Katolišk cerkven Hat.
I/»st
V četertik 24. vcliciga serpana 1854.
Tečaj VMM.
Marija« Inč v tarnati.
Znamnje Matere Božje v B"kav«kcm srojzdu med Ljubljano in hiikrnv«.
V	tanini nori in viharni !"»el pn ;oj*du gostem sim. In zaiiUi v kraj ne\arni Poti prave ne dobim.
Nem in tje po «;ojzdu begam. Na pomoč (itni|iam /.e. — Kar <id daleč lam zagledam Žarke lučire svillč. In vesel«. zaupljivo k mali luciei hitim. Tam pomoči ljulic/.nji\o Zudobiti si /elim. In ilo kraju pridem kmalo. Tje do mile lučire.—• lilej, podobo tamkej /alu Najdem Hožje .Matere. — Pred ovenčano devico Sviti« lučiVa juri: Tak nebeško zdaj kraljico Duh pobo/.ni lil časti. Čudno milo vse prešine, Ciane tukaj mi serce. Iii bojeenost vsa mi zgine. Trudne noge zastoje. „Oj devica. tukaj v sili,
V	tanini noči najdem te. Tvoj obraz preserčno mili Tukaj mi v tolažbo je.
Ti dobrotljiva si mati. Vedno za - me tud skerbiš; kjer si ti, se ni mi bati, Me v nesrečo ne pustiš; O devica, sveti, sveti Tud v življenju noči mi, Daj v podobo tvojo zreli Iii v premile (i oči!w — ko zdihujem še k devici In zročujem se tako. !Vli prisije po tamnici Bleda lun ca če/, goro; Žarki njeni so svetili Dalje pot po gojzdu mi, Vendar sladki niso bili Kot device pred oči. Koj oblaki spet zakrili Žarke so mi lunice; Sviti prejšnji pa so lili Zmeraj bolj mi v sercice. In še vedno mi lijejo Sladkih rulov kapljice. Moc prerudno mi dajejo.
So nebe-ke iskrice! —	V Praprotnik.
Pismo sospod itilsionarja Laftiznrja iz ftoiiffu «iorka (26. jul. 1854j.
Hvaljen bodi Jezus Kristus! Preljubi moji prijatli! Prejmite priserčno po-
zdravljen je iz Amerike in nektere besedice o mojim popotvanju iz Kvrope.
V saboto S£0. maja popoldne ob II smo šli v Parizu z visokocastitim škofam v cerkev s. Iloka, kjer je bil v kapelici veliki zbor društva „za raz-š i r j a n j e ver e-: to društvo namreč podpčra uiiajne misione z molitvijo in denarjem, kakor Leopoldin-ska in Marijna družba na Avstrijanskim. Kilo je precej veliko ljudi zbranib: duhovnov in drugih, mož in žen. liili so tudi visokočastiti veliki škof Pariški z nekterimi korarji v duhovskim oblačilu; veliki škof so nagovor imeli, potem je eden zmed duhovnov pridigoval, potem so veliki škof nektere molitve molili in s sv. Hcšnjim Telesani blagoslov dali. Pač primerjcno je bilo to sv. opravilo posebno nam, ki smo se na težav no in nevarno pot proti Ameriki napravljali. se tisti večer ob H. smo jo iz Pariza odrinili po železnici. Ilrngo jutro nekoliko pred H. smo bili že v flrus.scl-nu, poglavitnim mestu v llelgii. Helgija je lepa, iu kar še veliko več velja, katoliška dežela. Tukaj v mestu se nismo utegnili dolgo muditi: samo škof so mašcvali, in mi smo per njih s. maši bili, potem smo šli spel po železnici v Antverpen, kamor smo še pred poldnem prišli. Antverpen jc ob reki, ki ji je »seIde ime, ima veliko zavetje, kjer zamorejo tudi nar veči ladijo ostajati; tukaj smo mogli čakati ladije, ktera nas bo v Ameriko peljala. Mesto jc veliko in bogato, ima nekaj čez 70,000 prcbivavcov, večidel katoličanov, 9 fara in veliko lepih cerkev, tudi nekaj moških iu