^e©dwSssi© političsi©
glasil® za Sloirerase
Izhaja vsako soboto: ako je ta dan praznik, pa dan poprej. Velja za celo leto 5 K, za pol leta 2 K 50 v. — Naročnina se plačuje vnaprej, na naročbe brez istočasno vposiane naročnine se ne ozira. — Posamezne številke po trafikah po 10 v.
t
Z mesečno prilogo
Slovenska Gospodinja
t
s
Uredništvo in upravništvo je v Kamniku, kamor naj se izvolijo pošiljati dopisi, naročnina in reklamacije. Rokopisi se ne vračajo. — Oglasi se računajo tristopna petit-vrsta po 14, 12 in 10 v. za 1-, 2- oz. 3krat. za večkrat izdatno znižane cene.
Vsebina : Shod volilcev narodno - napredne stranke v Ljubljani. — Dr. H. Tuma: K našemu programu. — Preosnova učiteljišč. — Jurij Drobnič: Iz Slovenske Kmetske Neodvisne Stranke. — Preobrat na Ogrskem. Političen pregled. — Štajersko: Gaučeva volilna reforma. Razno. — Koroško:Razno. — Primorsko: Ljudski oder v Trstu. Razno. —Kranjsko: Razno. — Velika eksplozija na Dunaju.
Podlistek: Vstajenje. —Kako je iskal Kozačev Janez svojo ženo po Trstu.
Shod volilcev narodno-napredne stranke v Ljubljani.
Izvrševalni odbor je sklenil sklicati shod volilcev. Politični dogodki v zadnjih dneh so naravnost zahtevali takega shoda. Na eni strani je volilna preosnova za državni zbor, ki zahteva pojasnila s strani naših drž. poslancev; na drugi strani pa je od vlade predloženi načrt volilnemu redu za deželni zbor kranjski, kateri načrt je bil povod burnim prizorom v deželnem dvorcu, obstrukciji, ki so jo uprizorili poslanci pripadajoči narodno-napredni stranki.
Dr. Vladimir Ravnihar, predsednik shodu je v svojem pozdravnem nagovoru poudarjal, da je naših poslancev dolžnost, da tudi širši javnosti dado jasno poročilo, kateri vzroki in razlogi so jih privedli do najskrajnejšega sredstva, kar jih pozna moderno parlamentarno življenje, čuti hočemo, je li nastopil trenotek, ko je analogno vporabiti ono določbo našega kazenskega zakona, ki govori o silobranu, kedar je zavrniti protipraven napad na naše pravice, ali pa analogno določbo našega obč. drž. zakonika, ki me upravičuje, da ob preteči nevarnosti silo zavrnem s primerno silo. Z današnjim shodom stopajo naši poslanci in stopa novi izvrševalni odbor v oni stik z ljudstvom, kakor smo si ga vedno želeli in kakor želimo, da bi bilo v prihodnjo vedno tako. Le samo, ako smo z ljudstvom v njegovih ši-
Vstajenje.
(Srečko Celestina, Praga.)
Cvetele so č rešuj e . . .
Daleč gori po dolini je vel opojen duh belih cvetov, solnce se je smehljalo in narava je dehtela novo življenje. Zavel je veter: drevje je vztrepetalo, zatrepetali so listi belih cvetov in sladek vonj se je razlil po dolini in odpadli cveti so pobelili zeleno ravan.
Sedel je v vrtu na klopici, ogrnjen v toplo suknjo. Motno oko mu j e zrlo nekam bolestno doli v dolino, kjer so hitela po beli cesti dekleta v prazničnih oblekah. Rdečelična dekleta v rožnatih krilih so nosila jerbase, pokrite z belimi čipkastimi robci k velikonočnemu blagoslovu.
Sem izza onega griča so doneli veličastni glasovi velikonočnih zvonov, spajali se v mogočne akorde, vmes je žvižgal kos, škrjanček ja žvrgolel svoje popevke . . . ljudstvo pa je veselo hitelo v cerkev.
„Glej, ljudstvo se raduje danes, ti pa se zopet udajaš mislim, ki te uničujejo", je rekla Marija, ki je prišla sem od ribnjaka. V roki je
rokih množicah v vednem kontaktu, je upati na vspehe. Le tem potom spoznavamo naše ljudstvo in spoznavamo vse potrebe in težnje tega ljudstva, na drugi strani pa spoznava ljudstvo nas in vedelo bo ceniti one vzvišene in nesebične ideje, ki morajo voditi našo politiko. Ne poznamo se, in to je bila prva in glavna krivda dosedanjim našim nevspehom. Hodimo med ljudstvo, učimo to ljudstvo in kaj kmalu je odvrnemo od vseh lažiprerokov in njihovih mamljivih in sladkih besedij, ki jih suče spreten jezik, ki jih pa narekujeta neresnica in gola sebičnost.
Prvi poročevalec dež. odbornik g. Peter Graselli je v stvarnem govoru pojasnjeval krivice in nedostatnosti v od vlade predloženem načrtu volilnega reda za Kranjsko. O splošni in enaki volilni pravici, kakor jo zahteva resolucija dež. zbora, ni v novem načrtu ne duha ne sluha, pač pa ima nemško veleposestvo še vseh svojih 10 poslancev. Novo v načrtu je, da so se v kurijo mest in trgov potaknili nekateri obrtni kraji, toda ne vsi in da seje ustanovil nov občni volilni razred, ki voli 10 poslancev in ki imej tudi svojega deželnega odbornika. Po tem načrtu bi si klerikalci osigurali nepogojno večino tako v dež. zboru kakor v dež. odboru in končno gospodstvo v odsekih. Nadležne poslance je smeti izključiti iz dež. zbora za nekaj sej. V 5 volilnih okrajih naj volijo še vedno po 2 poslanca, namesto da bi vsak poslanec volil v svojem okraju. V splošnem volilnem razredu pa bo volil tudi tisti državljan, ki že drugače voli v kakem dosedanjem razredu. Poslanci narodno napredne stranko smatrajo načrt nesprejemljivim. Klerikalci so se sicer udali zahtevi nemških veleposestnikov, da je o načrtu pred vsem razpravljati v odseku, a koncedirali so Nemcem pravico, o rilo č e v a t i pri izpreminjanju dež. reda oz. dež. volilnega reda kakor doslej, to je, da se brez
držala vejico cvetoče črešnje. Sedla je poleg njega in ga prijela za roko.
„Cuj! Ivan, bodi vesel, raduj se . . . vidiš, danes je Vstajenje."
„Ne!“ je odvrnil Ivan, „ti ne razumeš tega. Ljudstvo je nevedno . . . raduje se, ker sije solnce, zvone zvonovi in je jutri praznik."
Obmolknil je in za trenotek sta molčala oba.
„In čemu naj se veselim", je nadaljeval Ivan skoro neslišno. „Da ... a tedaj sem bil še mlad ... bil sem srečen. In naposled — čemu misliti na to, nikdar več se ne vrnejo oni tre-notki. “
Morda . . . ! Ne nikdar več ne bo gledal onega solnea, ki se prismehlja izza gora. Prepozno ! duša mu je zamrla, samo on še živi. Čutil je v sebi brezdanjo praznoto.
Kje so vse one ideje, misli . . . kam je prišlo vse to! Čemu ni tudi njemu več vstajenja. Samo smrt, to je edino.
Marija mu je gledala v obraz. Spominjala se je časov, ko se je to voščeno lice radosti smejalo, ko so te zamrle oči vriskale v pijanosti življenja. In tedaj ga ni ljubila ... In potem
volj e Nemcev njihove uzakonjene pravice n e smejo več omejiti ali zmanjšati. Samo narodno-napredno stranko naj bi se obglavilo. Da se preprečita zakona, uprizoriti se je morala, ker ni bilo druzega sredstva, obstrukcij a.
Poslanec in župan ljubljanski g. Ivan Hribar je našteval še nekatere krivice novega zakona. Ko se je prvotno določalo število poslancev za mesto Ljubljana, je štelo dež. stolno mesto 18.000 prebivalcev, ki so jim privoščili dva poslanca. Danes šteje Ljubljana 36.546 prebivalcev, a naj ima zopet le dva mandata. Volilni okraj Kočevje-Ribnica s svojimi 3234 prebivalci ima svojega poslanca, a nimajo ga mesta z 10.000, 9000 prebivalci, temuč morajo voliti s kmetskimi občinami. Po primeri Kočevje-Ribnica bi morala imeti Ljubljana najmanj 11 poslancev. Vladi seje šlo zato, da varuje nemško posest; pri tem je našla zaveznikov med slov. klerikalci. Slovesno prisegam, pravi govornik, da med naprednimi slov. poslanci ni niti enega, ki bi v svojem srcu dovolil vladi to, kar so dovolili klerikalci. Gorenjski volilni okraji so se zložili tako, da bi za vedne čase odločeval ravnatelj kranjske industrijalne družbe, torej Nemec. Govornik je prepričan, da so klerikalci prodali ne le štajerskih in koroških Slovencev, temuč da hočejo tudi kranjskim Nemcem dati en mandat ter dati zbankerotiranemu nemštvu na Kranjskem nadvlado. Volilna predloga ni nič drugega kot nagrada klerikalcem za to izdajstvo. Hoteli so en bloc sprejeti vladno predlogo, zato smo bili primorani pričeti s hrupno obstrukcijo.
V splošni debati je dr. J os. Košak v imenu obrtnikov in volilcev izrekel srčno zahvalo poslancem za neustrašen boj, s katerim so zabranili, da niso koalirani klerikalci in Nemci obglavili napredne stranke.
Klerikalec Gostinčar, ki je na to dobil besedo, ni vedel povedati druzega, kakor da še
je šel. . . Solnce je sijalo ... šel je po dolini navzgor, ona pa je stala na griču in gledala za njim. In ko je izginil, tedaj se ji je zazdelo vse naokrog tako pusto in prazno, solnce je zginilo za oblaki in zaplakala je. Bilo ji je tako čudno, tako pusto in prazno, klicala je za njim... ali ni je slišal več, bil je že daleč. In čez leta se je vrnil. Njegove oči so postale mrtve, hodil je počasi in trudno, lice pa mu je bilo voščeno.
In potem ga je ljubila ... a bilo je prepozno.
„Imel si toliko lepih misli", je dejala bolestno Marija.
„Imel, da imel", je rekel Ivan počasi in ponavljaje, kot bi premišljeval, „da, imel sem jih. Res lepe, ali . . . in naposled čemu so mi vse te lepe misli. Kdo mi da kaj zanje! Denar, Marija, denar je edino ... in to, samo to še hočem doseči. Dan za dnem sanjam o njem . .
Govoril je vedno tišje in naposled ga ni več razumela. Vse one noči in dneve, ure, ko je hotel pozabiti njo, so mu prišle na misel — in iz njih se je rodila strast maščevanja. V tej divji bolesti dolgih prečutih noči je hotel uni-
danes ne ve, ali so gospodje za splošno in enako volilno pravico ali za kurije; zakaj nima Ljubljana še splošne volilne pravice za občinski zastop.
Odgovarja mu župan Hribar, da bi morala splošna kurija biti prihranjena tistim, ki še nimajo nikjer volilne pravice: delavcem. Tako kurijo predlaga za ljubljanski občinski svet.
Socijalni demokrat Kocmur polemizuje z Gostinčarjem, rekoč, da so voditelji krščansko-socijalnega delavstva hinavci, ki jim ni za splošno volilno pravico, ampak samo za nadvlado. Tudi Kocmur je končno prišel na občinsko volilno reformo. Ker pa razprava ni bila na dnevnem redu, je ob splošnem kriku in nemiru moral končati.
Dr. Švigelj je predlagal primerno resolucijo, ki ž njo deželnim poslancem izreka zahvalo in zaupanje.
