o o o o o
co
/7
I—
CM
co
VSEBINA
Razprave in članki       55   ZinkaZorko
Dialektizmi v Prežihovi zbirki Samorastniki
^5   Simona Kranjc
Vplivi na ljubezensko tematiko in erotiko v Ingoličevih \ predvojnih romanih 1
Marjan Strancar j
Groteskno v Prezihovem Boju na požiravniku }
Metodične izkušnje Zoran Božič
Problemski pouk književnosti
Iz moje delavnice       90   Boža Krakar-Vogel
Novejši slovenski pogledi na pouk književnosti kot dejavnik sooblikovanja njegovih smotrov, metod in     \ vsebin
Ocene in poročila 92   Darinka Jocič-Ambrož
Andrijan Lah: Pregled književnosti I, II \
94   Metka Kordigel |
Kako spodbujati branje v šolskih klopeh j
Gradivo 96   Vilko Novak |
Spis Vinka F. Kluna o slovenskem slovstvu j
Zapiski      100   Vladimir Osolnik
O XI. svetovnem kongresu slavistov v Bratislavi        ;
Prejeli smo v oceno     106 j
i
I
Jezik in slovstvo časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk)
Izdaja: Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana Letnik XXXIX, številka 2-3 Uredniški odbor: Alenka Šivlc-Dular (glavna in odgovorna urednica),
Ljubljana, december 1993/94 Aleksander Skaza, Jože Pogačnik, Marko Juvan, Miha Javomik (slovstvena
' zgodovina),   Zinka   Zorko,   Tomaž   Sajovic   (jezikoslovje),   Boža
[SSN 0021-6933 Krakar-Vogel, Mojca Poznanovič (didaktika jezika in književnosti)
Predsednica časopisnega sveta: Helga Glušič
Tehnični urednik: Lojze Tome
Oprema naslovnice: Samo Lapajne
Računalniška priprava: BBert grafika, Resljeva 4, Ljubljana
Tisk: VB&S d.o.o., Milana Majcna 4, Ljubljana
Naslov uredništva: Jezik in slovstvo, Aškerčeva 2, Ljubljana 61000
Naročila sprejema uredništvo JiS. Letna naročnina 1200 SIT, cena posamezne številke 200 SIT, dvojne številke 250 SIT, za dijake in študente, ki dobijo revijo pri poverjenikih, je letna naročnina 600 SIT. Letna naročnina za evropske države je 20 DEM, za neevropske države pa 26 DEM. Naklada 2100 izvodov
Revijo gmotno podpirata Ministrstvo za kulturo RS, Ministrstvo za šolstvo in šport RS, Ministrstvo za znanost in tehnologijo RS in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Po mnenju Ministrstva za informiranje RS, št. 23/187-92, z dne 18. 3. 1992, revija šteje med proizvode informativnega značaja, za katere se plačuje 5%-ni davek od prometa proizvodov.
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Zinka Zorko UD K 886.3 Prežihov V. 7 Samor astniki.08
Pedagoška fakulteta Maribor UDK 808.63-087(497.12 Koroška)
Dialektizmi v Prežihovi zbirki Samorastniki
Sporočila se med drugim ločujejo med seboj po tem, ali sporočevalec z njimi razodeva tudi svojo čustveno in sploh subjektivno plat ali skuša biti "objektiven" (subjektivizirana in objektivizirana sporočila). To se dosega z ekspresivnimi izrazi znotraj določenega sistema oziroma zvrsti ali pa z vnašanjem izrazov iz drugih zvrsti, npr. iz narečja v knjižnojezikovna besedila.
Lovro Kuhar je govoril koroško mežiško narečje, zato bodo najprej predstavljene bistvene glasoslovne in oblikoslovne značilnosti kotuljskega govora. Sam je večkrat izjavil, da svoje zgodbe upoveduje najprej v narečju, ki ga v ustvarjalnem pisanju prestavlja v knjižni jezik. Mežiščina je izgubila za koroško narečno bazo značilno razliko med nizkim in visokim tonemom, torej med akutom in cirkumfleksom, besedna intonacija je padajoča, ohranja pa se pojoča stavčna melodija.
Dolgi naglašeni samoglasniki so: i:, u:, i'.? , u:i, e:, o:, e.ige:, o./ço:, a:, ^r. Diftong !.í je refleks za stari dolgi jat in za etimološki e: g'ri:ix, 'M.is, s li.-ip; 'li:it, 'pi:ič; diftong u:i zastopa dolgi etimološki o: 'bu:ix, 'mu:ič, 'nu:Tis. Dolgi ozki e: je refleks za dolgi polglasnik, za dolgi nosni ç, za staroakutirani jat v dvozložnicah in za novoakutirani e: 'de.jn, 'we:s; w'se:xnawa, 'me.ša, g'le.da, 'pe:t, 'ze.be, 'de.tela; b're.za, 'ce:sta, 'me:sto, 'pe:na; 'ne:so, 'pe.ko. 're:ko. Dolgi ozki o je naslednik dolgega nosnega Q innovoakutiranegao.-^Vo.-p, 'ro:p, 'so:t; 'do.ta, 'xo:ja, 'no.sim, fkoida. Široki e: ima za alofon drseči diftong ge:; zastopa pa umično naglašeni e in staroakutirani jat v trizložnicah: 'te:ta, 'že.na, 'ne:sem;re:kwa, 'mge.tat, 'rge:zati, 'dge.wat, 'li:it-'Ige.da. Široki o se lahko izgovarja tudi diftongično kot qo:; pojavlja se kot refleks za umično naglašeni o in za novoakutirani o v zadnjem zlogu: 'ko:tu/'kQo:tu, 'ko:zal'kQo:za, 'ço.sa, 'kço.nc, 'ČQo:k, 'kco.š, 'pQo:t, st'rço:k.
V kotuljskem narečju se a ne labializira: d'wa:, g'ra.t, k'ra:l,p'ra:x.
Kratki naglašeni samoglasniki i, u, e, o, a, ? so nastali iz izhodiščnih kratkih ali pa so postali naglašeni po naglasnih umikih v zadnjih stoletjih; pojavljajo se lahko v vsakem zlogu. Slišimo jih zlasti v naslednjih oblikoslovnih kategorijah: v oblikah knjižnega mešanega naglasnega tipa: 'nu:->č 'noči, 'pi.nč 'peči, 'li.-dt 'le.da na 'ledu, 'bu.-ix 'bço.ga x'bogu; 'maso, črowo cre'wi.nsa, 'jime ime.na; 'pe.ko 'pe.čem, 'pge.kwa, 'pekwo 'pekli; tako še 'neswo 'nesli, 'cuwo 'culi; v oblikah premičnega naglasnega tipa: 'wečer, 'wuxo u'se.ta. Polglasnik se pojavlja kot refleks za kratki i, umično naglašeni e in redko polglasnik: 'm?j, 'f?c, 'ogan, 'znt, u'mit, d'nwo, 'svno; 'dis. Kratki a je zastopnik kratkega polglasnika in umično naglašenega nosnega ç; 'badet, 'magwa, 'paku, 'pas, s'tabsr; 'maso. Nenaglašeni samoglasniki kažejo nagnjenost k redukciji v polglasnik, zlasti nenaglašeni i; nenaglašeni o (tudi iz polglasnika) je zelo ozek: 'go.boc, 'ko.soc, 'pe.tok.
V soglasniškem sistemu je najbolj opazno t.i. švapanje, to je premena nekoč trdega / pred samoglasniki M, o »na v vv.- b'wago,k'wo:p, 'me:twa, 'd/.îwawa. Narečje ne pozna ustničnozobnega v, govori se le dvoustnični w. Končni zveneči mehkonebnik g se premenjuje v x: 'bu.sx, 'nu.-ax.
55
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 2-3
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
'ru.sx, s'ni:sx, w'ra.x. Samoglasniški / je dal o:u: 'bo.uxa, 'wo:uk, 'wo:una, samoglasniški r pa ?r.- nr'dex, 'part, s'mirt. Kot protezi se pojavljata j in w: 'jigwa, 'jime, 'jispa, 'woš, 'woni. Kot rinezmi so ohranjene oblike: 'mi:isnc, 'pa.jenčna, 'vi:nč. Znano je t.i. stekanje pri kazalnih zaimkih in prislovih: fta.k, 'siti, 'sita, ftam, s'tq.di.
V oblikoslovju je kotuljsko narečje ohranilo večino starejših kategorij; ima vse tri spole v ednini, v množim je izgubilo srednji spol; ohranjena je dvojina; pridevniki srednjega spola ohranjajo staro skrčeno določno obliko: lepoje —> lope.
V moški sklanjatvi se v mestniku ednine pojavlja poleg u-jevske končnice tudi i-jevska (pir 'mi:isnci), v orodniku ednine pa samo u-jevska končnica: b'rat b'ra.ta b'ra.tu b'ra.tapir b'ratu z b'ratu. V množini so v D, M in O končnice: -am -ax -ami. V ženski a-jevski sklanjatvi je orodniška končnica-i nastala iz orodniškega -o/pod štajerskim vplivom. Mestnik in orodnik dvojine sta enaka: pir 'že:nama z 'že.nama.
Samostalniki srednjega spola so v ednini ohranjeni v celoti, v množini pa prehajajo med ženske samostalnike, podaljšani s -t- pa se maskulinizirajo: 'oko;o'či:iso o'či:isa, d'wi:i o'či:isi, 'U:ipe o'či:ise; 'wuxo u'še:ta, d'wi:i u'še:ti, 'do.uge u'se.te; 'ja:jce jaj'ce:ta; 'tede 'te:wata, d'wa: 'te:wata, t'ri: 'te:wati.
V pridevniški sklanjatvi ima moški in srednji edninski rodilnik končnico -iga: 'wa:xkiga 'derwa. Za srednji spol je ohranjena skrčena stara določna oblika: 'lope maso, ito:ke 'de.wo.
Glagol ima le priponsko spregatev, zato tudi oblike 'bote, 'wi:ite, 'ji.ite, g're:te, 'da:te. Ob spreminjanju glagolskih oblik se pri glagolih z nedoločniško pripono -ni- in sedanjiško -ne pojavlja pripona -na- v deležniku na -/; w'zi:gno w'zi:gnawa w'zi:gnali. Posebnost so naglasne razlike kot posledica ali mladega naglasnega umika ali pa so akutirani samoglasniki v trizložnicah ostali kratki. Tapojav jeznačilenzanedoločnikinzadeležnikna-/vmnožim: 'nčt: 're:čem, 'nči, 're:ko 're:kwa 'rekli; k'wat: 'ko:lem, 'koli,k'wau k'wa.wak'wali; wm'nt: wm'ri.jem, wm'n; 'čut: 'cu:jem, 'čuj, 'cu: 'cu.wa 'culi; 'pit: 'pi.jem, 'pi:j, 'pi:ti 'pi:wa 'pili; 'mislit: 'mi:slim, 'mi:sli, 'mi:slo 'mi:slawa; 'pisat: 'pi:šem, 'piši, 'pi:so 'pi:sawa; g'nat: 'že:nem, 'Zini, g'nau g'na.wa g'nali; 'dat: 'da:m, 'da:j, 'dau 'da.wa 'dali.
Med prislovi najdemo največ okamnin; ohranjene so stare končnice, kazalni zaimki, stari leksemi; slišati je tudi stekanje; deiktični -_/'na koncu prislova izginja: 'ke:,š'tq,š'tole,š'tam, z'go:ra, s'po:da, 'gira, 'kam, 'to:ta, 'girta, 'girsa, 'santir, ' tanti r; ko'da:, 'wu:idn 'podnevi', d'ri:iwi, 'wigret; s'tik.
Lovro Kuhar je pisal v knjižnem jeziku, glasoslovno posebnost koroškega govora je zavestno opuščal. Črpal pa je iz bogatega koroškega besedišča, vpletal v pripoved stalne besedne zveze, izreke, ljudske modrosti, med Kotuljci še danes žive primere, poosebitve in zamenjave pomenov. Dialektizmi bodo tu predstavljeni po besednih zvezah za vsako novelo posebej.
I.
Samostalniki, vzeti iz narečja, so najštevilnejši v Boju na požiralniku: aherci 'pristrešje na koncih slemena, šopi'; birn posetve - biren, birenj 'posoda za merjenje žita, ustreza 60 kg'; čepun s kamnom 'vodir, oselnik'; dimnica 'črna kuhinja'; od tistih dob 'od tedaj'; gare mn. 'ročni voz na dveh kolesih'; pol goži 'usnjena vez ali trta, ki spaja dele orodja'; slabotno grčanje 'ječanje'; gumno 'skedenj, prostor za mlačev'; iberžnik 'hlapec za različna dela (nem. iiber=čez)'; kajžar 'prebivalec v kajži - bajti, ki ni njegova last'; krvaveč (vol, ki urinira kri); les 'gozd'; merjasec 'plug z dvema lemežema'; odrina 'steljnjak, lopa, kjer se spravlja stelja'; oplaz 'nezoran del njive'; ogon (bradavice) 'leha'; orička 'kovinsko strgalce za plug, knj. otka'; obližje 'najbližja okolica'; podfarca 'lokalija'; pogača 'vzhajano testo z nadevom'; prizemnikovec 'del stebla pri korenini'; prhovina 'kar je prhlo'; pisker 'lonec'; ral 'oranje, zorana zemlja'; vigred 'pomlad'; vigredne rože 'pomladanske rože'; vlaka 'vlačenje'; (Dihurjev) svet 'zemlja'; (Dihurjeva) zdrtost 'pretirana delavnost'; žehtar (vode) 'golida, korec'.
Izpeljanke: vršilec dejanja s slabšalno pripono -uh: dremuh, krmuh,požeruh, smrduh; vršilec dejanja s slabšalno pripono -ač: rezač; nosilec lastnosti -un: mrhun; nosilec lastnosti, ki jo imenuje podstava
56
JEZDC IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 2-3
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
-ecl-ci: vrhovci.poljanci, dolinci; prostor, kjer se kaj dogaja: -išče: ječmenišče, repišče; kraj, kjer je kaj (-šč)-ina: travniščina, Dihurščina; snov: ozimina, prhovina; manjšalne pripone: -ček: Dihurček, -ica: strugica; ~ič: vrtič.
Lastna imena: manjšalna, ljubkovalna pripona -ej: Lekšej, PungrejlPungra, bavšej; feminativ: -ka Dihurka (tako poimenujejo otroci tudi Miciko, ko dobi uši).
V Boju na požiralniku se pojavljajo lastna imena: Dihur, Sušnik, Suhovršani (Suhi Vrh), Micika, Neč, Joža, ton i c a in Len o ga, Gavžniki.
V rabi pridevnikovje manj pravih dialektizmov: c ofa s t padec, bridki obraz, dihur ska lakota, mokrotna goba, nag rb ano lice, na tre ani cekarji ( natrcati 'napolniti, kar se najbolj da'); než e gnana zemlja 'neblagoslovljena zemlja'; živinsko trpljenje 'nečloveško'; ob pičli hrani 'ob skopi hrani'.
Največ ekspresivnih narečnih izrazov najdemo vglagolski besedni zvezi, vzeti iz žive govorice: so rekali 'so pravili'; je tekla zibelka 'otrok se je rodil'; je kričalo pri bajti pet malih Dihurjev; boš zastonj žrl; ga je začel rezati s cepcem; dekla Mica je odšla mlest; neusmiljeno mlatiti; prenehal je vekati; se je sumljivo grbala; (kravi) sta sopihali, stegovali jezike in po kolenih kopali dalje; se je odhrkal 'je rekel'; je odrajtal za dolg; (Vola) sta začela klapoušiti; kri ščije; Dihur je vola strgal; Na vzhodu se je narekovala luna; je zdrknila z gnojnimi vilami na njivo; Začel je udrihati s prizemnikovcem; so se zakadili v kipečo zemljo; izpod čela so sršeli v zijave obraze. Glagol oteti\& enkrat uporabljen v pomenu rešiti: da bi Bog otel vola, drugič v pomenu 'odvzeti': nam bodo očeta oteli. Nedovršni glagol na mestu dovršnega: prepelice so plašno ut i hal e. Med prislovi so opazni: v narečju še živi zategadelj; vlačila sta samoro č 'samo z eno roko, z rokami'; ko j po smrti... M e d m e t a st& ole, ole -e -e in Dihu-u-ur.
Likovne zveze: dihur dihurski, komaj in komaj, dolgo dolgo ni mogel zatisniti oči; "Ne smeš umreti, bavšej, ne smeš!" V besednem redu se kaže narečna stava v dobesednem navedku, ko je glagolski deležnik za predmetom: "Zaradi tega, ker je krompir kradel."
Besede v prenesenem pomenu (primera, poosebitev), stalne besedne zveze in pregovori so v narečju žive. V Boju na požiralniku je veliko primer:
a) Človek je primerjan z živaljo: Zagrmi se je v fantina kakor sršen. Misli so se mu pa kako r vešče lovile okrog košenine. - (Zdirjal je) čez njive k sosedu kakor brezumna žival. -Toda že četrti dan so kakor jastrebi padli na dvorišče Jaromil, župan in dva žandarja z nasajenima bajonetoma. - Vrtali so kakor krti. - Sušnik je pridirjal kakor j e I e n . - Ali ste zverine ali kaj? -
b) Človek je primerjan z rasdino, stvarjo ali pojavom v naravi: "Kaj, ti o sat!" - Ko je njegovo truplo (še živo! opomba Z. Zorko) postalo kepa neodpornega kvasu (rodilnik ednine po stari u-jevski sklanjatvi) (...)-Di7!Mr/iíOíe ?aA;or sence potikali (...)- Kako r vihra jeDihur pridirjal s polja (...)-Noč je svetla kako r dan (...)-Kako r bi naznanjal hudo uro, je že od daleč vpil (...).
Stalne besedne zveze: Mlinar, ti me lahko v uho pišeš. - Ostalo mu je denarja za strah. -Potem bi bila bajta dobra. 'Bajta bi se rešila.' - (...) je bil do grla sit hlapčevskih služb 'Naveličal seje'; - Kljub vsem naporom jeDihurjevo gospodarstvo začelo iti rakovo pot 'je propadlo'. - Poslati pošto komu 'obvestiti koga'; - Jo je pobrisal za hlevom nizdol. 'Skrivoma je pobegnil'.
Pregovori: Suša vzame človeku kos kruha, moča pa dva. Toda, kadar začne liti, nima dna. Med poosebitvami je najbolj ekspresivna poosebitev vodnega izvira - požiralnika, saj ga primerja s strahotno sluzasto pošastjo s požrešnimi čeljustmi in s strupom v žilah. Predstavljena je od rojstva do "smrti":
Povsod je silila iz njega (požiralnika) sluzasta mokrota. Svojevrstna pošast so bile mlakuže, kjer je mokrota posebno močno udarjala na dan. - Požiralniki so se prestavljali po vsem polju. - Včasih je tak požeruh deloval na enem mestu nekaj let, posrkal vase vso rušo s svojimi požrešnimi čeljustmi (...) - Požiralnik se je rodil. - Take rumene potuhe se hitro širijo in bogato rodijo. - Začel je cediti na najnevarnejšem mestu, na mali vzboklini, od koder bi lahko požiral rast na vse strani. (...) na
57
JEZIK IN SLOVSTVO, Utnik 39, 93/94, št. 2-3
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
obronkih so se zbirali novorojeni požiralniki. - Videli so le še sluzaste čeljusti, ki so segale po vedno večjem delu njive. - Besno so vrtali za novimi slinastimi ranami, odpirali jim žile in jim izcejali rjavi strup. - Srebanje novih sluzastih ustnic je prenehalo. - Požiralnik mora crkniti...
Tudi zemlja je poosebljena: Dihurji so se borili rod za rodom z lakotno, rdečo zemljo, tešili njen glad, parali ji nedrja, razbijali grude njenega čela, odpirali žile njenega osrčja in mašili žrela požiralnikov. - Kipenje zemlje se ni več širilo. - Bradavica mora biti suha. - Bradavica je rešena.
n.
v noveli Jirs in Bavh, sestavljeni iz treh poglavij, so dialektizmi pogosti le v prvem, večinoma avtobiografskem poglavju, ki ga pripoveduje jetnik Til Oplaz; v drugem in tretjem poglavju Prežih razvija svojo politično tezo, zato je v slogu manj narečnih prvin.
Narečni samostalniki so: (črnorjava) čobodra 'brozga'; glad 'lakota'; gonja 'gonjenje'; habina 'močna šiba'; krpanje volov 'glasno prežvekovanje'; huba (krajevni izraz za kmetijo, povzet po nemškem die Hube; označuje povprečno mero kmečkega posestva, ki obsega 10 do 15 hektarov orne zemlje.); kajžar 'prebivalec v kajži - bajti, ki ni njegova last'; lesovje 'les, gozd'; lizanje 'prilast, dodatek goveji krmi'; marnji 'govorice'; marternik 'mučenik'; mehač 'harmonikar'; nicina 'senčna stran'; novice 'občinski davek'; odrina 'steljnjak'; junec 'mlad vol, bik'; orička 'kovinsko strgalce za plug'; ostrogovina 'robidovje'; otveza 'vez, veriga za privez govedi k jaslim'; od kraja 'od začetka'; prizemnikovec 'del debla pri korenini, posebno prirezan smolnat krepelec'; ral 'oranje, zorana zemlja'; snežnica 'zvonček'; storija 'zgodba'; štibernica 'kjer pobirajo davek'; štant 'stojnica'; Traberk 'Dravograd'; tutujkanje 'oglašanje grlic'; vek 'jokanje'; vigred 'pomlad'; vlaka 'brananje'; vozare, zare 'ozare'.
V sklanjatvi samostalnikov sta dve narečni posebnosti: v moškem tožilniku množine končnica -i: prepustil je voli; v ženskem rodilniku množine pa naglašeni -i: zapeljivih besedi.
Živalska imena pomenijo: Jirs 'sivi vol', Bavh 'beli vol', Bavha 'bela krava'.
Pridevniki so: brežnati (kmetje) 'v bregu'; zemlja je bila gladovna; roda(zemlja) 'nerodovitna'; priročni in odročni vol; Do zdaj je vse smrkavo 'slabo'; vigredne (jutro); vigredne (noči, rože); vigredna (prešernost); vreščeči sejem, žegnana voda.
V glagolski besedni z v e z i se kaže narečno izražanje naklonskosti in močna čustvena nabitost: Vola sta zadovoljno hrpala. Za steljo je bila pri nas trda 'slabo'. Grofi niso dali klestiti 'dovolili'. Ali jima (voloma) ne bo hudo? (slabo, ker sta se preveč nasitila.) Ekspresivni glagoli so: Mokrotnofrfotanje je huškalo skozi vejevje. Galufse je režal; je buknil velikanski polom 'izbruhnil'; prodajati zijala; odvil je z glavo 'odkimal'; (kruh) je začel tesati 'trdega glodati'; (pogačo) sem zmulil 'osmukal'; nas je začela kuzla lizati 'propadati smo začeli'; meni se je motilo v glavi 'vrtelo'; kdo pa ti je to obesil 'rekel'; menije kar mast rasla 'dobro se mi je zdelo'. Vulgarna izraza sta: Vol se je usral na vozarah; (vola) bi se izsrala.
Narečna oblika za velelnikjepojta 'pojdita'. Razpoloženjski medmet }ezabožjodelj, velelni za govejo živino pa so: Hej, hap... Vaha -a-a. P rime ra je le ena: Skoraj brez izjeme so se vsi junci jarma prestrašili kakor vrag križa.
Poosebitev:/z pošastnih senc Karavank se je dvignila grda prikazen z razkrečenimi, smrdljivimi čeljustmi.
Pretiravanje: (...) v soseski, kjer se je po njivah kar trlo gnojnih kupov, medtem ko so pri nas komaj drug drugega doklicali (...).
ffl.
V noveli Vodnjak je malo dialektizmov. Gospodar je Borovnik, gospodinja Borovnica, zemlja je borova 'slabo rodovitna'. Narečni samostalniki so: črničevec 'žganje iz borovnic'; gorica 'ograjeno dvorišče'; les 'gozd'; (prazen) svet 'zemlja'; starica 'starka'.
58
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št, 2-3
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
IV.
'   Čudovito pomeni zelo, torej je imel Prežih na tem mestu čudno (str. 131).
59
V noveli Ljubezen na odoru so zapisani narečni samostalniki: baba (krepka, bedrata, prsata); bajže 'neumnosti'; bezgovec 'žganje iz bezga'; hoditi na furo 'na vožnjo s konji, voli'; globača 'soteska'; grtanec 'goltanec, grlo steklenice'; jirs 'sive barve'; košovje 'smrečice'; kvarna 'omotica'; kuzla 'psica' (zmerjavka za žensko); udrte lačne 'lakotnice'; lepa nedelja 'žegnanje, proščenje'; lesovi 'gozdovi'; mlinarica 'palica, ki jo uporabljajo bajtarji, kadar nosijo žito v mlin'; mec 'nerodnež'; orklja 'zadnjica'; ovnina 'ovnovo meso'; obližje 'kar je v bližini'; odor 'odorani zgornji del njive'; preliha 'odprtina, meja med posejanima lehama'; robota 'odvečno delo strmincev'; ral 'oranje, zorana zemlja'; pankrt 'nezakonski otrok'; pram 'rjavkast'; pržgan 'teleban'; podržavka 'vlačuga'; sesuljica 'vejica'; Sek 'rdečih las, pegast'; truska 'lepa, zdrava ženska'; žnuranje (nem. Schnur 'vrvica') 's pomočjo vrvi in barve označiti na hlodu črto, po kateri se ravna tesar pri tesanju'.
V sklanjatvi moških samostalnikov sta dve narečni končnici: do plotu in na stoleh.
Narečnipridevniki so-.apasta 'neumna'; e re/e megle;čuden \eiik'; malo k rivasto je; dvoje ovnovskih oči; Bila je srednje velika baba, krepka, bedrata in prsata, a vse tako, da je bilo ravno prav obli knj e no 'oblikovano'; Voruhla je postala prisiljena 'vsiljiva'. Drugi je bilšezašolan 'šoloobvezen'; ir do OMČen ; vigredno (jutro),vigredne (vode).
V glagolski besedni zvezi so narečne: oblika velehiika pojte 'pojdite'; biti na potisku 'biti prepuščen na milost in nemilost drugim'; Menda bo ja grátalo 'se bo posrečilo'; Kaj bi bilo, če bi si bila midva malo dobra 'bi se ljubila'; mrhati se, mrhariti se 'ljubiti se'; zbarkuješ 'sprašuješ'; ožnurati bruno; kakor bi h ab ala 'letela na perutih'.