ženskih samostanov. Jezuiti so tudi tukaj. Velika gotiška cerkev Matere Hožje je neizrečeno lepa in veličastna, zvonik jc prav visok; nekdaj je bila škofijska cerkev, zdaj pa tukaj ni škofa, ampak v bližnjim mestu Mchelnu je veliki škof (zdaj kardinal SlcrksJ. Lepo je v mestu viditi mnogo lepili velikih podob (štatevj Marije Device, — skoraj na vsakim voglu, zraven je velika svctilnica, kjer po noči luč gori. Tudi podobe Jezusa križ.iniga so prav pogosto po mestu. To je pač veselo za katoliškiga kristjana. — Kevni, posli iu sploh delavni ljudje nosijo tukaj večidel lesene čevlje (cokle), ki so iz terdiga lesa prav lično izrezani; po šlacuiiah jih je na kupe na prodaj. Častitljivi škof so šli precej v sredo 24. z enim duhovnam na parohrodu dalje, ker so zavoljo mnogih opravil želeli hitreji v Novi Jork priti. Potem, ko so bili za nas na drugi ladii prostor preskerbcli, in poskerbeli, de bi bili z vsim postrežem', kolikor je na ladii mogoče, so nas blagoslovili: vsi smo jih na parohrod spremili in se tam od njih poslovili. Naša ladija pa še dolgo ni šla, ker so še blago vanjo nakladali, in šc drugih popotnikov čakali.
Drago je na potu vse, denarja sc veliko potrebuje; dobrotljivi Bog pa tudi mnoge serca pobožnih kristjanov naklanja, de pridejo misionarjem v pomoč. Tako smo tudi mi v Antverpnu, precej ko so bili prečastitljivi škof odšli, v samostanu šol-skik sester (soeurs de Notre-Dame se imenujejo^ vsak dan opoldne in zvečer prav dobro hrano brez vsiga plačila dobivali. Bog naj poverne tavžentkrat tem dobrim dušam njih dobrote.
Desiravno nam v Antverpnu ni nič pomanko-valo, smo vender le grozno težko odhoda čakali, ker smo želeli berž ko berž v Ameriki biti. Se le v sredo pred binkošti 31. maja proti večeru smo stopili v ladijo. Tega dneva ne bom pozabil, ker sim morebiti zadnjikrat na suhim v Evropi stal. Ta dan smo prišli samo iz zavetja v reko, in tu smo bili še drugi dan zmeraj nepremakljivo; še le v petek ob ID zjutraj s.no jo odrinili in šli urno do mestica Vliessingeii-a. Tukaj je ladija ostala celo noč, zadnjikrat so mornarji mačka na dno vergli: odslej smo se peljali po dnevi in po noči. Ladija, na kteri smo se peljali, je amerikanska, velika in močna: vodnik je tudi Amerikanec, prijazen mož, slišal sim, de je katoličan. Vožnja po morju je dolgočasna, težavna in nevarna, in se nar bolj ravna po vetru. Če veter od praviga kraja in precej močno vleče, gre ladija urno in pokojno: če pa ni nič vetra, se pa ziblje in ziblje, pa nikamur ne pride. Ce je pa veter silno velik, tode nasproti piše, pa ladijo na napčno pot zažene. Potem takim je navadni čas vožnje iz Evrope v Novi Jork od 23 do 50 dni, časih pa tudi še čez 60 dni. Se ve de ladijc s soparam pridejo veliko hitreji, pa je tudi vožnja veliko dražji. Na naši ladii nas je bilo .se nekaj čez 200 ljudi. Bili so večidel Nemci, kmetje, delavci in rokodelci, možje, žene, mladenči, dekleta, otroci, ki so šli v Ameriko noviga prebi-vališa iskat. Sto in sto jih gre vsako leto iz Evrope v Ameriko, ker upajo tukaj ložji živeti, Ker je še dosti prostora prazniga in v nekterih