Izhaja vsak četrtek • Posamezna številka stane Oin 1*50 Celoletna naročnina Din 35'— • Čekovni račun: „Straža v viharju", Ljubljana, št. 16.790
Ljubljana, 11. maja 1939	£	Leto	V	—	Številka	28
viflaKjUs
Izdaja: Konzorcij „Straže v viharju" (A. Tepež) • Urejuje: L. Klauž Uredništvo in uprava: Ljubljana, Miklošičeva 5 * Tisk Jugoslo*. tiskarne (J. Kramarič)
l
Litvinov - Molotov
Kljub poskušani ohranitvi ravnodušja v evropskih diplomatskih središčih in njih tisku vendar ne enim ne drugim ni posrečilo pri-^fiti presenečenja, ki ga je povzročil odhod ^■ifvinova iz vodstva sovjetske diplomacije. Nekateri naivni ljudje so celo poskušali pre-Pfičati javno mnenje, kakor da je v ozadju te spremembe neko »mistično« zbližanje med "RSS in Nemčijo, ki seveda prav zato »ni ^zložljivo«. Površno poznanje vsebine »Mein ^ampf« (ki po dosedanjih znakih izgleda, da ostal vodilo Hitlerjeve politike) — in dia-^ktike marksizma bi, ne glede na vsem vidno ^varnost, ilahko zadostovalo, da bi tudi najbolj ‘ahkoverni človek zavrgel tako tolmačenje.
Kaj bi torej mogla pomeniti ta sprememba?
Na kongresu Kominterne leta 1938 js Stalin dobesedno takole izrazil delegatom Svetovnega komunizma njihov mednarodnopolitični ABC:
»Obnovitev revolucionarne dejavnosti v dovolj širokem obsegu ne bo mogoča, ako ne bomo znali izkoristiti obstoječih nasprotij med kapitalističnimi državami v svrho, da jih počnemo v medsebojni oboroženi spor. — ^arks - Engels - Leninov nauk n a s uči, da mora vsaka, resnično sPlošna vojska sama po sebi (av-mati en o) končati v revoluciji. ®]stveno delo naših strank — sester v inozemstvu je torej v tem, da olajšajo izzvanje (provokadijo) takega konflikta. Oni, ki tega n_e razumejo, ne razumejo ničesar o revolu-Cl°narnein marksizmu. (!) Upam, da boste ^Pomnili na to tovariše, katerih delo vodite. Odločilna ura bo bila.«
Lahko, da Stalin sam ne verjame v tako l2Polnitev te svoje prorokbe. Toda, nobenega Razloga nimamo, da bi bolj verjeli zmedenim, “rugo drugemu nasprotujočim si ugibanjem Poloficielnih diplomatskih komentarjev, kot Pa priprostim razlagam komunističnega šefa Stalina.
*
Pa še eno posredno pojasnilo.
Po čudnem naključju je neki Lucien Lorain ^r§el te dni na pariški književni trg precej uhovito pisano razpravo z vprašalnim na-® ovom:	Polom marksizma? Lorain
°Cl- Da, polom politično organizi-fanega marksizma izven URSS, toda '2Po!nitev Marxove dialektične p r e -j°kbe o razvoju svetov n o-gospo-^ r s k e strukture v komunizem. «0 se ozremo po sodobnem svetovno-gospo-jarskem prostoru, — kaj vidimo po mnenju 'Oraina: tehnično in finančno koncentracijo gospodarskega procesa, na tem koncentriranem useku skoraj do kraja izvedeno ločitev last-lne in njene eksploatacije, brezpomembno razdedinjeno maso delničarjev, osredotočenje
gospodarskega vodstva pa baje v rokah zredčene kaste upravnikov velikih družb za financiranje koncentrirane proizvodnje. Na drugi strani pa progresivno napredovanje gospodarske etatizacije, ki da ni nič drugega kot politična koncentracija gospodarskega vodstva in procesa samega. Razlika med »demokratičnimi« in »fašističnimi« državami v pogledu na doseženo stopnjo od Marxa predvidene gospodarske evolucije je baje samo'v tem, da je politični značaj splošnega pojava gospodarske koncentracije v slednjih izrazitejši.
Po mnenju Loraina je na splošno gospodarska evolucija torej »že« dosegla stopnjo, ki jo je Marx označil kot gospodarsko zrelo za odločilni svetovni revolucionarni sunek.
Toda za ta sunek ni političnih pogojev: organizirani komunizem je tako v »demokratičnih« kot v »fašističnih« državah daleč preslab, da bi v normalnih razmerah mogel sploh misliti na podoben »sunek«.
Tu ni treba drugega, kot navezati gornjo Stalinovo izjavo, da spoznamo ta »mistični« račun: Politični okopi, ki zapirajo pot revolucionarnemu sunku, se morajo zrušiti po lastni »dinamiki« — v medsebojnem imperialističnem klanju »demokratičnih« in »fašističnih« držav.
*
Toda, kaj ima vse to ugibanje opraviti z zamenjavo Litvinova po Molotovu?
Litvinov je simbol in poosebljena taktika »ljudske fronte«, »antifašizma« itd. V ta namen je spravil Sovjete v Ženevo, kjer je dobro vršil in dovršil svojo nalogo. Toda, v kapitalističnem svetu velja načelo »daj — dam«: in Litvinov se je vpletel v diplomatske mreže, kjer se vsaj na papirju sprejemajo tudi obveznosti. Dokler te obveznosti niso presegale diplomatskega okvira, je prisotnost in »sodelovanje« cilju sovjetske zunanje politike, kot ga je jasno opredelil Stalin, samo koristilo. Stvar pa se je spremenila Janško jesen in se zaostrila letošnjo spomlad: Sovjeti so prejeli vabilo za sprejem vojaških obvez. No, in oni sovjeti, na katere je Hitler neštetokrat zmetal ogenj in žveplo, se tokrat ne vedo odločiti. (Kako to? Ali ne morda zaradi tega, ker:
1. bi neposredno popolno vojaško sodelovanje URSS brez pridržkov na strani enega izmed »kapitalističnih« blokov nasprotovalo Marx.ovemu obrazcu razvoja in tehnike svetovne revolucije in bi poleg tega utegnilo zaradi ravnotežja sil odločilno klanje celo preventivno preprečiti;
2. bi v tem primeru URSS oz. njen režim utegni! sam biti kot prvi deležen prokletstva, ki ga Marxova dialektika prorokuje kapitalističnemu svetu v primeru splošne vojne. In
kdo naj potem v jutru po dovršenem klanju sproži, organizira in vodi revolucionarni »sunek« na svetovnih ruševinah ... Bolj kaže torej čakati in se pridružiti klanju le indirektno »od zunaj«.
Ali ni zato kazalo v Evropi že preveč družabno udomačenega in politično vezanega Litvinova v teh morda odločilnih trenutkih potegniti iz evropskega parketa domov?
In Molotov? Predsednik ljudskih komisarjev, diplomatski analfabet, marksistični na-učnjak, krotitelj v domačem zverinjaku — ta se bržkone ne bo mnogo sprehajal po Evropi.
*
Ali lahko še računamo na -osnovni zdravi čut razklane Evrope? Ali bodo odgovorni voditelji narodov še pravočasno spoznali, kdo je vtihotapil fatalno ideološko formulo fašizem : antifašizem tudi na zunanje-politično področje, za katero je na-
Oanašnjja številka vsebuje:
Akademski narodni blok Je postal strankarsko-politččno orodje Madiarskl katoličani in rasizem Nai zrelostni izpit
vadno geografija bila odločilna? In kdo ima poleg glavnega krivca še interes na medsebojnem spopadu narodov v območju zapadno-evropske kulture?