Ekspresivni glagoli, pogosti tudi v narečju, so: brstiti se 'postavljati se'; režati se, režala se je; se je namuznila, namuzniti se; zijaš, zijati; blekniti,je bleknila, 'ziniti' ;mežurkati, je mežurkala; hrliti 'smrčati'; zbarkovati 'spraševati'; guzniti, bošguznil 'umreti'; je malo na štija 'malo prismuknjen'; je butalo in čmokotalo dalje; kje je popadla tega seka; rekala je 'pravila je'.
Prislov čudno na Koroškem pomeni 'tudi, zelo' veliko. In ravno ob tej uri je bil ta svet čudno lep. Poseganje v Prežihovo besedje se kaže v povedi: In čudno, medtem ko so se mali otroci prej čudovito^ bali vode in kričali pred njo, sta zdaj Pram in Šek mirno in potrpežljivo čakala, da ju je mati umila in otrla s spodnjim krilom."
Posnemovalni m e dm e t n i zvezi: Prh, čof, čof, čofpom -pom -pom - rom-pom-pom posnemata težak odmev tesaške sekire. Svarilni velelni medmet je "Varde-e-j!" 'varuj se'. Razpoloženjski medmet: '^Bog in ta sveti križ!" se pojavlja pred začetkom kakega dela. Izpeljani samostalniki za vršilca dejanja ali nosilca stanja s slabšalnima priponskima obraziloma so: -uh: deruh (orodje), smoluh; -un: mrhun, režun.
Skupna imena z modifikacijo podstave s priponskim obrazilom: -ovje/-evje: bedrovje, steblovje, štorovje, žlebovje, vejevje.
Pri izpeljanih pridevnikih se podobnost izraža s priponskim obrazilom: -ast: belinast, jamast, okroglinast. Obilnost se izraža z -ovit: drzovit glas. Pridevniška zloženka iz samostalnika in pridevnika je trdobučen.
Lastna imena so: Voruh, Voruhla, Karmuh, MecMecna, Mecnov, Mecnovka (osnova se pri pregibanju podaljšuje z -n-, kakor se v narečju podaljšujejo moške osnove na -o in -a: Silvana, Lukana); Afra, Afrula (slabšalno priponsko obrazilo). Imena otrok so prevzeta iz poimenovanja goveje živine: Jirs (sive barve), Šek (rdečih las, črnikastih obrvi, bledega obraza in pegast), Pram (rjavkast). Zadnji otrok je Mec 'omejenec, neroda'.
Likovne zveze se pojavljajo v dobesednem navedku: zemlja zemljasta, mec mecasti, teslo teslasto.
Primere so: mrliču podoben je stal pred njo. Nekaterim se je Radman smilil; z vsakim letom je postajal bolj suh in tudi večji, podoben opipani kopi. Ta se je zdaj stresla kot mokra kura. Kakor
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 2-3
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
dve žolni sta se oprijela dela.- Ta dva junca bosta zdaj nasrala ničkoliko pankrtov. - Vrhovi so kakor mrtve pošasti moleli iz cunjastih megel.
Poosebitve so: Soseska se je čudila; se ni mogla načuditi; se je namrdnila. - Zemlja je hudič; zemlja je prekleta. - Poseka je postala živa, začela je dihati, lomastiti, požirati. - Njen glas je štrbunknil v globačo.
V.
V noveli Pot na klop senaglasoslovni ravnini pojavljata dve obliki s švapanjem Voznik, Voznica za Lužnik, Lužnica, gajžvan za gajžlan 'bičan'. Narečna je tudi tvorba hišnih imen s priponama -je, -ško: Janet + je -> Janeče, Pokrov + je —> Pokrovlje - narečno Pokrovk; Podpeško; pridevnik Gašper Svetina —> Svetneči Gašper.
Narečni samostalniki so: ardeseja 'veliko rešeto 'reta'; slaba burla 'slaba pijača'; cek 'klop'; cimraka 'tesarska sekira' (nem. zimmem = tesati); cimperski stol; čorba 'plehka juha, zbroja'; črepanje 'požrešno pitje'; drob 'drobir'; globača 'globel, soteska'; grtanec 'goltanec'; gorica 'kmečko dvorišče, navadno ograjeno'; dvolitrskagrča 'buča, glinasta majolika'; jesih 'kis'; klamfa 'penja, penjača, skoba'; kranc 'posoda za barvo za žnuranje'; kvama 'omedlevica, omotica'; les 'gozd'; marternik 'pijača iz sadnih tropin'; oblagovtnež 'požrešnež'; ozimičevec 'mošt iz ozimic, zelenkastorjavih hrušk'; redovec 'red pokošene trave'; ruse 'brki'; svinjska mevtra (Plet. plalne nečke, kadunja); steljaraja 'pripravljanje stelje s sekanjem vej iglavcev'; žegen 'blagoslov'; žnuranje (označevanje črte na hlodu s pomočjo vrvi in barve, da se po njej ravna tesar pri tesanju). Tvorjenke s slabšalnimi firiponskimi obrazili: -uh: smrduh; -ež: oblagovtnež, bogokletnež, skoporitež; -išče: izsušeno kos t išče 'suh človek'.
Narečni pridevniki so: gumenski prah 'prah na gumnu'; krevsajoča moška postava; pohlevna usta 'pobožna'; strup an glas 'zlomljen'; steklenaste oči.
Glagolske besedne zveze so: naklonske ali pa ekspresivne. Videti je, da ga ima 'je pijan'; (...) je nastrigoval okrog znancev 'sitnaril je' (v narečju glagol zdaj ni znan); Je surjalzdelom 'hitel' (narečno 'šu:rjal); to ti bo dobro storilo 'pomagalo'.
Ekspresivni glagoli ustvarjajo ozračje trde življenjske resničnosti: je s težko cimraka čmakotal po najtrših grčah; (...) bi se ti ne osmolil na to hubo Voznikovo 'priženil'; Voznik se je odhrkal 'odkašljal'; (...) je naveznil pisker 'nagnil'; Kolikor je on v enem dnevu oplaknil lesa, ni zmogel nihče drug 'obtesal'. - Kuhan mošt jepočrepal 'popil'; (...) Kaj ko bi šel crkavat k Vozniku. -Daj mi klop, da se stegnem na njej. - Lucifer bo dušo cvrl.-Danebo kdo rekel: vse življenje je pil, nazadnje pa je še na tuje stroške gagnil.
Človeško govorjenje se izraža tudi s ptičjim oglašanjem: Šele čez nekaj časa je (Voznik) zaskovikal skozi ustno luknjo. - (Gašper), spravi svoje stvari in pojdi nekam, kjer boš lahko v miru i zč i v kal svojo kosmato dušo.
Medmeti so razpoloženjski: zabožjodelj; hm, hm, hm; krišobari. Največ je kletvic, značihiih za Svetnečega Gašperja, ki izražajo njegovo nejevoljo. Pojavljajo se kot vzklične povedi: poleg rotenja na dušo - pri moji duši - je najpogosteje jedrna beseda povezana z izrazom za hudiča f/iud/^, satan, lucifer, zlodej, vrag. zlomek, rogač), uporabljene so tudi prevzete besede: kanalja 'podlež' (iz stare furlanščine, Bezlaj n - 1982: 14), beštja, ferdaman. Vse te kletvice so danes v Kotljah še znane: mojduš, mojduši, moj sveti duš, maj krvavi duš, moj kršen duš, arduš, moj gajžvani 'bičan' duš, hudič, hudiča, tega hudiča prekletega, k temu hudiču skoporitemu, na tega škrata hudičevega, salaminski hudič, kosmati peklenski, sam sakraminski; ima tri sorte pankrtov, teh hudičev natrošenih; zakaj je življenje tako hudičevo težko; sam satan, tega satana luciferskega, lej zladeja buzaronskega, sto zlodjev, tristo živih vragov; s cekarjem, tem zlomkom salaminskim; tristo rogačev; ardegata, na smrt, na to kanalja izdano, ferdamansko; z vsemi zvonovi, temi piskriferdamanskimi; prekleto lepa.
Narečni besedni red se kaže le v premem govoru. Deležnik na -1 se pomakne na konec stavka, kot je to pogosto v govorjenem jeziku: Krišobari, Gašper, pa vsaj zdaj ne preklinjaj, ko si
60
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 2-3
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
odvezo sprejel. Poudarjeni zanikam pomožni glagol se pojavi takoj za veznikom: Zdi se mi, da ni nekaj prav z njim.
Narečna rečenicaje: "Toda ne te strupene čežajne 'sadna juha', od katere bi še pes crknil, če bi mu jo hudiču na rep ulil."
Prežih primer j a Gašperja s starim štorom: "Gašper je bil kot star štor ,v čigar (v katerega - op. Z.Z.) sredini gori ogenj s pravim plamenom, medtem ko je od zunaj kakor zmrzel.
VI.
Narečni samostalniki v Prvem spopadu so: amaînik 'invalid'; fréta 'revnakmetija'; fretač 'kmet na freti'; gare 'enoosni lesen voz na dve kolesi'; gepelj 'vitel'; gumno 'skedenj, prostor za mlačev'; kruka 'ročica, kljuka'; ljudska martra 'ljudsko mučeništvo, trpljenje'; novice 'občinski davek'; peter 'prostor nad gumnom'; žegnana (voda) 'blagoslovljena'; (Crnoglavova) žvot 'pleme, sodrga'. V rabi osebnih imen sta slabšalni priponi: -uh: Andruh, Francuh, Petnih; -oga: Micoga; ljubkovalna pripona pa je: -ogica: Micogica.
Pridevniki, vzeti iz narečja, so: fretarska (zemlja, duša); (biti) prekužev 'preneznaten, predroben'; taloven 'potrt, žalosten, zaskrbljen'. Med glagoli je največ ekspresivnih: so se grabili za svojo freto; izsul je pred osuplo družino'povedaV; z liz a I se je 'odrasel je'. Mlatilnica sep o o sehlja: stroj je z a ri g al ,snop se je izkozlal, žrelo je goltalo, po ušesih je šklepetalo ,po nogah gomazelo ,seje hotelo za goltati. Narečni glagoli so še: kadar pa delo doma malo premonkne (kotuljska oblika je premunkne), 'prekine, preneha', tedaj ga tudi v soseski ni. - (...) nadrešil je kup ovsa 'razvezal je'; (...) morala sta vleči z zverinsko močjo, da se maček nizagamžal 'zagoltal'. Na znojna telesa Čarnoglavov se je sle gal gosti žitni prah in se lepil kot skorja na kožo. (V narečju: ulegal).
VIL
Glasoslovne narečne posebnosti v Odpustkih so v besedah: Lofentol za Lavanthal, dolgi o za dolgi a kot v podjunščini, švapanje in premena k - č v manjšalnici (kvabučej) ter premena prednaglasnega ova.
Samostalniki, vzeti iz narečja, so: abotnost 'nerodnost'; betvo (moke) 'malo moke'; borovec 'bor'; cimraka 'tesarska sekira'; hrust 'velik, močan človek'; jan 'kos zemlje, ki ga lahko obdelaš'; jesih 'kis'; ozimice 'zimske hruške'; tolkovec 'sadjevec'; strd 'med'; vigred 'pomlad'. Za ženske nosilke hišnega imena je uporabljeno priponsko obrazilo -ovkal-evka; Žvapovka, Podeževka. Narečni pridevniki so (seznam) storjenega (lesa) 'narejenega'; (bila sem nate malo) nakajena 'jezna'; (ostalje)poljuden 'priljubljen'.
Narečni glagoli so: otrcati se 'otresti sneg s čevljev'; santati 'blesti'; zapaziti (bajto) 'napraviti opaž z drvmi, s praprotjo'; (je komaj) zašvedral (čez prag); (sem) prišvedral (vtrg);( obiski so se) čre d ili 'prihajali so drug za drugim'; j e zakrehetal 'rekel'.
Deležnik na -1 je v dobesednem navedku na koncu stavka: "Nič ti ne zamerim, Miha, saj si prav imel... " Tipični posnemovalni m e d m e t : Zdaj sekira ne bo več pela žv i n k, žvink ..."
vm.
Tudi v Samorastnikih jenaglasoslovni ravnini malo dialektizmov: švapanje: "Ki je za nas krvavo gajžvan bil" ; žvot za žlot; Gavžnit, izpust samoglasnika (; Golca (Golica). Opazno pa je narečno besedišče:
Samostalniška besedna zveza: amažnik 'invalid'; brežina 'kar je na bregu'; aherc 'šop, pristrešje na koncih slemena'; (bučanje) globač 'soteska, globel, brezno'; carapa 'šleva'; cundra cundrasta 'vlačuga'; camar 'drug pri svatbi'; dača 'davek'; dečva, deklic, (predrzna) deklina (slabšalno); dimnica 'črna kuhinja'; drosa (slabšalno) 'čreda otrok'; fleka 'nemarna ženska, vlačuga'; gonje 'kjer gonijo živino'; gorica 'dvorišče (navadno ograjeno)'; grgranje 'hropenje'; grozicajo je stresla; brezgoje 'brez vzgoje'; ^rwnrne bukve 'zemljiška knjiga';/lao/na 'močna šiba'; hadrca 'ruta'; huba 'kmetija'; iberžnica 'dekla za različna dela'; na inat 'nalašč, iz kljubovanja';
61
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 2-3
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
(spodnja) janka '(spodnje) krilo'; joh 'površinska mera'; kajža 'bajta'; kajžar 'prebivalec v bajti, ki ni njegova last'; kipljenik 'pogača'; na kvatre (pijejo) 'na četrtletje, zelo poredko'; kuzla 'psica'; lesnača 'lesnika'; črn les 'iglasti gozd'; (kamiška) mogota 'mogočnost'; (mahovit) tatrman 'zgornji konec vodnjaške cevi'; marnji 'govorice'; martra 'razpelo, mučenje'; miznik 'rženi kruh'; oplaz 'nezoran del njive'; otveza 'priveza'; pankrt 'nezakonski otrok'; pankrtnica 'nezakonska mati'; pisanka 'darilo botrov za veliko noč'; tudi pobarvano jajce'; ponovca 'ponvica' (v Samorastnikih pomeni 'vlačuga'); (težka) psica 'kolarski stol'; prelaz 'prehod skozi leso'; rajniš 'star denar'; razgon 'razor na njivi'; rihta 'sodba'; precej sveta 'veliko ljudi'; po (goli) sramoti 'po zadnjici'; skot nesrečni 'mladič, žival'; samorastniki 'divje, prosto rastoči'; stolnik 'beli kruh'; svinjarija 'nemorala', šibja božja 'kazen'; tepežka 'pretep'; vresovje 'vresje'; tutujka 'grlica'; zare 'vrati na koncu njive, nezorani del med njivami, ozare'; zezej 'neodločnež, pokveka'; (hudabivška) žvot 'sodrga'; živa zibelka.
Pridevniki: a) kakovostni: brezna njiva 'njiva v bregu'; borna slika 'ubožna'; skurna hiša 'sramotna, grda, gnusna, odvratna'; skurna zgodba, svet je s kur en; bila je t a lov na 'žalostna, potrta'; z a mož en rod 'bogat, premožen'; razveženo ostrešje 'razmajano, vegasto'; vsa odrta je čakala 'objokana'; s kaže na ženitev 'pokvarjena'; okinčani vozovi 'okrašeni'; rana nakiplega mesa in žil; pobesnele zasledovalke, znorele babe; snovni: železna gospodarjeva pest; b) vrstni: be lanske globače, martrniški stol 'mučeniški'. Glagolska besedna zveza
Dialektizmi: so (glasno) žebrali 'molili'; (ni se mogla) upokojiti 'pomiriti'; (tako) čebezijo 'čenčajo'; (začela je) rekati; zaženite koga (na Karnice) 'pošljite'; pobarali boste 'vprašali'. Ekspresivni glagoli: Za pomen roditi od prvega do devetega otroka: rodila je, izlegla je, je zlegla, zlegla je, so krstili za, se je rodila, je prišel, se je zlegel, se je našla; izlevili ste se. Za tepsti; klestiti po nagem životu, s šibami po goli sramoti jo iztepejo iz dvorišča, birič je začel mazati, birič je narezal še petnajst udarcev, nacediti dvajset udarcev.
Drugi ekspresivni glagoli: (Ožbej) se je privlekel v dimnico in se z ruš i I na klop, hudabivški rod se plazi po globačah, strup te je podlezel ; ( Ožbej) je štrbunknil v Zablatniško jezero; soseska se je zanjo pipala 'se je vlekla zanjo, da jo je dobila na delo'; vekati 'jokati'.
Prislovi, znani tudi v narečju, so: (govorili so) slovenski, (nauči se) nemški, se je čudno (pomladil) 'zelo'; (nekaj) barti 'krat'; zadelj 'zaradi'.
Predlog raz s tožilnikom je še danes znan: Zre raz Karnice po Podjuni. Iz narečja je vzet členek zanikanja kar: "To pa že kar!"
Stalne besedne zveze: jo je na slepo udrla'plamW; iti za merjascem'orati'; starodavna rihta, starodavna pravica; je postala široka 'zanosila je'; ne biti na težavo 'ne biti nadležen'. Likovne zveze: Hudabeli so ostali Hudabeli. - Kar je dejano, je dejano; krik in vik; cundra cundrasta, kuzla kuzlasta; "Joj meni,joj Karnicam!" - "Tepite jo,... tepite jo naprej!". - Njena kri n i in n i za Karnice.
Slabšalne pripone pri tvorjenkah: -ež: trdosrčnež, brezobzirnež, samobučnež, trdobučnež; -ar, -iarca: hlačar, kravarica; -ač, -avka: cmerač, cmeravka; -eia: Hudabela. Manjšalna, tudi slabšalna pripona -ej: sirotej, zezej, Ožbej.
Zapisana so hišna in osebna lastna imena: Karnice, Karničnik, Karničnica, HudabivkalHudabela, Hudabivška Meta; Ožbej, Volbenk; Metini otroci nosijo imena Gal, Gaber, Mohor, Ožbej, Vid, Burga, Primož, Til, Nana.
Narečni besedni red se pojavlja v dobesednem navedku: "Ne! Rajši se odpovem denarju,
naj ga Karničnik sam ima."
Primere:
a) Človek se primerja z živaljo:
Ko je kakor zbegana zver pridirjala na Karnice, je že na dvorišču na glas zavekala. - Ni bil še sredi izbe, ko se je stari Karničnik kakor ris zakadil vanj. - Otroci so se razsuli ko mravlje po lesovih.
62
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39,93/94, št 2-3
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
b) z rastlino, stvarjo ali pojavom v naravi:
Temni,ko ko no p Ij a dolgi lasje; njena postava ko t tisa naObirju;bilaje kotsonce ; kakor blisk se je raznesla po Podjuni in po Beli novica (...); Njena koža je bila žametna ; Pri hiši je bilo, kakor bi udarila strela. - K a m e n bi se prej omehčal kakor pa Karničnikovo s r c e . -Karničnica, ki je doslej sedela, kakor bi bila izrezana iz le s a(...) - Karnice so prve v tem kraju prišle v gosposke roke, potem pa je šlo, ko da bi se plaz udri. - Babe se bile kakor obsedene .Možje govoril,koda bi drva cepil.
Poosebitev je malo: - Počasi se je mrak začel obešati tudi tu zgoraj po lesnatih bregovih. SKLEP
v zbirki Samorastniki so najbolj opazni besedni dialektizmi. Prežih pa je vpletal v pripoved tudi stalne besedne zveze, primere, poosebitve in zamenjave pomenov, ki jih je poznal iz svojega govora. Med besednimi dialektizmi prevladujejo samostalniki, pridevniki, glagoli in medmeti.
(1) Narečne samostalnike lahko uvrstimo v naslednje tematske sklope:
— Za človeka se uporabljajo največkrat ekspresivna, slabšalna poimenovanja: za moške: amažnik, carapa, hrust, oblagovtnež, mec, pankrt, pržgan, zezej; za ženske: baba, cundra, fleka, kuzla, podržavka, ponovca, truška; za skupino otrok in odraslih: drosa, žvot. Izpeljanke s slabšalnimi priponskim! obrazili so: -uh: dremuh, krmuh, požeruh, smoluh, smrduh; Andruh, Francuh, Petruh, Voruh; -un: mrhun, režun; -oga: Micoga, Lenoga; -ula; Afrula. Manjšakia ljubkovalna pripona je -ej: Jakej, Ladej, Lukej, Lekšej, Ožbej, Pungrej, Virej, bavšej, s slabšalnim pomenom pa zezej.
—Za poimenovanje posesti, kmečkihposlopij, zemlje in orodja: fréta, huba, kajža; aherci, dimnica, gumno, odrina,peter; gorica; lesa; svet 'zemlja'; jan, odor, ogon, oplaz,preliha, ral, razgon, ozara, vozara; globača, nicina; les 'gozd'; cimraka, čepun, gare, kruka, merjasec, orička, tatrman.
— Za poimenovanje pijače: bezgovec, črničevec, ozimičevec, tolkovec; slaba burla, čobodra, marternik.
(2) Narečni kakovostni pridevniki so: borova (zemlja), breje (megle), brezno (delo), čuden (človek),gladovna (zemlja),o d r t (otrok),pohlevna (cesta),prekužev (človek), storjen (les),skurna (zgodba),strupan (glas),taloven (človek).
(3) Med narečnimi glagoli ločimo nevtralne in ekspresivne, pogosto posnemovalne:
— barati, čebeziti, mlesti, nadrešiti, otrcati se, premonkniti, rekati, santati, šurjati, upokojiti se, vekati, zagamžati, zbarkovati, žebrati;
— blekniti, bučati, bukniti, crkavati, črepati, krpati, gagniti, mrhati se,pipati se, stegniti se, zreti.
(4) Medmeti: posnemovalni medmeti ohranjajo slušno podobnost naravnih šumov: žvink žvink (sekira); prh, čof, čof, čofpom - pom - pom - rom - pom - pom.
Razpoloženjski medmeti izražajo čustvene odzive na stvarnost: Bog in ta sveti križ, zabožjodelj; krišobari. Velelni medmeti se uporabljajo za velevanje živalim.
(5) v dobesednem navedku so pogoste blizuzvočne likovne zveze tipov: dihur dihurski, Hudabeli so Hudabeli, o ti sirotej ti.
(6) Besede v prenesenem pomenu:
— Človek se primerja z živaljo, z rastlino, s stvarjo ali pojavom v naravi. Živali: jastreb, jelen, krt, mravlja, mrtva pošast, ris, sršen, vešče, zverina; rastline: konoplja, osat, tisa; drugo: huda ura, kakor blisk, mrliču podoben, opipana kopa.
(7) Analiza izrazne podobe in slogovnih posebnosti kaže Prežiha kot mojstra slikovitega upodabljanja narave in človekovega boja z njo. Njegova domača koroška govorica je na slovnični ravnim prerasla v zborni knjižni jezik, ohranjal pa je lahko narečno besedje in narečne načine upovedovanja.
63
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 2-3
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Vir:
Lovro Kuhar - Prežihov Voranc: Zbrano delo. Druga knjiga: Samorastniki / Nezbrane novele in črtice
1939 - 1941/Dodatek. Ljubljana: DZS, 1964.
Literatura:
Ada Vidovič-Muha: Oris dveh osnovnih pojavnih oblik sistema knjižnega jezika. JiS 1971/72, št. 6.
Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika, CL Ljubljana, 1992, str. 123.
Jože Toporišič: Slovenska slovnica. Založba Obzorja, Maribor 1976.
Jože Toporišič: Nova slovenska skladnja, DZS, Ljubljana 1982, str. 123.
Fran Ramovš: Historična gramatika. Dialekti Vil. Ljubljana, 1935, str. 25-26.
Milena Sibečnik: Koroški govor Brdinj. Rokopis - Višješolska diplomska naloga, Maribor, 1982.
Zinka Zorko UDK 886.3 Prežihov V. 7 Samorastniki.08
UDK 808.63-087(497.12 Koroška)
SUMMARY
DIALECTISMS IN PREŽIHS COLLECTION SAMORASTNIKI
In the study the usage of dialectal linguistic means in emotiwially and characterize the protagonists and
order to achieve greater expressiveness and local colour objects. Indirect quotations dialectal, almost vocal visual
is discussed. Word dialectisms according to various parts phrases appear. Very frequently we find the dialectal
of speech are written down, collected are also the most comparison in which Man is compared with an animal,
frequent suffixes of word-formation, especially the plant or thing. The inanimate is personified; the most
formation of the typical proper names pertaining to the expressive is the personification of the water source —
Koroška region, and the dialectal usage of words in their the monster. The expressive image and stylistic
metaphorical or replaced meaning is dealt with. Most peculiarities show Prežih as the master of a picturesque
dialectisms can be found in the description of Man and depiction of nature and Man's struggle with it His usage
his life environment and in the set verbal word phrases. of dialect on grammatical levels grew into a literary
Dialectisms perform the role of local colour and are used language. He was, however, able to preserve dialectKal
pejoratively too. Interjections pertaining to immitation, words and dialectal ways of expression, mood and command colour the narrative vocally and
64
JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 39,93/94, št 2-3
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
Simona Kranjc UDK 886.3.09-31 Ingolič A.
Filozofska fakulteta v Ljubljani
Vplivi na ljubezensko tematiko in erotiko v Ingoličevih predvojnih
romanih'
1. Ingoličevi predvojni romani in njihova geneza
.^Lnton Ingolič seje s svojimi predvojnimi deli ob Prežihovem Vorancu, Mišku Kranjcu in Cirilu Kosmaču uvrstil med značilne pisatelje sociahiorea-listične proze. Po obsegu svojega dela spada med najplodnejše, vendar je večina njegovih del izšla šele po vojni. Ker je predvojnih romanov le pet,^ pa še teh ne prištevajo vedno k predvojnim -Matevž Visočnik in Žeja sta namreč izšla šele po vojni - so v literarni zgodovini deležni manj pozornosti. Počasi tonejo v pozabo, njihovo mesto pa prevzema povojni opus, predvsem mladinska književnost in besedila, ki obravnavajo izseljensko tematiko. Vsekakor pa zavzema vidno mesto med slovenskimi socialnimi realisti med svetovnima vojnama.