krajih delavcov in rokodelcov permankuje. Zato jih gre vsako leto posebno iz tistih krajev Evrope, ki so močno z ljudmi natlačeni, toliko v Ameriko. Nekteri res tukej lahko žive, nekteri tudi obogate, velike jih pa strada, in bi radi nazaj šli, ko bi imeli s čim vožnjo plačati. Nekteri zmed teli ljudi, ki so hili z nami, so prav dobri katoličani; te je močno veselilo, de se katoliški duhovni z njimi vred na ladii peljejo. Marsikaj lepiga sim od njih zvedil. od ljudskik misionov na Nemškim, od suknje Jezusove v Trieru in veličastne slovesnosti ondi 1. IH44 itd. Z veliko žalostjo sim mogel še na ladii viditi, kako sovražnik naše sv. cerkve priložnosti iše. zmote med ljudi trositi, jih ob pravo vero per-praviti. Vodja ladije je delil brez plačila mnogo-verstnih nemških bukvic, časnikov in tudi nekaj bukev sv. pisma, se ve de popačenih, med Nemce. Nekoliko sim bral; o koliko zmot, kako krivično zabavljanje zoper katoliško cerkev! Vse to je od protestanske tako imenovane svetopisemske družbe v Novim Jorku. Vodja morebiti sam ne ve, kaj je delil, ker ne zna nič nemškiga.
Lahko je misliti, de smo vsi na ladii težko perčakovali na suho priti. Posebno ti, ki so spodaj v ladii stanovali, so imeli zadosti hudo, ker so bili močno natlačeni, ni bilo čistiga zraka, zraven tega vpitje otrok, vsaktere nesnažnosti. Nekteri so dolgo časa zmeraj ležali, posebno ženske zavoljo morske bolezni, ki pa ni nevarna in večidel malo časa terpi. Tudi zmed nas so jo nekteri precej
dolgo imeli in so mogli še po dnevu v postelji biti • le gospod Pirca, ki je v hiševanju dobro zurjen in nam je pri pripravljanju jedil v posebni prid bil, sem lotila; bil je vedno zdrav in vesel kakor doma. V zgornji stanici nas je bilo samo i O; pač smo se srečne imenovali v primeri proti unim siromakam pod nami. Dobrotljivi Bog nas tudi na morju ni pozabil, nam je dal vedno hladniga vremena, kar ie velika dobrota. Ko bi bila na morju taka vročina kot na suhim, kakošna bi bila voda'! Saj je bila že tako gorka in nečedna, de je človek skoraj ni smel pogledati, kadar jo je pil: jedila bi se bile morebiti tudi spridile per veliki vročini, bolezni bi bile morebiti se veči. Le malo dni že proti koncu je bila vročina precej velika; sicer je bilo zlo hladno, dostikrat tako merzlo, de sim še opoldne v plajšu zavit bil, kadar sim vne stal. Bog nas je obvaroval nevarniga viharja, nevarne bolezni in vsake velike nesreče; zmed toliko ljudi ni nobeden umeri na morju, nobeden ni bil na zadnje tako bolan, de bi ga bih mogli nesti ali peljati iz ladije. Ce pomislimo, de se je že veliko ladij na morju razbilo in z ljudmi vred potopilo, — že letas mesca februarja se je neka ladija, kakor sim slišal, z 250 ljudmi blizo Noviga Jorka potopila, in ravno 10 dni, preden smo mi prišli, spet neka druga ladija; — ce dalje pomislimo, de včasi veliko ljudi na ladii posebno za kolero ali vročino umerje, — de se včasi ladije še čez 60, tudi čez 80 dni po morju vlačijo, kadar imajo večidel nasprotni veter, moramo pač Bogu hvaležni biti, dc smo saj v šestih tednih srečno in zdravi na suho prišli.
