Selma Lagerlöfova
Babilonska
princeska
Avlorica te črtice, znamenita šoedska pisateljica, je dopolnila minuli mesec 80 let. Njen roman »Gosta Berling« je preveden na ' štirideset jezikov. Mladini je ta velika žena napisala povest o Ni-ku Holgerssonp. in divjih goseh, pravljično knjigo, v kateri izredno lepo  opisuje  svojo  rodno   zemljo.
To se je godilo v mali Skrolykovi koči, ko je bil zunaj temen zimski večer. Gospo-dinja Katrina je sedela in predla, v na-ročju pa ji je ležala mačka in. je tudi predla, seveda po svoje. Mož, Jan Anders-son, je sedel na ognjišču in se grel, obr-njen s hrbtom proti ognju. Bil je v gozdu Erika Falla, kjer je ves božji dan drvaril, zato ni mogla nobena živa duša zahtevati od njega, da bi se bil zclaj, ko je komaj prišel domov, lotil še kakega drugega dela. Celo Katrina ni mogla godrnjati, ko ni zdaj nič delal, ampak samo počival in se kratkočasil z njunim malim dekletcem, ki bo to zimo izpolnilo pet let.
Katrina je sedela in imela svoje misli in ji tako ni bilo veliko mar, kaj sta moz in otrok govorila. Na nekaj je pa le pazila. Ona ni mogla slišati, če je Jan dekletce hvalil, češ, kako lepo in razumno je, kar je on tako rad storil. Zakaj če se bo Kla-ra Gulla že kot majhen otrok sama sebi preveč zazdela, potem je Katrina vedela, da ne bo mogla biti iz nje nikoli patnetna ženska.
Jan pa ni nič mislil na to, ampak ii ie tvezel vse mogoče reči, da je otrok, če ni hotel, moral postati napuhnjen. Tisti večer pa je bila Katrina čisto mirna, zakaj Jan je ondi sedel in pripovedoval reči, ki so se v starih časih zgodile na svetu, v tistih časih še, ko je bila ustvarjena zemlja in so se jeli Ijudje naseljevati na njej. Začel je pripovedovati zgodbo o babilonskem stolpu in zato se ni bilo bati, da bi kvasil kake neumnosti, kakor je bila njegova navada.
»Viš, in potem so navozili ilovice,« je rekel Jan, »pa so začeli žgati opeko, in apno so gasili in ogredje so postavili in stolp je bil vsak dan višji in višji. ¦
Vedeli so sicer, da našemu Gospodu Bogu ni po volji, da zidajo stolp, pa za to se niso veliko zmenili. Zakaj vtepli so si bili v glavo, da morajo priti prav do vrh nebes, da bi videli, kako je kaj tam gori.
Poslušajte, dragi moji, je dejal Ijubi Bog, zdaj vam pa zadnjikrat rečem: če se mi pri tej priči ne spraviie od tod in ne prenehate z zidavo, potem mi ne bo kazalo drugega, kakov da pošljem nesrečo nad vas! In to bo taka nesreča, ki se je nikoli več ne odkrižate, in noben živ krst vam ne bo mogel pomagati.
Toda ljudje, U so si mislili, eh kaj, naš Gospod Bog nam bo že prizanesel, kakor nam je že tolikokrat prizanesel. In zidali so svoj stolp lepo dalje in vsak dan so bili bliže nebesom.
Zdaj je pa naš Gospod Bog šel in jim je jezik čisto zmešal. Viš, do tistega dne so govorili tako, da so drug drugega razu-meli, zdaj je pa bilo tega konec.
če so hoteli zidarji zdaj reči: Dajte, pri-nesite mi ilovice! so rekli: Lajdate, lesipri-nete limite liloviceite! In če so hoteli te-žaki vprašati, kaj pravijo, so rekli: Lajkate lapate Iejete lotote? Viš, potemtakem ni bilo nič čudnega, če se niso razumeli.
Zidarji, ti so mislili, da jih imajo te-žaki za norca. Toda če so hoteli reči, naj govore po krščansko, kakor se govori, so rekli: Lorigovote lotakole ladate letete lombote lumurazute! In če so jih hoteli težaki vprašaii, zakaj tako izpod brega gledajo, niso spravili iz sebe drugega ko: Lajzakate  Iotakote  logrdote  ledateglete?
In vse skupaj je zgrabila jeza, zakadili so se drug v drugega in se začeli pretepati.
