Marica II. : Nekaj pedagogike. Nekaj pedagogike. Spisala Marica II.* Povsod po svetu, kakor vidimo iz časnikov in kolikor se lehko prepričamo osebno, vlada nezadovoljnost, nesloga ; ljubezen do bližnjega je pokopana, ljudje so sploh brez vseh uzorov. Da in o čuda ! Današnje tužno socijalno stanje, pravijo, da je zakrivilo naše sedanje šolstvo ! Naš slavni Slomšek pravi: „Družina in šola sestrici sta dve, Nobena brez druge hoditi ne sme !" Temelj vzgoji polaga družina in večji del vzgoje je v njenih rokah. Prve utise sprejema otrok v domačej hiši, in prvi utisi so nelzbrisljivi. Ako je podlaga dobra, zida se igraje naprej, a domača hiša se mora vzlic dobrej podlagi vedno vestno podpirati sé šolo. Kar prinese otrok dobrega v šolo seboj, to je učitelju svet, nedotakliv zaklad, pravše glavnica, katero šola veča in veča na obrestne obresti. Kjer pa nič ni, tam izgublja še celo cesar svoje pravo, se pravi, a če dobi tudi učitelj v šolo otroka, ki je duševno skrajno zanemarjen, vendar ne izgublja poguma, kajti prav tu ga čaka kot človekoljuba najtežja i najlepša naloga. Najhujše je pa za učitelja - vzgojitetja, ako vidi, da starisi podirajo in rušijo njegove vspelie, zatorej naj spregovorim tukaj nekaj o vzgoji otrok. Vzgoja in umetnost, katera se peča z živo snovjo, s človeškim duhom in srcem ; razlikovati jo moramo od izrejc, katera se ozira le na razvoj telesa. Važni sta obe in hoditi morata vedno korakoma, kajti le v zdravem telesu razvijati se more zdrav duh. Vzgojitelj, naj bo oče ali mati, je umetnik in kakor se vsak umetnik ob proizvajanji svoje umetnosti ravna po gotovili vodilih, tako ima tudi vzgoja svoja vodilna načela, po kojih se je ravnati vsakemu vzgojitelju. « Prvo načelo torej pravi, da naj se otrok vzgaja razumno, kar je pa možno le pod tem pogojem, če se ravna vzgojitelj po zakonih nravnosti, to je, da stremi pred vsem za smotrom, narediti iz otroka nravnega, značajnega človeka, kateri se zaveda svoje vrednosti kot človek - kralj stvarstva. Nravstveni zakoni so pa za vse ljudi, torej mora biti pametna vzgoja splošna, občna, ne pa jednostranska. Opazujmo tukaj le nekaj slučajev jednostranske vzgoje : Tako zvanemu libertinizmu je načelo : Lasse die Welt ihren Lauf gehen. Otrok se odgaja brez načrta, kakor se baš püljul)i vzgojitelju in *) Naslaujaje se na „Eucyklopädisclies Handbuch der Erzichungskunde v. Dr. Linđer". 30 Marica II. : Nekaj peđagogikei. i njegovemu temperamentu, ne da bi se zavedal objektivnega smotra. Zastopniki te smeri menijo namreč, da je ves bodoči človek po svojih duševnih in telesnih zmožnostih pripravljen v gojencu kot kal in vzgoja nima po njihovem druzega dela, nego skrbeti na negativen način za razvoj te kali s tem, da jo obvaruje vsake zapreke in beganja. Intelektualizem je jednostranska vzgoja razuma, ki se najrajši bavi z ukom, da duševno obzorje razširja kolikor možno brez ozira na čustvovanje in na značaj gojenca. On je bogat, srce pa zanemarjeno, prazno. Napačno jo tudi, ako se človek že iz mladih nog vzgaja izključno za kak poseben stan, recimo za vojaški, duhovski, plemski itd. Tudi za določeni poklic se ne sme vzgajati otrok, ampak stan in poklic morata se pokoriti občnemu člov. blagru in splošnej