Poštnina plačana u golouLni
ŽenSkiSveT
m 1938 LETOXVI
TTINTT ANTONIJI SLAVIKOVI ■ MAILA GOLOB: ME-LITKA • ERNA MUSER: KAJ VRACAŠ SE ■ P. HOČEVAR: BOLGARSKE ŽENE PRI NAS • MUNIH JOŽI: PRVI GREH • RUŽA LUCIJA PETERLIN: NEPOZNANI NEVESTI V. S. R.: BREDA ŠČEK . M. K.: ZA NAŠO IZOBRAZBO • Z. P.: ZAHTEVA FRANCOSKIH ŽEN PO VOLILNI PRAVICI • ANKETA • KRITIKE IN POROČILA • OBZORNIK • PRILOGE: NAŠ DOM, MODNA PRILOGA, KROJNA POLA
Varuj in nequj svoje zobe,
dvakrat na dan s: ^ ■ ■ ■
Chlorodont zobno pasto
Mestna hranilnica Ljubljanska
ima
lastnih rezerv okoli Dm 25,000.000-—
Nove in oproščene vloge
Din 195,900.000-— so vsak čas izplačljive brez vsake omejitve
Za Yse obveze hranUnicc jamči mestna občina ljubljanska
Za dopust v avgustu iščem sobo in brano v prijaznem (manjšem) kraju na Gorenjskem, v katerem je tudi kopališče. Naslov pri upravi Ž. S.
Darovi za tiskovni sklad. V počaščenje spomina blagopokojne gospe Antonije Slavikove daruje gospa Z, M. din 50"—.
Ga. Ruža Gregorin din 36-—, ga. Milena Gorkič din 84'—, ga. Berta Mavec din 16 —, ga. Justa de Gaal din 15 —; po din 6'—: gg. Draga Lusicky, Franja Eeiševan, Jožica Osterc, Mimika Jeršič, Krista Zeme, Zinka Prelogar; po din 5'—: gg. Mici Za-veljčina, Zinka Borko; po din 4'—: gg. Justi Majcen, Ivanka Šparenblek; po din 3'—: gg. Micika Kunaver; po din 2'—: gg. Anica Keber, Josipina Bizjak, Martina MUoSević, Ida Petek. Vsem cenj. gg. darovalkam prisrčna hvala!
Ženski Svet izhaja vsak mesec v Ljubljani. Letna naročnina za list z gospodinjsko prilogo «NaS dojn», modno prilogo ter krojno polo i ročnimi deli znaša din 64'—, polletna din ^•2'—, četrtletna din 16'—. Posamezna številka din 6'—. Sam list s prilogo «Naš dom» din 40—, same priloge din —. Za Italijo Lit. 24'—, posamezna številka Lit 2'SÖ; za ostalo inozemstvo din SS'—. Račun poštne hranilnice v Ljubljani štev. 14004. Uredništvo in uprava v Tavčarjevi ulici štev. 12/11. Telefon štev. 32-80. Izdaja Konzorcij Ženski Svet v Ljubljani. Za konzorcij in
uredništvo odgovorna Milka Martelanc. Tiska tiskarna Veit in drug, družia z o. z., Vir, pošta Domiale. (Predstavnik Peter Veit, Vir.)
Slika na naslovni strani: Pretorian Florence: Romunka v narodni noši.
LJ U BLJ ANA
LETO XVI.
JUNIJ 1938
t Antoniji SlaTikovi
žalostna, prežalostna je bila tvoja zadnja pot. Samo skromna peščica tvojih nekdanjih sodelavk je gledala za pogrebnim avtom, ki je odpeljal tvoje telo proti, kršnemu Preseku, tja, kjer te je čakalo najdražje, kar si imela in izgubila: mož, tri hberke, jasnina rodne zemlje. Vse je umrlo pred teboj, celo ti sama že leta nisi imela zveze s svetom. Ti sama, ki si tako motno izpolnjevala-svoje mesto in nalogo v življenju ...
Eo se- je. pred dobrimi 50 leti vzbujalo naše narodno življenje v Primorju, si bila ti, mlada učiteljica Atonija Lav-renčič, med prvimi Slovenkami, ki so z deklamacijami, pesmimi in igrokazi nastopale po ljudskih odrih in se % razbori-timi dopisi v primorske liste zavzemale za okrepitev našega življa. Pozneje si kot žena politika in vsestranskega kulturnega delavca dr. Slavita smotrno usmerila svo" je zelo uspešno javno delo v okviru takratnih kulturnih in dobrodelnih društev. Med. vojno si morala voditi slovenski del Rdečega križa v Trstu. Pod plaščem te patriotske organizacje si nad vse.požrtvovalno skrbela za slovenske ih slovanske ranjence, ■ za ruske ujetnike in italijanske trpine. Po vojni si bila pray tako neumorna pomočnica, svetovalka in za-ščitnica številnim našim sirotam in materam. Takrat se je podvojila tudi tvoja ■
zaskrbljenost za duhovni razvoj našega življa pod novimi razmerami. Ko so ti društvene sodelavke izročile predsedstvo novega «Ženskega dobrodelnega udruženja« v Trstu, si uveljavila svoje široko obzorje, delovno sposobnost in nenavadno preudarnost. «Ženskemu Svetu», glasilu tega društva, si bila dolga leta dragocena svetovalka, in praktična sotradnica. Ko se je moral izseliti, ti je bilo hudo, tako človeško hudo, kakor takrat, ko ti je usoda trgala iz srca tvoje najbližje: hčerko za hčerlo v najlepšem razcvetu, moža v najtežjera trenutku ...
Ko še je včeraj-vračalo tvoje trudno telo k sinji Adriji, med kljubujoče kraške skale, med grobove tvoje tako ljubljene ožje — in tudi širje družine, smo čutile pritajeni plač tvoje velike, izmučene duše, Zaplakale smo, bridko zaplakale, saj te nismo mogle spremiti in ti reči: Lahka ti bodi zemlja domača . . .
V Ljubljani, dne 20. maja 938,
.129
Melitka
M a i 1 a Golob
Gospod Ante Toroš se je bril v svoji kopalnici. Medtem ko je s čopičem peuil milo na obrazu, je hodil gor in dol ter polglasno ponavljal govor h ga je mishl imeti zvečer v klubu industrijalcev. Od časa do časa je zakrilil s čopičem po zraku iri glas mu je postajal izrazitejši, poudarjal je posamezne besede, časih se je od-kašljal in nato zopet mrniraje nadaljeval. Še enkrat je v duhu ponovil govor. Bil )e
zadovoljen z njim.	,, , , . . , . ,
Vdal se je ugodju, ki ga je obšlo ob misli na uspeh. Medtem ko si ]e z brisačo ütiral razgreti obraz, je stopil k oknu, pogledal v polmračno ozračje na oes1,i, kjer so se jedva prižigale svetilke, in premišljal o uspehih, ki jih je priboril v zivljenjui za svojih petinštirideset let je dosegel že več kakor marsikateri drugi; svoje od očeta prevzeto podjetje je povečal na dvojni obseg, imel je svoje premoženje ze tu in tam naloženo in marsikateremu malemu podjetniku je že pomagal na noge. Imel je nekaj dolga, toda značilna zanj je bila velikopoteznost (tudi izgube so bile včasih velike), živahna podjetnost in — pogladil se je po bradi — hil je diplomat. Z zadovoljstvom na obrazu je še enkrat pogledal v zrcalo in stopil iz kopalnice skozi prednjo soho v jedilnico. Popravil si je kravato in sedel k pogrnjeni mizi.
Pod velikim, rumenim senčnikom sta goreli dve žariiici in v njuni beli luci se je bleščala miza. Obrazi onih, ki so sedeli okrog nje, že niso bili več razsvetljeni, ostala soba pa je tonila v sivo poltemo.
«Dober večer, papa», je rekla Melitka in dvignila glavo iznad knjige ki )0 ]e imela odprto poleg krožnika. Zaprla jo je in jo položila na kolena, bilo je «Življenje Male Terezinke». Oče jo je pogladil po roki in ji prijazno pogledal v oči.
«Kako si danes pisala matematično šolsko nalogo, misliš, da bo?» Pogledala ga je, vedela je, da je preraztresen, da bi počakal njenega odgovora, zato je molčala.
Odkar je Torošu umrla žena, je kazal več ljubezni do svojega otroka kot kedaj prej. Mnogo mu je bilo na tem, da bi ohranil domačnost in družinsko življenje v svoji hiši. Žalibog je kmalu spoznal, da o vzgoji deklic nima najmanjšega pojma, vendar pa mu vest ni mogla očitati, da bi bil kdaj štedil z denarjem, če ga je zahtevala izobrazba njegovega otroka. Bil je mnenja, da si otrok najbolje sam izbira način izobrazbe. Zato je vpisal Melitko, ko je dokončala ljudsko šolo, v samostansko gimnazijo, ker si je to želela. Ljvibil jo je ponosno in iskreno. Pogledal jo je od strani, ko je zajemala juho. Bila je bleda in drobna in tako pobožna (dobrohotno se je nasmehnil) in tako plaha. Ogibala se je govoriti z njim o veri, a čutil je. kako jo muči njegova mlačnost v stvareh, ki so njej tako svete. Zasvetile so se ji oči in razjasnil se ji je obraz, če se ji je posrečilo spraviti očeta med kakšnim sprehodom v cerkev. Upala je vedno, da ga bo počasi spreobrnila, ni pa hotela biti nasilna, samo molila je in bila je prepričana, da bo nekoč Bogu vrnila izgubljeno ovco.
Toroš je pričel z večerjo. Nalil si jc vina in ga pOČasi srkni kapljico za kapljico. Odkar mu je umrla žena, ga je malo vznemirjala samota v hiši in mislil je na to, da bi se nanovo poročil, mislil je na lastno udobnost in na prijetnost doma, ki ga upravlja žena. -
Melitka je srebala mleko in molče nadaljevala večerjo. V njej je bil drug svet. Obedi, in posebno taki, ki so se zavlačevali in pri katerih je oče ljubil nekako domačo svečanost, so se ji zdeli dolgočasni. Želela si je priti čim prej v svojo sobo,
kjer jo je čakala samota in se je mogla ndati svojemu delu in tihi pobožnosti.
*
Ko si je Toroš oblačil v prednji sobi površnik, je že vla<lala tišina v hiši, samo iz prccej oddaljene kuhinje je slišal govorjenje poslov. Stopil je na cesto ter odhitel proti mestu. Čeprav je imel avto, ga je uporabljal samo za daljše vožnje, kadar je
130
inoral poslovno v bližnja mesta ali pa, kar se je zgodilo le enkrat na leto, za kratko počitniško potovanje v inozemstvo. Sploh je hotel veljati za skrajno korektnega moža, ni si dovoljeval nikakih posebnosti. Sovražil je hrupne nevsakđanjosti, bodisi v obleki, ali v načinu življenja ter vse drugo, kar bi moglo obračati pozornost nanj. Tudi vzdušje v njegovi hiši je bilo tako, -da je izključevalo vse, kar bi moglo kaliti umirjenost in vi-dez nevsiljivega blagostanja.
Ko je stopil v društveno sobo, ga je čakalo že precejšno število gospodov. Preden je začel z govorom, se je odkašljal in mimogrede z zadovoljstvom zapazil na
steno naslonjenega novinarja. Nato je začel.
♦
Toroš je sedel v svoji pisarni pri veliki mizi; pravkar je bil zaključil narek gospodični, ki je sedela pri stroju njemii nasproti. Ura je bila šest. Vstal je in stopil k obešalniku. Pristopila je mlada začetnica in mu pomagala obleči površnik. Čeprav sicer kavalir, je to dovoljeval, ker je hotel s tem poudariti, da ga ne vežejo z njegovimi uslužbenkami nobene osebne simpatije, posebno ne erotičnega značaja. V tem pogledu je bil zelo strog do sebe. Dostojanstveno je pozdravil uslužbenke in stopil iz pisarne na pločnik v večerni hlad. Z umirjenimi koraki je krenil proti domu. Med potjo je stopil v majhno cvetličarno, izbral nekaj rož, plačal in napisal naslov, kamor naj jih pošljejo.
Melitke ni našel doma, zato je šel takoj v spalnico, kjer se je prepustil lagodni izberi kravate in zapestnih gumbov. Zamenjal je obleko in tiho žvižgaje pozabljal dnerae skrbi ter se vedno bolj potapljal v prijetno in malo vznemirjajoče misel na nocojšni večer. Kmalu mu je tudi telo prevzel občutek ugodja in naslade.
Bil je to zanj že precejšen sprehod, ki se je končal pred majhno vilo zunaj mesta. Svetlozelene barve mladega listja so se razlivale v mrak in z bližnjega griča je legala vlaga v dolino. Še bolj skrito se je zdelo mesto iz te daljave, tako da so komaj prodirale svetle točke večernih luči.
Pozvonil je ob vrtnih vratih. Ko so se ob lahnem brnenju električnega odpirača premaknila, je stopil na škripajoči pesek poti, ki je vodila do vile.
Prišel je v jedilnico, ki je bila še dosti razkošno opremljena. Z mehkimi rokami je gospodična Tonka popravljala šopek v kristalni vazi ter jo nato postavila na pogrnjeno mizo. S svojimi polnimi boki se je zibala od omare do mize, njen smeh se je lovil ob stenah majhnega prostora in Toroš si skoraj ni upal priznati, da se počuti malo bolje kot doma. Ti vsakotedenski obiski, na katere je bil že navajen, odkar je bil vdovec, so mu prešli v navado in težko bi si mislil življenje brez njih. Prekinili so mu enolični in suhoparni tok življenja. Tu se je sprostil, odložil svoj konvencionalni oklep umirjenosti in resnobe.
S Tonko sta sedla k mizi in služkinja je prinesla večerjo. Toroša je prijetno ščegetal v nosu vonj pečenke, Tonkino govorjenje mu je olajšalo zaskrbljeno dušo in razveselila ga je njena lokava in malce prosta beseda, tako da se je zakrohotal in se mu je rdečila koža na tilniku ter se mu nad ovratnikom nabirala v gube. Nato se je še sam odločil za dvoumen -do^'tip in med tem, ko si je jezik in grlo od-makal z vinom iz tankega kozarca, so se mu bleščali preko mize skozi cigaretni dim beli zobje gospodične Tonke, njen okrogli vrat ga je mamil in odločil se je, da ji pokloni jutri starinsko uro, iz svoje spalnice, ki jo je nekoč tam zagledala — edino-krat, ko je bila v njegovem stanovanju, in ki si jo je od takrat tako hudo želela.