Anton Ingolič je svojo pisateljsko pot začel tako, kot so jo pred njim že številni, ki so kasneje postali velika imena narodnih književnosti in svetovne literature. Svoje krajše spise je objavljal v raznih listih (Mladika, realčni list Prelom), vendar je kot šestošolec - v šolskem letu 1925/26 - spoznal, kako pomembno je, da se čim več nauči, da bodo potem njegovi literarni izdelki boljši, jezik bolj tekoč, v svoji avtobiografiji Moje pisateljevanje pravi: "Kolikor bolj sem se poglabljal v branje zahtevnejših domačih in svetovnih pisateljev, toliko bolj sem spoznaval, kako bedni so moji literarni izdelki, ne samo zaradi okornega izražanja, pač pa tudi zato, ker sem premalo poznal življenje. Vse, kar sem dotlej napisal, so - kakor zdaj gledam na tisto svoje pisanje - bili zgolj skromni poizkusi, kako preliti v stavke, cesarje bilo prepolno moje za vse, kar seje dogajalo okoli mene in v meni, dovzetno srce."^
Poslej seje še bolj posvetil branju in opazovanju življenja, ki gaje obdajalo. Rečemo lahko, da so se že tedaj v mladem fantu oblikovali zarodki "dokumentarno gradivske metode"* in ta je kasneje postala ena izmed pomembnejših metod, "s katero si pripravlja motivno podlago"'.
Leta 1932 se je lotil prvega daljšega besedila, avtobiografske povesti Mlada leta. Poleti se je z družino preselil v Domavo, oddaljeno le sedem kilometrov od Ptuja.
^  Razprava je odlomek iz diplomske naloge z naslovom Raziskovanje vplivov na IngoUčeve predvojne romane, ki je leta 1992 pod mentorstvom prof. dn Evalda Korena nastala na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo.
^ Lukarji so izsM 1936. leta, Soseska 1939., Na J/7/av//i leta 1940, po vojni pa še romanaMa/^f ViJo^nzA inŽe/fl,nastalaže pred vojno.
^  Anton Ingolič (1980). Moyepira(e/jevan;e. Ljubljana: Mladiiiska knjiga, str. 19.
Janko Kos (1987). Primerjalna zgodovina slovenske literature. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Partizanska knjiga, str. 234.
^ Prav tam, str. 234.
65
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 2-3
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
Domava - srce Lukarije. Dejstvo, ki nikakor ni brez zveze z Ingoličevim romanom Lukarji. Lukarsko življenje ga je privlačilo že v otroštvu. Pogosto je opazoval može in žene ter otroke, ki so na vozovih, podobnih ciganskim, po vaseh ponujali v vence spleteni luk. Prisluškoval je njihovi govorici, čeprav je ni dobro razumel, in si želel, da bi se tudi on odpeljal z njimi po beli cesti kam daleč v neznano. Svoje privlačnosti lukarsko življenje ni izgubilo niti potem, ko je zaživel v njegovem središču. Še več. Postalo je motivna baza Ingoličevega prvega večj^a proznega dela -romana, ki je najprej nosil naslov Zemlja in ljudje, na predlog dr. Maksa Snuderla, lu-ednika Tiskovne založbe, pa gaje nato preimenoval v Lukarje.
Že iz naslovov Ingoličevih predvojnih romanov je razvidno, da se je loteval predvsem snovi, ki še niso bile literamo obdelane. Prvi je opisal življenje lukarjev in splavarjev. Bilje tudi med prvimi, ki so literamo upodobili svet haloških viničarjev (v romanu Žeja). Les mu je bil že od otroštva blizu, saj je bil mizarjev sin. To biografsko dejstvo je bilo ena izmed spodbud za zasnovo cikla o lesu, kamor spadajo romani Soseska, Na splavih in Matevž Visočnik.
2. Raziskovanje vplivov na Ingoličeve predvojne romane v slovenski literarni zgodovini in kritiki
Samo z vprašanjem vplivov na Ingoličeve predvojne romane se ni ukvarjala nobena študija, pač pa so na možnosti vplivanja namigovali nekateri kritiki že ob izidih posameznih romanov.
v Slovencu leta 1939 je Tine Debeljak povezoval snov Lukarjev z naturalizmom Zolajeve Zemlje. Predvsem so z Zolajevim vplivom povezovali zasebno življenje junakov in njihovo erotiko (Pregelj v DiS, 1936, in T. Debeljak v Slovencu, 10. 1. 1937). Poleg Zolaja je po Pregljevem rrmenju na Ingoličevo opisovanje erotike vplival tudi modemi ruski roman, vendar izrecno ne navaja nobenega naslova. Ko se govori o vplivih na Ingoličev predvojni roman, se najpogosteje pojavlja Reymontovo ime. Podobnosti med njegovimi Kmeti in Ingoličevimi Lukarji ter Sosesko ugotavljajo Pregelj v Domu in svetu, 1936, J. Liška v Ljubljanskem zvonu, 1937, J. Moder v Mladiki, 1939, kasneje pa še Slodnjak; sladnji pravi, da je Ingolič v Lukarjih na začetku snov organiziral ob zgledu Reymontovih Kmetov, ki da so vplivali tudi na zasebno življenje kmetov v Lukarjih. Toda nobeden od navedenih piscev ne spregovori o kakem konkretnem motivu, kjer se kažejo vplivi. Tudi Zadravec v Zgodovini slovenskega slovstva ugotavlja Reymontov vpliv, predvsem ob prizorih, kjer so opisane delovne navade, in ob motivu človekovega razmerja do zemlje. Tu pa je po Žadravčevem mnenju viden tudi vpliv HanMunovega romana Blagoslov zemlje.
Konkretno o vplivu na katero literamo osebo spregovori le Legiša v Zgodovini slovenskega slovstva; opaža podobnosti med Cankarjevim Jemejem in Jernejem iz Lukarjev, vendar o tem ne spregovori nadrobneje.
O Ingoličevi navezanosti na Zolajev vzorec naturalističnega kmečkega in proletarskega romana, vidni v pripovedni tehniki in dokumentamogradivski metodi, na kratko spregovori tudi Janko Kos v Primerjalni zgodovini slovenske literature.
Te kratke izjave posameznih kritikov in literarnih zgodovinarjev o vplivih na Ingoličeve predvojne romane tega vprašanja niso izčrpale, marveč so dale le iztočnice za nadaljnje raziskovanje.
3. Vplivi na ljubezensko tematiko in erotiko v Ingoličevih predvojnih romanih
Ob izidu Lukarjev je katoliško kritiko najbolj zbodla erotika, ki da je nemoralna in neprimema za roman. Verjetno se jim je zdel zelo nemoralen in neprimeren motiv ljubezni med bratom in sestro, ki ga najdemo na prvih straneh Lukarjev.
Nana in Tomaž sta bila kočarja. On je bil slaboten in boječ fant, kije napravil tisto, kar mu je naročila sestra. V koči sta živela sama. Osamljenost ju je pripeljala do spolnega razmerja. O tem so ljudje v začetku veliko govorili, župnik jima je celo prepovedal živeti pod isto streho, a se je z leti stvar pomirila. Po spovedi in opravljeni pokori sta brzdala svojo strast, vendar je znova zagorela neke noči, ko so se vračali s sejma.
66
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 2-3
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
"Živo se je /Tomaž/ spominjal, da sta mnogokrat, ko sta se tod vračala ponoči domov, zavila v gozd. Tudi Nani se je zbudilo v spominu. Že prej, ko je sedela na vozu, je mislila ves čas na to. Toda njena obljuba na Svetih gorah jo je begala. A čedalje manj. Ko jo je Tomaž potegnil za seboj, mu je voljna sledila." (Lukarji, 46f
Njuno početje se je torej pretrgalo le zaradi zaobljube. Po veselem večeru, preživetem v gostilni, pa so v obeh popustile vse moralne in verske zavore. Popustila sta svojim željam in se prepustila ljubezeaskim čarom. Usoda je hotela, da se je prav tisto noč zgodil umor. Tomaž je bil ubit, ne da bi dobil odvezo za storjeni greh, kar je Nano tako dolgo težilo, da seji je od teže, ki je pritiskala na njeno dušo, zmešalo in je na koncu tudi sama umrla. Ponoči pred svojo smrtjo je Tuniki, Jemejevi hčerki, ki je prebivala pri njej, povedala, da jo iz gnojišča kliče otrok. Tunika je vsa prestrašena zbežala. Nano pa so drugo jutro našli zmrznjeno ob razkopanem gnojišču. Duše ji torej ni težila samo bratova smrt brez odveze, marveč tudi umor lastnega otroka, ki ga je spočela z bratom. Bremena kljub molitvi in pokori, ki si jo je zadala, ni mogla nositi.
Motiv ljubezni med bratom in sestro najdemo tudi v Zemlji. Javna skrivnost, o kateri vsi govorijo, nihče pa ne ve, ali je resnična, je, da imata Palmyre in Hilarión spolno razmerje. Hilarión je umsko nezrela oseba, vendar ni poslušen in miren brat, kakršen je Tomaž. Krvoskrunsko razmerje se pri Zolaju zgodi zaradi sestrinega usmiljenja in žrtvovanja za brata.
"/N/a dnu temačne razumnosti brezpravnih prizemeljskih bitij, ki se ljubezen ni marala zanju, še sama nista vedela, kako se je zgodilo: nagonsko in brez privolitve razuma sta se zbližala, njega je gnala živalska sla, njo je uklonila predana dobrota, oba pa je zanesla želja po trenutku topline sredi ledenih razvalin." (Zemlja, 137)'
Motiv pri obeh parih je enak - iztrgati se iz objema samote, pregnati mraz iz duše in telesa. Razum je bil v obeh primerih poražen. Prevladal je živalski nagon po parjenju, izbira ustreznega partnerja pa ni bila mogoča. Palmyre je bila klicana k župniku in taji je zagrozil, da pojdeta v pekel. Njunega greha niti pred župnikom ni priznala, saj zanjo ni bil greh imeti razmerje z bratom.
"Sestra sem mu, čemu bi mu ne bila še žena, ko ga nobeno dekle ne mara?" (Zemlja, 136)
Brata je razglasila za nedolžnega, ona sama pa se čuti odgovomo za svoja dejanja. V bratu se je sčasoma okrepil živalski nagon, zato jo je čedalje pogosteje pretepal. Vsa trpeča in izčrpana je umrla sredi žitnega polja, kjer je pomagala žeti.
Motiva sta si podobna, razpleta pa se nekoliko razlikujeta. Pri higoliču pri obeh partnerjih obstaja občutek kiivde, zavest, da počneta nekaj nemoralnega, celo prepovedanega. Tega se niti Hilarión niti Palmyre ne zavedata. Niti Palmyre, ki umsko ni omejena, kot je to njen brat, o tem početju ne razmišlja kot o grehu. Kljub razlikam pa podobnost med motivoma pregrešne ljubezni obstaja.
Z ljubezensko tematiko je tesno povezan motiv umora novorojenčka, ki smo ga že omenili pri Nani iz Lukarjev. Pogosti so umori novorojenčkov v Hamsunovem Blagoslovu zemlje. Inger se znebi svoje komaj rojene deklice, ker ima zajčjo ustnico. Pokoplje jo v bUžini hiše. Barbro rodi ob potoku in fantka tam tudi pokoplje. Toda to ni njen prvi umon Svojega prvega otroka je pred tem že odvrgla v morje. Prvega ni mogla obdržati, ker ni bila poročena, drugega pa ni hotela, ker bi jo otrok privezal na hišo in moškega, ki ga ni ljubila. Ingoličeva Nana je otroka zakopala v gnojišče, ker je bil sad prepovedane ljubezni z bratom. Njen zločin je ostal skrit javnosti, toda kazni ni ubežala. Kaznovala jo je njena vest, ki jo je težila. Inger so odkrili in je bila zaprta, medtem ko je bila Barbro za drugi zločin oproščena, prvega pa sploh niso odkrili.
* Anton Ingolič (1936). Lukarji. Maribor. Tiskovna založba O. Z. Z. O. Z.
^ Emile Zola (1971). Zemlja. Prevedel Jaroslav Skrusny. (Izbrana dela Emila Zolaja 9). Ljubljana: Cankarjeva založba.
67
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39,93/94, št. 2-3
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Tudi tu iz že znanih razlogov, Ingolič namreč pred drugo svetovno vojno Zolajeve Zemlje ni prebral, verjetno ne gre za vpliv, marveč za analogijo.
Vrnimo se k ljubezenski tematiki, bolje rečeno, k erotiki. Kritika je Ingoliču očitala preveč naturalistično opisane ljubezenske scene. Erotike je v Ingoličevih predvojnih romanih res precej, vendar se nikjer ne spušča v take podrobnosti, kakor jih srečamo na primer v Zemlji. Ljubezenska razmerja so pač del življenja, so nekaj naravnega, vsak dan se srečujemo z njimi, zato se jih ne izogiba. Prav tako se ne izogne Aninemu porodu v hlevu obcestne gostilne. Gre za naravni ciklus, v katerem se vrstijo rojstva, smrti, ljubezni in prepiri. Če pisatelj želi ustvariti zvesto sliko nekega življenja, mora vse to upoštevati.
Kaže pa pri tem opozoriti še na motiv poroda. Scena Aninega poroda je res naturalistična, vendar podrobnosti niso izražene, medtem ko se pri Zolaju v Zemlji srečamo z natančnim opisom Lizinega poroda, sočasnega z otelitvijo njihove krave. Očitna je podobnost med porodoma v obeh romanih. V obeh primerih imata precejšnjo vlogo tudi živali. Pri Zolaju gre za kravo, ki Lizi povzroča dosti več skrbi kakor njen lastni porod. r*ri Ingoliču pa Anin konj prikliče ljudi, da ji pridejo pomagat. Porod obe ženski preseneti med delom, Ano celo daleč od doma. Ingolič se ob občutljivih zadevah, ki jim je pot v književnost odprl šele naturalizem, ne spušča v podrobnosti.
Spolnost je čutiti na vsakem koraku. Ko spomladi vzbrsti narava, se prebudi tudi človeška sla. Možje varajo žene, žene može, v poletiuh nočeh dekleta postajajo ženske. Za nekatere se s tem začenja križev pot nesreče in zasmehovanja, za druge je to le uvertura v zakonsko življenje. Rojevajo se nesrečne ljubezni, ki vodijo v pogubo. Pogosto pojavljanje spolnosti v vseh Ingoličevih predvojnih romanih spominja na roman ruskega romanopisca Arcibaševa z naslovom Sanin. Toda pri Ingoliču spolnost in ljubezenska tematika nista prežeti s pesimizmom, ki je pri Arcibaševu pogosto povezan še z nihilizmom. Čeprav je Ingolič v Nemiru mladostnika zapisal, da so na njegovo literamo ustvarjanje močno vplivali spolni prizori iz Sanina, pa je verjetneje, da je predvsem v Lukarjih močnejši Reymontov vpliv. Pri Arcibaševu je ljubezensko čustvo nekako izumetničeno, spolnost je za literarne osebe le sredstvo proti dolgčasu. Gre za spolnost zaradi spolnosti. Partnerje in partnerke se izbirajo glede na njihovo družbeno veljavo. Pri Ingoliču in Reymontu pa je ljubezensko čustvo bolj naravno. Spolnost se pojavlja kot naravna potreba, kot nagon, ki ga je treba potešiti. Lukarji so strastni ljudje. Poleg zemlje, ki jo strastno ljubijo, svojo strast razdajajo tudi v ljubezenskih razmerjih.
"Toda prav ta njegova /Martinova/ strast, s katero je v njej/Poloni/ zbudil žensko, močno in prav tako strastno, jo je spet pahnila v njegov objem. /.../
Vedno je bilo tako: Polona in Martin sta spila dve, tri steklenice, potem pa odšla v hišo nad kletjo, odkoder ju dolgo ni bilo." (Lukarji, 180-181)
Ingolič na spolnost le namiguje. Čeprav Polona sklene, da bo razmerje z Martinom končala, jo vedno znova premami. Lepa beseda ali dve, pogled in vino jo pritegnejo v njegov objem, kjer se počuti žensko. Podrobnosti Ingolič izpušča, za Zolaja pa tega ne bi mogli reči. Nasprotno pa Reymont uporablja podobno dikcijo kot Ingolič, kadar govori o spolnosti, ki je tudi v Kmetih ne manjka.
Značilno je tudi podobje, ki se kaže v obeh romanih, v Kmetih in Lukarjih. Primere v zvezi s prepovedanimi ljubezenskimi razmerji so v Kmetih vzete iz živalskega sveta.
"/.../ Anin dedec... goni se za Jagno kakor pes... /.../ /S/aj so kakor psi za kuzlo, tako se vsi fantjepojajo za njo." (Kmetje, l/2if
Da se gonijo ali pojajo, pravimo za živali, kadar zadovoljujejo svoj nagon. Jagna pa je kakor kuzla, ki je predmet njihovega živalskega pohlepa.
^  W. s. Reymont (1973). Kmetje. Prevedel Janko Moder. (Nobelove! M). Ljubljana: Cankarjeva založba.
68
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39,93/94, ŠL 2-3
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Podobna je tudi Ingoličeva metaforika.
"Ti si vlačuga, saj ti laziš za menoj vsa leta kot psica!" je bruhnilo iz Martina. " (Lukarji, 184)
Martin uporabi živalsko primero za označitev Poloninega ravnanja. S tem se hoče umiti in znebiti svoje krivde za njuno neuspelo zvezo, temelječo le na strasti. Med njima ni prave ljubezni, medsebojnega zaupanja. Z vlačugo imenuje Polono, čeprav ta v resnici spi le z njim in mu je podarila vso svojo mladost, on pa ji je v zameno za to dal nekaj ur slastnega opoja in mesece obupa. S tem stavkom je Martin dobro označil samega sebe, čeprav je svoje lastnosti pripisal Poloni. V Kmetih vsi lazijo za Jagno, v Lukarjih pa se za vsemi podi Martin. Položaj je torej diametralno nasproten.
Med ljubezenskimi motivi so pogosti ljubezenski trikotniki. Pojavijo se tudi v Ingoličevih predvojnih romanih. Razplet ljubezenskega trikotnika v romanu Na splavih je podoben razpletu v Kmetih. Ljubimca, Marko pri Ingoliču in Antek pri Reymontu, se na koncu vmeta k ženama, ki ju čakata, odpuščata in bolj kakor za svojo srečo slabita za srečo svojih mož.
Ljubezenski trikotnik v Žeji pa je analogen ljubezenskemu trikotniku iz Zemlje. Pri Zolaju ga sestavljata dve sestri in mož, pri Ingoliču pa dva brata in žena. Ker priložnost dela tatu, kakor pravi pregovor, se razvija erotično razmerje. Pri Ingoliču se Veseličeva žena znajde sama z moževim bratom Jurjem, ko nadomešča bolnega moža pri delu. Sčasoma ga nadomesti tudi v zakonski postelji. Ko Veselic za to izve, hoče ljubimca ubid, vendar mu tašča dejanje prepreči. Veselic se nazadnje sprijazni s svojo usodo.
V Zemlji pa se Françoise upira pohotnim svakovim napadom. Ko žena Liza izve za moževo početje, prigovarja sestri, naj popusti in se mu vda, saj se bo tako v hišo znova naselilo prijetnejše razpoloženje. Françoise se sicer upira, vendar čedalje hujšim pritiskom ni vedno kos. Da bi svaku ubežala, se poroči, vendar niti potem ni vama. Ko je Françoise tik pred porodom, jo Nergač posiU, jjri tem pa mu pomaga tudi žena. Françoise ob tem nasilnem dejanju spozna, da v resnici ljubi moža svoje sestre, toda tega ne more priznati, zato jima grozi. Sestra jo v navalu besa zabode s koso.
Oba ljubezenska trikotnika se končata s smrtjo enega izmed udeležencev, druga dva pa živita naprej.
Na ljubezensko tematiko in erotiko v Ingoličevih predvojnih romanih sta vplivala predvsem dva romana, to so Reymontovi Kmetje in Arcibašev Sanin, ob motivu ljubezenskega trikotnika pa opažamo analogijo z Zolajevo Zemljo.
4. Zaključek
1. Že geneza Ingoličevih predvojnih romanov daje slutiti, da gre za dela, ki jih je napisal pisatelj realist. Metoda, ki jo je pri tem uporabljal, je dokumentamogradivska. Podobno kot Zola se je Ingolič s tematiko, ki jo zajemajo njegovi romani, podrobno seznanil na terenu, kjer je zbiral gradivo. To je potem dopolnil še s študnanjem literature. Šele tisto, kar je videl in doživel, je lahko s pomočjo svoje domišljije prenesel na papin Dogajanje v njegovih književnih besedilih torej temelji na realnih dogodkih in ni le fikcija.
2. Kritika je bila ob izdajah Ingoličevih predvojnih romanov razcepljena na dva pola: levičarska jih je ocenjevala kot pozitivne, desničarska pa kot negativne. Prvi so hvalili njegove napredne ideje in obravnavanje polpretekle zgodovine, na primer agrame reforme, ki je pomembno oblikovala življenje ljudi, literamo oblikovanje novih tem, na primer lukarstvo, splavarstvo. Drugi so grajali naturalistično opisano erotiko, ni jim bil všeč lik župnika v Lukarjih. Največ pozornosti sta obe strani posvetili pisateljevemu prvencu - romanu Lukarji.
3. O vplivih na Ingoličeve predvojne romane je bilo doslej napisanega le malo. Nekateri kritiki so ob posameznih romanih omenjali imeni Reymonta in Zolaja, Zadravec je dodal še Hamsuna. Vsi ti naj bi bili vplivali na izoblikovanje snovi ter na osebno življenje kmetov, predvsem na njihovo erotiko. Kos pa omenja Zolajev vpliv v zvezi z ustvarjalno metodo.
69
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 2-3
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Na Ingoličeve predvojne kmečke romane (Lukarji, Soseska, Žeja) je, kakor je pokazala naša analiza, vplival predvsem Reymont z romanom Kmetje. Ti vplivi so vidni v oblikovanju literarnih oseb, v kolektivnih prizorih, motivih narave in verski tematiki.
Ukvarjali pa se nismo le z vplivi, marveč tudi z analogijami. Kar zadeva erotiko, so vidne podobnosti z Zolajevo Zemljo. Največja podobnost je v motivu erotičnega razmerja med bratom in sestro, ki se pojavlja tako v Zemlji kot v Lukarjih. Analogija obstaja tudi med ljubezenskima trikotnikoma v Zemlji in Žeji.
Simona Kranjc
UDK 886.3.09-31 IngoUČ A.
SUMMARY
INFLUENCES ON THE THEMES OF LOVE AND EROTICISM IN INGOLIC'S PRE-WAR NOVELS
The article follows the making of the pre-war novels by Anton Ingolič (Lukarji 1936, Soseska 1939, Na splavih 1940, Matevž Visočnik 1941, and Žeja 1941). The method used by the writer can be described as a documentary-archival one. Plots in Ingolic's pre-war literary texts are therefore based on real events and arc not sheer fiction. Ingolič introduced into Slovene literature the motives of the Haloze and the Dravsko polje region, and he became together with Prcžihov Voranc, Miško Kranjec and Ciril Kosmač one of the characteristic writers of social-realist fiction.
Ingolic's contemporaries on the occasion of individual publications of his novels traced the influences of the modem Russian novel, of Zola and Reymont's Peasants. The article discusses the influences on the erotic and love themes in Ingolic's pre-war novels. Together with the influence of Reymont's Peasants and ArcibaSev's Sanin there is visible also an affiliation with Zola's Earth in the motive of a love triangle.
70
JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 39,93/94, it. 2-3
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Marjan Štrancar UDK 886.3 Prežihov V. 7 Boj na požiravniku .06
Nova Gorica
Groteskno v Prežihovem Boju na požiravniku'
^Janimiv in didaktično učinkovit je pogled v Prežihovo umetnino skozi prizmo grotesknosti. Daje v njegovi prozi tudi sicer vse polno grotesknega, ki soustvarja in bogati njeno umetniškost, sva v letu 1973 hlcrati dokazala F. Zadravec in avtor tega prispevka.^ Manj pa so bili na to (v svojih izborih) pozorni avtorji učbenikov, pa tudi drugi razlagalci ftežihove novele.^
Prežiha uvrščamo v kontekst socialnega realizma z močnimi simbolnimi prvinami, kar bo potrdila tudi interpretacija izbrane novele. Uvedemo jo z bio- in bibliografskim zaznamkom v Berilu HI, ki ga lahko dopolnimo.'*
Svojega literarnega človeka je Prežih postavil v aktualni, prelomni čas, v nenavadne in usodne vrtince. Sredi njih se nenehno bojuje: s svetom okrog sebe in v sebi, za golo preživetje, pa tudi za bogatejše, srečnejše življenje; zmaga redko, 'sovražno' ga navadno porazi in toliko psihofizično pohabi, da zakrkne, se odtuji in/ali tragično konča. /Medbesedilna asociacija: ''GROTESKA JE DOMA V TRAGIČNEM SVETU." — J. Kott/ Prežihovi opisi 'boja' so siloviti, monumentalni, presejani skozi estetski filter domišljijskega poigravanja s svetom in stvarnostjo. Dovolj za dozorevanje grotesknosti.
Da se bomo zmogli odpreti grotesknemu' kot posebni estetski kakovosti (s pomembno didaktično vlogo), si moramo najprej obnoviti njegovo pomensko polje.
' Po referatu Groteskno—tudi didaktična kategorija—v Lokarjevi in Prežihovi novelistiki na IV. primorskih slovenističnih dnevih v Ajdovščini, maja 1993.
Franc Zadravec, Funkcija groteske v Prežihovi prozi, K. seminar SJLK, Lj. 1973. Marjan Štrancar, Grotesknost v prozi Prežihovega Voranca, dipl. naloga, Lj. 1973.
' Le v Slovenskem berilu IV (F. Bohanec — J. Jurančič — J. Kos — B. Paternu — F. Zadravec, DZS Lj. 1975) najdemo vprašanje: "Katere prvine v podobi požiravnika govorijo za to, da smemo to podobo imenovati groteska." (126); nekateri avtorji povojnih osnovno- in srednješolskih učbenikov za slovenščino so iz nje vključili posamezne odlomke v berila in priročnike, najraje zaključek, vendar se to ni dogajalo pogosto. Zanimivo je, da so Boj na požiravniku, novelo, kiji je Prežih namenil uvodno mesto v zbirki Samorastniki, v celoti ponatisnili v Slov. tierilu IV (E. Muser — M. Boršnik — M. Jamar idr., DZS 1975), da pa so se je obširneje in bolj metodično lotili V. Gregorač v Slovenščini IV, Književnosti z berilom za ekon. sr. šole (DDU 1978), z več odlomki S. Fatur v Književnosti II (Obzorja 1982) in nazadnje še M. Glavan—V. Gregorač — M. Kolar v Slov. jeziku in književnosti, berilu za skrajšane programe (Obzorja 1984), medtem ko so bila zadnja 'usmerjena' Berila celo brez nje; razen v že omenjenem 'gimnazijskem' Berilu niso bila vprašanja v ničemer naravnana h grotesknemu; novela tudi ni doživela didaktično poglobljene analize oz. interpretacije v strokovnem tisku; sodeč po novem učnem načrtu (Zavod RS za šolstvo in šport 1993) bo poslej spet našla mesto v obveznem branju.
