Poštnina plačana v gotovini
Sped. in ahbon. post. - II Gruppo
Katoliški
Uredništvo in uprava:	Cena:	Posamezna štev.	L	25
Gorica, Riva Piazzutta štev. 18	Naročnina:	Mesečna	L	110
Poštno ček. račun: štev. 24/12410	Za inozemstvo:	Mesečno	L	190
Leto V. - Štev. 44
Gorica - 29. oktobra 1953 - Trst
Izhaja vsak četrtek
Tržaško vprašanje pred angleškim parlamentom
NA VSEH MRTVIH DAN...
VJn prihajajo Še krvavih žrtev hekatombe: obeŠenjakov, križanih vzkriž, živo pokopanih,	_
teh, ki so jih puške ubile, granate, brzostrelke in bombe, tropi v ječah umrlih, v taboriščih podušenih, talcev, od tujih vojska usmrčenih, množic, pokošenih kot trava, z noži poklanih, v goščarskih napadih v prve vrste pognanih, od črnih rok pobitih, znanih in neznanih, o dolga procesija njih se k oltarju pomika in sleherni daruje svojega svetega mučenika:
Sprejmi, Gospod, mojo rano,
THebi v smrtni uri darovano!
Jeremija Kalin: VELIKA ČRNA MAŠA ZA POBITE SLOVENCE
Tržaško vprašanje na mrtvi točki
Londonska konferenca treh za-padnih ministrov ni prinesla glede rešitve tržaškega vprašanja nobenega napredka. Njeno lakonično sklepno poročilo ni zadovoljilo ne Italije ne Jugoslavije. Italijanski krogi so pričakovali, da bodo zavezniki določili dan vkorakanja italijanske vojske v Trst, medtem ko so jugoslovanski krogi upali, da bodo trije ministri ugodili jugoslovanski zahtevi o štiričlanski konferenci, ki bi morala razpravljati o celotnem tržaškem vprašanju ter zavzeli stališče o zadnjem Titovem predlogu glede Trsta. Ta predlog predvideva, kakor znano, ustvaritev dveh področij, od katerih bi bilo eno, to je mesto Trst, pod italijansko upravo, drugo področje, to je ostali del tržaškega o-zemlja, pa pod jugoslovansko upravo, in to za deset ali tudi več let. Poleg tega je zahtevala Jugoslavija, da se mora predlagana konferenca vršiti še pred vkorakanjem italijanskih čet v cono A. Trije zapadni ministri niso ugodili, kakor rečeno, ne eni ne drugi stranki. Pustili so vso zadevo neodločeno ter izjavili, da bodo porabili vse napore, da uredijo tržaško zadevo. In tako je tržaško vprašanje še vedno tam, kjer je bilo h. oktobra, to je na dan, ko sta
Anglija in Amerika izdali odločitev o prepustitvi cone A italijanski u-pravi. Italija vztraja še vedno na tem, da zavezniki določijo dan, ko bodo smele njene čete vkorakati v cono A, in šele potem bi bila pripravljena vsesti se z jugoslovanskimi zastopniki za zeleno mizo ter razpravljati o končni rešitvi tržaškega vprašanja. Jugoslovani pa so čisto nasprotnega mnenja; najprej mora biti konferenca in šele konferenca bo odločila, ali bo smela Italija stopiti na tržaško ozemlje ali ne in kaj bo smela zasesti.
Med italijanskim in jugoslovanskim stališčem zija prepad, ki ga bo težko premostili, posebno ker prizadeti zapadni velesili ne mislita preklicati svoje odločitve glede cone A in ker je na drugi strani Tito še vedno odločen, tudi z orožjem v roki upreti se zasedbi cone A po italijanskih četah. Novo v tem oziru je le to, da je Tito izjavil, da ne bo pustil streljati na zaveznike, a da bi v slučaju, ako bi zavezniki hoteli ščititi italijanske čete, počilo med jugoslovanskim ljudstvom nekaj, kar bi se ne dalo nikdar več popraviti in zakrpati, to je zaupanje v zapad-ne zaveznike.
O tržaškem vprašanju so razpravljali pretekli teden tudi v angleškem spodnjem domu in zun. min. Eden je imel zelo težko nalogo, ko se je branil pred napadi s strani opozicije, ki ga je napadla zaradi nepremišljene odločitve glede Trsta. O anglo-ameriški odločitvi, prepustiti cono A italijanski upravi, je dejal Antho-ny Eden, da je bila ta zelo drastična rešitev, ki pa je imela namen rešiti položaj, ki bi postal lahko še bolj nevaren, ako bi se ga ne bili lotili. Smatrali smo, je dejal Eden, za potrebno odrezati tvor, ki je zastrupljal italijansko - jugoslovanske odnose. (— V resnici se je ta tvor zaradi ponesrečene operacije še povečal ter nabral v sebi še več gnoja).
Na vprašanje voditelja laburistov Attleeja, ali se Eden zaveda, da je bil velik pogrešek izdati ono odločitev z dne 8. oktobra, je zunanji minister odgovoril, da niso o tej odločitvi obvestili ne Rima ne Beograda in da ni imela zato v tem pogledu nobena stranka kake prednosti. Tu pozablja Eden, da je bila odločitev glede conc A Italijanom v prid, akoravno^ni morda zadovoljila vseh njihovih zahtev, medtem ko je jugoslovanske interese cone A popolnoma prezrla.
Za Attleejem je Herbert Morrison naslovil na Edena sledeče besede: »Ali ne verujete, da so posledice (te odločitve) zelo slabe ter da so prinesle vojno nevarnost? Ni nam-
reč dvoma, da je bilo to dejanje skrajno nelogično in neumno.«
x4nthony Eden je odgovoril na te besede, da je bilo treba rešiti stanje, ki se je vedno bolj slabšalo, v upanju, da bosta sprejeli rešitev obe strani ali pa da jo bosta vsaj molče odobrili. Priznam, je dejal Eden, da je bila rešitev zelo energična... Bila je tudi nepopolna, ker je pustila nekaj Slovencev pod italijansko u-pravo in nekaj Italijanov pod jugoslovansko upravo, toda razdelitev tržaškega ozemlja na podlagi sedanje meje med cono A in B je bila edina praktična rešitev. Zunanji minister je še pristavil, da so upali, da bo ta rešitev privedla do končne rešitve tržaškega vprašanja, in da angleška vlada obžaluje, da je prišlo do premikanja italijanskih in jugoslovanskih čet ob meji, kar da le veča napetost ter razburja javnost.
Govoreč o morebitni konferenci glede Trsta, je Eden izjavil, da angleška vlada ni nasprotna takemu sestanku, a da je treba za tako konferenco postaviti predvsem temelje, ki bi jih lahko obe stranki sprejeli.
Zagovor angleškega zunanjega ministra je bil zelo klavrn in ni prepričal nikogar. Jasno je namreč, da sta Eden in Dulles s svojo prenagljeno odločitvijo ustrelila velikega kozla. Vse kaže, da je Eden še vedno pod vplivom raznih »energičnih« operacij, ki jih je zadnje čase pre-
Dullesove izjave časnikarjem
Zanimive so v tem oziru tudi izjave, ki jih je dal ameriški zunanji minister Dulles na tiskovni konferenci, ki jo je imel kmalu po vrnitvi z londonske konference in po pogovoru s predsednikom Eisenho-werjem. Na vprašanje nekega novinarja, ali mislijo zavezniki preklicati svojo odločitev glede cone A, je Dulles odgovoril, da tega ne mislijo storiti. Toda iz nadaljnjih Dullesovih izjav je sledilo, da obenem tudi ne mislijo izročiti cone A italijanski upravi v doglednem času, »kajti veliko je še dela, predno pride do te izročitve.« To pomeni, da se zavezniki ne bodo umaknili iz Trsta, dokler se tržaško vprašanje sporazumno ne reši.
Na vprašanje, ali bodo angleške in ameriške čete ščitile italijanske
čete, ako bi Tito vpadel v cono A, in na vprašanje, kaj misli o konferenci štirih, je Dulles odgovoril le na drugo vprašanje, rekoč, da bi konferenca petih, torej tudi Francije, bila lahko zelo koristna, ker bi postavila tržaško vprašanje v pravo perspektivo. Nato je razložil, da je treba gledati na tržaško vprašanje z mednarodnega stališča in s stališča obrambe južne Evrope, in ne samo z nacionalnega stališča.
Na ponovno vprašanje, kako bi se obnašale anglo-ameriške čete, ako bi Tito izpolnil svojo grožnjo ter vpadel v cono A, Dulles ni hotel jasno odgovoriti, ampak se je omejil na izjavo, da je to vprašanje zelo težko. Očividno se ameriški zunanji minister ni hotel zameriti ne Italiji ne Jugoslaviji.
Pogodbe je treba držati
Tržaško vprašanje je zašlo v slepo ulico, iz katere ga ne bo mogoče tako kmalu rešiti, ako se ne bo ena ali druga stran vdala. Medtem pa so se odnosi med Italijo in Jugoslavijo še bolj zaostrili, kar pričajo razstavljene italijanske in jugoslovanske divizije tik ob meji. Te divizije so obenem jasen dokaz, kako nerodno in nesrečno politiko so vodile tri zapadne velesile glede tržaškega vprašanja. Že njih izjava z dne 20. marca 1948. leta je bila povsem zgrešena, ker se je oddaljila od mirovne pogodbe, ki predpisuje ustvaritev Samostojnega tržaškega ozemlja. Vsako prelamljanje pogodb je nepravno in nemoralno. »Pacta sunt servanda«, pravi znani latinski pregovor. Pogodbe je treba držati! Ce ne velja mirovna pogodba glede Trsta, ne velja tudi glede Zgornjega Tridentinskega, kjer živi kompaktno čez dve sto tisoč Nemcev, ki bi terjali lahko s še večjo pravico plebiscit, kot ga terjajo Italijani
za Trst. In vse kaže, da se tridentinski Nemci te svoje pravice dobro zavedajo in da jih podpirajo pri tem tudi ostali Nemci. Prej ali slej bo stopilo vprašanje tridentinskih Nemcev z vso silo na plan. In za vse to se bo morala zahvaliti Italija dejstvu, da ni spoštovala mirovne pogodbe ter nasprotovala uresničitvi Samostojnega tržaškega ozemlja, ki je edina pametna in pravična rešitev tržaškega vprašanja. Tej rešitvi bi se tudi Jugoslavija ne mogla upirati, posebno če bi bile vse narodne, kulturne in gospodarske pravice Slovencev mednarodno zajamčene.
Samostojno tržaško ozemlje bi moralo biti vez med slovenskim in italijanskim ljudstvom in nekak vzorec bodoče evropske skupnosti, toda zaradi nerazumevanja enih in drugih odgovornih krogov je postalo kamen spotike in sovraštva med o-bema narodoma.