O drugi točki dnevnega reda poroča drž. poslanec dr. Ivan Tavčar. Ako bi bila vladna predloga o državnozborskem volilnem redu zgrajena na splošni in enaki volilni pravici, bi mi Slovenci, ki stojimo na odločno s 1 o v a n -sko-narodnem stališču, pač ne imeli posebnega vzroka, biti ž njo nezadovoljni. Volilna reforma z načelom splošne in enake volilne pravice je vzor pravičnega volilnega reda. Toda ta pravica se mora ohraniti v svoji čisti in nepokvarjeni obliki, kar se pa v vladni predlogi, ki je plod velike neodkritosrčnosti, ni zgodilo. Že trenotni in nenadni preokret v Gau-čevem mišljenju, ki je par mesecev poprej še nasprotoval uvedbi splošne in enake volilne pravice, kaže na neodkritosrčnost njegovega prepričanja. Ravno tako farizejski so naši klerikalci, kar so pokazali v deželnem zboru, kjer ne nasprotujejo več privilegiju kurije. Kot odkritosrčni privrženci in zagovorniki splošne in enake volilne pravice, seveda v njeni čisti in nepokvarjeni obliki, smo šli letos h klerikalnim poslancem in izjavili, da smo za splošno in enako volilno pravico in smo jim ponudili roko za neizprosen boj zoper veleposestniško kurijo. Toda ljudski tribun in veliki demokrat dr. Krek je odbil našo ponudbo, češ da bi vlada tega nikdar ne privolila. Tudi Gauč na Dunaju hoče ohraniti nemškemu narodu premoč v Avstriji. Dal je Nemcem, ki jih je 9 milj ono v, 205 mandatov, 15 miljonom Slovanov pa le 5 glasov večine v parlamentu. Kje je tu splošna in enaka volilna pravica? Ta volilna reforma je oficijalna proglasitev inferiornosti avstrijskih Slovanov napram Nemcem, zato se za njo ne moremo ogrevati tako, kakor se klerikalci. Dr. Šušteršič je izdal slovenske narodne koristi za skledo leče strankarskih koristi. To vidimo pri nas na Kranjskem, na Štajerskem in predvsem v deželi, ki je vsakemu poštenemu Slovencu ljuba kakor zenica v očesu, v tužnem našem Korotanu, v zibelki slovenskega naroda. Klerikalna stranka, ki se vedno baha, kako
čiti vse, kar je bilo v zvezi z njo. V svoji onemoglosti je zaželel po denarju ... In tedaj bo on gospodar — zmagovalec!
„In kaj dalje . . . ?“ ga je vprašala ona nehote.
„Kaj?! Sedel bom na kupih zlata. Ljudstvo, gladno denarja se bo plazilo krog mene in Vi vsi mi boste lizali čevlje na nogah — jaz pa se bom smehljal in pljuval na to sodrgo."
„Ali Ivan, ne govori vendar tako čudno!"
„Pljunil bom na vse te, ki me sedaj črtijo, preganjajo, oni pa se bodo obrisali in me hvaležno gledali, kot pes, kateremu vržeš kost. To bo zadoščenje, plačilo, sad . .. !"
Marija je obledela, sklenila ustni kot bi zadrževala solze. Hudo ji je bilo. Tedaj, ko ji je pravil o svoji ljubezni, ga ni ljubila. In potem . . . danes . . . !
„In jaz?" mu je dejala konečno skoro neslišno.
„Ti...!“ je rekel Ivan, kot bi se vzbudil iz sanj in jo začudeno pogledal. „Ne razumem te.“
„Ti me ne ljubiš več?"
„Ljubim? Koga! Čemu? Ljubezen ni zame — ona uničuje človeka, vede ga kvišku in
mogočen vpliv ima pri vladi, je mirne duše izročila 60.000 koroških Slovencev svoji usodi. Ako bi se ta volilna reforma uzakonila, bi bil to narodni grob koroškega slovenstva, na čigar nagrobnem spomeniku bi bilo napisano:	tu spe koroški Slo-
venci, katerih grobokop je bil dr. Iv. Šušteršič.
K temu z glasnim odobravanjem sprejetemu poročilu se oglasi k besedi obč. svetnik g. Fran Bergant, ki na kratko utemeljuje resolucijo, ki bodi zaupnica drž. poslancu dr. Tavčarju in njegovim tovarišem.
Shod je bil izredno dobro obiskan. Volilci so živahnim zanimanjem sledili izvajanjem svojih poslancev. Poznala se jim je ona razburjenost, ki je spremljala zadnje dogodke v naši deželni zbornici. Živahni medklici, klici ogorčenja proti vladi in klerikalni stranki, so dali duška pritajenim čutilom. Predsednik je zamogel konstatirati, da volilci o do bruj ej o postopanje svojih poslancev v zadevi volilne reforme bodisi v drž. bodisi v dež. zboru ter da so ž njimi glede tega vprašanja docela solidarni. Eno je gotovo, naj vodijo narodno - napredne poslance ti ali oni razlogi, svoje volilce imajo za seboj, že iz tega razloga, ker so preprečili vladno predlogo za deželni zbor, odklanjajočo volilni red na podstavi splošne in enake volilne pravice in zagotavljajočo 5% kranjskih Nemcev odločujoč vpliv pri deželnem gospodarstvu; na drugi strani pa, ker odklanjajo Gautschevo predlogo za drž. zbor za toliko časa, dokler štajerski in koroški Slovenci ne dobe polnih svojih pravic.
K našemu programu.
m.
Profesor Avgust Florel (1905) izvaja, da so se razvila vsa človeška simpatijska čustva iz spolnega nagona in sporedno z njim, in sicer tako, da so se razvijala s stopnjevanjem kulture vedno bolj sporedna, spremljajoča simpatijska1 čuvstva in da se je razvila po tej poti zaporedoma materina in družinska ljubezen, ljubezen do lastnega plemena, do naroda in da so razvita pri človeku najšibkejša splošna človečanska čuvstva, torej da se razvijajo vsa simpatijska čuvstva po poti od egoizma do altruizma.2 Ljubezen do narodnosti je torej neob-hodno potrebna evolucjska2 stopinja v razvoju človeštva. Kdor ne čuti ljubezni do sebe, ne more čutiti ljubezni do bližnjega, kdor nima čuvstva narodnosti, ne more imeti onega človečanstva.
’ simpatijski = enakoeustven; od simpatija = srčna naklonjenost.
2	altruizem = od besede alter: drugi. Pomen: ljubezen do bližnjega. Kristova nravstvenost (etika) je čisti altruizem. Nasprotno od tega je egoizem. Pride od besede ego: j az.
3	evolucijski od evolucija = razvoj.
človeku se zazdi, da vstaja k novemu življenju, a končno ga pahne v prepad ..."
„Ti me črtiš ?“ Ni se mogla več vzdržati in zaplakala je, črešnjeva vejica ji je padla iz rok doli na blatna tla in beli, nekoliko oveneli listi so se zamazali. Ivan je pobral vejico, prijel Marijo za roko in ji rekel:
„Ne plakaj! Sedaj je prepozno! Vidiš, zame ni vstajenja k sreči, moje življenje je ta vejica — še nekaj časa in popolnoma zamre . . .“
Zvonovi so zvonili k vstajenju . . . Prihajali so ti glasovi, odhitevali dalje in izginjali. Vse, vse je hitelo kvišku, vse se je oživljalo, vstajalo . . . samo njemu ni bilo vstajenja, le njemu je bila smrt.
Kako je iskal Kozače v Janez svojo ženo po Trstu.
Kratkočasna povest iz kmetskega življenja. Spisal H. Bistričan.
Kozačevemu Janezu je pobegnila žena. To novico so prerešetavale skrbne ženice po celi vasi. „Služit je šla reva, pa zdaj na stare dni. Ah, kakšni so postali moški, nič več ni obstanka
Tako ima torej z modernim Florelom prav zastareli panslavist Jan Kollar, ko poje:
„Laska jest všech velk^ch skutku zarod,
„A kdo neniloval, nemuže „A ni znati, co je vlast i narod/
in zastareli ruski historik Karamzin, ko piše : „Mi smo vsi državljani, v Evropi in v Indiji, v Meksiki in v Abesiniji, osebnost vsakega je tesno zvezana z domovino: ljubimo jo, kajti ljubimo sebe." Torej prav tako, kakor izvaja angleški filozof Herbert Spencer:- „patriotizmu je nacionalno to, kar egoizmu individualno" — „smemo trditi, da se dviga čuvstvo narodnosti polagoma vsled vednega uničevanja takih človeških tipov, katerih je bila privrženost k svoji družbi šibkejša in ki so bili vsled tega nesposobni, žrtvovati kaj v interesu te družbe. “
Spencer trdi torej, da se je razvijala narodnost po Danvinovem načelu priplemenitve, „der Zuchtwahlu, s tem da so izumirali oni individui, ki niso imeli čuvsta narodnosti in so se plemenih le oni, ki so je imeli. In ni je večje obsodbe a- in antinaeionalizma3 nego iz temlja Darvvinovih naukov.
Pri takem prirodnem razvoju se mora vsaka narodnost posluževati vseh sposobnih, in kedar se gre za samoobrano, tudi najskrajnejših in in ofenzivnih'5 sredstev. Najeminentnejše7 sredstvo je pač organizacija in tu lahko še veljajo nauki Pierra Proudhona:	„Toute nation
incapable de s’ organiser politiquement et dan s laquelle le pouvoir est instable, est une nation destinee a la consomation de ses voisins. — Une nation qui refuserait de s’ armer, qui contre ses dominateurs ne saurait emplojer que la gri-mace serait indigne del 1’ autonomie. — Une nation qui ne saurait que produire de la richesse, on pourrait dire d’ elle qu’ elle a ete nee et mise au monde pour fabriquer du fumier. — La guerre comme le temps et 1’ espace, comme le beau, le juste et 1’ utile, est une forme de notre raison, une loi de notre ame, une condition de notre existence. — Car 1’ etre d’ une nation, c’ est 1’ independance, la souverainete." 8
Vsaka narodna organizacija mora torej stremiti po neodvisnosti in vladi, ker je le-ta pogoj obstoja in razvoja narodne individualnosti. —
4	„Ljubezen je vseh velikih dejstev zarod „In kdor ni ljubil, ne more
„Vedeti, kaj je domovina in narod.
5	anacionalizem = breznarodnost; antinacionalizem = protinarodnost.
6	ofenziven od ofenziva = napad.
7	eminenten = izvrsten, izboren.
8	„Vsak narod, ki ni sposoben organizirati se politično in v katerem je oblast nestalna, je odmcnjen, da ga požro sosedje. — Narod, ki se brani orožja, ki ne bi znal napenjati proti svojim gospodovalcem druzega nego mrdo, je nevreden avtonomije. — Narod, ki ne bi znal proizvajati druzega nego bogastvo, o njem bi se smelo reči, da je bil vstvarjen in da je prišel na svet za to, da proizvaja gnoj. — Vojska, kakor čas in prostor, kakor lepo, pravo in koristno, je le oblika našega razuma, zakon naše duše, pogoj našega obstoja (eksistence). — Kajti bistvo naroda je neodvisnost, suverenstvo = (neodvisno vladanje.")
pri njih!" Tako so sodile trnovske dobre mamke vse može enako. Na dolgo in široko so ugibale in prerešetavale, kako to, da je ušla Kozačeva svojemu možu. Naposled so se zedinile v sodbi: krivec je bil Janez.
Pregloboko je pogledal na nedeljo v kozarec in ko se je vračal domov, je bil že celo dobre volje. Kaj bolj naravnega, da ga je pričela zgovorna ženica pošteno oštevati. Ali Janez, ne bodi len, se razvname in zgodilo se je, da je pretepal svojo ženico vendar malo pregoreče.
Ko se zbudi drugega dne, ni bilo njegove žene nikjer več. V Trst pojdem, je dejala sosedam. Tam si hočem poiskati službo, kajti pri možu ni več obstanka. Bo že videl, kaj se pravi biti brez žene, si je še mislila odhajajoč, a ne v Trst, ampak le na svoj dom na Ratečevem brdu. Tam je hotela počakati, da pride ponjo skesani Janez.
Ali Janez si je mislil drugače. E, že še rada pride nazaj, vse ženske imajo svoje posebne muhe. Ce ne pride, pa živim brez nje.
Tako modruje Janez tistega dne, ko je postal vdovec pri živi ženi. Ali minul je že cel teden, Katre ni bilo od nikoder. Janezu je pri-
Kakor ima ljubezen, naturalistično vzeto, svoj izvor v spolnem nagonu, je istega spremljajoče simpatijsko čutje, tako je refleksnega izvora kot kontrastna reakcija sovraštvo in njega dejanski izraz vojska. Proudhon uporablja pri gori navedenem izreku o vojski preveč Hegelovo dialektiko, v bistvu hoče vendar izreči isto, kar naj strožji empiriki9 in naturalisti. Kolikor je opravičen torej patriotizem, toliko tudi vojska. Seveda nimam tu v mislih vojske v imperialističnem ali šovinističnem pomenu, ampak vojsko v svrho sebeohrane in neobhodnega razvoja. Omenjam tu sociologično 10 prikazen, ker se ob njej rodi drugo čustvo, ki je pogoj obstanku poedinca in naroda — pogum za vzgojo, za katerega nismo storili Slovenci nikdar ničesar. Miri in stiska se nas za plot od vseh strani, vzgaja se popustljivost med nami od vlade in cerkve in šole. Neugodno vplivajo na nas tudi slabo tolmačeni nauki socialnega demokratizma.
Najeminentnejšo nalogo mora imeti tu pač omladina. Ge tudi utegne biti zastarelo geslo italjanskega narodnega agitatorja Giuseppe Mazzinija „Dio e popokri — „Bog i narod", mora stremiti omladina enako kakor „Giovane Italia." 11 Ali ni vstvarila ta italjanska omladina Zedinjene Italije kar črez noč? Ali ni premagala avstrijske policije in armade ? Ali ni premagala vse razkosanosti italjanskega poluotoka, moralne propalosti velicega dela naroda? In s kakimi sredstvi? Pojdite in čitajte zgodovino Mlade Italije, delo Giuseppe Mazzinija!