Evropa pobotaj se in odloži orožje, sicer bo na tvojih ruševinah zavladal moloh komunizma in revolucije, ki preži pred tvojimi vrati.
Univerza in totalitarizem
Težko se da v zadostni meri oceniti važnost akademskega študija za bodočnost naroda in sveta sploh.
Akademsko izobraženi ljudje so tisti, ki nosijo kot uradniki usodo države v svojih rokah, ki kot šolniki vzgajajo mladi inteligentni naraščaj, ki so kot državniki in diplo-m»tje odgovorni za mednarodni položaj, ki kot znanstveniki kažejo pot k resnici ali zmoti, ki kot zdravniki skrbijo za ljudsko zdravje, pa tudi za moralo itd.
Visoka šola za te življenjske naloge so univerze. Ali univerze to svojo nalogo.danes dobro izpolnjujejo? Iz vseh delov sveta nam zveni »Mene, Tekel« za naše univerze! Položaj v svetu je tak, kakor v smodnišnici, kateri se pravkar bliža zlobna roka z vžigal-no vrvico.
Militarizem
Anglija je prvič v zgodovini uvedla splošno vojaško dolžnost; miroljubna Holandija se oborožuje; Poljska je mobilizirala več letnikov, češ zdaj ni več čas govorjenja, ampak molčanja in nasajanja bajonetov. Mrzlično se pogovarjajo med seboj vojaški izvedenci, zastopniki držav tega in onega bloka! 2e beseda »blok- je gorostasna! Veliko stvari se pripravlja, vse je v silni napetosti.
Vsi državniki tu in tam zagotavljajo: hočemo mir, vojna bi pokopala pod seboj evropsko kulturo. A kljub temu vse države divje tekmujejo v oboroževanju. Jc prava vojaška psihoza v svetu, blaznost militarizma obseda narode. Ta militarizem je splošen in se razteguje na vse sloje in na vse panoge gospodarstva. Najnovejša modrost Evrope je: brezposelnost se odpravi s tem, da ljudstvo zaposli v vojni industriji. Pravo proklestvo leži nad Evropo, nov malik je postavljen na evropske oltarje: malik tankov, letal, to-
pov, malik militarizma. Ta militarizem je totalitaren, vse mu mora služiti. Je to pravi moloh, ki požira premoženje narodov, ki morajo brezpogojno obubožati ob takih izdatkih.
Krivci
Neposredni krivci tega stanja so ti in oni državniki; toda glavno krivdo nosi ozračje sovraštva, ki je nastalo iz malikov, kapitalizma, nacionalizma, imperializma! Ljubezni in medsebojnega spoštovanja med narodi ni, ker so postavili narodi človeka, raso, narod, domovino ali uživanje, pohlep namesto Boga in krščanske morale. Sedaj jemo od sadov naukov francoske revolucije in Rousseaua o su-vereniteti ljudstva, 'naukov Kanta o avtonomni morali, H eg e 1 a o absolutni božan-stveni naravi države, naukov pozitivnega prava, naukov materializma, ki zanika človeško dušo in jo izvaja iz živalstva, materializma, ki uči nebrzdanost spolnega uživanja, dovoljenost splava in razporoke itd.
Iz idej in tifečel izvirajo posledice v sedanjem položaju sveta: in za napačne, krive ideje so odgovorne univerze. Polni, zvrhani del krivde nosijo na tem stanju v svetu univerze in predvsem njihov framasonski idol: polna svoboda znanosti in vesti itd., ki noče nikjer, ne v božji ne v človeški postavi priznati moralne omejitve.
Totalitarna vzgoja
Mladina na univerzah ne dobi idej in smernic za svoje moralno in duhovno življenje, univerze niso zadostne šole za življenje, ampak zgolj strokovno - tehnične učilnice, v katerih akademiki nikdar ne dobijo enotnega zaokroženega življenjskega nazora.
Toda vzgoja šole mora biti »t o t a 1 i t a r -n a« v tem smislu, da zagrabi dušo in telo,
(Dalje na 2. strani.)
intelektualno in etično stran človeka. Mi katoliki se »Kristusovega totalitariziha« (»vse obnoviti v Kristusu«) nismo upali uvesti, in Evropa je postala polovičarska. Uvedli so pa drugi totalitarizem komunisti in nacionalni socialisti. Razumeli so, da je to, kar človek zna in ve, manj važno kot to, kar človek je in hoče biti!'Razumeli so, da je treba vzgojiti »raso«, totalitarno osebnost človeka, ki naj motri iz enotnega vidika vse probleme! Njihovo zrelišče je sicer zmotno, a učili so nas to, da mora biti vzgoja enotna in celotna.
Za katoliškega akademika je gotova zelo važno, da dela pravočasno izpite, a prav tako važno je, da se izkleše v radikalno nadnaravno usmerjeno osebnost! Univerza mu žal
tega še ne daje; zato morajo to nadomestiti katoliška društva, a to bo ostal vedno le surogat, ker univerza s svojim velikim aparatom in s svojimi sredstvi tako zaposli akademika, da stopi vse drugo v ozadje.
Nekateri se zgražajo nad našo ideologijo, prav tako pa je jasno, da bo totalitarizem zajel vse univerze Evrope; države so se začele zavedati, da je šolstvo itd. le preveč pripraven aparat za izoblikovanje mlade generacije.
Blagor Evropi, če bo to krščanski totalitarizem, ki bi popolnoma odgovarjal zgodovinski psihi Evrope! Gorje pa nam, če bo to kateri koli drugi totalitarizem!
Naš zrelostni izpit
Nedel/ske misli
PETA POVEUKONOČNA NEDELJA.
k'o se je Kristus poslavljal od svojih učencev in ko jih je po vnebohodu nameraval pustili same. jim je poleg velikih izročil, ki so se tikala njegovega odrešilve-nega dela na zemlji, dni tudi nekatere nasvete in naročila, ki so kljub veliki pomembnosti vendarle bolj osebnega in prisrčnega značaja.
V	nedeljskem evangeliju se čila odstavek, ki že spada v to vrsto. Ob slovesu Jezusovem so bili apostoli nekoliko potrti in zbegani. Nič prav si sami brez Kristusu niso upali stopiti v življenje. Kristus pa jim v to njihovo malodušnost lepo odgovori: »Vezi med vami in menoj ne bodo potrgane. V mojem imenu se obračajte na Očetu. Prosite in boste prejeli.« Torej molitev! Molitev res ni edina, a je nad ose važna vez z Bogom. Tudi druge vezi morajo bili na vse zadnje z molitvijo povezane.
I življenju poprečnega meščana, ki mu ure tečejo natančno a naprej določeno, so molitoe na splošno precej plitve in vsakdanje, recimo naučene in tako nič doživete. Vedno me boli, kadar gledam mlade ljudi v cerkvi. Obnašajo se tako. kakor da bi z molitvijo res ne vedeli kaj početi. Zakaj tako? Tem ljudem je pojem božje vsemogočnosti še tako malo zgovoren, da se okrog njega počutijo, kakor da bi ga ne bilo. Ali pojem večnosti! Kuj je to človeku na sredi življe-
nja drugega kakor lep zvok? Pa naj še luko globoko umsko o njem razpravlja, vendar se i> sredo njegovega življenja in bitja ne da vsaditi. Vse tako dolgo pa bo manjkalo pretresljivega doživetja, ki dušo zdrami in jo napoti k Bogu v molitvi. Nekaterim ljudem je tudi pojem človeške slabosti in odvisnosti od Boga silno malo zgovoren. Morda ga res nu sebi ali najbližji okolici še niso doživeli, ali pa so tako topi, da gu doživeli niso zmožni.