Ali je bilo to res potrebno?
stal in ki so mu rešile življenje. Zalo je najbrže mislil, da se da z energičnim in drastičnim prerezanjem tržaškega tvora razrešiti tržaško vprašanje, toda njegova operacija se ni posrečila in tržaško vprašanje je zašlo zaradi tega v slepo ulico, iz katere ni, vsaj trenutno, nobenega izhoda.
Trst pred Varnostnim svetom
Predzadnji torek se je Varnostni svet ZN zopet bavil s tržaškim vprašanjem. Pri seji, katere se je udeležil baje kot opazovalec tudi jugoslovanski zastopnik, je kolumbijski zastopnik predlagal, naj bi se razprava o tržaškem vprašanju preložila na 4. november, da se da tako trem zapadnim velesilam čas, da odpravijo diplomatskim potom sedanja nasprotja ter usmerijo celotno vprašanje k mirni in stalni rešitvi. Kljub protestu sovjetskega zastopnika Višinskega' je Varnostni svet sprejel kolumbijski predlog ter določil kot dan prihodnjega razpravljanja 2. november in ne 4. november, kot je bilo predlagano.
Poplave v Italiji
Pretekli teden je zadela Kalabrijo huda nesreča. Reke in hudourniki so tako narasli, da so podrli jezove, prestopili bregove in preplavili velikanske predele zemlje. Mnogo vasi je bilo več dni popolnoma odrezanih od sveta in le po velikih naporih se je posrečilo reševalnim skupinam priti do njih. Mnogo hiš in cerkva je porušenih, mostov in nasipov podrtih. Velikanski plazovi in usadi so ponekod še dokončali uničevalno delo razbesnelih voda. Po uradnem poročilu so poplave zahtevale do sedaj 56 človeških žrtev. V ponedeljek je bil proglašen dan žalovanja po vsej Kalabriji. Po cerkvah se neprestano daruje sv. daritev za nesrečne žrtve poplav.
Kljub temu da so v zadnjih letih potrosili na desetine milijonov lir za nasipe, mostove in drugo potrebno obrambo proti poplavam, ki vsako jesen grozijo tem krajem, so sc tokrat vsa ta sredstva izkazala za nična. Strokovnjaki so mnenja, da bi morali najprej pogozditi gole kalabreš-ke hribe in uravnati tek hudournikov, ki ponekod navpično pridrvijo v dolino in povzročajo tam tako razdejanje. V nedeljo je prizadete kraje obiskal ministrski predsednik Pella. Obljubil je prizadetim ljudem, da bo država vse naredila, da jim bo ne samo olajšala sedanji težki položaj, ampak tudi z vsemi razpoložljivimi sredstvi preprečila ponovitev podobnih katastrof. Računajo, da so poplave v Kalabriji prizadele nad pol milijarde škode. V teku je že obsežna akcija za pomoč poplavljen-cem.
Prav tako grozijo padski nižini zopetne poplave. Dež, ki je neprestano padal 17 ur, je povzročil naglo naraščanje rek, ki so ponekod že prestopile bregove in ogrožajo vse okoliške kraje. V najnižjih predelih so ljudje že zapustili svoje domove in, ker reke še vedno naraščajo, vsi s strahom pričakujejo novih poplav.
Nesreča v Belgiji
Kakor povsod, tako tudi v Belgiji zahtevajo rudniki vsako leto svoje žrtve. V soboto 21. t. m. se je vnel jamski plin v premogovniku v Seraingu v Belgiji. Eksplo-ziji je sledil požar, ki je doslej zahteval 26 smrtnih žrtev. Rešili so le 14 rudarjev, katere so hudo opečene prenesli v bolnico. Med mrtvimi je tudi 14 Italijanov. Belgijski kralj je prizadetim družinam osebno izrekel svoje sožalje.
Stran 2.
KATOLIŠKI GLAS
Leto V. - štev. 44
Praznik Vseh Svetih
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 5, 1-12)
Tisti čas, ko je Jezus videl množice, je šel na goro, in ko je sedel, šo stopili k njemu njegovi učenci; in odprl je usta in jih učil: Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Blagor krotkim, zakaj ti bodo deželo posedli. Blagor lačnim in žejnim pravice, zakaj ti bodo nasičeni. Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli. Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali. Blagor miroljubnim, zakaj ti bodo otroci božji. Blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani, zakaj 'njih je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, zakaj veliko je vaše plačilo v nebesih.
*
»Blagor lačnim in žejnim pravice...«
Osmeri blagri so poti v nebesa. V njili je Jezus poveličeval čednosti, ki pripeljejo kristjana v nebeško kraljestvo. Zato pa jih danes sv. Cerkev bere v evangeliju, ko se spominjamo vseh svetnikov, češ, glejte, po teh potih so hodili zveličani, hodite za njimi tudi vi, da boste kdaj tam, kjer so oni*sedaj. Ena teh poti je ona v 4. blagru:
»Blagor lačnim in žejnim pravice, ker bodo nasičeni.«
Kdo so to? Koliko lačnih in žejnih je danes na svetu, koliko krivic, koliko ljudi, ki danes bolj ko kdaj prej tožijo nad krivicami in iščejo pravice. Začenši od držav in narodov, ki menijo, da krivico trpe, do različnih razredov v narodu in do posameznikov je skoro eno samo nepretrgano iskanje večje pravičnosti. Ves svet se mi danes zdi kakor hlapec, ki povsod išče svojo pravico, a je nikjer ne najde. A med temi iskalci pravice so nekateri, ki so najglasnejši, ki vse ostale pre-vpijejo, ki se kažejo že 50 let in ve£ kot neke vrste brezplačnih advokatov vseh, ki se jim godi krivica. Kakor grozeči prst se dviga v svetu stisnjena pest, ki obljublja: Tukaj je pravica! In kakor nekdaj Izraelci v puščavi na bronasto kačo, tako gledajo in strmijo danes množice vsega sveta v znamenje srpa in kladiva kakor v edino odrešilno znamenje. Ob tem znamenju se zbirajo s stisnjeno pestjo vsi zatirani, ponižani, stiskani, vsi nezadovoljneži, skoro bi rekel, vsi lačni in žejni pravice. Ali bodo nasičeni? Ali je Jezus nanje mislil?
Poglejmo! Kakšna je pravica, po kateri jih žeja? Kolikor vidim, jih žeja po dobrinah tega sveta. Njihove želje so vse le v mejah uživanja.
V nekem arabskem mestu je bila tolpa potepuških psov, ki se je potepala okrog, večkrat lačna nego sita. Pri tem je naletela na drugo tolpo, ki je bila bolj srečna in je našla mastno kost, katero je pravkar obirala. Naravno je bilo, da sta se obe tolpi stepli, se zagrizli druga v drugo, dokler niso prišleci nagnali prejšnjih in se polastili kosti ter jo sami začeli obirati. Tako se mi zdi danes na svetu. Ljudje so kakor dve tolpi psov, katerih ena ima kost, da jo obira, druga pa ne. Sedaj je nastal pretep med enimi in drugimi, kdo bo kost obiral. Ljudje se grizejo med sabo, pripravljeni so se ubijati, ne zaradi pravice, temveč zaradi kosti. Novi prišleci so pripravljeni »v imenu pravice« prejšnje pomoriti, pobiti, jih pustiti da pomrejo od lakote na prisilnem delu, jim storiti vsakršno nasilje in krivico, samo da dosežejo »svojopravico«, da pridejo do oblasti. Ali bodo potem siti? Zadovoljni? Srečni.'
Dante pravi, da je v peklu videl volkuljo, ki je žrla in bila potem bolj lačna kot prej.	Tej volkulji
so podobne množice,	ki danes v
znamenju dvignjene	pesti iščejo
večjo pravico. Ko so	jo dosegle, so
bolj lačne kot prej.
Vprašajte naše brate v Jugoslaviji, ali so srečni? V Rusiji, ali so
zadovoljni? Od petletke do petletke jim obljubljajo, da bo prišla sreča in zadovoljstvo, a sreča se jim odmika, kakor otroku sonce, ko je tekel za njim. Niso srečni. A tolažijo jih, da bodo. Kdaj? Tolstoj je zelo lepo povedal o takem človeku, ki se je hotel nasititi z uživanjem. Ko so ga zasuli mrtvega z zemljo, je rekel: »Sedaj ima dovolj in je sit.«
Jezus pa je obljubil, da bodo lačni in žejni pravice nasičeni že tukaj. Kdo so torej ti iskalci pravice? Videli smo jih v današnjem berilu.
Na praznik vseh svetnikov bo poteklo sto let od dneva, ko je Irenej Friderik Baraga prejel v eincinnatski stolnici škofovsko posvečenje. Dotlej je bil navajen ubogati, odtlej je moral tudi ukazovati. Ker ga je v obojem vodila ljubezen, mu ta sprememba ne bi delala težav, če bi bili tudi vsi njegovi njemu podobni. Pa niso bili. Brez pravih organizacijskih in voditeljskih izkušenj je moral zdaj svoje delo visoko pomnožiti, da je lahko malo pred smrtjo zapisal: »Kolika razlika med zdaj in takrat, ko se je škofija začela.« Zato ni nič čudnega v tem, da so Baragove vnanje delovne vezi z domovino po prevzemu škofovskih dolžnosti popustile, kot so popustile tudi niti, ki so ga vezale s svojci. In vendar ne smemo prezreti te stoletnice.
Na nekem zboru je pred kratkim udeleženec navedel med zadevami, ki morajo biti skupne vsem zamejskim Slovencem brez razlike mišljenja, Baragovo beatifikacijo. Na drugem zboru je dejal govornik, da je Baraga največji Slovenec. So pa tudi med nami še ljudje, ki njegove veličine ne zanikajo sicer, a jim Baragovo slovenstvo ni jasno ali ga celo omalovažujejo, češ, hotel je vstopiti v dunajsko nadškofijo in nazadnje je šel v Ameriko, ko bi doma Slovencem lahko več koristil; sploh pa je bilo tudi graščinsko in meščansko okolje, v katerem je zrasel, bolj nemško pobarvano kot slovensko.
Če bi po teh pomislekih sodili slovenstvo naših mož, bi morali zdvomiti nad vsemi onimi, ki hodijo študirat v inozemstvo, nad vsemi misijonarji, nad Šubici in Ažbetom, Cankarjem, ki je živel na Dunaju, in Murkom v Pragi, nad Zojsom in vsemi Baragovimi sodobniki in nasledniki vse do Kersnika in še čez.
Baraga je bil Slovenec po rodu in po znatnem delu svojega dušnopastirskega in kulturnega udejstvovanja. Njegov rodovnik sicer ne sega prav daleč nazaj, kolikor pa poznamo njegove prednike, bi utegnila biti samo ena prababica, materina babica po materini strani, nemškega porekla. (Zojs je bil samo po materi, Kersnik samo po očetu slovenskega rodu). Pouka v slovenščini v šolah res ni imel mnogo, ker ga bilo ni. Če mu je v začetku kaplanske službe delal jezik težave v spovednici, v pridigi pa ne, bo to pač pripisati razlikam med dolenjskim in gorenjskim narečjem. Kot jurist na Dunaju se je družil skoraj samo s slov. študenti, čeprav je bil med njimi menda edini, ki je zahajal v Hofbauerjev krog in bi si tam lahko dobil dovolj nemške druščine.