Ofenziva ni opravičena morda iz že zastarelega nauka Proudhona. Profesor Flor el postavlja rek: daB die Fortpflanzung auf niehts anderem beruht, als auf dem allgemeinen Natur-triebe alles Lebendigen, in das Ungemessene hinein zu wachsen.“ 12 Ofenziva je torej biolo-gična13 prikazen. „Fressen" ali „gefressen werden“! Ako sledimo prirodnomu nagonu, simpatijskim in z njim zvezanim kontrastnim čuvstvom, potem nastopamo, se ne udajamo. In „der Urmensch wird viel weniger von der Ver-nunft als durch Gefiihle geleitet." 14 (Forel.) Simpatijska in kontrastna čuvstva vodijo torej maso, in to vedoč je postala „ecclesia — mili-tans", vojujoča cerkev, ona cerkev, katere edini temelj bi moral biti „ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe." Katoliška cerkev ne bi nikdar izvršila svoje kulturne misije, ako se je strašila ognja in meča in inkvizicije. „O bene-dictas cogorum flammes quibus e medio sublatis pancissimis et quidem vaferrimis homuncionibus centenae centenaeque animarum phalangae a
9	empirik = kdor si vzame za podlago empirijo t. j. izkustvo, izkušenost, izkušnja.
10	sociologičen od sociologija = nauk o človeški družbi.
11	Mlada Italija.
12	Razmnožite v in razploditev izvira samo iz naravnega nagona, rasti v neizmernost.
13	biologičen od biologija = nauk o življenju organi čnih (t.j. živih) teles; fressen = žreti; gefressen werden: biti požrt.
14	Pračloveka vodijo veliko več čuti kakor razum.
čelo postajati dolg čas po ženi. Vedel ni, kaj mu je storiti. Ali kmalu so mu prišle na pomoč vaške ženice. Neprestano so ga zbadale, češ glejte ga, kako se meni za svojo ženo.
„Ali te ni sram, žena ti mora na stare dni služiti po Trstu, a ne da bi jo šel iskat in jo pripeljal nazaj domov ter ji obljubil lepo obnašanje. “
„Saj je nisem zapodil", se izgovarja Janez. »Sama je šla!"
„čemu si jo pa tepel? Morala je iti, saj bi jo lahko še ubil. Taki ste moški, samo za sužnje naj bi vam bile žene, za druzega nič.“
In Janez se je pohlevno odmaknil, videč, da ničesar ne opravi proti skrbno nabrušenim jezikom sosed. Sam pri sebi pa je sklenil, da pojde po ženo, in naj velja kar hoče. In če drugo ne, vidim vsaj Trst, si misli Janez. Samo sitno mi bo, kje naj jo iščem, Trst mora biti vendar velika vas. Ali kaj, jo že najdem, je modroval naš znanec dalje, ljudi povprašam, pa j0- če jo ni eden videl, jo je pa drug.
Ob rani zori prihodnjega dne se napoti Janez proti Trstu, prej pa še naroči sosedi Ore-hovki, naj pomolze njegovo kozo toliko dni,
fancibus erroris et aeternae forsan damnationis ereptae fuere ... O praeclaram venerandamque memoriam Thomae Torquemadae!“ ’5 (1895) Kako grozna soeiologična prikazen prirodnoga nagona vsega živečega rasti neizmerno in uničiti vse okoli sebe, kar nasprotuje tej rasti. In ista prikazen se je javila ob francoski revoluciji v potokih krvi pod geslom liberte, fraternite, egalite.10 Iz tega: si vis pacem, para bellum!17 Pripravljaj vojsko, omladina, da ohraniš mir in življenje svojemu narodu! Obupavajo naši stari nad bodočnostjo našega naroda; zakliči jim z Ibsenovim Brandom: Ein edles Volk sei ’s noch so klein, saugt Lebenskraft aus Not und Pein; \venn Not die Tatkraft nicht entfacht, ist nicht ein Volk der Freiheit wert! “ 18
Sem torej naroden, radikalno naroden. Prepričan sem, da je poklican tudi naš mali slovenski narod, da doprinese h grad bi splošne človeške kulture svoj kamen, a le če se razvije krepko individualno, suvereno! Nisem pa zato šovinist in še manj imperialist. „Patriotizem je nacionalno to, kar egoizem individuelno. Egoizem v preobilici provzroča dvojno zlo: s tem da uveljavlja neprimerne osebne zahteve, poraja napad in upor; in s tem da proizvaja precenjevanje osebnih moči, vzbuja zaman napor, ki končava v katastrofah. Pomanjkanje egoizma pa proizvaja dvojno nasprotno zlo: s tem da ne vzdržuje osebnih zahtev, izvablja napade in množe egoizem v drugih; in s tem, da podcenjuje osebne moči, provzroča, da izostanejo koristi, katere bi lahko dosegli." (Herbert Spencer — Sociologija.)
Preozek pa mi je princip radikalno-naroden in narodno-radikalen, kajti; „Es ware eine traurige Aussicht, wenn die Menschheit einer Zukunft ent-gegen gienge, die nur eine Form der Bevvegung kennen solite!"19 (Ed. Bernstein.) — S tem, da kaže socialno-demokratična stranka neprestano na skupne cilje človeštva, da se bori proti narodnemu šovinizmu in proti imperializmu, sije stekla velikih zaslug ravno za obstoj in razvoj malih narodov. In smelo trdim, da je danes socialni demokratizem jez nenasitnosti mogočnih narodov, jez „prirodnemu nagonu istih rasti v neizmerno." Isti je storil i nam Slovencem ob meji marsikaj dobrega, posebno v Trstu. Naj poreko tržaški .narodni boritelji' kar hočejo: italjanski socialni demokratizem je iztaknil strupeno ost italjanskemu šovinizmu in hipernacionalizmu,
15	O blagoslovljena plamena grmad, ki sta žrtvuj08 malo število prekanjenih človečet iztrgali iz žrla zmote in večnega pogubljenja stotere in stotere trume duše . . . O preš viti ega in prečastitega spomina Tomaža Torquemada. (Slednji je bil zloglasni generalni inkvizitor španske inkvizicije. 1483—1498.)
16	libertč = svoboda, fraternite — bratstvo, čgalite = enakost.
47 Latinski pregovor: če hočeš živeti v miru, se pripravljaj na vojsko.
18	Odličen narod, naj je še tako majhen, živi od same stiske in nadloge; ali če ne razvname ta stiska njegove delujoče in vstvarjajoče sile, ni vreden svobode.
19	Žalostno bi bilo, če bi se bližalo človeštvo bodočnosti, ki bi poznala samo eno obliko gibanja.
kolikor njega ne bo nazaj. Velik hlebec vzame s seboj in širok dežnik, v žep pa nekaj srebrnih goldinarjev, ki sta jih hranila s Katro za stara leta.
Celo pot povprašuje Janez po svoji ženi, ali nihče mu ne ve odgovora. Utrujen in obupan pride na večer v vas blizu Trsta, kjer prenočuje. In ko se odpravlja prihodnjega jutra zopet naprej, je imel s seboj samo še dežnik. Hlebcu je odbila smrtna ura pri zajtrku.
Že jo imel pred seboj prve tržaške hiše. Na oglih so stale ženske in prodajale črno kavo.
„Mož, le semkaj, popijte skodelico kave", mu kliče koj prva.
Janez je pač že slišal govoriti o kavi, videl je včasi tudi tihotapce, kako so jo nesli preko meje. a pijače same še ni nikdar pokusil. Od tedaj, kar se je godila naša povest, je že dobrih petinštirideset let, in kava ni bila takrat še vdomačena med priprostim narodom. Bili so vse drugačni časi od danes, ko je postala glavna jed našemu kmetu ravno kava.
„No mož, koliko naj Vam je dam? Kar to-le skodelico, velja ravno desetico.“
in le tako je bilo mogoče, da je dobil slovenski živelj duška v mestu.
Smatram narodno-radikalno strujo zakasnelo v našem političnem življenju. In ker ne odgovarja narodnemu razvoju istega, tudi dejanski na shodu omladine v Trstu nisem mogel zaslediti narodnega radikalizma, marveč sem kon sta tiral stremljenje po demokratizmu, socializmu in realizmu. Tvrdka ,narodno - radikalno* je torej le slabo izbrana in slabo razobešena!
Preozka mi j e socialno-demokratična stranka, ker je le razredna stranka, stranka proletariata, preozka pa mije tudi narodno-radikalna stranka, ako je le narodna.
Preosnova učiteljišč.
(Izvirno poročilo.)
Vsaka naprava, ki je bila pred trideset leti dobra, ne odgovarja danes več zahtevam časa. Koraki napredka so vedno večji in tem primerno je treba urediti tudi vse naše javno življenje, če nočemo ostati za drugimi, svetovnimi narodi daleč zadaj. Kot najvažnejši faktor razširjanja omike in prosvete pa je šolstvo.
Vlada kakor posamezniki so si prizadevali že dolgo, preustrojiti naše šole tako, da bi zadoščale času. S preosnovo pa je treba pričeti spodaj. Urediti je treba najprej ljudske šole.
Ali duša šole je njen vodnik, učitelj. Če hočemo misliti na reformo šole, je treba pričeti pri učiteljstvu.
V ta namen se je vršil te dni na Dunaju II. shod avstrijskih učiteljiščnih profesorjev in učiteljev. Na shodu in posvetovanjih, ki so se vršili tri dni, so bile zastopane vse narodnosti in šole. Obžalovati je le, da ni imela goriška pripravnica in mariborska na tem, za razvoj šolstva tako važnem shodu nobenega slovenskega zastopnika. Pač pa so zastopali ljubljansko učiteljišče gg. dr. Fran Ilešič, Ivan Kruleč in Fran S u h e r, koprsko učiteljišče Fran Spin tre. V celem torej štiri slovenske učne moči naših učiteljišč.
Shodu, ki so mu prisostvovali tudi zastopniki ministrstva za uk in bogočastje, je predsedoval nižjeavstrijski deželni šolski svetnik dr. R i e g e r.
Iz poročila, ki ga je podal pripravljalni odbor na predposvetovanju, posnamemo, da se je vršil prvi shod tega značaja že leta 1891. A stoprav pred enim letom so se pričela prva posvetovanja za ta drugi sestanek. Zanimiva pa je bila zlasti izjava, da so hoteli ravno učitelji prvi, naj se preustroje zavodi, na katerih so se vzgajali. Ali temu se no moremo čuditi. Učitelj, zapustivši zavod, na katerem so ga pripravljali za bodoči poklic, je moral najprej spoznati, da je naobrazba, ki jo je dobival, nezadostna in da ne odgovarja več današnjim dejanskim potrebam.
Predsednik je povdarjal koj v pričetku, da je deviza današnjega sestanka: ničesar za
„Kaj, to je kava?!" se Janez glasno začudi. „O, ti bi me rada nasleparila, a to je kolom az in ne kava. Ne boš, baba. Sicer še nisem pil kave, a to vendar vem, da jo nosijo tihotapci v vrečah in ni tako črna kakor tvoja voda."
„Motite se, mož", mu odgovori prodajalka, „a kava tedaj, ko je še v vrečah, ni skuhana. Treba jo je najprej opražiti, potem zdrobiti v prah, nato šele skuhati. Vidite, in na ta način vdobimo to pijačo."
Janez se ni mogel dolgo premagovati. Zmagala je želja, poznati skrivnost kave, zato je rad poiskal desetico.
„A prej počakaj, naj poskusim, kajti če lažeš, bo ta kava kmalu kje drugje in ne več v skodelici."
Janezu je pijača ugajala.
„Vraga, kdo bi si mislil, da je stvar tako dobra. — Še eno!" ukazuje ženi in poišče drugo desetico. In hitro mu pade na misel nekaj dobrega:
„Žena, rad bi te vprašal nekaj važnega. Pred tednom dni me je zapustila žena in odšla v Trst. Ti pa si vedno tod na cesti — povej mi, si jo mar videla?"
nas — vse za stvar. Ne nasprotstva, ampak prijateljstvo v korist skupnega interesa — v tem znamenju naj se debatira.
Zbor, na katerem je bilo navzočih nad 800 udeležencev, se je enoglasno izrekel, da ne zadostuje današnja uredba učiteljišč času. Pouk, ki ga prejema učiteljiščnik, je nezadosten in preustrojite v teh zavodov je v okvirju današnjega državno šolskega zakona nemogoča. Torej je treba podati vladi predloge, na podlagi katerih naj izdela nov zakon s posebnim ozirom na učiteljišča.