Kako velika modrost je v pregovoru: Kdor moliti prav ne zna, ta naj nu morje se poda! To se pravi z drugo besedo: Kdor še ni doživel pojmu božje vsemogočnosti in človeške slabosti, res ne zna ,še prav moliti. Zato nuj gre tja, kjer bo občutil z vso pretresljivo resnostjo: V tem trenutku mi samo vsemogočni Bog lahko pomaga; sum sem popolnoma brez moči. In tak potem vse drugače posluša Kristusovo besedo: »Ako boste Očeta kaj prosili v mojem imenu, vam bo dal.«.
Seveda se pravi v Jezusovem imenu moliti. tako kot je Jezus molil: »Oče ako 'je mogoče... Vendar ne moja, ampuk tvoja volja naj se zgodi!<
Prihodnji teden so prošnji dnevi. Cerkev želi, du bi vezi z Bogom po molitvi še ojačili. Ali ne bi bilo prav, ko bi, če že k procesiji ne moreš, šel k sveti maši in molil tako res od srca za dušne in telesne potrebe sebe in vsega krščanskega sveta.
Madiarski katoličani in rasizem
Rasistična ideologija, katero je Cerkev že večkrat obsodila, sili preko meja Nemčije zlasti na Madžarsko, kjer se je v zadnjem času razvilo močno rasistično gibanje. Zaradi tega je nastopil proti temu gibanju madžarski episkopat in madžarske katoliške organizacije.
V	škofiji Vacz je Skof Hanauer izdal pastirsko pismo, iz katerega posnemamo naslednji odstavek: »Pri nas država ni sovražna Cerlkvi kot je to v novih -diktatorskih državah, kar je zvezano z vedno večjim odpadom od katoliške Cerkve. Toda mi že slutimo nasprotja, ki se tudi pri nas porajajo proti Cerkvi. Treba bo, da temu posvetimo vso pažnjo. Ne vemo, kaj nam bo prinesla bodočnost.«
Prav 'tako je nastopil proti rasizmu škof Shvoy: »Lani se je poostril boj med krščanstvom in novim poganstvom. Jasno je, da to ni boj na življenje in smrt kot je divjal v Španiji. Novo poganstvo pa na drug način zastruplja duše mladine. Tej predstavlja Cerkev kot zločinko in katoliški nauk kot največjo absurdnost, kar jih (zgodovina pojmi.« Ko nato govori Shvoy o položaju Cerkve v Nemčiji, nadaljuje: »/Pri naših ibližnjih sosedih je zavzel ta boj nevarno širino. Oni tam mislijo, da je življenje brez Boga edina pot, ki vodi k socialnemu in nacionalnemu prerojenju.« Svojo poslanico je zaključil z naslednjimi besedami: »Proti tej nevarnosti moramo katoličani po-
staviti svojo fronto. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je mogoče kak svetovni nazor premagati le z 'drugim in da je v tem boju orožje duh. Da bomo mogli premagati fanatizem na njih strani, nam je potrebna močna in goreča vera.
V	istem času, ko so bila izdana pastirska pisma madžarskih škofov, je začela boj proti rasističnemu novemu poganstvu tudi Zveza katoliških društev. Priredila je v ta namen 2300 zborovanj po vsej Madžarski. To množico zborovanj je pričel nekdanji predsednik parlamenta Karel Hussar v mestu Baja, kjer je med drugim dejal: »Če ti krivi preroki skušajo Kristusov nauk zapostavljati mitu rase in krvi, če skušajo ustvariti nov red brez Kristusa, jim kličemo vedno: Nikoli. Mi hočemo ustvariti skupnost, v kateri bodo Kristusovi zakoni veljali za vse. Ne verujemo, da bi moderne zablode mogle preobraziti svet. Opozarjamo vas na nevihto, ki se bliža. Cerkev se od preganjanj po rimskih cesarjih ni nahajala pred tako 'težavnim bojem.«
Temu so se pridružili tudi zdravniki, organizirani v »Družbi sv. Luke«. Dr. Zoltar Rethy je v svojem govoru, v katerem je zavračal Rosenbergov nauk, dejal med drugim, da je edini pogoj za ohranitev čistosti rase in krvi spoštovanje krščanskih zakonov o poroki.
V	ljubljanskem »Slovencu« smo v torek na uvodnem mestu brali, da »slovanski narodi uprav danes polagajo svoj zrelostni izpit pred strogim učiteljem, ki se imenuje zgodovina.
Če to velja za kakšen narod, velja prav gotovo za slovenskega. Davno umrli rodovi, ki so slovensko zemljo ljubili, jo branili in za njo trpeli, gledajo na sedaj živeči rod Slovencev. Poznejši rodovi bodo sedanjega klicali na odgovor za usodo našega naroda v bodočnosti.
Kakšna vprašanja nam «tavijo pri našem zrelostnem izpitu?
Prvo vprašanje: Ali veste koliko je Slovencev in kje prebivajo?
Sramota nas bo oblila, ker na takšno pri-prosto vprašanje v veliki večini ne znamo odgovoriti. Ne znajo odgovoriti naši izobraženci, ki jim je poverjeno vodstvo naroda. Ne znajo odgovoriti naši šolniki, ki jim je poverjena vzgoja naše mladine. Ne znajo odgovoriti starši, ki naj predajo slovensko izročilo svojim otrokom. Ne znajo odgovoriti mali in veliki šolarji, po ljudskih šolah prav tako malo, kakor po naših vseučiliščih, ker jih mikdo tega ni naučil, in nikdo v njih ni budil želje po tem znanju. Ne znajo odgovoriti po naših stoterih in stoterih društvih, prosvetnih, kulturnih in gospodarskih, ker jim nikdo o tem ni predaval, ker noben »organizator« takega pouka ni smatral za izobrazbo.
In vendar bi moral v časih, kot je dana-šen, kakor iz enih varnih ust planiti odgovor iz vsega našega naroda, odgovor, ki bi nam povedal, da drug drugega poznamo, da smo se prešteli in da nam niti eden ni nepoznan v tej naši družini, ki jo hočemo ohraniti vso.
Drugo vprašanje: - Kako se godi Slovencem, kjerkoli prebivajo?
Ponekod bo sramežljiv molk odgovoril na to vprašanje, ker se niti kot posamezniki niti kot narodna družina do sedaj nismo brigali, da bi se o tem poučili, še manj, da bi drug drugega potrebe spoznavali in drag drugemu pomagali. Vse mogoče smo se učili. Vse mogoče skrbi so nas preganjale in nam spanje jemale, le to nas je premalo brigalo, kako žive raztreseni bratje naše družine, ali prospe-vajo, ali umirajo, ali napredujejo, ali propadajo.
In vendar bi morali v časih, kot so sedanji, vsi kot en mož dati odgovor, da se poznamo, da vemo za svoje tegobe, za svoje rane, za svoje bolezni, a tudi za svoje neusahljive sile, da poznamo predvsem žrtve, ki smo jih pripravljeni dati, da ohranimo narodno zdravje vsem delom našega narodnega telesa.
Tretje vprašanje: Ali poznate nasprotnike, ki vam strežejo po življenju?
Spet bomo morali skloniti glave v priznanju, da o njih premalo vemo, da so nam o njih malo pripovedovali, nas malo na nje opozarjali, in da tudi sami nikdar nismo občutili želje, da bi jih spoznali, kaj šele, da bi se jim postavili v bran, in kako. Kdo so ti, naši nasprotniki, s kakšnimi sredstvi se zoper nas bore, kako zmagujejo? Kdo so njihovi pomočniki na naši slovenski zemlji? Kje so? Koliko jih je? Koliko slovenske zemlje je v njihovih rokah, koliko slovenske industrije, trgovine in obrti?
