* s svojimi sanjavimi puhljicami, za katerimi se pa skriva najopaznejše, najbrez-božnejše svobodomiselstvo, tisto svobodomiselstvo, ki besno sovraži našo častitljivo, starodavno habsburško vladarsko hišo zato, kar je katoliška in dela že stoletja na to, da bi propadla starodavna država katoliških Habsburžanov.
Takoj ko so se peklenske svobodomiselne sile v 18. stoletju združile v svojih framasonskih ložah v boj proti oltarju in proti prestolu, so že sklenili, da morajo pred vsem katoliške vladarske rodbine odstraniti ali pa vsaj njih ogled znižati. Svobodomiselna frama-sonska družba je drhtela po krvi duhovnikov in katol. vladarjev. Njeno geslo je bilo in je še: Na črevesu zadnjega katoliškega duhovnika obesiti zadnjega kralja! Ob francoski prekuciji je pordečila kraljevska kri francosko zemljo. Obglavila je svobodomiselna franc, svojat francoskega kralja Ljudevita XVII. in njegovo ženo, hčerko rajne avstrijske cesarice Marije Terezije.
Na razpad in propad države Habsburžanov je pa framasonstvo smotreno delovalo že pred in po francoski revoluciji. Framasonom se je s svojo hinavščino in priliznjenostjo posrečilo, da so bo svojih tripičnih bratih, na čelu jim kancler Ravnic, pregovorili blagega za vse dobro vnetega cesarja Jožefa II., da je uvedel v monarhiji nemški centralizem. Računali so dobro, ker so zna-
li, da mora ponemčevanje, če tudi ne takoj, pa tekom let dovesti do narodnih bojev, ki bodo državo katoliških Habsburžanov slabili. Še danes fratnasonsko svobodomiselstvo podpihuje boje narodov in skrbno gleda, da prepreči ponovno izraženo željo našega častitljivega cesarja Franca Jožefa I., da bi se dosegel mir med narodi čestitljive naše staf-rodavne monarhije. Nemce in Mažare hujska v prvi vrsti pod geslom nadvlade proti nenemškim in proti nemažar-skim narodom v boj in te narode zopet proti Nemcem in Mažarom isto svobodomiselstvo. Sedanje mizerije in narodnih bojev so krivi svobodomiselci, ki v te boje namenoma, do najhujše strasti hujskajo.
Svobodomiselci so krivi, da je bil v Mehiki ustreljen brat našega presvit-lega vladarja, mehikanski cesar Maksimilijan, Njih emisar francoski cesar Napoleon III. ga je zvabil tja, potem pa reveža pustil samega. Svobodomiselni vstaški Mehikanci so katoliškega Habsburžana v jeli in ustrelili. Framasonski beštiji se je zopet zahotelo po krvi katoliške habsburške dinastije. Zato so ga izvabili v Mehiko! Zato so ga pustili ustreliti. Svobodomiselna framasonska svojat je v svojih skrivnih kotih rajala veselja in slavila umor, ker se je prelila kri katoliškega Habsburžana.
In umor rajne cesarice Elizabete v Genevi, ženska, ki se je skrivala pred svetom, odkar je žalostne smrti umrl v Mayerlingu njen preljubljeni cesarjevič Rudolf? Ej, tudi takrat je časopisje, svobodomiselno ne, zatrjevalo, da so za morilcem anarhistom bile skrite tiste tajne svobodomiselne sile, ki ljubijo v svojih posvetovalnicah temo, kadar kujejo svoje narrte proti katoliški Avstriji in proti katoliški vladarski rodbini Habsburžanov.
Tudi zdaj ob nedeljskem peklenskem sarajevskem zločinu že piše časopisje, da so umor naročili in pustili izvesti svobodomiselni framasoni. Umorili so prestolonaslednika in njegovo do smrti mu zvesto ženo Slovanko, Čehinjo, Sitbi, ampajc sedanjo takozvano velikosrbsko propagando, v katero so zatelebani do kosti in mozga tudi slovenski svobodomiselci, pa naj se že »Naro-dovci« ali »Danovci« nazivaj o, vodijo svobodomiselne framasonske organizacije in velikosrbsko propagand o znači pečat svobodomiselstva, zato se moramo tembolj proti njej boriti slovenski katoličani in v prvi vrsti katoliško slovensko delavstvo, ker se žalibog zariva
tudi v srce nekaterih slovenskih dobrih a naivnih mehkih sentimentalnih dušicah, ki bi najrajši poljubljali tla, na katera stopi kak srbski veleizdajalec in morilni prelivalec kraljevske krvi. Upamo, da bo sarajevski zločin vsaj nekatere naše zapeljane ljudi, ki preradi vsesrbska lista »Dan« in »Narod« čita-jo, zmodril.
Ne dolžimo srbskega naroda, da je povzročil smrt rajnega nadvojvode in njegove plemenite žene, ker zakrivilo je umor mednarodno framasonsko svobodomiselstvo. Rajni prestolonaslednik je bil namreč odločen, vnet katoličan, ki svojega globokega verskega prepričanja ni nikdar skrival. Njegova žena, ki jo je iz čiste ljubezni poročil, je bila tudi odločna, prepričana katoličanka. Kako globokoveren da je bil rajnik, nam dokazuje tudi sledeči članek dun. lista »Reichpošte«, ki poroča iz avtentičnega vira naslednje podrobnosti iz zadnjih dni nadvojvodovega življenja v Konopištu: Nadvovoda prestolonaslednik Franc Ferdinand ni le živel kot pravi katoličan, marveč je tudi umrl kot tak. Bilo je na Srca Jezusovega petek, 19. junija, torej tik pred odpotova-njem v Bosno, ko je s celo svojo družino in vsemi dvornimi uslužbenci v Konopištu prejel sv. zakramente med sv. mašo ob 8. uri zjutraj; navadno je nadvojvoda po starem katoliškem običaju prejeroal sv. zakramente vsak prvi petek v mesecu. Bilo je videti, kakor bi že tedaj nekaj težilo nadvojvodovo srce; zdelo se je, kakor bi se kar ne mogel odtrgati od molitve in je ostal tudi pri drugi sv. maši z blagoslovom, pred katero je imel prepoved p. Fischer d. J. Ob 5. uri popoldne je šel nadvojvoda s celo družino k srcu Jezusovega kapelici, katero je bil dal zgraditi ob ribniku v Konopištu; ondi je molil dolgo in iskreno.
Čudno je, da je nadvojvoda imel temno slutnjo o dogodku, ki se je dne 28. junija dovršil v Sarajevu. Ponovno se je izrazil nasproti bližnjim osebam, da čuti neko nerazložljivo tesnobo in da bi mu ne bilo neljubo, ako bi nastopila kaka velika ovira, ki bi ga zadržala, da bi ne šel v Bosno.
Nadvojvodskemu dvoru so došla razna zaupna svarila pred tem potovanjem, a pomagale niso nič, ker niso navajale nobenih gotovih dejstev ter se nanje zato ni bilo mogoče ozirati. Ko so nasproti vojvodinji omenjali, da je to potovanje morda nevarno, je odgovorila: »Potem je moje mesto še prav
posebno na moževi strani!«
Nameravala je vBosni obiskati različne samostanske šole in patronaže za otroke, nad katerimi je imela pokroviteljstvo, ter je v to svrho vzela s seboj 2000 fotografij nadvojvodske družine, da bi jih razdelila med otroke.
Neposredno pred odpotovanjem z Dunaja je nadvojvoda še obiskal grajsko kapelico v Belvederu in dolgo ostal v molitev zatopljen, tako da so se že bali, da ne bo dospel ob določeni uri na kolodvor. Tako je nadvojvoda srce do zadnjega vleklo nazaj pred nesrečnim potom v Sarajevo.
Tega moža, odločnega katoličana, in njegovo ženo je svobodomiselstvo sovražilo iz dnu svoje duše, z vso strastjo. Zato je tudi svobodomiselstvo sklenilo, da mu pretrga nit življenja, Srbom pa naročilo, da so izvedli smrtno obsodbo.
Za vrlim_vzornim katoličanom nadvojvodo Franc Ferdinandom Avstrijskim d’Este globoko i slovensko krščansko delavstvo žaluje kakor tudi za njegovo preblago soprogo, plemenito Čehinjo.