S tem so bila rešena načelna vprašanja. Pripoznala se je neobhodna potreba reorganizacije in nastalo je zdaj vprašanje, v kakem smislu naj se izvede ta preustrojite v.
Glavni poročevalec k tej točki je bil praški ravnatelj ondotnega nemškega učiteljišča L or z. Njegovi predlogi o reformi so bili navdušeno pozdravljeni, a naravno, da so izvajali mnogo debatiranja. Prišla so različna mnenja do izraza. Pozornost so vzbudila tudi lepa izvajanja našega rojaka, prof. Ilešiča, ki si je namah pridobil simpatije prisotnih.
Bistvo vladi predloženega načrta za reformo učiteljišč obstoji v sledečem: učiteljišča je pre-osnovati v zavode enakovredne srednjim šolam, dati jim je pet letnikov (dozdaj so bili le štirje), od gojencev, ki vstopijo v zavod, je zahtevati starost petnajstih let, pouk na dvojezičnih zavodih — poročevalec dr. Ilešič — se mora podajati gojencu v sik dar v tistem jeziku, v katerem ima on potem poučevati, ravno zato pa mora biti njegov profesor popolnoma vešč jeziku, v katerem predava in ne sme se zgoditi, da bi trpel pouk vsled pomanjkanja potrebne terminologije, ali celo, da bi se smatralo poučevanje v dotičnem jeziku kot priliko, da se profesor temu jeziku šele navadi, t. j. pouk v kakem jeziku ne sme biti sredstvo za kak namen, ampak le samonamen.
Vse te predloge so prisotni kot neobhodno potrebne za kulturni razvoj šolstva enoglasno sprejeli. Preosnova na spodaj pa zahteva reformo tudi na zgorej. Če se stavlja na gojence večje zahteve, se mora terjati tudi od njih učiteljev večjo sposobnost. Zato naj dobi pravico do učiteljskega mesta na pripravnici le tisti absolvent visokih šol, ali pa izprašan učitelj meščanskih šol, ki napravi posebni izpit za glavnega učitelja.
Ob raznih prilikah so na shodu tudi po-vdarjali, da je najnujneje priporočati, da bodi v zvezi z učiteljiščem ne samo vadnica s štirimi razredi, ampak tudi meščanska šola z ravno toliko razredi. Kdor napravi četrti razred meščanske šole z ugodnim uspehom, naj dobi pravico za vstop v prvi letnik učiteljišča.
„Seveda, jutri bo osem dni, odkar je pila pri meni kavo. Prav tu je šla“, se ponorčuje žena, spoznavši, da nima pred seboj velikega modrijana.
„Kaj res?" se razveseli Janez. „Sedaj sem pa brez skrbi, gotovo jo najdem, kajti ta ali oni mi ve povedati, kje je.“
Nato jo mahne po glavni cesti naprej.
„To je pa velika vas“, meni naš popotnik, „za devet naših. In še paziti moram, da se ne zgubim. In kakšne hiše so to, višje kakor naš zvonik."
Ozira se na desno in levo, v vednem strahu, da ne pade nanj iz teh visokih hiš kaka opeka.
„O Janez, postojte malo, kam se vam pa tako mudi?“ ga ogovori dvoje deklet v tržaški slovenščini. V teh dneh se je govorilo v Trstu še mnogo več slovenskega kakor dandanes.
„Kdo vraga ti je povedal, da sem Janez, saj me nisi še nikdar videla", odgovori naš popotnik. Kakor doma, tako je tikal tudi tu vsakega človeka.
„Take, kakor ste vi, poznamo že po nosu, da so Janezi", se norčujeta dekleti dalje.
(Konec prih.)
Iz Slov. Kmetske Neodvisne Stranke.
Propali kandidat kmetske neodv. stranke
Jurij Drobnič.
IV.
Dragi kmet! Na tvoje zadnje stavljeno vprašanje, kako naj vpošteva kmet vero, sem torej že odgovoril. Kako pa se ima častiti duhovnike in graditi za nje palače, in zlasti o tem, kako stališče hočem zavzemati zdaj proti duhovščini, naj povem tako:
Mnogo sokmetov je od istega časa, ko so zaznali, da sta klerikalna časnika „Slovenec" in „Domoljub" mene javno blatila, in da so me poleg tega tudi nekateri iz duhovščine po raznih hišah opravljali, obrekovali in izpostavljali v zasmeh, mislili in zatrjevali, da se hočem vsled tega maščevati nad verskim načelom in nad duhovščino. — Ali ljubi kmet, če bi bil ravnal jaz tako, kakor ti misliš (da bi se skušal maščevati nad duhovščino, nastopiti proti njej surovo iu vsled te mržnje ruval tudi proti verskim načelom itd.), bi gotovo ne nastopil prave poti; kajti pregovor pravi: „surova beseda napravi slabe posledice; lepa beseda najde lepo mesto". — Ce je tedaj duhovščina proti meni tako brutalno hastopila, sc je s tem gotovo pred Bogom in zakonom pregrešila ter si sama podpisala spričevalo o svoji nravnosti, če bi se duhovščina toliko zavedla (kar vedno trdi), da je Kristusova namestnica, bi gotovo ne mogla storiti kaj takega, kajti po Kristusovih naukih se mora sovražnikom iz srca odpuščati in jih ravno tako ljubiti, kakor vsakega bližnjega; ne pa se maščevati na razne načine nad onim kmetom, ki je tako predrzen, da odkriva duhovniku — resnico.
Ljubi kmet i Tukaj vidiš, da se ne mislim nad duhovščino prav nič maščevati: jaz njej — v kolikor me je žalila — odpuščam vse iz srca in trdim, da bom zanaprej duhovski stan ravno tako spoštoval kakor pretekle čase; saj imam toliko izkustev, da je ravno duhovniški stan najtežji; kajti v tem stanu mora duhovnik, ako hoče izpolnjevati dolžnost svojega poklica in obvarovati svojo avtoriteto — zatajiti samega sebe in hoditi za Kristusom. Seveda, zopet bo kak kmet v nejasnem, kaj se pravi zatajiti samega sebe in hoditi za Kristusom. — Kolikor sem v krščanskem nauku poučen, se pravi zatajevati samega sebe in hoditi za Kristusom sledeče: duhovnik je dolžan pozabiti na vse posvetno veselje in edino Bogu služiti. Ker pa je duhovnik človek kakor mi kmetje — in kot človek slabostim podvržen kakor mi drugi — iz tega se prav lahko spozna, da je duhovniški stan v resnici najtežji.
Da pa imam dolžnost in vzrok zagovarjati versko načelo in v krščanskem duhu praktično živeti, je popolnoma jasno in upravičeno. Saj sem član katoliške cerkve in dokler sem njeni član, me veže dolžnost živeti tako, kakor se glasijo pravila cerkve. — Zakaj bi pa, dragi kmet — vprašam te — ne imel resnične volje živeti v krščanskem duhu? Pač jasno govori bistvo krščanske vere: „Ako ti pošilja Bog križe in težave, prenašaj jih voljno in potrpežljivo; zaupaj v Boga in on ti pomaga v sili in potrebi." — Po mojih mislih ni za revnega kmeta boljšega sredstva, kakor da se obrne v potrebi k Bogu, da vpošteva krščansko načelo in po veri praktično živi. Ti, ljubi kmet, godrnjaš včasih in mrmraš, da ni mogoče natančno in praktično po Kristusovih naukih živeti. — Jaz pa mislim, da Kristova vera pač tako težke dolžnosti ne naklada, da bi jih ne mogel sleherni praktično izpolnjevati.
Ljubi kmet! Pomisli, kolikokrat te zadene marsikatera težava. Imaš težke in neozdravljive bolezni v družini; imaš plačevati obresti od posojila; imaš sitne sosede in mejaše pri zemljišču; imaš osebne sovražnike; imaš vsled požarov, povodnji, suše ali moče velike škode itd. — Poleg tega pa imaš še svoje rodno uboštvo. Kaj ti je tukaj, vprašam te, dragi sokmet, storiti, če nimaš sorodnikov, niti sosedov, niti dobrih ljudi, da bi ti pomagali z besedo ali v dejanju v takih bridkih časih, v revi in nadlogi ? Hočeš mar preklinjati v obupu svojo usodo in rotiti Boga?
Mislim, da moraš storiti ravno nasprotno. V božjo voljo se moraš udati in Boga prositi, da bi ti podelil voljnost prenašanja, ljubo zdravje in pravo pamet. Ce imaš vse to, gotovo preneseš vse težave; kajti v zdravju in pameti si dobil pripomoček, ki te napravi sposobnega za delo in odvračati vse zlo; po geslu „pomagaj si sam in Bog ti pomore". — Ljubi sokmet! Govorim ti iz lastnih izkušenj. Ko bi ti hotel razlagati, kakšne bridke čase sem že preživel, bi se mi ti gotovo čudil. — Vse take bridkosti pa sem na zgoraj naveden način premagal in dosegel naposled ugodne družinske razmere.
Povedal sem ti že, da so vsi stanovi, kolikor jih je pod milim nebom, potrebni in sveti: osebe raznih stanov pa niso vse enakega mišljenja. — Vzemimo n. pr.: tukaj vidiš mizarja, ki pridno izvršuje lepa dela. Ti ga vprašaš, čemu tako dobro in po nizki ceni. Na tvoje vprašanje pa ti on odgovori: jaz delam lepa in dobra dela zaradi tega, ker sem to po svojem poklicu dolžan storiti, da vstrežem s tem delodajalcu, sebi pa zaslužim vsakdanji kruh. — Vprašam te: Je-li se zaveda označeni mizar svojega poklica? Jaz mislim, v vsakem oziru!
—	Od druge strani pa zagledaš črevljarja, ki tudi pridno opravlja svoj obrt. Dobiš ga ravno pri izvrševanju dela iu ga vprašaš, koliko bo računal za v delu se nahajajoče škornje. Crev-Ijar odgovori: škornje, akoravno so iz slabega usnja, vendar jih bom visoko računal; kajti toliko časa bodo trpeli, kakor mene denar; saj se nisem učil zaradi tega, da bi delal kmetom dobre škornje, marveč zaradi tega, da si zaslužim pri tem poslu svoj potrebni kruh. — Vprašam te: Je-li se zaveda označeni črevljar svojega poklica? Jaz mislim, nikakor ne! Ljubi kmet! /Takih primerov najdeš tedaj povsod, v vsakem stanu, pri duhovnikih, uradnikih, učiteljih, zdravnikih, trgovcih, obrtnikih in rokodelcih. Dobiš jih, ki se zavedajo svojega poklica, v polni meri delajo tako, kakor jim veleva stan, imajo resno voljo pomagati ljudstvu in dobivajo za žrtvovanje svojega dela in truda primemo plačilo, da morejo pač stanu primerno med ljudstvom živeti. — Ravno tako pa se nahajajo v označenih stanovih taki, ki pravijo, da izvršujejo svoj poklic le v toliko, kolikor ga morajo, ne glede na to, ali store s tem kaj za v duševni in gmotni blagor ljudstva, marveč izvršujejo svoj poklic samo in edino zaradi svojega osebnega materialističnega haska.
—	Tukaj dragi kmet vidiš, da so vsi stanovi potrebni, nedotakljivi in sveti. V vsakem stanu se tedaj nahajajo osebe, ki se zavedajo svojega poklica in vesnto izpolnujejo dolžnosti svojega stanu. Ravno tako se pa nahajajo v vsakem stanu osebe, katere se svojega poklica ne zavedajo; ki zanemarjajo dolžnosti svojega stanu
—	dajejo javnosti slab vzgled, samim sebi pa povzročajo moralični in gmotni propad.
Ljubi kmet! Iz vsega tega sledi, da se moraš obrniti vsakokrat, kadar potrebuješ pomoč kakega stanu, na tiste osebe, ki izvršujejo svoj poklic tako, kakor je njih dolžnost. Vestnemu duhovniku potožiš svoje težkoče, pri vestnem sodniku si poiščeš pravice, pri vestnem učitelju vede, pri vestnem zdravniku zdravja, pri vestnem prijatelju dobrega sveta, pri vestnem trgovcu in obrtniku robo, in končno pri vestnem sokmetu zaupanja, prijateljstva, edinosti in pomoči.
Kako je postopati, kadar se gre za župnijska poslopja, je odvisno od vsakokratnih okoliščin. Glede takih zgradb se imajo razpisati v zrni slu drž. zakonika iz leta 1868. konkurenčne razprave. Take razprave voditi in v tej stvari razsojati pa pristaja političnej oblastniji in nikakor županstvu. Ono ni kompetentno v sklepanju takih zadev.