In vendar bi moral v časih, kot so tile, ki jih preživljamo, sleherni izmed nas biti v stanu, da s prstom pokaže na vsakega narodnega nasprotnika in njegovega slovenskega pomočnika, da sleherni Slovenec, bodisi izobraženec ali ne, na pamet pozna vsa bojna sredstva, ki
se jih poslužujejo v tiskani in govorjeni besed1' v političnem in gospodarskem pritisku. Ker samo tako je mogoče, da imamo vse bojne črte zasedene in da vsak udarec sproti ulovimo i* odbijemo.
Četrto vprašanje: Kaj ste storili T obrambo svojega narodnega obstoja in 1 obrambo svoje narodne zemlje?
Ponižno bo marsikdo moral povesiti in priznati, da tega ne ve. Da ne ve, kaj s° storili nekateri tihi delavci, o svojem lastne® delu pa je najboljše da sploh molčimo., Let*jj smo za drugimi, postranskimi skrbmi, mas« smo si ušesa, kadar je kakšen posameznik ali kakšna narodnoobrambna organizacija klicala na pomoč, zapirali žepe, ako se je pripetil0; da je kdo nesebično prosil vbogajme za
obsto)
slovenskega naroda in slovenske zemlje.
In vendar bi morali v časih, kot jih imam0 okrog sebe, visi do zadnjega slovenskega čl0" veka poznati žrtve, ki so jih naši predniki d°" prinesli za narodni obstoj. In niti enega bi smeilo biti med nami, ki ne bi s ponosom zavpil, da je bil vsikdar prisoten, kadar je sl,a' venski narod klical na pomoč in da je vsikdar pripravljen dati vse, premoženje in življeflje' da ostane neokrnjen in zdrav.
Peto vprašanje: Kaj boste storili v bodočnosti za obstoj slovenskega naroda in.** obrambo njegove zemlje?
Marsikdo bo moral priznati, da je na t® vprašanje premalo pripravljen. Da o njem ^ premišljal, ker v trumi problemov za to prl' prosto vprašanje ni časa imel.
In vendar bi človek pričakoval, da bomo v neurjih, ki drve nad našimi glavami, vsi 'k°| ena sama strnjena vojska z jasnim ciljem pre® seboj, pripravljeni, da udarimo vsak trenutek po dobro premišljenih navodilih.
Šesto in zadnje vprašanje: K« je treba vsakemu naroda, ako se hoče ohr*' niti?
Na to zadnje vprašanje se zdi, da bomo za' deli pravi odgovor. Komaj preživeti meseci so naš narod pretresli. Predramil se je. Zaslišal)6 glasove iz davnih dni, ki mu govorijo o slavnih prednikih. Zaslutil je očitke iz bodočnosti, k* jih bo enkrat pisala zgodovina. Po slovensk1 zemlji je šel val spoznanja. Prišel je iz globi11 preprostega ljudstva, ki je v slovensko zernlj® vraščeno in zakoreninjeno in se ne da iz nje izruvati. Zajel je tudi našo raztrešeno, pol ruvano izobraženstvo in priklical opomine ve' sti, da mora biti tam, kjer stoji narod. Imam® vtis, da bi danes slovensko ljudstvo na to zad' nje zrelostno vprašanje že znalo odgovoriti' da je za narod, ki se hoče sam ohraniti P°” trebno troje: prvič volja, da ostane ži^j drugič delo, da si življenje zasluži in tretji žrtve, da si svoje trajanje z njimi blag0' slovi in zajamči.
Toda poleg volje, poleg dela, poleg žrtev’ je treba imeti še vero v državo, ki na«1 je materina hiša in obrambni zid, in zaup8” n j e v Boga, ki v vsej dolgi zgodovini Slovel' cev ni zapustil.
Naša mladina si je te besede zapisala svojo zastavo: volja, delo, žrtve za slovens**1 narod, Bog in Jugoslavija! S to zastavo bo rešila pri zrelostnem izpitu, da nad nal01 v usodnem trenutku zgodovine ne bo izr®, čena strašna beseda, da izpita nismo presta 1 da smo padli, da smo poslani nazaj v šol®’ da se s ponavljanjem stare usode nauči®11® zrelosti za samostojno življenje v božji sV° bodi.
Dijaki I
Mislite na tabor SDZ Slovenske Konjice - julij■
11. maja 1939
117
•STRAŽA V VIHARJU«
Akademski narodni blok
je postal izrazito strankarsko-politično orodje združenih levičarjev in liberalnih skupin
Že tretjič pišemo na tem mestu o Narodnem akademskem bloku.
Prvič smo pisali, ko smo prinesli izjavo vseh akademskih društev, da se odpovedo Medsebojnim trenjem.
Drugič smo pisali, ko smo na podlagi postopanja g. Iskre Vekoslava, dalje na podlagi Nekaterih drugih indicij spoznali, da hoče °zka skupina izrabiti skupni nastop vseh akademikov za svoje politične cilje.
Tretjič pišemo danes, ko se narodni akademski blok zlorablja v politične namene, ^anes se je izkazalo, da so si združeni levinji in liberalci, ki jih že izza volitev sem Vežejo tesni odnosi, stavili za svojo nalogo, da ? Pomočjo narodnega akademskega bloka izdajo katoliške akademike. Zdi se, da je bil načrt dobro premišljen: če katoliški akademiki v narodnem bloku sodelujejo, bo to odskočna deska za marsikatero politično zmago. ~e ne sodelujejo, potem bomo poskrbeli, da “° javnost obsodila te, ki se odtegujejo javnemu delu.
'Preidimo torej k dejstvom.
Iz vsem znanih razlogov so podpisana dru-^va dne 3. maja podala naslednjo izjavo:
Slovenski javnosti
Podpisana akademska kulturna društva ^ovenske univerze: Danica, Kladivo, Savica 1,1 Straža so, kakor je vsej javnosti dobro *ttano, z iskrenim veseljem pristala v težkem s^etovno - političnem položaju na opustitev Medsebojnih trenj ter so z ostalimi kulturnimi društvi naše univerze: Edinstvom, Jugoslavijo, ^lovenskim klubom in Zarjo izdala 16. marca . Sa leta skupen proglas in ustanovila tako l&>enovani Akademski narodni blok.
Toda z žalostjo ugotavljamo, da so neka* era društva oziroma njihovi predstavniki in Gasila s kršitvijo sporazuma (omenimo le: izdajanje letakov, deputacije in zastopstva ter Ciljanje raznih brzojavk, vse v imenu narodna bloka, a brez naše vednosti in odobrena) in z zlorabljanjem v strankarsko politične ®amene razbili enotni akademski narodni lok kljub našim ponovnim pozivom, naj blok ^tane pri svojih prvotnih namenih in načrtih.
S tem obveščamo javnost, da je vsaka na-i*'jna akcija v imenu akademskega narodnega a zloraba tega imena.
Ljubljana, dne 3. maja 1939.
SKAD Danica KD Kladivo
DSKA Savica AK Straža
Na to izjavo štirih katoliških akadem-kih društev so odgovorila štiri akademska ,rUštva: Jugoslavija, Edinstvo, Slovenski klub ”* Zarja z naslednjo izjavo:
Poštena beseda slovenski javnosti!