Ko se je odl<)čil za duhovski poklic, ga je pač vleklo v dunajsko bogoslovje, kajti Dunaj je bil takrat precej naprednejši kot Ljubljana, ki je imela v semenišču skoraj same zakrknjene janzeniste — profesorje. Baragova teološka usmerjenost je bila pa že takrat jasna, saj jo je prinesel s seboj od Hofbauerja. Kakšne načrte »Je imel za bodočnost, če bi končal blagoslovile študije na Dunaju, ne vemo. To pa, da se je uklonil prigovarjanju škofa Gruberja iny ostal v Ljubljani in da je šel po končanih študijih takoj kaplanovat v slovensko podeželje, nam vendar vsiljuje domnevo, da je že takrat čutil svoje mesto med slovenskim ljudstvom.
Z nastopom kaplanske službe se pričenja takoj doba Baragovega kulturnega delovanja. Vse slovensko kulturno življenje tistega časa je bilo v glavnem verskega značaja. Zojsov krog, ki je gojil posvetne znanosti, je razpadal in izumiral brez naraščaja, ki bi njegovo delo nadaljeval; no-
zbrane okrog Jagnjeta: mučenci, nedolžni otroci, deviške duše, spozna-valci in spokorniki. Nepregledna množica jih je, iz vseh ljudstev in narodov. Lačni in žejni pravice so torej oni, ki si v življenju prizadevajo za krščansko čednost in pravičnost, za svetost kršč. življenja. Gre torej za ono pravico, po kateri je človek pravičen pred Bogom in pred ljudmi, kakor beremo v svetem pismu: »Blagor pravičnim, ki so v Gospodu umrli.«
Takim, ki hrepene po krščanski svetosti, je Jezus obljubil, da bodo nasičeni, da bodo že na tem svetu dosegli svetost, po kateri hrepene, zveličanje duše, za katero prosijo. Zato nas morajo te besede Jezusove vzpodbujati, da bomo stalno hrepeneli po krščanski svetosti in čednosti, trdno uverjeni, da nam jo bo Bog dal, kakor je Jezus obljubil: »Blagor lačnim in žejnim pravice, ker bodo nasičeni.« Verujemo v besede božjega Učenika, da dosežemo večno zveličanje.
va generacija posvetne kulture, ki sta ji pozneje načelovala Čop in Prešeren, je šefe doraščala. Ta čas v 20 letih prejšnjega stoletja je bila, kot pravi dr. I. Prijatelj, pri nas duhovščina edini sloj, ki je predstavljal izvestno zvezo s kmetstvom in s tem podlago bodoče kulture. A o novem katoliškem preporodu, kot ga je malo prej doživel in ga v tem času izpopolnjeval Dunaj, Ljubljana še ni dosti vedela. Tu so sc šli samo še jožefince, janzeniste in frančiškane. Jožefiuei, med katere je vsaj v začetku spadal tudi novi škof Wolf, so bili birokrati, kot duhovniki predvsem uradniki. Uradne predpise o verskem življenju je izdajala v prvi vrsti dunajska vlada. Niso bili ta čas več tako nasprotni duhu rimske Cerkve, kot za cesarja Jožefa, od katerega ima jožefinizem svoje ime, in zato se je razmerje med Cerkvijo in državo tudi zboljšalo, dvigu verskega življenja pa tudi niso dosti koristili. Janzenisti so se izogibali svojega imena, ker je imelo krivoverski prizvok, odklanjali so vsak cerkveni blišč, verske manifestacije, in zahtevali individualno religiozno poglobitev ob branju sv. pisma in janzenistične literature, a tudi ob pristranski kontroli svoje duhovščine. Frančiškani so kot pri nas edini red, ki ga cesar Jožef ni odpravil, nadaljevali sicer staro baročno versko življenje in bi bili lahko most do novega »veselega, socialnega katolicizma«, če ne bi bili tako zelo površni in rajši kaj bolj izobraženi. Kot jožefincem so tudi janzenistom očitali koketiranje s protestantizmom in zlagali nanje pamflete, kot tistega, kjer rimajo janzeniste kot rimske lutrijane-modrijane.
V	prvi dobi janzenizma pri nas, prav nekako do Baragovega nastopa je bil vpliv janzenistov na slovensko književno kulturo pozitiven. Niso le izdali prvi katoliški prevod sv. pisma in precej drugih nabožnih knjig, ampak tudi mnogo prispevali k očiščenju jezika. Za dobo po 1. 1820 pa tja do 1. 1848 pa pravi Prijatelj, da »so začeli na vse načine ovirati posvetno literarno produkcijo ter metati svobodno ustvarjajočim umetnikom kamenje pod noge«-
V	ta slovenski »kulturni boj« je posegel Baraga. Ne s polemiko, ker bi bila proti jožefincem zaplenjena, proti janzenistom neplodna, ker so se je tudi sami izogibali; tudi ne s pamfleti, kot frančiškani, ker to Baragi ne bi pristojalo, ampak z dušnopastirstim in literarnim delom. Njegova »Dušna paša« je kmalu v desettisočih izvodov jela izpodrivati janzenistične, versko ne povsem neoporečne nabožne knjige. Za to delo ga je isti Prijatelj, ki ni bil katoliško usmerjen znanstvenik, prištcl med »slovenske preporoditelje« in ga označil kot »slovenskega izrazitega ljudskega a-postola«, Luka Jerana pa, ki je pravi pre-magavee jožefinizma in janzenizma prt nas, pa vsaj za posrednega Baragovega u-čenca.
Baraga se je v času svojega kaplanova-nja v domovini jezikovno in stilistično sam toliko izpopolnil, da je našel za svoj jezik pozneje priznanje pri samem Levstiku. Menda nikoli se pa zaradi posvetnih stvari ni tako razhudil, kot takrat, ko so mu škofijski cenzorji v prevodu Engstlerjeve knjige o Mariji začeli nadomestovati domače besede s slovenskimi izposojenkami. Ta boj je v teoriji uspešno končal potem Prešeren, v praksi pa šele Breznik. Borbo z janzenizmom, ki jo je Baraga začel bolj resno in uspešno kot frančiškani, je, z druge plati sicer, prav tako povzel Prešernov krog. Toda prve duhovne temelje je janzenizmu omajal Baraga in ee še enkrat
citiramo Prijatelja, je škof Wolf nekaj let pozneje po preiskavi, ki jo je bil uvedel proti Baragi v Šmartnem, nastopil proti janzenistu dr. Jaki Zupanu v Šmartnem v »intencijah smeri, ki jo je pri Baragi preganjal«.
Janzenizem, kot tudi jožefinizem, ni bil naklonjen cerkveni umetnosti in nosi kot svoj čas protestantizem izvestno rivdo na propadanju naše likovne umetnosti od konca 19. stoletja dalje do Janeza Wolfa. Baraga je tudi tu po svojih skromnih močeh poskušal pomagati in je s svojimi naročili Matevža Langusa vsaj moralno gotovo znatno podprl.
Edinstven y zgodovini slovenskega zamejstva pa je Baraga, kot misijonar v tujini po svojem literarnem delu za rojake v domovini. Prav o misijonarjih lahko rečemo, da ostajajo najbolj trdoživi Slovenci tudi v izseljenstvu, vendar tudi med misijonarji ne najdemo primera kot je Baragov. Pa težko, da bi bil katerikoli slovenski misijon napornejši kot je bil njegov. Vkljub temu je napisal v Ameriki, v divjini, še tri obširne knjige prav za svoje »Kranjce«.
V	spremnih uvodih izražena domovinska čustva so gotovo preskromne označbe velike ljubezni, ki je te knjige narekovala. Ali se ne bi mogel danes kakšen naš pisatelj, ki tarna, da v teh razmerah, v tujini, ne more pisati, okorajžiti ob Baragovem primeru ?
Kot škof — in letos se spominjamo njegovega škofovstva — ni več pisal. Pač so še vedno izhajale njegove slovenske knjige v številnih ponatisih. Toda tudi škofovsko posvečenje ni bilo zanj kot Slovenca in za Slovence brezpomembno in zato je prav, da
Koncentracijska taborišča
Po vseh deželah onstran železne zavese so organizirana prisilna taborišča, ki so povsem enaka prisilnim taboriščem v Sovjetski zvezi. Za duhovnike, redovnike in redovnice, katere so prisilili, da so zapustili svoje samostane, so bila zgrajena posebna koncentracijska taborišča. Na Madžarskem je bilo po odloku o razpustitvi verskih redov iz 1. 1919 interniranih nad 1000 redovnih oseb. Konec 1. 1950 so na Češkoslovaškem oborožene policijske čete nasilno izpraznile redovne hiše frančiškanov, jezuitov, salezijancev in drugih kongregacij v Bratislavi. Po približni cenitvi je bilo oblastveno razpuščenih nad 80 redovnih družin. Aretiranih je bilo 350 duhovnikov in 500 laičnih bratov. Proti koncu leta 1952 je bilo na Češkoslovaškem 40 koncentracijskih taborišč za duhovnike in 11 za redovnice. Komunistične oblasti so organizirale tudi koncentracijska taborišča za mladino in ženske. Takih taborišč je na Češkoslovaškem 25. Tam je na prisilnem delu nad 6000 žensk. V kraju Kaunas Aleksotas je prisilno taborišče za dečke. Tam jih je nad 300. Stari so pod 15 let. Vrše ročna dela in obiskujejo šolo, kjer jih učijo v komunističnem svetovnem nazoru.
Molitev za preganjano Cerkev
V nedeljo 25. t. m. je bila v vsej Angliji molitvena ura za preganjano Cerkev in v spravo za bogoskrunske napade na vero, ki jih vrše komunistične vlade. S tem narodnim molitvenim dnem hoče angleška katoliška hierarhija kar najenergičneje protestirati proti nedavni aretaciji kardinala Wiszynskega, proti pomanjkanju verske svobode in proti satanskim napadom, katerim je izpostavljena katoliška Cerkev v vsej Vzhodni Evropi.
Spomenik Kristusa Kralja
V bližini mesta Cali so postavili 28 metrov visok spomenik Kristusa Kralja, Spomenik so blagoslovili preteklo nedeljo 25. t. m. na praznik Kristusa Kralja.
Tudi filmi zoper Stepinca
Titov režim je, kakor poroča agencija JNC, baje pripravil dokumentarni film proti zagrebškemu nadškofu kardinalu Stepincu. Jugoslovanske oblasti naj bi skušale razširiti ta film v inozemstvu, zlasti v Združenih državah Severne Amerike.