Ker me povprašuje marsikateri kmet, kaj mislim o tajnem shodu, sklicanem dne 4. marca t. 1. v Ribnici, kjer so ustanovili na čelu klerikalne „trojice" „kmetsko zvezo", naj izrazim svoje tozadevno mnenje:
Niti „Slov. Ljudska Stranka", kakor tudi takozvana „Kmetska zveza" za okraje: Ribnica in Velike-Lašče se ni ustanovila; kajti ljudsko stranko so ustanovili le nekateri klerikalni zaupniki in nikakor ne ljudstvo. — Ravno tako so ustanovili „kmetsko zvezo" v Ribnici le ne-
kateri klerikalni zaupniki in nikakor ne kmetje. Vprašam: kje so dobili pogum in drznost, imenovati stvar „kmetsko zvezo1*, ko so vendar tiščali pri ustanovitvi te zveze kmetom kljuko, da se niso mogli shoda udeležiti, ker je bil ta povsem tajen in umetno vživotvorjen.
Ako bi se hotela v pravem pomenu besede ustanoviti „Kmetska zveza", bi moral biti shod javen in pristopen vsem kmetom, ne glede na to, kakšnega — bodisi klerikalnega, liberalnega ali socialnega — prepričanja je kdo. Namen prave kmetske zveze bi moral biti gospodarski in kulturni. Ribniško-Veliko-Laška zveza pa ni drugega, kakor na umetni način osnovana klerikalna zveza. Po starem pregovoru tedaj: „Slab začetek, slab konec.“ ■— Jaz bi imenoval „slov. ljudsko stranko“ „patentirano klerikalno stranko"; „Kmetsko zvezo" pa „klerikalno zvezo". Obedve polit, stranki pa na umeten način ustanovljeno „organizacijo", ki je v prilog klerikalnega razvoja neobhodno potrebna. Vsa ta organizacija pa nima niti najmanjšega gospodarskega niti kulturnega smisla, takega, ki bi mogel v resnici povzdigniti kmetsko blagostanje na katerikoli način!
Dragi kmet! Sedaj se ločim od tebe in k sklepu svetujem še to: Bodi v pravem pomenu besede zaveden, odkritosrčen in praktičen katoliški mož, razsoden, delaven in priden gospodar in ne bodi: nevošljivec, hinavec, tercial ali zabit klerikalec niti zvit liberalec. —
Iz vseh teh mojih dopisov se tedaj razvidi, da imam resno in dobro voljo, se pokoriti božjim, cerkvenim in posvetnim zakonom. Nasprotno pa zanikam, da bi imel katoliški duhovnik pravico, prisvajati si na kakoršenkoli način pravico, imenovati bodisi v cerkvi ali izven cerkve one katoliške kmete, ki izvršujejo svojo volilno pravico po lastnem prepričanju proti volji duhovnika, za liberalce, brezverce in grešnike.
Ljubi g. župnik K.! Mislim, da sem dal kmetu vsa ona pojasnila, ki jih je zahteval od mene. — Kot nekdanjemu prijatelju, imam pa potožiti Vam še svoje osebne težkoče. To mislim storiti v prihodnjem dopisu. Do tedaj pa Bog z Vamil
V Sodražici dne 4. aprila 1906.
Jurij Drobnič,
resnicoljuben kmet.
Preobrat na Ogrskem.
Novi ministri.
Zgodilo se je nekaj, česar ni pričakoval nihče: sklenjen je mir med kraljem in med ogrskimi grofi. Fejervari in njegovi ministri so se umaknili in njih mesta so zavzeli nekdanji liberalec dr. We k er le (min. predsednik in finance), grof Andraši (notranje zadeve), grof Aponi (uk in bogočastje), Košut (trgovino), Poloni (pravosodje), grof Ziči (Zichy, ministerstvo a latere), dr. Darani (poljedelstvo).
Preden so prevzeli ti možje vlado, so se zavezali, da sprejmejo vse državne potrebščine, sprejmejo nov volilni red za ogrski parlament na podlagi enakosti in splošnosti in opuste začasno vsa vojaška vprašanja.
Po enoletnem boju z vlado so se torej Ko-šutovci udali in sami sedli na tista mesta, ki so jim bila prej najbolj na potu. Ker so se jim ponudila ministerstva, so pozabili na vse drugo in sklenili mir.
Nove volitve.
V teh dneh razpiše vlada nove volitve. Da zmaga zopet Košutova zveza, o tem ne more biti dvoma. Ali dolga ne bo to pot doba poslancev, ker nimajo druge naloge, nego sprejeti proračun, dovoliti rekrute in izdelati volilno reformo. Cim bo sprejeta ta in postane zakon, bo zbornica razpuščena in obenem razpisane nove volitve po novem redu. 8e le ta zbornica bo imela nalogo, urediti in rešiti preporno vprašanje glede Ogrske in kralja.
Reška resolucija.
Možje, ki so stopili danes na vladno krmilo na Ogrskem, so prav tisti, ki so jih obljubili podpirati hrvatski politiki proti vladi z znano reško resolucijo! Košutovci, s katerimi
so se želeli pobratiti hrvatski politiki in se združiti v boju proti Dunaju, so šli zdaj sami na Dunaj in sprejeli, kar jim je ponudila krona.
S tem stopi na vsak način reška resolucija v nov štadij. Košuto vci ne potrebujejo več hrvaške pomoči — in kaj počno zdaj tisti možje, ki so j sestavili reško resolucijo? Ali se ni zgodilo prav to, kar smo pripovedovali že lani ? Reška resolucija je bila velik taktičen in političen pre-grešek, in naj poreko tisti, ki se navdušujejo za njo, kar hočejo. Prav o tem hočemo še o priliki govoriti.
Hrvatska.
(Ban hrvatski.) Vsakokrat, kadar dobi Ogrska novega ministrskega predsednika, je navada, da se poda hrvatski ban v Pešto in mu da svoje mesto na poljubno razpolago. Tako je odpotoval tudi ban Pejačevič v Pešto k dr. We-kerleju, in le od njega je odvisno, ali imenuje Pejačeviča še nadalje banom Hrvatske ali ne. Sele tedaj, ko bo rešeno to vprašanje, bo imenovan tudi hrvatski minister. (Hrvatska ima namreč svojega ministra.)
Srbija.
(Neprijeten položaj.) Vprašanje o naročitvi novih topov je povzročilo srbski vladi že marsikatere velike in neljube težkoče. Vsaka država hoče, da naroči topove v njenih tovarnah. Vlada išče zdaj primeren izhod iz tega položaja na ta način, da naroči pri tvrdki Krupp velike topove, pri Creuzotu ali Škodi pa topove za gorsko artilerijo. Kralj se je o tej zadevi posvetoval z Grujičem. Splošno pa se pričakuje, da ministrstvo odstopi.
Bolgarija.
(Turško-bolgarska meja.) Ker se ponavljajo spomladni spopadi na turško - bolgarski meji, je ukazal bolgarski vojni minister, da morajo obmejni poveljniki z vso strogostjo nastopiti proti oboroženim četam in osebam, ki bi poizkušale prestopiti mejo.
Moravska.
(Posojilo 20 milj o no v.) Brnski občinski svet je sklenil z vsemi proti petimi glasovi najeti posojilo za mestno občino v znesku 20 miljonov kron. Denar bi porabila občina za zidanje cest, kanalov, vodnih stavb, nakup zemljišča itd. Amortizira naj se dolg tako, da se zviša najemnina stanovanj polagoma za osem vinarjev na vsako krono.
Francija.
(Osemurni delavnik.) Na velikem shodu delavskih zvez so enoglasno sklenili, pozvati vse delavce, da svečano praznujejo 1. junij t. 1. s tem, da zapuste, ko preteče osem ur, odkar so na delu, delavnice. S tem skupnim nastopom si dosežejo osemurni delavnik, če bi pa tega delodajalci ne pripustili, naj nastopi splošni štrajk.
Italija.
(S vetovno-poštni kongres.) V Rimu se je pričel minuli ponedeljek svetovno-poštni kongres, častno predsedništvo tvorita italjanski poštni minister Bacceii in državni sekretar Mor-purgo. Pristop v svetovno poštno zvezo je priglasila tudi Etijopija.
Nemčija.
(Štrajk v Hamburgu.) V hamburški in sosednji altonski luki so izbruhnili štrajki delavcev v pristanišču, če se ne doseže kmalu sporazumljenje med delavci in delodajalci, bo trpel ves promet neizmerno.
Norvegija.
(Nepotrebni izdatki.) V državnem zboru je predlagal soc. dem. poslanec Eriksen, naj bi se opustile slovesne ceremonije pri kraljevem kronanju in naj se izrazi kralju Hakonu želja, da opusti te ceremonije. Predlog je bil odklonjen z 91. proti 24. glasovom in za kronanje zahtevanih 100.000 K je bilo dovoljenih s 66. proti 47. glasovom.
Anglija.
(Nov šolski zakon.) Angleška vlada je predložila poslanski zbornici nov šolski zakon, ki je sestavljen zelo prostomiselno. Vsled tega
so se nazadnjaki v zbornici zelo raztogotili in govore proti predlogi. Govorniki vladne stranke so se za predlogo živo zavzemali. Skoro gotovo je, da postane nova učna predloga kmalu postava.
Romunija.
(Boj za svoj jezik.) Kakor govore na Slovenskem takozv. „boljši krogi' kaj radi nemški, tako govore tudi Romunci višjih slojev če le morejo, mesto svoj materni jezik, francoščino. Prijelo se je teh ime bonžurovci. (Od bon jour (bon žur) franc. — dober dan). — Minule dni je priredilo društvo „Obolul" v Bukureštu v gledališču predstavo, katere čisti dobiček je bil namenjen za javne dobrodelne zavode. Članice tega društva pripadajo najbogatejšim romunskim slojem in so sklenile sodelovati pri predstavi same. Seveda naj bi se vršilo vse v francoskem mesto v romunskem jeziku. Ker pa je bila prireditev napovedana v narodnem gledališču, so sklenili visokošolci iz Bukarešta, da hočejo proti zapostavljenju romunščine glasno protestirati. Sešli so se na večer pred gledališčem in povzročili tak kraval, da je prišlo policiji na pomoč še vojaštvo. Izmed demonstrantov (ali so bili dijaki ali ne, še ni dokazano) so vstrelili nekateri iz samokresov na vojake, na kar so odgovorili tudi ti s streli. Dva sta bila takoj mrtva, nad 300 je ranjenih. Drugega dne so se podali visokošolci k ministru za uk in bogočastje in zahtevali, da naj izposluje odpustitev gledališkega ravnatelja, ker je dovolil francosko predstavo. Tej zahtevi so se izrazili solidarnim tudi visokošolci iz univerze v Jassv. V Bukarešta je sedaj policija pridno pri delu. Aretirala je že 27 oseb, vendar ni med temi nobenega visokošolca. Vsi najboljši advokatje (nad 20) so se prostovoljno oglasili, da hočejo zaprte brezplačno zagovarjati. Po Rumuniji je vsled tega vse po koncu. Boj proti bonžurovcem postaja vedno ostrejši. (Posneto iz rom. lista Adevčrul = Resnica).
«7
Štajerske.
Gaučeva volilna reforma.
Mnogo se je govorilo pri nas in pisalo o Gaučevem predlogu volilne reforme. Na očitanje „Domovine", da smo bili prodani slovenski Štajerci in naši sosedje Korošci samopašnim težnjam klerikalne stranke na Kranjskem, ni dospel do danes, dasi je minulo že od tedaj več kot mesec dni, noben popravek ali protidokaz, torej je bilo očitanje „Domovine" popolnoma resnično. Vsaj osem mandatov bi nam moralo biti odkazanih v Gaučevem predlogu, ali dobili smo jih vsled izdajalstva v lastni stranki le šest. Koristi kranjskih klerikalcev je žrtvoval Gauč dva štajerska mandata.
Da pa zagotovi vlada čim več poslanskih mest Nemcev, je sestavila na podlagi umetne volilne geometrije še en volilni okraj tako, da je pobrala iz naše srede vse trge, v katerih ima ali nima večine nemštvo. Sestavila je na ta način takozvani Ormoški volilni okraj spodnještajerskih mest oz. trgov, v katerega je privzela celo Šoštanj, kjer je poleg 908 slovenskih prebivalcev kr maj 179 Nemcev.
Ves ta volilni okraj šteje blizu trideset tisoč prebivalcev, izmed katerih tvorijo dve tretjini Nemci. Vsi ti pa so v naše trge importirani uradniki, trgovci in obrtniki, obdani okrog in okrog od slovenskega prebivalstva.
Kaj nam torej kaže to? Da si ta sedmi mandat tekom ene volilne dobe lahko prisvojimo, ako se krepko organiziramo.