Viš, in od tistega dne ni bilo več pra-vega prijateljstva med ljudmi in nihče ni več na to mislil, da bi še pomagal zidati stolp, ampak vsakdo je šel svojo pot.«
Ko je Jan do tukaj povedal svojo zgod-bo, se je skrivoma ozrl na Katrino. Preslica je počivala in vse se je tako zdelo, da sta žena in mačka zadremali. In Jan je spet začel tam, kjer je bil nehal. Samo zdaj malo bolj po tihem.
»Med vsemi tistimi v Babilonu, ki so pomagali zidati stolp, pa sta bila tudi neki kralj in neka kraljica, in ta dva sta imela majhno princesko. In zviškoma je začelo tudi to malo dekletce tako neumno čebr-njati, da ni nihče, ne roditelja ne drugi Ijudje, nobene besede razumel.
In zdaj je kralj in kraljica nisia več marala imeti v svojem gradu. Zapodila sta jo, in ona je morala v širni božji svet.
Bila je seveda vsa obupana. Saj ni ve-dela, na kaj vse se lahko spctoma nameri.
Za medveda ali za volka je bila igrača, požreti iakole majhno princesko, ko bi kje nanj naletela.
Toda kakor je tudi bila nežna in drob-cena, vendar ji ni nihče prizadejal nič žalega.
Ne, nasprotno, vsi, ki jih je srečala, so bili prijazni z njo in so ji podali roko pa vprašali, kam je namenjena. Ali kar jim je povedala, niso razumeli nobene besede, •viš, in potem je niso več imeli za mar.
Pa kakor je bila Ijubezniva in vljudna, ji ni bilo treba drugega, kakor da se je zglasila v tem ali onem gradu, in že so ji odprli vrata na stežaj in jo sprejeli. Toda kakor hitro je odprla usta in so zaslišali njen neumni jezik, je spet takoj morala oditi.
Viš, in nazadnje, ko je obredla že vsa kraljestva, kolikor jih je na svetu, je prišla neki večer že pozno v velik gozd, in ko je tako blodila po gozdu, je zagledala majhno kočo, ta je bila tako nizka, da je deklica kotnaj mogla skozi vrata, pa je stopila v kočo in pozdravila:  Dober večer!
V koči je sedela gospodinja in predla, gospodar je pa sedel na ognjišču in se grel. In ko sta zagledala tuj obraz na vra-tih, sta odzdravila: Bog daj!
In mala princeska se je hudo razveselila, zakaj tu v tej koči so tako govorili, da jih je Iahko razumela. Toda ona je bila zelo previdna, ni jim hotela takoj vsega po-¦vedati.
Kako pa se pravi pri tej koči? je vpra-šala, da  bi jih poizkušala.
Pri Skrolykovih, so ji takoj odgovorili, in zdaj je že spoznala, da so jo razumeli.
Bila je vsa neumna od samega veselja, vendar si je mislila, da je le bolje, če se Se enkrat prepriča.
Kako se pa pravi temu jeziku, ki ga v vaši hiši govorite? je vprašala.
To je varmlandski jezik, sta ji odgovo-rila onadva.
In zdaj je mala princeska stopila k nji-ma in prosila, da bi smela pri njih ostati, zakaj tukaj je edini kraj na svetu, kjer jo razumejo, kar govori.
Toda kakor hitro je stopila bliže k ognju, sta onadva videla, da je princeska iz Babilona. In sta ji dejala, da je bržkone zašla. Rekla sta ji, da ji pri njih gotovo ne bo ugajalo. Varmlandski jezik, tega govore povsod, v vsaki hiši, po vsej okolici, sta dejala, gre lahko, kamor se ji zdi.
Toda mala princeska na to uho ni sli-šala. Ne, je rekla, zdaj že vidim, da sem prav prišla. In kar tukaj ostanem, pa bo.
Zakaj tukaj bodo imeli veselje z menoj in korisi od mene.
Mala Klara Gulla je sedela čisto tiho v Janovem naročju in verno poslušala, nje oči so postajale od strmenja vse večje in večje. Ko je pa Jan zdaj nehal pripovedo-' vati, je sedela najprej čisto nemo, potem je zasukala in obrnila glavico in se začela ogledovati po izbi, kakor bi vsega tega še nikoli ne bila videla.
Da, zdaj lahko še tako ostane, kakor je, za nekaj časa, se je naposled oglasila. Ko bom pa velika, pojdem spet nazaj tja, od koder sem prišla.
Jan je osupnil. In kar je bilo najhujše, je bilo to, da se je Katrina zdaj predramila in ujela konec pogovora.
»No, zdaj pa vidiš, ko dekletu kar na-prej trobiš, da je nekaj posebnega!« je rekla.
Prevedel  IVAN PODGORNIK