128
Kužek in raca
!b lOkve temno-zeleneči obali
So račice zibale se,
In kljunčki rumeni so vedno čebljali,
Glavice vpogibale se.
In bile so račice bele kot sneg
In gladke po celem telesci,
In samo na repku sem videl pri dveh
Po dve lepo modri peresci.
Gotovo bi dolgo ostale še tu,
A kaj, ko ne more jim dati miru
Naš kužek nebodigatreba.
Zagnal se je vanje ta grdi Iop6v,
Ki vedno podi naše mačke,
Kot jastreb požrešni z visokega neba,
In renčal je nanje in lajal: hov, hov!
Da plašno zbežale so račke.
Zbežale so plašno in gagale so
In brzo poskakale v vodo,
Z nožicami in perutnicarai si
Nedolžne živali pomagale so
Pred grdo, kosmato prismodo.
In revskal in bevskal in lajal, renčal
Naš bedasti kužek prav jezno,
A kaj, ko se v vodi je plavati bal,
Drugače pa mogel ni čeznjo.
Odplule so račke na onkraj vodž
In tam se zdaj smejejo kužku v zobč:
Le lajaj, le lajaj, da bodeš hripav,
Saj druzega tak ne umeješ,
Saj petdeset račjih me stavimo glav,
Da kužek ti sem ne prispeješ.
Siluška