NEKAJ MISLI OB DELU PEDAGOŠKE SEKCIJE
NA in. KONGRESU ZVEZE SLAVISTIČNIH DRUSTEV
Šolska reforma, ki jo je priklical naš družbeni razvoj, je prinesla nove poglede pa tudi nove potrebe v naše šolstvo.
Obvezna osemletna osnovna šola, strokovne šole, učiteljišča, gimnazije so pričele ¦ z novim učnim načrtom, ki je sicer bližji življenju, vendar veliko zahtevnejši od prejšnjega. Od učitelja terja večjo razgledanost in pedagoško usposobljenost. Ob vrzelih, ki so se pokazale v našem znanju in naših privajenih načinih dela v razredu, smo začutili, da nekaj z našim šolanjem ni bilo v redu in da je tesna vzročna povezanost med posameznimi šolami od osemletke do univerze.
Veliko zanimanje slavistov za predavanja na pedagoški sekciji kaže, da so ta vprašanja žgoča zlasti po bratskih republikah, kjer so se že pokazali prvi rezultati novih učnih načrtov, ki so jih začeli uvajati pred nami, pri nas pa jih puščamo še vedno nekako ob strani.
S sodelovanjem Zveznega zavoda za napredek šolstva v Beogradu in z velikim razumevanjem predsednika dr. Bratka Krefta smo skušali dati s predavanji na pedagoški sekciji poudarek zlasti reformi šolstva in problemom, ki so ob njej nastali. Jasno je, da v tako skopih referatih nismo mogli dobiti odgovora na vse tisto, kar nas vznemirja, vendar pa so izstopili nekateri problemi, o katerih bi veljalo razmišljati.
60
Zal sta zaradi odsotnosti predavateljev odpadli predavanji predsednika komisije za materin jezik pri Zveznem zavodu za napredek šolstva dr. Ilije Mamuzića o primerjavi republiških učnih načrtov o ustnem in pismenem izražanju in jezikovnem pouku ter predavanje Mirka Pavlovskega iz Skopi j a o dosedanjih izkustvih novega učnega-načrta v osemletni osnovni šoli in gimnaziji v Makedoniji.
Hrvatski slavisti, ki so se, kot kaže, lotili najbolj organiziranega in smotrnega pedagoškega dela ob noverri učnem načrtu, so predvsem podcrtavali vlogo, ki jo daje novi učni načrt ustnemu in pismenemu izražanju. Naloga slavista je razbiti nekdanjo utesnjenost, ki jo je šola vnašala v učenčevo izražanje, ter iskati načine, kako uvajati otroka v ustno in pismeno izražanje, ki naj bo v šoli prav tako sproščeno kot pri igri. Učitelj naj s togimi pravili ne zatre otrokove ustvarjalnosti, temveč naj jo zgolj usmerja (Stjepko Težak, Zagreb).
Tudi Stanko Dvoržak iz Zagreba je med glavnimi značilnostmi in prednostmi novega učnega načrta za gimnazije podčrtal vlogo, ki sta jo dobila študij jezika ter ustno in pismeno izražanje dijakov.
Dorde Zivanović iz Beograda je poudaril važnost dikcije in akcentuacije za pra-vüno razumevanje literarnega dela ter potrebo, da se učitelji poglobe v študij pravorečja.
Proti formalizmu in dogmatizmu pri pouku slovnice je nastopil Dorde Rašovič iz Titograda. 1
Drugo vprašanje, ki je izstopilo iz referatov, je obravnava literarnega teksta. Po naših šolah dajemo še vedno prednost literarni zgodovini, zanemarjamo pa idejno, sociološko, stilno in estetsko analizo del. Zmagati mora načelo, da je osnova analize literarno delo, ki ga moramo obravnavati kot celoto, in šele od dela prehajamo na literarno zgodovinsko in literarnoteoretično ter jezikovno obravnavo (Tvrtko Cubelič, Zagreb, , Dorde Bajič, Novi Sad).
Diplomske naloge, ki smo jih sprejeli kot novo, sodobnejšo obliko mature, so še vedno vprašanje, ki ga nismo še dokončno rešili. Z bolj domiselnim, problemskim, samostojnim seminarskim delom, ki naj bi črpalo vsebino predvsem iz sodobnosti, lahko pripravljamo dijake za samostojno delo ob diplomski nalogi (Jože Sifrer, Jesenice).
Tretje vprašanje, ki je prišlo na kongresu do izraza, so učbeniki in učila. Svoje misli, kakšna naj bi bila sodobna čitanka, je prikazal Geza Kikič iz Bosanske Krupe. Zavzemal se je za sodobne literarne tekste, prikaze iz NOB ter tekste iz kulturne ter politične publicistike, ki naj bi bili bogato umetniško ilustrirani. Zal nismo na kongresu spoznali stališč hrvatskih slavistov, ki so pri Zavodu za napredek šolstva izdali kritično študijo o naših učbenikih. Med učbeniki za literaturo nimamo zgodovinske in sociološke ter metodične obravnave mladinske književnosti, ki jo učitelji prvenstveno obravnavajo v osnovni šoli.
Tudi avdiovizualna sredstva, ki jih je praktično z magnetofonskimi posnetki prikazal Hrvoje Juračič iz Zagreba, se v naših šolah premalo uporabljajo in bi morali več in globlje razpravljati o njih.
Te bistvene ugotovitve kongresa o metodah, ki jih zahteva novi učni načrt od slavista, pa so nakazale nujno reformo študija slavistike na fakultetah in drugih pedagoških ustanovah.
Slavist naj bi poslušal poleg rednih predmetov še dve leti splošno in mladinsko psihologijo ter več ur specialne metodike in obiskoval seminarje za pripravo nastopov (Stane Mihelič, Ljubljana). Na fakulteti bi morali uvesti kolegije in seminarje za stilistiko in kulturo govora (Stanko Dvoržak, Zagreb). Slavist se mora že na fakulteti spoznati z estetsko analizo del, sociologijo, psihologijo ustvarjanja in obravnavo književnih del (Tvrtko Cubelič, Zagreb). Seznaniti bi se moral z idejnim, zgodovinskim in estetskim razvojem mladinske književnosti.
Čeprav delo pedagoške sekcije ni prineslo dokončnih rešitev in odgovorov na vrsto vpraašnj, ki zanimajo slavista pedagoga, je vendar opozorilo na probleme, ki jih mora reševati ZSD, če noče zaostajati za družbenim razvojem, ki zahteva novo šolo in nov način pouka ter tesnejšo povezanost najvišjih ustanov s prakso, t. j. z osnovnošolskim in srednješolskim poukom.
Da bomo uspeli v tem, pa je potrebno organizirano delo: pedagoška mreža po šolah, analiza učnih načrtov v praksi, analiza ustnega in pismenega izražanja dijakov, študij in kritična obravnava posameznih vprašanj od uvajanja v književnost in v jezikovni pouk do učbenikov in modernih učil. V tem pa bomo uspeli zgolj s tesno povezavo osrednje ped. sekcije ZSDJ z Zavodom za napredek šolstva v Beogradu in s povezavo republiških SD z republiškimi Zavodi za napredek šolstva. Marija Jamar
61