človeškej omiki. Stanovski ponos razvije se v značajnom človeku itak pozneje, a če se prezgodaj goji, razvije se iz njega takozvani „Kastengeist", ki prezira vse druge stanove razvcn svojega. Sicer še vlada ta duh dandanes vzlic prosvetljenemu li), veku ! Le poglejmo si naše vojaštvo ! Kedor ne nosi vojaške suknje in „sabljice prepasane", ni človek v njegovih očeh. Poglejmo si nekatere naše visokošolce ! (Nekdo jih je nazival akademično plemstvo). Kedor ne zna latinski in ni bil akademik, ta je daleč pod njimi in blagor onemu, ki najde milost pred njimi. Na krivem potu je tudi takozvana naturalistična vzgoja. Njeni i)ri-staši, njim na čelu Rousseau, trde namreč, da pride človek iz naročja narave dober in da se pokvari v človeškej družbi pod rokami kulture. Nasprotniki pa pravijo, da človek po naravi ni to, kar bi moral biti, temveč da še-lc vzgoja in kultura sploh napravi iz njega človeka Stanje narave je stanje nasilstva, surovosti in krivice. Kant pravi : ,.Ali je človek po naravi dober ali zel ? Ni to ni ono, kajti iz narave sploh ni moralno bitje. To postane stoprv tedaj, ko se njegov razum dvigne do pojmov dolžnosti in postave. Le to se leliko reče, da ima prvotno v sebi mamila do vseh pregreh, katerim se ogiblje, čeprav ga odvrača razum od njih". Imenitni angleški mislec in državnik John Stuart Mili pa pravi : „Vsa hvala, katero žanje civilizacija, umetnost in vsaka nova izumitev, je posredno grajanje narave in njeno nepopolnosti, za katere izboljšanje in ugodnost mora delovati človeštvo". Življenje je boj z naravo in kolikrat ga mora biti človek proti svoji naravi v lastnih prsih ! Naturalistična vzgoja zanaša se celo na naravni razvoj človeških zmožnostij in vzdržuje se vsakega pozitivnega vplivanja na gojenca. Libertinizcm, koji smo omenjali zgoraj, najčešče zabrede slednjič v njeno naročje. Despotična vzgoja pa je nekaka dresura, ki oropa gojenca po nazoru, da je človek po naravi zel, s pomočjo nebrojnih vzgojevalnih pravil in sredstev vsake osebne svobode. Dolski : Na jezeru. — Marica II. : Podoba. 31 Pietistična vzgoja pa vedno in preveč povdarja pregrešnost sveta ter ovira gojenca v samostojnem mišljenju in razvoju značaja. Ko postane tak gojenec samostojen, boji se vsake misli, da bi ž njo ne grešil, kakor učenec ambattha v Aškerčevem „Grešniku". Egoistična vzgoja pa oropa gojenca vsacega zanimanja za človeško družbo ter slepo skrbi za njegovo individualno srečo ; imenuje se tudi praktična vzgoja in žalibog, da se večina otrok odtujuje na ta načiii občnemu človeškemu blagru. Ni gršega pod solnccm od egoista, ki gleda le na svoj — trebuh, čeprav njemu na ljubo oškoduje svojega bližnjega. Že iz mladih nog naj se vadi otrok zavedati kakor ud vesoljnega človeštva in sicer ne samo kakor službujoči, ampak prav toliko svoboden ud, ki ima tudi svoja prava. Vzgoja pa, katera se drži načela razumnosti, loti se vsega človeka v celoti in sicer ne kot samopašnega posameznika, ampak kakor smo že omenili zgoraj, kot uda človeške družbe. Razumen vzgojitelj skrbi za duševno naobrazbo in za vtrjevanje morale v otroškem srcu, kar je posebno važno, ker se ne ve, v kakšne položaje privede gojenca usoda, kadar postane samosvoj. Pride še. Nekaj pedagogike. Spisala Marica II.