Služkinja je vstopila, da pospravi mizo. Iz sosednje sobe je čula glas gospoda Toroša, ki je bil danes otroško razigran. Mirno je opravila svoje delo in tiho zaprla vrata za seboj. Drugo jutro bo ležalo na mizici v prednji sobi petdeset dinarjev zanjo.
.131
Toroä se je vroil pozno, v noč domov. Ni natanko vedel, koliko je ura, a moralo je biti že precej po polnoči. Glava mu je bila težka in želel si je postelje, vendar pa je mimogrede še stopil do Melitkinih vrat in jih nalahno odprl. Obraz inu je .pobožal prijeten zrak v sobi,' čist i'onj po dihanju mlade deklice. V kotu je brlela rdeča luč na oltarju Matere božje. Okno je bilo odprto in nebo se je že svetilo skozi črne. veje drevja na vrtu. Zaprl je vrata in odšel v svojo spalnico. Prijetno so ga objele hladne rjuhe, zakopal je vročo glavo v blazine in takoj se mu je zavest napol zgubila; vendar se mu težka utrujenost ni hotela razbliniti v spanec. V udih je čutil, onemoglost, ki se ga je jela polaščati, ko so se mu mišice sprostile v opojnih slasteh. Še je čutil vonj Tonkinega telesa. -V polsnu se mu je zazdelo, da v dalj.avi zvoni, in tropa neurejenih slik mu je preplavila možgane, se pomešala z zadnjimi
njegovimi mislimi in zavest je utonila v snu.
»
Na Melitkini nočni, omarici je zazvonila budilka. Vstala je in v nočni srajci stopila k oknu. Jutranji mraz jo je prevzel, da je zatrepetala po vsem telesuvzela je kozarec narcis z okna in jih postavila na ollarček. Oblekla se je in pokleknila na tla; zaobljubila se je, da bo molila devetdnevnico in vsak dan prejela sveto obhajilo.
Po praznih cestah, do. vratu zavita v plašč in s šklepetajočimi zobmi je hitela v cerkev. Stopila, je v napolnjeno cerkev in topel zrak je puhnil vanjo. Obraz se ji je razjasnil ob svitu mnogoštevilnih .sveč, ki so gorele na glavnem in enem stranskih oltarjev. Duša ji je nenadoma oživela spričo bogatega razkošja:, bleščečih se lestencev, snežnobelih oltarnih prtov, zlatorumenih svečnikov in visokega stropa, čigar medle ban.'e so se zlivale z oblaki kadila, ki so gosti in težko vonjavi lezli iz nihajočega kadilnika vedno više in više ter se pod stropom razpustili v tanke megle. Melitko je prevzelo vzvišeno, obenem pa domače in prijetno čustvo. Stala je ob kameniti ograji pred oltarjem in oci so. ji obstale na mogočnem-svetniku v stranski sleni. Teža sivega marmorja se je izgubljala v bogatih gubah njegovega oblačila in . s strastnimi kretnjami je vsa postava silila proti nebu. V globini cerkve je polglasno mrmranje mohtev naraščalo, od časa do časa postajalo grozeče, se zopet hipoma poleglo in se spremenilo v enakomerno tiho šumenje, Ministrant pred oltar- , jem je trikrat močno zamahnil z cingljajočim zvoncem. Melitka. je poklekiiila, zakrila obraz z rokama in se zamaknila v'molitev. Pripravljala se je na.prejem obhajila. Spoinnila se je zopet vseh svojih grehov in prevzel jo je kes; a mahoma se je zgrozila: pred o.či ji je stopila slika, gole boginje, ki jo je zadnjič slučajno videla v knjigi umetniških reprodukcij na očetovi pisalni mizi. Boginja je stala pred njo in se ni hotela umaknili. Melitka je zaprla oči in se borila proti njej, hotela jo je odgnati, zakrila je z rokami obraz in si mela oči, a ona v . svoji, rožnati, razigrani goloti se ji je prikazovala zopet in zopet pred očmi, ki so jo že pekle od stiskanja prstov. Melitka jo je že poznala, podnevi jo je puščala na miru, a ravno pred obhajilom se ji je vedno prikazala in se zvijala v nespodobnih kretnjah. Melitka je težko dihala in rotila Boga, naj jo oprosti teh hudičevih skušnjav. Zvonček je za-cingljal. Melitka je vsa okamenela in z izmučeno dušo klečala ob ograji. Na roke ji je padel obliajilni prt, ljudje poleg nje so se spuščali na kolena pred. obhajilno mizo. Skušala je zatreti vsako misel in šepetala je;
«O Bog, o Bog!»
In že je čutila popoln mir v	je zopet priplavala od daleč čisto majhna
rožnata pika, se bližala in večala ter končno stala pred njo v vsem svojem smehlja: jočem zmagoslavju. Mditka je slišala tik .poleg sebe glasno mrmranje obhajajočega' duhovnika in zdaj, zdaj bo stopil k njej.
«Božji rop», jo je prešinilo in hitro se je dvignila in stopila v stran; zdelo se ji je, da.vsi gledajo zanjo, ko je šla skozi cerkev. Sedla je v najtemnejši kotiček in
.132
solze breziipnosti so se ji'vlile. Bila je, prepričana o svoji pokvarjenosti. Sama si je naložila pokoro celega rožnega venca in ko so polzele jagode skozi drobne prste je kmalu občutila popoln mir v sebi, vdan in goreč pogled ji je bil obrnjen v Kristusovo sliko na 'stranskem oltarju in- vsa zamaknjena v enakomemo ponavljanje -vedno istih Ijesed jq komaj opazila, kaka se cerkev polagoma prazni. Tu pa tam je kdo mimogrede še pokleknil poleg nje, nato pa od^el skozi glavna vrata, ki so med . njihanjem že puščala-luč polnega dne v mračno notranjost. Samo v cer-kvi je Me- ' litka živela,nemoteno, daleč od yseh, opominjanj- in brezobzirnih poseganj v .svoj notranji mir. .V tihem sporazumu so tn ljudje prihajali in odhajali, niso se nago- ' . varjali-ne .iipraševali, mogel si. sesti v najbolj oddaljen kol,: zariti obraz v. roke in se prepustiti breziniselnosti. Občutila je telesno ugodje, ki se je je. polastilo le v sličnih samotnih trenutkih, .ko. je bila s svojim Bogom sama,- brez posredovanja , ljudi,med seboj in njegovo popolnoma jo prevevajoče osebnostjo,, v.katero je ži-\'o ve-, rovala. Ni se še zavedala, kako mučijo njeno-n-ežno dušo vse one predpisane in obvezne, pobožno.sti. Dvomi o vrednotiti njenih molitev in o pristnosti njenega kesaiija . ter spoznanje njene nepoboljšljivosti, vse.to jo- je trpinčilo in polagalo trnje na.njeno
pot do Boga. ■	,	.	■ •
*
«Kako mehke lase; ima», je rekla Tonka in gladila Melilko po temenu. Ko ' ■ji: spolzela roka po licu navzdol, je otrok občutil njeno mesnato in malo vlažno dlan. Širok vrat gospe Tonke se je izgubljal v nabrane čipke vijoličaste bluze.	- .
Zakaj nima skoraj nič brade, je pomislila Melitka, bilo ji je nekako nerodno pri «rcu,.sedela je na robu stola in ovijala noge okrog štolovih nog.
. «Misliš, da me boš imela rada? Gotovo me boš'imela; prijateljici si bova, kaj ne?-» '
Tonka jo je objela in poljubila. Še nikoli ni Melitka čutila tako. tolsto mehkega telesa ob, sebi in ta topla mesnatost jo je odbijala. Ob oknu;ie stal njen oče in,, dobrohotno opazoval svojo, ženo.	.	. '	"
Poročil se je bil pred kratkim in smatral je Tonko za pravo žensko, ki bo razumela njegovega otroka in mu zopeL ustvarila udobnost v domu.
«Melitka, upam da boš kmalu spoznala dobroto naše' mamice in da jo boš spoštovala .-..»'., ■ .
'.-. Melitki je rdečica zalila obraz, listala je'v knjigi, ki je ležala poleg nje na mizi-; -T^,mamica — sUno neugodje in sram sta se je polastila ob tej besedi, hipoma.' se je. zavedela, da bo-morala reči mama in še celo Ti. Zgrozila se . je.
- Oče je hodil po sobi z rokami na hrbtu. in,govoril važno in zelo pomembno: nova doba v življenju družine, harmonija, nežna ženska roka, ubogljivost', hvalež--.nost, isto ali,še boljše kot prava mati.
Zakaj neki toliko govori? Melitka mu je sledila z očmi. Ljubil je svBČane trenutke, posebno če jih je povžročil sam, in naslajal se je ob misli na pomembnost .tega.večera.
. «Spremljala t& bom -v šolo, Melitka, kaj ne? Mater Gracijano dobro,poznam .še iz 1-astnih šolskih let,» Zavila je oči proti stropu.
«Ne, v šolo pa ne,» je ušlo Melitkr. Sama se je prestrašila-Lega preveč pogiim-, n.ega odpora. ' - -
«Kako da 'ne? Saj se moram vendar predstaviti pri sestrah kot t-v-oja mamal» , ■.. . Melitka je gledala na pfeprogb. Zakaj naj bi' se ta ženska vmešavala. Ni.mogla še razumeti, da ni več tujka; ne,- nemogoče, šola je njena, nune so njene. Saj ni mogoče, da je, tudi ona bila kdaj v samostanu. -Tam ji j« hiio vse tako znano, tako domače in,bilo je nemogoče, da bi ta rdečeobraza, našemarjena ženska bila kdaj ' tam; kjer se je Melitka čutila doma. Porto, stopnišče, stezice na samostanskem vrtu, kapelo,-vso tisto sončnost, tisti smeh. ne, ta -/.enska tega ne more poznati,-
- ■ - ■	'133
.. A. .	. ■	. ■ ; - ■ , ■ : ■ .
■ • ■	'" O '. . ■"	■ ^ -IS;;: \ " ' '
Po 'večerji, se je Melitka hitro zmuznila v svojo sqbö. -^-Tenta spalna srajc«
se ji'hladno ovija okrog telesa, ko skoči T posteljo.	'	.	• '
O blaženi trenütek," na katerega se veseli že, od večerje naprej.- Preden zaspi, se vda nekemu svetu sanj, prepusti se svoji dojnišljiji in si pripoveduje pravljice. ; ' Sama je y njih glavna oseba iii vselelje se ji uresničujejo. Takrat ji govorijo ljudje, kar bi rada slišala, slike beže mimo, sama beži,- se zapleta v težave,, se odreši, pri- •
■	poveduje, govori o';sebi in vsi .jo uvažujejo. Včasih reši otroku življenje,.ali .poBtane' svetnica, ali hodi po cesti in deli beračem bankovce. Tudi podnevi se teh sanj ne.;, more popolno.ma znebiti, vedno se ji prikrade kakšna blesfeča misel, a hitro jo od- : pödi,:ker noče razkosati te slasti in rajši čaka na trenutek, ko se ji bo mogla, v po: ■ polni.temi vdajati.	' . "
. Tuđi danes se vidi, kako hiti po stopnicah v šolsko sobo, mnogo, .prej, preden •Se prične poduk. Seveda je-čisto sama. Vsa šola je še tiha, na hodnik-.sije'aonce.}. Tilio odpre vrata razreda in tam :v soncu: pred stekleno omaro stoji sestra Graci':/ .'•jana,.^a, Tavno tam (vse mora biti verjetno), izbira kristale iz omare, V belili rokah ■ ,:se ji blešči) kamni: aha:t,. krizopraz, oniks. Krasne besede! Melitka.vidi,-..kakp.s6 '^blešče v omari .še drugi kamni, vijoličasti, rumeni kot med,, mlečno beli in-.med vso to lepoto roke-sestre Gracijane. V sobi je tišina in.prašni drobci lijejo. po sončni.h.
■	žarkih skozi-'okna.	:.. - ■
'' Melitka pripravlja besede, ki jih bo izrekla. Težke, usodepolne, sestro Graci-.-• jano.bodo prevzele, kar malo lokavo se smehlja, ko pripravlja to novico. •■ ■ ^ ..- «Hvaljen bodi, sestra, veste kaj,, ali si morete misliti kaj hujšega,» he,. ra.jši kar na kratko in z žalostnim pogledom:	■ •	.	.■
■ «Sestra, mačeho imam.» ' -	.'..■-■'•'.
Sestra se obrne proti njej ^ in kaj bo sedaj rekla. Melitka preneha, ne, naprej ne, .tega sadeža- noče odtrgati nezrelega, konec zgodbice si spravi za jutri.-zvečer. Dosti ima domišljijo, da bi si izmislila različne načine, kako ho sestra Gracijana pokazala svojo prepalost, ogorčenje in usmiljenje, ne, rajši bo zaspala z gotovostjo', da bo jutri zvečer okusila najlepši del.	' ,'..'
Meiitkine vroče roke trgajo pO'rjuhah njene .bolniške postelje. Sapa ji je malo :tezka. Še ravnokar je držala knjigo vroki, a črke se počasi vrivajo dru-ga v.drugo, .. vrste'postajajo goste, črk ni več, saiho črne, z rdečim sijem obrobiien(i':vr'šte-viffi, . zdi se ji,' da ima vroče oči. Kar namah se ji dviga vročina v glaVo, nič :je .fte; "boli, ■ ■toda vsa omamljena je in glava ji pade na rame. Zanjo to ni trpljenje, dna .živi.'V; ■svojih rhislih in telesa no čuti več.'Nekdo jo drži za roko. Morda je to oče,-^da,. ii'i. poleg njega 1'onka, ki drži mokro krpo. Kma-lu čuti vlažno tenlo na o,čeh, ma'jli'nö, . .hladno mesto na čelu, vse drugo pa gori na njej. Iz te teme se ji d-vigajo-]asixi,;pri-.~ zori .iz življenja: pri kosilu "sedijo, Tonkin sladki.obraz brez brade; .da,-brada'ji •popolnoma manjka, samo vrat.ima,';.ki ji sega do spodnje ustnice.	.. .:: .
«Melitka je. že jedla,» sliši njen glas, ko -ji'deli juho na krožrtilc, čisto'i»]» -.jtiheje na krožniku in Melitka je tako lačna. Tonka.pravi, da .se-ino.ra-žrtvovati, za*; ' Boga. Melitka čuti očetov zaskrbljeni pogled na svojem obrazil. A ž'e .ga'jeVpbrji.il-' .proti Toiiki, katere mehka dlan m.u leži na roki. .
Tonka jo vodi v cerkev, a vendar čuti Melitka njeno sovraštvo, strada,jo.'ile privošči ji obleke. Kadar goVori s sestro Gracijano, je ljubezniva,-kakor med'jr tečejo, besede o njeni ljubezni do Melitke. .	'	,'.■.■.