Zaključujemo svoj članek z okrožnico ljubljanskega knezoškofa Antona Bonaventure duhovnikom ljubljanske škofije, v kateri prevzvišeni naš knez in duhovni pastir izvaja:
Pretresla nas je grozna novica, da je; v Sarajevu umorjen naš prestolonaslednik in njegova plemenita soproga. Žalostni pokleknimo in molimo čudna pota^ božje Previdnosti, ki je dopustila strašno dejanje. Dobro vemo, kako vsemogočni Bog dopusti zlo, ki ga stori človek po svoji prosti volji, ker je mogočen in moder dovolj, da iz zla izvede kaj koristnega za človeški rod. Ta misel naj nas potolaži.
Moramo pa moliti za pokojnega nadvojvoda in njegovo soprogo, moliti za presvetlega našega vladarja, naj bi ga Oče nebeški potolažil in ga nam še dolgo ohranil, moliti za našo ljubo Avstrijo, naj jo vsemogočna božja roka vodi do popolne zmage nad njenimi hudobnimi sovražniki.
Zato zaukazujemo:
1.	Naj se po vseh cerkvah tri dni, morda v soboto, v nedeljo in ponedeljek opoldne zvoni, kakor se zvoni za mrliče 1. razreda;
2.	v ponedeljek, 6. julija, vsem vernikom omeni grozni umor, naj se vsi verniki povabijo k sveti maši in naj se vsi vzpodbujajo, da molijo za oba pokojnika, za presvetlega cesarja in njegovo rodovino in za vso Avstrijo.

:■
•Vi:
■ ■
Š: (
■ 4'
Koko so ujeli morja Vasuueza.
Angleško C. Richardson. —- Slovensko dr. J. K.
Procopio je ostal in se je držal v sVojem skrivališču v obližju tiste nedolžne meksiške pivnice. Prijatelji so &a imeli skritega, dokler ni prišel čudovito smeli Vasquez, da ga reši. Ta bredrzni, nadarjeni človek ga je ob roki beljal skozi gosto mrežo policijskega tevnatelja Morseja in ga je srečno Jz-beljal v Meksiko. Tri tedne kasneje sta bandita z ladjo prišla v San Frančiško. ®ila je predrzna, — prepredrzna pot. b*azni in nepomirljivi Morse je o tem zVedel in je razpredel svoje niti, ter Ih napodil. Vjel je drugega bandita, oda vedno pazni Vasquez mu je ušel brav iz kremljev. Procopio je bil obsojen za celo življenje; samo politični oziri so rešili lopova, da ni bil obešen.
Ali je mala senjorita pomagala jasquezu, da je ušel? Zdi se mi, da je, ^er je tako dvomljivo govorila, ko je’ teoj brzi voz pripeljal zmečkan zavoj z zensko obleko iz Tres Pinos, da je Vas-Quez ubežal kot lična gospodična.
Pričelo se je novo groze polno gospodstvo.
S pomočjo Rozalije in njenega moža Leiva, ki ni ničesar sumil, da je Vasquez iznova izvršil divje dejanje v Tres Pinos, — najglasovitejši, krvavi cestni zločin v zlodejski povestnici daljnje Kalifornije.
Nečem popisovati tega strašnega dejanja; dovolj bodi povedanega, da je on s svojo četo kakor jata jastrebov napadel mirno selo Tres Pinos in ga popolnoma oropal. Tri može so hladnokrvno ubili, ne dal bi jim bili kaj storili. Ženske so grozno pretrpele, — toda o tem ne morem več govoriti. Kaj takega se še ni zgodilo. Ne samo Kalifornija, marveč cela Amerika se je groze pretresla.
Stotine hribovskih mož, vajenih trdega in nevarnega življenja, se je svobodno ponudilo, da hočejo pomagati, da se ta golazen zatre z zemlje. Toda Vasquez jih je prekosil. Neštetokrat je padal v zanjko, pa samo da je zopet ušel, kakor bi sploh zanj nobena nastava ne držala. Silno smo se čudili njegovi hitrosti, s katero je bil kakor vešča zdaj tu, zdaj tam, pravzaprav povsod, pa nikjer. Vedno smo ga zgrešili, naj je
napravil kak napad na pošto, ali gnal čredo konj v Meksiko, ali — kar ni bilo nenavadno — umoril razne nedolžne ljudi in pustil, da so se belile njihove kosti na samotnih gričih. Prokleto! Kako je nas belih žejalo po krvi tega lopova.
Tak je bil bandit Vasquez v tem času.
Lotila se me je misel, da se mi posreči, ko bi šel sam nadenj. Doslej sem vedno delal v zvezi z drugimi, pa smo bili vedno sramotno prevarani. Odločil sem se, da poizkusim. Spomin na izgubo ukradenih konj in ž njim zvezano resno nevarnost moje mlade trgovine, misel na prezgodnjo smrt starega prijatelja Davidsona, ki je bil v Fres Pinos ubit, me je silno težila in me gnala naprej.
Vasqueza je podpiralo meksiško ljudstvo in zato je bilo vprašanja, kako ga dobiti živega ali mrtvega, sila težavno. Nagli prihod belega moža je vzbudil v rjavem sosedstvu brž razne sume. Nekolikokrat sem tiho prilezel y Los Feliks in njegovo okolico popolnoma sam in zasledoval pota lopova pol-krvne matere. Šel sem za njo dolga pota
po gozdih San Benito v nadi, da se pokaže njen divji, brzonogi sin. Toda nisem ga zasledil. Moje delo je bilo brezuspešno; preveč bistrih oči je bilo, ki so se slepile in zapeljevale.
Ko sem ga iskal, mi je nekoč neki Vasquezov podli prijatelj ali sodrug odstrelil pol desnega ušesa. Imel sem pa srečo. Ustrelil sem nazaj in sem ga podrl blizu tiste stare pinije sredi doline.
Mnogo časa in denarja sem potrošil pri svojem delu; ko sem pa videl, da Vasqueza na odprtem svetu ne morem srečati, sem sklenil poizkusiti druga pota. Čutil sem, kar so čutili vsi, da se ga mora osvoboditi dežela za vsako ceno.
Vrnil sem se v malo pivnico, da bi morda tam pobral kako drobtino, ki bi mi mogla pomagati pri mojem delu. Komaj sem vstopil, sem videl, da so zdaj reči drugače. Pepita se je izpreme-nila. Sovražni sijaj njenih oči, ki sem ga bil že prej enkrat omenil, se je vrnil. Svobodno je govorila z menoj. S solzami v očeh je obžalovala morijo v Tres Pinos in Vasquezovo zvezo z Rozalijo. Njen srd nad banditom je bil brez mej.
V neSeljo 5. jillja oa vel M
v veliko dvorano „Uniona“ v LjnDljani!
Ker je slavnost 5001etnice vstoliče-nja zadnjega slovenskega kneza, ki je bila napovedana za prihodnjo nedeljo, vsled smrti prestolonaslednikove in njegove soproge in neizmerne žalosti, ki nam jo je zadal ta dogodek, preložena, priredi Slov. Ljndska Stranka v nedeljo, 5. julija, ob 10, uri dopoldne
velik shod
v veliki dvorani „Uniona“
da damo duška ogorčenju nad podlim atentatom in izrazimo neomajno vda1-nost habsburškemu prestolu in našemu sivolasemu vladarju Franc Jožefu I. Shoda se udeleže državni in deželni poslanci S. L. S., župani in občinski zastopi, udeležite se pa! shoda polnoštevilno tudi vsi somišljeniki in so-mišljenice! V nedeljo vsi na shod, da damo duška svojemu ogorčenju in pa zvestobi do presvetle habsburške dinastije!
Izvrševalni odbor Slovenske Ljudske Stranke.
Glasnik
Avstrijske krščanske tobačne delavske zveze.
ZAVAROVANJE SVOJCEV.
Stara želja tobačnega delavstva naj bi se izpolnila. Glavno ravnateljstvo namerava izvesti takozvano zava;-rovanje svojcev. To bi moralo vsakogar razveseliti, če bi ne zavzelo glavno ravnateljstvo stališča, ki ne more zadovoljiti.