Sredi marca smo osnovali »Narodni aka-en»ski blok«, ki je bil zamišljen kot strogo j!ePolitična skupnost vseh akademikov ljub-^ske univerze, ki so se prostovoljno odrekli ;Sem nazorskim trenjem, ker se zavedajo, da * v nevarnosti to, kar vsi iskreno in enako >!h	° — naša domovina. Edino to nas je
^užilo in nas še druži. Z vsemi močmi se j^diino, da bi ohranili nepolitični značaj blo-,a' Z obžalovanjem pa ugotavljamo, da se je katoliških akademikov delu, ki smo ga r°ko zasnovali, ki je že steklo in rodi že t Ve uspehe, že od začetka iz nerazumljivih glogov odtegoval, čeprav so njihovi delegati <j seji plenuma sodelovali, sprejeli program,
V	°čali deputacije in soglašali z brzojavkami, kar je bilo v naših močeh, smo poskusili, ifc pridržali v bloku, točko za točko smo >6	Pa	se n^smo mogli odreči, ker
rojimo sodbe naroda in zgodovine. Štiri
društva, ki predstavljajo polovico katoliških akademikov, so z deklaracijo v »Slovencu«
5. V. 1939. izjavila, da zanje Narodni akademski blok več ne obstoja. Zal nam je, da je do tega prišlo, ker se nam zdi, da se društva sama ne zavedajo odgovornosti, ki so jo prevzela s tem korakom na svoja ramena, bodri nas pa to, da rje članstvo teh društev še vedno vpisano v bloku in se udeležuje dela. Narodni akademski blok bo deloval dalje, še z večjo vnemo se bo vrgel v boj za srečo in svobodo našega naroda in države. Vse one, ki nas bodo pri delu ovirali, bo zgodovina obsodila kot izdajalce. Vsakomur, ki mu je pri srcu delo, pa so vrata v blok vedno na stežaj odprta. Naše delo je častno in zakonito odgovornost zanj bo mogel nositi vsakdo.
V	Ljubljani, dne 5. maja 1939.
Za katoliške akademike: Jeza Maks, 1. x.
Za demokratsko levico: Vodopivec Vlado, 1. r. Za nacionalno fronto: Iskra Vekoslav, 1. r.
Gornjo izjavo je prineslo vse liberalno časopisje. Nato je nastopilo za nekaj dni popolno zatišje.
K ugotovitvi, da je bil narodni akademski blok zamišljen kot strogo nepolitična skupnost vseh akademikov, moramo dodati ugotovitev, da smo si iskupni nastop res tako predstavljali, da pa je večina katoliških akademikov morala kmalu ugotoviti, da so nade, ki smo jih gojili, bile preoptimistične, da so si našo »strogo nepolitično skupnost« nekateri strogo politični gospodje izbrali za svoje politične namene. Dokončno je bila misel na skupno nepolitično delo pokopana, ko si je na dobro pripravljenem sestanku prisvojil vodstvo narodnega akademskega bloka g. Iskra Vekoslav, ki je po sličnih akcijah že dobro znan akademikom iz prejšnjega desetletja, si imenoval za pomočnika člana levičarskega slovenskega kluba V. Vodopivca, za svojega pobočnika pa je imenoval M. Jezo, zastopnika »Zarje«, ki ga je določil za zastopnika vseh katol. akademikov.
Pod tem samozvanim vodstvom je narodni akademski blok ubral pot, ki se je od prvotne smeri vedno bolj oddaljevala. Pod silo dokazov je končno unitaristična »Naša misel« sama priznala, da so krogi, ki so njej blizu, gledali na narodni akademski blok kot na vzgled, ki naj bi mu sledila tudi naša notranja politika.
Tako so liberalni krogi pojmovali nalogo akademskega bloka. Sicer ni nikogar ta izjava presenetila, saj se je dalo kmalu po ustanovitvi sklepati, kdo bi rad na akademskih hrbtih zlezel iz globokih prepadov. Dovolj jasna je bila med drugim tudi izjava enega znanih gospodov senatorjev, ki je na političnem sestanku ostankov svoje stranke hvalil svoje pristaše na univerzi in jih stavil svojim zaupnikom za zgled, kako naj delajo, da bo mogoče priti v vlado.
Ta usodna dejstva so privedla Narodni akademski blok v polom. Od osmih društev, ki so sestavljala blok, so štiri katoliška društva izstopila. Kljub temu se g. Jeza Maks ni branil podpisati zgornji letak, ki med drugimi cvetkami poudarja še to, da ta 4 društva predstavljajo polovico katoliških akademikov. Kdo pa predstavlja drugo polovico katoliških akademikov? Menda pa ja ne Jeza Maks?
Nov letak
Kljub temu, da se ni položaj v teh dneh prav v ničemer spremenil, je bil v torek izdan nov letak. Borba, ki so jo do sedaj vodili levičarji in liberalnimi akademiki skupno s starešinami, se je prenesla na tisto polje, ki mu je bilo od vsega početka namenjeno: začela se je gonja proti katoliškim akademikom. Letake
so delili na univerzi, po uradih, po srednjih šolah pa smo opazili na delu Mladinski odsek strelske družine.
Ta letak (z naslovom: Akademiki! Javnost!) bo morda odprl oči tudi tistim, ki so še vedno upali v dobro voljo liberalnih in levičarskih krogov. Ker skuša letak z znano demagoško spretnostjo — saj sodelujejo pri teh akcijah strokovnjaki z levice in desnice — obrniti puščico in jo zasaditi v napačno smer, se moramo nekoliko ustaviti ob tem najnovejšem skupnem političnem izbruhu »demokratske levice in »nacionalne fronte«, ki sta pritegnili v borbo mladeniče, može in starce.
Iskrenost, poštenje, resnica
Letak začenja z besedami: »Že dolgo smo vedeli, da del katoliškega dijaštva ne sodeluje iskreno pri Narodnem akademskem bloku, ki je predpostavljal iskrenost, poštenje in resnico.« Res, Narodni akademski blok je predpostavljal iskre«ost, poštenje in resnico. Kar se iskrenosti tiče, prosimo vse tiste, ki jim je dostopna liberalno-unitaristična »Naša misel«, ki jo izdajajo krogi okrog JNAD »Jugoslavije«, naj si ogledajo številko z dne 16. marca 1939. Tam boste našli na prvi strani znano slovesno izjavo vseh akademikov, da se v interesu narodne solidarnosti odrekajo vsem medsebojnim trenjem, ki jo je podpisala tudi JNAD Jugoslavija. Če pa pogledate na zadnjo stran njihovega lista, boste videli celo vrsto besnih izpadov proti »Straži« in katoliškim akademikom povsem v slogu JNS. Brez dvoma je to po »nacionalni« morali v skladu z iskrenostjo, poštenjem in resnico! Če ne bi vedeli, da odlaga mlada JNS tja vse, kar bi jo drugje utegnilo blamirati, bi se čudili. Levičarji in liberalci so tudi še v nekaj drugih primerih pokazali svojo iskrenost, pa tudi poštenje, ko so s svetohlinskim obrazom protestirali proti očitkm, da vodijo samostojne akcije, ki so proti dogovoru.
Diktat
Letak nadalje očita katoliškim akademikom, da so nekaj časa usmerjali blok po načrtih, ki so jim jih diktirali ljudje, ki niso člani akademske skupnosti. Ne da bi na taka podtikanja odgovarjali, si dovoljujemo samo vprašati, kako dolgo bo še član akademske skupnosti gospod Vekoslav Iskra in njegovi inspiratorji.
Cesarsko-kraljevi
»Z izjavo v »Slovencu« so potrdili, da so ostanek mentalitete, ki je Slovence stoletja
zadrževala pod c. kr. jarmom.« Tako gospodje, zdaj smo pa tam!