' ■ Melitkfi se tnidi, da bi uredila svoje misli,-toda vse se ji zabriše, .Žgoče megle .se ji nabirajo v očeh.- Kmalu pa ji. zopet hlad'na čelu privabi druge slike; križi, ki
■	bežijo,-.se vrstijo'drug za drugim,-prvi se ustavi in vsi-, ki.prihajajo za njirii-se " zgostijo v ogromen kiopčič; ki se kmalu razblini: Sedaj pa se ji bliža-majhna točk'a-
. 134: . ■ . .'.' ■^ ■ ' ' ■ '-■'. " •

na brezmejni, rumeni pknja-fi. Vodno bliže, prihaja ta-Srna točka, tako grozotno majhna, vedno bolj se bliža, se veča in pffča^i-pokriva vse, grozeče se ji približuje in . Melitka se-je-boji, zajela jo bo, izginila bp v njej, strah .ji. stisiie.ärce. A še vedno nove točke se.pojavljajo in s,e širijo". V. svoji grozi bi hotela zakričati in hipoma . spozna, da".ves švet-sestoji iz. samili takih 'točk, ki jo bodo ugonobile," v katefe bo iz-ginila., izhoda,-ni; končno se ji odtrga lö-ik in zopet začuti svoje vlažno telb._N^kđo ,,jo trdno drži za obe roki. Čisto blizu vidi dva obraza, očeta in mačeho. . - ■ «.Odleglo ji j.e, pošlji po zdravnika, Ton-ka,»-je rekel Toroš. Prvič, je občutil", : kafcd .brra moči je poleg bolnega otroka. Njeno telo ga je presunilo, ni še-opazil', • da sedaj, da" je tako drobna. Pogledal je žetio, a nj.en zaskrbljeni obraz gä je zopet-: . j)re"mqtii, samb malo je čutil, da tu mogoče nekaj ni v redü,.;Tonfcä je stala ob.'mi-"žici in pripravljala limonado.	• .	".-.\ ■ "
«.Mislini,_ da. moraiho Melitki izbili iz glave njeno pretirano pobožnofLtj i"V.edno'" se poštnin morda to presega njene moči,» je rekla.	. ■" .■.'■".'
- - «Da, vsekakor, izčrjiana je. Kalco -da-mi nisi o tem govorila že prejePjrJIi- . " pom"a ga popade obupen strah za Melitko,. saj on nič ne ve o tem, kako ^ivi, in.kaj , "dela. Do sedaj je vedno mislil, da teče življenje človeka samo po sebi, samo "da je; " gmotno.?,ayarovan. Na čustva ni nikdar polagal posebne važnosti.	. "-
; ; Zakaj' se posti? Ni razumel. Tonka je zavzdihnila, se'dla na posteljo in vUvala limoiiado žhčko za žličko v Melitkina usta. «Pokliči zdravnika,» je rekel Toroš še enkrat, .zapel suknjič" in stopil iz sobe. Hotel se je otresti dveh neprijetnih "čustev: . bal se je-za-Melitkino življenje in iii vedel, kje.naj"se spopade s to jievarnostjo. Bil . je tako nepoučen v ravnanju z mladimi ljudmi. Zato se j.e zatekel v svojo pisarjng. . Živci so še inu pomirili. Čalcalo ga je delo, ki ga je bil vajen. .Imel je pred seboj ' . številke in naročila in vse to je bilo .nekaj oprijemljivega, nekaj znanega, poleg česar'. . se j« čutil zopet moža, človeka, ki ve,. kaWmu je ravnali. Za nekaj ur je pozabil : na -dom.	" ".
. Ku :je stopil n^ cesto, se ga je zopet polastila skrb. Imel je občutek,, da zane- -marja sv'ojo'hčer. Hodil" je-nemiren po cestah in premišljeval, kako bi pomagal'. Prvič je opazoval obraze mimo iđočih, da bi v njih našel rešitve. Toliko ljudi jo . .hitelo mimo njega in Igotovo jih je nekaj, ki so se v življenju znašli že pred slično' . ležkočp kot on in. znali so si pomagati. Kako so si pomagah? Imeli so bolnega " " otroka .in ozdravel "jim je. Hipoma mu - je šinilo v glavo: in kaj če jim otrdk ni^ . .ozara"v.el,.mp!3gim je umrl in. še vedno .hodijo dalje. Obup in .strah sta se ga pola.rtila,."-, Got-ovo zavisi od njega samega, da to prepreči. Začel je hoditi hitreje"in izbral naj-' " . -krajšo pot. proti domu: . -	"	."" " . .
'"- : Zagledal je razsvetljeno izložbeno okno. Vsitopil je in kupil šopek narcis. Po-; ;i|tavil.:jih"-bo V.,bolniško .šobo. In hipoma —ko je" držal cvetlice v roki, se mu je-za-. ■"Melo, da j.e to ono,, s čimer bo Mehiki pomagal. Ta misel ga je.prevzela; iutil se j.?; pomirjenega.-Mogoče je. -zdravnik že prišel, na.vsak način jo bo rešil.
Tiho-je odprl vrata bolniške sobe." Obdal ga je spokojen mir. Oknice so bile', zaprte m-samo skozi špranje je padala mra"čna svetloba. Sam Je-stopil še v jedihiico' .in poiskal pDsodo za cvethce. Postavil jih je nalalmo na mizico pri vzglavju postelje; ' .;.Sedel je k Melitki. Dihala je mukoma in majhne potne kapljice so se ji svetile na' ■■	Bolje; ji je, se je prepričeval. Dvignil ji je tanko roko z odeje in jo
držal,:? svoji. Stiska,] Je majhno, hladno dlan in napeto čaial, da bi se malo zganila.' •Samo majhnega znaka zavesti in razumey£mj"a si je zaželel. Prisluškoval je in čakal, OČI" so mu, nepremično -zrle v bledi obrazek,, kakor da bi njegov pogled hotel izžilii:!'. znak .življenja, iz Melitkinih -potez. Zgrozil se je nad usodo;, da ga je tako prevarila'. ' ..ravno-v ti-enXitkttj ko. je mislil sloiiti .zadnje'za srečo svoje družine. - Ustvaril ji je':" .blagostanje;." dal-ji je gospodinjo, nikda^ .pa ni "pomislil na- bolezen, ki bi' inu. lahko
kljub vs'emu'uničila to srečo.
.135
Melitki so se ponavljali napadi vročine vsak dan ob petih .popoldne, lonka poklicala zdravnika, ki ga je poznala že več let. Razen svojih malenkostnih ženskih brig je imela samo ie eno razvedrilo, iskanje bolezni v svojem telesu. Gojila je svoje bolezenske znake, iskala novih in jih s skrbjo pazljivo prenašala skozi življenje. K sreSi je našla zdra^ika, ki je imel smisla za to njeno zabavo. Pomagal ji je razvijati vse njene namišljene bolezni, izbrala si je vedno najpnjetnejse, m )i predpisoval zdravila, ki so jo veselila. Vsaj vsako leto enkrat pa si je dovolila hiijsi napad, ki jo je priklenil na posteljo. Vsakodnc™i zdravnikovi obiski m zaskrbljena ljubeznivost Toroša. vse to ji je bilo potrebno, da je obrnila pozornost nase. Svoje cveto£e, a vendar tako slabotno zdravje je ljubila bolj kot obleke in lišp. Uživala je v zbiranju stekleničic, zdravil in praškov in bila je ponosna na svojo zbirko kakor ljubitelj knjig na svojo biblioteko.	. .
«Milostiva, kako pa kaj z vašim zdravjem, že dolgo nie niste obiskah,» jp je vprašal zdravnik, ko je obešal površnik. Tonka ga je pričakala v predsobi. Poljubil ji je roko, jo še dolgo držal v svoji in Tonki prodirljivo gledal v oči. Kar majhna slabost jo je obšla in zasmilila se je sama sebi: «Saj vesle, gosjjod doktor, da ne morem misliti nase sedaj, ko nam je otrok bolan.»
Skoraj malo prehitro se je zdravnik obrnil od nje in vprašal po bolnici. Osupnilo jo je, ker je bila navajena, da je bila ona sama svojemu zdravniku najvažnejša, l.jubosumnost jo je zgrabila, ko mu je sledila v sobo.
Melitka je zopel ležala v vročici. Zdelo se je, da je brez zavesti, kajti niti oči ni odprla, ko jo je zdravnik prijel za zapestje. Minila je minuta, ko je štel udarce žile. Tonka je stala ob postelji in čakala na prve besede zdravnika, ki je zrl predse v zid. Vstal je in prosil za vodo, da si umije roke.
Melitka je odprla oči in zagledala zdravnika, ki je pripravljal injekcijsko brizgo. Trudne veke so ji spet zakrile pogled, a dvignila jih je toliko, đa je mogla razločiti obe postavi ob mizi. V poltemi je opazila zdravnika, ki se ji je približal. Kdo neki je ta zdravnik, ki ga do sedaj še nikdar ni videla. Tonka je stala čisto blizu njega, res zelo blizu in ga z roko oklepala okoli vratu. Melitka je slišala njene pritajene besede:
«Ne, nikar, pusti jo, saj je tako zgubljena.»
«Gospa, kako morete!» in na senci je spoznala, da jo je "zdravnik odrinil. Melitka je zamižala, nobene misli ni bila zmožna in nov val dobrodejne vročine jo. je prevzel.
Toroš je preživljal težke ure, ki naj bi odločile o življenju in smrti njegovega otroka. Nemirno je hodil po sobi in tišina v hiši ga je vznemirjala. Vedel je, da. je zdravnik pri Melitki, gotovo bo storil vse, da jo reši. Morda bi poklical še drugega zdravnika, vse zdravnike, morajo ji pomagati. Njegovo lastno brezdelno čakanje se mu je zdelo izguba časa. Planil je k telefonu — koga naj pokliče? — a slušalka mu je padla iz potne roke. Sklonil se je in glava mu je padla na sklenjeni roki. Enakomerni klici iz slušalke, ki je ležala poleg, so mu zamolklo udarjali na ušesa.
Tedaj je slišal, da so se odrpla vrata. Vstopil je zdravnik;
«Gospod Toroš, mislim, da je krizo prestala,» njegov glas je bil stvaren in umirjen, «edino, kar sedaj potrebuje, je mir. Jutri zjutraj se zopet oglasim.» Toroš se je zasmejal in se olajšan dvignil. V Melitkini sobi-je našel Tonko, stisnil jo je k sebi in mrmral:
«Hvala ti, toliko si nama žrtvovala v tej bolezni, Melitki in meni, hvala.»
Miren in vesel smehljaj je sijal sestri Gracijani z obraza. Držala je. Melitko za loko in jo vodila po stezicah samostanskega vrla. Koliko drevja je ozelenelo med Melitkino boleznijo! Z očmi je mimogrede iskala vse znane kotičke, kapelico iz šu-
136	.
rovih skal, že vso poraščeno z bršljanom," in Vse klopi, raztresene med cvetočim grmovjem. Vstop v vrt je liil gojenkam dovolien le ob izrednih prilikah m z vese^
liem je Melitka sledila tja vabilu sestre Gracijane.
Iz šolskih razredov se je čulo predavanje profesorjev, v enem razredu je hila. pevska ura in petje ju je spremljalo do najoddaljenejšega kota v vrtu. Melitka je bila prvo uro še prosta in bila je ponosna, da jo je smela preživeti sama s sestro Gracijano. Pripovedovala ji je o vsem, kar je doživljala med svojo boleznijo. Sele nazadnje se je odločila obtožiti mačeho; sestri se smehljaj na licu ni spremenil in odgovorila je s popolnoma mirnim in vsakdanje pođučljivim glasom;
«Mehtka, ne sodi staršev, greh je. Ljubiti jih moraš in tudi Bog bo tebe ljubil.» Zavila je na stransko pot in povabila Melitko, naj poklekne pred kapelico. Obe sta pokleknih, a Melitka se ni mogla pridružiti sestrini polglasni molitvi. Brez po-božnosli je gledala v kipec Srca Jezusovega; njegov negibni, dobrotljivi smehljaj se je upiral vanjo, kot se je pred leti prav tako upiral v Tonko in bi se tudi danes, če bi klečala tu pred njim.	^
Ob koncu šolskega leta se je Melitka za vedno poslavljala od sestre Gracijane. Malo delj kot drugim odhajajočim gojenkam ji je gledala v oči.
«Odločila si se za trgovsko šolo in zapustila naš boš. Nekdaj pa sem upala, da ostaneš za vedno pri nas, od vseh mlajših smo imeli največ nade v tebe.» Držala jo je za roko in zamišljeno gledala v ta vedri dekliški obraz, iz katerega je tako nepričakovano hitro ginevala ona zasanjana udanosl, ki je sestre navdajala z upanjem, da jo bodo nekoč imele v svojih vrstah.
Kaj vračaš se
Erna Muser
O tebi, ki sem te nekoč ljubila, se mi nocoj prečudno je sanjalo. Ihte sem se iz spanja prebudila, od bolečine me je v prsih žgalo.
Od daleč si prihajal mi naproti in jaz bila bi k tebi pohitela, ti pa odbezal si po drugi poti; skeleča groza me je vso prevzela.
Iztrgale vse moje misli budne so davno iz srca te in razuma, kaj vračaš v ure se nemočne, trudne
hrezupnosti obnavljat bolečine, bežeč prezirno ali brez poguma. Mar v srcu so ostale korenine?
.137
Bolgai'ske žene pri nas .