Zaprti poljski škofje
Z aretacijo gnjezenskega pomožnega škofa msgr. Baraniaka je število poljskih škofov, ki so bili od komunistične vlade zaprti ali konfinirani naraslo na 10. Kardinal Wyszynski, poljski primas, je bil odpeljan neznanokam. Lwowski nadškof msgr. Euge-nij Baziak je v zaporih. Krakovski nadškof msgr. Stanislav Rospod je konfiniran. Kato-viški škof Stanialv Adamski je aretiran. Škof Herbert Bednorz je aretiran. Škof Ju-lius Beniek je aretiran. Gnjezenski škof msgr. Bernareki je v zaporu. Škof Anton Baraniak je v zaporu. Gdanski škof Karl Maria Splett je bil po osmih letih zapora
se ga spominjamo. Preden se je lotil dela v svoji škofiji, je drugič obiskal domovino. Res, potreboval je duhovnikov in sredstev za svoj razširjeni delokrog in to ga je pognalo domov. Toda ves čas bivanja na Slovenskem so se vrstili izrazi medsebojne ljubezni, Baragove do svojih rojakov in slovenskega ljudstva do Barage, v tako prisrčnih prizorih, kot jih naša zemlja dotlej menda ni poznala.
Morda so se že nekaj let Štajerci tako zaupno gnetli okrog novega škofa Slomška, drugod po Sloveniji gotovo še ni bilo tako domačega občevanja s kakšnim škofom. So že tudi prej škofe slovesno sprejemali, a to je bilo vse bolj uradno, bolj znak spoštovanja in pokorščine kot izraz ljubezni. Baraga ni bil krajevni ordinarij, sprejemi niso bili naročeni, vse je privrelo iz src. Komaj pet let po dokončhi odpravi tlačanstva se je tak visok gospod pomešal med ljudi, obujal z njimi stare spomine in jim pripovedoval indijanarice. Kako je moralo to dvigniti socialno zavest ljudstva!
Potem se je vrnil v Ameriko. V svoji bližini je imel vedno slovenske duhovnike, ki so mu bili najljubši. Delati za domovino ni mogel več, zanjo je le še čutil. Gotovo pa ga je tolažilo prepričanje, ki ga je moral prinesti s seboj z drugega obiska, da je storil, tudi za svoje rojake svojo dolžnost, da rodi njegovo delo doma dobre sadove in da ga uspešno nadaljujejo drugi.
Mi si pa ob tej stoletnici želimo novega Baragovega posvečenja in novega njegovega triumfalnega pohoda po vsej zemlji, kjer prebivajo Slovenci.
sedaj izpuščen na svobodo, a takoj nato konfiniran v nekem samostanu. Vesti, da je bil msgr. Splett pozvan, naj zapusti Poljsko in da je odšel v Avstrijo, ne odgovarjajo resnici. Katoličani vsega sveta obsojajo brezbožne komunistične sisteme, ki v svoji borbi proti veri in Cerkvi ne znajo nič drugega, kot da se zatekajo k starim sistemom tiranov: k mučenju, zaporu in smrti.
Bolni otroci v Lurdu
Tu je l>ilo zaključeno ganljivo romanje
holandskih bolnih otrok k lurški Materi božji. V popolni tišini so vozili mimo Lurške votline nebroj vozičkov z bolnimi otroki. Vsak otrok je imel v rokah vrtnice, ki jih je vrgel proti votlini. V hipu je bil pred lurško Marijo en sam vrt vrtnic. Mariji je bilo tako darovanih sedemnajst tisoč vrtnic.
Redovnica odkrila bacil gobavosti
V	znanstvenih krogih mednarodnega kongresa za gobavost vzbuja živahno zanimanje odkritje bacila gobavosti. Bacil je odkrila redovnica sestra Marija Suzana, ki je asistentka v Pasteur-jevem zavodu v Parizu. Vsi pričakujejo z nestrpnostjo podrobnosti odkritja, ki jih bo podala redovnica na enem bližnjih zasedanj kongresa. Na kongresu so zastopane tudi druge sestre. Sestri Hilarija Ross in Laura Strinckler, obe usmiljenki, sta prispeli iz Carvilla v Lui-zijani. Navzoča je tudi ena redovnica črnka. Je to sestra Marija Magdalena, delcgatisja Jatnaike. Na kongresu je zastopanih 47 narodnosti.
Jugoslovanski komunisti držijo roko poljskim
Agencija Katholische Naehrichteiiagen-tur poroča, da je bilo vsemu jugoslovanskemu episkopatu in duhovščini odločno prepovedano kakor koli protestirali proti aretaciji poljskega kardinala primasa. Pokrajinska slovenska vlada je zahtevala od ljubljanskega apostolskega administratorja msgr. Vovka, da prekliče že napovedati dan molitve za preganjano Cerkev na Poljskem. Mnoge vidne osebnosti jugoslovanske komunistične stranke pa so nasprotno javno manifestirale svoje zadovoljstvo zaradi dejanja poljske vlade, s katerim je ta — kakor je izpovedal predsednik ljudske republike Slovenije Miha Marinko — hotela posnemati maršala Tita v primeru kardinala Stepinca.
Tragična smrt preganjanega patra
Prejeli smo podrobnosti o tragični smrti profesorja cerkvenega prava v višjem seminarju v ZI KA Weiju jezuitskega patra Wanga. Tri mesece je bil konfiniran. Neprestano so ga mučili z novimi zasliiaaji, ki jim ni bilo konca. Na koncu zadnjega zaslišanja, ki je trajalo neprestano 28 ur, je zblaznel in se vrgel iz tretjega nadstropja v globino. Umirajočega so peljali v bolnico, kjer je kmalu nato izdihnil.
Baraga kot Slovenec in slovenski kulturni delavec
(Svobodna Slovenija, 24. 9. 53)
Iz življenja Cerkve
ZAKAJ SE VOJNI UJETNIKI NE MARAJO VRNITI V KOM. DOMOVINO ?
verskimi predstavniki, ki so pri ljudstvu in ljudski oblasti do sedaj uživali ugled zaradi izkazane vsaj navidezne lojalnosti do nove Jugoslavije. Med temi je v prvi vrsti goriški apostolski administrator dr. Toroš, ki se ob vsaki priložnosti trka na prsa kot preganjani borec proti fašizmu in poudarja svoj patriotizem. Res. da je obsodil pohlepnost italijanskega imperializma, spretno pa se je izognil obsodbi papeževe politike, ki ob vsaki priložnosti aktivno podpira uresničitev italijanskih iredentističnih zahtev po naši zemlji. Mnenja smo, da bi bila v prvi vrsti prav njegova dolžnost, da kot slovenski škof na dehi slovenske zemlje, po katerem že stegujejo svoje prste, prvi in odločno pove svoje mišljenje na zadnji, Slovencem sovražni blagoslov papeža Pija XII. Namesto tega pa se dr. Toroš sam postavlja na stališče višjega sodnika in izjavlja, da so uradne vesti agencije »Tanjug« in poročanje naših listov le laži. Tako se je monsignor dr. Toroš postavil v odkritega zaščitnika vatikanske politike na škodo naših pravičnih narodnih interesov.
Njemu podoben je tudi župnik Efren Mozetič iz Gradnega v Brdih, ki je mnenja, da ima v zvezi s Trstom Jugoslavija agresivne namene in zagovarja svetega očeta, da želi pravičen mir. Podobnih misli so
SLOVENCI
V	drugi polovici meseca septembra je prispel v Francijo tajnik Konzistorialne kongregacije, kardinal Piazza, da obišče vsa važnejša središča izseljencev ter da sam osebno prouči probleme, ki so v zvezi z apostolsko konstitucijo »Izseljeniška družina«, katero je sveti oče objavi! lanskega septembra in s katero je uredil dušnopa-stirsko delo med izseljenci.
Glavna zunanja skupna slovesnost v Parizu je bila v nedeljo, dne 27. septembra, v cerkvi Srca Jezusovega na Montmartru.
Za ta dan so Slovenci v Parizu in Franciji sploh žrtvovali vse sile ler tako uspeli, da so pokazali svojo životvornost in dokazali vsem narodom, da tudi številčno majhen narod v duhovnem in narodnem bogastvu ne zaostaja za velikimi, ali pa jih morda celo presega.
Že v zgodnjih jutranjih lirah je prispel v Pariz naš izseljeniški pevski zbor iz Bru-ayja v Pas-de-Calais pod vodstvom požrtvovalnega pevovodje gospoda Franca Pel'. Francoski radio je povabil naše pevce v svoj studio ter poveril uredniku slovenskih oddaj v pariškem radiu, gospodu Hrvoju Maistru, da je pripravil 40-minutno oddajo za Slovence, Srbe in Hrvate. Oddaja je bila posvečena naši narodni pesmi in vsi poslušalci so mogli v večerni oddaji občudovati lepoio naše pesmi, požrtvovalnost bruejskih pevcev, ki so sami rudarji oziroma žene iz rudarskih družin in ki vendar vkljub težkemu vsakdanjemu delu najdejo še moči in časa, da gojijo slovensko besedo in slovensko pesem. Dve mladi dekleti, Monika in Marica, pa sta s svojim nastopom dokazali, da tudi naša izseljeniška mladina zna ceniti enega naših največjih narodnih zakladov, slovensko pesem. Predsednik Gregorčič Martin je v razgovoru, ki ga je
prenašal radio, razložil probleme slovenskih zu so slovenski in hrvatski zastopniki
verjetno tudi tisti duhovniki v Brdih, ki pridno zahajajo h gospodu Krapežu v Biljano. Tudi župnik Aleksander Lestan v Prvačini se je prav v nedeljo 18. t. mi. spomnil na sv. očeta in ga povzdigoval kot najbolj pravičnega človeka na zemlji ter zahteval od ljudi, naj molijo za tistega, ki si želi, da bi prišlo kmalu do novih »radostnih« vesti o priključitvi še cele cone B Italiji. Pošteno ljudstvo je že med pridigo gospoda Lestana spregledalo licemerstvo svojega vatikanskega eksponenta, začelo zapuščati cerkev in ga ogorčeno obsoja.«
Iz takega in podobnega pisanja jugoslovanskih časopisov bi smeli sklepati, da so jugosl. komunisti izrabili tržaško zadevo predvsem v notranje-politične namene. Tito se pripravlja na volitve, o katerih se boji, da bi ne utegnile več biti »plebiscit« za njegov režim. Zato rine v ospredje Trst, da razplamteva narodno čustvo jugoslov. narodov, pri tem pa ne pozablja dati primerne sunke še zoper Vatikan.
*
Dogodki zadnjega časa so posegli tudi v versko življenje uekaterih krajev. V Tolminu so n. pr. ostali brez duhovnika: med tolikimi drugimi, ki so jih v zadnjih Jneh mobilizirali, je tudi tolminski župni upravitelj.