Kdo je ostanek c. kr. mentatilete? Letak trdi, da smo to kat. akademiki. Prav tako pavšalno ugotovitev bi lahko mi izrekli o slovenskih liberalcih, vendar si zaradi verodostojnosti rajši oglejmo nekoliko zgodovino.
Kdo je leta 1896. sklenil v kranjskem deželnem zboru pogodbo z nemškimi veleposestniki? Slovenstvo je bilo takrat še vse bolj v neposredni nevarnosti kot je danes, kljub temu je Tavčar javno izpovedal motiv tega izdajstva: »Klerikalci so postavljeni na suho in s tem se klerikalni stranki naklada post, ki bo trajal dalje kot 40 dni.«
L. 1901 so naši liberalni odpadniki svojo pogodbo z nemškimi veleposestniki v kranjskem deželnem zboru pismeno obnovili. Pogodba določa, da se obe stranki zavezujeta izvajati svobodomiselna načela in zbliževanje obeh narodnosti zaradi onemogočenja klerikalne zmage v dež. zboru. Pogodba je določala sodelovanje na vseh področjih.
In Tavčar je brez sramu izjavil: »Nemško-slovenska zveza je bila najbolj modra politična zveza od 1894—1904.«
Potem bi si dovolili še nekoliko povprašati gospode, ki so izdali letak, kdo se je celo na ogroženem Štajerskem od leta 1912 naprej in na Goriškem leta 1907 začel pri volitvah vezati z nemčurji in italijanaši.
Od takrat so se razmere mnogo spremenile, le liberalci so ostali to, kar so bili. »Naša misel« je dne 20. aprila zapisala, da hoče nacionalna mladina ostati vredna naslednica svojih predhodnikov. V resničnost tega dejstva ne dvomimo, saj vidimo, da skušajo liberalni krogi tudi v teh resnih časih zločinsko izrabiti domoljubna stremljenja mnogih, za svojo ozko strankarsko, v bistvu vedno proti-naridno politiko. Vemo, da je tudi na oni strani mnogo mladih, idealno mislečih ljudi; njihova krivda je v tem, da slepo slede vodstvu, o katerem smo zapisali gornje besede.
Kaj se bomo morali ufltl Iz tega T
Iz vsega tega bomo morali posneti nauk, ki bo merodajen za vse čase za naše razmerje do naših nasprotnikov. Ta nauk se glasi:
1. Jabolko ne pade daleč od drevesa.
2. Pomni, da se najdejo med Slovenci ljudje, ki hočejo tudi najtežje trenutke našega naroda izrabiti v svoje ozke politične namene.
Narodnoobrambno delo je nad vse potrebno, je imperativ našega časa; slovenska katoliška mladina ga bo z veseljem vzela na svoje ranie.
Občni zbor AK ..Straže
I«
»»«
5. maja je imel občni zbor akademski klub Straža. Občni zbor je soglasno odobril delo dosedanjega upravnega odbora in mu dal raz-rešnico. Za novega predsednika je bil izvoljen tov. Skamljič Joško, cand. iur. Ob tej priliki je dosedanji predsednik kluba tov. Leskovar Ludvik, cand. iur. podal oris klubo-vega dela v preteklem letu, ki ga objavljamo v izvlečku:
Šele drugi odbor našega .kluba podaja danes obračun svojega dela. Po dveh letih delovanja kluba Straže, pa lahko danes ugotovimo, da je v tej sorazmerno tako kratki dobi, vendar le storjen korak naprej k uresničenju velikega stražarskega programa. Čakajo pa nas še večji napori.
Na svoj prapor je zapisala Straža z jasno besedo: Stražarji hočemo biti dejavni katoliški akademiki, ki naj širijo idejo Kristusa Kralja na slovenski univerzi in v javnem življenju. — Z isto jasnostjo izpovedujemo svojo veliko in neomajno ljubezen slovenski zemlji, naši državi in njeni krščanski tradiciji. Borbo slovenskega ljudstva za priznanje njegovih osnovnih narodnih pravic, smatramo stražarji
za svojo borbo. Novodobnim zmotam, bodisi da jim stoji na čelu Marks ali Hitler ali Tyrš velja naša borba.
Brez strahu in oklevanja nosimo stražarji ta prapor in dostikrat je bilo težko priboriti temu praporu svoje častno mesto na naši univerzi.
Vse te misli smo imeli pred očmi ko smo sestavljali program za delo v letošnji poslovni dobi. Kot četa katol. slovenskih akademikov smo vedno znova obujali v sebi globoko vero v stoletne vrednote našega naroda, zato smo na vsakotedenskih skupnih sestankih proučevali vse probleme, ki pretresavajo našo dobo, posebno pa dušo slovenskega naroda. Praktično smo na teh sestankih spoznavali kulturne in socialnopolitične smeri našega časa, gospodarske probleme našega naroda in naše države, na teh sestankih smo si skušali krepiti in plemenititi svoj značaj.
V	vsej poslovni dobi od lanskega maja smo imeli 31 rednih petkovih sestankov, na katerih so deloma predavali priznani strokovnjaki iz našega javnega življenja. Člani so se teh rednih sestankov obvezno udeleževali.
V okviru AK Straže je delovalo letos pet krožkov: socialni, družabni, literarni, nemški in francoski.
V brazdi našega duhovnega oblikovanja so globoko zarezale naše mesečne adoracije pred Najsvetejšim v stolnici. Za Vse svete smo imeli dvodnevno rekolekcijo. Na dan Vseh vernih duš smo priredili na grobu narodnega mučenca in našega tovariša Rud. Dolinarja kratko in prisrčno spominsko svečanost. Namesto venca smo poklonili 200 din za njegov spomenik.
Ob priliki smrti velikega papeža Pija XI. smo imeli v Straži spominski nagovor z molitvijo. Nameravali smo tudi prirediti tedenski tečaj, ki bi obravnaval vse velike ideje pokojnega papeža, pa je AZ priredila omenjeni tečaj za vse akademike.
Meseca marca smo imeli še rekolekcijo za tiste, kateri niso opravili duhovnih vaj v novembru. Ob tej priliki so bili tudi nekateri novinci sprejeti za redne člane.
Dne 16. III. t. 1. so ob priliki priključitve bratske Češke k Veliki Nemčiji vsa akademska kulturna društva slovenske univerze podpisala znani proglas, v katerem se odpovedujejo različnim svetovnonazornim trenjem, zaradi zunanjepolitične napetosti in nevarnosti.
Toda kakor je vam še vsem znano, je kmalu nato prišlo zopet do starih in neizbežnih političnih izigravanj — ki so privedle do naše današnje izjave v časopisju — in s tem do poloma bloka!
Omeniti moram še naše sodelovanje v centrali vseh slovenskih katoliških dijaških in akademskih organizacij SDZ, kateri so bili naši člani vedno v veliki meri na razpolago, bodisi kot predavatelji na srednješolskih sestankih, bodisi kot organizatorji njenega dela, doma in v inozemstvu.	#
Stražarji se zavedamo velike važnosti, ki ga ima za katoliški pokret glasilo »Straža v viharju«, zato smo vedno radi storili kaj v njegov procvit in napredek.
Vemo, dosti je še trdega, okornega in neizgrajenega med nami, dosti je še hrapavosti in nepravilnosti, vse premalo še nesebičnosti in požrtvovalnosti — toda vsi pogoji so dani za nov, velik in mogočen katoliški polet mlade slovenske generacije
Vsak član stražarske skupnosti pa je čutil, da je dobro biti med tovariši, ki imajo eno misel in eno srce.
Zakaj je KatoliSka akcija potrebna!