.. . ■	P.. H o č e v.a i". j"'ey a	• ' \
■ Konec aprila so bile v Sloveniji bolgarske pevke, učiteljice in profesorice, i?.- / Sofije^Nastopile so na treh koncertih; z visoko umetniškim pređnašanjem so pred- ■ . .Stavile narodno in umetno bolgarsko pesem ljubljanskemu meščanu, škofjeloškemu ; . poljedelcu in trboveljskemu delavcu, tako da so jo povsod podoživljali s prvinskimi ! občutki ter jo zato sprejeli kot simbol davne, sedanje in bodoče plemenske poveza-' nosti. S takimi občutki, z zavestjo bralstva in slovanske skxipnosti so bili prepojeni:, pozdravi in aplavzi, ki so tiste dni spremljali pot in pesem bolgarske žene pO naši. • . . zemlji.	..	'
V stoletnih borbah za narodovo svobodo in v naporih za pravičnejše oblike •. sedanjega življenja je pri vseh južnih Slovanih tudi žena storila svojo dolžnost. 'Danes pa je pogled bolgarske žene vedrejši kakor naš. Bolgarski narod se je že trdno 'zakoreninil v svojo zemljo in stoletni tiran je za vodno umaknil roke in oči od bolgarske meje; v domači hiši pa ji je mož že priznal boljše mesto; saj jo Je novi vo-iivni zakon precej približal državljanski'enakopravnosti. Celotni položaj slovenske' in jugoslovanske žene pa je danes težji kakor kdaj koli prej-. V trenutkih, ko hoče 'sosed narodno in gospodarsko povzdigniti svoje pleme s tem, da uniči svetu .demo- ' : kracijo,. slovanskim sosedom pa narodnostni obstoj, čutimo me žeiie pomanjkanje . državljanske enakopravnosti posebno težko. Saj srno prepričane, da bi bili ob" aktivnem-sodelovanju žene v državnem življenju uspešnejši tudi vsi naši napoiri" za" obrambo narodovega obstoja in demokracije.	'	. . -
Umevno je, da so se ob koncertnem gostovanju sofijskih pevk Slovenke, zanj-.male tudi za drugo prosvetno delo bolgarskega ženstva. Zato so z velikim -zanima--' njem poslušale predavanje ge. Vesele Vitanove, ki je govorila pod okriljem žens-ke ' sekcije J. U. U. Z besedo prikupne govornice in. zavedne feministke je razvila pre-., . gledno sliko o življenju in delu bolgarske žene v zgodovini in sedanjosti.
Razvoja balkanske žene ne moremo primerjati z napredkom žene na zapadu. ■ l^etstoletno suženjstvo pod Turki ni samo krepilo haziranja o tradicionalni vlogi ■■-žene, naj živi samo možu in otrokom, nego je-tudi ustvarjalo posebne pojme o-njeni manjši.Šoveški vrednosti. Saj je v listih časih imel premožni Turek tudi po 600 žen v. svojem haremu, žena mu ni bila več človek, gledal je nanjo kot na blago,, na žir ' vinče. Da si je bolgarski narod ohranil svojo vero, svoj jezik, svojo narodno samo- . bitnost in je končno dosegel celo svojo državno samostojnost, je vendarle velika,' zasluga žene. Bolgarski niož ni mogel varovati hiše, žene in otrok, ne skrbeti zanje; . . . Možje in mladeniči so dan in noč prežali po gorah in gozdovih na Turke,- žene pa--so za zamreženimi okni in zapahnjenimi vrati zrejale in vzgajale deco. Le v .zimskih mesecih so se hajduki v-tihotapljali v domačo hišo, kjer so jih žene in zauo-.■. . čenke skrivale pred Turki ter jih preoblačile v svoje obleke, da so mogli preživeti '■ . .zimo doma. V tej najtemnejši dobi bolgarske zgodovine se žena ni mogla zanimati !za javno življenje; vendar je že takrat izpolnjevala prevažno nalogo narodne de;-lavke sama iz sebe, iz podzavestne prvinske nujnosti, da ohrani mladi nar.bd svoji . -zemlji. Bolgarska žena — je rekla predavateljica — ni nikdar zapela otroku dru- . . .gačne pesmi kakor bolgarsko, nikdar mu ni izpregovorila tuje besede, nikdar ni, ljubila, drugega kakor Bolgara. Narodni vez, noša pričata o tihi zvestobi žene svojemu rodu. Narodna pesem pa govori tudi o njenem javnem udejstvovanju: mno^go- .- . .krat gre nevesta s svojim zaročencem v hajduke, tam se bori .ob njegovi-, strani ;-■ če pade zaročenec, stopi ona kot vojvoda na njegovo mesto.	■ -. .
"V. drugi,,t. j. preporodni dobi bolgarske zgodovine, gre žena prvič čez domači prag, da aktivno poseže v kulturni in politični boj: postane redovnica .in s terri učiteljica, Ko so v tajnih revolucionarnih odborih pripravljali možje upor proti Tur-
138 ■■ ' ■ -	. ■ . '
^■■c^rkvenÄ^pmgit sö'Weli otroei.in; ffđtasli, uKteljica .pa jim je govorila y narod-, . nehi iezil™ ki so ga bili- G-rki in Turki že pregnali" iz cerkve iii-javnosti. .izroSala fini ie bolgarsko zgodovino ter utrjevala vero vosvobojeDje. Ko je sredi 18..stoletja..-, iultan dovolil rabo bolgarskega jezika, je tudi bolgarska učiteljica stopila v jaynost ih .ustanavljala.šole. Anastazija Diniitrova je že leta 1840. ustanovila prvo dekliško šolo in .celo učiteljišče v Plevnu, «Baba Nedelja» pa je še kot starka hodila iz kraja
v kraj in ustanavljala šole.	,
- ■ Ro se je z letom 1860. začelo močno organizirano delo za politično osvobojenje,
■	so: tudi ženi vstali ,novi ideali; organizirano narodno obrambno delo. Dobrih deset . ki so -žene vztrajno pomagale možem borcem: vezle zastave z napisom «Svoboda
ali smrt», pekle upornikom kmh; jim šivale obleke in zbirale denar zanje. Turki ■ so' večkrat zasledili to delo in mnogo Bolgark je bilo takrat po ječah. Ustanavljali .so se začela že prva ženska društva, ki so javno sodelovala v osvobojevalnem pn-. kretu: skrbela so za vojne sirote in za starce ter denarno podpirala mladino, ki jie je šolala v inozemstvu. Tudi v tej zgodovinski dobi stoji bolgarska žena kot pošten, požrt\'ovalen in značajen
lik. Raje je.šla v smrt, ko da bi stopila v brezskrbno ha-reinsko življenje. V narodnih pesmih žive žene, ki so umirale z zavestjo, da se niso izneverile svojemu rodu. Iz strahu, da bi je ne uplenil Turek, je cesto prosila mlada Bolgarka.svojega moža, naj raje umori njo in otroka: «Samo nazaj ga drži, dane ' bum videla . . .» Mož pa je zabodel njo, otroka in sebe ...	-	.
■ ■ Po osvobojen ju (1877) so se pojavili novi politični in gopsodarski problemi,, ženina miselnost- in delo sta krenila v drugo delovno smer. Dočim je država osredo-točala vso skrb in sredstva za nadaljevanje narodovega osvnbojenja, so. žene pre: vzele skrb za narodno prosveto in socialno -pomoč. Ženska društva ustanavljajo sedaj -čitalnice, nadaljevalne tečaje za odrasle, šole za analfabete, sirotišnice, zavetišča za starce, begunce itd.
..Z razvojem industrije ni mogla žena več oslali samo v družini, šoli in bolnici.. Življenje je nujno zajelo tudi njo tako kakor moža ter ji vzbudilo iste materialne in duhovjie-potrebe: svobodo šolanja, pravico do poklicnega dela in enake plače, do .■ socialne in državljanske enakopravnosti. Ženskim društvom je življenje samo širilo program: dobrodelnosti in narodnemu izobraževanju se je pridružil feminističnv -' pokret, .Spričo konservativnih nazorov, ki so se toliko stoletij utrjevali pod vplivom '•■ turške, iniselnosti, je imela bolgarska žena v boju za svoje pravice težko pot. Vendar '.si-je b.aš s tisto.žilavostjo, s katero je.v stoletjih turške politične moči in grškega. . duho^ega jarma čuvala svojemu rodu narodno zavest in bitnost, tudi sedaj osva-. -jala postojanko ža postojanko. Že leta 1908. je dobila pasivno volivno pravico za-, krajevne šolske svete; kmalu si je kot učiteljica izvojevala enako plačo, izsilila si .zakon p popolni svobodi do vseh šol. Prve ženske gimnazije so bile samo sedemraz-. redne; zato je bila ženam univerza zaprta. Pa so šle študirat v inozemstvo, odkoder, .so še.vrnile s. širšo izobrazbo in so marsikje izpodrinile manj sposobnega moškega. Vlada pa. je bila prisiljena, da je z zakonom izenačila gimnazije.
■ Balkanska vojna je klicala na bojišče vse moške in celo nedorasle dečke. Kaj. -ziiiore kmečka žena, je takrat dokazala uradna statistika: ob balkanski vojni, ko so, vsa poljska in gospodarska dela opravljale ženske, je bilo obdelano veliko več zemlje . kakor v inirnem času! Pa tudi vsa prehrana armade je bila takrat v ženskih rokah.
Težko gospodarsko krizo, ki je sledila svetovni vojni, zlasti pomanjkanje obleke. . in'.hrane, je posebno bolgarska mati
bridko občutila.. Po nujnosti potrebe si je žena
■	sama. prebijala pot v vse delovne panoge in Izkoriščala vsako priliko za izboljšanje pravnega položaja. Ko je v zadnji gospodarski krizi iiastopila diktatorska vlada, ki }C razpustila' narodno skupščino in razveljavila mnoge državljanske pravice, se je
. Narodna..ženska zveza. z vso odločnostjo zavzela za žensko volivno pravico ter jo
. .' .	■ . V '	139 ■
■nepričakovano tuđi dosegla," čeprav v okrnjeni obliki. Občinske zastopnike lahko volijo tudi žene, če so poročene in imajo otroke. Letos, je zakon žensko volivno pravico že nekoliko izboljšal; narodne poslance lahko volijo vse poročene žene, naj so matere ali ne. Bolgarska narodna ženska zveza si sedaj močno prizadeva za popolno izenačenje moške in ženske voli'vne pravice ter jo bo po zatrdilu notranjega ministra tudi kmalu dobila.
Gospa Vitanova je ob zaključku predavanja posebno poudarila mirovni pro gram bolgarske žene ter njeno željo po dobrih odnošajih s sosedi. Najsigumojša pot, ki vodi v svetovni mir, je pot medsebojnega spoznavanja in zbliževanja narodov; pesem pa je tisto plemenito sredstvo, ki sega najgloblje v srce in dviga duha v naj-idealnejše višine.
Ko je predavateljica sporočila še pozdrave Bolgarske ženske zveze ter dala pojasnila na nekatera naša vprašanja, smo začutile, kako blizu so si naša pota. Predvsem pa smo ponovno spoznale;
1.	Da smo žene v jugoslovanski in deloma tudi še v bolgarski državi brez državljanske in politične enakopravnosti, čeprav nalagajo vsi časi, posebno pa 'današnja gospodarska in političnonravstvena kriza pretežni del bremena na ženo ter terjajo od nje največ borbe.
2.	Da morata danes bolgarska in jugoslovanska žena skupaj z možem aktivno slati na straži pred novim sovražnikom, ki preti od zapada in se prikrito zajeda v drobovje našega narodnega telesa z namenom, da bi nam uničil najdragocenejšo ■ pridobitev; demokracijo. Demokracijo, ki je najsigurnejši porok svobode slovanskih narodov, socialiiega napredka državljanov, pravičnega položaja žene in svetovnega miru.
V teh dveh pravcih, v stremljenju za državljansko in politično enakopravnost žene ter v boju za demokracijo in svetovni mir vodi skupna pot bolgarske in jugoslovanske žene.
Prvi greh
J o ž i M u n i h
To zgodbo mi je zaupala nekega večera, ko je bil v sobi polmrak in nisem videla drugega kakor teman obris njene drobne postave in dvoje vlažnih, žarečih oči, ki so me gledale plaho in v pričakovanju; češ, ali me boš tudi ti udarila .s trdo besedo.
«Saj veš, da je težko, kadar človek nima drugega premoženja razen premehkega srca. Še sveti Miklavž pozabi nanj. Na tega svetnika sem se dolgo jezila. Kako bi se ne? Trdno sem verovala, da so vse dobrote, ki jih dobe otroci, resnično iz nebes. A meni je delil sveti Miklavž tako liore malo. Nekaj orehov, hrušk, repa, delielo korenje in brezova šiba. to je bil moj vsakoletni delež. Vsak večer sem z naivno vero in gorečnostjo otroških let prosila svetnika, naj mi prinese čevlje, nov predpasnik za šolo in knjigo pravljic. Pričela sem ga sumničiti, da tudi on, prav kakor ljudje, dela razliko med revnimi in bogatimi; toda prav ko je bila sumnja najhujša, sem izvedela, da je sveti Miklavž le — mama, oče, včasih tudi kaka dobra teta.
Kljub temu, da sem bila razočarana, sem čutila v srcu neko veselje, da mi je vsaj še vera v svetnika ostala. Če mama delijo, potem ni čuda, da malo dobim. " R.evna, zelo revna je bila moja mama, samo srce je imela zlato. Toda za zlato srce-se ne dobi denarja. Mami nisem zamerila, saj sem vedela, da brez denarja ne more kupiti vseh tistih dobrot, ki so jih deležni otroci bogatejših.
Nekega dne pa je pripomnila teta materi: «Otrok ti raste, cela dekla bo že. Morala jo boš dati kam v službo.»,
.110
Težko mi je bilo. Kdor gre služit, ne sme več čakati darov od svetega Miklavža. — Nekaj dni pred praznikom svetnikovim je pekla teta piškote za sosedove otroke. Zapeljivo je dišalo po hiši in vzbujalo skomine po dobrih rečeh. Vsi bodo dobili, prav vsi, me je zaskelelo grenko občutje. Samo meni nihče ne bo ničesar dal. Služil me bodo poslali. Otroci se bodo hvalili v šoli in razkazovali dobre reči, jaz pa ne bom imela ničesar pokazati. Matere se nisem upala prositi. Kako naj hi jo prosila? Saj so hile njene roke tako žuljave in trde od dela, a život ves sključen od težkih bremen.
Pohajkovala sem okoli hiše. — V tem je prišla v vežo teta s polnim rešetom piškotov. Ko bi imela vsaj tri piškote! Tistega rumenega konjička, srček in venec. Jabolko imam in nekaj hrušk. Dala bi v pehar in pokazala otrokom. Vidite, tudi inene niso pozabili! — Vzemi jih, saj teta ni preštela, poglej, koliko jih je na polici! me je vabilo v srcu. — To je greh! A, kaj bo greh, sosedovi otroci bodo imeli še dovolj. Samo Iri vzemi! — Teta je odšla na dvorišče in me pri tem ošinila s.čudnim pogledom. Stala sem med vrati in trepetala. Tako lepo je dišalo, kakor zlato je bilo rumeno pecivo. Ogledala sem se, tete ni!
Bliskoma sem stisnila k sebi tri piškote, v tem pa je zaničljivo zazvenel tetin glas. «Tak tako! Kradeš tudi! Kar videlo se mi je, da nekaj nameravaš.» — Stopila je k meni in me udarila po licu. «Seme tatinsko, materi bom povedala, da bo vedela, kakšno hčer ima!» «Ne, ne teta, lepo prosim,» sem vzdignila roke. «Tepite me, kolikor hočete, samo mami nikar ne povejte!» Tela pa je kričala dalje. Moj greh je rastel v neizmernost.