V petek 14. julija smo prišli v zavetje blizo Noviga Jorka, drugi dan smo sc še nekoliko peljali, — ker zavetje je silno veliko - in smo okoli poldne do mesta prišli. Dva sva ostala na ladii pri svojih rečeh za čuvaja, druo-i so se podali v mesto iskat častitiga škofa, ki so nam obljubili nas tukaj počakati v samostanu lledemtori-stov. O k'ako je bilo moje scrce veselo, ko kmalo potem Ijubeznjivi škof sami pridejo na ladijo, nas z navadno priljudnostjo pozdravijo, nam v roko sežejo in pravijo, de so nas težko čakali, v velikih skerbeh bili zavoljo nas in so za nas molili!
Častitljivi škof so že od 9. junija tukaj, ker so imeli mnogo potrebnih opravil, potlej so pa še nas liotli počakati, de se vkup podamo v domačo škofijo. V tem so častitljivi škof 2krat zakrament sv. birme delili, vsako nedeljo pa večkrat pridigo-vali v nemškim in angleškim jeziku, eno nedeljo petkrat. Stanujejo v samostanu Rcdcmtoristov, jest tudi tukaj stanujem. Samostan je prav čeden, tudi cerkve ste lepe. Ena zraven samostana je posvečena v čast Jezusa Odrešenika sveta, druga, ki je skoraj pol ure od samostana, v čast sv. "Alfonza. Samostan in cerkve so še nove, pred 10 leti še ni bilo nič. Zdaj jc v tem samostanu 8 mašnikov, ki opravljajo lložjo službo v obeli cerkvah, in iinajo 15,000 katoličanov v duhovskih potrebah presker-beti, zraven pa še pogosto drugod zunaj mesta maševati in bolnike obiskovati. Večidel so Nemci, eden je iz Marskiga, tudi ti, ki niso na Nemškim doma, znajo nemško. Eden je Amerikanec, sin protestanškiga pastorja, ki še živi v Novim Jorku; vsi so še mladi in prav prijazni in goreči možje. Vodja tega samostana je O. ilelmpreclit, doma na Bavarskim.
Amerika se imenuje novi svet, zato ker se ni 400 let, kar je prebivavcam stariga sveta znana: pa je vender ob enim od Boga stvarjena, prebi-
vavci so otroci ravno tistiga Očeta v nebesih, so od Jezusa rešeni kot mi, so naši bratje in sestre. Sedajni prebivavci Amerike so pa ze večidel naseljeni Evropejci, le malo jih je še od nekdajnih Amerikancov. Med temi žive častitljivi škof Friderik Baraga let, in žele tudi med njimi umreti.
Novi Jork je nar veči mesto v Ameriki, in le 4 mesta v Evropi so veči. Ima pol milijona prebivavcov, okoli 80,000 je Nemcov. Katoličani, kterih je okoli 250,000, imajo le 28 cerkev. Tudi katoliški veliki škof tukaj stanujejo, visokočastiti gospod Janez Hughes (Hjus). katoličani so tukaj večidel lepiga zaderžanja, veliko jih gre vsak teden k sv. obhajilu, tudi mož in mladenčev. Xa ulicah v mestu me pogosto pozdravljajo s: Hvaljen bodi Jezus Kristus. Med tolikim številam prebivavcov je katoličanov Ie malo, sploh je nevera in hudobija v mestu velika. — Mesto Novi Jork je kaj lepo, posebno kar je bolj noviga, hiše sicer niso sploh močno visoke, kakor na Dunaju, pa so vender lepe, iz opeke, pa nič ometane, ampak le rudeče ali bevkasto pobarvane. Vročina je zdaj tukaj velika, veči kakor je na Kranjskim. Kolera je zdaj precej huda.
Če mi Hog zdravje da, bom iz Mišigana spet
pisal.