Naša Zveza (Podporno društvo pa že pred 10 leti) je leta 1910. v svoji spomenici prosila, naj se uvede brezplačno zdravljenje rodbinskih članov tobačnega delavstva. Od tega časa nadalje ta želja ni več vdihnila in se v vsaki spomenici obnavlja. Tudi ob letnih sejah bolniških odborov se je vsako leto stavil tozadeven predlog, ki ga je pa glavno ravnateljstvo vedno in vedno odkla:-njalo. Socialni demokratje se izpočetka niso mnogo zanimali za naš predlog. Šele leta 1912. ob letni seji bolniškega odbora v Ottakringu so odkrito proti naši zahtevi nastopili socialnodemokratski odborniki. Načelnik rdeče skupine Petzka je rekel: »Končno bi še od glavnega ravnateljstva zahtevali tro-naldstropno hišo!« in so socialni demokratje glasovali proti zavarovanju svojcev. Tako krščansko-socialni odborniki kakor ravnatelj sam niso mogli stališča, ki ga je rdečkarija zalvzela, razumeti. Ravnatelj je mislil, da so rdeči le pomotoma proti glasovali, pustil je še enkrat glasovati, a tudi drugič so rdeči proti glasovali. Delavstvo ni bilo zadovoljno s tem stališčem rdečih, »Tobačni Delavec« je z raznimi pretvezami moral zagovarjati to delavsko izdajalstvo. Ob volitvah v bolniški odbor so celo izdali v Ottakringu letak glede na zavarovanje svojcev, ki je slovel:
»Krščanski socialci marljivo delajo, da delavstvo zmotijo. Agitirajo z zavarovanjem svojcev, dasi vsak človek, ki si je ohranil zdrav razum, mora znati, da bi se s takim zavarovanjem nei. le povišali prispevki članov, kar bi se preneslo, marveč da je to zavarovanje pri sedanjem številu zdravnikov neizvedljivo, če bi tudi vse svoje delovanje omejili le na tobačno delavstvo. V resnem slučaju bi bilo to zavarovanje brez vsake vrednosti.«
»Tobačni Delavec« se je pečal v 5. številki 9. letnika (5. marca 1912) tudi z zavarovanjem svojcev in je tudi pisal, da je zavarovanje svojcev nemogoče, brez vsake vrednosti in da bi le prispevke povišalo. Da se more položaj popolnoma) pravilno presojati, je potrebno, da se naš predlog prouči.
Mi smo vedno zahtevali brezplačno zdravljenje rodbinskih članov, da bi torej delavstvo zanj ničesar ne plačevalo. Samoobsebi umljivo smo sami dobro znali, da bi zavarovanja svojcev malo število tvorniških zdravnikov ne zmagalo. Zahtevali zato tudi nismo, naj zdravijo svojce tvorniški zdravniki, marveč smo zahtevali sploh le zdravljenje po zdravnikih in pokazali glavnemu ravnateljstvu pot, po kateri naj hodi. Ne vemo, v koliko so na razmotri-vanja v socialnodemokraškem časopisju pri glavnem ravnateljstvu dali, a stoji pa, da so z obema rokama zagrabili, ko so v »Tabakarbeiterju« čitali, da brezplačnega zdravniškega zdravljenja svojcev ni mogoče izvesti, ne da bi se prispevki zvišali. Od leta 1912. sem se je morala socialna demokracija z našo zahtevo vsaj nekoliko sprijazniti, četudi ne iz ljubezni do tobačnega de-
lavstva, saj kazali so, kakor da se z našo zahtevo strinjajo. V Linču so šli še celo tako daleč, da so naši zahtevi po brezplačnem zdravljenju svojcev pristavili še, naj se dajo tudi zdravila. Vprašanje je postalo tako bolj zapleteno, ker se je moralo soditi, da bi moralo zdaj delavstvo tudi prispevati.
Glavnemu ravnateljstvu se ni mu-dalo, da dovoli našo zahtevo. Šele začetkom junija so ravnateljstva, obvestila člane bolniških odborov v posameznih tvornicah, da namerava glavno ravnateljstvo uvesti zavarovanje svojcev. Odlok, ki ravnateljstva o tem obvešča, proračunava izdatke te uvedbe na letno 260.000 kron, 160.000 kron bi stali zdravniki, 100.000 kron zdravila. Glavno ravnateljstvo namerava to tako izvesti, da bi delavstvo prevzelo vsak teden 10 vinarjev nase, kar znaša na leto 185.000 kron, ostanek bi glavno ravnateljstvo prevzelo tako, da bi pokrilo, kar bi primanjkovalo, kakor tudi, če bi rezervni zaklad ne dosegel postalvne višine.
Samoobsebi umevno člani bolniških odborov te novice niso bili vsi veseli. Četudi je bilo prej vs e za zavarovanje svojcev, je zdaj nastalo drugo mnenje, jasnosti o namenu glavnega ravnateljstva tudi ni bilo nobene. To okoliščino so izrabili sociji v raznih tvornicah in so izjavljali, da smo mi predlagali, naj se prispevki zvišajo. Pribiti moramo, da mi nismo nikdar in nikjer predlagali, naj bi se prispevki zvišali, marveč nasprotno smo zahtevali, naj se podeli svojcem brezplačno zdravljenje.
Socialni demokratje so bili tisti, ki so trdili, da je brezplačno zdravljenje brez povišanja prispevkov nemogoče. Mirnemu nastopu naših zaupnikov se je posrečilo, delavstvu odpreti oči. Ko so rdečkarji mso stvar premislili, so pa v nekaterih tvornicah celo izjavili, da so voljni prispevati, kar tobačna režija zahteva. Naše stališče je bilo jasno. Prejkoslej zahtevamo, danaj se dovoli brezplačno zdravljen j e. Glede na zdravila se še ni dosegla enotnost, a večina članov zavzema stališče, naj se zdravila prvo letp plačajo iz bolniškega zavoda in naj se potem nadaljujejo pogajanja. Kako stališče se je zavzelo v posameznih tvornicah, še ni znano, poročali bomo še o tem, a že zdaj stoji, da je rdečkarija zopet dokazala, kako malo ji je na tem, da bi z vso resnostjo proučevala tako važno vprašanje, kakor je zavarovanje svojcev.
ZA IZBOLJŠANJE PLAČ MOŠKEMU DELAVSTVU.
Ko se je uveljavila leta 1911. nova plačilna razpredelnica, so bile malone vse delavske skupine razočarane, ne sicer po plačilni razpredelnici sami, marveč uvrstitev posameznih kategorij v je povzročilo splošno nezadovoljnost. Moški delavci so predvsem najbolj čutili, ker so bili uvrščeni v najnižjo stopinjo. Saj znašajo plače delavcev splošne manipulacije 11 K 50 vin. v drugi in 21 K 60 vin. v trinajsti krajni stopnji. Te številke že dokazujejo, da je v sedanjih razmerah naravnost izključeno s takimi plačami živeti. Prezreti se tudi ne sme, da gre za delavce, ki so po večini rodbinski očetje, ki morajo skrbeti zase in tudi v največih slučajih za svojo mnogoštevilno družino. Pomisliti se tudi mora, da večinoma delavci v tvorniško delo šele vstopijo, ko so že dovršili vojaško službo in so v najugodnejšem slučaju v 23. letu. Službene starostne doklade, ki se šele s 6. službenim letom podele, ne pridejo za moško delavstvo skoraj v poštev in komaj zdatno radi svoje nižine zboljšajo dohödek. A ne samo v splošni manipulaciji, marveč tudi v VI., VII. in VIII. plačilno stopnjo uvrščeno delavstvo dobiva komaj nekoliko višje temeljne plače. Ne smemo se zato čuditi, da tudi delaVci teh vrst žele nujno, da bi se njih plače izboljšale. Nič boljše niso razmere delavk v manjših plačilnih stopnjah. Naša Zveza stoji, odkar so se nove plačilne razpredelnice uvedle, na stališču, dal se morajo tudi delavkam v najnižjih plačilnih stopnjah nujno plače izboljšati, in če smo se zdaj posebič za delavce zavzeli, smo razloge uvodoma navedli. Upoštevati smo morali tudi dejstvo, ker je zadnji občni zbor Zvelze splošno zahteval, da se mora v prvi vrsti za moške delavce kaj stoeriti, ker so njih razmere najslabše. S to akcijo se samoobsebi čisto nič ne skrčijo v naši spomenici izražene zahteve.