V PARIZU
ni ob zastopniku našega skupnega očeta, papeža.
Ko ves svet, predvsem pa Evropa, išče novih poti in rešitve v političnem in gospodarskem oziru, nam raste zavest, da je Kristusova blagovest najboljša in edina pot do prave mednarodne skupnosti, ki mora temeljiti na pravici in ljubezni.
Naša vera bo sila, ki bo preobrazila svet, če bo močna, še močnejša v krvi in preganjanju, prav tako pa tudi odporna,kadar bi jo vsakdanja lagodnost hotela zadušiti.
Zbrani smo ob zastopniku svetega očeta. Petrova skala in naša zvestoba njej nam je in bode poroštvo, da smo na pravi poti.«
Po govoru je pevski zbor, čigar pestre narodne noše so zbujale občudovanje in zanimanje med vsemi narodi, zapel »Božje milostno Srce«.
Na koncu slovesnosti je kardinal Piazza pozdravil vse izseljence ter jim poudaril, da je strnjenost okrog svetega očeta naša moč, pa tudi največja zahteva naše dobe. Po končanem govoru je podelil vsem udeležencem papežev blagoslov.
Po slovesnosti so se Slovenci iz Pariza ter iz bližnje in daljne okolice zbrali v bližnji dvorani, kjer so pevci iz Bruayja s svojo pesmijo pričarali pred naše oči našo domovino, našo mladost, polja in trate, ki so prežete z delom in znojem ter krvjo slovenskega človeka, pa tudi obdane z njegovo ljubeznijo. Marsikaterimi slovenskemu izseljencu, ki je po dolgih letih Zopet slišal domačo pesem, so prišle solze v oči, vsem pa je zrasla v srcu živa zavest, da moremo s slovensko pesmijo s ponosom nastopiti pred vsemi narodi, kar so tudi poudarili naši francoski prijatelji, ki so bili naravnost očarani.
Ob priliki kardinalovega obiska v Pari-
Zadnje čase se je vršilo na Koreji zasliševanje vojnih ujetnikov, ki se ne marajo vrniti domov, lemu zasliševanju po komunističnih odposlancih se ujetniki na vse načine u-pirajo. tako da so morale oblasti ta zasliševanja zadnje čase sploh ustaviti. O uspehih dosedanjih zasliševanj poroča »New York Timesa naslednje:
»Doslej se je komunistom posrečilo 'prepričati’ manj kot 2% zaslišanih ujetnikov, da bi se vrnili. Drugih 98% ni le zavrnilo komunistično nagovarjanje na vrnitev, ampak so potrdili svoj sklep, da se ne marajo vrnili, še celo s silovitimi besedami in v nekaterih primerih celo z dejanskimi napadi na člane komunističnih 'pojasnjevalnih’ komisij. Severni Korejci pa jih doslej sploh niso marali poslušati.
Pri tem nastane vprašanje:
Zakaj se ti možjfi ne marajo vrniti v domovino, ampak si rajši iščejo zavetja na tujih tleh?
Tisoči kitajskih in severnokorejskih vojakov, ki jih je med korejsko vojno zajela vojska Združenih narodov, bi lahko odgovorili na taka vprašanja, pišejo ameriški listi. Po določilih premirja imajo vojni ujetniki, ki se ne marajo vrniti, priložnost, da slišijo ’pojasnila’ predstavnikov svojih držav, ki jih skušajo prepričati, naj se vrnejo domov.
Toda od 921 vojnih ujetnikov, ki so doslej poslušali taka komunistična pojasnila in ki so jim zastopniki njihovih držav obljubljali ’mirno življenje in popolno svobodo po povratku domov’, se jih je samo 19 odločilo za vrnitev.
Newyorški nadškof, kardinal Francis Spellman, je obiskal radijsko postajo »Svobodna Evropa« in imel preko radia govor, ki je bil namenjen narodom za železno zaveso.
V	govoru jim je zagotovil, da ameriško ljudstvo čuti z njimi in moli, da bi jim Bog pomagal, da bi bili nekoč spet svobodni.
Dejal je, da je globoko ganjen, ker ima priložnost govoriti svojim prijateljem in ljudstvom za železno zaveso. Spomnil je na to, da je pred mnogimi leti obiskal skoro vse dežele, ki zdaj trpijo pod železno pestjo okrutnih komunističnih diktatorjev. Pri tem je opozoril na najvidnejše mučence, ki simbolizirajo odpor ljudstev proti komunistični diktaturi. O nedavno odstavljenem poljskem primasu in kardinalu Stefanu Višinskem je izjavil, da je »simbol vsega tistega, za kar se bojujemo, mučenec za svobodo in pravico, da delamo listo, kar je prav.«
Zadnjič smo v uvodniku prinesli demanti iz Vatikana, v katerem ta zanika resničnost poročil agencije Tanjug o posebni avdienci sv. očeta tržaškemu županu Bar-t»liju in o blagoslovu s teni v zvezi. Tanjug je omenjeno poročilo povzela po ital. časopisu »Tempo«, ki je najbrž kaj slišal od inž. Bartolija o njegovi avdienci ter ■ ato po svoje povedal. O g. Bartoliju pa vemo vsi, kako se rad širokousti in kliče na pomoč za rešitev ital. Trsta ne samo »v. očeta, temveč tudi vse svetnike in svetnice božje (glej njegov obisk v Asiziju ob 700-lelnici sv. Klare). Zato bi agencija Tanjug ob vsaki drugi priliki pretehtala Bartolijeve izjave, ali se vsaj bolje informirala o njih verodostojnosti. Toda v tem primeru jc šlo za lepo priliko, ki se da dodobra izrabiti za boj zoper Cerkev in sv. očeta, in zato jc Tanjug vzela časopisno poročilo kot suho zlato, kateremu je primešala dober odstotek svojih laži. Tako je Sl« v jugoslovansko javnost poročilo o posebni avdienci 9v. očeta inž. Bartoliju in o izrednih blagoslovih papeževih zaradi »radostne vesti« o Trstu, kateri upa sv. oče, da bo sledila še »radostna vest glede vse Lrtre.« Zadnjič smo poročali, da so sc na to natolcevanje o sv. očetu vrgli jugoslovanski komunisti kakor lačen pes na oglodano ko«. Posledice so bile za nekatere škofe »clo hude in za jugoslovanske oblasti zopet malo častne. Prišlo je do podobnih
Zakaj samo 19 od 921? Zakaj so se drugi rajši odločili za življenje v tujini? Čisto dobro se zavedajo, kaj pomeni njihova odločitev. Za vedno bodo ostali ločeni od svojih ljubljenih domačinov. Odrekli so se svoji domovini in izgubili svojo lastnino.
Zakaj ?
Njihova odločitev prav gotovo več pove o življenju pod ^komunistično oblastjo kakor debele knjige. Ti ljudje so namreč že živeli pod komunizmom.
Okusili so tako imenovano ’mirno življenje in komunistično svobodo’, ki sta se jim zagabila.
Živeli so v tako imenovani ’brez-razredni družbi’ in zato so ji obrnili hrbet.
Doživeli so 'delavski paradiž’ in ga zavrgli.
Pod komunizmom so izkusili: kruto resničnost kolektivizacije zemlje...
strahotno trkanje tajne policije na vrata sredi noči...
sistem, ki ščuva otroke, naj ovajajo svoje starše...
cenzuro, ki jim predpisuje, kaj smejo brati in kaj govoriti...
oblast, ki jim ukazuje, kaj morajo sejati in saditi in koliko pridelka morajo izročiti državi...
diktaturo, ki jih sili v napad na druge narode...
Vse to so doživeli Kitajci in Severni Korejci pod komunizmom. Okusili so življenje, ki jim ga nudi in ki je polno trpljenja, ter ga za-
vrgli- „ .
Ali je zato čudno, če se ljudje, kj
so bili že prisiljeni živeti pod komunizmom, odločijo rajši za boljše življenje?«
V	govoru se je spomnil tudi na kardinala Stepinca in dejal, da nosi ena največjih šol v Združenih državah njegovo ime. Povedal je, da ga je kardinal Mindszenty nekoč o-biskal v New Yorku in ob tisti priložnosti je obiskal tudi tamkajšnje bogoslovje. Mladi bogoslovci tamkajšnjega bogoslovja mnogo mislijo nanj in molijo zanj in za junaško madžarsko ljudstvo.
Rekel je, da lahko samo Bog podeli mir zmedenemu svetu. »Vendar molimo, da bi se omehčala srca tiranskih oblastnikov, ki vladajo milijonom,« je dejal. »Molimo* da bi spet napočila zarja miru za naš izmučeni svet.« Pri tem je izrazil upanje, da bo tudi radio »Svobodna Evropa« prispeval s svojim prizadevanjem k temu, zlasti ker razkriva resnico, da Američani niso taki imperialisti, kakor jih obrekujejo sovražniki. Amerika želi drugim narodom samo svobodo, kakor jo sama uživa, in ki bi jo rada delila z drugimi, je zatrdil kardinal.
nasilnih napadov lia škofe in njih imetje, kakor se je zgodilo pred Titovim govorom v Humi. To pot so bili žrtve napadov na-šuntanih množic, kolikor je do sedaj znano, škof na Reki msgr. Pavlišič, ki so mu razbili okna na stanovanju in v semenišču, ter msgr. Jože Srebrnič, škof na Krku. Tega so dejansko napadli, ko se je vračal iz cerkve domov, mu raztrgali obleko ter vdrli v stanovanje in uničili njegovo bogato knjižnico. (To slednje nam pove, kako »kulturni« so taki podvigi zoper škofe v Jugoslaviji).
Tito je v svojem govoru v Rumi obsodil tako početje. Storil ni pa nič, da bi se ne ponavljalo. To pomeni, ali da je Tito brez moei ali pa da v srcu odobrava to, kar z usti obsoja, in zato pusti tovariše, naj sc znašajo nad škofi pred očmi zaščite, kot bi bili med Mau-Mau v Keniji.
V	SLOVENIJI
To pot v Sloveniji ni prišlo do dejanskih obračunavanj s škofi ali duhovniki, kolikor nam je znano. Pač pa se je močno poostrilo sovražno razpoloženje oblasti, zlasti do apostolskega administratorja msgr. dr. Mihaela Toroša in do nekaterih drugih duhovnikov. »Primorske novice« imajo v tem oziru med drugim naslednje poročilo:
»Svojo mrežo zvestih služabnikov, £i jim niso mar koristi svojega ljudstva, pa ima še danes Vatikan tudi pri nas, in žal, med
izseljencev.
Ob petih popoldne se je zbralo 18 narodnosti v cerkvi na Montmartru, Slovesnost je vodil kardinal Piazza sam. Po Uvodnih besedah regs. Ruppa je zastopnik vsakega naroda imel kratek nagovor, nakar je sledila pesem v tistem jeziku.