* Gl. Berilo IV, R Kolšek — J. Kos — A. Lah — T. Logar — S. Šimenc (Obzorja Mb. 1989, 33). Prav simboUčno je bil Prežih doma izpod Gore: rodil se je najemniku v Podgori pri Kotljah 10.8. 1893 (in ne v Kotljah, kot to piše v navedenem Berilu in tudi v večjem številu virov!) kot prvi otrok, prva (po šoli napisana) črtica V tujino je izšla 1909 v celovškem Miru; prvo knjigo Povesti je izdal že leta 1925 (v 32. letu); prva kvalitetnejša in odmevnejša objava pa je bil prav Boj na požiravniku (Sdb 1935); tedanji urednik Sodobnosti F. Kozak je opravil marsikatero korekturo, tako jezikovno kot vsebinsko. P. je bil samouk, z nekaj razredi utrakvistične šole in nekaj gospodarskimi oz. političnimi tečaji, toda kot odUčen poznavalec človeka in kot ponosen dedič Trubarjevega humanizma je nesebično in bogato razdajal svojo človečnost vsem okrog sebe; njegova 'tovarišija' ga v marsičem ni razumela; za svoje delo je tik pred smrtjo prejel Prešernovo nagrado.
' S pridevniško obliko izraza označujem tako učinek v bralcu ob posameznih prvinah besedilaali besedilu v celoti kot posebno piščevo razmerje do stvarnosti, način ubeseditve, z grotesknostjo lastnost, z grotesko delo v celoti; takšno razločevanje ima tudi didaktične prednosti. (Prim. A. Skaza, JiS 1977/78, str. 71.)
71
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 2-3
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Poimenovanje izvira iz ornamentalnih spletov (!) tankega vitičevja, cvetja, stiliziranih (!) človeških in živalskih likov, mask, vaz in drugih arhitektonskih okraskov, najdenih proti koncu XV. st. v podzemnih prostorih rimske Titove palače (f- grotta, grottesco); v književnosti groteskno učinkuje kot splet raznorodnih prvin, s katerim avtor ubesedi napol fantastično napol komično/tragično preobličenje sveta/človeka ^predrzna zveza simbolov lažje razkrije resnico" — po T. Shipleyju); je vrhunska estetska kakovost.
Groteskno* poraja (p)osebni (avtorjev) pogled na "razkroj in propad sveta" (J. Kott), na čas, ko se v krčih rojeva nekaj novega, staro pa se krčevito upira izginjanju (A. Skaza), ko človek zaman skuša ustaviti "sproženi melianizem" (J. Kott) in ukrotiti, pregnati ali premagati (nevidne) sovražne, demonske sile (W. Kayser), ki mu kot vampirji sesajo kri, dokler ga telesno in duševno ne uničijo; je "estetika deformacij, nestabilnosti, izgubljenosti, brezobličnosti" (A. Rijavec 1989); je nenadno in nenavadno sprevračanje v pošastno bizarne, alogične, komaj še človeške tvorbe; je "profanacija vsega vzvišenega, duhovnega, idealnega in abstraktnega" (Bahtin; prim. K. Kosik), ko se 'junak' znajde v absurdnem položaju, v katerem "mora igrati, četudi ima slabe karte" (J. Kott), ko se upira in bojuje, čeprav je grozljivo/smešno majhen in nemočen, ko hoče živeti, čeprav mu zmanjkuje kisika, ko mu že upognjenemu, iznakaženemu, zveriženemu zasršita iz oči kljubovalni upor in goreče upanje; drobceno zmce v peščeni uri je, ki mora pasti in s svojim padcem izmeriti čas.
Tragično/komično izhodišče najedajo: nenavaden, nesproščujoč (po)smeh, spreminjajoč se v "rezanje ali srh... v grimaso" (H. Friedrich), v "črni smeh... smeh v maski" (F. Zadravec), v karnevalski smeh (M. Bahtin), ko se hkrati smeje sebi in svetu; jedko karikiranje, ko zadobi razmerje med naravnim in karikiranim nemogoče razsežnosti (H. Schneegans), ko se avtor popolnoma prepusti divji (domišljijski) sili ustvarjanja (po G. Tamarinu in W. Kayserju); in ironija/iziranje, ki ambivalentno hkrati zanika in pritrjuje ter stopnjevano zaučinkuje groteskno.'
Groteskni so (lahko) spoji: rojstva in smrti (ko je prvo "obremenjeno s smrtjo, smrt pa z novim rojstvom" — M. Bahtin), lepega in grdega, smeha in trpljenja, norčevskega in grozljivega, vzvišenega in banalnega, normalnega in abnormalnega, realnega in fantastičnega, idiličnega in antiidiličnega. Ubesedeni so s pretiravanjem, stopnjevanjem, pačenjem, oživljanjem, poosebljanjem, nasprotji, spreminjanjem stališč in gledišč, zvočnimi in vidnimi učinki, močnejšimi, tudi vulgarnimi besedami ali besednimi mozaiki, stilizacijami ipd.*
Nenavadni/nenadni spoji povzročijo v bralcu pravo čustveno zmedo, mali šok, kratek stik med njim in avtorjem (H. Günther); občutje je odvisno od kraja, časa, načina, pogojev bralčeve recepcije; od tega, kolikšne stopnje alogičnosti in spačenosti sta vajena neka družba in beroči (G. Tamarin), v katerem se nepričakovano in nenadoma pojavijo osuplost, posmeh, gnus, odpor, groza itd.; zdeformirani "odtujeni svet" (W. Kayser) prepreči identifikacijo (G. Tamarin).
V mladem bralcu (se navadno) prebudi silovit občutenjski val. Prav zato je groteskno(st) tudi didaktično učinkovita kategorija: sproži miselno-čustvene asociativne verige, povzroči globlje spraševanje o besedilu, preverja osebnostni, vrednotni sistem in prebudi močne ter domiselne interpretacije učencev (^ esej^). V Slovarčku književnih pojmov preberejo, daje groteska literamo
Glej: A. Rijavec, Enciklopedija Slovenije III, Lj. MK 1989,396; A. Skaza, Poetike kompozicije, SR 1972,3; F. Zadravec, Agonija veljakov v Cankarjevi satirični prozi, Mb. Obzorja 1976; M. Bahtin, Kamevalizacija literature, O Bahtinovi teoriji romana, prev. V. Klabus, Prostor in čas, 1973, 5-7, 360-366; J. Kott, Eseji o Shakespearu, Lj. DZS 1964; G. R. Tamarin, Teorija groteske, Sa. 1962; H. Günther, Das Groteske bei N. V. Gogolj, München 1968; A. Heidsieck, Das Groteske und Absurde in modernen Drama, 1969; W. Kayser, Das Groteske in Malarei und Dichtung, München 1961; J. Th. Shipley, Dictionary of World Literary Terms, Boston fi, 1970; G. von Wilpert, Sachwörterbuch der Literatur, Kroner Verlag, Stuttgart 1969; H. FriedrKh, Struktrura modeme lirike, prev. D. Dolinar, CZ Lj. 1972; K. Kosik, Dialektika konkretnega. Študija o problematiki človeka v svetu. Lj. CZ 1967.
' V nasprotju z grotesknim pa manj anganžira bralca, sčasoma izgublja učinkovitost in dopušča katarzo (prim. A. Skaza, Poetika kompozicije, SR 1972).
* Teorija je doslej izluščila več tipov groteskiiega: karnevalski, ljudski tip (tesnobno breztalnost razrešuje z vitalistično prešcmostjo in razbrzdanostjo); psihološki tip (groteskno se poraja iz človekovih notranjih moči, vesti, nagibov, načrtov; motiv v osebi čez noč oživi, se začne razraščati in junaka zbega, občutek popolne izgubljenosti in odrezanosti od družbe ga poženeta v obup in katastrofo); fantastični tip (s sanjskimi prividi, pokopališko fantastiko); literarni tip (s parodičnimi in kritičnimi sestavinami) in satirični tip (po F. Zadravcu in A. Rijavcu).
-> puščica usmerja v nadaljnje dejavnosti učencev: lahko komentirajo teoretične navedke, posamezne besedilne nadrobnosti, lahko pa razvijajo, dotekajo, potrjujejo ali zametavajo ponujene interpretativne zamisli oz. okiuške (ogrodje za njihovo razbiranje).
72
JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 2-3
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
delo, ki prikazuje ''življenje v deformirani podobi, kije hkrati smešna in grozljiva".^'^ (Na vprašanje, kaj je groteskno, so učenci letošnjega tretjega gimnazijskega razreda našteli vrsto označevalcev: grozno, lepo, ironično, nenavadno, smešno, absurdno, posmehljivo, spačeno, embrionalno, tragično, karikirano; jama, praznina, izobličenje, Goga, čudenje itd.; doslej so torej sprejeli v svojo estetsko zavest zanimivo in bogato zbirko pomenov, na katere lahko opremo tudi drugačen pogled v izbrano novelo.) Doma zapisane interpretacije, v katerih se učenci približujejo želenim učnim ciljem, (lahko) razvijajo v nadaljevanju prikazani didaktični algoritem, usmeritve in naloge.
Groteskno je nedvomno osrednja estetska kakovost tudi Boja na požiravniku, čeprav najverjetneje nehotena.
Gre predvsem za učinek v bralcu: Prežihov drastični (krepki, izraziti, ostri, grobi, surovi, jedki) pogled na (največkrat tragično) stvarnost, cepljen s smislom za humor'^ in spodbujan z domišljijskim fabulativnim poigravanjem (lahko), na poseben način ubeseden, v bralcu prebudi silovito goteskno čustveno mešanico.
V Prežihovi elementarni, psihološki groteski se človek vrača v rastline in živali, v prabivanje, v magično svetlobo. (Medbesedilna asociacija: "NAVZGOR OB REKI GRE V ŠIROKI GOZD...V ŽIVALI IN RASTLIN IZVIRNO RAST." — K. Kovic) Snovno izhodišče mu je bila sodobna realnost in estetski kredo kritični realizem.'-' Idiličnemu 'blagoslovu zemlje', tragični absurdnosti, neizprosnemu brezupu in nedoumljivemu propadanju seje uprt tudi zbesedo,'^ zapisana jedkanica pa je kar sama od sebe zorela v groteskno, monumentalno, žlahtno naivo. /Isti izviri še napajajo mojstre Tisnikarja, Dolenca, Repnika, Pečka, ki dorisujejo Prežihovo fresko.^'/ Pisatelj politik je tudi poetično vzpostavljal naravni prared; kot prabog je čistil svet gnilega, rjastega, trhlega, odmrlega; z zlatim gnojem lepote je spodbujal rast Janezovega zrna in se bojeval za drugačen, življenju prijaznejši svet, dokončno rešen klancev in kalvarij; za zlati nasmeh, ki naj bi se razlil čez vso slovensko kadimjo in zaprl grozljiva požirakiiška brezna.
Domotožje, spomin, močna ustvarjalna domišljija in prirojeni talent so zarisali fresko monumentalnih razsežnosti; groteskno se v njej poraja na družbenem robu, kamor je karnevalsko preoblikovanje sveta odlagalo človeško smetje, zlomljena telesa in duše, kjer je netilo maščevalne poglede in razkrivalo brueglovske kaveme človekovega mikro- in makrokozmosa. Prežih je zafreskal grozljivo metamorfozo in kataklizmo: globačasta brezna jamniškega pekla; osojnosti in prisojnosti, vodnatosti in vodeničnosti, sušnosti in suhosti; sanjavosti, hrepenljivosti, željnosti, pa tudi neuresničljivosti; majhnosti velikih in velikosti majhnih, sanjave zadrtosti in zadrte upornosti, uporne samoniklosti in samorasle upornosti; sovraštva in sovražnosti, ljubezni in ljubljenosti,
'° J. Kos, Književnost, Obzorja 1989, str. 527.
" Prvi je že J. Vidmar zapisal, da se pri Prežihu "vse, kar poprime njegova roka, nekako samo po sebi spremeni v pojav nenavadnih in silovitih dimenzij", da njegova narava "neugnano izčrpava svoj predmet, ki mu pod prsti nevede raste, dokler ne doseže mere, kakrSno ima duSa tega oblikovalca" (J. Vidmar 1940,13); čemur je Prežih pritrdil: "Kar pride iz mene, pa pride, včasih bo prišlo kaj slabega, a semintja bom napisal nevede kaj boljšega. Mislim, da bo tako najbolj prav in naravne tudi." (F. Kozaku, 9. 10. 1940, ZD XI, 317; podčrtal M. Š.). Tudi J. Koruza je trdil, da Prežih "ni nikdar razmišljal o književno oblikovnih vprašanjih..., (da) je bil z epskim načinom literarnega ustvarjanja kot zrasel" (J. Koruza, Pemjakovi v celjskem gledališču, Tribuna, 15.5.1957), ker mu je bila teorija pač "nevzgravžna reč" (Prežih v pismu F. Godini, 8. 6. 1947). L. Legiša se je strinjal, da se pri Prežihu "vse samo po sebi spremeni v pojav nenavadnih in silovitih dimenzij" (L. Legiša, Zgodovina slov. slovstva, V ekspresionizem in novi realizem, 1969). Posebno je vprašljiva hotenost grotesknega v tridesetih, ko je samorastniški erudit literarno šele zorel; pojma v njegovem slovarju nisem našel. Nasprotno F. Zadravec meni, daje Prežih groteskno hote "uvrstil med svoje idejno kritične oblikovalne prvine" (Zadravec 1973, DC. SSJLK). "Kojje vse na šalo obrnil" (M. Kuhar v pogovoru leta 1973).
" V Društvu slovenskih književnikov je govoril: "Bistvo prave umetnosti je v tem, da se ne odmika ljudski resničnosti, zakaj nadnaravnosti v pravi umetnosti ni... današnja doba ni le doba velikega poleta k napredku... današnja doba je tudi doba razpadanja starega sveta, starih načel, starega načina življenja. Tudi ta razpad ima svojo veličino, ki jo pravi umetnik mora občutiti in temu lahko da duška v svojem umetniškem ustvarjnju." (Poročilo na ustanovnem obč. zboru. Knjiga 55, št 6; ZDX,239).Domaje zlasti 1. Bmičič zahteval, da bodi umetnost "neoporečna tudi z vidika objektivne družbene realnosti" (I. Bmčič, LZ 1935); gl. še Franc Zadravec, Pogledi na realizem pri Slovencih med vojnama, JiS VI, Lj. 1960/61; Franc Zadravec, Pojmovanje literarnega realizma na Slovenskem med vojnama. Obdobja 7, 1985.
"Škoda, da nas je tako malo revolucionarnih delavcev na polju muze v Sloveniji." (Prežih v pismu M. Klopčiču, Guštanj 17.7. 1925; ZD XII, 59).
Učenci naj pogledajo njihove monografije; to je seveda tudi priprava na morebitno ekskurzijo v Prežihove kraje.
73
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 2-3
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
dobrotnosti in dobrotljivosti, človeškosti in človečenja, živalskosti in poživaljenja, rastlinskosti, pa tudi cvetoča upanja; Dihurje, Borovnike, Čamoglave, Munke, Ahace, Mete, terce in terbe, tesače in berače, kumike in kurjake;'* vse dobro in dobrotno, lepo in očarljivo, pa tudi grdo, zlobno in ostudno, smrtno in smrtonosno; presunjen nad osupljivimi krči prerajanja je premet^evsko spodbujal upor in kljubovanje, tudi s peresom, in najmočneje prav na 'grotesknih' mestih.''
Groteskno (lahko) učinkujejo: premalo močno telo pred pretežko nalogo; razvrednotenje vzvišenega, idealnega, svetega, idiličnega, življenja in smrti; spajanje človeškega, živalskega, rasdinskega in predmetnega; igra svetlobe in zvoka; vsa počlovečenja ali poživaljenja; stiki otrok s krutostjo, zdravega in bolnega, normalnega in nenormalnega, številna popačenja, pretiravanja, stopnjevanja, povečevanja itd'* Večji del navedenega najdemo v noveli, ki spada v estetski vrh Prežihovega opusa, je del obveznega šolskega branja in je hJcrati reprezentativni primer grotesknega v umetnikovi novelistiki.
Novela BOJ NA POZIRAVNKU, ta "tipična kronika koroškega bajtarskega rodu" (J. Koruza), pod katero se je Prežih prvič podpisal s svojim psevdonimom, je nastala v prvi polovici leta 1934 na Dunaju. Žal je F. Kozak izločil "romantično mitologijo", žalik žene:" dihm-ska žvot naj bi bila tako tudi 'v rokah' mitološkega in fantazmagoričnega.^"
Šolsko interpretacijo zastavimo problemsko, (tokrat) skozi optiko grotesknega. Didaktični cilj učne enote je torej: spoznavanje estetske kategorije in njene vloge, seveda pa tudi poglobljeno delo z besedilom(-^). Priprave in zamišljeno interpretacijo (z analizo) bomo oprli na več vu-ov (-> Berilo, Klasje), predvsem pa na Hladnikovo analizo (SR 1988).^' Učenci novelo preberejo kot domače branje —> zapiski v dnevnik branja po metodi vodenega branja oz. dela z besedilom (gl. vprašanja in naloge v nadaljevanju te skice; v pomoč so nekateri odgovori dani ali nakazani); seveda je jasno, da morajo/mo opraviti izbor iz ponujenih prvin, ustrezno interesom, zmogljivostim, učnun ciljem in stopnji motivacije, zagretosti za pisca in problem; s tem se pripravijo na skupno, šolsko analizo in interpretacijo.
Tako poizkusijo (že ob/po prvem branju) ugotoviti: tematiko (kmečka ->), teme (človek in zemlja, revščina, lastninsko razmerje, medsebojna razmerja, človek in družba—>), motive (otroci in otroštvo, kazni, pohabljenja, strasti do zemlje, krompirja in svobode, požiralniki, sovražna soseska, smrti-^), zaporedje ogrodnih dogodkov (besedilne dele: naslov, začetek, jedro in zaključek, njihovo zaporedje oz. dogajakio zgradbo novele^), temeljno pripovedno linijo (izluščijo zgodbeni sinopsis: 'propad revne kmečke družine'^^ —>) ter slogovno in jezikovno specifiko in
"Preiihovi ljudje so garači in poštenjaki, a tudi bahači, pphotneži in prešuštniki, brezčutni, medsebojno zasovraženi... Sleherni ima svoje čednosti, pa tudi pregrehe." (B. Borko, Češki glasovi v naši književnosti, NRazgl. 1960).
Elementi grotesknosti so že v prvih Prežihovih črtKah, nastaUh do leta 1925 (od Petkovega Cenca iz leta 1909 do vojnega Sektorja št 5 iz leta 1926); več grotesknega imajo 'samorastniške'novele: Boj na požiravniku (1935), Vodnjak (1925), Pot na klop (1939), Prvi spopad (1938) in Odpustki (1936); kar pravi groteski sta noveli Vetemik in Kurjak (obe iz 1940); močnejša groteskna mesta imajo potem še 'vojne' novele (obj. v Naših mejnikih, 1946): Stari grad (1946), Sveta Neža (1946), Opravek na Viču (1946), Sedmero otrok in Otroška z^itnka (1946) ter novele Dvojčki (1950), Pred obličjem zmage (1948), Umik (1948) in Pljunek smrti (1950), od romanov pa zlasti Doberdob (1940) in Jamnica 1945).
V SSKJ lahko preberemo, da je groteska tudi vrsta plesa na Koroškem "s pretiranimi gibi in držami" (SSKJ 1,769), vendar mi tega domačini niso mogli potrditi: znani, že pokojni 'camar', Pusovnikov Ivan. plesa s takim imenom ni poznal; govoril je le o t i. hotuljski polki z do eskstaze naraščajočim tempom, z v krogu plešočimi in ob tla kurentovsko topotajočimi pari, kar stilizirano in simbolično ponazarja spopad človekaz neznanim, zaklinjanje in urekanje magičnega (morda žalik žen?).
" Prim. M. Boršnik, Več Prežiha, NSdb 1955, 67.
^ Brat Avgust je v Dihurju videl njihovega očeta, njegovo razmerje do zemlje; tudi pri njih da so imeli težave s 'požiravniki', ki so tod okoli znan pojav, saj ob dežju od vsepovsod začne kipeti voda (prim. F. Sušnik, PrZ, 93); Gora najmočneje toči pri Lužniku v Podgorju, kamor se je priženil Prežihov stric Lenart Kuhar in kjer na 24 ha zemlje pride kar deset stalno tekočih studencev, kronotop novele so Koti je oz. širša okolica (navajanje pliberškega polja in romarskih cerkvk; Sv. Neže in Humca v Podjuni — gl. ZD III, 477) in čas pred I. sv. vojno (navajanje krone kot dename enote) (-4).
^' Gl. seznam pomembnejše literature na koncu; gl. še M. Boršnik, Pol stoletja narazen, JiS 1960/61, 117; J. Toporišič, Ponazoritve umet razvoja slov. knjiž. besede, SKJ IV, Obzorja, Mb. 1970, str. 52; Janko Kos, Pregled slovenskega slovstva, DZS Lj. 1975; Vera Gregorač, Slovenščina IV, Književnost z berilom, DDU 1978; M. Glavan—V. Gregorač — M. Kolar, Slov. jezik in književnost, učbenik za 1. in 2. letnik skrajšanih programov, Obzorja Mb. 1984.
^ M. Hladnik 1988,346.
74
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št 2-3
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
posebnosti (ugotovijo tudi značilnosti socialnega realizma, kolikor in kakor se kažejo v besedilu, naturalistične in simbolistične prvine^^ ter izraz, jezik -^).
Po enakem zaporedju (lahko ob ponovnem branju) skušajo določiti/zapisati, kje vse so pri branju našli/občutili groteskno (seveda si morajo najprej natančno pojasniti sam pojem, zanj lahko pogledajo tudi v teoretični del te interpretacije) in utemeljiti njegovo vlogo in pomen (pri tem potrebujejo učiteljevo pomoč in interpretativno ogrodje - za primer gl. interpretacijo besedilnih delov, zlasti jedra, v nadaljevanju - ki pomaga pre/spodbuditi njihove miselno-čustvene asociativne nize; zanimivo bi bilo esejistično srečanje učenca in učitelja ->):
— v tematiki in temah (groteskno je: vsemu in vsem odtujeno dihursko "gnezdo"; je elementarni spoj človeka, živali in rastlin ter prehajanje drugega v drugo: človeško živalsko ->; je gneča kopice Dihurjev (ime!) na majhni ''kepi zgnetenega plazu" ; je absurdno vztrajanje na jalovini, prevotleni z grozečimi "požiravniki", ko torej naravni elementi, npr. voda, ne dajo več življenja, temveč ga ubijajo; so želje po še več zemlje in varljivo, toda goreče upanje, da se bo iz nje iztisnilo, kot že nekoč, biren več, gomolj več, zaradi česar se z njo zagrizeno bojuje, ne glede na telesne in duševne pohabe —>; je boj z vsem za vse: za zemljo, ki polzi izpod nog, za izsušitev, za pravice in svobodo; je "kruta togotnost, ki vse uničuje, kar najhuje ljubi"^\ je... —>);
— v motiviki: (groteskni so stiki otrok s krutostmi; so kazni, ki poglabljajo bivamsko grozo; je umiranje človeka, živali, rastlin, zemlje /medbesedilna asociacija: "ZEMLJE NI VEČ NA ZEMUF
— E. Kocbek/; je pohabljanje in pohabljenost (kile, izlito oko, božjast, krmežljavost, krvaveč); so goreče strasti (do krompirja, zemlje, živaU, svobode, pravice); in so ne nazadnje poosebljeni požiralniki, ki jih zemlja nenehno rojeva, drugega za drugim; učenci naj komentirajo mnenje, da obstaja preoblikovani požh-alnik "kot preganjalski motiv, ki vzdržuje trajen strah in spodkopuje eksistencialno varnost..., povečan (je) v 'požrešno pošast', človek ob njem je zbegan, telesno in duševno prizadet... Oba sta torej vržena iz naravne oblike in izrazitosti... (Novotvorbi Prežih da) fantastično srhljivi videz.... (povečevanje) zbuja občutek nevarnosti, hkrati pa nazorneje odkrije strašno resničnost Dihurjevega položaja, kot bi jo razkril realistični opis. Spopad med groteskno oblikovano negativno resničnostjo in junakom se more goditi seveda le groteskno. "^\
— v besedilnih delih:
NASLOV: Pomeni, nakazuje? (Boj nad praznino, s praznino, z nevidnim, grozečim? napoveduje grozljivo dihursko voljo v spopadu z dejanskostjo? ob/usojenost na neuspeh? metaforo sveta, življenja?; učenci naj tudi premislijo Prežihovo prvotno zamisel, da bi celotno zbirko naslovil Na požiravniku^*
ZAČETEK: Natančneje interpretiraj nekaj prvih odstavkov! (Pisatelj takoj odpravi pravljično idiličnost^' —> raz-pravljičenje?; predstavi dogajalni prostor in 'junake'; bi lahko rekel, da asociira gorenje, gorečnost, ognjevitost, kar rdečo intonacijo, upajoči obup? - v Dihurjih namreč goreči up, da se vrne bogata letina 1876, spodbuja nečloveške napore, neti prevelika pričakovanja, hromi razum, izlije oko, umori vola, strže ženo; to po svoje nakazujeta tudi začetno posmehljivo ljudsko metonimiranje Plazovnikov z Dihurji in njihova 'ironična ekspresija' o gorenju zemlje, ki hkrati groteskno minimalizirata in osmešita tragično stisko in obup zadrtih gorečnežev.) (Gl. naloge v nadaljevanju —>)
JEDRO: Nadaljuj interpretacijo! (Premisli: gre za pripoved o boju pod Goro, v "divjipogreznini", z vodnimi pošastmi: krdelce 'dihurjev' bi rado iz rode "zgnetene grude ogromnega plazu" iztisnilo boljše življenje, vendar je rdečkasta zemeljska potuha le jalova in zahrbtna pustota, ki visi in drsi v dušo in cefra v njej upanje. /Medbesedilna asociacija: "VISIMO ČEZ SAMEGA SEBE, ČAS NAS SRKA IN PROSTOR NAS NAPENJA, NA SILNICAH ZEMUE SMO RAZPETI." — E. Kocbek/ S
" M. Boršnik novelo razume npr kot metaforo za "odpor do fašistične eksploalacije" (Študije in fiagmenti, Mb. 1962). ^ M. Boršnik, Pol stoletja narazen, JiS 1960/61, 116. ^ F. Zadravec 1973. 140-141.