* (Dalje). Drugo vodilno načelo je, da mora biti vzgoja naravi pri-m e rn a. Razum nam stavi smotre, narava nam pa pomaga s sredstvi, katera nas dovajajo do njili. Vzgoja se mora okleniti naravnega otroškega Marica II. : "Nekaj pedagogike. 55 razvoja, kateri je določen po splošno veljavnih životoslovnih in dušeslovnih zakonih in je odvisen od otroške individualnosti. Umetnost je vzgoja, smo rekli, in pa kakšna umetnost v pravem pomenu besede ! Če slikar na podobi ne najiravi te ali one poteze prav, zbriše jo in jo naredi boljo, umetnik - vzgojitelj pa ne more delati tako s svojo živo snovjo. Ali je napravil pri vzgoji .napako sam ali drugi, ne more se izbrisati in poi)raviti zlcfia, najčešče nikoli več. Na otroka ne vpliva sam, ampak človeška družba in narava ; vzgoja tega vpliva nikakor ne more zabraniti, ampak gledati mora, da ga podredi kolikor toliko svojemu smotru. Prazno bi bilo delo, da bi htel delovati vzgojitelj naravi in človeški družbi nasproti. Ako bi htel n. pr. iztrebiti in pokončati vse slabe nagone gojenčevega srca, namesto da bi ga učil, kako jih mora pokoriti oblasti razuma. Kakor pa ni vse za vsacega, tako se mora tudi vzgoja ozirati na individualnost otrokovo. Individualnost so svojstva posameznika in so odvisna od različnih momentov, kakor od starosti in sp la, zdravja ali bo-lehnosti, od naravi, potem od prirojenih zmožnosti otrokovih in konečno od tega, kar je otrok že postal vsled vzgoje. Pedagogi so že poskušali človeštvo okleniti i)0 individuvalnosti v določene razrede, kar se jim pa noče posrečiti, ker se celo otroci jcdne in iste matere običajno razlikujejo po svojstvih svojega ,jaz". Vzgajaj naravi primerno ! Tega načela pa ne umevajmo napačno, kajti od njega se smejo dati voditi le vzgojevalna sredstva, ne pa smoter vzgoje. Glavni zastopnik te smeri je slovanski, to je naš veliki Komenski. Vzgoja bodi kulturi primeru a, pravi tretje njeno vodilo. Kultura je točasna uravnava socijalnoga življenja po izomiki in delu, po pravu in običajih, po veri, literatui'i in umetnosti, ('as se menjava in ž njim se no menjuje le človek, ampak ves svet. Če čitamo o kulturnem stanju starega veka, se čudimo, kako so mogli živeti takratni ljudje, či-taje pa n. pr. o kulturi ljudožrcev, kolikor se tukaj sploh da rabiti ta izraz, jezijo se nam las.ie. Ua bo vzgoja kulturi primerna, mora stati v soglasju s svojo dobo in mora biti. narodna. Narodna bodi vzgoja, a ne politično narodna. Budi naj v gojencu ljubezen do njegovega rodu in jezika, do domovine, a naj mu ne vceplja v srce one zagrizenosti, katera potem nasiljuje slabejšega. Času primerno naj se vzgajajo otroci in z ozirom na bodočnost seznanjajo naj se s smotri, i)o katerih teži sodobno človeštvo. Gojenca se ne sme odtujevati svojedobnoj kulturi. Seveda ne more biti kultura nikakor voditeljica vzgojiteljeva, kate-rej bi se izročil na milost in nemilost, ampak izkoriščati jo mora za svoje potrebščine. Predno pa i)reidemo k četrtemu načelu, spominjajmo se pregovora 66 Marica II. : Nelcaj pedagogilse. ki pravi: „Srednja pot, najboljša pot", kajti tudi sledeče vodilo svetuje vzgoji, naj se drži srednje poti, kar se tiče realizma in idealizma. Tek kulturnega