Za Slovence je imel govor g. Nace Čretnik, rektor Misije v Parizu, ki je poudaril v glavnem sledeče misli:
»Danes smo vsi sinovi evropskih narodov izza obeh strani žel. fcavese zbrani v cerkvi Srca Jezusovega, na Griču mučencev, zbra-
Trte so še zelene, ne obrezujte jih!
Marsikdo ima to škodljivo navado: Čim je potrgal grozdje, začne trte obrezovati. Nekateri obrežejo na pol, to je samo one poganjke, ki ne pridejo v poštev za, drugo leto, nekateri pa izvršijo že popolno obre-zovanje.
Tako delo je škodljivo, ker trte zelo ošibi. Posebno škodljivo pa je letos, ko so trtni listi itak hudo trpeli od peronospore in so poganjki bolj šibki. Toliko časa, dokler so na trti listi, ne smemo trte obrezovati, in tudi ne takoj po tem, ko listi odpadejo.
Dokler je še grozdje na trti, ima ta samo eno skub:	hraniti jagode, da bodo čim
debelejše in slajše. Takrat trta ne misli na svoj les; nima časa za to.
izročili kardinalu lep spomin s krasnim napisom v slovenščini in francoščini, katerega jc v umetniški obliki izdelal gospod Jur? cek Meublat. Posvetilo se glasi:
Slovenski in hrvatski izseljenci in begunci v Franciji, pod vodstvom svojih dtišnih pastirjev, z veseljem in spoštovanjem pozdravljajo v svoji sredi tajnika svete Konzistorialne kongregacije in ga prosijo, naj blagovoli izročiti izraze njihove sinovske vdanosti ter neomajne zvestobe Njegovi Svetosti papežu Piju XII.
(Naš tednik-Kronika, 22. 10. 53)
Ko pa grozdje potrgamo in trte razbremenimo, se te oddahnejo. Takrat se začne trta krepiti: v listih stvorjeno hrano uporabi za okrepitev svojih poganjkov. Listi pa tvorijo hrano celo dobo, dokler so zeleni. Ko začnejo rumeneti, takrat se začnejo prazniti in oddajo svoje glavne zaloge škroba in drugih snovi poganjkom, svojemu lesu. V trti je neko pretakanje sokor in s tem krepitev cele trte. To pretakanje pa je v teku še tudi nekaj časa po tem, ko so že listi odpadli, posebno če je vreme še kolikor toliko toplo.
Kdaj naj torej začnemo z obrezovanjem? Pred začetkom decembra v nobenem slu- ■ čaju. Le pa nastopi decembra hladnejše vreme, posebno huda slana, potem lahko začnež z obrezovanjem. Prej pa ne!
Ne odlašajte s setvijo pšenice!
Oktober gre h koncu in prav redki so dokončali pšenično setev. Res je, da je temu nekoliko krivo deževno vreme, a prevečkrat tudi nezadostna preračunljivost naših kmetovalcev, ki računajo, da bo vedno lepo vreme.
Čim se vreme popravi in bo mogoče v njivo, moramo posejati. Za sorte, kot so »San Pastore«, »Mara«, »Aquila« in mnoge druge, bo itak nekoliko pozno, ker te sorte se morajo v zemlji okrepiti, predno nastopijo hude slane in zemlja pomrzne. Če bomo sejali zelo pozno, moramo sejati sorti »mentana« ali »tevere«, ki pa nikdar ne dasta tako visokih pridelkov kot prej imenovane.
Saj ti ne more biti vseeno, ali pridelaš z isto muko na njivi 1500 ali samo 800 kg pšeničnega zrnja.
Živina se pase
in prav je tako, saj gibanje in dihanje na prostem zraku poglobi in razširi prsni koš, živina postane bolj zdrava in tudi bolj živahna.
Prišle pa bodo jesenske slane in takrat napade napenjanje marsikatero pasoče se živinče in marsikatero tudi crkne. Da se temu izogneš,
ne goni na pašo živine, dokler ni izginila slana in se ni trava nekoliko ugrela.
Pokošene ugrete trave pa tudi ne pokla-daj živini, ker tudi taka krma povzroči napenjanje. Ugreto travo razprostri na široko in tudi ko se ohladi, je najbolje da jo pokrmiš premešano med nekoliko sena.
Povišana carina na uvoz mesa in živine
Vlada je povišala uvozno carino na meso in živino na 18% od vrednosti, in sicer za dobo do konca julija 1951.
S tem je vlada le deloma izpolnila že staro željo živinorejcev, ki pa so zahtevali znatno višjo uvozno carino. Previsoke carine pa vlada ni mogla vpeljati, ker mora ščititi tudi interese potrošnikov, posebno delavstva, ki želi kupovati meso po čim nižjih cenah.
Izzvan dež
jUspeh v kmetijstvu zavisi v izdatni meri od zadostne vlage; ne sme vladati suša. Zato pa strokovnjaki preizkušajo razne načine, kako bi zagotovili kulturam potrebno vlago. Namakanje potom namakalnih jarkov je poznalo človeštvo že pred tisočletji, saj so imeli take naprave že stari Babilonci. V zadnjih letih se je izpopolnilo namakanje njiv potom namakalnega dežja, katerega napravijo s posebnimi namakalnimi stroji-razpršilniki.
Drugi strokovnjaki pa proučujejo, kako bi izzvali naravni dež. V tem oziru so še največ dosegli Francozi v svojih afriških kolonijah. Predpogoj za uspeh so oblaki. Če ni oblakov na nebu, dežja ni mogoče izzvati; če pa so, se te oblake lahko prisili, da izpustijo svojo vodo. V to svrho so pred leti trosili iz aeroplanov na oblake ogljikovo kislino v obliki ledu. Ta način so danes opustili in namesto ogljikove kisline uporabljajo srebrni jodat. Opustili pa so tudi uporabo aeroplanov, ker -niso mogli izvršiti svojega dela enakomerno, $ed?j preizkušajo posejine priprave, ki razpihujejo srebrni jodat v obliki d!™?. proti oblakom. Ta način daja rednejše uspehe in je tudi mnogo cenejši. V celoti pa je vprašanje še daleč od praktične rešitve.
Švica noče tujih kuncev
Švicarska vlada je prepovedala uvoz v Švico in tudi prevoz skozi državo kuncev in kunčjih kož, da tako zabrani med
1,250.000	švicarskimi kunci razširitev kunčje bolezni »mixomatosis«.
Ker niso zalegla v Avstraliji za zatrtje kuncev nobena druga sredstva, so razširili med njimi zgoraj imenovano kunčjo bolezen, ki bo v kratkem zatrla vse kunce v Avstraliji. S to boleznijo je delal poskuse neki zdravnik v Franciji, a ker ni bil do-volj previden, 9e je bolezen razširila med francoske kunce in sedaj je ne morejo zaustaviti. Danes je že več kot 1/3 Francije okužena po tej bolezni.
Proizvodnja mesa v Italiji
jc 1. 1952 znašala 7,265.000 q, in sicer: svinjskega	3,182.000
govejevega	3,060.000
ovčjega-kozj.	466.000
konjskega	257.000
Niso znane številke o proizvodnji kunčjega mesa in perutnine, ker ni mogoče kontrolirati tozadevne potrošnje, ki je malokje podvržena užitnini.
('e b* zgoraj navedena količina enakomerno razdeljena na vse prebivalstvo, bi na vsakega odpadlo 15.5 kg mesa na leto ali 30 dkg na tedeai.
GOVOR KARD. SPELLMANA
PREKO »RADIA SVOBODNE EVROPE.
Boj za papeža in proti papežu v Jugoslaviji
GlOtSIPIO DIAIRIST VO
Z GORI
Goriški Travnik bo dobil novo palačo
Na Travniku zraven cerkve Sv. Ignacija bodo v kratkem začeli z zidavo nove palače, ki jo bo zgradil Zavod za socialno skrbstvo. Stroški za novo stavbo bodo znašali 270 milijonov lir in konec meseca bo izžrebano podjetje, ki bo prevzelo zidavo le stavbe.
Prijave vojne škode še vedno na mrtvi točki
Ravnateljstvo pokrajinskih sedežev iz Trsta, Gorice in Vidma sporoča vsem tistim, ki so vložili prijavo za vojno škodo, da ne more v tem oziru dati še nobenih pojasnil, dokler ne bosta zbornica in senat odobrila novega zakona o vojni škodi.
Goriški nadškof in kapitelj
sta poslala protestni brzojavki sv. očetu zaradi zločinskega postopanja poljskih oblasti s kardinalom Višinskim. Msgr. Am-brosi pravi v telegramu, da je sramotenje poljskega primasa še bolj združilo vernike Goriške okrog sv. očeta. Msgr. Velci pa je v imenu stolnega kapitlja takole telegra-firal: »Stolni kapitelj goriški je z žalostjo izvedel novico o preganjanju zveste in mu-čeniške Poljske. Ob zavesti, da preganja-vec živi le trenutek, njegova Žrtev pa vso večnost, se v posebnih molitvah spominja Vas in Cerkve, tako težko prizadete, ter zagotavlja: Prope Romam semper! Z Rimom vedno!«
Izšel je »Pastirček"
Zopet je prišel med nas ta zvesti in dobri prijatelj naših otrok. Vsako leto se povrne, ko se odpro šolska vrata. To se je zgodilo letos že osmič. Prikazal se je v novi obleki, z novo naslovno stranjo, ki mu prav dobro pristoja. Tudi vsebina je zelo pestra. Nekaj stalnih oddelkov je o-stalo in je prav, da so ostali. »Nesi, nesi pisemce...« s pogovori urednika z otroki tudi starejši radi beremo. Prav tako radi pogledamo, kaj pišejo otroci sami. Za otroke je to njih prva literarna šola, uganke pa prilika, da si brusijo glave. Ostala vsebina je čisto nova. Povest »Med Indijanci« bo letos povedla otroke v Ameriko v časih španske kolonizacije. To izgleda, bo prav napeta povest, ki bo gotovo otroke
S T R Ž A
Pomagajte dušam svojih rajnih z dobrimi deli!
Lepo je krasiti grobove pokojnikov s cveticami in jim na ta način še po smrti izkazovati ljubezen. Toda pomislimo, ali jim ne izkažemo večjo ljubezen s tem, da pomagamo njihovim dušam? In — ali jim ne. pomagamo le z molitvijo in dobrimi deli? Samo nekaj cvetic manj na grob in z istim denarjem pomagajmo revežem v njihovih stiskah — pa bomo pridobili dušam rajnih milost, sebi pa veselje nad dvakratnim aonnm delom. Kako bi rada v ten dtičh opozorila Slov. Vineencijeva konferenca v Trstu, ki ima priliko priti v stik z veliko revščino, Ali ne bi mogel tudi vaš milodar pripomoči k temu, da jo nekoliko omili? — Darove t) denarju in blagu sprejema vsak župni odsek ter tudi središčni odsek Matere lepe ljubezni« Slov.