^ "Zbirka naj bi nosila ime Na požiravniku." (Prežih F. Kozaku, 15.2.1938, ZD XI, Pisma DZS Lj. 1989,291; tu je Voranc Zi^isal tudi želeni vrstni red novel); "Nepojasnjena ostane sprememba naslova od Na požiravniku, kakor je pisatelj prvotno zbirko poimenoval, do simbolnega Samorastniki." (J. Koruza, v opombah k ZD U, 465).
^ Prim. "pravljično bračasnosf v razpravi M. Borenik, JiS 1960/61,117.
75
JEZIK m SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 2-3
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
sršečimi pogledi in nagubanih čel mrki samorasli zadrteži parajo njena nedra, sušijo kipeče žile, preganjajo rjavkasto požirahiiško smrt; le v trenutkih ukradene zamaknjenosti odpočijejo telo in duha v njeni lepoti in barvah; dmgače bi bilo, če ne bi usojena Pot vodila v nicine, v čme sence, ki prežijo in se plazijo iz krmežljavih globač, izpod grozečih strmali in golih Gorinih rebri, ki motnijo zavest in kljuvajo pogum, da hočeš nočeš postaneš mrk, trd in nezaupljiv in si ne upaš razkriti srčne mehkobe, dobrote in ljubezni ter le na skrivaj, pod ilovnato skorjo, odprtih oči kvasiš sanje in netiš upanje, da potem naenkrat, goreč od silovitih čustev in v želji po dokončnem odrešenju, narediš nepremišljeno dejanje, zaradi surove neprizanesljivosti, ki ji ne vidiš obraza, zaradi strahu pred ranljivostjo, zatajevano čustvenostjo, čutnimi brezni in nepredvidljivimi kurjaškimi pohabami; na srečo srči vrojeno samorastništvo, srčijo vedno znova oživljani karantanski geni s staro pravdo za vso ubogo gmajno; življenje jekleni mišice in sklepe. I"Proti domu sva se vračala po strmem bregu skozi gozd. On je nosil naloženo vrečo moke na svojih orjaških plečih, jaz pa sem korakal za njim. Bil je čisto kriv in njegovo dihanje je bilo podobno hropenju. Počasi se je pomikal v klanec, čul sem, kako škripljejo njegove kosti, in videl, kako mu drgetajo noge. Bal sem se, da mu bodo skočile v bokih iz sklepov in da se bo razsul pod živinskim tovorom... Debele žile na njegovih močnih rokah so zabrekle in skozi se je natanko videla valujoča kri. Vreča na njegovem hrbtu pa je lezla in polzela vedno niže dol po križu... (oče je vrečo prinesel od praga) "Tako bi nosil vse življenje T'^^ I Spodbuja upanje, da bo nekoč konec pekočih, peklenskih muk, prezgodaj ostarelega otroštva, onemoglih žena in mrkih mož z vozli v srcih, da bo dovolj sreče in sončnosti, da se bo nekoč čez vso kadimjo razlil sončni nasmeh; nekoč, ne še danes v tem "vseuničujočem se času", ko se vse lepo maže, vzvišeno ponižuje, sveto pljuva, idealno zasmehuje, srečno onesreči, ko je še vse proti: zemlja, voda, ogenj, nebo, sočlovek, sistem, vera, mitologija, ko se še mora s klepčevsko silovitostjo in matjaževsko vero iz kamna iztiskati življenjski sok, ko se še mora z lončkom sušiti reko, biti donkihotski boj z mlini na veter, dovoliti grotesknim lovkam, da sesajo mozeg, krivenčijo duše, da sušijo in votlijo pretegnjena telesa; nekoč — jutri morda zmaga upoma volja: dihurska, borovniška, Metina); Bi se strinjal, če bi osrednje sporočilo Vorančeve novele formulirali kot neusahljivo voljo do življenja, kot vero, da bo nekoč gotovo zamašilo (zgodovinske) požirahuke? Bi, kolikor poznaš še kakšno Prežihovo delo, lahko to zatrdil za njegov opus v celoti? —>)
KONEC: Se ti zdi pesimističen/optimističen? Te v čem spominja na klasične tragedije? (Je konec upanja in boja, gre za fizični poraz, toda etično zmago, za obnavljanje (pan)tragičnih arhetipov? Za zmago sovražnega, zla ali pravljičnega, dobrega, za dokončni razdor 'gnezda', sveta, za razlastitev in opustelost? Res zgolj za metaforo proletariziranja? Tudi ti opaziš v očeh, srcih in pesteh mladih samorastnežev ponosno, nikomur se uklanjajočo upornost, vero v zmago? Bi bil konec tudi danes takšen? -^)
— v slogu in jeziku (naloge za učence^'):
— Opozarja stavek "slika s krepkimi potezami" (S. Fatur) na monumentalen, drastičen slog? (Preden odgovoriš, si pojasni pojma! -^)
— na groteskno? (Se strinjaš, daje to osrednja estetska odlika Prežihove novele? Bi znal podrobneje defmirati termin? Komentiraj mnenje, da "Prežih z grotesknostjo pač najbolje odrazi svojo odtujenost vsemu iracionalnemu v kmetstvu."^ —>)
— Poišči, razloži in utemelji v noveli uporabljena slogovna sredstva^': metonimije (npr. požrešna čeljust, rumena potuha, rdeča lakota, pekel, ki gori pod nogami in v prsih —>), poosebitve (požiravniki so pošasti, potuhe, požeruhi, po človeško se rojevajo, se slinijo, njihove mokrotne, sluzaste ustnice srebajo, se odpirajo, požirajo, vampirsko srkajo mozeg in kri, morajo crkniti —>), poživaljanje (npr. v metafori 'dihursko gnezdo' ali: "Dihurji so besno vrtali za novimi slinastimi
p. Voranc, Borba, LZ 1921; ZD 1,50-5 L
Prim. S. Fatur 1982, Književnost II (in del. zvezek II), Obzorja Mb.
M. Krambergar, Problem kmetstva v Prežihovih novelah. Perspektive 1962.
Poglej v ustrezne priročnike: J. Kos, Književnost, Slovarček književnih pojmov. Obzorja Mb. 1989; J. Kos, Očrt literarne teorije, DZS Lj. 1983; M. Kmecl, Mala literarna teorija. Borec Lj. 1976; S. Trdina, Besedna umetnost, literarna teorija, U., MKLi. 1961.
76
JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, ŠL 2-3
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
ranami, odpirali jim žile in jim izcejali rjavi strup... požiravnik mora crkniti", ali: Dihurji so se besni "zakadili v kipečo zemljo — razparali so površje vzboklini" itd ->); naturalizme (npr. v prizoru očetovega umiranja, s kilo: 'negibna kepa rosnega mrliča', 'so uhajala čreva iz nje in se je razširjal neznosen smrad po izbi' ->); dvojno optiko (menjave avtorjevih informacij o osebi s komentarjem soseske, izraženim enkrat s kazanjem in drugič s pripovedovanjem; pogled od zgoraj se menja s pogledom od spodaj'^): Soseska že kar v prvih stavkih ironizirajoče označuje: "PriDihurjevih že spet..." -> kaj vse lahko pomeni navedena oznaka? (rdeča zemlja je kot ogenj, sveže zorana se zjutraj kadi, in se zdi, da gori? spomni se ljudskih rekel: zemlja gori pod nogami, kot da gori voda /medbesedilna asociacija: "MODROST STARIH RODOV ŠEPETA SVOJE MISLF — J. Vidmar^'/; kaj ne gori podoben ogenj v Dihurjih, da se zdi, kot da počenjajo nekaj proti zdravi pameti?^ —>); pretiravanje (Strže vola! pohabi otroke, ubije ženo! Zadnji udarec, zaradi želje po dokončni zmagi, je preveč, je usoden, uspeh izjalovi v poraz! Prvinski nagon slepi, sili v brezumje, v garanje, povzroča božjast, (pol)blaznost (^'udarci so grizli v fantovo meso", "truplo je postalo kepa neodpornega kvasu" —>); nasprotja (Antinomije so v vseh plasteh novele: Dihurji — soseska, zmaga — poraz, človek — narava, človek — družba, želja — stvarnost, romanje za vodo — sušo^' zakaj? —>);
— Groteskno je predvsem posledica jezika, ubeseditve;^* zato si pazljivo oglej nekatera mesta in poizkušaj utemeljiti uporabljeno besedišče, skladnjo itd. (Ne pozabi: Dihurjevina je npr. "mokrotna grba", grbita se tudi hlev in človek, vol ščije kri, Neč in Pungra spravljata očetu za hlače čreva, ki so uhajala in se je iz njih širil neznosen smrad itd.); posebno močni so glagoli (če si jih izpišeš, se boš o tem sam prepričal: tako npr. od vsepovsod polzi sluzasta mokrota, golta vase lepljivo zemljo, solze in kri; poosebljeni požiralniki potuhnjeni prežijo (pravi aliens!), se zahrbtno prestavljajo, nenehno delujejo, se širijo, srkajo, rastejo, požirajo, uničujejo, se slinijo, služijo, rojevajo nove požeruhe in kipijo; iz slinastih ran se jim izceja strup, ki površino spreminja v "rdečkasto krtino", boj z njimi je absurden in grotesken); znova preberi naslednji navedek in ga zlasti jezikovno analiziraj:
"Dihurjevi so se borili rod za rodom z lakotno, rdečo zemljo, tešili njen glad z gnojem, parali ji nedrja, razbijali grude njenega čela, odpirali žile njenega osrčja in mašili žrela požiralnikov z odpadi, prhovino in kamenjem... Podžigala sta jih strast in srd. Razparali so površje vzbokline in ji z globokim rovom prodrli v osrčje... boj jih je kmalu obsedel. Videli so le še sluzaste čeljusti, ki so segale po vedno večjem delu njive. Besno so vrtali za novimi sluzastimi ranami, odpirali jim žile, in jim izcejali rjavi strup v globok kanal, ki so ga izkopali od glavnega vira čez vso njivo do ozar. Bosi in gologlavi, pokriti z blatom so vrtali kakor krti." (ZD H, 40-41) —>
Ob koncu strni spoznanja in izdelaj zaključno podobo pisne interpretacije.
"Informaciji o glavni 'osebi' sledi t..J komentar soseske, izražen enkrat na način kazanja oz. citiranja ('showing') in enkrat na način pripovedovanja ('telling')." (M. Hladnik 1988,341) Prim. Katarina Salamun-Biedrzycka 1987: Razvoj Prežihove pripovedne proze v povezavi s spremembami pripovedne perspektive ali Od osvobajajočega se do povezujočega se subjekta. Obdobja 7, Ljubljana; "Prežih oblikuje včasih svoje tekste po načelih ljudskega pripovedništva, pripovedk in in pravljic. Njegov socialni realizem ima nekaj primesi ljudskega pesništva, med drugim tudi simboliko." (Kos 1975,360)
J. Vidmar, Prežihov Voranc, uvod v Samorastnike, Naša založba 1940.
Prim. F. Zadravec 1972,231; M. Hladnik ponuja naslednje razlage: "a) zemlja se pri oranju kadi, ker je vlažna, in se zato zdi, kol da bi gorela; b) zemlja je rdeče/rumene barve ('lakoma, rdeča zemlja'); c) Dihurji se ukvarjajo z nečim, kar je proti zdravi pameti, saj za zdravo pamet zemlja ne gori; č) Dihurji so kolerična družina, ki vse dela s strastjo (spomnimo se pregovora Kaj noriš, saj ne gori voda); d) šlo bo za štiri osnovne elemente: zemljo, ogenj, vodo in zrak; e) izjava kaže, da se sosedje ironično distancirajo od Dihurjev; t) izjava kaže, da se je soseska zmožna metaforično izražati in je tu kot pohvala 'ljudskemu' jeziku." (Hladnik 1988, 341)
M. Hladnik dodaja še naslednja nasprotja; samostojnost — nesamostojnost, kmetstvo — proletarstvo, individualno — kolektivno, revno — bogato, zgoraj — spodaj, človeško — brezobzirno, natumo — pokvarjeno, človek — narava, zmaga — poraz, družina — dražba itd. (Hladnik 1988, 346)
^ Gl. J. Toporišič 1970: Slovenski knjižni jezik IV, Obzorja Mb.
77
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 2-3
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Brez dvoma je groteskno osrednja estetska odlika Prežihove novele: njegovo jedro je družbeno-človeško kritično, vtis, učinek na bralca močnejši. Groteskno poraja poseben pogled na del snovi, ki se/jo nenadoma nenavadno spremeni, še posebno, če/ko pisatelj vztraja z estetsko igro in s transformacijami časa, prostora, telesa, besede — zlasti besede. Groteskno zori prav iz ubeseditve; jezik (poleg sloga bistvena novelistična odlika) je pri tem odločilen: Prežihov je ljudsko drastičen, prav na 'grotesknih' mestih najsilovitejši: posamezna mesta, dogodki in osebe se prav zaradi grotesknosti globlje vrežejo v estetsko in etično zavest beročega, posebno mladega. Zato so takšna umetniška dela tudi didaktično najustreznejša. Prežihov Boj na požiravniku med njimi gotovo zavzema najvidnejše mesto.
Pomembnejša literatura:
L. Kuhar — Prežihov Voranc: Samorastniki, NZ Lj. 1940 (Prežihov Voranc, J. Vidmar, uvod). 1964: Zbrano delo II, DZS Ljubljana (ur. D. Druškovič in J. Komza).
Prežihov zbornik (ur M. Boršnik), Obzorja Mb. 1957; Prežihov album (ur. T. Sušnik), Borec Ljubljana, 1983.
Marja Boršnik 1961: Pol stoletja narazen, JiS, letnik VI, 113. Silvo Fatur 1982; Književnost II, učbenik. Obzorja Mb. 1992: Slovenska leposlovna književnost. Obzorja Mb.
Miran Hladnik 1988: Prežihov Boj na požiralniku in metodološka vprašanja analize pripovedne proze, SR 36,1988, št. 4.
Janko Kos 1975: Pregled slovenskega slovstva, druga, popravljena in dopolnjena izdaja, DZS Lj. Aleksander Skaza 1978: Groteska v literaturi, poskus historičnotipološke opredelitve, JiS, št. 3-4. Marjan Štrancar 1973: Grotesknost v prozi Prežihovega Voranca, dipl, naloga, FF, Ljubljana. Franc Zadravec 1972: Lovro Kuhar - Prežihov Voranc, Zgodovina slovenskega slovstva. Obzorja Mb.,VIL, 143.
1973: Funkcija groteske v Prežihovi prozi, IX. seminar SJLK, Ljubljana.
1980: Groteska v Prežihovi prozi. Elementi slovenske moderne književnosti, Pomurska založba.
Marjan Štrancar UDK 886.3 Prežihov V. 7 Boj na požiravniku .06
SUMMARY
THE GROTESQUE IN PREŽIHS WORK BOJ NA POŽIRALNIKU
The   interpretation  of the  short novel  Boj  na detecting the grotesque elements in themes, motives and
požiravniku, whk;h Prežih published in 1935 in the textual works, which emanate directly fi-om the process
magazine Sodobnost, tries with a detailed analysis of of creation. Prezih's language, which is drastic in a
themes, motives and consequence of events discover the popular folk manner, is the most powerful precisely in
basic narrative line as well as the stylistic and linguistk; "grotesque" places, specificity and peculiarities of the discussed work, in
78
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 2-3
METODIČNE  IZKUŠNJE
Problemski pouk književnosti
^J^ovosti, ki jih je v šolsko obravnavo književnosti prinašalo predvsem tekmovanje za Cankarjevo priznanje (problemsko razmerje do umetnostnega besedila), so se v letih 1989/90 pokazale na dva načina:
1. v spremenjeni zasnovi ustnega dela zaključnega izpita iz slovenskega jezika, ko za prvo vprašanje predvideva razčlembo umetnostnega ali neumetnostnega besedila (odlomka);
2. v besedilih, s katerimi je tedanji Zavod za šolstvo preverjal znanje v prvih in drugih letnikih srednjih šol, ko so pri preverjanju znanja iz književnosti vprašanja ob neoznačenih odlomkih iz obravnavanih umetnostnih del.
Oboje pomeni tudi uradno uvajanje prvin problemskega pouka (tj. aktivnega dela z besedilom), kar pa samo po sebi še ne zagotavlja višje ravni pouka slovenske književnosti sploh. Problemskega pouka namreč ne moremo uspešno uveljaviti zgolj po delih (bodisi samo drugačno delo v razredu, drugačno sprotno preverjanje ali drugačen zaključni izpit), saj necelovit prijem kot kombinacija problemskega in klasičnega, t.j. reproduktivnega pouka, nujno pripelje do tega, da na koncu preverjamo tisto, česar nismo dali, oz. dajemo to, česar ne bomo preverjali, izid pa se lahko kaže samo kot pomanjkljivo znanje, kot neuspeh učenca in seveda učitelja.
Med reproduktivnim in dejavnim (problemskim) poukom književnosti je tolikšna razlika, da učenec, ki smo ga pripravljali na klasičen način (frontalni pouk v obliki predavanja ali celo narekovanja, literarne šolske naloge ter ustno in pisno preverjanje znanja kot zgolj mehanična reprodukcija učiteljeve razlage), ne bo imel veliko možnosti, da uspešno opravi problemsko (tj. z neoznačenimi ali neznanimi odlomki) preverjanje znanja, slednje pa je glede na usmeritve novega učnega načrta gotovo tudi standard, ki ga bo zahtevala (ekstema) matura.
Prehod od reproduktivnega k problemskemu preverjanju znanja se zelo lepo vidi na primeru dveh besedil, ki ju je Zavod za šolstvo RS izdelal za preverjanje znanja v prvem (1989) ter v prvem in drugem letniku (1990). Prvi, tj. reproduktivni preizkus je dal izredno slabe izide, zato so naslednje leto že prevladovali neoznačeni odlomki z vprašanji. Oglejmo si razliko na primeru Linhartovega Matička:
1989:  11.   a) Kje je Linhart našel vzor za svojo veseloigro "Veseli dan ali Matiček se ženi"?
b) Zakaj igra za Linhartovega življenja ni bila uprizorjena?
1990: 4.    Zmešnjava: "Častitljiva gospoda. Jest scer vejm, da se pravica po tih novih postavah ne smej drugači kaker nemško iskati."
Matiček:     "Če jo po krajnsko ne najdem, ji bom mogel žvižgat. Zakaj nemšku ne znam prav."
a) Od kod je odlomek?
b) Kaj se dogaja?
c) Kaj napada Linhart?
d) Kateri sloj predstavlja Matiček?
e) V katerem narečju je napisana komedija?
79
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 2-3
METODIČNE  IZKUŠNJE
Drugi primer je tragedija Hamlet:
1989: 7.    a) V čem Shakespearove drame ne ustrezajo Aristotelovim zahtevam?
b) Kako Hamlet izpričuje odgovornost za svoja dejanja?
c) Kakšen zločin hoče maščevati Hamlet?
1990: 8.    Preberi odlomek in odgovori na vprašanja:
Biti, ne biti; to je tu vprašanje:
Je li bolj plemenito, da trpiš v duhu strelice
vse nasprotne usode,
ali z orožjem greš nad morje zla
in ga končaš z odporom?
a) Iz katerega dela je odlomek?
b) Kdo je avtor tega dela?
c) Pred kakšno odločitvijo stoji protagonist?
d) Kakšne značajske poteze izpričuje odlomek iz monologa glavne dramske osebe?
Primera iz leta 1989 jasno kažeta, da se pri reproduktivnem preverjanju lahko preverjajo tudi zgolj zunajbesedilne prvine (Linhart) oz. vprašanja omogočajo, da kdo dobi celo odlično oceno, tudi če se je samo na pamet naučil snov iz zvezka in sploh ni prebral literarnega dela. V nasprotju s tem primera iz leta 1990 dokazujeta, da pri problemskem preverjanju pokažemo uporabno, večplastno in predvsem znotrajbesedilno znanje. Pomembna razlika pa je tudi v tem, da učencu, ki je delo prebral, tak način preverjanja olajša odgovore, učencu, ki dela ni prebral in odlomka ne prepozna, pa jih oteži. Pri problemskem pouku je torej eden ključnih problemov v tem, ali učenci berejo ali ne.
Uspešen problemski pouk, pri katerem so učenci dejavni, razpravljajo oz. utemeljujejo, razvijajo svoje miselne in govorne zmožnosti in pridobivajo samostojnost, s povezovanjem sproti utrjujejo znanje in ga uporabljajo na novih besedilih, zahteva celovito doktrino, ki obsega:
A. Načela problemskega pouka:
1. pri pouku uporabljamo metodo usmerjenega pogovora,
2. vedno izhajamo iz umetnostnega besedila,
3. vedno razčlenjujemo tudi odlomek,
4. vedno skušamo primerjati,
5. znanje utrjujemo in preverjamo problemsko.
B. Postopek:
1. priprava na poglobljeno branje (z vprašanji za domače branje ali domačo nalogo),
2. preverjanje domačega branja (za znake),
3. usmerjeni pogovor z razčlembo odlomka,
4. sprotno preverjanje znanja (za znake),
5. pregledno preverjanje (pregledni test po obdelanem književnem obdobju),
6. ponavljalno preverjanje (pregledni test na začetku višjega letnika),
7. priprava na zaključni izpit oz. maturo z zaključnim preverjanjem.
Problemski pouk se ves čas šolanja giblje med "palico in korenčkom", tj. med prisilo m spodbudo (motivacijo).
Spodbuda je v tem, da učenci že pri obravnavi literarnega dela lahko neposredno uporabijo svoje vedenje, ki so ga pridobili z branjem, da lahko sodelujejo v razpravi in se s tem potrjujejo, in predvsem v tem, da je tako pridobljeno znanje širše in trajnejše, saj ima učenec, ki je književno delo v celoti prebral, ves čas do konca oporo v natančno prebranem in doživetem umetnostaem besedilu.
80
1 /IK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 2-3
METODIČNE  IZKUŠNJE
Prisila je celovit sistem sprotnega, preglednega in sklepnega preverjanja, s katerim učenca natančno seznanimo že prvo šolsko uro, tako da se že takoj zaveda, da bo moral brati, natančno brati in vse prebrati, sicer ne bo mogel priti do pozitivne ocene. Samo tako lahko uresničimo troje:
a) boljše in trajnejše znanje,
b) sprotno primerjanje književnih del, motivov, zvrsti, vrst in oblik, zgradbe, junakov itd.,
c) problemsko obravnavo z usmerjenim pogovorom
Predvsem pa pri takem sistemu lahko opustimo klasično ekstenzivno izpraševanje snovi iz književnosti (kjer so ocene lahko zelo subjektivne, drugi učenci pa so pasivni), kajti učenci so vsako uro govorno dejavni, do ustne ocene pa pridemo z govornimi vajami, deklamacijami in referati (pri krajših literarnih delih — ali pri daljših, če jih preberejo vsi učenci — nastopajoči učenec tudi sam vodi obravnavo!).
V nadaljevanju s primeri prikazujem celoten postopek problemske priprave, obravnave in preverjanja.
1. Priprava na poglobljeno branje
JViprava je seznam vprašanj pri vsakem domačem branju ali zahtevnejšem literarnem delu, na katera učenci odgovorijo doma in se tako pripravijo na usmerjeno obravnavo v razredu.
Primer 1: Samorastniki (branje)
a) Predstavi dramsko zgradbo (zasnova, zaplet, vrh, razplet in razsnova)!
b) Poišči protagonista in antagonista ter ju primerjaj (v čem sta si podobna, v čem se razlikujeta?)!
c) Primerjaj Meto in Ožbeja! Kaj ju povezuje, kaj razdvaja?
d) Označi konec novele! Ali je nevtralen, srečen ali tragičen? Zakaj pisec kot socialni realist potrebuje tak konec?
e) Zakaj Meto v noveli dvakrat kaznujejo: v čem je stopnjevanje in kaj pisec z njim doseže?
f) Primerjaj zaplet in razplet, motivacijo ter medsebojna razmerja med junaki v Samorastnikih in Sosedovem sinu!
g) Kateri junakinji iz grške dramatike je podobna Meta s svojim razmerjem do moči oz. oblasti in v čem se od nje razlikuje?
Primer 2: Slovo od mladosti (domača naloga)
a) Kakšna je bila pesnikova mladost?
b) S katero sintagmo jo označi in kaj ta pomeni?
c) Kakšno je pesnikovo spoznanje o svetu? Katere vrednote ljudje povzdigujejo, katere pa (po Prešernu) zaničujejo?
d) Kakšno je pesnikovo razmerje do usode?
e) Kaj po Prešernu človek spozna v starosti (v "starjih letih")?
O Zakaj pesnik hrepeni po mladosti? Katera je pozitivna razsežnost vsake mladosti? g) Razloži stopnjevanje v sintagmi "dih prve sapce"!
Primer 3: Krst pri Savici (branje)
a) Navedi, kaj sporoča uvodni sonet o življenju po smrti!
b) Kateri dve vojski se spopadeta pri Ajdovskem gradcu in kako Črtomir prepriča vojake, da gredo z njim v zadnji boj?
c) V čemje Črtomirova krivda?
d) Kolikšen čas obsega prva retrospektiva, kolikšnega druga in koliko časa traja neposredno, dramatično dogajanje?
e) Poimenuj vrsto primere, s katero pesnik ponazori Črtomirov notranji razvoj, ko premišljuje ob slapu Savici, in razloži razliko med vodo, ki "razgraja", in "leno" vodo!
81
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 2-3
METODIČNE  IZKUŠNJE
f) Predstavi razmerje med Črtomirom in Bogomilo! Zakaj se mu Bogomila odpoveduje (kateri verz to odpoved ponazarja?) in kako Črtomir reagira?
g) Ključne prvine Krsta (Črtomir, Bogomila, Slovenci, poezija) primerjaj s prvinami Sonetnega venca (Poet tvoj nov Slovencem venec vije!)! V čem so razlike?
2. Preverjanje domačega branja (za znake)
Kadar je na vrsti obravnava domačega branja, najprej pisno preverimo prebranost s kratkim, a natančnim vprašanjem iz vsebine, za kar ne potrebujemo več kot pet minut, zelo hitro pa tudi doma ocenimo.
Primer 1: Hiša Marije Pomočnice
a) Kdo je bil Anarhist, od kod je prišel in kaj se je z njim zgodilo?
b) Kdo je bil Hanzek, česa se je bal in kako je končal?
Primer 2: Krst pri Savici
a) Navedi štiri prizorišča, na katerih se dogaja zgodba!
b) Navedi štiri stranske osebe, ki nastopajo v zgodbi!