Prosim ponižno vse prijatle, de naj večkrat molijo za-me, posebno per sv. maši, de bi mi Gospod Hog potrebno gnado in pomoč dodelil, de ne bom ncpriden in len delavec v njegovim vinogradu; naj molijo tudi za našiga ljubiga škofa, de bi jim Hog še veliko let zdravje dodelil, naj molijo za novo školijo Mišigansko, de bi se v nji naša sv. vera zmeraj bolj uterdovalain razširjala. Desiravno je moje serce neizrečeno veselo, dc me je dobroti ji vi Hog v Ameriko perpeljal, vender Kranjske dežele ne bom nikoli pozabil; vsaki dan so moje misli zdaj v tem zdaj v unim kraju, zdaj per teh, zdaj per unili prijatlih. Ljubezen, če je kcršanska, ne more nikoli jen jati. Hog nam daj, de bi vsi v nebesa prišli, kjer se bomo vedno gledali in se še veliko bolj popolnama ljubili, in se v Hogu veselili vekomaj.
jflafi, — rednica svojiga otroka.
(kunec.)
Tretje in četerto naposled, česar kcršanska mati svojiga otroka vadi in uči, je delavnost in pa z der ž I j i vos t, ali pomankanje. Delati in terpeti, v teh dveh besedah je obsegano vse otrokovo življenje. Tvoj otrok si mora pozneje kruha služiti, morde v potu svojiga obraza; in lidor ne dela in se ne trudi, je len in zaničljiv ud človeške družbe. Ti moraš tedaj svojiga otroka za delavnost odreje-vati: to je pervo. In tvoj otrok mora pozneje veliko nadlog preterpeti, silne poželenja zaterati, svojim nagnjenjem kratiti, v ubožnosti živeti in brez nevošljivosti boga tej i h zraven sebe gledati. Zatoraj ga moraš zgodaj navajati puščanja, pogrešanja, prenašanja in zarekovanja: to je drugo. In tole drugo je tolikanj imenitno, de se ga otrok nikdar prezgodaj ne začne učiti, ker se ga skoraj nikdar ne zuči. — Pa kako boš začela, de se ho tvoj otrok obojiga vadil? Pervo delo otrokovo je igra: pusti ga toraj, naj se z igro ukvarja. Ali vender življenje ni igra, moč človekova si mora kaj gotoviga nameniti in namenjeno zveršiti. Zatoraj pa tudi zgodaj otroku ne pripušaj samo igrač, ampak daj mu kaj maliga cpravljati, kar njegove moči ne presega, de inu delo zoperno ne postane, če mu preveč
nakladaš. Zadosti je, če začetkama le kako četert ure dela, ali pa še ne. he po stopnicah se pride na verh, skakama je nevarno, ker lahko spodleti, in struna se tudi le počasi napenja. Kasneje je treba otroku v šolo hoditi, in njegovo delo je učenje. Dobro pazi, de se pridno uči, in vse na tanko o-pravlja. Ze zdaj mu zapomni: rKdor nc dela, naj tudi ne je, naj se tudi ne igra in ne raduje". Itazun učenja v šoli in za šolo, je pa zdaj že marsikteri opravek doma, kteri se lahko dečku, ali pa deklici opraviti da. Nikar ne prezeraj tega. Posebno pa, če si višjiga stanu, nikar ne misli, kakor de hi bili imenitni in bogati ljudje le zato na svetu, de bi jedli in pili, se lišpali in se veselili, nikakor ne. Delati in sicer stanovitno delati, je za vsaeiga človeka ne samo dobro, ampak naravnost potrebno, zakaj v tem obstoji zatajevanje svoje emernosti, uiehkužnosti in pa samopašne domišljije: in kdor Itoče med ljudmi živeti, se mora zatajevati: zatoraj se pa tega zatajevanja ne moreš ne ti znebiti, ne svojiga otroka ga oprostiti: kar pa mora biti, zgodaj preskerbi, de te noč prehitela ne bo!
