Brane Bitenc
Štirje soneti
Spomin in resničnost
Demonska je prisotnost nostalgije.
V	bronu leži večer. Nekje zvoni. Kanja, ki pade kot kamen, ubije. In v nekem telesu nič več ne tli.
Pekoči srh mi rumeni v mesu. Pomrzli sneg je puhasta odeja. In tvoj poljub na ustih v trpkem plesu. Bič me oplazi prek obraza — veja.
Nežno modra je tišina iz tolmuna. Izgublja se mehak okus po vinu. Kot črka C ali kot srp se riše luna.
Kristalni zrak prijetno reže v pljuča.
V	celicah je sla po nikotinu. Sprehajam se, ker pač ne najdem ključa.
Strast in mir
Zori
Naj neizprosno ostra dlan mi pade na žarečo kožo, bodi kot prvi zimski dan: zadnji poljub na zadnjo rožo.
Naj ti izvabim žgočo slast, naj srka lavasta sredina! Raztrga naj m tvoja strast kot bela božja bolečina.
Še to naj se zgodi nekoč:
naj starček bom z drhtečo roko,
ti moja sivodlaka psica.
Po prašnih stezah Rožnika gredoč bom gladil tvojo mehko dlako; ti mi boš lizala uvela lica.
Veselje in žalost
V	tvojih ustih so žareče azeleje. Kot vezna nit med prhkostjo pršiča in držo brez je bela, barva niča: »luda«, ki naju gleda in se smeje.
Galebi padajo iz sivega neba. In zvonki vrišč otrok v krhkem zraku se v mehki nežnosti prepušča mraku: sneg je objel pokrajino sveta.
V	meni pa je vonj dreves,
s katerih zlata pada, in Bjeljina: zategli klici ptic, požgana trava.
Skoz kri gre v meso teles, ki ju oba občutim kakor svoja, tok ledu. In srh me spreletava.
Sovraštvo in ljubezen
Za sol, ki sem jo polizal s tvojih pet, sem mislil, zastrupljen, da je tekoča voda, ki odžeja. Hladnih rok preplet
me je sežgal — ti — vseuničujoča.
Vtrte, kakor v nežnost tvoje kože nekdaj dehtenja olj, so zdaj žveplene izparine. Zdaj so osule rože cvete. Bleščijo se igle jeklene.
A zopet se bova med sabo prelila; zelene oči so macesnova veja, ki voljno in toplo prek tebe drsi.
Polne vročine se bova napila.
V	globini pogleda je čarna meja; regratov cvet v mojih žilah žari.