Vsi ti priseljeni Nemci, bodisi trgovec ali obrtnik, se žive le od slovenskega ljudstva. Da jim ne dajemo zaslužka mi, so uničeni, ali pa morajo, ako se nočejo gospodarski ubiti, postati Slovenci ali pa se izseliti. Druge poti jim ni odprte. Kakor so vzrastli med nami, tako se jih lahko zopet ubranimo; ako imamo v sebi dovolj moči in zavedanja, da napovemo svojim nasprotnikom neizprosni gospodarski bojkot na celi črti. Držimo se neomajano tekom leta gesla „svoji k svojim", izvedimo ta glas do skrajnosti
in pred nami leži uspeh: slovenizacija spodnještajerskih trgov.
Dolžnost naših političnih krogov je, da prevzamejo vodstvo in organizacijo te agitacije. Nož, ki nam ga je nastavila vlada s to umetno volilno geometrijo, obrnimo tja, od koder nam je namenjen.
Ta sedmi mandat na Štajerskem leži v naših rokah. Nemci, ki ga tvorijo danes, so gospodarski odvisni od nas, če pa se vzdignemo, pade to na umeten način vzgojeno nemštvo preko noči v prah, na njih mesto stopi slovenski obrtnik ali trgovec, in v volilnem okraju spodnještajerskih trgov odloča — Slovenec.
Ce pa ne pričnemo z bojem, nismo pokazali druzega, kakor da smo nevredni samostojnosti, ker ne spoštujemo svobode in da nismo za druzega, kakor da hlapčujemo tujcu in priseljencu. Na leta že izsesavajo ti našo kri, z našim denarjem so obogateli, naša malomarnost jih je pomnožila. In to naj gre vedno naprej?
Gaučeva volilna reforma naj nam je prst, ki je pokazal, kaj moramo storiti najprej: otresti se parazitov, ki se žive od nas, gospodarski se osvoboditi, in s tem smo si priborili tudi sedmi mandat na Spodnje Štajerskem.
Iz slovenske občine. Bojni klic, glasan in resen, se je začel razlegati po spodnještajerskih pokrajinah. Vsak, kdor čuti, da ga je rodila slovenska mati in govorila z njim prve besede v tem milem jeziku, vse stopa pod bojni prapor in zahteva skupno in odločno: pravico našemu narodu! pravico našemu jeziku! — Zahtevamo pravico, ali jo pa tudi dobimo? Male so drobtine, ki jih podaje vlada spodnještajerskim Slovencem. Malo, ali bolje rečeno : nič nimamo pravic. Vse pravice pa imajo naši narodni nasprotniki Nemci. In mi, zahtevajoči svobodo in prostost, kam naslovljamo svoje zahteve po pravici? Na ravno te Nemce, od njih smo pričeli zahtevati delež, ki nam gre. In kakšni so ti; ali so mar Nemci prvi narod na svetu? Prvi nikdar nenasitljiv narod so pač, nikdar nimajo dosti, vedno hočejo imeti več. Če kupi slučajno kak Slovenec od Nemca večje posestvo, pa je že vik in krik po nemških časopisih in govore o krivicah, ki naj jih prizadevamo mi Slovenci Nemcem. Ali rekel sem, da se razlega bojni glas zdaj na enkrat. Res je. Vsi slovensko misleči ljudje stopajo pod ta prapor. Tudi naši listi nas vedno navdušujejo za ta boj. Poživljajo nas, naj se vedno in povsod držimo gesla: „svoji k svojim11. Zato tudi nimajo več naši Nemci toliko uspehov, kakor si jih želijo. Jezi jih to in peče. Prav jim je: prišel je samo povračilni dan. Mi sicer tudi še nismo na tisti stopnji, na kakeri bi morali biti. Mnogo drugače bi bilo seveda, ko bi vodili Kranjci drugačno politiko z ozirom na obmejne Slovence, in se ne veselili samo na tem, če se tepejo brat z bratom. In če izpregovori kak dr. Šušteršič medlo besedo za nas, pa ga že razupijejo in hvalijo na vse pretege, češ, poglejte ga, kako se trudi. Prav to velja o dr. Tavčarju. Ti gospodje nam nič ne pomorejo, zato si moramo pomagati sami. Seveda je pri tem zelo slabo za nas: ker smo zahtevajoči pravico osamljeni, nas je premalo, in zato je vladi njeno stališče proti nam olajšano. Morda pa se vremena kmalu izpremene?!	R,.
-j- Poslanec vitez Berks. Poslanec kmetskih občin volilnega okraja celjsko-brežiškega, vitez Hugon Berks je minuli teden na svojem gradu blizu Celja nenadoma prominul. Pripeljal se je komaj z Dunaja. Svoj okraj je zastopal devet let. V državni zbornici se ni pridružil nobeni stranki, ampak je bil divjak. Pri zadnji volitvi leta 1901. je prejel 249 glasov volilnih mož, njegov protikandidat le 19. Svojčas je bil vitez Berks oficir v avstrijski armadi. R. I. P.
Nove volitve. Volitve za lani vsled smrti poslanca Žičkarja izpraznjeno poslaniško mesto so razpisane na torek dne 29. maja. Prvotno je bilo rečeno, da se volitve sploh ne vrše. (Poslanec Žičkar, videmski dekan, je zastopal, kakor znano, celjsko splošno kurijo.)
„Knajpa" v Celju. Minulo soboto so priredili tukajšni nemški visokošolci svojo prvo knajpo v letošnji Veliki noči. S tem je slovesno
j otvorjena cela vrsta razgrajanj itd., ki nas čakajo v tej sezoni.
Potrjeni fantje. Pri novačenju iz celjskega okraja so potrdili k vojakom v Celju od došlih 656 mladeničev 142; v Laškem od 342 došlih 68; v Šmarju od 337 došlih 64.
Celjska Vahtarica. Z velikim veseljem je pobrala celjska Vahtarica razpor med praškim dijaštvom in ga prinaša v precej prenešeni luči svojim čitateljem.
Poučni govor o kmetijstvu. V Novi Cerkvi pri Celju priredi potovalni učitelj Fran Goričan v novem šolskem poslopju poučno predavanje o kmetijstvu. Naj bi bilo veliko udeležbe !
Gibanje v Šoštanju. Izid zadnjih tukaj-šnih volitev nas je vzpodbodel, da delamo krepko naprej. Ljudska knjižnica, ki jo snujemo, ima že več sto knjig, od teh največ podarjenih od rodoljubnih Slovencev. Tozadevne pošiljatve je nasloviti na: Vladimir Vošnjak, Šoštanj.
Novorojenca našli. Pri snaženju šolskega stranišča v Braslovčah so našli truplo novoro-jenčevo. Po mnenju zdravnikovem je otrok že dlje časa ležal v gnojnici.
Novo šolo grade v Bočni. Delajo za stavbo prve priprave. Do jeseni bo poslopje že pod streho.
Velik ogenj. V Slovenski Bistrici je nastal v Stigerjevi tovarni za bučno olje velik požar, tako da so morali pomagati pri gašenju tudi vojaki.
Zastrupljenje z alkoholom. Na mariborski policijski stražnici je umrla na zastrupljanju z alkoholom 45 do 50 let stara ženska, kdo je, še ni znano. Pri sebi je imela nekaj pisemskih ovitkov z neko tirolsko tvrdko.
KoFOŠik©.
Počitnice na šolah. Glasom ministrskega ukaza se podaljšajo s tem letom pričenši počitnice na vseh ljudskih in meščanskih šolah Koroške od šest tednov na dva meseca. Pouk se prične na jesen, in sicer ob istem času, kakor dozdaj, konča pa se toliko prej, da trpe počitnice dva meseca.
Samo nemščina. Koroški deželni zbor je sklenil, da bo odslej razpravni jezik pri njegovih sejah le nemščina. Edini slovenski de-žeinozborski poslanec za Koroško, Fr. Grafenauer pa je izjavil, da tega sklepa nikdar ne pripozna, ker je bil storjen tedaj, ko je zbornica dobro znala, da se on tiste seje ne more udeležiti. v
Št. Lenart pri Sedmih Studencih. Misijona, ki je bil tu minule dni, se je udeležilo nad 1000 oseb. Kaj ko bi bili tudi politični shodi tako mnogoštevilno obiskani?
Odlikovanje nadučitelja. Minister za uk in bogočastje je podelil nadučitelju dobrlaveške ljudske šole A. Dre o tu v priznanje za njegovo večletno plodonosno delovanje v učiteljski službi naslov ravnatelja.
Med vožnjo je umrl nadgeometer Jožef Umsehaden v Celovcu. Peljal se je v vozu od svojega stanovanja po poslih. Ko je voz prišel na mesto, so našli Umschadna mrtvega. Zadela ga je srčna kap.
Bivja lovca. Ob laško-koroški meji je mnogo divjih lovcev. Te dni so zopet dva prijeli. Bila sta iz Malborjeta. Njiju sled je našel lovec saškega kraija in takoj obvestil o tem orožnike v Ukvah in nekaj gozdarjev. Divja lovca sta imela seboj tudi bogat plen; ustrelila sta brejo divjo kozo in velikega srnjaka.
Prim®F3l&©E
Ljudski oder v Trstu.
Društvo Ljudski oder v Trstu je imelo v soboto dne 31. marca svoj prvi redni občni zbor.
To društvo, ki je v Trstu za Slovence tako sila potrebno, kakor človeku hrana, je pokazalo že v prvem letu svojega obstanka, da pojmi svoj vzvišeni namen, ki ga je znalo tudi v svrho izobrazbe slovenskega delavca vestno izvrševati.
Društvu je namen zgolj izobrazba. Oglejmo si tedaj njegovo delovanje. Ustanovili so je slo-
venski delavci pred enim letom, in sicer so šli na delo s praznimi rokami, toda z resno voljo do dela in s prepričanjem, da izvršijo le eno svojih dolžnosti v prid svojih tovarišev. Pokazali so se vredni, imeti sami v rokah to kulturno delo.
Ustanovili so svojo čitalnico, ki je preskrbljena z lepim številom raznovrstnih slovenskih, nemških, italijanskih in drugih slovanskih časnikov in revij. Ustanovili so potujočo knjižnico, ki je preskrbljena z izbranimi slovenskimi knjigami, katerih se člani, kakor čitalnice, vrlo poslužujejo.
Čitalnica je imela v enem letu preko 6000 obiskovalcev in knjižnice se je posluževalo 800 članov. Ako pogledamo malo knjige, ki so bile največ čitane, se takoj prepričamo o neresničnosti trditve, da se med nami Slovenci nikdar ne napravi lepe književnosti; ker ni za njo tal t. j. občinstva. Treba se je le nekoliko potruditi, dajati velikemu sloju, iz katerega obstoji slovenski narod (delavcem), priložnost seznaniti se z deli svojih književnikov. Gotovi smemo biti, da delavec katere si bodi narodnosti, ne bode nikdar prijel knjige v roke, če se mu ne nudi priložnost in če ne znajo drugi faktorji nanj vplivati v tem oziru. Najbolj čitane knjige so bile ruskih pisateljev, med katerimi zavzema prvo mesto Tolstoj. Njegovo „Vstajenje11 se je čitalo 25krat; za njim pridejo: Čehov, Dostojevski, Turgenjev, Puškin, Čajkovski, Patapenko in Kozmak.
Od slovenskih pisateljev so čitali največkrat Mihalekovo „Iz nižin življenja". Takoj za njim je Cankar, za katerega so se člani kar trgali. Drugi so Zofka Kveder, Šorli, Aškerc, Govekar itd.
Znanstvenih knjig je bila čitana najbolj Staretova občna zgodovina (v celoti sedemkrat), več ali manj pa posamezni zvezki. Ako pa po drugih znanstvenih knjigah niso tako posegali, kakor bi bilo pričakovati, je temu vzrok le to, da so naši tudi člani tukajšnjega italijanskega društva „Circolo di studi sociali", ki poseduje eno najboljših znanstvenih italijanskih knjižnic.
Društvo je priredilo 16 predavanj, katere je obiskalo 4000 članov. Od obiskovalcev je bilo 95% delavcev, le redko kedaj se vidi na predavanjih kakega slovenskega meščana, če prav so bila predavanja le strogo znanstvena. Predavanja so bila izvečine socialne vsebine. Tri, ki jih je priredil dr. Dereani iz Gorice, so bila medicinska, eno o Prešernu,, druga pa o različnih socialnih vprašanjih ali pa so se tikala zgodovine. 4000 obiskovalcev za 16 predavanj ni dosti. Toda upati je, da se število v bodoče pomnoži, kajti zanimanje za predavanja vedno narašča.
Društvo je priredilo tudi svojo dramatično predstavo, ki je bila precej lepo obiskana, čeprav se je vršila na delavnik.
To je kratko poročilo predsednika Antona Jernejčiča, ki nam pa kaže, da je društveni odbor res deloval po svojih močeh. Poročilo znači velik moralen uspeh tržaških slovenskih delavcev.
Po poročilu blagajnika se je prešlo na izvolitev novega odbora, ki je izšel sledeči: Predsednik: Jernejčič Anton; Odborniki:	Furlan
Anton, Gogola Vincenc, Gruden Fran, Makove Ivan, Petean Josip, Potočnik Fran, Regent Ivan, Sešek Fran. V pregledovalni odsek: Može Rudolf, Škrbic Jakob in Vaupotič Anton.