Kar naposled z d er ž I j i v o s t, kratenje zadevlje, je otroka vadiš, kolikorkrat živimu ali razposajenimi! mirovati veliš. Mirovati pa mora, ne samo, dc si ti v miru, ampak holj zato, de se otrok vadi zatajevanja. Otroka vadiš zdcržljivosti, kolikorkrat mu kakšne želje ali prošnje ne spolniš: kolikorkrat mu igro popustiti, in delati zapoveš, iu ga naga-njaš, de naj pridno dela. Vadiš ga, če svojiga otroka nagovarjaš, de naj si to ali uno radovoljno odreče, in si to ali uno radovoljno naloži, u. p. dc naj namesti k igranju, v cerkev gre, de naj vsiga ne sne, kar se mu da, ampak kaj prihrani, dc naj kaj denarja raji ubogim da, kakor bi ga zapravil: pa to se mora resnično in radovoljno zgoditi, in ne iz Itinavšine. Vadiš ga, če mu velevaš zgodaj vstajati, z merzlo vodo se umivati, hitro napravljati, mraza in solnca se ne bati. Tvoj otrok se mora kaj oponašati, ker brez kvarti lahko k;»j prenese, in ker mehkužen ni. Vadiš ga, kadarkoli kterimu bratu ali sestri kaj daš, kupiš ali podariš itd. Nevošlji-vost se obudi, otrok je nejevoljin. Pač dc z vsimi enako ravnaj; ali vender ne sme nikogar oko za-viditi, ker si drugim dobra. Tvoj otrok se mora vaditi, de lahko pogreša, če nima, kar imajo drugi, in ne lako dobro, kakor oni: poniankauja sc mora vaditi, iu tudi z malim zadovoljiti biti. Vadiš ga, če ga že zdaj zavračaš na prihodnje nuje iu težave, na množico pomankanj iu trudov, ktere bo mogel terpeti. Ali mar nisi sama dovolj z butarami obložena? Ali niso tudi vsi drugi, ki so živeli, žive in bodo živeli? Tudi tvojimu otroku se ne bo bolje godilo. Pa pripravljaj ga zato, ker naj nikar ne pričakuje, de se ho preselil iz doline solz, dokler se pretaka po njegovih žilah nesrečna Adamova kri. — Tako, keršauska mati, boš svojiga otroka poglavitnih stebrov dobre odreje vadila: pobožnosti. pokoršine, delavnosti in zdcržljivosti. In če jc tvoj otrok pobožen, delaven, pokoren, in če zna terpeti in prenašati, blagor trikrat tebi! tedaj si ter-dno podlago postavila za njegovo časno in večno srečo; pa tudi podlago za svojo časno in večno srečo, zakaj vedno res jc, in lahko je umeti, de sc po dobri ali slabi odreji otrok staršev lastna sreča ali nesreča ravna. In de se, postavljajo to preimenitno podlago, nc utrudiš, in sc ne naveličaš, pomisli večkrat, kadar se po svojih otrocih ozeraš: „Gorje mi, ko bi se te nedolžne dušice, ki mi jih je nebeški Oče zročil, po mojim zadolženji pogu-
bile! Ali tudi blagor mi, če jih bom mogla enkrat pred Boga postaviti rekoč: Oče, ktere si mi ti zro-čil, v tvojim imenu sim jih privarvala, noben se ni zgubil; glej jih, Oče, tukaj so". Kakošna sreča, kakošna radost mora to za starše biti. O de bi je vsi okusili! —	(Po Ljudomilu.)
Ogled po Slovenskim.