Manjka nam dobro organizirana krščanska družba tako v mednarodnem oziru kakor pri posameznih narodih, ki bi mogla kot sklenjena skupnost prevevati vse javno življenje in se postaviti v bran navalu novega poganstva, ki okužuje vse stanice moderne družbe in države. Človek hoče i? lastne krvi in moči ustvarjati vse vrednote ip postaviti namesto Boga državo, narod, raso, Boga kot nadnaravno bitnosf, ki suvereno vlada svet, pa zanika; prav tako proglaša Cerkev kot zgolj človeško politično ustanovo.
Katoliki morajo proti temu novemu poganstvu postaviti stanovsko organizirano krščansko družbo, ki ima na svojem področju lastno miselnost, lastno organizacijo. Borbo proti raz-kristjanjenju vsega življenja in novemu poganstvu, proti brezbožništvu morajo voditi le stanovske organizacije pod vodstvom katoliških laikov, ker' samo oni so v stalnem stiku s svojim laiškim okoljem. Da mora biti ta obramba organizirana in se vršiti po organiziranih četah, je jasno. Prav to je naloga Katoliške akcije; zato je papež Pij XI. tako poudarjal potrebo, zakonitost in nenadomestljivost Katoliške akcije.
Poravnajte naročnino i
Književnost
Trije, ki so bežali
Tistega večera — bil je junijski in soparen — sta Globočnikov Martin in Bregarjev Lojze čakala na Janeza, da se navečerja. Pri Jurčkovih je vedno bolj pozno večerja, to sta vedela, zato sta legla pod češpljo in hladila svoje bolhe, kakor sta navadno dejala.
»Šele večerjat so se spravili,« je rekel Lojze, ker je slišal ropotanje žlic. Medtem sta dobro pretipala Jurčkove, zlasti mlado, ki ji ni manjkalo ničesar slabega, dobrega pa veliko.
Janez je počasi prilezel in se varno, po vseh štirih spustil na travo. Ej! Zdaj so pravi skupaj! Pa se iše nič ne smejejo. Zdaj so kakor utrujeni od celodnevnega smejanja, od postopanja, od vročine, ki ji ni moči uiti. Počasi kakor Lahove stope udarjajo na uho važne Janezove besede o Klančarjjvi Lojzi, ki je spekla novo ljubezen z, oh! (tu se mu kar ustavi) z Jožetom, tistim... Vsi se zasmejejo, seveda Jožetu, da bodo imeli zopet kaj dela z njim.
In so jim tekle dnevne povesti, zavite v okusne kolobarje, ki so se jim tudi tako razvijale. Ura je šla hitro, kajti dan je dolg in človeku je do spanca. Ali naši fantje še niso bili zreli za spat. Kako neki? Ali niso stra-delni ves dan tekali sem in tja, se parili na soncu pri mrvi in seveda zjutraj kosili, ko so naši fantje še spali. »Zato imaš pa grunt,« je vedno rekel Janez, kadar ni hotel prijeti za delo. Martin pa se je ibal, da bi ne bil vedno še (bolj lačen, če bi garal. Komaj so se sešli, jih je smeh napenjal do utrujenosti.
Bilo je pozno, ko je Martin opazil na zahodu, za farno cerkvijo, steno oblakov, črnih, kakor da nekaj nosijo. Bilo jim je prav, da bo dež, da se bo malo shladilo. Dvignili so se. Utrujeni stradelni so že trdno spali. Samo tega so čakali. V nekaj skokih in so bili pri češnji. Veje so bile lepo razrasle, da so bili hitro na najboljših vrhovih. Prisluhnili so — bilo je vse mirno.
Tako. Sprva so hiteli, kakor da bi jim zmanjkovalo. Niso spregovorili; slišati je bilo šelestenje po perju in cmokanje. Prišlo pa je Janezu na misel, da bi ne bilo napak založiti se za naslednji dan.
»Ti, še v klobuk jih bom nabral,« je rekel Martinu, ki je bil blizu njegovega vrha.
»Ha! Požeruh! Kaj bo rekel Francelj?«
No, obema so se zdele Janezove besede pametne. Uredila sta si predpasnika, da sta veliko držala, Postali so skoraj živahni, kajti čutili so se povsem varne. Ubogega Franceljna
—	češnja je ibila njegova — so obrali do kosti. A bil je to priden človek, pa suh, da ga je bila sama kost in koža in še majhen je bil po vrhu.
»Vidiš,« je rekel Martin na pol šepetaje, »če hočeš videti neumnega človeka, kar Franceljna poglej. Da bi jaz toliko delal in tako jedel...«
»Poglej Duheljna,« je razložil Lojze, ki je komaj prišel do besede med zobanjem, »še vso starino ima celo. Še enkrat ni letos sklepal kose.«
»Kaj je danes delal?« je vprašal Janez.
Res, ta Duhelj! Kaj neki bi delal? Tega ni treba vprašati. Važneje je, kako je dan preživel. Saj to je bil mož, grunt je imel, ki ni bil hudoben, pa tih in nikomur v napoto. Zato.^o mu rekli Duhelj, ali tudi Tempelj Duh, kakor se je sam navadil kleti. Njegovo domače ime pa je čisto odgovarjalo duševnim in vsem stranem: Cincar. Ali bi šel danes kosit ali ne? Bi. Pogledal je koso. Pa jutri je še en dan, je zamahnil z roko. Rajši kravo spustim na starino pa mi še delo opravi. Kadar se je spomnil, da bo morala tudi pozimi jesti, si je takoj dejal, da to še ne bo kmalu. Če je le zamahnil svojo znano kosico na ramo, se postavil sredi doline, kjer je bila trava največja, da bi katero ukosil, ni vedel kje in kako začeti. Ali bo mahnil ali ne, so se spra-
ševali ljudje, ki so ga gledali. Podnevi so ga vedno videli na vrtu v senci. Kaj bi pa delal? Saj je večkrat še k južini pozabil. Tako se je po cele junijske dneve boril z vročino pod starim orehom. Zakaj zemlja pod njim kakor on sam sta bila vselej potna.
»Kaj pa je delal danes?«
»Kravo je pasel tamle pod orehom. Ves dan se ni ganil.«
»In Lojzka?« To je bila njegova žena.
»Ob enajstih sem jo videl,« je pravil Janez, »da je šla s košem. ..« — Zaletelo se mu je, da sta se mu oba zasmejala. — »Franceljnove kokoši je nagnala, ki so razkopavale po sejanju pri kozolcu, in se je brž domislila: Ti, daj no samo ležat. Takoj na kokoši pazi!«
Tedaj se je zgodilo, da je napravilo vrrr . .. po perju in po tleh. Široko so se zasmejali, potem naglo utihnili. Od Zaloga je bilo čuti odmeve smeha. Janezu, ki se mu je to ponesrečilo, ker je bil neroden fant, ni kazalo drugega, ko da je šel po klobuk in znova nabiral.
Postali so dokaj živahni in polagoma obrali vso vas še dokaj previdno. Ni jim šlo iz glave, da je Duhelj (Ocvirk danes pasel kokoši. Kakor izkušeni očetje so govorili o njegovem gruntu.
Da je mogel stari Ocvirk roditi takega Duheljna! Kakšna razlika, so govorili. Ej, stari Ocvirk je bil mož. Njegov grunt je bil največji. Ob tem času, ko Duheljnova mrva čaka kosca, je stari oče že opravil z njo. Bil je priden. Vse leto je imel dela s starino. Jeseni je klestil grmovje in gnojil, spomladi je vlačil, poleti kosil. Že ob treh zjutraj je vstajal in kosil do devetih in enajstih. V vročini je skakal in obiral krtine, da človek, ki je šel mimo, ni vedel, ali bi se mu smejal ali bi mu rekel, naj neha. Pa ne sam. Žena je pri njem trpela. Kajpak ji je znal ukazovati. Iz doline so dobivali vodo. Nekega jutra, ko še ni bilo zajtrka, je stopil na vrt in zaklical ženi. Ta je pravkar dospela iz doline z brento vode na hrbtu. Stari je bil jezen in ji zlil vodo.