Novi odbor obstoji iz novih svežih mladih moči, ki delajo upravičeno upanje, da se razvije delovanje društva v novem poslovnem letu še z večjo silo kakor lani, ker je prvi led prebit in premagane prve težave, za kar vsa zasluga in hvala staremu odboru.
Na tiru so ga našli. Pod mostom nove bohinjske železnice so našli v bližini Tolmina delavca Julija Ferliča. Perlič je smrtnonevarno razmesarjen. Pripeljali so ga v tolminsko bolnico. Ali se gre pri tem za nesrečo ali zločin, še ni znano, ker leži najdeni Perlič v nezavesti.
Stric, ki ne pozna mere. V Trstu je peljal svojega štiriletnega nečaka neki mož v gostilno. Da pa si fantič dobro zapomni, kdaj
je bil s stricem v gostilni, ga je tako nalival, da bi se mali z alkoholom zastrupil, da ni bilo pri roki hitre zdravniške pomoči.
Iz Trsta pobeglega Josipa Skalo, ki je poneveril tu vsoto 10.000 kron so prijeli v Hamburgu. Skala se je hotel ravno odpeljati preko morja v Ameriko. Denar so dobili še ves pri njem. In to je pri celi stvari še najbolje.
Dopolnilne občinske volitve v Gorici se vrše za tretji razred 24. t. m., za drugi 27. in za tretji 30. t. m.
^Nalezljive bolezni. Šolo v Gorici so zaprli še pred postavnimi velikonočnimi počitnicami, ker so se med otroci pričele razširjati nalezljive bolezni. Da se imajo šole nemudoma zapreti, je odredil tako mestni šolski svet na predlog mestnega fizika.
Mleko v Gorici. Mlekarji in mlekarice go ris k e okolice štrajkajo in nočejo voziti več mleka v Gorico, ker je mestni magistrat izdal neke odredbe, katerih bi se morali mlekarski producenti držati.
ICr arijske.
Imenitnega gosta je imela Ljubljana te dni. Bil je to vodja lužiških Srbov g. dr. E. Muka, profesor na gimnaziji v Frei-berku (Saksonsko), mož, ki ima obilo zaslug zlasti za lužiško-srbsko književnost. Lužiških Srbov je danes še krog y4 milijona, od teh jih polovica biva na Saksonskem, polovica na Pruskem. Dočim jih na Pruskem kruto zatirajo in šiloma germanizujejo, uživajo na Saksonskem še dokajšno prostost. V ljudskih šolah se jim deli poduk v srbskem jeziku in v Draždanih samih celo v dvorni cerkvi so prepovedi v srbskem jeziku, ki je zelo podoben slovaškemu jeziku, za Slovence torej mnogo bolj umljiv nego n. pr. češki jezik. Ko je bil dr. Muka predstavljen saksonskemu kralju, ga je ta vprašal: „Sie sind ein Wende?" Dr. Muka mu odvrne: „ Ja, Majestat, ich bleibe es bi s zum Ende.“ In kraljev odgovor: „.. .so i s t ’ s r e c h V'
Čujemo, da dež. odbor kranjski noče upoštevati sklepa deželnega zbora o samoslo-venskem uradovanju. Hočemo biti pozorni ter vsak slučaj brezobzirno spraviti v javnost.
Po toči. Ej, kdor ni doslej čislal naših klerikalcev, in kdor ni doslej bil prepričan, kako vneti pripadniki ideje splošne jednake volilne pravice so ti možje, prepričal se je lehko o tem v zadnjem zasedanji dež. zbora kranjskega. Tista infamna skrpucarija, katero si je dovolila vlada predložiti zbornici, kot razširjeno volilno pravico, prav gotovo ni druzega zaslužila, kot izdatnih obstrukcijskih klofut. Ako bi se na Kranjskem vpeljala splošna jednaka volilna pravica, in ma-kari, da pridejo vsi mandati v klerikalne roke, ne rekli bi konečno ničesar. Začeli bi boj na nož in skušali bi doseči to, kar v vseh letih, kar so bili liberalci na krmilu, niso storili. In tega je prav mnogo, oziroma vse. V svoji neskončni brezbrižnosti in lenobi ti ljudje niso niti skrbeli za svoje, politično najbolj izpostavljene ljudi, da bi jim vsaj pripomogli do koščeka gotovega kruha. (Vide učiteljstvo!) Skrbeli so k večjemu za svoje dinastije, in priskrbovali njihove ljudi z najmastnejšimi službami, reete sinekurama To je vse njihovo socijalno delo. Da bi bili storili kaj za kmeta, ali obrtnika, ali kogarkoli, o tem še govora ni. Tako so srečno izgubili vsak stik z narodom, in danes so sami. Klerikalna povodenj ugrabila je do danes vse. V kolikor še ne vlada, stori to gotovo v nekoliko letih izdatno. In vendar se ta stranka ni ženi-rala zadovoljiti se s propozicijo, po kateri naj bi ostalo nemški veleposesti 10 mandatov zajamčenih in zagotovljenih. Šušteršičeva strast po nadvladi je tako brezmejna, da ne more strpeti niti par let ne, in da paktira skoro v isti sapi s principom, katerega je pobijal z vso svojo demagogijo vsa zadnja leta. Taka poštenost res imponira; in zato je očito, da ni klerikalizem samo časih brezdomovinski, ampak časih tudi fevdalen, vedno in povsod pa podel, nizek in lopovski!
Slovenske učne knjige za srednje šole hi učiteljišča. Dvakrat, dne 2. februarja in dne “1- marca t. 1. so se zbrali ljubljanski profe-Sorji, zastopniki vseh učnih predmetov, da bi v
skupnem posvetovanju dobili pregled, za katere predmete in kakšne učne knjige je treba spisati najprej, ter da bi dosegli složnost in enotno postopanje na tem velevažnem polju. Ker se je pri prvem shodu naglašalo, da je profesorjem biti pripravljenim za slučaj, da se bodo vsi srednješolski predmeti poučevali v slovenskem jeziku, in da mora baš profesorstvo postopati v tem oziru izpodbudno, zato se je poskrbelo vsakemu predmetu za pisatelja, ki bi, kadar se merodajni činitelji odločijo za slovenski učni jezik, tekom tistega časa, ki ga je treba za tako preureditev učnega načrta, vsekakor spisali potrebne slovenske knjige. In doseglo se je na obeh shodih toliko, da je za vsak čas popolnoma zajamčeno s pisanj e vseh dotičnih knjig.
—	Da je širši javnosti možno se poučiti tudi o dovršenih sklepih in zasnovanih načrtih, se je izvolil iz sredine ljubljanskih profesorjev centralni odbor, ki daje vsakomur, kdor se zanima za stvar, potrebne informacije. Na čelu mu stoji Er. Wiesthaler, ki daje pojasnila, a je posebno tudi referent za klasično filologijo; sicer pa zastopajo posamezne predmete ti-le gospodje, ki bi vsakega popraševalca eventuvalno napotili v zvezo z dotičnimi spisovalci knjig: za verouk dr. Pečjak, za nemščino A. Štritof, za slovenščino dr. Požar, za zgodovino in zemljepisje Fr. Orožen, za prirodoslovje Fr. Macher, za matematiko in fiziko A. Senekovič, za modroslovje in vzgojeslovje A. Črnivec.
Deželnega odbornika dr. Tavčarja odkritosrčnost. „Sl. N.“ poročujoč o shodu vo-lilcev narodno-napredne stranke, piše, da je dr. Tavčar v Mestnem Domu tako-le govoril: „Ker je naša stranka odločna in odkritosrčna privrženka in zagovornica splošne m enake volilne pravice, seveda v njeni čisti in nepokvarjeni obliki itd." — Temu Tavčarjevemu .uvodu, kot predstavku, priklopil bi se lehko zastavek: „zato ne bomo tistih ljudi terorizirali, ki so tudi njeni pristaši11. A motiš se, dragi bralec, če misliš, da bi bila to prava in dovoljena konsekvenca. Ravno nasprotno. Po Tavčarju in njemu podobnih gospodih glasi se stavek v praksi tako-le: „Ker sem odločen in odkritosrčen zagovornik splošne in enake volilne pravice, skušam ubiti in uničiti vsakogar, kdor je tudi odločen in odkritosrčen zagovornik splošne in enake volilne pravice. Prvi pogoj temu pa je, da je moralno ali ma-terijelno od mene odvisen, ali da je vsaj deželni uradnik — jaz pa deželni odbornik. Drugi pogoj je ta, da tak deželni uradnik nima klerikalcev ali Nemcev za seboj, kajti na protektovance le-teh se ne upam, in se tudi še nikoli nisem upal.“ Tako pa smejo razni deželni uradniki podpisovati oklice na katoliške shode, drugi smejo kumovati vsaki Marijino-družbinski zastavi — ali ako se dež. uradnik, ki je na glasu socijalnoga demokrata in se piše K. Schvveiger, samo udeleži sprevoda za splošno volilno pravico; kot se ga je udeležilo na tisoče drugih, se ga s pomočjo liberalnega Tavčarja in Grasellija takoj spravi v disciplinarno preiskavo. Omenjeni uradnik je bil in je obče znan kot vesten in priden človek — skozi vsa leta je bil tega mnenja tudi deželni odbor — kar n a k r a t pa je bil navzlic vsi kvalifikaciji sedeč v disciplinarni preiskavi
—	pri toletošnjem imenovanju lepo preteriran. Mož je, kakor se vidi, mnogo zagrešil: demonstriral je za isto pravico, za katero se Tavčar in Graselli „odkritosrčno" navdušujeta, katero Detela in Povše kot dobra klerikalca „odločno" zahtevata. To je prvi in glavni njegov greh. Drugi je menda ta, da ni Blervveisu v sorodu niti ne v devetem kolenu; in če tega ni, se pri nas ne-le težko službo dobi, ampak tudi težko avanzira. Zistem, kakor se je uveljavljati začel, je res izboren. A Sehweiger ni edini deželni uradnik, kateremu ne sije milost naših vsemo-gočnikov. Poznamo gospode, ki so znani tako po svoji odlični kvalifikaciji, kakor po svoji delavnosti — a te zatirajo liberalci sami, ker ne hodijo ž njimi skozi drn in strn. Naši gospodje se navdušujejo k večjemu za deželne uradnike z 51 odnosno 42 službenimi leti, ali za gospode, katere bodo kmalu v nosilnicah morali prinašati v de-
želnega dvorca mogočne pisarne. Ali zapomnijo naj si ti možje Ibsenove besede: „Jugend ist Widervergeltung“ — tudi oni ne odidejo svoji usodi!
Zensko telov. društvo ter ljubljanski Sokol sta priredila na dveh zaporednih nedeljah svoji javni telovadbi. Videli smo tu kos kulturnega našega dela v najboljšem in najlepšem pomenu besede. Vaditi telo v ta namen, da se v zdravem telesu moreta razviti zdrava duša in veder duh, to je del temeljnega dela našega, ki hočemo na njem graditi svojo bodočnost. Eno stoletje telovadbe, pa naj potem narod preneha s telovadbo, njene dobre posledice bo občutil narod še v poznih rodovih, — uspehi bodo prihajali na dan še stoletja kasneje. To je krasno podrobno delo, ki je imajo v rokah naša sokolska društva. Pravi činitelji vsakemu sokolskemu društvu pa so njegovi načelniki in vaditelji, naši učitelji telovadbe. Njim gre pretežna večina hvale! Brez vaditelja je sokolsko društvo mrtvo, ker je brez telovadbe nepotreben in brezpomemben stvor. V ženskem telovadnem društvu je gospica Jos. Kajzeljeva, ki goji sokolsko telovadbo z globokim umevanjem in ki dobroto te telovadbe deli našemu ženstvu že nekaj let. V ljubljanskem Sokolu pa je načelnik telovadbi resni in vestni Bojan Drenik, kateremu stoji ob strani dr. Viktor Murnik, drugi ustanovitelj Sokolstva na Slovenskem. Nazdar njim in vsem drugim vaditeljem!	Veritas.
