Kot list . . .
Lili   Novy
Kot list, v jesenskem vetru gnan, tako bežim iz dneva v dan. Nemir, ki veje vsepovsod, mi venomer veli: odtod! V katero se obračam smer, obstanka zame ni nikjer.
A včasih vlije v pozno noč se glas, milo šepetajoč, svečava bela zagori — srce spozna, zakaj trpi, zakaj od žeje in gladu ne najde si nikjer miru:
Še mi srce je list lahak, ki ga vrtinci bežni zrak; ne mara biti še težko, ne mara pasti na zemljo, napiti se sokov iz dna, solza in znoja slanega.
In le ni druge pomoči,
kot da srce se zapusti,
se razdeli kot list na dnu
v jeseni pozne tihem snu,
in, drugim hrana, drugim last,
se izgubi v veliko rast.
391