Odkod  poznamo pirhe?
(Švicartka   pripovedka)
V zgodnjem srednjem veku v švi-carskih vaseh še niso poznali petelina in kokoši. Lc malo dežel na svetu sc je takrat lahko pobahalo, da imajo tc živali, ki so prišle iz daljnega Vzhoda v Bvropo. Kmetje so poznali takrat lc jajecca ptičev.
Nekcga dne je prišla k revncinu mlinarju plemenita gospa, vojvodinja Kozalija, soproga vojvode h Aymara, s svojima dvema otrokoma in služab-nikom. Prosila je mlinarja, naj jim da prenočiščc in naj jih ima nekaj časa pri sebi. Bežati so namreč morali pred nekim okrutnim neprijateljem in so ostali brez zaščite, ker jc bil odscl aymarski vojvoda na križarsko vojno. Mlinar jih je gostoljubno sprejel pod svojo streho in jim odkazal stanova-nje. Drugo jutro ga jc prosila gospa za nekaj jajčec, da bi pripravila scbi in otrokoma jajčno jed za zajtrk. To-
da siromašni mlinar ji je maral pri-znati, da do tedaj še ni nthčc v vasi videl kurjih jajc, kaj Šc. da bi vedel, kakšen okus imajo.
Ccz več dni pa se jc vrnil v mlinar-jcvo hišo služabnik, ki jc potoval ne-koliko daljc preko gorovja in prinesel s seboj kletko s petclinom in treini kokošmi. Vsa vas se je zbrala in ob-čudovala nepoznane, plsane živalce. Kokoši so pa legle jajca in pričele valiti. Piščeta, ki so se hranila z zr-njcm na mlinarjevem dvorišču, so se množila, zrasla so in pričela sama leči jajca.
Ko jc bila prcccjšnja množina. jajc pri hiši, bilo je ravno o velikonočnem času, jih jc dala gospa skuhati in jih je na velikonočno nedeljo rdeče, rument> in modro poslikane podarila vsem otrokom tiste vasi, ki tako dobre jedi šc nikdar niso jcdli.
Tako jc nastal v Švici običaj, ki se je razširil tudi drugam, da si namreč za vcliko noč podarjajo otroci in od-rasli pirhe pa  tudi druija darila,