VILHELM HtlNERMANN:	39
©ee ^amlj.an
In Beli Kormoran je imel prav. Šele v tej hiši je bila doma prava groza. V bolnišnici niso živeli ljudje, marveč živi, plazeči se, javkajoči mrliči, mnogi z brezizraznimi, slepimi očmi, drugi spet na pol razjedeni od črvov. In ti ljudje so bili docela sami sebi prepuščeni. V ntolokajski bolnišnici ni bilo zdravnika, ne bolniških strežnikov, ne usmiljenih sester. Vlada je sicer skrbela za hrano in vsak teden enkrat je parnik Kilauea obenem z novimi gobavci pripeljal tudi potreben živež. A vsega je manjkalo. Ni bilo zdravil, ne toplih odej za bolnike, ki jih je zaradi slabega krvnega obtoka v hladnih nočeh hudo zeblo. Primanjkovalo je celo vode. Vlačiti so jo morali od daleč. Gobavci so umirali od žeje in vse je gnilo od umazanije in mrčesa. In v vsej tej bedi in nesnagi so bili bolniki popolnoma zapuščeni ter prepuščeni na milost in nemilost svoji žalostni usodi. Siromaki so morali pomagati njim, ki so bili še bednejši. Kdor ni našel pomoči, je žalostno poginil.
Š K E G A
pritegnila. Poleg tega imamo v tej številki prvi del črtice »Joško roma na Sv. Višarje«, ki bo služila nam vsem, da si obudimo spomine na lepe počitnice, ki smo jih pre-živeli v planinah, in morda ravno na Sv. Višarjah ali tam okrog. Pa kaj bi vam vse našteval. Kupite »Pastirčka« in boste sami videli, koliko lepega užitka vam bo nudil. Predvsem pa ne pozabite ga kupiti vašim otrokom. Bi res ne smelo biti slovenskega otroka, ki bi ne bil naročen na »Pastirčka«.
V Gorici bodo postavili spomenik sv. Frančišku
Na trgu pred kapucinsko cerkvijo bodo postavili bronast spomenik sv. Frančiška Asiškega, ki bo s podstavkom vred pet metrov visok. Pobudo za to delo je dal kapucinski predstojnik pater Lino iz Ro-viga. Načrt za podstavek iz kamna je izdelal prof. dr. M. Fabiani.
Prihodnji teden v Gorici
V ponedeljek 2. nov. bo ob 6. uri v stolnici sv. maša za rajne s pridigo o vernih dušah.
V sredo 4. nov. ob 8. uri zvečer pri Sv. Antonu mesečna pobožnost za matere z govorom in blagoslovom.
V petek 6. nov. zjutraj ob 6. uri sv. maša pred izpostavljenim Najsvetejšim v stolnici in pri Sv. Ivanu.
Zvečer ob 8. uri molitvena ura za rajne v stolnici.
V soboto 7. nov. zjutraj ob 6h mesečna pobožnost v čast brezm. Srcu Marijinemu v goriški stolnici. Pridite, molili bomo za mir.
V nedeljo 8. nov. sv. maša za može in fante pri Sv. Ivanu s skupnim sv. obhajilom ob 8. uri.
Mesec november je posvečen spominu rajnih. Zato molimo in darujmo sv. obhajilo za duše v vicah.
Dokumentarni filmi za begunce
Dne 8. novembra ob 5.30 se bo vršila v dvorani Marijine družbe na Placuti brezplačna projekcija treh dokumentarjev o Združenih državah in Kanadi. Sledil bo film v italijanščini: »Zemlja velikanov« o kolonizaciji Avstralije.
Vsi begunci so vabljeni, da se udeležijo oddaje.
Marijan Komjanc
Š K E G A
Vincencije ve konference v Trstu.	—
cc 11 8133. Velikodušnim darovalcem že vnaprej prisrčen: Bog plačaj!
Sprememba v vodstvu slov. Vincencijeve konference
Po dolgoletnem delovanju se je veleča-stiti gospod kanonik Kramarič odpovedal mestu glavnega asistenta Slovenske Vincencijeve konference v Trstu. Na to mesto je prevzvišeni imenoval velečastitega gospoda dekana Silvanija.
Glavni odbor se velečastitemu gospodu kanoniku Kramariču ftajiskreneje zahvaljuje za spretno duhovno vodstvo in požrtvovalno sodelovanje v konferenci in v kolonijah. Istočasno mu izreka iskreni »Bog plačaj« za nagrado, ki mu je pripadala kot duhovnemu asistentu v kolonijah, a jo je prepustil Vincencijevi konferenci.
V nemi grozi si je Damijan z rokami zakril obraz.
Iz nekega kota je prihajalo hropenje umirajočega gobavca. Pater Damijan je na bolnikovih prsih opazil škapulir in je gobavcu podelil sveto poslednje olje. Od nog do glave je bilo na smrt bolno telo ena sama rana. Duhovnik je na njegovem telesu komaj še našel zdravo mesto, kamor je mogel napraviti znamenje svetega križa poslednjega zakramenta.
»Vode! Vode!« je na umazani rogoznici vzdihoval slepec, čigar noge so bile podobne le še gnijoči kepi. »Vode! Vode!« je tarnal drugi, od žeje umirajoči gobavec.
»Za božjo voljo! Kje je tukaj voda?« Damijan je zastonj iskal. Vse posode so bile prazne ali polne nesnage. Bolnišnica brez vode! To je v resnici pekel!
Zdaj so tudi drugi bolniki, ki jih je klic slepca prebudil iz tope brezčutnosti, vzdihovali po vodi.
»Vode! Vode! Kje je voda?«
V kotu sta stala dva glinasta vrča. Prazna! Seveda! Oba prazna! In vzdihi bolnikov po vodi so naraščali in postali podobni živalskemu rjovenju.
»Prinesem vam vode! Prinesem vam vode!« je zaklical duhovnik, kot bi ga davilo
Obilni božji blagoslov naj ga spremlja v novem delokrogu!
Velečastitemu gospodu dekauu Silvaniju, svojemu sedanjemu asistentu, pa želi mnogo uspeha in mu iskreno kliče: »Dobrodošli!«
Mačkovlje
Nedelja Kristusa Kralja je za našo vas že tretje leto velik praznik. Ta dan imamo namreč že tri leta celodnevno češčenje.
Tudi letos je bil to za vse verne dan zbranosti, molitve in posvetitve evharističnemu Kralju. Cerkev je bila vsa v nageljnih in vencih zelenja, za kar so poskrbela pridna vaška dekleta. Pri jutranji maši s skupnim obhajilom je Kristus v okrog sto srcih zakraljeval in to za tako majhno vas, kot so Mačkovlje, ni malo. Drugo peto mašo je daroval g. dr. Lojze Škerl, ki je ta dan v treh močnih govorih vzpodbujal Mačkovljane, naj bodo trdni v veri in v praktičnem katoliškem življenju.
Belo oblečena dekleta so se stalno vrstila v molitvi pred Najsvetejšim. Drugače pa je bilo češčenje porazdeljeno po stanovih. Poudariti je treba, da so se v posebno velikem številu vabilu odzvali možje in fantje. Tako je prav. Če drugje vodijo moški, naj to delajo tudi v veri in v življenju po veri. To jim je samo v čast.
Po slovesnem zaključku češčenja v cerkvi je priredil Odsek za vzhod in misijone pestro akademijo v stari šoli. Vrstili so se govori, petje, recitacije in prizori. Prireditev je zaključil zanimiv srečolov, poln vika in smeha.
Tako smo Mačkovljani za en dan pozabili na nemir, ki je okrog nas, in si ob pravih virih veselja nabrali novih moči za trdo življenje.
Nabrežina
V	nedeljo 18. oktobra je pri nas gostoval zbor Katoliškega prosvetnega društva iz Gorice s pevskim koncertom, posvečenim spominu pokojnega skladatelja Vinka Vodopivca. Sloves, ki ga uživa zbor na Primorskem, je privabil veliko poslušalcev, tako da je bila dvorana polna. O prosvetnem zboru smo sicer vedeli, da je povsod žel laskave uspehe, vendar je njegov nedeljski nastop presegel naše pričakovanje.
Program se je pričel z žalostinko, ki jo je v spomin pokojnemu Vinku zložil prof. Mirko Filej na ganljivo besedilo Ljubke Šorlijeve. Zbor je žalostinko občuteno zapel, tako da je bilo izvajanje v popolnem skladu s pesniškim in melodičnim doživetjem ter je nudilo občutek dovršene umetnine. Nato so sledile same Vodopivčeve skladbe. Med njimi so bile balade Mejnik, Ubežni kralj in Knezov zet za nas pravo odkritje. S te strani pri nas Vodopivca še ne poznamo in prav veseli smo, da so si te njegove skladbe utrle pot med Primorce prav po zaslugi prosvetnega zbora, ki je najbolj primeren, da jih dostojno predstavi. Prav te balade, ki so dirigenta in zbor stale bržkone veliko truda in podrobnega obdelovanja, so predstavljale najlepši in najizrazitejši del programa. V njih je dirigentu prof. Mirku Fileju uspelo podčrtati barvitost vprav do zadnjih odtenkov. Zasluga pri tem gre kajpak tudi požrtvovalnemu zboru, ki je dokazal disciplinirano prožnost pod veščo dirigentovo taktirko, ter priznanim solistom: baritonistu Vencetu Gorjanu in tenoristoma Ediju Klanjščku ter Danilu Podgorniku. Zlasti posrečena je bila glasovna zlitost slednjih dveh.
Nastopil je tudi moški zbor v separatni vlogi. Vendar bi rekli, da predstavlja mešani zbor dovršeno formiran kompleks, medtem ko je pri moškem zboru opaziti, ko nastopa samostojno, tonsko še ne popolnoma izoblikovane nižje glasove, kar pa
v grlu. Nato je zdirjal z obema vrčema v rokah ven, dirjal, dirjal kakor preganjanec daleč pred vas, po hribu navzgor, kjer mu je Joane zjutraj pokazal gorski izvirek. Čista studenčnica se je žuboreč natekla v posodi. Z vrčema, napolnjenima do vrha, na vsaki rami, je pater odhitel nazaj. Hodil je. Moj Bog, človek vendar ne more teči, če nosi vodo! In vendar se je pot vlekla, zelo vlekla! Končno • je le dospel v bolnišnico. Hvala Bogu! Zdaj je smel vsak teh siromakov piti, piti, kolikor je hotel. Kajti spet in spet se je duhovnik odpravil na pot. Navzgor je dirjal s praznimi, navzdol stopal s polnimi vrči na ramah. Zdaj je imel dovolj vode, da napoji žejne, vročične, da ohladi razbeljena čela in izmi-je rane.
Odslej molokajska bolnišnica ni bila več pravi pekel, kajti prvič po dolgem, dolgem času so se ljudje na tem otoku spet vsi srečni smehljali, ker so spoznali ljubezen usmiljenega Samarijana.
