Sanje in resničnost
Kaj, če bi se zgodilo
Neke noči me je prevzelo, dejal bi, druibenosamozaščitno spanje. V sanjah sem najprej slišal škripanje sten, zatem se je stolpnica, v kateri stanujem, zarnajala in za-tresla, kot da bi se je prijela huda azijska gripa. Oglasila se je tudi sirena z gasilskega doma in napianila nevarnost. Njenega tulje-nja nisem in nisem mogel razumeti, čeprav sem, ne vem kolikokrat, šel mimo navodila za obveščanje stanovalcev v primeru take ali drugačne nevarnosti ali nesreče.
In seveda, med spanjem, je odnekod bilo slišati obvestilo, da bomo morali vsaj deset ali petnajst dni preživeti brez elektrike, vode in plina! Strašno!
Skočil sem iz postelje in skušal prižgati luč. Toda z glavo sem butnil v vrata spalnice. Zasvetilo se mi je.
»Kaj je Tone?« je zakričala žena!
»Oh, nič,« sem ji rekel, in se pohlevno vrnfl v posteljo, v moje družinsko gnezdo.
»No, povej, kaj se ti je pripetilo«, je šepe-taje vztrajala moja življenjska sopotnica.
In spregovoril sem.
»Poglej«, sem dejal, »imamo zares poysem sodobno stano-vanje. In kaj bi bilo, če bi, de-nimo, nenadoma ostalo brez tako imenova-nih virov energije, brez plina, elektrike vo-de...«
»Oh, nič,« je dejala žena. »Nekako bi se zmazali, saj smo iznajdljivo ljudstvo.«
Njen salamonski odgovor me je prizadel in sem jo, ne brez jeze, vprašal, ali imamo morda v hiši svečo, baterijsko svetilko, vži-galice, kompjet pfve pomoči, zaščitne ma-ske... In ali v naši hiši imamo sploh kaj trdega, misleč predvsem na drva in premog.
»Saj si premaknjen«, je odrezala, se zasu-kala na drugo stran in zaspala. Jaz pa nisem in nisem mogel zatisniti očesa. Morilo me je vprašanje: Kaj, če bi se y to našo zimo ne-pričakovano vpletla tako imenovana energet-ska kriza? Dobro, sem si dejal, drva ali pre-mog, bi človek nekako zrihtal. A kaj, ko v mojem stanovanju ni nobene luknje za cevno koleno morebitne klasične peči?
... In zjutraj, navsezgodaj, sem odšel na hodnik in natančno preštudiral navodilo ob-čanom. Zatem sem stekel v trgovino in naku-poval vžigalice, sveče in baterijsko svetilko. Zatem sem potrkal na vrata veletrgovine in se zanimal za peči na trdo gorivo.
»To se ne dobi«, so dejali prijazni proda-jalci. »Plinskih in termoakumulacijskih peči je dovolj. Še kakšna na nafto bi se tudi do-bila,
Na poti proti domu sem obiskal tudi naš »Odpad«. Ko sem pojasnil, zakaj prihajam in pri tem spregovoril o družbeni samozaščiti in o tem, da nas nič ne more presenetiti, me je neznani obraz vprašljivo gledal in se iz-mikal.
»Vzemite, bratec, prazen pločevinasti sod od bitumena,« me je potolažil, »prikujte mu najmanj tri železne noge, izrežite vratca in kurite...«
Soda še nisem kupil. Predsedniku hišnega sveta sem predlagal, naj to on stori, saj je znano, da energetska kriza lahko doleti tudi naše skupno zaklonišče.
... In ko sem domov prinesel vžigalice in sveče, me je žena opozorila, da je dan mrtvih že za nami. Opozoril sem jo, da je tudi ona uspešno končala tečaj civilne zaščite.
»Le čvekaš in nakladaš, Tone!«
Pogumno sem molčal.
B. J.