Splazila sem se v podstrešno kamro, kjer sva spali z materjo. Skrila sem se v posteljo pod odejo in vsa drhtela v obupu. Misli so me bičale.
Nihče me nima rad razen mame, a sedaj mi bodo še njo vzeli! Vedela sem. kako je bila mati stroga. Niti jabolka nisem smela pobrati na tujem vrtu, če nisem prej prosila. A sedaj? Prepričana'sem bila, da me bo mati odrinila od sebe, ko ji bodo povedali o mojem grehu. V tem je nekdo odgrnil odejo. Nisem si upala dvigniti glave, vsa sem trepetala v bojazni, kaj se bo zgodilo. Mati je tiho vprašala: «Zakaj jokaš? Ali so te tepli? Ah si lačna?» Njen mili, dobri glas me je še huje zabolel. Ona edina te vpraša, ali so te teph, ali si lačna, a ti si — kradla!
V tem je prihitela teta in v hudih besedah vrgla pred mater očitek, kakšna pokvarjenka sem. O, kako sem tisti trenutek sovražila teto, ki jo bičala mojo mater s krutimi besedami. Sovražila me je tudi ona, čutila sem, da sovraži moje slabotno telo, ki ji ne more z delom koristiti. Mati se je sklanjala nad menoj, kakor bi me hotela braniti pred zlobo, ki je sršela iz teto. Ko so se za njo zaprla vrata, mi je mati dvignila glavo. Ničesar ni rekla, le gledala me je s svojimi ljubimi očmi in dve velilki solzi sla ji spolzeli po licu. To je bilo preveč. Planila sem pokoncu in ihte zaprosila: «Mama, ljuba, lepa moja mama, nikar me še vi ne zavrzite!»
Potem sem ji vse povedala. «Nikoli več ne bom, nikoli,» sem ponavljala. «Niti slamice ne bom ukradla nikomur!»
Pritisnila me je k sebi: «Ubogi, ubogi moj otrok!» Sveto sem ji obljubila, da liom ostala poštena. Ko sem se ponoči prebudila, je sijal mesec skozi okno ter obseval sključeno postavo žene, ki je molila pred Križanim za svojega otroka.
Taka je bila moja mati in to jo moj greh, ki me peče, kadar koli se spomnim, da je mater vTgel na kolena in ji vzel spanec s trudnih oči.»
.141
IVepoznani ncTcsti
R u ž.a.,L;uč;i i a Petelinova : ;.
Skopnel je sneg in trave trepetajo od sladostrastja prvih sončnih dni, vse ceste se kot v srehru lesketajo, omamni jug se meša v mlado kri.
In ti v tem dnevu bela si kraljica, za tebe vpregli so dva čila konja, vsa nežna si med cvetjem, kot cvetica, , ki vabi gosta v opojnino Vonja.
Že bhžaš cerkvi se, častiti starki, ki skozi marmornate, težke pršLe polže ji blagoslova žolti žarki prek zibelke in prstana in krste.
V zvoniku bije ura, živo čuješ, do tihe tajne vsa si prebujena in sramežljivo sile se radiiješ, ki ti šepeče: Žena . . ., žena . . . žena ...
Ta dan z menoj vred ustvarjen bil je zaLe", pastir s piščalko sem ob tvoji poti, ■ pomešam naj skrivaj se ti med svate, navržem svojo svirko tvoji doti.
Breda Š>ček
. v. s. R.	■ ■
Zakaj smo Slovenci tako neumno ponižni? Zakaj se klanjamo pred tujci in smo slepi za predno.?ti lastnega naroda in lastnih talentov? Ko sc da vendar-.čisto preprosto. " s svinčnikom v roki izračunati, koliko nadpovprečno nadarjenih ljudi bi morali imeti •. -tuji, večji narodi sorazmerno s svojo žtevilhostjo — pa jih nimajo. A mi stojimo'tu iri . jitnnimo čez plot — kaj pa se godi pri nas, kdo dela, kaj delajo naši, umetniki, to nam , , je deveta briga." Neopaženi hodijo med nami, pa so menda še srečni,, če jih nihče ne : napada, če jim privoščijo vsaj žarek sonca in košček kruha — zato, da trpijo ilt .delajo,." ' oni," katerih delo je živo življenje vsakega naroda, Kaj smo brez naših umetnikov? Kup" ljudi, ki bi prav tako lahko pripadal kakršnemu koli naroda na svetu — kajti kupovati. " "in prodajati, jesti, piti in spati znajo menda vsi ljudje. —..VeČina menda misli,, da se sme zanimati za umetnika šele, ko je mrtev in mu "je pus.tavljen primeren spornenik, oK " katerem se pri skromni udeležbi slavnega občinstva in šolske dece govore slavnostni; .. gö.yori. Dokler pa je umetnik še živ, ga gledajo postrani — iz nerazumevanja, neumno^. .' sli ali nevoščljivošti — kdo to ve? Pravi umelnik pa se ne briga za vse to, gre .svojo" p'ot;- naravnost in brez oklevanja, zato, ker drugače sploh ne more. Zvest r(:ojeniU pöf-,
"■ "slahstvu" p.laSa slavo nesmrtnosti 7, bridkostjo.	"	. .	. :
Tako živi med" nami "žena, : katere ime je pač znano vsem slovenskim glasbenirn kritikom, .sicer pa .menda le še nekaterim pevcem in pevuvodjem in pa mogoče prav oti-očičkom, ki so peli njene pesmi. Ta žena je skladateljica, pevka in pianistka .Breda" Šček. ■	• •	'
■ U2 ' ■	'	: ".	- : " ' .
- .; Breda- Š-ček:Je .^irimorska roj^lanja	1893 .V;-.Trslu/ Nj^o- pravo.
imeprav za prav glasi:-prof. Frida. Orel-$Žek ^.-«Brfed'ä» je Iš'imej", p od katerim je ; izdala mlada kdmpojiistka sVojb prvo sHadbo'. Tö iiiiö pa-je^faslo z njeniin delom,'ftfllrö. ' ■-da je preraslo tisto, M stoji v krstni knjigi, in zato je to danes njeno pravb. ime. "• ' ' iPrimorci «o ined nami nedvomno glašLeno najbolj nadarjeni. Mlada Breda pa. .posebno nadarjenost podedovala še po rodu z materine strani. Že njen pradcd, ccrkveni' . pevec na Krasu, je imel leta 1821. debelo knjižico lastnoročno napisanih narodnih pesmi! y letih, ko se druga dekleta šele začenjajo zavedati življenja, se je. Breda že vsestransko udejstvovala v goriškem glasbenem življenju. Začetek pa je bil tak: nekega dne, ' ko se je petnajstletna, a silno drobna in mala deklica na, domačem vrtu igrala z otroci, je prišel k njenim starsem stari furlanski farni župnik g. Ziach. Oče je odšel po Bredo in ji povedal, da bi jo gospod župnik sprejel kot organistko za svojo mestno župno cci*-, key, če je sposobna orglati. Zato naj zaigra kaj lepega na glasovir — saj je njena bodoča služba odvisna od te izkušnje. Go.<?pod župnik sicer ni imel posluha pa tudi ni bil glasbeno naobražen, vendar je pimčka dosti plaha stopila v sprejemnico. Staremu gospodu še. na misel ni prišlo, da bi tak- drobiž vikal. «Pokaži kaj znaš!» je zaultazal v domači furlanščini. In Breda je pokorno sedla zu klavir (da orglati .sploh ne zna. je previdno zamolčala) ter pogumno zaigrala «Mlade vojake». S. tem je bil sprejemni izpit končan in gospod župnik je izjavil: • «Sprejmefi te v službo. Letno boš imela 120 forintov plače ». To je bilo veselje! Ves teden pred nastopom službe se je nato Broda sama vadila spoznavati orgelske pedale •in pri prvi "maši, ki je jo vodila, ji jc kar dobro šlo od rok — in nog.
S tem pa je bilo tudi konec otroških iger in Breda je poleg organistke kar čez noč posula znana zborovodkinja. Vadila pa kar.vnc zborov: v župni cerkvi dekliški . in moški. pevski zbor, v stolnici pa kvartet
■ .starih; bradatih pevcev, ki so punčko v dobrodužni 'šali po furlansko imenovali «la pi-sula», kar pomeni po italijansko «la piccola» ali po naše «maW. V Gorici je nadalje . vodila zbor slov. učiteljskih kandidatinj, zbor slov. Marijine kongregacije in mešani zbor v-Podgori pri Gorici.
Kasneje je «mala» vodila Ciiil-Metodov zbor v Sv. Ivanu pri Trstu, cerkvene zbore naVProseku, v Ospu, v Avberu, na Repentabru in dnigod (jasno, da si s tem narodnim " delom ni nakopala prevelikih simpatij višjih oblasti). Kako pa je bila cenjena kot zborovodkinja dokazuje dejstvo, da je leta 1927. skupno s pok. profesoi-jeni E. Adamičem _ predavala na tečaju za pevovodjc ter zbom «Zveze učit. društev v Italiji».	,
•.. .Kot mlada organistka je doživela marsikaj zanimivega — omenim pa naj le na-sJed^ji značilni dogodek: pri sv. Vidu v Gorici so se ob nedeljah oh devetih "izvajale, latinske maše, ob .šestih zjutraj pa so se pele le slovenske pesmi.. .Pri tej cerkvi je bil takrat" kot kaplan nastavljen skladatelj David Doktorič. Bil je vnet pristaš novegd cecili-janskega gibanja, ki ostro nasprotuje poskočnemu, živahnemu cerkvenemu petju polpretekle dobe. Pozva,l je malo organistko k sebi in ji zapovedal,'da pri njegovih mašah .nikdar več n« sme igrati stare goriške božične narodne pesmi «Kaj se vam zdi, pa-
.143
stirčki vi?» Breda je takoj razumela, da preveč poskohii napevi' žalijo čut cerkvenega dostojanstva-in naznanila zboru, da se omenjena pesem v cerkvi ne ho več pela. A žo pri naslednji maši so se razni stari ljudje bridko pritožili, da niso občutili prav nič božičnega razpoloženja, ker niso več čuli svoje stare božične pesmi. Neki starček ji je ceio ' ponudil dva forinta, da. bi samo enkrat zaigrala «Kaj sc vam zdi, pastirčki vi?» Tedaj ^te je tudi organistki storilo milo in vložila je pismeno prošnjo na gospoda kaplana, naj bi Se smela stara pesem zopet igrati. Odgovor se je glasil: «Dovolim, da se zapoje enkrat in sicer samo ena kitica.»
Učiteljišče je Breda končala v Gorici in potem sedem let službovala kot mestna učiteljica v Trstu. Ko so jo odslovili, kot so odslovili vse slovenske učiteljice, se je še bolj posvetila glasbi. Pet let se je učila solopetja, končala pa je tudi vse klavirske Študije na tržaškem konservatoriju. Pri skladatelju Garulliju je dovniila harmonijo, kontrapunkt in kompozicijo. Leta 1924. pa je na tržaškem konservatoriju napravila mojstrski izpit iz zbornega petja in poučevanja glasbe na srednjih, šolah; leta -1950. je v Bologni na glasbenem liceju položila drž. akad. izpit iz solopetja.
Kot koncertna pevka je nastopila v dvorani Umetniškega krožka v Trstu, v tržaškem radiu in v dvorani «Tartini»; istotam so tudi .z lepim uspehom izvajali njene «Klavirske preludije» in «Malo suito za orkester».
Ko so zaprli slovenske šole, je napočil za Bredo najtežji čas. Bila je brez službe, brez zaslužka. S starši se je zatekla k bratu župniku Virgilu Ščeku v Avber.
Prišel je dan. ko je morala preko meje v novo domovino — leta 1934. je v Jugoslaviji zaprosila za katero koli .-službo na ljudski, meščanski, srednji ali glasbeni šoli. Nameščena je bila takoj v Loče pri Poljčanah. V tej skromni vasici ob hladni Dravinji živi še danes. Starše je med tem izgubila, brat Virgil pa je prišel samo takrat, ko je sestro poročil s Silvestrom Orcl-om.
V Ločah, koj 7.a postajo, stoji ljudska- šola. kjer deluje učiteljica in zborovodkinja Frida Orel-ŠČek. Malo bolj na desni pa je lična, nova hišica, kjer ustvarja skladateljica Breda $ček. Neumorno deluje, snuje, zbira — in njen soprog ji zvesto pomaga. Z vsem bitjem sta se ta dva človeka posvetila glasbi.
Doma in v Avberju so priprosti Krašcvci njo in njeno obitelj obožavali — pri nas" pa se še nismo zavedli, kaj nam pomeni ta drobna, dekliško nežna osebica svetlih, resnih, vedno zasanjenih oči v ozkem obrazu, katerega obkrožajo gosti, valoviti, plavi lasje. In njena delovna sobica? Klavir, par posnetkov velikih glasbenikov in velikih umetnin in pa note. Note. Povsod: na mizi, na stojalih in v veliki omari, ki že vzdihuje pod naloženo ji težo. Saj ni čuda — skoraj bi imela dovolj, pa če bi v sebi shranjevala samo dela svoje gospodarice. Breda Šček ni namreč samo naša najbolj nadarjena, temveč tudi naša najplodovitejša skia da Lei j ica, ki v produktivnosti celo pokosi pokojnega Emila Adamiča, kot je to konstatiral Zorko Prelovec. Naši glasbeniki in kritiki jo namreč dobro poznajo. In priznavajo. Naj citiram samo nekaj najbolj vidnih kritik od 1. 1932. do danes. Prof. Lucijan Marija Škerjanc: — «Temeljne poteze komponiranja Brede ŠČek so preprostost, nežnost, odkritosrčnost in sveža, dostopna, melodična invencija.» — «V tej zbirki (,Vidim voznika') je združila zaslužna in posebno za našo pesem nenadomestljiva avtorica doslej pri nas vsaj po večini nepoznane pesmi. Bredi ne gre odrekati okusa, znanja, spretnosti in pred vsem tudi dobre, neumorne volje.»' — «V vseh pesmih (,Čez Pohorje sinje') najdemo pristno občutje.» O isti zbirki piše «Učiteljski tovariš»: «Na mehko in sanjavo besedilo je ustvarila Breda 8 mehkih, sanjavih samojipevov. Odlikuje jih pristnost, pri tem pa ne trpi invencija.In: stvari so pevne» ter prof. Ivan Grbec: «Tvorba ilustrira vsako misel v pesmi, vsak dogodek — besedo.» — Prof. Stanko Premrl piše o zbirki ,V Nazaretu roža rase': «Te pesmi moram zelo pohvaliti. Pesmi niso zložene po enem kopitu, temveč se vsaka zase točno odraža od svoje sosede. Ce katere, zaslužijo te pesmi Brede Šček, da pridejo kar na moč na naše kore.» O zbirki ,B.aste mi, raste' piše isti kritik iu skladatelj: — «Pesmi so zapete s srcem in izredno toploto. Vse .