„Bela Ljubljana vzbuja danes strmenje vsakogar" — tako pišejo plenipotentiarii iz iz-vrševalnega odbora narodno-napredne stranke v pozivu k volitvam v ljubljanski občinski odbor. In res je to! „Bela Ljubljana vzbuja danes strmenje vsakogar", in vzbuja ga, čim bolj jo kdo pozna. Ž njo vred vzbuja strmenje, srd in obžalovanje tudi tista stranka, ki si je pritisnila po njeni lastni izpovedi (pardon — po izpovedi Sl. N.!) v zadnjem času veliko socialno krpico na svoje oguljene narodne hlačice. Ta Potemkinova flika naj ima seveda namen razne naše kratkovidne naivneže še malo ponarkoti-zirati, da se ne zbude prehitro, dasi je že ves ostali svet davno na nogah in pri delu. Ce v pogovoru z našim filistrom, ki se rad pobaha, da je „napreden", rabiš besedo „socijalen", tedaj bodi prepričan, da bo mislil možic, da si nekaj višjega. Pri kislem cvičku ali čaši piva mu tudi lahko pripoveduješ kaj o socijalizmu, a seveda mora biti tvoj pouk lepo prikrojen kot za kako šolsko izdajo, recimo za V. ali VI. gimnazijski razred. Tudi imprimatur domačih papežev mu manjkati ne sme, sicer postane mož pozoren, in potem protestira in to na vse mogoče načine. Če ima dober glas, te n. pr. prevpije, in ti si uničen; če je v zvezi še „Sl. N., ti pravi, da si klerikalec, ali kar je skoro še hujše, da si socijalen demokrat i. t. d. Gorje ti pa, če bi pa skušal svoje bedaste teorije tu in tam nekoliko razvijati. Izgubljen si, verjemi! Mož bi se potapljal malce po desnem hlačnem žepu, da bi drobiža zazvenelo po njem, vstal bi ter odšel iz tako zaničljive družbe. Poiskat bi si šel druge boljše. Ogovoril bi n. pr. fijakarja Turka in mu povedal, kako si neumen. In fijakar Turk bi n. pr. rekel: „Se za konje bomo vpeljali volivno pravico, natirlih!“ In če bi naš narodnjak in možakar ne našel Turka, našel bi „pri roži" n. pr. gosp. Schreya. Vprašal bi ga morda — gotovo seveda tega ne vemo — kako sodi o socijalnom vprašanju. Gospod Jean bi malo posopihnili, pomislili, koliko ljudem pomagajo do kruha, ter konečno dejali: „Fiir mich langst gelost. Bin ganz zufrieden. Nej no grej a! Betty, noch a Kriigl!" In tako bi naš narodnjak po sili prišel do prepričanja, kaka bedastoća je misliti na to, da treba tudi našemu delavstvu zastopstva v občinskem svetu ljubljanskem, ki obeta v kratkem postati imeniten „Hausherrenverein". — Nej no grej a!
Lokalna organizacija jugoslov. soc. dem. stranke priredi v nedeljo 15. aprila ob pol 10. uri dopoldne na vrtu restavracije „pri levu", Marije Terezije cesta, ljudski shod z dnevnim redom: Deželnozborska obstrukcija in stališče delavstva. Povabljeni so tudi deželnozborski poslanci.
Velika eksplozija na Dunaju.
(Izvirno poročilo.)
Ob devetih zjutraj na minulo soboto sem zvedel za veliko eksplozijo, ki se je prigodila v dunajskem desetem okraju, takoimenovanem delavskem okrožju.
V Favoritnu — tako se imenuje ta del mesta — stoji tovarna poleg tovarne, vmes pa velike visoke hiše, v katerih žive borno delavci s svojimi ženami in otroci. Gost črn dim leži nad tem delom Dunaja, in očrnele so tudi ondotne hiše in tovarne, očrneii so tudi delavci, ki zapuščajo fabrike opoldne in zvečer, svetijo se le stroji v tovarnah. In neprestana nevarnost leži nad temi poslopji, vsak trenotek se lahko zgodi velika nesreča, in kri delavca, pretakajoča se še trenotek prej v njegovih žilah, curlja nekaj hipov za tem že po strojih, ali pa kaplja po mrzli steni navzdol . . .
Če odtrga stroj delavcu prst ali mu zmečka roko, je to vest, ki nas no iznenadi niti preveč ne presune. Navajeni smo' temu. Ali strel, ki je poknil v soboto zjutraj v eni teh tovarn, je bil tako močan, da se je slišal njegov odmev celo tja do cesarskega prestola.
Neobhodno delo me je oviralo, da nisem prišel pred drugo uro popoldne na lice mesta. Tu se mi je odprl grozovit prizor. V velikem krogu so obkroževali policaji kraj nesreče, tam sredi pa je ležal kup razvalin, na katerih je mrgolelo ognjegascev in delavcev, ki so iskali za . . . zasutimi tovariši.
Mestni stavbeni svetnik je na vprašanje, če se je morda razletel parni kotel, zanikal, ker bi zavzela razpoka na velikem tovarniškem dimniku — katerega vrh se je razsul — v tem slučaju ravno nasprotno smer. Skoro gotovo pa je, — tako nadaljuje — da so se užgali hlapovi bencina, katerega je bilo v tovarni za dobrih 150 kg. Pove mi tudi rezultat strašne eksplozije: trije ubiti, blizu dvajset ranjenih, otreh se neve, kje so, najbrže so podsuti. Drugega mi ni treba povedati, ker vidim vse pred seboj : močne traverze skrivljene, deli na sto centov težkih strojev so zviti, kakor da so bili iz testa, visoko trinadstropno poslopje je pretrgano na polovico: en del strmi nemo proti nebu, druga polovica pa je kup prahu in opeke, ki naj krije troje človeških trupel.
Možnost slučaja, da je vendar kdo pogre-šujočih treh še živ, daje ognjegascem in najetim delavcem nadčloveške moči. V neizmernem prahu, ki se dviga nad njimi in jih duši, grebejo z lopatami in rokami naprej po . . . tovariših.
Ravno se oziram po v okolici stoječih hišah, katerih šipe so vse razbite, katerih strehe so razsute, kakor bi tega ne storil niti najhujši vihar, kar zakličejo delavci v kotlini pod menoj: „Enega imamo ..."
Nervozno poveljuje ognjegasrfl častnik. Trepetajočim glasom, ki se mu pozna prisiljena mirnost, ukazuje: „Rešilno moštvo . . . drugi vsi proč!“ Njegovo povelje je v hipu postalo dejanje. V votlini, iz katere štrli polovico glave, imamo pristop le nekateri drugi, ki nismo pri delu neobhodni. Fazno izkopavajo ognjegasci z rokami zasutega . . .
Lobanja je prebita in iz nje gledajo možgani, oči na pol odprte, ustnice zategnjene, izraz obraza kakor v poslednjem smrtnem trepetu in trzanjih se nahajajočega človeka.
Moja ura kaže točno pol štirih, in no mine nadaljnih deset minut, že je mrtvec zavit v črno platno, odneso ga in zopet kopljejo in iščejo v razvalinah po ostalih dveh . . .
*
Kakor berem v listih, je poslal tudi cesar na kraj nesreče posebnega sla, da mu poroča o uspehu rešilnega dela. Prihodnjega dne je dal tudi povelje, da nastopijo še pionirji in iščejo po ostalih dveh. Dobili so ju na nedeljo okrog sedme ure zvečer, oba strašno končana: zlomljeni udje, oprsje odprto, da je videti pljuča. Nato so prestali z nadaljnim delom.
Kako se je zgodila eksplozija, ne bo morda nikdar dognano. Slutijo pa, da je nesrečni maši nist, katerega sem videl izkopati, kadil, vzlie
temu, da je bilo to najstrožje prepovedano. Celo žveplenke imeti pri sebi je bilo tako strogo zabranjeno, da je dalo vodstvo tovarne vsak dan preiskati poljubno število delavcev, da se prepriča, ali se drže zapovedi ali ne. Velika sreča pa je bila, da je bil ob času eksplozije ravno odmor in je bila večina delavcev na dvorišču, kjer so si kupovali zajtrk. Bilo bi jih drugače ubitih najmanj do sto.
Brezskrbno
družinsko srečo garantira najvažnejša knjiga o preoblagodarjenju z otroci. Z nad tisoč zahval, pismi pošilja diskretno proti 90 v. v avstr, poštnih znamkah ga, A, Kaups, Berlin S. W. 266 Lindenstrasse. 50.
jPjfr olečine v želodcu, slabosti, ne-redno prebavljanje, pomanj-kanje teka, vzdiganje iz želodca, telesna zapeka, krčne bolečine naj se nikdar ne zanemarjajo. Zoper take bolečine hvali tisočero zahvalnih pisem Fellerjeve odvajalne rabarbara-krogljice z znamko Sčlza-krogljice. — 6 škatljic velja franko 4 krone, 12 škatljic 7 K 60 v. in Fellerjev rastlinski izvleček 12 malih ali Gdvojnatih steklenic 5 kron pri izdelovatelju E. V. Feller, lekarnarju V Stubici, Elzin trg štev. 188 (Hrvaško).
Češka posteljno perje po nizki ceni!
5 kilo: novo naskubljeno K 9'60, boljše vrste K 12"—, belo puhasto naskubljeno K 18'—, K 24'—, snežnobelo puhasto naskubljeno K 30' — , K 36'—. Razpošilja se franko po povzetju. Zamenja se ali vzame nazaj proti povrnjeni poštnini.	22
Benedikt Sachse!, Lobes 369. P. Plzen, Češko.
Stroje
za poljedelstvo, in motori.
Trmtšhp za ¥0d0 in ^110’
Siv mm cevi vsake vrste.
Klinji
in druge potrebščine se najceneje kupi
v skladišču
?ran Zeman-a, žjnMjana
Poljanska cesta št. 24.
c« Za
Nžf
cas
sadenja.
43 vrst krompirja za saditi, dragocenega, med temi 7 najzgodnejših vrst, ponuja iz lastnega pridelka Adalbert Faragd, c. kr. dvorni založnik v Zalaegerszeg, ob železn. progi Dunajsko Novo mesto-Velika Kaniža. Obsežni cenovniki na razpolago. 1
= Popravila se točno in zanos Ceniki na z	Fr. Seučik
	Sjubliana, Zidovska ulica št. 7 priporoča svojo veliko zalogo pušekm samokresov novih zistemov in sploh vseh drugih lovskih potrebščin. jivo izvršujejo po najnižjils cenah. = ahtevanje zastonj
	
3z tore
v
vozijo zanesljivo najhitrejšj brzoparniki francoske prekmorske , 1 družbe. Edina najcenejša in najkrajša črta čez ------ 1
Pariz in	w Ameriko. ,
Prosta dobra hrana z vinom vred že od Bazelna naprej. Veljavne vozne liste in brezplačna pojasnila daje za to črto , edino koncesijonirana potovalna pisarna
v Ljubljani, Dunajska cesta št. S3
nasproti znane gostilne »pri Figovcu«.
Si. Šmarda

Sparno
S
dni

Tb«! goldinarje X5yrl““b<S
!e°„d°.o™ toaletnega Bila (»sipal«)
z vijoličnim, rožnim, heliotrop, mošusovim, šmarničnim, breskvinim itd. duhom.
Razpošilja proti povzetju podjetje Manhattan Budapešta, VIL Bezeredy ul. 3.
Zakonito zavarovano.
Vsako ponarejanje in ponatiskovanje kažnjivo.
Edino pravi je "mi
Tiiierryjev balzam
le z zeleno znamko z nuno.
Starosiaven, nepvekosljiv zoper motenje prebavljanja, krče v želodcu, koliko, prehlajenje (katar), prsne bolezni, influenco itd. itd.
Cena: 12 malih ali 6 dvojnatih steklenic ali 1 velika posebna steklenica s patent, zamaškom K 5,— franko.
Thlerryjevo centifolijsko maziio splošno znano kot „non plus ultra11
za vse še tako zastarane rane, vnetja, poškodbe, ture in otekline vseh vrst— Cena: 2 lončka K 3'60 franko razpošilja le proti predplači ali povzetju	15
Brošuro s tisoči zahvalnih pisem zastonj in franko. . Dobiva se skoro v vseh lekarnah in medicin, drogerijah.

Sngeir. ISchntzmark«
Odlikovana
v Parizu s častnim križcem, diplomo in zlato medaljo.
Patentirana v 30 državah.
mr Streha priltodniosti!
Dsiii nnm tii spili
iz portlaml-cementa in peska
Praktična I	lp§r~Le5$ffl!
Trpežnejša in bolj lahka streha, kakor iz vsake druge vrste strešnih opek iz ilovice.
Edini izdeiovatelj za Kranjsko:
Janko Traun
izdeiovatelj cementnin na GSincah pri Ljubljani.
iž
m
r
g£3B
©
*
N
%
T
$
5 kron in več zaslužka na dan!
Iščejo se osebe obeh spolov, ki bi pletle na naših strojih. — Preprosto in hitro delo vse leto doma. - Ni treba znati ničesar. Oddaljenost ne škodi nič in blago prodamo mi. 12
MA
tem l
Družba pletilnih strojev za domače delaVce
Toffl.ft.!Midil|60.
Praga, Petrske namesti 7—254. BudapešVa, Havas utcza 3—254.

Izdajatelj in odgovorni urednik Hinko Sax.
Lastnina in tisk tiskarne A. Slatnar v Kamniku.