Že ko smo nalšo akcijo uvedli, smo znali naprej, da to socialnim demokratom ne bo všeč in da bodo vse storili, da našo akcijo preprečijo. Nismo se varali; a kljub rovanju socialnih demokratov smo lahko razven v Ljubljani s svojo akcijo zadovoljni. Tudi v Ljubljani so prizadeti delavci sicer vlogo podpisali,
a neki rdečkar je polo, na katero so se delavci podpisavali, čisto enostajvno vzel. Tudi rdečkarji so po našem shodu za moške delavce, na katerem je poročal Moškerc, izvajali, da bi podpisali vlogo le, če bi to ravnatelj dovolil. Nam je to prav. Cela tovarna naj zna, da store rdečkarji le to, kar ravnatelj ukaže. Našo vlogo so v nekaterih drugih tvornicah podpisali vsi delavci, tudi rdeči, ki so povkazali, da niso tako zarukani, kakor so naši rdečkai-ji, ki bljuvajo v lastno skledo. Pač so tudi v nekaterih drugih tvornicah rdečkarji izjavili, da naše prošnje ne podpišejo, češ da nočejo z nami nič skupnega, a vzel naše pocl-pisovalne pole nikjer nihče ni. To »oli-kanost« so pokazali le rdečkarji v naši ljubljanski tvornici, ki so to junaštvo v vidni zadregi po našem shodu moških delavcev poizkušali olepšavati in je neki nekdanji naš pristaš izustil »modro« besedo, da je itak zastonj vsaka; prošnja, ker se pred letom 1916 ne bo nič izboljšalo. Kje je pa to zapisano, zakaj pa ne? Ali so zopet rdeči sklenili kako kupčijo z glavnim ravnateljstvom, da to trde? Mi smo seveda; kljub temu, da je rdečkar našo podpisano polo vzel, odposlali kakor tudi druge tvornice, prošnjo naprej in upamo, da dosežemo kljub izdajalstvu socialne demokracije na uspeh, ker končno morajo tudi pri glavnem ravnateljstvu izprevideti, da s 16 kronami 50 vin. na teden delavci ne morejo in ne morejo izhajati. Naša zahteva, naj se moški delavci v plačilnih stopnjah V. do VII. dve stopnji višje pomaknejo, je primerno skromna in bi jo pri nekoliko dobri volji merodajni činitelji lahko izpeljali. Državni proračun za leto 1914/15 izkazuje čisti^ dobiček tobačnega monopola z 238.845.600 kronami, 24,970.170 kron več kakor^ leta 1913. Pač lahko ugodijo, kar moški in kar mi zanje prosimo, samo če hočejo.
Posamezne krajne skupine oziroma delavci plačilnih stopenj V. do VIII. so 15. junija t. 1. glavnem uravnateljstvu odkoslali sledečo vlogo:
Visoko c. kr. glavno ravnateljstvo!
Prisiljeni po gospodarski bedi pi*o-simo visoko c. kr. glavno ravnateljstvo, naj se izboljšajo naše temeljne plače. Podpisane! pripadajo plačilnim stopnjam V. do VIII. Za nje v plačilni razpredelnici določene temeljne plače so tako nizke, da ž njimi ni mogoče izhajati. Starostne službene doklade dobivamo le v mali odmeri, vsled česar le-te na naš dohodek samo nebistveno vplivajo. Že ko se je uvedla nova plačilna razpredelnica, smo opozarjali na nizko višino naše temeljne plače in prosili, naj se poviša. Od takrat so se cene življenjskih potrebščin zopet povišale, ne da bi zvišanje plač to poravnalo. Mi smo večinoma rodbinski očetje, ki moramo skrbeti za veliko število otrok. Plača delavca v splošni manipulaciji znaša tedensko 16 K 50 vin., kar je pač tako nizko, da se ž njo pač ne more nabaviti, kar rodbina, nanj nuj ne j še potrebuje. Od leta 1911. sem že čakamo, da se visoko c. kr. glavno ravnateljstvo spomni na nas, in da poviša našo temeljno plačo. Ker smo pa dozdaj zaman čakali, naš gospodarski položaj je pa vedno slabši, si dovoljujemo c. kr. glavno ravnateljstvo prositi, naj naše temeljne plače zviša. Prosimo, naj se pomaknemo vsaj dve stopnji višje, da se vsaj nekoliko naše temeljne plače povišajo. Ta prošnja je gotovo tako skromna, da upamo, da s,e izpolni.
Sili nas k tej prošnji ne le gospodarska beda, s katero se nam je s svojimi rodbinami boriti, marveč tudi okoliščina, da pri velikih zahtevah, ki jih danes na našo delavno moč stavijo, trajno stavljenim nam zahtev ne moremo izpolnjevatie. Delo, ki je od nas zahtevajo, je vedno večje. Neprestano draženje živil nam otežuje življenje. Bojimo se, da ob našem življenju trajno s svojimi telesnimi močmi ne bomo mogli izdelati, kar se od nas: zahteva. Tal upravičljiv strah in skrb za naše rodbine nam velevata, da predlagamo že izraženo prošnjo visokemu c. kr. glavnemu ravnateljstvu za zvišanje naše temeljne plače pričakujoč in proseč, naj se naša prošnja) usliši.
Da se vsa akcija še bolj pospeši, je Avstrijska krščanska tobačna delavska zveza dne 22. junija vložila pri c. kr. finančnem ministrstvu sledečo vlogo:
Visoko c. kr. finančno ministrstvo!
Vaša ekscelenca!
Začetkom leta 1911. je c. kr. glavno ravnateljstvo tobačne režije delavstvu, ki je zaposleno v c. kr. tobačnih tvornicah, uredilo plačilne razm;ere tako, da je dotakrat obstoječe plače razdelilo s [plačilno razpredelnico, ki velja za vse tvornice in vse urade. Ta plačilna razpredelnica obsega 12 krajnih in 18 plačilnih stopinj. S to razpredelnico določene temeljne plače so osobito za de-
lavstvo nižjih stopinj jako nizke. Plača delavca n. pr. splošne manipulacije (V. plačilna stopnja v drugi krajni skupini znaša tedensko 11 K 50 vin., v trinajsti (najvišji) krajni stopnji pa 21 K 60 vin. tedensko. Navedenim delavcem je nakazano precej težko telesno delo in so večinoma delavci rodbinski očetje. To že dokazuje, v kako bednem gospodarskem položaju živi to delavstvo. Starostne službene doklade pridejo zanje šele v poštev približno v 30. letu in znašajo le nekaj vinarjev tedensko. S starostnimi službenimi dokladami se pač izdatno ne izboljšajo temeljne plače v času, ko morajo največ za svoje rodbine porabiti. Ravno to velja tudi za delavce uvrščene v VL, VIL in VIII. plačilno stopnjo, kjer so zal malenkost višje temeljne plače vstavljene.
Tobačno delavstvo je že ponovno c. kr. glavno ravnateljstvo tobačne režije prosilo, da bi se pomanjkljivosti zdaj veljavne plačilne razpredelnice odpravile, osobito, naj bi se dohodek najslabše plačanemu delavstvu izboljšal. Do zdaj brezuspešno! Zdaj so v plačilne stopnje V. do VIII. uvrščeni delavci večiiie tvornic prosili c. kr. glavno ravnateljstvo, naj se njih temeljne plače tako zvišajo,da se vsaj za dve (stopnji višje pomaknejo. Zovišanje bi v nobenem slučaju ne znašalo nad 2 kroni tedensko, kar je gotovo le skromno.
Ko o tej želji c. kr. finančno ministrstvo obveščamo, prosimo, naj se ta prošnja dobrohotno pospešuje. Proračun tobačnega monopola za leto 1914/15 izkazuje skoraj 239 milijonov kron dobička, skoraj 25 milijonov kron več kot prejšnje leto. Izdatki za izdelavo tobačnih izdelkov se za 347.500 kron nižje proračunavaj o, ker se kljub starostnim dokladam največ pri delavskih plačah prihrani. To dokazuje, da se kljub tehnični izdelavi stavijo na delavstvo vedno višje zahteve, ki zadevajo osobito delavstvo, za katero gre. Izkušnja^ uci, da so posamezne postavke v proračunu c. kr. tobačne režije tako prrevidno pi o-računane, da je uspeh vedno ugodnejši, kakor je proračunano. Tudi v proračunskem oziru je zato želja delavstva lahko izvedljiva, da pa je potrebna, dokazuje le primerjava naj nižjih temeljnih plač s sedanjo draginjo. Visoko c. kr. finančno ministrstvo zato naprošamo, naj sporazumno s c. kr. glavni mravnatelj-stvom tobačne režije navedenim delovnim s api nam naprošeno izkboljšanje ugodi.