.144
je izdelano z neko sigurnostjo in rutino, ki imponira. Kakor v besedilih zveni vsa.ta glasba resnično pesniško, da nas prevzame. Vsak samospev je svojevrstna umetnina.» In.to pomlad je napisal monsig. Premrl o njeni najnovejši zbirki «Trnjev venec» — «Skladbe so na videz preproste, a imajo pristno, bogato vsebino. Imitacije, ki jih skladateljica v več pesmih rabi, skladbe prijetno požive. Zadnja pesem, zložena za moSki zbor, je kar iz enega kora vlita, vzorna. Skladateljici Ščekovi je treba priznati, da je vendarle v mnogem svoja, izvirna in so zaradi tega njene skladbe tudi iz tega staliäCa vredne pozornosti, priporočila in izvajanja.»
Mnogo pove beseda, pa vse premalo. Skladbe govore zase. In izvajajo jih čim dalje več; pri društvenih in mladinskih koncertih, v cerkvi, v koncertni dvorani, v radiu.
Ka tem mestu naj pa podam le še pregled njenih zbirk, kateiih število je že samo po sebi presenetljivo in impozantno. Zlasti, če pomislimo, da je Breda Šček šele v početku svoje poti.
Skladbe Brede Sčekove. Dela, ki so izšla do konca leta 1 955.. so zabeležena v «Bibliografiji slovenskih pisateljic»* na strani 56 in 57. Od takrat pa je skladateljica izdala še celo vrsto novih del, ki so deloma že izšla, deloma ostala še neizdana v rokopisu.
Izdana dela 1935: I. cerkvena pesmarica za mladino, (Loče).
Izdane zbirke 1936: Pojmo spat (mlad. zbor — Loče), Biseri milosti (Loče), Slovenska maša (Loče), II. cerkvena pesmarica za mladino (Loče), Kristus je vstal (Loče), V tebi Kristus (11 evhar. pesmi — Loče), V mladih dneh (20 štajerskih nar. pesmi — Loče).
Izdana dela 1938: Trnjev venec (10 postnih — Loče).
Neizdane zbirke 1926: 14 preludijev za klavir. 1928; 4 samospevi s klavir jem, 8 klavirskih sladb, S samospevi. 1930: 6 narodnih pesmi v motetski obliki, 1931: 4 cerkveni mešani zbori, 20 narodtiih pesmi za samospev in klavir.
Rokopisi: 120 narodnih pesmi za moški in mešani zbor. Zbirka pesmi Srcu Jezusovem, Mladinski zbori. Zbirka obhajilnih pesmi za mešani zbor. Mešani zbori, 111. cerkvena pesmarica za mladinski zbor. Zbirka svetniških pesmi za mešani zbor. 2a-lostinke za mešani zbor, Moški zbori.
Za našo izobrazbo
M, K.
Preprosto dekle nam je poslalo ta članek. Nismo mnogo spremenile: takšen, kakršen je, včasih dolgovezen in ne vedno jasen, je od srca prihajajoča izpoved človeka, ki si želi izobrazbe, išče in ne najde pomoči pri tem svojem lepem stremljenju. Nemara bo ta odkritosrčni klic zalegel kaj več ko razne peticije, predstavke in resolucije, ki so ostale doslej brez uspeha.
Kot šestnajstletno dekle sem prišla v Ljubljano, drugega nisem imela kakor ponošeno obleko. Ker sem prišla iz zasedenega ozemlja, sem kar nase oblekla nekaj kosov perila več, da nisem nosila s seboj zavojev. Doma sem videla, da ne bo ničesar primernega zame. V Gorici služiti me ni veselilo. Poleg tega sem imela v Jugoslaviji brata, ki je bil tedaj v Beogradu. Večkrat mi je pisal, naj pridem vsaj v Ljubljano, 'da mi bo že on pomagal do izobrazbe.
Pred kolodvorom sem taioj vprašala stražnika, kam naj se obrnem glede službe,
♦ Knjiga, ki bi jo morala imeti vsaka zavedna slovenska žena, stane 20 din in se lahko naroči pri uredništvu Ženskega sveta.
.145
' Dal mi je naslov neke posredovalnice na Tjrševi, ćes.ti. Ko' stopim v to posredovalnico," vidim vse polno žensk, starih iH mladih ; Vprašam ^ospo, ki je resno sedela pri mizi,-ali ninia zame primerne službe. Gleda me ter lista po'knjigi,-ki leži pred irjo. ICmalivmi je napisala .na listič neki naslov ter rekla: «Tü poglejte, morda vas hodp sprejeli.»-. Qhenem je zahtevala plaCo za listič. Šla sem iskat službo. Na lističu-je. bilo zapisano; Gostilna XY Šiška.. Dolgo sem iskala, nazadnje,sem dobila to gostilno, Gospej sem' bila všeč, gospodu sem se zdela prešibka. Takrat mi je bilo: zelo ■ •žal.. Pozneje sein.'pa,videla, da je bila zame prava sreča,,da me niso sprejeli, .- •: . '■•'' .Tavala sem po mestu do popoldneva, skrbelo me je, kam bom šla spit: Ko. šem ..prišla k Zmajskemu mostu, zigledam neko žensko, ki je čistila izložbo. Imela je ielo prijazen pogled in .simpatična mi je.bila. Vjirasala sem jo, ali ji ni znano,, da bi bila ■;. kje iaka šola; ki-bi se .mogla v nji kaj 'več naučiti. Drugega .rili ni odgovorila, kakor .da :[j.e..ve-ničesar. Vprašam ponovno, ali ni. v tem mestu-kakega prenočišča-za-.po štena'dekleta, ki pridejo v mesto služit. Pokazala mi je proti zavodu 'Sv.. Mart'e..-na-.'r'avnost Žez -most. Tako sem, dobila vsaj'prenö.tiSco. :Tam' sd,bile yečinoma..starejše -lanharice. .Malo postrani so-me gledale, češ, zopet ena, ki bo nam odjedala kruh.'; . Žvečer me je voditeljica peljala z drugimi v prvo nadstro'pje v ,veliko "sobo, 'pojitibtio bolniški. Odkazala mi je posteljo. Polog mene. je imela posteljo prav simpatična starejša kuharica! Pripovedovala mi je razne zaniinivosti, pozneje mi je tuđi po mestu razkazovala stvari, ki jih nisem prej pozriala. Zdelo se ini je, da je podobna nioji .mami. Prav kmalu sem se seznanila z neko deklico, ki je stanovala v tej hiši pri neki
■	starejši ženi; -Hodila je v Krištofov zavod v šolo, mnogo se je'morala učiti. Ker me
-	je šola zelo zanimala, sva.se imeli veliko pogovarjati. Tožila mi je, da dostikra-L nima denarja za zvezke in tudi za-hrano da dobi zelo sk'ro'men deiiar. Med drugim mi'je pripovedovala, da je doma iz Cerknice. Povedala mi je tudi, da jo vzdržuje
. n,eka sestra, ki je;v inestu -i-'službi kot kuharica. .Najino prijateljstvo se je .pa še utrdilo, ko sem ji povedala, da je bil moj brat med vojno kot vojak v Cerknici. Takoj . se-je sponinila mojega rodbinskega imena, ki ga je že večkrat slišala. «Ta človeki» ..Je rekla, «je bil pri-nas zelo dom.ač, vojakov.smo se sicer bali, ali.tega Franca.smo imeli radi, ker je bil tako miren in obziren človek.» Pripdvedovati söm ji morala, kje je sedaj in kako se mu godi.	.	-■	■ ".. -.■ ,■■,
Povabila me je večkrat v njih kuhinjo, kjer se je-morala učiti tudi čez-dan^pri .petrolejki. .Okno je bilo na dvorišče v, zid. Razka-zovala mi je knjige. Želela še ni, se učiti, učiti. Šla sem poizvedovat, kje bi bila tudi zame primerna-šola. Obiskala sem .. .tudi Krištofov zavod na Domobranski cesti. Gospod profesor'se je sicer, nialo na-
■	'smchjiil, ali rekel je; «Prav radi vas.sprejmemo, saino če boste mogli plačevaiti, ker -..šolnine je toliko.» "V' nadi, da se mi že kaj posreči,-sem šla. poizvedovat đaljć.'Bila -. senl lia nekem drugem trgovskem tečaju. -In- v Gospodinjski šoli pri nun.alu Zelo.:sem
bila razočarana, ko nii je šolska sestra povedala, da morajo gojenke tega tečaja imeti vse posteljno perilo same'in da morajo mesečno plačevati 900 din- za vso preškrbo: .in šolnino. Obupana sem šla proti zavodu Sv. Marte." Tako sem'y dveh tednih spo; .zria-la^ kako nedosegljivo je ;2nahje in šolanje za re\Tiega človeka..-	. ' . -- "
,-' - . Vso nešrečo'sem razodela-svoji, kolesci v'zavodu Sv. Marte. Pisale sVä -s.fcupno
■	radjemu:bratu, ki je imel takrat službo v Beogradu v nekem hotelu- Po poklicu j-e ,-bii. sicer kamnosek, ker se je pa. zelo lahko učil, je-obvladal-že štiri .t.ui.& jezike-i.n y .-.-tej.; službi je imel opravka s tujci. Še vedno sein .upala, da mi;bo .on priponiogal do
-	kake' šdle, kalipr mi je že večkrat obljubil. Odpisal.irii je.takole: . : ■ . •- '. -
; ■. «Veseli m6, da se zanimaš za izobrazbo;'Bad ti, bo'm pomagal, sedaj-,pa šem malo bolj resno bolan, upam,- da bo kmalu bolje., Vm, draga sestra,» mi je pisal med drugim «posledica svetovne vojne je moja bolezen. Odkar sem prišel iit'vojne,-čutim, '. da nisem zdrav. S tem se tolažim, -da'nisern bolan. sam. -Nešteto nas. je, jiä jaz .sem do sedaj lahkg delal, drugim je š'e huje, so 'brez roke ali noge, nekateri so celo slepi.
.Obsojeni so na Čakanje malenkostne invalidnine. Le to mi-da misliti}»-je .pisal dalje; ■ «zakaj snio se prav .za prav boriM. Težko je "to razmišljati, ne pridem do pravi-h-za-kljuckoy.» Na koncu je še pristavil «Piši mi prihodnjič kaj, l?:ako ti misliš p tem, •ker me z.anima.»	•	•."	. . . ■
.Nisem imela takrat prave razlage o svetovni vojni. .Ali sovražila .sem vse, kar .-.-je^naredilo. Ijndi tako nesrečne! Mama nas je vedno učila:. «Otroci, ne storite niko-'iriilr kaj.-takega, kar ne želite, da bi vafn drugi storili,» ali pa: «Ne silite naprej, ako ■vidite, da bi nekdo drugi rad stopil.» Tu so bile pa take nesreče. Sovražila sem toliko, 'bolj, ker sem ljubila svoje: brate., Starej.ši je padel v Galiciji. Ta je bolebal in tako m^o sva bila, skupaj. Po svetovni vojni je prišel domov. Širile so se govorice^', da . bod.p,Italijani zasedli naše- ozemlje in da bodo vse fante poklicali v italijansko redno , ■ :-v'öjsko',. Fantje so se tega, zbali, zato jih'je večina zbežala čez mejo ,-v Jvigoslavijo"; . Saanp tri dni ,]"e bil doma med nami. Želela sem ga. videti,- zgodilo se:, je pa.^čisto-, ,đr.ugače.	.	■ .	, ■ ■ . ;
V .'...■, Y tem času se mi je nudila -neka služba, ki je ni hotela- Sprejeti nobena' druga. -H(>bila'.šem:jo,-pa nisem mogla dolgo "zdržali- Domov .sem pisala, da nii'ia enkrat, iii. treba pisati, doliler ne dobim stalnega mesta. Minil je mesec' dni, ko .nisein nič-pisala domov. Kaj pa naj bi pisala, dobrega nisem mogla, slabega niseni hotela. Ko po -tolikem času zopet pišem, dobim takoj nazaj dopisnico polno očitkov. Zakaj ne . -.jSigeml "Nišo mi" vedeli kam sp.oročiti. «Umrl je naš Franc, v Ljubljani, si, .pa nisi šla -' niti za-pogrebom!» Prišel je iz Beograda v Ljubljano ter se -zdravil deset dni v bol^ . nišnici, eiiajšti dan pa je podlegel. Na dopisnici je bil naslov moje s-vakinje. .Tekla' sem k njej z dopisnico v roki. Dobila sem jo š petletno hčerkico. .Srce se mi je, trgalo pri pogledu na vojno vdovo in siroto, sedaj brez vsake zaščite ali podpore. Sklenila, .•sem jima pomagati, kolikor mi bo moja blagajna dopuščala.	' . ■
Tako" je svetovna vojna ugrabila moji svakinji moža, njeni hčerki očeta, staršem " sina, 'meni že drugega brata. Ostala sem sama v tem mestu, brez človeka, ki bi mi
-	"pomagal do izobra"zbe. To je moja zgodba.
• , - - Danes se še-vedno ne godi bolje dekletom,, ki prihajajo v mesto; Vse življenje ostanejo navadne služkinje. Le slučajna sreča privede katero do višje izobrazbe. Veliko govorijo ih pišejo o vzgoji in izobrazbi naših, deklet. Toda še vedno ni nič na- . rejenega:. Še vedno ni' obvezne, brezplačne šole za dekleta, ki prihajajo v mesto, ,v , .»adi, da se bodo naučile stvari, ki jih rabijo za življenje." Sedanje "gospodinjske šole , / so. za ta delleta nedosegljive, ker ,so predrage. Večina jih sicer pride v mesto, da" slu-, žijo kruh š"ebi in svojim, toda dostikrat niso iziičene za nobeno delo in za te reve ni' ničesat Nujno potrebna je, da! bi imela dekleta tudi teoretsko podlago. Dekl^; ki' pride.-v mesto, naj bi poleg .svoje službe obiskovalo tudi'šo1q vsaj enkrat na teden v. . popoldanskih urah. Dobro izučena služkinja je lahko prava sreča za göspodinj.itv'6." -, Se: bolj-pa je potrebna izučena služkinja, pri družinah z otroki, kjer! večkrat nado- . ,:mešča mater"in vzgojiteljico. Delo služkinje pa je tudi nekaka priprava :za bo- ■ dočo mater in vzgojiteljico lastnih otrok. Res Je, "da je za dekle velike koristi-,; alco . " pride v đ,obro hišo v službo. Tam dobi res nekaj prakse v delu, pri kuhi in V vodstvu" ".gospodinjstva,. Toda vsaka np pride k taki "gospodinji, ki bi jO ućila. Gospodinje ho-:"-čejo -po yecini že ižučeiiih služkinj, Tudi plača se ravna po znanju. Poleg tega:.jia je . ; liidi treba bodočim gospodinjam in maleram duševne izobrazbe. Tukaj srno na mkvi,' toSki. ,Zato je nujno,potrebna šola, ki bi dekjcta strokovno izučila in jih dvignila na'. .