Naši fantje, ki so si predstavljali Ocvirka, so se ob tem naravnost zakrohotali, a preglasno, da so naglo utihnili kakor prestrašeni, in smeh je požrla noč. Janez je bil mnenja, da bi šli.
»Glejta, glejta, kako se oblači! To bo še lilo.«
Res so se na zahodu dvigali črni, debeli oblaki, Ali predpasniki veliko drže, vsak večer ni prilike in tako prijetno je. In niso še šli.
Pri Sv. Petru je bila ura: ena, dve... enajst. Kaj, jutri bo nedelja!
Znova so prešli na starega Ocvirka in ga naravnost drli. Vse njegovo pijančevanje — pil je redko in le svojega, a takrat pošteno — skopost, božabuljenje, kakor so imenovali njegovo delo, in vse ostale lastnosti, ki so bile samo družini odkrite, so obdelovali kar moči robato.
Tako so še rekli, da je tudi zanj prišla zadnja ura in so ga odnesli k Sv. Petru v dolino. Ali revež niti po smrti ni imel miru. Pravili so, da so ga videli, kako je opravljal delo v vinogradu in da ga je vsak po videnju tudi z mislijo pustil pri miru.
»Kaj praviš, Martin,« je vprašal Lojze čisto počasi, »ali verjameš Globokarju, da ga je videl na starini?«
»Seveda, Globokar je star in je že marsikaj skusil. Lepega večera pa pove — ves bled je pritekel od zone — da ga je videl. Za božjo voljo! Koga? Koga? Ocvirka... Na starini je bil in kosil. Videl sem ga sključenega, s klobukom nazaj in postrani. Kakor živ, je pravil.«
Na starini ga je videl. Prav na tejle starini, ki se pogreza od dolenje strani češnje globoko, globoko v temo. Gledali so tja doli in niso ničesar videli. Bila je neizmerna, globoka tema, ki je napolnjevala vso dolino do češnje. Tam na strani pod kozolcem, na stezi, se jim je zdelo, da ga vidijo, s koso, s klobukom postrani, kakor fanta. Molčali so. Pa se je zasmejal Janez in so še marsikaj povedali, kar je bilo lažnivo in za pokojnega Ocvirka žaljivo. Vendar, pred njimi je bila črna glo-
boka dolina in je segla do njih. Janezov glaS je samcat rezal tišino in se slednjič zavedel. Češnja je bila mirna kakor bi bila sama. Že so se zganili, da bi šli. Pa je privrel rahel, top®' veter od zahoda izpod oblakov in zamajal listj® na češnji, da je vztrepetalo. V oblakih se 1e zabliskalo in čez dolgo je zamolklo zagrni®'0 kakor kje daleč za hribi. Zapele so smreke v Ponikvah in zašumeli so hrasti v Lukovk0’ Bliže je prihajal veter, razmajal bukve v OcV"’-kovi dolini in zganil češnjo, najprej rahl°> potem močneje, da so se zašibili vrhovi. Za' bliskalo se je svetlo in potem grmelo vedn° močneje in vedno bliže. Niso se ganili, zakal Ocvirk jim je bil blizu, v temi na starin1. In bliskalo se je, da so se razločili v vrhovih’ Tedaj je na poti, tik pod češnjo, nekaj nerazločno zaropotalo. Kakor bi človek zad®J ob kamen. ,Ne, to ni bil človek. Kdo bi zdaj potoval? Veter pa je naraščal, da je bil v®s svet, ki se je odpiral proti zahodu, poln, da s® je dotaknil vsakega drevesa. Tedaj je bogve kaj ne daleč od češnje zašumelo v grmoVin> drugače kakor od vetra in potem močne)e' da je počilo. Ves prostor okrog češnje je napolnila tesnoba kot gosta črna megla. Le vet®r je sekal to meglo, da so gozdovi hrum®'1' da so vrhovi pokali. Češnja se je klanjala, a trije na treh vrhovih so se zibali in se krepk0 držali. Da bi šli? Kakor temna sovražna skrbnost je stražila pod češnjo gosta noč in širila tja doli čez pot, se združila z maso, ki r napolnjevala dolino, potem se skrčila in se dvignila do vej. Grmenje je naraščalo in s bližalo. Zabliskalo se je, da je za trenutek nastal dan. Tam na starini so videli leščevj®' tepke in jablane, ki so se klanjale v vetr"-Nenadoma je vpadel s strani, s hriba sil®2 veter v dolino, da je dvignil vso gosto tem0' Ta pa se je širila na vse strani, do češnj®'
V	valovanju teme so videli starega, gotovo J bil on, da se je oziral kakor pred neviht0' Koso je držal v roki in ni vedel kam. Sn® si je klobuk in ga je pokrila tema. Veter Pa je še naprej divjal nad gozdovi, se žaganj2 v češnjo, da so ječali vrhovi. Bliskanje in Čf menje se je zgoščevalo. Grmovje na starini j® pokalo in od fare je s treski prihajalo p®ke tanje konj. Kako?	Kdo bi	zdaj vozil?	A	P®
ketanje je naraščalo in se	bližalo, že	je	b>
pri Lukovku v dolini. Vedno razločneje je h* in se bližalo proti vasi. Zabliskalo se je in strmini med grmovjem so galopirale ogrornne živali, konji, bilo jih je sto. Po njih so Pa(^e velike vijugaste in temne sence vejevja. y je objela tema in peketanje se je oddalji'0' Naglo, z vetrom se je znova približalo čisto 0 tepk in se pogreznilo v dolino. ,A temna, goS'^ noč v dolini se je	mešala.	Nov veter	je	Prl,
hajal in so hrumeli	gozdovi	in hreščali	vrho^1,
Z njim pa peketanje — vedno bliže. Že je bt v dolini in se vzpenjalo po strmini. Prvi P je zgrabil črešnjeve vrhove, dolina se je raZ širila do vej.
Tedaj, dvakrat je zahreščalo, trikrat Pat^j Vsak na svoj dom. Janez naravnost na P°
_	/	cC
L obrazom je padel v mrvo in vrata so za njim sama zapirala. Okrog njega je 01 _ vse prazno, široko in kakor brez strehe. P®"j tanje se je bližalo, že je bilo na vrtu, pri P° na strehi. Veter je razmetaval mrvo, kak°r j šlo vse proti njemu, in streha je pokala P zamolklimi udarci kopit. Grmenje in hrum® ^ dežja se Ije mešalo z Ibliski. Kakor da bo s'reja padla nanj! Nič se ni ozrl. Planil je s P° naravnost v hišo — niti vrat ni utegnil zaP
—	in legel na klop k peči.
Naslednjega dne so se naši fantje kaj j nimivo gledali. Francelj je navsezgodaj _^.j pod češnjo in se zadovoljno hihital. Pfe'c;i;. večer je pospravljal vozove pred dežjem, šal je, da je bil nekdo na češnji. V grl11^ t je urezal palico, a je ni utegnil rabiti. P°k je Duheljna, ko je vprav spustil kravo iz h* naj pride. Sam ne more vsega. En klobu dva predpasnika češenj po tleh, to ni 'a . ^ Še zaspanemu Duheljnu so se raztegnila potem se je prijel za trebuh in sedel na
J. M. (»4000«)