1z Ljubljane. V Blaznikovi tiskarnici in založbi bo te dni na svitlo prišle bokve pod naslovam:
^Oče nas in deset Božjih zapoved,
razložil A Ihan Stolz. S škofijskim poterjenjem. Poslovenil Anton Olikan— Imenovane bukve pre-bravši moramo spoznati. de je veriga gospod Olibana posebna milost Božja vodila, kakor v lotenji tako v do-veršenji imenitnima dela: razlage sv. očenaša in Božjih zapoved po nemškim spisu slavnima katoliškima pisavca Dr. Albana Stol za. Pravimo: v lotenji imenitnima dela; zakaj karkoli je še Aiban Stolz spisal, je tako poljudno in mikavno in v seree segajoče pisano, de se mora posebni dar imenovati, ki gu sloviti pisavec od Boma ima in ki ga B«»mu v čast in dušam v zveličanje e tolikim pridani obrača. Posebno se pa sloviti pisatelj v imenovani razlagi na vse stanove in okolišine, na vse strasti in napake sedanjih časov in na želje in serca človeške s tako bistrim očcsain ozera, de se mu je le čuditi. Življenje in terpljenje na tem svetu tako živo popisuje, človeške razvade in hudobije tako resnobno in osoljeno očita, pa tako serčno in milo tolaži in prosi, de se mora bravec večkrat nehote posmehljati, pa vender tudi strah in upanje, žalost in milobo občutiti, kakor je poslovenitelj v pregovoru po pravici izrekel. l'a tudi v d o ver še nji; zakaj mosP<>d Oliban je s tem delam pokazal, tle ima nenavadno spretnost, slovenšiuo poljudno in umevno, in, kar je posebne cene vredno, ludi tako pisati, de jc nedolžna šaljivost iu serčna mi-loba izvirnima spisa ohranjena; pa je tudi s posebno razumnostjo v prestavljanji nemškima spisa marsikaj opu-slil, kar slovenskih bravcov in okolišiu ne zadeva, marsikaj okrajšal ali nekoliko premeni), pa tudi marsikaj ftristavil, kar se mu je za Slovence bolj pripravno zdelo. Želeti je tedaj, dc bi se te kratkočasite iu podučne bukvice v nobeni slovenski hiši ne pogrešale, tolikanj bolj, k?r tisti, ki si teh bukvic omisli, z malo denarjem (veljajo namreč ne vezane le 30, terdo vezane 36, in za šolske darila 45 krajcarjev) sam sebi marsikako jasno uro pripravi in tudi še dobro delo stori, ker se bo dobiček za mision v srednji Afriki obernil.
Iz Dolenje vasi pri Ribnici 17. avg-. J. Jereb. — Naša prošnja ni bila zastonj. Prejeli so že naši pomorelci od usmiljenih Slovencov lepih darov. Bom Iiaj vsim stoterno poverne, posebno pa okrajnimu komisarju mosp. Martinu Tribuzzi-tu, ki so za naše pomorelce zares prav po očetovsko skerbeli in jim marsikteri dar s svojo prošnjo naklonili! Ali zmed teh blamoserčno podeljenih darov je pri tolikim številu nesrečnikov vsak le malo prejel in revšina je še vedno tolika, de si nekteri še pohištva postaviti nc inorejo: toraj s priserčno zahvalo za prejete dobrote ponižno prošnjo do vsih bia-mih sere sklenem: lTsmilite se. usmilite se še ubogih po»nrclcov v Dolenji vasi!