Finančno ministrsvo in glavno ravnateljstvo zdaj lahko dokažeta, če res, kar se je že večkrat obetalo, mislita resno izboljšati plače. Stavljene zahteve so po pravici popolnoma utemeljene in tako skromne, da če se ne izpolne, upravičeno še povišajo že obtoječo nezadovoljnost.
Kdor se sam m brani, bo zatiran!
Kdor dan za dnem dela v tvornici, kjer se kolesa neprestano vrte in šumi jermenje, kjer rožljajo po strojih gonjeni ostri noži sem in tja, ki dela na zidarskem odru v vedni smrtni nevarnosti, ki na železnici lahko ponesreči, da sam ne ve, kdaj, pozabi na nevarnost, v kateri živi. Prav. je, da pozabi, ker če bi se vedno bal, bi ne mogel v večnem strahu živeti.
A stotinam in tisočerim se ne posreči, da bi ušli vsem nevarnostim. Zapisniki nezgodnih zavarovalnic se leto za letom množe. Odsekani prsti, razbiti udje, ranjena očesa, ohromljeni ljudje, take pušča na svoji poti delo. Promet mnogokrat odločuje o delavčevem zdrar vju in življenju. Četudi ne umrje, poškodovan je in njegova delovna moč je oslabljena.
Poškodovani delavec je zavarovan v nezgodni zavarovalnici. Za vsako nezgodo, ki se pri delu zgodi, mu gre odškodnina.
Ta odškodnina je pa odvisna od postavnih predpisov, o katerih smo v našem listu letos precej razpravljali. Nezgodne zavarovalnice bi morale tako poslovati, da bi bili vsi poškodovanci pravično odškodovani. Ampak nezgodne zavarovalnice so uradi in slavnozna-ni uradni konjiček v njih tudi zelo rezgeta. Vsak ponesrečeni delavec se mora zato sam zelo odločno zanimati, da v svojih pravicah ni prikrajšan. Delavci večinoma tega ne znajo ali se pa boje razvpitega uradnega konjička.
Pred vsem: Vsaka nezgoda,kise pr ideluzgodi,panaj bo še tako malenkostna, naj se nezgočdni zavorovalnici naznani ! Nihče, tudi zdravnik ne, ne more znati, kakšne posledice lahko še radi nezgode nastanejo. Znani so nam slučaji, ko se ni nič zgodilo, kakor da se je na roko ali na nogo delavec zadel, a iz takega sunka se lahko raz-
vije težka tuberkuloza. Delavec, ki ni Pazil na to, da se je sunil, ne dobi petem nobene odškodnine, ker je njegov zahtevek zastaral. Če namreč nezgodna zavarovalnice v enem letu po nezgodi a njej ni obveščena uradno, ni več dolina, da kaj izplača.
Po postavi mora nezgodo javiti Podjetnik in sicer le, če je delavec vsled nezgode obolel in je bil tri dni za delo nesposoben. Če naznanilo opusti, je pač dolžan, da delavcu vrne škodo, a le, če e nezgodi izve. Če delavec podjetniku o nezgodi ničesar ne pove, tiudi podjetnik ni dolžan nezgodo naznaniti. Ponesrečenec naj zato sam vsako nezgodo Podjetniku naznani. A tudi ni dobro, Če se delavec kar zanese na podjetnikovo naznanilo, ker v marsikaterih slučajih naznanilo izostane. Ponesrečenec haj vsako nezgodo tudi sam zavodu Paznani. Kot naznanilo zadošča: preprosto pismo nezgodni zavarovalnici, v katerem se naj navede čas in kraj ter opiše nezgoda. Zelo razširjeno je mnenje, da je dolžan zdravnik, ki te zdravi, ja-viti nezgodo. To mnenje je napačno. Noten zdravnik, tudi noben tvorniški Zdravnik ni dolžan, da javi nezgodo, t’rvo pravilo:	Sam. naznani vsako n©"
29odo, pa naj si bo še tako neznatna!
A to še ne zadošča. Nezgodni zavod Plača odškodnino le v tisti meri, ki mu ■le bila naznanjena, in se zato le tista renta izplača,ki jo pripoznajo zavodovi pravniki. Kdor se po zdravniški pre-1-skavi po zavodu, ki sledi vsakemu negodnemu naznanilu, sramuje in je bo-■Iee, izgubi svojo pravico. Če ne poveš Vseh svojih pritožb zdravniku, jih ne ZaPiše. Pozneje je nemogoče dognati, če se že gotove vrste nezgode nahajale Začetku nezgode. Kar se pa pri zdrav-dskem preisku ne pove, se ne smatra, a obstoji in ponesrečenec svojo pravi-v l^hko izgubi. Drugo pravilo: Povej
btitožbe preiskujočemu zdravniku!
, Pečina nezgodnih posledic ni traj-j a’ tlane se ozdravijo, ljudje se navadi-z da pomanjkanje udov. Po postavi je vod upravičen, da sme višino odškod-^ine znižati, če se je stanje ranjenca datno zboljšalo. Vsakega poškodovanca zato čez pol leta ali pa čez eno leto vj/Pat zdravniško preiščejo in mu od-h 'r'nino znižajo, če se pri preisku iz-o j sanj e pokaže. Nasprotno ima pa jsak Poškodovanec pravico, da zahteva -višanje odškodnine, če se njegovo sta-Poslabša. Zavod je šele takrat dol-čn; da izplača višjo odškodnino, ko o ^slabšanju izve in zviša renta od tiste-dne naprej, ko se je poslabšanje nakanilo. Poškodovanec naj zato vsako /Slabšanje, pa če se mu zdi še tako ma-. dkostno, zavodu naznani in sicer ta-
ko-	’ /jClvuuu naznani in sicer ia-
P ker kot nezdravnik nikdar ne veš, •de posledice ima lahko poslabša-
jav-. Tretje pravilo: Vsako poslabšanje 1 hezgodni zavarovalnici!
tp(j. °nčno morajo biti nezgodni zavodi go^.1 hadzorovani; ker iz raznih razlo-Zpj^dezgödne zavarovalnice rade rente če le morejo. Proti odlokom *°Žb( a Pa ^ma vsa^ pravico, da vloži
vai : Pri razsodišču nezgodne zavaro-
C 0 T TV d T /VV» TT /VTVr»TYV 1 /V + 11 /~\ /~1 zl 1"\ r\
lcč in sicer v enem letu od dne, s ie dostavil odlok. Ni pametno, da leja °dlo leto čakalo in šele koncem kleti '°^do, ker pri razsodišču se predel a °^]čajno po sodnem zdravniku izbo Zavodovega zdravnika. Če se s tož-ven el° leto čaka, je lahko stanje blst-Zato ^ruf?ačno in si lahko s tožbo samo odklonjen, ker si predolgo čakal, tgjj I vsakemu znižanju se moraš tudi M 1	ker če se ne braniš, nimaš
Št.. .3°dočem znižaniu več sredstva, da
^orjJOt*°^em zdižanju več sredstva, da bliS|,o vzravnaš. Četrta zapoved:	Če
VojjTj ’ da se ti dela z odlokom zavaro-Škoda, toži takoj pri razsodišču! ^*vdor se sam ne brani, bo zatiran!
^0Veuski železničar.
bil b;i, Csd urad in naše plače.
da s davčni urad kedaj ražp1' Tiače železničarjev de bm ai^?„ heprimerne, tega
b j i j1'a rn.. P e p rim er n e, tega h j;,. Pričakovali, niti sanjali.
j K Okovali, niti sanjali, dika n ll^Sedaj vemo, da imam« cddpo a katerega se lahko skl? btat .• Se nam tn ne zdi nosel
Tat Se nattl to ne zdi posek ° spozm°rala Judi davčna obl
^ Stirer»	^ ca vtx VA ca v v/xxca.