Že davno je noč legla na zemljo, ko se je Damijan do smrti utrujen zleknil poleg cerkve pod veje pandanusa k počitku.
Iz vasi blaznih se je slišalo vreščanje hula-bobna. Pijani gobavci so noreli in kričali. Okrog visoko plapolajočega ognja
Reimmiehel:
Kako je sv. flnton pomagal skopuhu
Žalostno gleda potrti mož v luknjo, kamor je izginila nesrečna desetica. Luknja je bila precej velika in prostorna. Morda bi pa sv. Anton vendarle dal desetico nazaj. Vlomiti v nabiralnik sicer noče, vendar, ali bi se ne dalo drugače pomagati? Hitro vzame iz žepa debelo bakreno žico, ki jo je med potjo slučajno zagledal in kot vesten gospodar pobral in spravil, zakrivil jo je tako, da je iz nje napravil nekak precep in je z njim začel brskati po nabiralniku. Ali ta nabiralnik je bil kaj potuhnjena in proti tatovom zelo občutljiva stvar. Zato je poskrbel premeteni cerkovnik, katerega so razjezile večkratne tatvine iz nabiralnika. Kakor je bil mojster v vsem, je kmalu spremenil nabiralnik v pravo past. Pod krovom nabiralnika ravno poleg luknje je pritrdil na močno železno pero, ostro in široko rezilo. Okrog luknje je pa znotraj napel tanko žico. Denar vsake vrste in veličine je sprejel nabiralnik krotko in radovoljno, kakor hitro bi ga pa tat poskusal s kako žico, limanico ali z drugim orodjem krasti skozi luknjo, moral se je dotakniti žice; tedaj se jc sprožilo pero in rezilo je z veliko silo zaprlo luknjo in pri tem prerezalo vse, kar je prišlo vmes. Ker je torej stara, zarjavela omarica izgledala na zunaj popolnoma nedolžna, zato tudi Jaka niti slutil ni, kakšna hudobija je skrita znotraj.
Nekaj časa poželjivo gleda skozi luknjo, ne bi li kje zagledal svojo predtngo desetico, ali njegov veliki in široki nos mu je bil na potu. A znal si je pomagati. — Ker je bila luknja velika in široka, vtaknil je konec nosa enostavno v njo in je ob njem škilil notri, pri tem je pa s svojo žico neprestano drezal sem in tja.
Naenkrat nekaj silno poči in — Jaka odleti od nabiralnika kakor bomba iz' topa ter sede na tla. — Cela kapela mu zapleše v divjem plesu pred očmi, iz katerih se mu vlije potok solza, v glavi mu je pa bučalo, kakor da bi drvel aeroplan v
“jej-
»O, tristo zelenih,« zaječi skopuh, »kakšna zaušnica! Sv. Anton ni ravno preveč dobrosrčen, — ta pa zna! — Tak zamah! Vidim, da ta svetnik ne pozna šale. Kdo bi si kaj takega mislil! Kar groza me
obhaja.«
V	svoji omotici niti zapazil ni, da je ob velik kos nosa. Sele ko se pobira, zapazi, da mu lije od nosa kri, zagodrnja polglasno :
»Ni čudež, da mi teče iz nosa kri. Take zaušnice še v svojem življenju nisem dobil... Moj Jaka, najbolje storiš, ako izgineš. Kadar začnejo svetniki deliti zaušnice — ni posebno priporočljivo...«
Hitro pritisne robec na nos in jo ubere, kolikor so ga nesle stare noge, po hribu navzdol domov. Prva, ki ga je srečala, je bila njegova žena Katra. Ko ga zagleda, zakriči glasno:
se pri mešanem zboru nekako zabriše.
V	nabrežinski dvorani smo slišali že marsikateri pevski zbor, a smemo trdili, da se je mešani zbor Katoliškega prosvetnega društva iz Gorice izkazal za najboljšega, tako da ga danes lahko smatramo za najboljši zbor na Primorskem. Prav zato se vprašujemo, zakaj se prosvetni zbor ne oglasi tudi preko tržaškega Radia ali osebno ali vsaj na plošči. So to možnosti, na katere bi zboru s tako kvalitetno višino kazalo stvarno reflektirati.
XYZ -
so se opotekali ljudje. Pošastno so štrlele črne skale Palija izza plameneče žerjavice. Morje se je skrivnostno zaletavalo v ka-menito obalo. Sove so skovikale v noč. Moskiti so brenčali misijonarju okrog glave. Nekje je gobavec stokal od bolečin.
Duhovnik, ki je ta dan videl vso grozo tega otoka, jc bil žalosten do smrti. Ali ni slišal od nekod glasu, ki se mu je škodoželjno rogal:
»Damijan de Veuster, kaj hočeš tukaj? Ali hočeš sam zmagati vso bedo, izmiti vso umazanijo z njih teles, iz njihovih duš ? Ali hočeš vsak dan za vse vlačiti vodo in obvezovati vse te gnile ude in zevajoče rane? Ali ne slišiš vzdihov premnogih, katerim danes nisi mogel pomagati? Kaj hočeš, ubogi človek, sam, proti peklu na Molokaju ?«
Patru je od muke kar gorela glava. Srce mu je bilo kakor kladivo. Zaihtel je, stisnil roke in molil, molil, vpil k Bogu. Čelo mu je postalo mokro od znoja. Ura za uro je minila. Sove so skovikale. Pijani gobavci so rjoveli kakor divji. Plameni so švigali. Morje je butalo v pečine. Damijan de Veuster pa je molil, molil, vpil k Bogu...
Tedaj je v duhu nenadoma zagledal pred seboj prt, oni prt, ki je zjutraj ležal pred
Leto V. - 'ev. 44
»Za božjo voljo, kaj li pa je? Krvaviš kakor zaklano tele!«
»Iz nosa mi teče kri, padel sem na nos,« laže Jaka.
»Umij se takoj z mrzlo vodo, to ustavi kri.«
Komaj pa mož odstrani robec od nosa in ga začne izmivati, zakriči Katra od groze:
»Nebeški Jeruzalem — Jaka — moj stari, kje je pa tvoj nos? •— Polovica ga je proč — tako gladko, kakor bi ti ga bil kdo z nožem odrezal. — Kaj si pa vendar delal?«
(Se nadaljuje)
Radio Trst II.
Nedelja, 1. novembra: 8.45 Kmetijska oddaja. — 9.30 Vera in naš čas. — 12.00 Od melodije do melodije. — 13.00 Glasba po željah. — 16.00 Malo za šalo -malo zares. — 19.00 Novice iz delavskega sveta. — 20.05 Slovenski motivi. — 21.00 Puccini: LA BOHEME, opera r 4. dej. Ponedeljek, 2. nov.: 14.00 Lahke melodije igra pianist Franco Russo. — 18.40 Koncert baritonista Marjana Kosa. — 19.00 Mamica pripoveduje. — 20.15 Slovenski vokalni oktet. — 22.00 Beethoven: Simfonija št. 9.
Torek, 3. nov.: 9.00 Slovenski motivi. —■
13.00 Glasba po željah. — 16.00 Oddaja za najmlajše - »Legenda o teranu«. —
19.00 Sola in vzgoja. — 20.30 Koncert Tržaškega komornega zbora. —	21.00 Radijski oder - Hofmannstahl: SLEHERNIK.
Sreda, 4. nov.: 9.30 Musorgsk: Šest samospevov za sopran in orkester. — 16.00 Malo za šalo - malo zares. —■	19.00
Zdravniški vedež. — 20.30 Koncert zbora »Tanče« iz Nabrežine. — 21.30 Richard Strauss: SALOME, opera v enem dejanju. Četrtek, 5. nov.: 13.00 Slovenske pesmi. —■
19.00 Mamičine pravljice. ■— 20.30 Koncert tenorista Dušana Pertota. — 21.00 Dramatizirana povest. — 22.30 Prokofjev: Aleksander Nevski.
Petek, 6. nov.: 13.00 Glasba po željah. —
21.00 Tržaški kulturni razgledi. — 21.45 Dvorakovi slovanski plesi. — 22.15 Iz angleških koncertnih dvoran.
Sobota, 7. nov.: 13.00 Šramel kvintet in pevski duet. — 16.00 Oddaja za najmlajše - »Muc Micmac hoče postati mornar«.   16.30 Slovenski motivi. ----- 19.00 PogO-
vor z ženo. — 21.00 Malo za šalo - malo zares. — 22.00 Glasba iz baletov.
PRI RADIJSKI ODDAJI »VERA IN NAŠ ČAS« BO GOVORIL V NEDELJO 1. NOVEMBRA OB 9.30 Č. G. MARIJAN ŽIVEC, ŽUPNIK V BAZOVICI, O TEMI: MISLI OB PRAZNIKU VSEII SVETNI-KOV.
DAROVI Za SLOVENSKO ALOJZIJEVIŠCE
Gospa Milost s Solk. polja 3000 lir.
Bog povrni!
Za SLOVENSKO SIROTIŠČE
MILOŠČINA V JAZBINAH: 260 kg krompirja, 100 kg koruze v storžih, 170 kg jabolk. 4 kg pšenične moke.
ŠTEVERJAN: 600 kg krompirja, 350 kg jabolk, 40 kg ohrovta, 10 kg pšenice, 2 kg bele moke, 3 kg testenin, 150 kg koruze (v storžih), v denarju: 4.100 lir.
Vsem plemenitim dobrotnikom se iskreno zahvaljujemo za bogate darove, pa tudi za vso ljubeznivost in prijaznost, ki so je. bili deležni od vseh tisti, ki so pobirali.
Odgovorni uredniki Stanko Stanič Tisk* tiskarn* Budin v Gorici
njim na oltarju.
In iz prta je zrl na duhovnika obraz, spačen, razbičan, poln tvorov in ran, Veronikin potni prt. Spet so se odprla usta in govorila:
»Ali me poznaš, Damijan de Veuster?« Tedaj je duhovnik krčevito sklenil roki in zaklical:
»Da, Gospod, poznam te! Gospod, daj mi moči!«
In podoba je zginila v noč- Na nebu sc je pretrgala tema. Svetlo je zaplamtel križ juga nad obzorjem. Duhovniku pa je bilo, kot da iz nebes prihaja nek glas:
»Zaupaj, jaz sem pri tebi!«
ODLIKOVANJE
Kraljevi notranji minister havajskega otoškega kraljestva in obenem predsednik zdravstvene komisije, E. O. Walle, je sedel pri pisalni mizi, na stolu, čigar naslonjalo je ustrezalo visokosti njegove službe. S prsti je nestrpno bobnal po hrastovi mizi veselo koračnico. Pred njim je ves skromen stal prvi tajnik zdravstvene komisije, ki je bil kakor minister, kot Amcrikanec v službi rjavega kralja Lunalila. V roki je držal zadnjo številko honolulskega protestantskega časopisa »Nuhou«.
(Nadaljevanje)