-	.višjo kulturno stopnjo. Saj imajo tudi drugi poklici „obrtno nadaljevahae .šolei.freb'a:' "Tji .bilo dati "d«klcfoin v. tej -šoli nekaj več splošne izobrazbe in potreben-.bi bil tudi. pout kakega tujega" jezika, v naših krajih najbolje nemščine.' Razen" toga pa bi-še'"
•morale, dekleta naučiti tudi neka) o splošni higieni in še posebno o negi in prehrani otrok: To je tem bolj -\'ažno, ker g-rejo dekleta deloma nazaj na svoje.domove in--se-tam poroče. A le izobražene bi bila zmožne, jpravihio-vzgajati svoje otroke v zdravV '
• .; , . "L • . ' ■"'.;"■■'■ ...".'m
in krepke ljudi: Bogatim.-je to razmeroma lahko: kamor gredo, imajo odprta vrata in ima-jo potrebna "sredstva, da se" izobrazijo. Za reviie pa,-ki imajo mogoče dober talent^ denarja pa ne, ni ničesar. .Tudi oblast bi morala posvečati Lemu vpirašanju " vež pažnje." VeČina.deklet si'.izobrazbe želi. In izobrazba bi dekleta tudi obvarovala. ..zapeljevanja, manj slnžkinj.bi postalQ nezakonskih mater, manj bi jih zapadlo prostituciji. Vsa javmost obsoja te reve, da bi pa kdo pomagal dekletom" in bi kdo .preprečil, da se to dogaja, tega ni. Izpbraizba tudi preprostih, nadarjenih deklet je ITkega pomena.tudi za yes narod in državo. Vidi se, da. pri naših zakonih-ne sodelujejo ženske, ki bi mislile tudi nä malega, človeka, ki si sam ne more pomagati. Boriti -se moramo v naših organizacijah in preko njih izbojevati, prepotrebno "šplo: V tem • , nas pa morajo podpreti vse zavedne žene.	. .•."	■
Zahteya francoskih žen po volilni prayici
Kakor jugoslovanske;.' tudi francoske žene nimajo političnih pravic. -Toda .mnogo bolj zavedno in odločno kakor me se borijo zanje.	. ' . "	.. _
Pred kratkim so francoske žene ponovno predložile svojo zahtevo po aktivni in pasivni, volilni'pravici. Da tudi javnosti dokažejo upravičenost svojih .zahteVj so. prirejale predavanja ter se pridno 230slüzovale tiska.	.	_	. ' ,
Pri tej .agitaciji je bilo njihovo najmočnejše sredstvo borba proti visokim, cenaih živil in "industrijskih izdelkov, skratka: borba proti draginji. Žena je kot mati jedro in , moč naroda, toda tam, kjer vodijo gospodarsko politiko^ od katere je odvisno uspevanje in-zdravje njenih otrok — tam ona-nima soodločujoče besede. Zato so danes cene take, da množici ni mogoče nakupiti niti najpotrebnejšega.-Matere in gospodinje, ki vsak dan. hodijo-na Lrg in kupujejo hrano za vso družino, v odboru za. nadzorstvo cen niso zasto-■pane. In oiie l^i ne videle, kakor sedanji'člani odbora, le številke cen, temveč bi .videle Ludi prđzne sklede in lačne otroke. Kavno žene' najbolj poznajo vprašanja, ki jih je , treba rešiti: vprašanja prehrane, higiene, socialnega skrbstva in mnoge druge Stvaz'i, .ki • se danes.rešujejo brez njih.. A same si ne morejo pmagati. Nimajo orožja. Nimajo voMlne pravice, niso članice zakonodajnih odborov, mestnih svetov itd.
Trgovke in "obrtnice poznajo svöjo obrt tako dobro kakor moški, niti carinske takse, niti valute in devize, niti prevoz jim ne delajo preglavic...Uradnice- raznih-podjetij vrle. vsakovrstna dela, Tolijo svoje zastopnice v sindikate, plačujejo. najrazličnejše-socialne-dajatve. Mati, ki zbira s sinom ali bČerjo poklic, mora dobro poznati razne pokli'ce, da more svetovati: tu je že vse polno, le tam je še nekaj izgleiia na uspeh. Ona iivideva prenapolnjen ost visokih šol in nerealnost visokošolskega študija ter zahteva nove strokovne šole. Žene, ki jim ni mesta v državnik in mestnih socialnih uradih in zkvodihj same zbirajo sredstva, ustanavljajo in vodijo najrazličnejše zavode,, ki jim država in vsa javnost priznavajo vzorno delovanje. Tako žene na vseh področjih javnega žitljenja dan za dnem dokazujejo upravičenost irl potrebo svojega soodločanja v javni upravi.".
Z 2i. letom" dobe moški volilno-pravico, medtem ko jo dekle.tom odrekajo, In vendar •je v tej starosti že zaposlenih na vodilnih mestih ,v raznih podjetjih 27'.o25 deklet, ki. plačujejo svojemu mestu primerne dayke, mbškib v teh-letih je pa le 4775.na...vodilnih-inestih.
' ■ ■ Š 24. letom se razmerje še bolj spremeni:'Nič manj kot 180.817 žen je že. v polpžaju • Šefa, medtem ko je moških istih let v takem' položaju.le 83.786. ' ' ' • • -"'' • • Z 29. leti imajo dekleta še vedno prednost:. 299.185 žensk teh let je na odgovornih mestih, moških pa le'286.298. . "	'
Danes, ko se francoska družba spreminja .s. stopnjevano hitrostjo, ko je prehitela " .cela stoletja razvoja, je državljanski in .politični položaj Francozinje še isti kot v Napo-■ leonovem času.	.
148-".,.
: Res je sicer, v juliju 1936'. leta izglasovala poslanska zbornica a večino 500 glasov • in trez nasprotovanja popolno politično enakopravnost žen z a^tivjio in pa:sivno volilno ' pravico. Toda zakon-že ni nikdar prišel pred senat.
Obratno pa je marca 1937. leta senat pripravil načrt zakona, ki bi poročeni ženi dal delno poslovno sposobnost; ta pa ni nikdar prišel- pred poslansko zbornico in so ga končno menda pozabili.	: .
Enako kakor v političnem je žena zapostavljeiia tudi v socialnem oziru. Koncem preteklega leta sta senat in poslanska zbornica končno odbila predlog, po katerem se lahko smatra soprogo trgovca kot njegovo sodelavko, ki je plačana od svojega moža.
" Tudi načrti večine delavskih kolektivnih pogodb predvidevajo razliko med plačami delavcev in delavk, kar je neopravičljivo glede kakovosti in količine ženinega dela. .
Prav tako žen ne sprejemajo v upravne svete mestnih irt državnih zavetišč, domov za zapuščene otroke in podobnih zavodov.
Dalo .bi se našteti äe mnogo takih krivic, ki so tem bolj nedosledne, ker srečujete po pariških visokih šolah in univerzah znanstvenice in predavateljice, na sodiščih odvetnice, v-najrazličnejšilT. laboratorijih, tovarnah, muzejih in zavetiščih pa inženerke, ki v ničemer ne zaostajajo za svojimi moškimi tovariši;	' ■
Z zanimanjem in simpatijami spremljamo borbo francoskih žen za politično enako pravnost. In to tem bolj, ker moremo ob velikem vplivu francoske zakonodaje in francoske kulture na del naše zakonodaje in kulture videti naravnost, vzročno zvezo med njihovo in našo brezpravnostjo in lahko pričakujenio, da bo vsako izboljšanje njihovega-položaja izboljšalo tudi naš položaj — seveda ako se bomo tudi same borile zanj.
Anketa o ženski Tolilni pravici
(Odgovore na ankete-bomo objavljali ne glede na to, ali se z njimi strinjamo ali ite. in .zanje
ne odgovarjamo.)
.	■	X.
Zelo dobra zamisel uprave Vaäega lista je bila, da je pozvala žene, naj se javijo, glede volilne pravice. — Še veliko boljŠ ukrep bi pa bil, da bi uprava «Ženskega Sveta» sestavila spomenico,. kakor je omenila v aprilski številki ga. Minka ICrofta. Popolnoma se strinjam z njeno izjavo. — Začeti bi se moralo s Sirokopotezno akcijo. Se stavil bi se naj poseben odbor, .v katerega bi se pritegnilo iz vsakega večjega kraja po eno ženo, ki .je pripravljena pobirati v svojem kraju in okoliäu podpise za spomenico, ki bi se naj predložila kraljevski vladi. — Edino na ta način bomo dosegle to, kar nam po človeških in državljanskih pravicah pripada. Začeti moramo ž dejanji. Pojasnjevanj, zakaj hočemo inieti volilno pravico, ni treba več, ker so v dopisih, ki so bili objavljeni do sedaj, tako izčrpno utemeljene zahteve, da so potrebna le še dejanja.
Učiteljica.
Poročila in kritiice
Za sodalni in kulturni dvig našega ženstva. Ce je občni zbor podoba organizacije, v okviru katere se vrši, tedaj lahko trdimo, da more biti banovinska Ženska zveza povsem zadovoljna. Morda še bolj Itakor. prejšnji', je .bil zadnji' občni zbor, ki se je vrSil dne 15. maja 1.1. v Ljubljani, izraz bogatega notranjega" življenja te organizacije. Nič zastoja, nič okorelosti, marveč razgibana pestrost, vseskozi usmerjeno v sodobno življenje nam je pokazal potek zborovanja.
Že uvodne bgsede predsednice ge. Govi?karjeve, s katerimi je nakratko nakazala , dogodke v Zvezi in smer delovanja, pričajo, kako plodovito, a tudi kako potrebno je delo organizacije. Saj je sprejela v svoj program, ki ga tudi v resnici izvaja, borbo za socialno in politično pravičnost, ki je odprla žiroko polje udejstvovanja. Predmet nje-.
.149
nega skrbstva je bila zlasti žena kot poklicna delavka in mati. A skozi vse to delo se je kakor živa ognjena nit vilo prikrito stremljenje — ker so ni smelo preglasno izražati — stremljenje po miru, sporazumu, splošnem sodelovanju doma in med narodi, stremljenje in želja, da bi svet vsakomur pustil in dal, kar mu v prvi vrsti gre: njegovo materino besedo in pradavno lastnino njegovih dedov ih pradedov. Danes bo zopet naša organizirana iena prva, ki bo stopila na branik svoje domovine . . .
Poročila organizačnili delavk so pokazala, da naäa žena upravičeno zahteva državljansko enakopravnost z možem, saj se njeno delo prav lahko meri z moškim. Samostojno, ne oziraje se na levo in desno, je Ženska zveza zasledovala dogodke in priskočila na pomoč, kjer je bilo potrebno. Največ prizadevanja je posvetila akciji za zvišanje pre jemkov javnim nameščencem, za vrnitev rodbinskih doklad za ženo in otroke ter za polne draginjske doklade poročenim ženam — poklicnim delavkam. Kot posebno socialno dolžnost je smatrala Ženska zveza, da se zavzame po svojili močeh za spopolnitev ljubljanske deželne bolnice in ureditev obupnih razmer, ki vladajo tam zaradi pomanjkanja sredstev. Spomenico, ki jo je predložila Ženska zveza, je podpisalo še trideset socialnih, kulturnih in humanitarnih organizacij, in dosegla je vsaj delen uspeh. Velik moralen, pa tudi materialen uspeh je dosegla Ženska zveza z razstavo likovnih umetnic Male ženske zveze, ki pomenja lepo manifestacijo.našega prijateljstva s češkoslovaškimi sestrami. Ker se snuje nov državljanski zakon za Jugoslavijo, je skupina žen proučila osnutek ter stavila predloge o spremembah v rodbinskem, dednem in ženitnem pravu. Naše žene pa tudi niso pozabile najbednejših, to je revnih otrok: organizirale so zbiranje otroškega perila in obleke, da pomagajo najpotrebnejšim.
Poročilo o štiridesetih prireditvah in intervencijah priča, da sega delo in zanimanje Ženske zveze na vsa področja našega socialnega in kulturnega življenja.
Delo Ženske zveze je razdeljeno po posebnih oddelkih, kjer posamezne skupine žen proučujejo važnejša vprašanja sodobnega življenja. Tako nam poročilo tiskovnega odseka kaže svoje prizadevanje, vplivati na javno mnenje, zlasti v kolikor je to mogoče s tiskom, glede vseh vprašanj, zlasti pa onih, ki se nanašajo na ženo in na javno moralo. Gospo-dinjsko-gospodarski odsek dokazuje, da more biLi tudi ta panoga drušvtenega življenja na višku. Žene v tem odseku hočejo pokazati pomen gospodinjstva v okviru narodnega gospodarstva ter priboriti gospodinjam položaj poklicnih delavk. Posebno pažnjo posvečajo gospodinjskemu šolstvu, ki nujno terja reformo. Razgiban je tudi odsek za zaščito otrok, ki ima nalogo proučevati položaj otrok doma in po .svetu ter sodeluje z organizacijami, ki se posebno bavijo s temi vprašanji.
Mnogo misli in želja se je mudilo tudi pri sestrah za našimi mejami;. . .
Del letošnjega zborovanja je bil posvečen gospodinjskim vprašanjem, o katerih sta govorila oba referata, ki sta se ukvarjala z možnostjo zbolj,šanja izobrazbe gospodinjskih pomočnic. V zvezi s tem vprašanjem so bili sprejeti primerni predlogi.