3. Usmerjeni pogovor z razčlembo odlomka
Primer I: Soči (obravnava z odlomkom)
Ne stiskaj v meje se bregov, srdita čez branove stopi ter tujce, zemlje lačne, utopi na dno razpenjenih valov! (Na zemlji tvoji tujcev tropi naj ne dobodo ni - grobov!)
Problemsko se lahko lotimo Gregorčičeve hvalnice Soči, če vzamemo za izhodišče problem neobjavljenega zaključka (v okepaju!), ki ga prek primerjave z Antigono povežemo s problemom življenja oz. dinamike ("Krasna si, bistra hči planin!") in smrti oz. statike ("Mar veš, da tečeš tik grobov, grobov slovenskega domovja?) ter vstajenja oz. ponovne dinamike ('Takrat se spomni, bistra Soča, kar gorko ti srce naroča!"), nazadnje pa utemeljimo še z razčlembo skladenjskega naklona (klicaji -1, del; vprašaji -11. del; klicaji - HI. del).
Primer 2: Duma (obravnava z odlomkom)
Slišal sem pesem in čul sem glas pojoč, glas moža, kot daje odgovor ženskemu glasu; čul sem, kako je zvenelo moje srce.
Pesem moža in odgovor ženski pesmi:
Sredi poljan si in poješ mi pesem zeleno vso, pesem vetra in vej in trave in sonca na travi /.../.
Odlično problemsko izhodišče nam Župančičeva Duma ponuja s svojim glasom moža (Adam) in ženskim glasom (Eva). To antitetično razmerje, ki ga ponazorimo najprej na skladenjski ravni z uporabo levega (ženski princip) oz. desnega (moški princip) prilastka in utrdimo ob primerjavi z znamenito Michelangelovo fresko Stvarjenje Adama (na levi Adam, na desni Bog med angelčki s svojo močno, varno mišičasto roko oklepa nežno bitje, ki šele postaja ženska, tj. Eva), v obravnavi razvijemo v osrednje tematsko nasprotje med domačim podeželjem in tujimi mesti.
82
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 2-3
METODIČNE  IZKUŠNJE
Primer 3: Krst pri Savici (obravnava z odlomkoma)
Krst pri Savici lahko obravnavamo po vprašanjih, ki jih imajo skupaj z odgovori učenci v zvezku za domače branje, še bolje pa je, če poiščemo izhodiščni problem (npr. problem Črtomirove krivde), ob katerem potem nizamo še problematiko zgradbe, razvoj glavnega jimaka, prikaz razmerja Črtomir - Bogomila, razčlembo romantičnih prvin in primerjavo s Sonetnim vencem. Pri tem knjižnem delu natančneje obravnavamo še najmanj dva odlomka, prvega iz Uvoda in dmgega iz Krsta:
Odlomek 1:
Ko zor zašije na mrličov trope, leže, k' ob ajde žetvi al pšenice po njivah tam leže snopovja kope.
Leži kristjanov več od polovice, med njimi, ki so padli za malike, Valjhun zastonj tam iše mlado lice njega, ki kriv moritve je velike.
Ta odlomek uporabimo za vpeljavo izhodiščnega problema krivde, poleg tega pa ob njem ponovimo lastnosti tercine, ki smo jo spoznali pri Dantejevi Božanski komediji, ponovimo primero kot pomensko figuro in razčlenimo antitetično razmerje svetloba - tema (zor - mrliči = življenje - smrt), ki ga bomo vzeli za problemsko izhodišče naslednjega odlomka.
Odlomek 2:
Mož in oblakov vojsko je obojno končala temna noč, kar svetla zarja zlati z rumen'mi žarki glavo trojno snežnikov kranjskih siv'ga poglavarja. Bohinjsko jezero stoji pokojno, sledu ni več vunanjega viharja, al somov vojska pod vodo ne mine in drugih roparjev v dnu globočine.
Pri tem odlomku ponovimo lastnosti stance, ki smo jo obravnavali ob pesmo Slovo od mladosti, utrdimo homersko primero (v povezavi z naslednjima verzoma: "Al jezero, ki na njega pokrajni // stojiš, ni Črtomir, podoba tvoja?") in tipično romantično enačenje junakovega razpoloženja s stanjem v naravi. Predvsem pa Črtomirov preobrat od smrti k življenju povežemo z razčlembo antiteze tema - svetloba (temna noč - svetla zarja zlati z rumen'mi žarki).
4. Sprotno preverjanje znanja (za znake)
Razumevanje in usvojitev zadnje snovi hitro in učinkovito (pisno in nenapovedano) preverimo z vprašanji za znake, ki jih lahko kombiniramo s prebranim ali na tablo napisanim literarnim delom ali odlomkom.
Primer 1: Moj črni plašč (pesem v celoti preberemo)
a) Kaj pomeni pesniku črni plašč?
b) Kateri literarni slog predstavlja pesem in zakaj?
c) Katera Prešernova pesem ima podobno motiviko?
83
JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 39,93/94, št 2-3
METODIČNE  IZKUŠNJE
Primer 2: Marinka je gnala voličke past (ljudska balada, ki jo preberemo)
a) Katera literarna vrsta je to?
b) Zakaj? Navedi tri utemeljitve!
c) Kateri motiv povezuje to književno delo s kraljem Ojdipom?
Primer 3: Krst pri Savici (odlomek napišemo na tablo)
O blagor, blagor, Črtomir! ti vneta je deklica od tvojega pogleda, kak od zamaknjenja je vsa prevzeta, kak gleda v tla, kak trese se beseda!
Navodilo: Podčrtaj in označi ali izpiši in določi vsaj pet različnih skladenjskih figur!
Primer 4: Krst pri Savici (kitica iz Uvoda, ki jo napišemo na tablo)
Šest mescov moči tla krvava reka, Slovenec že mori Slovenca, brata -kako strašna slepota je človeka!
a) Kako se imenuje ta stalna pesniška oblika?
b) Kako jo prepoznamo? Navedi tri prvine!
c) Po katerem italijanskem predrenesančnem pesniku je avtor to obliko povzel?
Če se le da, izberemo dva enakovredna odlomka in pišemo v dveh skupinah (A in B).
5. Pregledno preverjanje (pregledni test po obdelanem literarnem obdobju)
Pregledni test iz književnosti vedno pišemo z neoznačenimi odlomki iz obravnavanih, pa tudi -kadar so dovolj značilna - neobravnavanih besedil znanega avtorja. Za preverjanje obdobij, celotnih opusov ali zelo pomembnih literarnih del je primeren tudi tako imenovani zaprti test, ki poleg zmožnosti memoriranja preverja tudi povezovalne zmožnosti in jezikovno znanje. Oba tipa nalog sta dovolj eksaktna in ju lahko popravimo razmeroma hitro.
Primer 1: Obravnavano besedilo
Poet tvoj nov Slovencem vije, 'z petnajst sonetov ti tako ga spleta, da "magistrale", pesem trikrat peta, vseh skupaj veže harmonije.
Iz njega 'zvira, vanjga se spet zlije po vrsti pesem vsacega soneta; prihodnja v prednjem koncu je začeta; enak je pevec vencu poezije:
a) Kako se imenuje ciklus?
b) V katero književno obdobje spada?
c) V katero književno zvrst spada?
d) Zakaj?
e) Katera stalna pesniška oblika je posamezna pesem cikla?
f) Kako se imenuje kitica, ki je tudi v tem odlomku? }
g) Kaj razlaga pisec v odlomku?
h) Zakaj je magistrale "pesem trikrat peta"?
i) V čem je "pevec enak vencu poezije"?
j) Katere vsebinske prvine pesnitve izraža prvi verz odlomka?
84
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, it. 2-3
METODIČNE  IZKUŠNJE
Primer 2: Neznano besedilo
Ta brusi si v teku peté, ta seka in pili in kuje, pri luči prižgani ta čuje, z učenjem si beli lase; /.../
Ne trudi se pevce za nič, s prihodom že belega dneva od temnega mraka prepeva, brezskrbno živi kakor ptič.
a) Kdo je avtor?
b) Kako imenujemo ta književni slog?
c) Kako imenujemo tako razmerje do vsebine?
d) Katero znano pesem parodira avtor in v čem?
e) Kaj nam o usodah pesnikov in pesmi sporoča predložena pesem?
Primer 3: Obravnavano besedilo
Iz njega rok izmakne se počasi, in blizo se na prvi kamen vsede, in v trdnem, ali vendar milem glasi mladenču vnet'mu reče té besede:
"Ne združenja, ločitve zdaj so časi,
šel naj vsak sam bo skoz življenja zmede;
de b'enkrat se sklenile poti naji,
me tukaj vidiš zdaj v samotnem kraji."
a) Kdo je avtor?
b) Kako se imenuje književno delo?
c) V katero književno obdobje spada?
d) V katero književno zvrst spada?
e) Katera književna vrsta je?
f) Katero stalno pesniško obliko predstavlja odlomek in po čem jo prepoznamo?
g) Kdo sta protagonista odlomka?
h) Kaj se z njima kasneje zgodi?
i) Kje se prizor dogaja?
j) Kje naj bi se "sklenile poti naji"?
k) Določi metrum in poimenuj verz!
1) Napiši eno antitezo!
m) Pretvori prvi verz v navadni besedni red!
n) Katero skladenjsko figuro si s tem dokazal?
Primer 4: Krst pri Savici (dopolnjevanje besedila)
Slovenski_pesnik France Prešeren je leta_izdal_v verzih Krst pri Savici. Sestavljena je iz
treh delov, in sicer iz uvodnega_Matiju Čopu, iz_in_. V prvem delu pesnik razlaga, da je
pesnitev nastala zaradi_bolečine in zaradi izgube_. V drugem delu, kjer za kitico uporabi_,
pesnik pripoveduje o obdobju_Slovencev, ko s sprejemom nove_izgubimo_samostojnost.
Vodja_vojske ima v trenutku, ko jim začne zmanjkovati_, nagovor, s katerim svoje vojake
zapelje v_, sam pa_noč izrabi za_. V tretjem delu, napisanem v_, tj._vrstičnih kiticah,
je pesnik uporabil_pripovedno tehniko, s katero je skrajšal_pripovedi. Glavni jimak se odpove
svoji_veri in se pri slapu_da_, potem pa bo odšel v_in bo postal_. Njegova nesojena
izvoljenka se zaobljubi_in bo odšla v_, da bi s tem odrešila jimaka_in se z njim po_srečala
v
85
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 2-3
METODIČNE  IZKUŠNJE
6. Ponavljalno preverjanje (pregledni test na začetku višjega letnika)
Na začetku vsakega višjega letnika najprej pisno preverimo poznavanje celotne snovi prejšnjega letnika, saj samo taka ponovitev književnosti in jezika zagotavlja uspešno sprotno delo, ki ves čas temelji tudi na poprejšnjem znanju. Pri ponavljanju si učenci pomagajo z zvezki za domače branje, z berili in z odlomki, ki jih imajo v šolskem zvezku, predvsem pa tudi s starimi preglednimi testi, ki jih učencem obvezno vračamo (čeprav moramo teste zato ves čas spreminjati!).
Primer 1: Obravnavano besedilo
Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata k ovcam. Vsi, kolikor jih je prišlo pred mano, so tatje in roparji, ovce pa jih niso poslušale. Jaz sem vrata: kdor stopi skozi mene, bo rešen in bo hodil ven in bo našel pašo. Tat ne pride, razen da krade in kolje in pogublja; jaz sem prišel, da bi imel življenje in ga imel v izobilju. Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce.
a) Kako se imenuje celotno literarno delo?
b) V katero književno obdobje spada?
c) V katero književnost spada?
d) V kateri književni obliki je odlomek?
e) V kateri del celotne knjige spada odlomek?
f) Katera književna vrsta je odlomek?
g) Kdo govori v odlomku?
h) Kako se imenuje življenjepis govorečega?
i) Kateri znameniti dogodek napoveduje zadnja poved?
j) Katera skladenjska figura ustvarja ritem v četrti in peti povedi?
k) Katera skladenjska figura oblikovno povezuje besedilo odlomka, katera pa ustvarja vsebinsko napetost, dramatičnost?
Primer 2: Obravnavano besedilo
In brž veslata v konec ta jezera, kjer bistra vanjga pribobni Savica; ker srečen veter njij' roke podpira, čolnič leti ko v zraki uma ptica. Se ribič po sovražnikih ozira, čoln vstavi, kjer je gosta senc temnica. -Ker se mu zdi, da lakota ga grudi, junaku, kar je v torbici, ponudi.
a) V katero književno obdobje spada delo?
b) V katero književno zvrst spada?
c) Katera književna vrsta je?
d) Kako se imenuje kitica, ki je predstavljena v odlomku?
e) Iz katerega dela pesnitve je odlomek?
f) Kdo je glavni junak pesnitve?
g) Kateri položaj izgubi pred tem dogodkom?
h) Kaj namerava junak storiti, preden ga med obotavljanjem preseneti ribič?
i) Čez katero jezero veslata?
j) Kdo so junakovi sovražniki? k) Po kaj in po koga pošlje junak ribiča? 1) Čigave ideje predstavlja glavni junak? m) Zakaj?
86
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št 2-3
METODIČNE  IZKUŠNJE
7. Priprava na zaidjučni izpit oz. maturo z zaidjučnim preverjanjem
Priprava za ustni del zaključnega izpita (iz književnosti) poteka tako, da za vsako literamo delo, ki je na listku za ustni preizkus na prvem mestu, spet izberemo nov odlomek ali dva, ga fotokopiramo in spet v obliki pogovora z učenci komentiramo oz. ponovimo bistvene lastnosti celotnega literarnega dela. Navajam odlomka za ponovitev Krsta pri Savici:
a) Ne zapusti nobeden ga v ti sili, molče orožje svoje vsak si vzame, strahljivca v celem ni imel števili;
al komej vrata so odprte, vname
se strašni boj, ne boj, mesarsko klanje,
Valjhun tam s celo jih močjo objame.
b) Slap drugo jutro mu grmi v ušesa; junak premišlja, kak bolj spodej lena voda razgraja, kak bregove stresa, in kak pred njo se gore ziblje stena, kak skale podkopuje in drevesa, kak do nebes leti nje jeze pena! -Tak se zažene, se pozneje ustavi mladenič, Črtomir pri sebi pravi.
Ob odlomkih utrdimo prepoznavanje tercine in stance, glasovne figure, skladenjske figure, metrum, homersko primero, romantične prvine ter motiviko, zgradbo in sporočilo Krsta pri Savici.
Listek za preverjanje sestavimo z neoznačenim odlomkom iz obravnavanega književnega dela, pri čemer dobi vsak učenec tudi neznano besedilo za prepoznavanje sloga in pisca. Na listku pri vprašanjih iz književnosti kombiniramo razna književna obdobja, razne književne zvrsti in različne književne oblike, tako daje preverjanje zares celovito. Sestava listka:
Neoznačeno obravnavano besedilo (odlomek)
1. a) določitev naslova in pisca in dmgih literamozgodovinskih in literamovrstnih lastnosti,
b) razčlemba odlomka,
c) predstavitev celotnega književnega dela,
d) primerjava.
2. a) drugo obravnavano delo (brez odlomka),
b) neznano besedilo (odlomek) - prepoznavanje sloga ali pisca z utemeljitvijo.
3. jezikovno vprašanje.
Za ponazarjanje navajam dva vzorca listkov za ustno preverjanje znanja na zaključnem izpitu iz slovenskega jezika.
Primer 1:
Ko se je vračal s tistih skrivnostnih in dolgih potov, ki so povzročala čudna ugibanja njegovih prijateljev in tistih, ki so se imeli za njegove prijatelje, seje dostikrat splazil gor, k zaklenjeni sobi, odklenil vrata s ključem, ki gaje zdaj neprenehoma nosil pri sebi, in se z ogledalom v roki postavil pred lastno podobo, ki jo je bil naslikal Basil Hallward. Gledal je zdaj hudobni in starajoči se obraz na platnu, zdaj lepi in mladi obraz, ki se mu je smehljal iz zrcala. Že sama ostrina nasprotja mu je vzbujala občutek ugodja. Bolj in bolj je bil zaljubljen v lastno lepoto, bolj in bolj ga je zanimala pokvarjenost lastne duše. Skrbno in natančno in včasih s pošastno in strašno naslado je raziskoval, kako mu ostudne črte orjejo nagubano čelo ali se plazijo okoli velikih pohotnih ust. Včasih je premišljeval, ali so strašnejša znamenja greha ali znamenja starosti. Polagal je svoje bele roke ob
87
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39,93/94, št. 2-3
METODIČNE  IZKUŠNJE
surove in napihnjene roke na sliki in se smehljal. Norčeval seje iz spačenega telesa in propadajočih udov.
1. a) Določi naslov Uteramega dela, pisca, književnost, obdobje, književno obliko, zvrst in vrsto!
b) Pojasni, kakšno razmerje do življenja, do soljudi in posebej do ljubezni ima glavni junak, kako se to kaže v odlomku, zakaj se hoče na koncu spremeniti in kako konča!
c) Predstavi zgradbo in slog!
d) Primerjaj glavnega junaka s Cankarjevim Kantorjem (sorodnosti) in Martinom Kačurjem (razlike)!
2. a) Predstavi vsebino in ideje Linhartove komedije Matiček se ženi! b) Določi avtorja odlomka in utemelji odločitev!
Tu smeje se šumna družba, ej, pač se nabrenkala cvička; debela mamica čička smehljaje se radi dobička.
In glej mi ga - polička! Smehlja se na moji levici, na desni smeh kroži na lici točajki - pravi tiči.
3. Iz prvega odlomka izpiši vse osebne glagolske oblike, določi jim glagolski vid in tvori nasprotni glagolski vid!
Primer 2:
Te misli, ko odšel si v hude boje, miru mi niso dale več siroti. V nevamosti življenje vedet' tvoje, zaprte vse od tebe videt' poti, ni vedlo kam se djati srce moje, tolažbe nisem najdla v taki zmoti. Obupala sem skoraj takrat reva; kak sem želela v noči ti svit dneva!
En dan sem prašat šla po vojske sreči, al skozi se še ni sklenila z vami; učil ljudi je mož bogaboječi, duhovni mož, ki zdaj ga vidiš z nami: kako nas vstvaril vse je Bog narveči, kak greh prišel na svet je po Adami, kak se je božji sin zato učlovečil, da bi otel narode in osrečil.
1. a) Določi naslov literarnega dela, pisca, književnost, obdobje, književno obliko, zvrst in vrsto!
b) Pojasni, kdo govori, komu govori, o čem ga prepričuje, kateri zasuk prikazuje nadaljevanje, v čem se razlikuje razmerje glavnih junakov do življenja in kako se delo konča!
c) Predstavi zgradbo, obliko in slog!
d) Prunerjaj razvoj glavnega junaka s Kersnikovim Andrejem Korenom in Cankarjevim Jermanom!
2. a) Predstavi zgradbo, motive in slog Šeligove novele Triptih Agate Schvvarzkobler!
88
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 2-3
METODIČNE  IZKUŠNJE
b) Določi pisca odlomka in utemelji odločitev!
Na vsaketerem talerju je bil en pušelc, v skledah pak nej bilu druzega kakor cuker ino marcapan: v eni skledi so bile cukrene jabovka, v drugi cukrene gruške, v tretji cukrene mandelne, v četrti cukrene češne, v peti cukrene fige, v šesti ta sladki marcapan, z eno besedo, je vse bilu cukrenu inu medenu.
3. V zadnjih dveh vrsticah prve kitice dokazi inverzijo (utemelji tudi slogovno nezaznamovani besedni red) in določi še dve drugi skladenjski figuri! Navedi dva razloga, zaradi katerih je pri tem piscu inverzija tako pogosta!
Navajam še dva primera za prepoznavanje in utemeljevanje sloga v neznanem besedilu:
a) Vozil sem se z zlatim čolnom po rdečih vodah večera med drevjem
in travnatimi bregovi. Vozil sem se, jaz zlati mornar...
b) Na nebu zvezde se prižigajo, kresnice iz lesov se dvigajo v poletno noč.
Studenci tiho se pregibljejo, kot v sanjah praproti se zibljejo v poletno noč.
Če imejo učenci težave s prepoznavanjem neznanega besedila, jih usmerimo s podvprašanji, ki so tudi sicer mogoča ob sproščenem pogovom o lastnostih prvega odlomka.
Po tem sistemu problemskega dela v razredu in problemskega preverjanja znanja je v šolskih letih 1991/92 in 1992/93 opravilo zaključni izpit devetdeset učencev naslednjih programov oz. smeri: družboslovno-kulturaa (46), upravni tehnik (22) in administrator (slednji brez neznanega besedila - tudi 22). Ustnega dela v prvem poskusu nista opravila samo dva učenca, medtem ko je prek 90 % učencev doseglo ocene dobro (13), prav dobro (39) in odlično (28). Povprečna ocena je bila 3,9. Ob vsej mogoči subjektivnosti izpraševalca so dosežki vendarle očitni.
Vrhimec, ki seveda ni pravilo, temveč še toliko bolj zaželena izjema, pa seveda doseže problemski pouk (tudi na zaključnem izpitu!) takrat, kadar učenci odkrijejo nepričakovane povezave, kadar se z učiteljevo razlago oz. njegovimi pogledi ne strinjajo in znajo svoje nestrinjanje tudi jasno in suvereno utemeljevati.
Zoran Božič Nova Gorica
89
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 2-3
IZ  MOJE  DELAVNICE
Boža Krakar-Vogel
Filozofska fakulteta v Ljubljani
Novejši slovenski pogledi na pouk
književnosti kot dejavnik sooblikovanja njegovih smotrov, metod in vsebin
(Doktorska disertacija. Ljubljana, 1992. Mentorica: prof. dr. Helga Glušič)
Disertacija posega na področje teorije pouka književnosti (književne didaktike), ki je bilo pri nas, drugače kot drugod po svetu, zaradi dolgoletnega nezaupanja odločujočih ustanov do nedavnega slabo raziskano. (Posledica tega je med drugim ta, da smo tudi s stališča književnodidaktičnega znanja -kako voditi pouk skladno s cilji, kako smiselno izbirati vsebine, kako relevantno preverjati relevantne stvari - slabo pripravljeni na naloge, ki jih pred učitelje in učence postavlja prehitro bližajoča se matura.)
Raziskava je imela naslednje temeljne cilje:
1. Interdisciplinarno, s pomočjo instrumentarija književnih in pedagoških ved ter razvite književne didaktike drugod po svetu, prikazati didaktično sestavo pouka književnosti, kar pomeni:
— določiti sodobne cilje (temeljni je vzgoja za dejaven stik z leposlovjem), metode spoznavanja in poučevanja književnosti (sodobne so izkustvene - šolska interpretacija, problemski pouk) ter načela za izbiro in razvrstitev vsebin (oblikujejo jih temeljna, sodobna, utrjena in preverjena spoznanja književne vede in izbira del iz slovenske in svetovne književnosti po literamozgodovinskem, lite-ramoteoretičnem ter literamorecepcijskem načelu);
— razčleniti hierarhično in soodvisno porazdelitev teh pojmov v celotnem procesu (izbira vsebin in metode se prilagajajo ciljem);
— izpeljati iz te porazdelitve izhajajoča uporabna načela - zakonitosti za praktično ravnanje (na kratko: če hočemo pri učencih razvijati sposobnosti za literarno branje/ustvarjalno pisanje, širiti funkcionalno književno znanje in poglabljati književno kulturo, kar vse sodi k vzgoji za dejaven stik z leposlovjem, je treba v šoli brati in interpretirati književna dela ter tem ciljem in metodam prilagoditi obseg in porazdelitev vsebin);
— na tej podlagi oblikovati instrumentarij in merila za razčlenjevanje in vrednotenje gradiva te raziskave.
Teoretični prikaz, ki je nastal v prizadevanju po uresničitvi tega cilja raziskave, je pri nas prva celovita razčlemba pouka književnosti kot vodenega spoznavnega procesa, ki mora metode in vsebine prilagajati ciljem, izvirajočim iz narave književnosti in iz zakonitosti njenega spoznavanja.
2. Evidentirati gradivo, ki razkriva naše novejše poglede na pouk književnosti v srednji šoli med letoma 1955 (začetek izhajanja revije Jezik in slovstvo, ki je zaradi kontinuiranega spremlja-
90
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, ŠL 2-3
IZ  MOJE  DELAVNICE
nja teh vprašanj poleg monografskih publikacij temeljni gradivsld vir) in 1992.
Ta evidenca je pokazala, da to področje kljub odrinjenosti na obrobje visokošolskih in raziskovalnih programov v teh desetletjih ni bilo brez raziskovalnih prispevkov. Pomembne je že v prvem letniku revije, pa tudi v nekaj kasnejših prispeval Joža Mahnič, sodelovala je Silva Trdina, v 60. in 70. letih so se pridmžili Boris Paternu, Matjaž Kmecl, Janko Kos, nekoliko kasneje še Meta Grosman, Silvo Fatur, Jože Lipnik, Breda Rant, Vinko Cuderman, v 80. letih pa npr. Jana Kvas in Boža Krakar-Vogel ter še številni drugi praktiki in literarni raziskovalci. Mnogi med njimi so za našo sodobno teorijo in prakso pouka književnosti razmišljali produktivnejše kot pogosto protislovne tuje teorije.
3. S pomočjo oblikovanega teoretičnega instru-mantarija novejše poglede na pouk književnosti razčleniti in presoditi, katere je mogoče upoštevati pri oblikovanju sodobne nacionalne teorije in prakse pouka književnosti.
Naše izročilo sodobno književno didaktiko potrjuje, dograjuje in sooblikuje z naslednjimi spoznanji:
— Pouk književnosti je kompleksen proces, pri katerem naj se učenec usposablja za branje leposlovja, pridobiva književno znanje, širi književno kulturo in usvaja, kakor to omogoča večplastna narava leposlovja, širše civilizacijske vrednote - kulturne, narodne, edčne, verske itd. Pouk književnosti torej vzgaja in izobražuje. - Tudi izročilo tako kot sodobna književna didaktika torej zavrača vsakršen ekskluzivizem, ki potik književnosti v nasprotju z naravo in "ponudbo" leposlovja zožuje zgolj na "vzgojo" ali zgolj na "izobraževanje".
— V nasprotju z razširjeno sodbo o "ideo-loškosti" polpreteklega pouka književnosti teoretični prispevki pojmujejo širše vzgojne cilje večinoma sodobno - kot pomembnos-tno drugotne in vsebinsko pluralne. Pouk književnosti je bil torej - teoretično - večinoma razumljen kot pouk "za" književnost, ne pa "skozi" književnost, kot sredstvo za uresničevanje ideološkovzgojnih ciljev (v praksi, t.j. v učbenikih in učnih načrtih, je bilo pogosto drugače).