^Vit0lJnauja’ kako težko je b Rosr! S,VOJega ugleda in sla^
zuna
[j^ent južne železnice5 jmseda Dunaju stanovanje ^tarp1 Zase’ SVOJO ženo’ dva o ii .0d žene’ katere mora si
U°bo «i °a zene> Katere mora s Nda tudi deloma vzdržev*
1 °brV-lm časom pa dobi od Vls> za odmero dohodnini
rl S	__
's-Ov ije za odmero SbrA^če pismo: „vaoi rA ,1	2177 kron se zde z o:
da Plačate za stanovanje 67i Vseb/jd^ziliete kljub vladajoči
'Xrl i w i n Ir-C V»	V- ‘
L
1S.1JUU viauajoci zivljenjskih potrebščin
oseb, prenizki. Blagovolite se tedaj ne-spodbitno izjaviti, če ne prejemate še kake druge dohodke bodisi v denarju ali v naturalijah in v kateri letni vrednosti.« — Drug sličen slučaj bilježimo pri nekem nadrevidentu, kateremu se davčna komisija čudi, kako da mu je pri njegovih dohodkih mogoče za stanovanje plačati 1100 kron na leto, vrhu-tega da si pa drži še — strmite — deklo. — Da — v prvem slučaju — stanovanje s tremi sobami v bližini Dunaja in za 672 kron ne more biti bogzna »kak luksus, ampak je neobhodno potrebno za šest stanovalcev, in da — v drugem slučaju — ni nikaka zapravljivost, ako si nadrevident vzdržuje deklo, mora pač vsakdor uvideti. Če se torej davčna oblast temu čudi, moramo ji biti hvaležni; sedaj imamo vsaj uraden dokaz v rokah, da so železničarske plače veliko prenizke za stanovsko dostojno življenje. Davčnim organom so pač najbolj znane razmere tu in tam, oni imajo upogled v življenjske razmere vseh stanov in vedo, da z 2177 kronami na leto ni mogoče brez čudežev šest oseb vzdr-žrvati. Vse to pa na svoji vrednosti še veliko pridobi, ako upoštevamo, da davčni organi nimajo posebno razvitega čuta usmiljenja. Če tedaj že ti pripoznajo vladajočo draginjo vseh življenjskih potrebščin, potem tarnanje ni več samo naša specialiteta, kakor se nam v javnosti rado predbavica, ampak je postalo splošno. V navedenih slučajih so imenovani uradniki, torej boljše situiran stan; kako žalostno pa mora biti šele pri nižjih slojih. Z izjajvo davčne oblasti v roki korakajmo enkrat navzdol do poduradnika, Čuvaja in navadnega delavca. Ali se naim ne rodi misel, kako naj delavec živi — če mu je živeti še sploh dovoljeno! Da, da, nobeno kolo se ne bo več zavrtelo, kupčija, industrija in udobna potovanja — vse bo nehalo, ko enkrat vsi ti trpini obnemorejo, ko ne bodo preino-gli več kljubovati naporom službe po dnevu, po noči, v mrazu in v vročini. Zevajoče brezdno, v katerega se> zna1 enkrat zgruditi ves železniški mehanizem, je vedno bližje pred nami. Uprave in vsi merodajni faktorji naj se zdramijo iz sladkega spanja in nam ne odgovarjajo na naše prošnje za zboljšanje naših prejemkov vedno z »nimamo, ne moremo, nočemo«. Če že nimate srca za nas, upoštevajte pa vsaj javni blagor, zavedajte se odgovornosti, ki jo nosite z vašimi mandati vred.
Moderna starokopitnost. Znano je, da so prosti vozni listki veljavni tri mesece, računjeno od dneva izdaje naprej. Nesmiselnost tega pri površnem ogledu ni tako črna, kakor je res. Po izdanih prostih listkih cenijo uprave vrednost udobnosti proste vožnje za svoje osobje in se pri rešitvah prošenj za zboljšanje gmotnega položaja bahavo nanjo sklicujejo, ne pomislijo pa, da se velik del izdanih listkov dejansko sploh ne porabi, temveč zapade. Iz previdnosti si uslužbenci preskrbe za gotove smeri vozne listke za slučaje resne potrebe, ko en listek zapade, si zaprosijo druzega. Koliko napravi to upravam nepotrebnih, pisarij, o tem naj bi gospodje enkrat razmišljali, morda pridejo do spoznanja, da je sledeči predlog naših kolegov v Šviči vsega uvaževanja vreden. Glasi se: Namesto da se prosti vozni listki izdajejo z veljavnostjo treh mesecev, naj bi se datum sploh opustil; določena trimesečna veljavnost se naj začne z nastopom potovanja. Za pravilnost tega datuma ibi se ne trebalo bati, saj mora biti listek od osobne blagajne prepečaten, da se sploh kot veljaven pripozna. S tem načinom bi se delo z spisovanjem listkov pri upravah približno na polovico skrčilo, xij)rave pa bi prišle do prave slike, koliko so osobje prostih voženj res poslužuje, vrednost prostih voženj se ne bi precenjevala, kadar se gre uslužbencem kako malenkostno prošnjo uslišati. — Interesantno na vsem pa je, da se veljavnost voznih listkov podaljša, ako se isti po zapadlosti s posebno prošnjo predlože, in sicer uslužbencem navadno za nadaljne tri mesece, civilnim osebam pa za nedoločen čas. Torej, ko je opravljenega toliko in toliko nepotrebnega dela, potem pa ni več potrebna kaka omejitev. Če to ni starokopitnost------
Angleški železničarji in leto 1911. Hrupna časniška poročila iz leta 1911. o velikem železničarskem štrajku v Angliji so nam še živo v spominu. Tudi pomembne besede, ki jih je takrat govoril mogočni lord George v parlamentu, še niso pozabljene: »Prepričan sem, visoka zbornica bo uvidela, da nas nobeno obleganje od kake tuje sile ne bi huje zadelo, kakor nas je zadela omr-tudba železničjnega poslovanja. Vse bi postalo brezposelno, mlini, rudniki, tovarne, vse bi se ustvavilo in čez štirinajst dni bi se pojavil posledek — la-
kota.« Železničarji imajo v moderni družbi isto moč kakor kralji in knezi starega veka, oni so gospodarji čez biti in ne biti prebivalstva, v njih rokah je življenje narodov.
O tem štrajku je izdal dr. Ch. Leu-buscher nad vse zanimivo in poučno knjigo. Do pred kratkim je bilo na Angleškem še 1100 železniških družb, ki so si bile med seboj naj hujše konkuren-tinje. Uradnikov sploh niso poznali, vsi uslužbenci so bili sprejeti kot navadni delavci, napredovanje je bilo popolnoma odvisno od vsakega posameznika in tako je bilo mogoče, da se je priprost delavec prebil do generalnega ravnac telja. Ta idila se je končno zelo omejila; družbe so se skrčile na številko 15, sklenile so se medsebojne pogodbe, seveda le v obrambo svojih koristi na škodo uslužbencev. Pot prejšnje zmožnosti napredovanja se je skoroda popolnoma zaprla, delavec ostani večen delavec, kakor si se ob sprejemu pogodil. Odpovednega roka že poprej niso poznali, sedaj pa še manj; nobeden, ne sluga ne načelnik ni bil varen, da se danes ali jutri znajde — brez kruha — sredi ceste. Že leta 1907 je začelo med osobjem vreti in takrat je že grozil bav-bav — štrajk; osobje je spoznalo, da pod vladajočimi razmerami nima več človeškega obstanka in se je začelo organizirati. Ker so se železniške družbe branile z organizacijami se pogajati, je morala poseči vlada vmes, upostavila je več posredovalnih uradov in razsodišč. Namen je bil dober, vendar pa, ker tem instancam ni bilo podeljeno zadosti kompetence, je delavstvo prekma-lo spoznalo, da mu prarv nič ni pomagano. Družbe se za odloke razsodišč in posredovalcev niti zmenile niso, k večjemu, da so pritožnike pognale iz službe. Razočaranje je vzgojilo med uslužbenci agitatorje, ki so razglasili sum, da obstoji med vlado in železniškimi družbami zarota, proti osobju in da so zgoraj omenjene odredbe se pesek v oči. Ko je leta 1911 izbruhnila splošna stavka drugega delavstva, so se ji železničarji pridružili na ta način, da so odklonili prevažati vsakoršne izdelke morebitnih stavkokazov. Dva dni je počivalo vse — delo, obrat in trgovina. V teh dveh dneh je parlament sklenil postavo, glasom katere so prejeli posredovalni uradi in razsodišča preisilno oblast, to se pravi; železniške družbe so bile s postavo zavezane sei razsodbam brezpogojno ukloniti. Od tod naprej določa vlada o j^lačah, o napredovanjih, odpovedih itd. .Turistično so angleški železničarji še vedno privatni uslužbenci, vendar pa,, če se jim godi krivica, imajo odprto pot k razsodišču, kateremu načeluje državni sodnik ob prisedništvu dveh zastopnikov spornih strank. Končno veljavno besedo pa si je pridržala londonska vlada. Že pred dobrim desetletjem je vlada ustajnovi-la pod svojo oblastjo taidfni biro, ki določa železničarjem ne samo za prevoz ljudi in blaga, temveč tudi vse izdatke, zlasti pa plače uslužbencem. Učinek tega — vedno reguliranje tarifov nav vzdol in plač zaposlenemu1 osobju navzgor — je, da so dividende vseh že obstoječih družb že tako padle, da lastniki akcij vlado milo prosijo za podržavljenje železnic. Anglež pa je priznano dober računar in kramar, on ve, da čim dalje bo akcijonarje stiskal, tem ceneje mu pridejo proge v last. Tako nimajo iz odločnega koraka iz leta 1911. korist samo železničarji, ki so sedaj za nekako 12 odstotkov na boljšem, majrveč tudi država, katero bi v sličnih slučajih naše avstrijske vlade lahko posnemale. Pid nas pa je žalibog narobe: kapitalistom vse, — sebi malo, — svojim zaposlencem pa — nič.