razvitka jc vedno napredovanje v ztnislu popolnosti. Tega teka se vdeležujcjo zaporedoma sledeče si generacije in vsaka pozneja se veseli na uspeliiii prejšnje. To, kar je človeštvo že doseglo, je realno, za čemer pa še le teži, to je idealno. Ako bi se ljudje vzgajali v zraislu skrajnega, pretiranega realizma le za v istem hipu obstoječe razmere, bilo bi z napi'edkom pri kraji, ako bi jih pa vzgoja navajala in pripravljala le za bodoče ideale, živeli bi v nekem izmišljenem svetu in bi se čutili nesrečne v obdajajočem jih realizmu. Vzgoja moia držati gojenca v sredini med obema, da ga uči ceniti in uživati uspehe, s katerimi se ponaša kulturni tek do točasne dobe, navduševati pa ga mora ob jednom za vzore resnice, lepote in blagosti, za katerimi moramo stremiti — kar je naša sveta dolžnost, kojo nam nalaga hvaležnost do naših prednikov, katerih delo nadaljujemo — da se jim približa realizem kolikor možno. Vzgoja mora biti nadalje resnična. Vsak pojav, kar se dostaje vzgojitelja in in gojenca, mora popolnoma odgovarjati resnici. Licemerstva in svetohlinstva naj gojenec niti po imenu ne pozna, vzgoji-teljeva oseba pa mu bodi uzor resnice. In ravno zoper to točko se greši tolikrat ! Najprvo z vzgledom! Otroci se igrajo v sobi, oče in mati sta poleg v pogovoru. Mati pogleda skozi okno. in vidi, da prihaja nekdo k njim, a to jej ni po godu. Vsa nevoljna zakliče svojemu možu : „0h, da bi jo ta in oni, glej, tista sitna, klepetava doktorica in Bog zna kakšna še, gre k nam. Mar bi rajše doma ostala!-' Otroci vse slišijo! Obiskovalka potrka in jedva vstopi, obsiplje jo gospodinja najsladkejega obraza z brezkončnimi ,Dobro došli !" Otroci so zapazili tudi to in presodili natanko, kaj je istina, kaj je laž na tem prijaznem sprejemu. Naj|)rej se igrajo na tak način s svojimi punicami med seboj, potem prevarjajo svoje tovarištvo in slednjič vzgojitelje. Drugič se proti načelu resničnosti v vzgoji greši s preveliko strogostjo, katera zamori odkritosrčnost. Z ljubeznivo potrpežljivostjo otvorijo se ti nehote mlada srca, ki čutijo v svojoj slabosti potrebo, okleniti se močnejega ; despotična strogost in pa nezaupljivost od strani odraslih strmoglavi jih pa v naročje trdovratnosti, lažiijivosti in licemerstva I Ako gojenec toliko zaupa vzgojitelju, bodisi očetu ali materi ali učitelju, da mu prostovoljno pripozna svoj pregrešek, ne zasluži kazni, kateia bi bila v tem slučaju barbarstvo, otrok naj temveč čuti, da je poštenost toliko vredna, da ga je rešila telesno kazni. S tem, da se je otrok v solzah spoznal krivim, kaznovan je itak že moralno, moralna kazen jc pa mnogo večjega vpliva od telesne. Otrok naj čuti, da poštenost zmanjša napako, čeprav ne odvrne vselej kazni, katero pa vselej poveča laž in hinavstvo. Marica II. : Nekaj pedagogike. 