— K sodobni teoriji in praksi pouka književnosti prispevajo tudi sugestije glede izbire in razporejanja književnih del in književnoved-nih vsebin za pouk književnosti v srednji šoli - snov naj bo razvrščena literamozgodovins-ko, po obdobjih, zajeta naj bo starejša, novejša in sodobna književnost, slovenska naj ima po obsegu in poglobljenosti obravnave prednost pred svetovno.
Seveda pa so v našem novejšem književno-didaktičnem izročilu tudi sugestije, ki jih s stališča sodobne književne didaktike ni mogoče upoštevati - to je zlasti raztunevanje pouka književnosti kot širjenja pozitivističnega literar-nozgodovinskega znanja, ki nima zaledja v branju in interpretaciji ustreznih besedil. Tak pouk, ki ga v praksi še srečujemo, ne veča bralne kulture niti ne širi književne razgledanosti, saj učenci zaradi količine pozabijo tudi pomembna literamozgodovinska dejstva - npr. kdo je avtor prve slovenske knjige.
Poznavanje našega književnodidaktičnega izročila je pomembno za razvoj stroke, saj ponuja številne predloge in utemeljitve pri iskanju sodobnih rešitev za pouk književnosti in materinščine v celoti.
91
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 2-3
OCENE  IN  POROČILA
Andrijan Lah: Pregled književnosti I, II
Priročnik za učence in učitelje srednjih šol
Založba ROKUS je leta 1992 izdala priročnik prof. A. Laha Pregled književnosti L julija 1993 pa je sledila izdaja drugega od napovedanih štirih delov zbirke z naslovom Pregled svetovne književnosti.
Pisec je prenovil in dopolnil skripta z naslovom Gradivo za pouk književnosti (v štirih delih), ki jih je bil med leti 1970 in 1973 napisal za učence bežigrajske gimnazije. Če sklepamo po številnih seminarskih nalogah in referatih srednješolcev v zadnjih letih, so skripta ostala del domačih knjižnic in so jih s pridom uporabljali rodovi srednješolcev.
Oba izdana dela zbirke sta zasnovana literamo-zgodovinsko - vendar tako, da hkrati razvijata bralčevo splošno humanistično razgledanost. Pregled književnosti I obravnava stare orientalske književnosti, antično književnost (grško in rimsko), evropsko in slovensko srednjeveško književnost, poglavje o literarni teoriji ter o slovstvu prvobitnih ljudstev. Pregled književnosti n vsebuje poglavja o književnosti od začetka renesanse do konca romantike. Književ-nozgodovinska poglavja so povezana z zgoščenimi pregledi zgodovinskega razvoja, ob književnostih starega in srednjega veka tudi verstva in mitologije, dejavniki, ki so tesno povezani z nastajanjem starih književnosti ter kultur tistega časa. V drugem delu se zanimivim zgodovinskim uvodom pridruži predstavitev pomembnih premikov v filozofiji in znanosti. Dustrativni so tudi kratki pregledi sočasne likovne in glasbene umetnosti.
Tak prijem je koristen posebej zato, ker je na srednješolski stopnji čedalje težje ustvarjati vzporednice z zgodovino in umetnostno zgodovino, saj učni načrti niso usklajeni. (Pouk
književnosti časovno bistveno prehiteva pouk zgodovine - v prvem letniku gimnazije naj bi zajel še književnost romantike, učni načrt zgodovine pa sega le do prehoda v srednji vek.)
Temeljna cilja, ki ju želimo doseči s poukom književnosti, sta gotovo brahia kultura in brahia sposobnost, vendar bosta oba ostala deklarativna, če si dijak v letih šolanja ne bo pridobil tudi književnozgodovinskega in književnoteore-tičnega znanja, ki mu bosta omogočala globlje doživljanje in razumevanje književnih besedil. Za književnost bi lahko rekli, da zajema človekovo življenje v celoti, zato je pomembno, da učenec dojame tesno prepletenost zgodovine drugih umetnosti in književnosti.
Pregled književnosti I in II uvede bralca v zapleteno sestavo teh prvin na poljuden, zanimiv način. Pisec bralca ves čas nagovarja ter aktualizira časovno in zemljepisno zelo odmaknjena območja z zanimivimi primeri iz sodobnejše slovenske in svetovne književnosti. Ob Odiseji npr. navaja Joycea, Fenelona, Moravio, Hagel-stangeja, Johnsona, Kolarja pa tudi Clarkov znanstvenofantastični roman 2001 - Vesoljska Odiseja. Poudari, da je tudi slovenska književnost prispevala več odisejskih različic - od So-vretove priredbe Homerjevega epa v mladinsko povest v prozi do Stmiševe zbirke Odisej, Tau-ferjeve drame Odisej in sin ali Svet in dom, pesmi B. Voduška Odisejski motiv in pesmi J. Menarta Odiseja. Opozori tudi na operne in filmske obdelave velikega Homerjevega epa. Pisec pri tem nenehnem medbesedilnem povezovanju ne tabuizira niti kriminalke A. Christie, pri mladih zelo priljubljene, niti Disneyjevih risank. Koristno je tudi njegovo opozarjanje na povezanost slovenske književnosti s svetovnimi tokovi. Ob predstavljanju evropskih humanis-
92
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 2-3
OCENE  IN  POROČILA
tov bralec npr. izve, da jeE. S. Piccolomini tudi lik v Kreftovi drami Celjski grofje, A. Rebula pa je o njem napisal roman Zeleno izgnanstvo.
Priročnika vsebujeta povzetke zlasti najznamenitejših literarnih del obravnavanih obdobij, pogosto pa tudi pomembne citate iz teh del. Goethejeva Popotnikova nočna pesem je predstavljena v štirih prevodih (L. Novy, O. Župančič, D. Ludvik, A. Sovre), kar usmerja k primerjanju posameznih prevodov in razmišljanju o problemu pesniškega prevajanja.
Shakespearovo tragedijo Romeo in Julia avtor določi kot vzorčno ljubezensko igro, zato predstavi tudi variacije večnih ljubimcev v svetovni in slovenski književnosti in glasbi. Kot prednico Romea in Julije bi morda kazalo omeniti tudi Ovidovo metamorfozo o Piramu in Tisbi.
Na piščevo dobro poznavanje in upoštevanje dojemanjskih in spoznavnih zmožnosti učencev kaže sistematično pojasnjevanje izrazov, za katere domneva, da jih srednješolci ne razumejo (ob hebrejski književnosti npr. sinagoga, rabin, sionizem). Tovrstna pojasnila bralcu ne le olajšujejo komunikacijo z besedilom, temveč tudi bogatijo njegov besedni zaklad. Manj izkušenega učitelja pa opozarjajo na to, da učenci ne razumejo marsikaterega izraza, ki je po njegovem mnenju splošno znan.
Zlasti v nekaterih poglavjih (romantika) se bralec sreča z nmožico podatkov, ki mu lahko zbudijo občutek prezasičenosti. Treba se je zavedati, da priročnik ponuja možnost izbire in ne pričakuje, da bosta učenec in učitelj uporabila vse podatke.
Pisec občasno pokaže na osebno vrednotenje nekaterih književnih oziroma zgodovinskih pojavov. O De Sadovi Sodomi ali Soli razuzdanosti pravi: "najmučnejša knjiga, ki jo poznam"; opredeli se tudi npr. do avstroslavizma. Take osebne vrednostne sodbe so za bralca zanimive, vendar se zde za prnočnik manj primerne.
V obeh knjigah so na koncu vsakega poglavja dragoceni seznami literature; pisec jih deli na: a) splošna (zgodovinska, znanstvena, poljudnoznanstvena, fdozofska) dela, ki se navezujejo na določeno obdobje; b) leposlovje, ki govori o določenem obdobju (npr.: o stari Grčiji); c) opere; č) prevodi in prevajalci v slovenščino; d) jezikoslovna dela. Na koncu obeh knjig sledi seznam pomembnih slovenskih knjižnih zbirk (v Pregledu književnosti I Sivega kondorja. Kondorja, Iz antičnega sveta ter Klasja; v Pregledu književnosti 11 pa Sto romanov, Lirike, Velikih mož in Svetovnih klasikov).
Informacijska širina priročnika omogoča učitelju in učencu koristno povezovanje z učbenikom Književnost J. Kosa in zbirko Klasje - tako se razpirajo številne možnosti za motivacijo učencev, za poglabljanje bralne radovednosti ter različne oblike ustvarjalnega dela učenca in učitelja. Pri tem kaže opozoriti, da bi bila ob Pregledu književnosti I koristna uporaba J. Kosa Antologije svetovne književnosti I m ob Pregledu književnosti 11 Antologije svetovne književnosti n, vendar ju že dolgo ni več na trgu.
Škoda je, da se založba pri izdaji koristnega priročnika ni bolj potrudila pri vezavi in zlasti grafični podobi besedila.
Darinka Jocič-Ambrož
Šubičeva gimnazija, Ljubljana
93
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 2-3
OCENE IN  POROČILA
Kako spodbujati branje v šolskih klopeh
Na Pedagoški fakulteti v Mariboru je ob koncu leta 1992 izšla prirejena doktorska disertacija dr. Jožeta Lipnika Metoda branja in dela z besedilom v osnovni šoli. V njej išče pisec odgovore na "nekaj temeljnih vprašanj o funkcioniranju branja v osnovni šoli".
Težišče raziskave je namenjeno metodi usmerjenega tihega branja, metodi, ki ji je Jože Lipnik posvetil že svojo magistrsko nalogo in ki zanjo ugotavlja, kako je le počasi, sramežljivo prodirala v učne načrte in strokovno literatiu-o. Tiho branje se sprva omenja le s svojim imenom, kasneje pa je imelo predvsem praktično vlogo, ker je bilo hitrejše od glasnega branja. "Potem dobi svojo funkcijo v zgradbi učne ure kot učenčevo samostojno branje. Nazadnje dobi še prilastek usmerjeno in postane funkcionalno vgrajeno v sistem obravnave umetnostnega (in neumetnostnega) besedila. Končno dobi svoje mesto v sistemu književne vzgoje kot metoda dela." (Lipnik 1992: 144, 145)
Pomemben del knjige je namenjen dvema empiričnima raziskavama o tem, kako osnovnošolski učitelji poznajo metodo usmerjenega tihega branja in koliko jo uporabljajo, ter o tem, ali vodi učenčevo samostojno tiho usmerjeno ukvarjanje z literarnim besedilom k močnejšemu književnoestetskemu doživetju, k večji bralni sposobnosti in torej k uspešnejši književni vzgoji.
Ta drugi, za šolsko prakso ter književnodidak-tično vedo nedvomno dragoceni eksperiment je koncipiran na primerjalni metodi, saj Lipnik uporablja ob eksperimentalnih učnih urah še kontrolne - zato da bi lahko s primerjavo izidov nedvomno dokazal (ali ovrgel) v začetku postavljene hipoteze.
Poskus je potekal v tretjem in šestem razredu osnovne šole; pri tem so v tretjem razredu brali Ingoličevega Tatica, v šestem pa Vorančevega PotolčenegaKramoha. Avtor je učiteljem izročil
za vsako od besedil po dve učni pripravi in jih naprosil, naj ju uporabijo v dveh paralelkah. Ker je za vsako od učnih ur natančno oblikoval operativne učne cilje, so učitelji lahko naslednji dan s posebnimi (za obe paralelki enakimi) nalogami preverili, kakšen vtis je na otroke naredil stik s književnim besedilom in torej tudi to, kako močno je bilo estetsko doživetje.
Pripravi, po katerih so učitelji poučevali v paralelkah, sta si bili zelo podobni. Temeljna razlika med njima je bila v fazi interptretacije in vrednotenja besedila. Kontrolni oddelki so delali po ustaljeni klasični metodi - s pogovorom o besedilu in glasnim branjem posameznih delov ob razčlembi berila ter poglobljenim posploševal-nim pogovorom (ki pa je bil že izenačen z delom v poskusnih oddelkih).
V poskusnih oddelkih so učenci naloge (iste kot pri pogovoru v kontrolnih oddelkih) reševali samostojno - ob usmerjenem tihem branju. Pravilnost svojih rešitev so lahko preverili šele kasneje, torej so bili kar nekaj časa negotovi, ali so naloge rešili prav ali ne.
Primerjanje uspešnosti tistih učencev, ki so besedilo interpretirali v pogovoru z učiteljem, in tistih, ki so delali po metodi usmerjenega tihega branja, je pokazalo, daje vrednost in teža izidov pri učencih, ki so brali in reševali samostojno, dosti večja, saj pride do rešitev vsak učenec sam. Slednje pa že napeljuje na misel, da je metoda usmerjenega tihega branja način dela, ki ga ni mogoče pogrešati pri t. i. problemskem pouku, načinu dela, "pri katerem postavimo učenca pred književni problem in ga motiviramo za samostojno raziskovanje... Učenec ne sprejema že izdelanih spoznanj, ampak prihaja sam do njih. Uči se znanstveno misliti, odkriva metode, s katerimi se pride do spoznanj..." (Lipnik 1992: 138) Skratka, "problemski pouk književnosti razvija najvišjo stopnjo samostojnosti učencev pri delu s književnim besedilom. Ob že uveljavljenih sistemih pouka književnosti v srednji šoli
94
reZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št 2-3
OCENE  IN  POROČILA
bo problemsko-ustvarjalni sistem prispeval k izpopolnjevanju in bogatenju pouka, odprl bo nove možnosti pri doseganju vzgojnih in izobraževalnih ciljev sodobnega pouka književnosti". (Lipnik 1992: 140) Temeljni pogoj za uspešni problemski pouk na srednji šoli pa je nedvomno visoko razvita zmožnost usmerjene-
ga tihega komuniciranja s književnim besedilom, ki se ga morajo učenci naučiti že v osnovni šoli. V tej luči zapolnjuje knjiga dr. Jožeta Li-pnika o metodi usmerjenega tihega branja v osnovni šoli vrzel v slovenski književnodidak-tični strokovni knjižnici.
Metka Kordigel
Pedagoška fakulteta Maribor
95
JEZDC IN SLOVSTVO, Letnik 39.93/94, ŠL 2-3
GRADIVO
Spis Vinka F. Kluna o slovenskem slovstvu
Čudna so pota slovenske slovstvene publicistike. Niti tega še ne poznamo, kar so naši ljudje napisali o nas v -19. stoletju. Norčevali so se iz njih - prav v primeru V. Kluna - niso se pa potrudili niti v našem stoletju, ko imamo slovensko univerzo in NUK, da bi njihove spise dobili v te ustanove. Tudi za naše stoletje velja isto, npr. za spise Ivana Prijatelja in Avgusta Pavla o Slovencih v -madžarščini. Tudi če jih je kdo po naključju usode uvrstil v razvid v naših revijah ali celó v SBL, to ni upoštevano niti v najnovejših znanstvenih publikacijah, kjer podajajo naslove njihovih del v neumljivi spačeni obliki.
Slavisti - niti akademiki - ne zasledujejo publikacij SAZU, čeprav so to TRADITIONES (20 letnikov...), ki jih izdaja "razred za filološke in literarne vede", etnologi (alias: etnografi, naro-dopisci, folkloristi in še kaj) pa ne berejo slavističnih publikacij v slovenskem jeziku. Tako govorimo drug mimo drugega in so v tujini nekateri bolje poučeni o tem, kaj in o kom se pri nas piše, kot smo poučeni doma. En sam kričeč primer: Fran Levstik je že v 1. štev. Pavlihe objavil karikaturo Vinka F. Kluna s satiričnim besedilom, ki se začenja: "Najprvo sem v ruske novine jel za dobro plačilo pisariti..." O tem je pisal Klim sam v Vodnikovem spomeniku 1859, str. 117, da je v spisu Beiträge zur Literatur-Geschichte der Slovenen v časopisu Russkaja beseda obravnaval Slovence z narodopisnega in kulturnozgodovinskega vidika, v drugem pa na splošno.
Avgust Pirjevec je v SBL I, 467, v Klunovi biografiji navedel Klunov spis Die slovenische Literatur (Oest. Revue 2. Jg. - je v razvidu naših slovstvenih zgodovinarjev, kakršen koli žeje?!), nato pa ruskega SLO VENCY (Russkaja beseda, Moskva 1857, No 3, str. 65-122), v katerem je
"podal etnografsko sliko Slovencev". Nadaljevanje tega spisa z literamozgodovinskim delom letnik 1858 še nima - naprej pa ga Licejska biblioteka ni več dobivala in se tudi ni zanimala, ali je bil objavljen. Šele 1978 je Anton Slodnjak v komentarju k Levstikovemu Pavlihi v zvezi s Klunovo karikaturo ponovil Klunove besede iz Vodnikovega spomenika in zapisal: "Več nam o tem delu (namreč o "v Moskvi izišlihPrispevkih k slovenski literarni zgodovini", V. N.) ni znano, dasi bi ga morali pritegniti v območje in obseg naše kulturne in literarne zgodovine. Zdi se, da ga tudi dr. Avgust Pirjevec ni dobil pred oči" (Fr. Levstik, Zbrano delo, Deseta knjiga, 1978,461).
Za prvi, etnološki del Klunovega spisa sem vedel iz SBL in znova sem bil nanj opomnjen, ko so mi v moskovskem uredništvu zbirke Narody mira vtaknili njegov naslov v slovstvo pod mojim spisom Slovency, iz njega pa nekaj zastarelih podatkov samovoljno v razpravo samo (gl. mojo repliko: Slovenci v Narody mira. Slovenski etnograf XVffl-XIX, 1966, 155-161). Po posredovanju J. V. Čurkine smo dobili kserok-snan posnetek Klunove razprave: Slovency. Očerk istorii ih slovesnosti; iz: Ruskaja beseda 1859, No 1, str. 87-120, in No 2, 95-126.
Posnetka sem pokazal A. Slodnjaku, nato pa ga izročil rokopisnemu oddelku NUK v Ljubljani. Ker tisti čas nisem niti utegnil, mislil pa sem tudi, naj to delo opravi kak rusist ali boljši slovstveni zgodovinar, o spisu nisem poročal. Ko pa je zdaj dr. Niko Kuret iskal prvi del Klunove razprave, mi je prišel v roke posnetek literamozgodovinskega in odločil sem se, da vsaj na kratko poročam o njem. O prvi, etnološki Klunovi razpravi Slovency v letniku 1857, No 3, 65-122, sem podal obširnejši povzetek pod naslovom Prezrti spis Vinka F. Kluna o Slovencih v Traditiones (Zbornik Inštituta za slovensko
96
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št 2-3
GRADIVO
narodopisje) 10-12, 1984, 165-172. Na začetku sem tudi opozoril na Klunovo literamozgodo-vinsko razpravo in njeno nahajališče v NUK ter na koncu spis I. V. Curkine Slovenskoe nacionalno osvoboditel'noe dviženie v XIX. v.i. Ros-sija, Moskva, 1978, ki govori o Klunovem sodelovanju v časopisu Russkaja beseda.
Vmko F. Klun (r. 1823 v Ljubljani, u. 1875 v Karlovih Varih) je bil močno razgibana, ambiciozna, celó pustolovska osebnost svojega časa; menjaval je najrazličnejše službe, končno postal profesor geografije in statistike na trgovski akademiji na Dunaju in privatni docent na univerzi. Tudi njegovo publicistično delovanje je bilo zelo razgibano: od časniškega poročanja do opisovanja kranjskih zanimivosti, objav zgodovinskega gradiva in člankov v glasilu Zgodovinskega društva za Kranjsko ter informativnih spisov o slovenski ljudski zgodovini, ljudskem življenju in slovstvu v avstrijskih in nemških časopisih. Uveljavljal pa se je tudi politično.
Sloveniste bi moralo zanimati njegovo pisanje o naši slovstveni preteklosti in bi ga morali ovrednotiti: Beiträge zur Literatur-Geschichte von Krain (Mitteilimgen des historischen Vereines fürKrain 1852,1854); Literarische Briefe aus Krain (Der Aufmerksame 1855 - sedem nadaljevanj) s pregledom slovenskega in nemškega kranjskega slovstva od Čopa do sodobnikov; Beiträge zur slovenischen Literaturgeschichte (Der Aufmerksame 1856 - v dvanajstih nadaljevanjih, od Tmbarja do Valvasorja). Die slovenische Literatur (Oesterreichische Revue 2. Jg., Bd. 3,5,7) podaja celoten pregled.
Kakor je v teh člankih publicistično in kot zgodovinarski ljubitelj menjaval in ponavljal svoje spise, naslanjajoč se na dotedanje avtorje o tva-rini, tako je le-tem podoben tudi spis, ki ga je 1856 poslal pod naslovom Beiträge zur Literatur-Geschichte der Slovenen uredništvu slavja-nofilskega časopisa Russkaja beseda, ki sta jo urejevala A. I. Košelev in I. S. Aksakov. Iskala sta med slovanskimi narodi sodelavce za spise o njihovem življenju, zgodovini in slovstvu. A. G. Hilferding je 1856 naprosil M. F. Rajevskega, naj pridobiva za časopis slovanske sodelavce. In temu se je odzval V. Klun s pošiljko prvega prispevka o Slovencih; revija ga je objavila 1857. O prvem članku se je Košelev pohvalno
izrazil Rajevskemu, medtem ko je uredništvo njegov dmgi prispevek pospremilo z opombo, da ne soglašajo ne z njegovim predlogom, sklicujoč se na Kopitarja, naj bi Rusi sprejeli latinico, kakor "tudi ne z mnogimi drugimi mnenji g. Kluna" (Russ. bes. 1859, No 1, str. 91, op.2.).
V. Klun se je v zadnjem spisu o slovenskem slovstvu omejil na obdobje od začetka do konca 18. stoletja. Očitno je čutil, da njegov publicistično opisni način ni kos prikazu pesništva v prvi polovici 19. stoletja. Okoli šestdeset strani, med katerimi jih je več v petitu, ko našteva vrsto neliteramih imen, naslove knjig in nadrobne življenjepisne podatke, je bilo za tako prvo informacijo kar precej, toda s svojim zgodovinskim načinom, da bi navedel čim več gradiva, s svojim publicističnim, preobsežnim modrovanjem o nebistvenih stvareh ter sklicevanjem na mnoge druge pisce, svoji nalogi gotovo ni bil kos.
Po daljšem razmišljanju o jeziku in nedavnih začetkih zanimanja za slovanska slovstva samozavestno poudari vrednost Slovencev, da naj bi se zanje zanimali bolj kot za nekatere druge njihove "brate", za katerimi nič ne zaostajajo glede duhovne dejavnosti. Piše prvo zgodovino slovenskega slovstva v "glavnem slovanskem jeziku" - misli pač na svoje prejšnje spise v nemščini in na široko razpravlja o nalogah slovstvenega zgodovinarja. Označuje svojo metodo: "Sem realist... Ne trpim romantične sentimentalnosti, ne čutim svetobolja ... ne prepuščam se bolestnemu vzdihovanju o političnem suženjstvu in verskem jarmu" (89-90). Navaja KoUarja o slovanski literaturi kot vezi in o enem slovanskem jeziku, narodu in domovini.
Po takem uvodu preide k poglavju: A. Jezik in gramatika (str. 91) z delitvijo "slovanskih narečij" po Dobrovskem in Kopitarju - v opombi navaja Kopitarjev rojstni kraj "Koserje". S poudarjanjem "bližnjega sorodstva slovenščine in ruščine" želi za oba jezika "eno abecedo in en pravopis". Poudarja pomen združitve Slovencev in "Ilircev" v enem pravopisu ter vzklika, kako pomembno bi bilo zedinjenje vseh Slovanov v črkopisu. Nadaljuje z obširnim razpravljanjem o cirilici, pušča kot sporno, ali so jo uporabljali tudi Slovenci. Navaja Linhartovo mnenje, da so v 16. stol. uporabljali glagolico in Kopitarjevo nikalno mnenje. Poučuje Ruse o nastanku glagolice (po Linhartu), citira Fritscha
97
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št 2-3
GRADIVO
o starostnem prvenstvu cirilice, kar je povzel Dobro v sky.
Po tem dolgem ekskurzu preide k najstarejšim slovenskim slovstvenim spomenikom, ki so - po Kopitarju in Dobrovskem - Cirilovi prevodi sv. pisma. Sklicuje se tudi na Miklošiča in Metelka, čemur je uredništvo RB dodalo opombo: razume se v smislu rabe besede "slovenski" pri Nestorju in v stcsl. spomenikih, a ne v smislu "eti gospoda" (str. 94, op. 2). Klun nadaljuje o filološkem pomenu stcsl. spomenikov in šele na str. 95 preide k Brižinskim spomenikom ter jih nadrobno označuje z navedbo začetnih besed. Nato našteje Ostromirov evangelij, Jaroslavovo Pravdo in Nestorjev Letopis kot mlajše "slovenske". Kot dosti mlajše označuje časovno še češke, srbske in poljske spomenike, ki jih navaja v op. 2 do 4. V polstranski opombi navaja Do-brovskega mnenje o jeziku v Rusiji, omenja Herbersteinovo najdbo Nestorjeve kronike, ki je bila dolgo pozabljena in jo je on bolje razumel kot Rusi sami. Pri tem se sklicuje na MHK1836, k čemur je uredništvo pripomnilo: Na ničemer utemeljeno mnenje (str. 96, op.l) Prav tako je lu-edništvo pripomnilo h Klunovi trditvi Do-brovskega in Kopitarjevem mnenju o najstarejših čeških spomenikih, češ da so nepristni, da njuna sodba "ni avtoriteta za nas". In enako pri omembi poljskih spomenikov uredništvo pripominja: "Očitno je, da pisec ni seznanjen s poljsko arheologijo." (op. 4).
Ob Brižinskih spomenikih razpravlja K. na treh straneh o večjem bogastvu slovenščine v preteklosti, o njenih lastnostih, ki jih drugi jeziki nimajo, zlasti glede časov in glagolskih vidov in opravičuje nastanek germanizmov (98-99).
Sledi poglavje: B. XVI vekB. Drugih jezikovnih spomenikov ne pozna. Trubarja piše stalno Trüber, njegov rojstni kraj pa Rastšica. Začetek reformacije na Kranjskem utemeljuje le z Rav-barjevo prepovedjo Trubarju pridigati. Navaja Trubarjevo narodnosmo oznako iz 1582: "na našem5 Vindskom jazike"; govori o njegovem črkopisu in jeziku, v katerem mu očita nemški vpliv. Našteva njegove življenjepisne podatke, navaja z nemškimi naslovi pet T. del, ki so "v rottenburški šolski knjižnici v prekrasni izdaji" - vsa v hrvaški ciriUci in glagolici. Prav tam naj bi hranili tudi dva neoznačena T. rokopisa. Nato našteje po Valvasorju (VL knj.) osem T. knjig z
rusko oznako naslovov, z izvirnim naslovom ne navede nobenega T. dela.