Iz Stajarskima. R.— Prifarna i romarska cerkev Device Marije pri Novi Štifti nad Gornjim mradam jc bila 13. veličina serpana t. I. posvečena. Tam, kjer jc bilo pred štirimi leti černo pogorise, je zdaj nova ko enem bela eerkev 1S'„ stžnjev dolma i 9 sežnjev široka od zunaj. Tam. kjer jc še pred malo tedni ubit
zvon, ostanek stare cerkve, s hrepečim m,asam v»«k dan spominjal, da je bila tukaj cerkev, ktere več ni, se zdaj iz dveh zvonikov soglasno zvonenje sliši, kakor bi si bili Cernivec i drumi hribi, "roma naveličani, iz svetima raja modce najeli. Tam, kjer so mno^i obupno solze točili, da jim nič več ne bode momoče cerkve narediti, tam se je v nedeljo pred velicim Šmamam silno veliko ljudi iz Štajarskima i Krajnskima sošlo k vese-limu posvečenju nove silno lepe cerkve. Milosiljivi Šent-andrejski škof i knez so bili prednji večer dali svetinje v kapelo zraven cerkve donesti i so potlej zjutraj ob sedmih začeli cerkev posvečevati. Proti koncu posveče-vanja je nekoliko duhovnov z domačim g. fajm ost ram vred od sv. Miklavža, poddružnice, v novo farno cerkev šlo sveto Rešnje Telo prenesti, kar se je med svetim petjem v sprevodu m°dilo. Nazadnje so visokočastiti mosp. Jožef Rozman, Sentandrejski korar, tej slovesnosti primerno pridigov*!'. Razložili so ob kratkim začetek perve cerkve pri Novi Šiifti, i omenili so žalost ob nje pomoriši, i kako je vidno Bom obračal, da je zdaj majhna fara tako lepo cerkev h pomočjo dobrotnikov i sosedov sozidala. Dalje je bil movor o vedenji, ki mre v cerkvi, kjer se Božja beseda oznanuje, i dar svete maše opravlja. Priporočali so moflP°d pridimar tudi dalje pomamati, da se napravi, kar se v cerkvi se pomre-ša. — pomreša se pa še ormle popraviti i postaviti; altarji še tudi druzima niso kot zidani stoli, na kterih iz prčšnje cerkve otete podobe svetnikov začasno stoje; roče pred velicim altarjem še ni, klopi po cerkvi tudi ne, i se ve da še marsikaj ni. — Zadnjič so m* pridimar zahvalili v imenu Marije, prečiste Device, larmane, dru/re dobrotnike i sosede, ki so ali s premoženjem ali z delam pri zidanji priponi<>mli. Po pridimi so prevzvišeni škof maševali, i potlej birmali. Po sveti birmi so v kratkim mov°ru razložili, da so ta dan dvoji tempelj posvetili, to je cerkev, i še imenitniši tempelj duše otrok, ktere so birmali. Priporočali so farmanam skerbeti, da bi ta dvoji tempelj neoskrunjen ohranili i si tako zaslužili priti v tretji sveti tempelj Božji, to je v nebesa.
Pri častitim m0SP0(l fajmeštru Nove Štifte je bilo veliko sosešnih duhovnov pri kosilu, verh teh so bili so sodni predsednik iz Celja mosP» Rak, i ravno tako iz Celja sodni m0*?« svetovavec, i kantonski m0"?« sodnik iz Gornjima mradn. Od druzih zdravic, ki so bile na-pite i z živijo odmo\orjene, tu molčim, le perve opomnim, ki so jo Sentandrejski knez in škof napiti na zdravje Ljubljanskima mosPu,l knoza i škofa kot zavetnika i posebnima dobrotnika pri zidanji nove cerkve. Popoldne pri litanijah so Sentandrejski mosp. knez in škof šli v Gornji mra(l» kjer je bila prihodnji dan sv. birma.
V S en t-Andreji bodo letaš svete vaje za duhovne od 28, velicima serpana do I. kimovca, in pri kit >i Vodi od 11. do 15. kimovca.
Iz Gorice 13. avm- S.— Za Danico Vam ne vem nič kaj pisati; to je, vedil bi uže, pa — ne smem. Samo to naznanim, kar Vam je pa morebiti uže kdo pisal, de proti koncu mesca septembra (od 25. do	tema
leta dobimo svete vaje za duhovnike, nemške in laške, ki jih bota dva častita O. Jezuita vodila; razpisane so ravno te dni. in duhovni povabljeni, se jih vdeležiti. Če bo treba, bom že o svojim času kaj od njih povedal.
Gospod Filip Jakob Kafol, ki ga bravci Danice uže iz njemovih nedeljskih homilij, ki jih je na svitlo dal, dobro poznajo, pripravlja sadaj za natis tudi pri-di«re na vse imeictniši praznike in mndove celima cerkvenima leta. Zeiim«, de bi se to novo delo neutrudnima m«'*p»»da kmalo prikazalo.
OJ;pvorni vrednik : Indrej Zamejc. — Založnik : Jui-cf Bluz-nik.