57 Vzgoja mora b i t i j e d n o t n a. To se pravi, kar jeden sezida, naj ne ruši drugi. Recimo n. pr. oče -pride s šibo, mati prime pa-glavčka (svojega „srčka') za roko, pa ga odvede očetu izpred nosa. Ali pa narobe : mati namaže neporedneža z lesenim oljem, oče ga pa vzeme na kolena, briše mu solze, ki malo da ne teko skupaj, obljubuje mu cu-krčka itd. Kakor hitro zapazi gojenec, da ima zagovornike, izgubi kazen svoj pomen in svoj upliv. Še jeden slučaj ! Otrok se prijoče iz šole. — ,Kaj ti je Tonček?" „Zaprt sem bil!' — „Zakaj ?" — ,Znal nisem !" — ,,E, saj učitelj tudi menda ni modrosti jedel z največjo žlico'itd.vsipljejo se vpričo učenca različne, redkokedaj laskave opombe nad učiteljevo glavo, namesto da bi šla domača vzgoja šolskej na roko. Nadalje pravi, da se naj vzgoja i) r a v i 1 n o poslužuje vzgojevalnih sredstev. Predno doženemo do konca to načelo, moramo spregovoriti besedico o vzgojevalnih sredstvih. Vse, kar vzgojitelj izkorišča in česar se poslužuje v dosego svojega namena, so vzgojevalna sredstva. Kakor smo že sli-ali, vzgojitelj ne vpliva sam na gojenca, ampak človeška družba, narava itd. Celo odtegniti se temu vplivanju ne more, pač pa si ga lehko podvrže s pomočjo dovoljenja in prepovedi. Oče -dovoljuje otroku vse, kar je dobro zanj in mu odteguje vse, kar bi mu moglo škodovati. Kar se dostaje telesa, dovoli mu dovelj hrane, gibanja, počitka in spanja in sploh, kar je treba za zdrav razvoj človeškega telesa. V duševnem oziru moi'a jemati ozir na družbo in na vzglede, na delo in počitek in na zabavo. Vzgojitelj mora biti konsekventen. Kar je danes prepovedal, ne sme dovoliti jutri pod istimi razmerami. Če se otrok radovoljno ne pokori vzgojiteljevej besedi, mora se prisiliti in sicer ne z različnimi obljubami, kakor se dogaja to običajno : ,Ivko, vstani, hitro vstani, potem dobiš vso smetano na kavo!" Ali pa: ,.Pridkana naša punčika pojde takoj spat, kaj ne da in dobi krajcar zato, da si jutri kupi cukrčka". Ukaz je tudi vzgojevalno sredstvo ! Ukaz naj bo kratek in jedrnat no cela postna pridiga. Dobro se mora premisliti, ako je otrok tudi zmožen odzvati se ukazu, kateri naj se nikoli ne podpira z vzroki ! Preveč obsipati gojenca z ukazi nikakor ni dobro, ker se tako potrel)no krši njegova samostalnost. Negativen ukaz je prepo ed in ravno ta je Jako nevarna, kajti prepovedan sad draži poželjivost še enkrat bolj. Razven ukaza se še lahko vpliva na učenca z naročilom, ki se obrača do gojenčeve marljivosti, z nalogo, katera zahteva njegove spretnosti; pozneje se otrok vzgaja tudi s i)omočjo sveta in opomina in konečno s prošnjo. Majhna naročila, sosebno če so znak zaupanja, zelo povzdignejo vrednost gojenčevega ,.jaz" pred njim samim Naloga ne sme presezati otroškega duševnega obzorja, če pa je vendar 58 Dolski: Naročilo. le težka, mora se otroku pomagati, kajti drugače obupa in zgubi zaupanje v svoje moči. Ukazov, smo dejali, ne smemo podkrcpljati z vzroki, kajti avtoriteta vzgojiteljeva mora biti otroku dovolj, svet pa, ki nam tudi rabi kakor vzgojevalno sredstvo, mora se podkrepiti z vzroki, da gojenec uvidi, da ima vzgojitelj prav. Kavno tako je z opominom. Kar se pa tiče [iroš-nje, je ista znak velike slabosti, a v skrajnih slučajih se včnsih uporablja uspešno. Recimo n. jtr. mati prosi izgubljenega otroka naj se vrne na pravo pot. V poznejšej dobi je vpoštevati prošnjo kot vzgojevalno sredstvo, v otroškej dobi pa je naravnost smešna in pokvari vzgojitelju vso avtoiiteto, Pride še. Nekaj pedagogike. Spisala Marica II. (Dalje). Nadalje govorimo o kaznih in pa o obdarjcvanji otrok. Prve so gotovo neprijetne, plačilo pa jc prijetn