Jugoslovan. Strokovna Zveza.
Poročilo štajerskega okrožja J. S. Z.
V nedeljo, dne 28. junija, je priredila J. S. Z. dvojno zborovanje. Dopoldne ob 8. uri se je vršil shod v Mariboru pri g. Kibišu, na katerem sta govorila delavski tajnik Vek. Zajc in gosp. Al. Karba. Pristopilo je več novih udov k zvezi. Popoldne istega dne pa se je ustanovila nova skupina J. S. Z. v Cirkovcah ob 3. uri v cerkveni hiši. Izvolil se je tudi odbor, ki bo vodil novo skupino. Na shodu so govorili g. Sim. Bezjak, tajnik mariborske skupine Alojzij Karba in delavski tajnik Vekoslav Zajc.
Tabor Svete vojske na Brezjah.
V nedeljo, 19. in ponedeljek 20. julija.
Vsak, kdor je nezadovoljen s sedanjimi pivskimi razmerami; kdor želi vsaj malo pripomoči k temu, da se pijančevanje zatre in treznost vpelje v našo domovino, pridi dne 19. julija na Brezje!
Razpored bo ta-le:
V nedeljo popoldne ob 3. uri prva pridiga, potem pete litanije. — Nato
prvo zborovanje pred cerkvijo. Govore: Deželni poslanec dr. Vinko Gregorič, kurat Jožef Kalin iz Drežnice, cesarski svetnik Gustav Pirc, zastopnica ženstvr. gdč. Kat. Kirn, zastopnika Hrvatov P. Fortunat Pintarič in gospod Vladimir S m o 1 č i č. Potem prosta beseda vsakomur, kdor bo želel govoriti.
Zvečer v mraku sprevod z lučicami, pri katerem se bo pela nova p r o t i a 1 -koholna himna, vrsteč se z godbo.
V	ponedeljek zjutraj ob 7. uri druga pridiga (župnik Tomaž U 1 b i n k ), potem sveta maša (dr. Kovačič). — Nato drugo zborovanje, ki bo obenem o b-čni zbor »Svete vojske«.
Najprej poročilo osrednje Zveze. Na-govor predsednikov, poročilo tajnikovo in blagajnikovo. — Za tem poročila pokrajinskih društev (podzvez); Štajersko, Koroško, Goriško, Tržaško, Hrvaško. Pri vsakem nagovor predsednikov in poročilo tajnikovo. — Potem drugi govori.
Po končanem skupnem zborovanju (ako ne že prejšnji večer po sprevodu) ločena zborovanja protialkoholnih zvez: duhovniške, učiteljske in dijaške (bogoslovci, vseučiliščniki in srednješolci).
V	nedeljo bo zadnja sv. maša ob pol dvanajstih, da bodo mogli tisti, ki bodo v nedeljo dopoldne na potu, biti še na Brezjah pri maši.
Na taboru bo igrala godbaizSelc.
Sobojevniki, somišjeniki, vsi, ki ljubite dom in rod, — iz vseh krajev in koncev slovenske in hrvatske zemlje — na Brezje, na naš tabor!
Agitirajte za veliko udeležbo!
Okno v svet.
O pokojnem prestolonasledniku.
Iz Pariza poročajo:	Vaš dopisnik
je imel priliko govoriti z abbejem Le-blancom, generalnim vikarjem v Ver-saillu in sodelavcem msgr. Gibiera, škofa v Versaillu. Leblanc je bil leto za letom gost nadvojvode Franca Ferdinanda na njegovih gradovih. Leblanc je izpovedal sledeče:	Pričakoval sem
letos Njeg. ces. Visokost nadvojvoda Franca Ferdinanda kot gosta v Versail-lu. Pretekli mesec, ko sem bil zadnjikrat pri njem, se je izrazil, da namerava priti za daljši čas v Pariz s svojimi otroci, da bi jim spričo zgodovinskih spomenikov omogočil v gotovi meri še enkrat doživeti francosko zgodovino. Kako zelo se je prestolonaslednik bavil z vzgojo svojih otrok, je splošno znano. — Abbe Leblanc je nadalje govoril o religioznosti nadvojvode in njegove soproge, ki sta vero resno pojmovala. Skliceval se je pri tem na razna pisma. Potem je opisoval politično in vojaško delovanje prestolonaslednika ter dejal, da se pokojnemu prestolonasledniku dela velika krivica, ako se misli, da se je bavil samo z vojaškimi načrti. Nasprotno, bil je važen faktor za vzdrževanje mednarodnega miru. Ako se je svoječasno zavzel za aneksijo Bosne in Hercegovine, je potem tudi vse storil, da je zadržal vojne konflikte. »Mi smo,« je pokojni prestolonaslednik sam priznal, »prestali zelo težaven in za evropski mir nevaren trenutek. Za to zahvaljujemo Boga. Cesar in jaz sva ustavila gibanje, ki je grozilo z vojno, po načelu: Ako hočeš mir, bodi za vojno pripravljen.« Franc Ferdinand je seveda hotel močne Avstrije in na tem tudi temelji njegov trud za reorganizacijo armade in mornarice, za povečanje puljske vojne luke itd. Končno je abbe Leblanc povedal še nekaj doživljajev iz svojega občevanja z otroci nadvojvode, ter pokazal tudi nekatera pisma, ki jih je od njih prejel. Nadvojvodovi otroci Maks, Ernst in Zofija govore v teh pismih o učenju in šoli, o igračah, ki so jih dobili od svojega očeta. »Starši so tako dobri,« piše mala Zofija v nekem pismu, v katerem popisuje z otroškim veseljem, kako ji je ljubi papa do-roval malega konja ob neki slovesni priliki. »Da, da, bili so tako dobri,« je sklenil abbe Leblanc svoj pogovor, sklonil glavo nad pismom in se zjokal kakor otrok.
DEŽELNOZBORSKE VOLITVE V ISTRI.
Trst. Pri včerajšnjih deželnozbor-skih volitvah iz skupine mest in trgov sta bila izvoljena v pazinskem votivnem okraju dr. Kurelič in v Voloskem dr. Červar, oba kandidata političnega društva za Hrvate in Slovence v Istri. V devetih italijanskih volilnih okrajih so bili izvoljeni italijanski liberalci.
MILIJON DOLARJEV ZA ZDRAVLJENJE RAKA IN JETIKE.
London. Iz New Yorka poročajo, da je tovarnar avtomobilov in milijonar Henry Ford daroval milijon dolarjev za zdravljenje raka in jetike. S tem denarjem se bo zgradil preizkuševalni laboratorij in bolnišnica. Laboratorij bo služil edino-le proučevanju metode za ozdravljenje obeh bolezni.
V ALBANIJI VSE ZOPET V PLAMENU. — EPIRCI SO SE ZOPET UPRLI.