Resolucije, ki so bile iznesene večinoma na predlog različnih včlanjenih društev, pričajo o pestrem snovanju teh edinic. Tako je predlagala Zveza gospodinj zaščito rodbine, ki naj se izvede s primernimi narodnogospodarskimi ukrepi. Zveza gosp. pomočnic se je zavzemala v zvezi s svojim referatom predvsem za primerno strokovno izobazbo pomočnic. V svrho zaščite mater naj se uvede obvezno ljudsko zavarovanje za starost. Na pristojna mesta so bile odposlane tudi spomenice z zathevo po razširjenju in spopol-nitvi splošne in ženske bolnišnice, po ustanovitvi azila za noseče žene, po preureditvi enega dela Delavskega doma v zavetišče za ženske, ki niso nikjer zavarovane in nimajo drugod zavetja. Prav tako je bila poudarjena'tudi potreba po .ustanovitvi zavetišča za otroke v predšolski dobi.
V novi odbor so bile izvoljene: Mira Engelman za predsenico, Pavla Hočevar, Anica Gogola, Minka Gašperlin, Fran ja Rabšek, Erna Muser, Nika Taufer. Dosedanjo predsednico go. Govekarjeva je občni zbor v znak hvaležnosti za njeno požrtvovalno delo z navdušenjem izvolil za častno predsednico banovinske Ženske zveze, se ima za
.150
svoje plodovito delo in za svoj razmah zahvaliti v največji meri njej. Štiri leta, odkar je ga. Govekarjeva vodila Žensko zvezo, so bila tako plodna, da zasluži v polni meri to .skromno priznanje. Ona ni bila predsednica samo po imenu, marveč se je zavedala svojega položaja in ga tudi obvladala. Bila je pri stvari z vso dušo, s spoznanjem in čustvom. Njena mladostna živahnost, njen zanos, ki ga često iščemo zaman celo pri mlajži generaciji, je dajal naSemu ženskemu delu značaj posebne razgibanosti. Naäe žene se zavedajo, kako jim je njen zanos potreben pri njih delu, zato jo žele äe nadalje v svoji sredi.
A. V.
Obzornik
Mednarodne ženske konference v Marseillu se je udeležilo 500 delegatk iz mnogih držav. Med njimi je bilo 50 Čehoslovakinj, od katerih so tri tudi javno govorile. Častnemu odboru pripadajo za Češkoslovaško dr. Alice Masarykovä, senatorka F. Pla-minkova, Lola Hanouškova, Gertmda Baer in J.Wurmova. Zastopana je bila tudi Jugoslavija. Konferenca za obrambo miru se je vršila pod geslom «Etika v mednarodnih odnošajih».
Izgnana žurnalistka. 12. V. je prispela v "VTarszawo Marija Mencinska, dopisnica znanega poljskega lista «Kurier Warszawski». Bila je 12 let poročevalka tega lista v Berlinu, odkoder pa je bila pred kratkim izgnana. Na kolodvoru so se poslovili od nje njeni kolegi, inozemski žurnalisti in člani diplomatskega zbora.
Moravsko-šleske žene so ustanovile v jubilejnem letu češkoslovaške republike Masarvkov sklad za podporo znanstvenih del na polju ženskih interesov v zahvalo znanosti, ki v Masarykovom duhu ceni ženino delo v družini, poklicu in narodu. Do prve obletnice smrti predsednika-osvoboditclja hočejo zbrati .sklad, iz katerega bodo vsako leto na dan Masarykove smrti nagradile znanstveno delo, ki je imelo odličen vpliv na delo moravsko-šleskih žen.
Razdedinjene družine je skoraj v vseh evropskih državah nemogoče, tudi pri nas. Oče oziroma mož, ki je za časa življenja dolžan vzdrževati rodbino, mora ženi in otrokom tudi ob smrLi zapustiti takoiinenovan dolžni delež. Na Škotskem, recimo, sme zapušče-valec svobodno razpolagati samo s tretjino imetja. Tretjina gre ženi, tretjina otrokom, in podobno je tudi v drugih angleških doniinijonih. Le v Angliji sami še vedno sme ob smrti zapustiti premoženje svobodno, komur hoče, tudi če s tem odtegne rodbini vsako možnost obstoja. Proti temu je bilo že več zakonskili predlogov. Pred kratkim je bil končno sprejet četrti tak predlog v poslaniški zbornici, ki bo sedaj šel pred seuat. Sedanji predlog ne določa, koliki del premoženja mora biti zapuščen sorodnikom. Določa pa, da sme vdova, vdovec, neporočena hči, nedorasel sin aH sin, ki ni delazmožen, tekom štirih mesecev po razdedinjenju zaprositi sodišče za spremembo oporoke. In sodišče lahko po presoji položaja določi, da se znesek, do polovice zapuščine, ako gre za vdovo ali vdovca, in do dveh tretjin, ako gre za otroka, prisodi razdedinjenim sorodnikom. Predlog je zelo previden in polovičen in pričakujejo, da bo povzročil mnogo pravdanja. Vendar so ga pozdravili soglasno kot vsaj začetek prepotrebne spremembe. Nihče ni glasoval proti njemu. Ob sprejetju niso čestitali le predlagatelju, temveč tudi članici parlamenta gdč. Rathbone, ki je podoben predlog že pred sedmimi leti prinesla pred parlament, a ni uspela z njim. Od tedaj se ni nehala boriti za kako tako spremembo zakona. Izjavila je, da se čuli kot prababica sprejetega predloga. — Upati je, da bo predlog šel gladko skozi lordsko zbornico in stopil eno leto po sprejetju v veljavo.
Izgubljeni otroci. V vsakem mestu se dogaja, da se otroci izgube, v velemestu pa ie posebej. Razen tega pridejo v velemesta tudi otroci potepuhi z dežele. Zato imajo 1'elika mosta posebne zavode za take otroke. V Pragi je na policijski direkciji centrala za zbiranje izgubljenili otrok. Večinoma pridejo starši kmalu ponje. Ako pa ne pridejo do 11. ure zvečer, jih oddajo začasno v občinsko deško zavetišče na Smychovu. Toda
.151
niso vsi otroci «izgubljeni».. Precej jih je med njimi takih, ki imajo bolezensko poželenje po potepanju in uhajajo.tudi iz dobrih rodbinskih razmer, brež posebnega vzroka. Potem pa so tu seveda tudi otroci, katerih rodbinske razmere so krive, da so zbežah od doma. So slaboumni, so berački, niladi krošnjarji itd. Včasih so po tn tedne na poti, preden pridejo v Prago. Navadno so sicer dobl-o hranjeni, ali skoraj goli m neverjetno, umazani. 1937 leta so oddali v ta dečji dom +10 otrok in sicer 238 dečkov m 172 deklic 125 jih je bilo izven Prage, +2 jih je bilo beračkoy, .5 krošnjarjev, 128 otrok star-■ šev,'ki niso imeli stalnega bivaliSča. Pri več kot 200. otrocih so bile i^^povedi tako nejasne, da so jih obdi-žali nekaj časa v domu, potem pa jih oddali v vzgojo skrbno izbra-niin družinam.
Položaj bolniških sester v Angliji nikakor ni dober in posledica je, da jih;sedaj povsod primanjkuje. Vzroke jasno razlaga spomenica Britskega zdravniškega dmžtva. Delovni čas je predolg, disciplina pretrda, preveč se bolničarkam odrekajo pravice, ki jih uživajo žene v drugih poklicih. Dokler se položaj ne popravi, bo najbrže äe naprej primanjkovalo kandidatinj. Med predlogi zdravniškega druätva so sledeči: delovni čas bolničark naj ne traja več ko 96 ur v dveh tednih, vsak teden naj imajo en prost dan m pravico, da odidejo po končanem delu iz bolnice.. Družtvo predlaga tudi predhodne te čaje ža dekleta, med 15.. in 18. letom.	'	■ .
Razstava del katoHških žen» V razstavni dvorani Čc8ke Delovne «veze v Pragi, je bila otvorjena dne 15. V. razstava «Delo sodobnih katoliških žen v Coäkoslovaäki.« Prireja jo Zveza katoliških žen in deklet. Otvorila je razstavo predsednica zveze ga!. H. Svobodovä. O pomenu razstave in posameznih razstavljenih predmetov pa je govorila pisateljica B. Dlouha. Razstava, je uvod v kongres, ki ga bo priredila Zveza 4,—6. VI., in v katere okviru bo. 4. junija otvorjena v Praäkem muzeju razstava umetne obrti in novih cerkvenih vezenin.
Važen zakonski predlog, ki ga je predložila angleškemu parlamentu Miss Eilen Wilkinson (delavska stranka), je bil pred kratkim sprejet .v spodnji zbornici. G.ro za ureditev kupovanja na obroke, ki je v Angliji.še bolj razširjeno kakor pri nas. Zakon ho: če oneinogočiti navado nekaterih prodajalcev, da ob najmanjši zamudi zasežejo na obroke prodani predmet, čeprav je bil mogoče že skoraj ves plačan. Po tem zakonu bo kupova-lec imel pravico, odstopiti od pogodbe, ako .vrne predmet in plača tretjino kupnine .(do--siej sploh ni smel odpovedati pogodbe) in onemogoča prodajalcu, da zaseže prodani predmet, ako je že bila plačana ena tretjina kupnine.
Pravice žensk v Združ. državah. Predsednik Roosevelt je odredil, da so ukinjene, vse določbe, ki so branile poročenim' ženam vstop v državne in javne službe. — , V državi New York so ženske dobile pravico, .biti porotnice pri porotnih sodiščih.
Smrt francoske pravnice in feministke.. Pred kratkim je umrla v starosti 64 let tudi izven Francije znana francoska feministka in pravnica Marie Perone: Od 1. 1907. je bila članica pariške odvetniške zbornice. Bila je ena; prvih francoskih odvetnic in sploh prva, ki je govorila pred porotnim sodiščem. Bila je vneta pobornica za žensko enakopravnost, posebno za volilno pravico. V tem boju ni doživela uspeha. Več ga je dosegla na strokovnem polju. Zanimala se je posebno za moderno zakonodajo za zaščko zapuščene in kriminalne mladine ter za nezakonske otroke. Uvedba mladinskih sodišč v Francijo je predvsem njena zasluga. Mnogo je tudi pisala. Njena knjiga «Pravni položaj nezakonskega otroka» velja .za klasično delo.
Nov ženski rekord. Francoska letalka Elizabeta Lion je odletela v petek 15. V. ob pol enajstih iz Istres-a in pristala v nedeljo, 15. V. ob pol sedmih zjutraj v Abradamu severno Perzijskega zaliva. Preletela je progo 4300 km in s tem postavila'nov svetovni rekord za žene za let v daljavo. (Doslej je bila najdaljša proga za žene 3939 km, ki jih je preletela ponesrečena Amelija .Earhart.)
.152
Cenjenim gg. naročnicam!
Na novo prijavljenim naročnicain pošljemo eno samo številko s položnico. Nadaljnje pošiljanje lista sledi po prejemu prvega obroka naročnine. Prisiljene
smo uvesti tako postopanje vsled neprijetnih izkušenj.
*
letna naročnina „ŽENSKEGA SVETA" znaša din 64—, same priloge stanejo din » sam list s prilogo „\aš dom" din	letno. Naročnina se
lahko plača v poljutnik obrokih, toda vedno napre|. Vsakemu obroku je dodati din 1*— za poštne stroške.
Redno lzha|an|e lista |e odvisno od rednega plačevanfa naroč« nine» n|egOT obstanelc pa od števila naročnic!
Kro|i se dobe samo tiste širine, ki je označena v listu. Pri naročilu je navesti številko modela in prsno širino; vse druge mere so nepotrebne.
Veliki kroj: obleka ali plašč od 14 leta dalje stane din 10*— mali kroj; otroška obleka, bluza, krilo, perilo stane din 6*—, ako ni v listu drugačne navedbe.
Denar za kroje je poslati z naročilom vred (lahko tudi v znamkah), sicer se naročilo ne izvrši. — Naročeni kroj se odpošlje tekom 8 dni.
Vsaka naročnica dobi na željo po en velik ali dva mala kroja na leto brezplačno; pogoj: poravnana tekoča naročnina. Brezplačni kroj se izbere izmed tistih, ki so v listu zaznamovani z zvezdico in se dobi le tista mera, ki je izrecno navedena za brezplačni kroj.
NaroČila za kroje modelov izven lista se ne sprejemajo. Prav tako se ne izvršujejo naročila za kroje na splošno, brez navedbe številke modela in prsne širine.
Vsako spremembo naslova je treba javiti takoj: poleg točnega novega naslova je navesti tudi stari naslov* Zvezki, ki se izgube po krivdi naročnice, se nadomestijo le proti plačilu.
K vsakemu vprašanju je dodati znamko za odgovor.
Ako izgubite položnico, ne reklamirajte je. V vsakem poštnem uradu dobite položnico, na katero napišete poleg našega naslova še številko našega pošt. ček. ručuna 14.004. S tem prihranite sebi in nam delo in stroške.
Za vsako novo naročnico, ki nam jo prijavite, dobite list za 3 mesece zastonj. Ta četrtletna noročnina se odobri na Vašem račimu takoj, ko nova naročnica plača
celoletno naročnino. Odobritev se izvrši brez posebnega obvestila.
*
Lista ne posojajte takim, ki si ga lahko naroče same, pač pa smatrajte v svojo dolžnost, da ga pokažete in priporočite vsaki svoji znanki.
Uprava.
laf, kako neprijeMn duh ima to pe-rilol V njM je te vonj po tlabem mila. limjto vmdar usmiljenje s svojim dragocenim perilom in perile ga z vedno jednako dobrim terpen-linovim milem Zlatorog, ki odpravi s svojo bele goslo peno vsako umazanijo. Z njim oprano perilo je belo kot sneg, mehko-voljno in prijetne duhteie.
TERPENTINOVO MIIO
Mlade matere,
ki pripravljate perilo za svojega novorojenčka, naročite si pri nas polo s 25 modeli in kroji za
vse perilo, ki ga potrebuje
novorojenćek *
Z naročilom pošljite din 5-—, lahko tudi v znamkah
Za vkiiavanje vsakovrstne^ sadja in sočivja Vam priporočamo lajboy zanesljive originalne
z varstveno znamko
najbolj pripravne in n
Weck^ove kozarce
jdobite v poljubni velikosti z vsem potrebnim priborom pri sledečih
v Ljubljani: Schneider & Verovšek in Avmst Agnola T Mariboru: Pinter & Lenard in Carl Lötz v Celju: Josip Jagodič v Ptuju: Anton Brenčič V slučaju potrebe zahtevajte ilustrovane cenike, ki so Vam brezplačno na razpolago
Deklišk^jerilo
Drobna knjižica Teliko Tsebine
modeli in kroji za deklice od 12—18 let. Posebno bogate priloge z risbami za vezenine, ki so uporabne tudi za okras otroških obleke in predpasnikov. Cena Din 6.—. Denar je poslati z naročilom vred