Drač. Bruno Astrori poroča od tu: Miriditi, ki so došli v Drač za obrambo mesta, plenijo. Nek kmet je štiri Miri-dite, katere je zalotil pri kraji, ustrelil kar zapovrstjo. Krojo je zavzel Ahmed Matki, ki je v zvezi tako s knezom kakor z vstaši. Najhujše pa je, da so se zopet vzdignili Epirci, kateri so z več topovi zavzeli Humedico, Lahovo, Hundkuči in Kodre, pol ure stran od Tepelanija. Epirci korakajo proti Valeni. Nek višji albanski minister je dejal: »Albanije je konec!« V Valoni je proglašeno obsedno stanje.
Drač. Frenk Bib Doda je bil poražen ter se je umaknil do Išmi. Velik del njegovih ljudi se sploh ne bori proti upornikom, ampak samo ropa.
Rim. Korespondenca Stefani poroča, da se je Prenk Rib Doda umaknil nazaj proti Lešu ter razpustil svoje čete.
Izdajatelj Fran Ullreich, Dunaj. — Odgovorni urednik Miha Moškerc. — Tisk Katoliške Tiskarne.
^Bogata zaloga ženskih ročnih del in zraven spadajočih potrebščin.
'S
CU
fr
F Mprifll UUBUHHH
1. UIGIJUI Mestni trg 18.
Trgovina z modnim in drobnim Manom.
Velika izber vezenin, čipk, rokavlo, nogavlo, otroške obleke In perila, pasov, predpasnikov, žepnih roboev, ovratnikov, zavratnlo, volne, bombaža, sukanca itd.
jfredtiskanje in vezenje monogramov in vsakovrstnih drugih risb.

SntrilviiiieiMaltMiiizinim
* Vzorec 4 steklenice 5 kg franko po poštnem povzetju K 4-80.
BR. NOVAKOVIH
veletrgovina vina, vermuta, maršale, malage, konjaka, žganja itd.
LJUBLJANA.
Sladili čaj-zaltrk!
mune /.a. otroke, so otrošicc bolezni manj -----	371-7
lovico cenejši. Dr.pl. Tmköczyjev sladm caj ima ime Sjadin m M|ASl je vedno bolj priljubljen. Povsod V* kg zavoj 60 vin. UlUt! Tudi pri trgovcih. Po pošti pošlje najmanj 5 zavojev lekarnar Trnköczy v Ljubljani. Ta lekarnar je svojih osem otrok zredil s sladnim čajem. Glavne zaloge na Dunaju: le-7«l*avvinl karne Trnköczy: Schönbrunnerstrasse štev. 109, LUldvJIS! Josef städterstrasse štev.ižb, Radetzkypiatz štev. 4. V Gradcu: Sackstrasse štev. 4.
Priporočljiv zlasti za one, ki se čutijo bolne, slabe.
Za resničnost tega naznanila jamči B tukaj navedenih tvrdk Tmköczyjevih, istotako ugodne sodbe zaupanja vrednih oseb.
Tovarne za asbestškrili „ZEHU"
družbe z om. zavezo, Mor. žumberk dobavljajo najboljši in najcenejši
kroushi materija!
Kazširjajle ul delavstvu Daše ilasilo
,Našo Moč4.
Lekm „Pri kroni“ Mr. Pb. l Boöiiic
Ljubljana, Rimska cesta štev. 24.
Priporočajo se sledeča zdravila:
Balzam proti želodčnim bolečinam, steklenica 20 v.
Kapljice za želodec, izvrstno, krepilno in siast do jedi pospešujoče sredstvo, steklenica 40 v.
Kapljice zoper želodčn’ krč, steklenica SO v.
Posipalni prašek, proti ognjivanju otrok in proti potenju nog. škatlica 50 v.
Hibje olje, stenlenica 1 krono in 2 kroni.
Salicilni kolodij, za odstranitev kurjih očes in trde kože, steklenica 70 v.
„Sladin“ za otroke, škatla 60 v.
Tinktura za želodec, odvajalno in želodec krepilno sredstvo, steklenica 20 v.
Trpotčev sok, izvrsten pripomoček proti kašlju, steklenica 1 krono.
Zeleznato vino, steklenica 2 kroni 60 v in 4 krone so v.
f&kniniM, ** •rfinwriho	|
Pfatern toetijo -dvbru, po cvrti in -j mmvtvs^tKcrpotwaU neyjtc t>l>mgyv\
"im&nJFMTietetZn |
s’ Z/Cbtedvorj&c	|
CJbpeanäa AyosmlnajplaAtCn
Največja in najstarejša tovarna lončenih peči in raznih lončenih izdelkov
----- Mnogokrat odlikovana.
Priporoča se slavnemu občinstvu in prečastiti duhovščini v naročila na
sledilna ognjišča in peči
preproste in najfinejše, izvršene v poljubnih modernih barvah in vzorcih najbolj strokovnjaški, solidno in trpežno po najnižjih cenah. Župniščem, samostanom in šolam dovoljujem znaten popust. Ilustrirani ceniki so na razpolago.
SCT
u
K. <& E. S2SÄBEISME, M®stai tsrg	1©
Velika zaloga manufakturnega blaga, različno sukno za moške obleke, volneno blago, kakor ševijoti, popelin, delen, itd. za ženske obleke. — Perilno blago, cefirji, kambriki, balisti v bogati izbiri. Različno platno in sifoni v vseh kakovostih in širinah; potrebšine za krojače in šivilje. Flanelaste in šivane odeje, različne preproge za postelje, kakor tudi cele garniture. — Novosti v volnenih in svilenih robcih in šalih. Namizni prti, servijeti in brisalke iz platna in damasta.
Priznano nizke cene!
Posebni oddelek za pletenine in perilo. Vse vrste spodnje obleke za ženske in moške, kakor: srajce, hlače, krila, bodisi iz šifona ali pa tudi pletene iz volne ali bombaža. — Največja izbira v nogavicah v vseh barvah kakor tudi v vseh velikostih za otroke. — Predpasniki najnovejših krojev iz pisanega blaga, šifona, listra in klota. Stezniki ali moderci od najcenejših do najfinejših. Fini batistasti, platneni in šifonasti žepni robci. — Zaloga gosjega perja in puha.
Vedno sveže blago!
□zsc


Tovarna čevljev v Tržiča, Gorenjsko.
Najmodernejše podjetje monarhije. Otvorit sem lastno prodajalno
la Mao y Ljijl11111111111
Bros štev. 28 (Copva Ušaj.
Gričar & Mejač
Ljubljana, Prešernova ulica 9
priporočata svojo največjo zalogo izgotovljenih oblek za gospode, dečke in otroke.
Hovosti v konfekciji za dame.
B	Pozor, slovenska delavska društva!	O
Cene najnižje.	Kupujte svoje potrebščine pri znani In priporočljivi domači manufakturni trgovini Janho Česnik (Pri Cešniknl LJUBLJHIIH Lingarjeva ulica - Stritarjeva ulica v kateri dobite vedno v veliki izbiri najnovejše blago za ženska in moška oblačila.	Cene namižje.
m	Postrežba poštena in zanesljiva.	m


Solidno izdelane
dežnike m solnčnike
priporoča
po najnižjih cenah
L. Mikusch. tiÄ"?,*.
____/z:
Svoji k svojim!
H. LUKIČ
Ljubljana, Pred Škofijo št. 19.
Konfekcijska trgovina
za dame, gospode, dečke in deklice se najtopleje priporoča.

priporoča svojo bogato zalogo raznovrstnih
voznih koles in šivalnih strojev
= za rodbino in obrt. =
Najboljša, naisifliiriieiSa prilika za Sledenje 1
Ljudsko Posojilnico
registrovana zadruga z neomejeno zavezo
v Ljubljani, Miklošičeva cesta št. 6
pritličje, v lastni hiši, nasproti hotela „Union“ za frančiškanskn cerkvijo
sprejema hranilne vloge in vloge v tekočem računu, za katere jamčijo ne samo njeni zadružniki, temveč tudi
cela dežela Kranjska
in jih obrestuje po
3
O
O
brez kakega odbitka, tako da sprejme vložnik od vsakih vloženih 100 kron čistih obresti 4*75 kron na leto. Stanje vlog je bilo koncem marca 1913 čez 22 milijonov kron. Za nalaganje po pošti so poštnohra-nilnične položnice brezplačno na razpolago.
Načelstvo.
I