Široko se je K. razpisal o Mandelčevi tiskarni (str. 103-05) in v podčrtni opombi navaja njene tiske. Našteje še s skrajšanimi naslovi štiri v Wittembergu natisnjene knjige.
Omenja Krelja; tudi Dalmatinovega prevoda ne navaja tu z izvirnim naslovom, ampak šele na str. 107 kot "prevod Lutrove biblije". Pač pa v obsežni opombi (str. 107) opisuje matrike, najdene v stolnem kapiteljskem arhivu, ki so jih pisali Dalmatin in njegovi sodelavci, s podatki o Dalmatinovi družini. Opisuje revizijsko komisijo in jo v svojem patetičnem slogu imenuje "Ta zbor slovanskih filologov" ter pravilno ocenjuje njegov "ogromni pomen za razvoj slovenskega (knjižnega) jezika" ter pobudo za nastanek prve slovenske slovnice. Več prostora nameni Dalmatinu: označuje njegovo izobrazbo, rabo "barbarizmov" iz nemščine, zajemanje iz sosednih slovanskih jezikov, njegov pravopis in črkopis, tisk, posvetilo in prevoz Biblije, njeno ceno in plačilo posameznih dežel (108-09).
Pri oznaki Bohoričeve slovnice se široko opira na Kopitarjev predgovor slovnici, iz katerega obilno navaja. V povzetku pomena protestantske dobe spet poudarja nemški vpliv na Slovence, na njih jezik in začetek njihovega slovstva. Zdaj šele spregovori o delu Ungnado-vega zavoda v Urahu in o njegovih hrvaških sodelavcih; nadrobno govori o Trubarjevi poti v Urah, v opombah navaja stroške za tisk ter denarne prispevke knezov in nen^kih mest zanj, število izvodov posameznih knjig. Ta fakto-grafska natančnost s publicističnim povzemanjem podatkov in tiskanih virov je značilna za Klunovo pisanje. Kakega poglobljenega vrednotenja pomena prvih pisateljev tudi od njega ni bilo moč pričakovati, saj ga niso podali niti bolje poklicani od Kluna, geografa in zgodovinarskega publicista.
V 2. štev. pričenja Klun takoj s poglavjem: C. XVII-ij i XVm-ij veklB. Novo obdobje začenja z omembo delovanja protireformacijske komisije na Kranjskem, omeni Hrenov prevod Evangelijev in listov s pripombo, da "osebno ni deloval v literaturi", v opombi pa našteva latinsko pišoče Slovence v 17. stol. Od pisateljev omenja J. Čandka s prevodom katekizma; dokaj prostora namenja M. Kastelcu z okrajšanimi
98
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39,93/94, št. 2-3
GRADIVO
naslovi vseh njegovih del (100-101), oznako njegovega pravopisa in jezika; delo "patra Joan-na a S. Cruce" navaja kot "Slovenskih'5 propo-vedej". Obširno se razpisuje o Hipolitu in njegovem slovarju, o njegovi usodi v Vodnikovem gradivu in prevzemu v Wolfov slovar. Obsoja njegovo slovnico kot "vyborka" iz Bohoriča in se razpiše o takratnem knjižnem jeziku ter "Jblanski Shprachi" (103).
Kot uvod k pisateljem zgodovinarjem na dolgo govori o pomenu Kranjske v zgodovini, navaja zgodovinarje od antike, ki govore o slovenskem ozemlju. Omenja Hrenovo kroniko Martina Baucerja; o J. L. Schonlebnu se razpiše tudi v celostranski opombi (105), navaja nmenje Kopitarja o njem, nadrobno in kritično o Aemona vindicata in Camiolia antiqua et nova. - Na široko govori o Valvasorju (111-14), v opombi na celi strani podaja njegov življenjepis in našteva 16 del, delno s skrajšanimi naslovi. K Linhartovemu vrednotenju V. dela dodaja nekaj lastnih pripomb.
Omenja operoze, po imenu J. G. Thalberga z njegovo Epitome; nato pa našteva kranjske samostane glede na literamo ustvarjalnost, predvsem ljubljanski jezuitski kolegij.
Šele tu se pomudi pri operozih z J. Prešernom, baročnimi cerkvami; omenja ustanovitev Fil-
harmoničnega društva, Quaglijevo slikarstvo. Linharta, iz katerega je toliko zajemal, le omeni. Nekaj več pove o Hipolitu, Paglovcu, Basarju, razpiše pa se o Pohlinu (119-23), našteje v opombi 17 njegovih spisov in4rokopise. Široko predstavi njegovo slovnico in ugovarja Kopitarjevi "prestrogi sodbi" ter poudarja P. pomen. Očita mu sicer nemško skladnjo, pohvali pa njegov črkopis. Pomena predgovora k slovnici ni spoznal. S pozitivno oceno Japljevega in Ku-merdejevega dela končuje svoj spis ter napove, da bo spregovoril o naslednjem stoletju v novem članku.
Tega nadaljevanja pa ni bilo. Klun je navezal stike z Sreznjevskim in Ruskim geografskim društvom (saj je bil po stroki geograf). V Slovenijo so prihajali ruski slavisti, ki so tudi sicer dobivali podatke o slovenskem slovstvu. Vendar se je na Klunov spis opiral A. N. Pypin v drugi izdaji svoje Istorije slavjanskih literatur (1879--81), ki stajo napisala z V. D. Spasovičem. Tako sta za Klunov spis morala izvedeti mska štipendista M. Murko in Ivan Prijatelj, katerega razprava Slovenci i ih literatura (Slavjanskija izvestija 1904-06) je skoraj pol stoletja po Klunovem spisu v celoti in na sodobni ravni preds-tavUay_ruŠQim naše slovstvo,      ________________
Vilko Novak
Ljubljana
99
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 2-3
ZAPISKI
Vladimir Osolnik j
O XI. svetovnem kongresu slavistov v Bratislavi
(30. 8. - 8. 9.1993)
Kot je znano, se slavisti z vsega sveta redno srečujejo na mednarodnih znanstvenih kongresih vsakih pet let: po Kijevu (1983) in Sofiji (1988) je bila tokrat kot gostiteljica na vrsti najmlajša slovanska država Slovaška s svojim glavnim mestom, starodavnim naseljem ob Donavi, imenovanem v tisočletni zgodovini Bratislava, pa tudi Brezalauspurc, Breslavva, Posonium, Pressburg ali Poszo-ny/Požun.
Na ta pomembni znanstvenokultumi dogodek, sploh prvo večje mednarodno dejanje po nastanku suverene Slovaške, so se Slovaki dobro pripravili: s prizadevanjem slovaških slavistov in Universitas Comeniane so v prestolnico povabili nad 1200 slavistov, doktorjev znanosti in profesorjev, ter stotnijo novinarjev z vsega sveta, največ seveda iz slovanskih dežel: ob zavzetih domačih slovaških strokovnjakih za jezik, zgodovino, književnost, umetnost, folkloristi-ko, komunikacije in knjižničarstvo so se prijaznemu vabilu odzvali v velikem številu rojaki iz bližnjih pokrajin (Panonija, Zakarpatje, Vojvodina) in daljnjih dežel - Čehi, Poljaki, Rusi, Ukrajinci, Belorusi, Romuni, Madžari, Avstrijci, Nemci, Švedi, Bolgari, Grki, Danci, Izraelci, Angleži, Nizozemci, Francozi, Italijani, Američani, Kanadčani, Kitajci, Korejci in Japonci. Seveda v tako ugledni strokovni druščini ni manjkalo Slovencev in drugih južnih Slovanov iz imiverzitetnih središč nekdanje Jugoslavije, kjer je slavistika od nekdaj cvetela: prišli so Hrvatje, Srbi, Makedonci, Črnogorci in celo nekateri Bosanci, kljub neljubim dogodkom v njihovi domovini.
Udeležence so pripeljali do univerzitetnega središča Istropolisa, kjer so v štirih poslopjih (modemih stolpnicah) elektrotehniške fakultete in v okviru štirih osnovnih usmeritev (Moravska in Slovaška v kontekstu evropske zgodovine in kulture; Humanizem, renesansa in barok pri Slovanih; Slovanska narodna preporodna gibanja v 18. in 19. stoletju ter njihove mednarodne razsežnosti; Slovanski narodi, jeziki, književnosti, ustno slovstvo, kultura in humanistične vede v 20. stoletju) po več programskih skupinah (19) in v predavalnicah, razporejenih od pritličja do 8. nadstropja (naštel sem jih 24), istočasno od zjutraj do poznega popoldneva potekala predavanja, diskusije in okrogle mize o posebej zanimivih sklopih vprašanj.
V času kongresa je bilo pripravljenih več likovnih razstav, glasbenih in kulturnih prireditev, gledaliških predstav in literarnih večerov, pregledna razstava novejše strokovne oz. slavistične literature; manjkala pa seveda ni niti spoznavna ekskurzija v bližnji Devin, v staro Nitravo (danes Nitro), eno središč duhovnega delovanja Cirila in Metoda med Slovani, v Martin (sedež ugledne Matice Slovenske) in v Ban-sko Kremnico (starodavno rudarsko mestece z eno najstarejših kovnic denarja v Evropi, tesno povezano s kulturnim dogajanjem; tam kujejo tudi naše, slovenske tolarje).
Pri tolikšnem številu udeležencev in referatov (natisnjeni program z naslovi predavanj in imeni referentov obsega natančno 150 strani, zbornik povzetkov pa celih 695 strani), raznovrstnosti prispevkov, ki so jih narekovale poklicne ambicije ter hvalevredna želja, da bi svetu predstavili nacionahio kulturo in vedo v najboljši luči, je
100
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 2-3
ZAPISKI
poročevalec tu že vnaprej dolžan opravičilo slovenski javnosti: ta zapis iz objektivnih vzrokov ne more celovito podati dogajanja na kongresu, opisati vseh prispevkov ali novosd iz slavističnega sveta in dogajanja, ki so bila predstavljena v Bratislavi. Poročevalec se ravna po merilih osebnega zanimanja in delokroga in ga omejuje navezanost na slovenski prostor in jezik, zato se opravičuje tudi udeležencem iz vrst svojih kolegov po svetu, ker jih kljub strokovni tehtnosti njihovih prispevkov tu ne bo mogel omeniti.
Tako ta zapis prinaša informacije o slovenski udeležbi in o deležu slovenskih znanstvenikov v beri kongresa, nekaj informacij o južno-slovanskih slavistih oz. slavistih iz nekdanje Jugoslavije, naših sosedih, o aktivnem slavističnem okolju ter nekaj besed o prispevkih znanih oseb iz sveta slavistike in drugih stikov, znanih širši slovenski javnosti.
Kongres
Začetek kongresa in prva plenarna seja sta potekala v slavnostni dvorani velikega slovaškega Doma sindikatov, v času sestanka pravega središča slavistične znanosti in kulhire. Predsednik Slovaške republike Michal Kovač je poudaril pomen slovesnega trenutka, občutje sreče ob dosegi slovaške samostojnosti in čast, da je do mednarodnega srečanja slavistov prišlo na Slovaškem, v Bratislavi, v krajUi, kjer je nastajala slovanska pisana beseda in kjer je tekla zibel ustanoviteljev slavistične vede, Uudevita Štura, Jana Kollarja, Pavla Šafarika in drugih nesmrtnih sinov njegove domovine. Po pozdravih, izbranih in prijaznih besedah dobrodošlice je udeležencem, gostom in domačim slavistom na plenarnem zasedanju spregovoril predsednik
mednarodnega slavističnega komiteja, predstavnik Češke S. Wollman.
O slovaški državi, zgodovini in slavistiki je kratko poročal JanDomla, predsednik slovaškega slavističnega društva in hkrati predsednik pripravljalnega odbora, za njim pa sta o pomenu dela blagovestnikov Cirila in Metoda med Slovani in o slovanskem deležu v humanističnem razvoju evropskega duha govorila Nikita I. Tolstoj, znanstvenik svetovnega slovesa in vnuk slavnega pisatelja Leva Tolstoja, in H. Rothe.
Nihče izmed njih ni omenil Slovencev. Ne Do-mla, ki mu je sicer dobro znan potek ustanovitve prve slavistične stolice na dunajski univerzi po zaslugi J. Kopitarja in F. Miklošiča - slednji je bil njen prvi predstojnik (ustanovljena je bila 1848. leta, eno leto pred stolico za germanistiko) - ne Tolstoj, ki pozna delo Cirila in zlasti Metoda med Slovenci ter Slovani prej in v času, ko je bil prva oseba vse panonske dieceze (s središčem v Mitrovici - danes Sremska Mitrovica), ki je obsegala precejšen del slovanskega sveta; in ne Rothe, ki bi v zgodovini evropske humanistične misli lahko našel lepo besedo vsaj za Herber-steina, Trubarja, Gallusa, Plavca, Kopitarja ali Miklošiča, Franca Kavčiča (von Caucig), ustanovitelja dunajske umetnostne akademije, ali katerega izmed štirideseterice rektorjev dunajske univerze slovenskega rodu.'
Kot je razvidno iz navedenih delovnih usmeritev kongresa, je bilo v Bratislavi obravnavano več znanstvenih področij in aktualnih vprašanj: pravzaprav je bil obravnavan izredno širok razpon humanističnih in slavističnih znanosti, od jezika in književnosti do folklore in politike; referenti so raziskovali slovansko zgodovino, etnogenezo, oblikovanje pisav in jezikov, ki je še vedno nedokončan proces, zarodke ter nastanek slavistike in hkrati izoblikovanje oz. na-
v premoru po seji sem pri vseh treh energično interveniral. Najprej sem kar na stopnišču prestregel častitljivega gospoda s sivo, dolgo brado, Tolstoja, obdanega s kopico občudovalcev. Pozdravil sem ga po slovensko (poznam ga še iz časov njegovih obiskov v nekdanji Jugoslaviji) in mu ob izrazih spoštovanja izrazil začudenje, da je prezrl pomemben delež Slovenije in prednikov Slovencev v obdobju nastajanja pisne oz. knjižne besede vseh Slovanov. Resno se mi je zazrl v oči, se mi najprej opravičil, ker ne obvlada dovolj slovensko, da bi mi odgovoril v slovenščini, ter se nato c^ravičil tudi za svojo napako. Potrdil je, da je bil slovenski delež v času nastajanja slovanske književnosti pomemben, ter zagotovil, da bo v pisnem besedilu, kjer zagovarja nadnarečnost staroslovanskega jezika prvih prevodov Cirila in Metoda, to tudi zapisano. Do g. Dorule, ki je načeloval kongresu, sem komaj prišel. Začudeno mi je prikimaval, ko sem mu ponavljal besede o panonski Sloveniji kot zibeli slovanskega pismenstva in našteval Slovakom in Slovencem skupna imena: Samo, Kocelj, Pribina, Wihing, Volkun (Valjhun) ter navajal: Brižinski spomeniki, Trubar, Kopitar, Miklošič, Rešetar, Jan Baudouin de Courtenay, Murko, Nahtigal, Krek, Oblak, Skrabec, Ramovš, Rigler, Logar.
Do g. Rotheja moja beseda ni segla. Slovensko ni hotel razumeti, čeprav sem razločno poudaril, da je bil njegov referat poročilo o evropskem rasizmu in ne o humanizmu. Brez odgovora je nadaljeval pogovor z drugimi, nemško govorečimi sobesedniki.
101
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 2-3
ZAPISKI
Stanke narodnih jezikov m književnosti, nastanek, razvoj in dediščino panslavizma, posebnosti in različnosti med literarnimi obdobji, medsebojne intelektualne in ustvarjatae pobude, sedanje stanje, perspektive, vezi, vplive, različne in sorodne tokove v času in prostoru.
Slovenski delež je bil v Bratislavi - v nasprotju s skromno slovensko navzočnostjo v Sofiji pred petimi leti, ko so nastopili nepremostljivi omejevalni zapleti na slovenski in jugoslovanski ravni - velik: Martina Groženje pripravila referat Kontinuiteta starocerkvenoslovanske leksike v slovanskem jeziku, Igor Grdina Protestantska in katoliška reformacija ter začetki slovenske književnosti, Breda PogorelecD/a/jrona in sinh-rona lingvostilistika, Jože Toporišič Perio-dizacija slovenskega knjižnega jezika, Zinka Zorko Daljšanje akuta v slovenskih narečjih, Aleksander Skaza Poezija in proza v romanu Borisa Pasternaka Doktor Živago, Alenka Šivic-Dular Iz problematike južnoslovansko--zahodnoslovanskih jezikovnih zvez, Janko Čar Elementi stavčne fonetike in tonska interpretacija literarnega teksta, France Zadravec Recepcija  zahodnih  in  vzhodnih  slovanskih literatur v Sloveniji (1920-1940), France Bemik Književnost slovenske moderne v evropskem kontekstu, Helga Glušič Pripovedništvo Vito-mila Zupana in vzori evropskega romanopisja, Miran Hladnik Empirična določila povesti (Na primeru slovenske povesti), France Jakopin Usoda Miklošičevega jezikoslovja v 20. stoletju, Jože Pogačnik Pojem književne tradicije v znanosti o književnosti, Boris Patemu Poskus tipo-loškega modeliranja literarne evolucije (Ob slovenskem primeru) (vrstni red in naslovi so iz bratislavskega zbornika povzetkov; upoštevano je gradivo, prispelo do julija 1993), Ada Vidovič Muha Kontrastivna slovensko-nemška besedotvorna tipologija, Aleksandra Derganc /Liitonjj dvojstvenogo čisla v slovenskem i ruskem jazi-kah (po programu kongresa, avgust-september 1993).
Tej beri je treba pripisati še prispevke slovenskih slavistov iz tujine, npr. Rada Lenčka (ZDA) Na sledi tvorjenk s predpono VY-južnoslovanskih narečjih/On the Trail of the Common Slavic VY--Prefix Compounds in South Slavic Dialects, Herte Maurer Lausseger (Avstrija, Celovec) Slovenščina na Koroškem v luči socio-lingvističnih pristopov, Marije Pirjevec (Italija,
Trst) Dante in slovenska romantika in K. Gada-nyija (Madžarska, Szombathely) Stanovlenie slovarnoga sostava slovenskogo jazika. Slovensko književnost in jezik oz. delo slovenskega raziskovalca sta obravnavala še dva prispevka: Katje Zakrajšek (Beograd) Odraz nacionalne kulture u dvojezičnim rečnicima (predvsem slo-vensko-srbohrvaško/hrvaškosrbsko slovarsko gradivo) in D. Buturoviča (Bosna in Hercegovina) Matija Murko i njegov doprinos terenskim proučavanjima južnoslovenske epike (uz 130--godišnjicu rodjenja i 40-godišnjicu smrti uglednog slaviste, 1861-1951).
Na slovensko ozemlje in zgodovino, jezik in književnost pa se v obravnavah slovanske teme in vprašanj nanašajo, primerjalno ali delno, še naslednji prispevki: Nikita I. Tolstoj (Rusija), Slovo v obrjadovom tekste (kulturnaja seman-tika slav. VESEL-), Drago Čupič (Beograd), Areali lekseme Pinus silvestris u slovenskim di-jalektima, M. Kantor (ZDA), A Question of Language: Church Slavonic and the West Slavs, Marta Pančikova (Slovaška), Neologizacia v slovenčine a polštine, A. Loma (Beograd), Illy-ricum slavicum. Prvih pola milenija slovenstva na severozapadnom Balkanu u svetlu topono-mastike, I. V. Čurkina (Rusija), Problema soz-danija obščeslavjanskogo jazika v konce 18-19 w. (Nacionaljno-političeskijaspekt), J. Mesaroš (Slovaška), Slovanska vzajemnost, slavianofils-tvo, panslavismus a otazka ich spravneho a nes-pravneho použivania, F. V. Mareš (Avstrija, Dunaj), Stare slovanske pisemnictvi v svetle objave na hore Sinaj, L. Radenkovič (Beograd), Slavjanske narodnie zagovori in A. A. Turilov (Rusija), Pamjatniki drevneruskoj literaturi i pismenosti u južnih slavjan v 11-14 vv. (Problemi i perspektivi izučenija), in H.  Rothe (Nemčija), Zum Humanismus bei den Slaven. Stand und Aufgaben der Forschung (slednji le mimogrede), K. Palkovič (Slovaška), Cudzie imena v slovenčine a slovinčine, E. loan (Romunija), Information on culture of south Slavonic nations in printed work prefaces in the period of reformation    (1550-1585),    E.    Egeberg (Norveška), Narod i dinastiji u slavjanskih poetov baroku, R. Alexander (ZDA),Remarks in the Evolution of South Slavic Prosodic Systems, N. S. Šumada, O. O. Mikitenko (Kijev), Modifikaciji verbalnogo teksta v obrjadovom foljkleri slovjan, L. Spasov (Makedordia), Makedonskite pasivni konstrukciji i njivnite ekvivalenti vopol-
102
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39,93/94, št. 2-3
ZAPISKI
skiot, srpskohrvatskiot, ruskiot i slovenečkiot jazik, Ichiro Ito (Japonska), Volkodlak i volčij pastah - dva obščeslavjanskihfolkljornih motiva, svjazanih s kultom volka, E. Frimmova (Slovaška), Slavika v knižnomfonde v Univerzitetnej knižnici v Bratislave, M. Mamic (Hrvaška), Za-jednički austroslavenski terminološki projekt (Juridisch-politische Terminologie) /in morda še kateri prispevek/.
Na kongresu so sodelovali slovenskim kolegom in javnosti znani tuji slavisti, npr. DionizDurišin (Slovaška), Osobitosti vyskumu slovanskych literatur ako medziliterarneho spoločenstva, O. N. Trubačev (Rusija), Drevnie Slavjane na Du-naje /Donavi/ (južnijflang), Eva Hajičova (Praga), Ambiguity, Homonymy, Neutralization and Vagueness, R. Neuhauser (Avstrija, predstojnik celovške slavistike), Entwicklugstendenzen der russischen Lyrik seit Beginn der PERESTROJKA, Mirek Cejka (Bmo), Nektere aspekty gra-maticke negace ve slovanskyh jazycich, Zuzana Topolinska (Poljska), Pozycja dialektologii wsrod dysciplin slawistycznych, A. P. Volkov (Ukrajina), Mazepa - tradicijnij obraz literatur evropejskogo regionu, Sergio Bonazza (Italija), Einige Aspekte der nationalen Wiedergeburt bei den Südslaven, Gerhard Neweklowsky (Celovec), Zur Sprache der Autobiographie von Do-sitej Obradovic (1873); volkssprachliche und höhere Elemente, Manfred Jahnichen (Nemčija), Die frühe Jan Kollar - Vermittlung und Rezeption im deutschen Sprachgebeit, V. E. Gusev (Rusija), Foljklornij teatr slavjanskih narodov, I. Nyomarkay (Madžarska, predstojnik budimpeštanske slavistike). Die Lehnübersetzungen in den ungarischen sprachlichen Wechselbeziehungen, L. V. Kurkina (Rusija), Panonoslavjanskaja jazikovaja obščnost v sisteme dialektnih otošenij praslavjanskogo jazi-ka, Keneth E. Naylor (ZDA), Language as Flag: The Slavs Use of Language as a Symbol of national Identity, in drugi.
Zanimivi pa so se mi zdeli tudi naslednji zgodovinsko ali drugače obarvani slavistični prispevki: R. A. Orr (Kanada), Slavo-Celtica, S. Wollman (Češka), Slovanske literatury v stredni Evrope, Ph. Maligoudis (Grčija), Die Slaven in Griechenland: zum status quaestionis, L. Marinova Laškova (Bolgarija), Principi na slavjans-koto kontrastivno i tipologičesko izsledvanje, I. Maier (Švedska), Einige Besonderheiten im Zu-
sammenhang mit schwedisch-russischer maschineller Übersetzung, Josip Bratulič (Hrvaška), Trnava i Požun (Bratislava) i hrvatska knjiga 17. i 18. stolječa, N. Taylor (Anglija), Cashubian Mytologies, Dimitrije Kalezič (Beograd), Po čemu je Konstantin - Kirilo filozof? /blagovestnik Ciril, O. V./, W. R. Veder (Nizozemska), Traces of Glagolitic in East Slavic Manuscripts, Milan Džurčinov (Makedonija), Makedonskata literatura vo kontekstot na bal-kanskata i jugoslovenskata zaednica, Mojndr Benža (Slovaška), Slovansky etnologicky atlas, H. Birnbaum (ZDA), Where was the Center of the Moravian State?, P. P Ohrimenko, (Ukrajina), Tipi i osoblivosti mižslovjanskih literartur-nih vzajemin, J. Juric Kappel (Avstrija), Die Stellung des bosnischen Psalters (1404) innerhalb derverwandten slavischen Texte,M. Babo-vic (Cetinje), Njegoš i ruska književnost, M. Moravcova (Češka), Symboly ideje slovanstvi v procesu emancipace malych slovanskych narodu, M. S. Kameneckij (Rusija), Jugoslavo-sov-jetskije otnošenija v mežvojenij period.
Udeležba iz nekdanje Jugoslavije
Slavisti iz nekdanje Jugoslavije so bili v Bratislavi zastopani v velikem številu. Iz Zvezne Jugoslavije jih je prispelo okoli 80 (natančneje: 78); nosili so priponke Belehrad, Novi Sad, Priština, Titograd; hrvaških kolegov je bilo le nekoliko manj, znatno manj Makedoncev, Slovencev (4) in Bosancev (ki so prišli iz evropskih mest). Po protestu hrvaške skupine "slavistov" pri organizatorjih srečanja, ki so zahtevali, da naj "Srbe" naženejo, se je razvedelo, da se je "Zvezna Jugoslavija" uradno obmila na slovaške organizatorje kongresa ter na Organizacijo združenih narodov in na njeno podorganizacijo za kulturo in znanost, UNESCO; m-adno je nato prispelo tolmačenje sklepa o mednarodnem embargu proti sedanji Jugoslaviji, ki ne določa embarga za humanistične ustanove in organizacije /znanost, kultura, zdravstvo/, stike med posamezniki /promet zasebnih oseb/ ter komunikacijske storitve /pošta, telefon, itd/.
Dmgi udeleženci kongresa so kolege iz nekdanje in sedanje Zvezne Jugoslavije, iz Hrvaške, Makedonije in Slovenije, sprejemali normalno, prijazno ali zadržano, večinoma z zaskrbljenostjo in obžalovanjem tragičnih usod in dogodkov
103
JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 39,93/94, št. 2-3
ZAPISKI
na Balkanu. Spraševali so za stare prijatelje, knjige in delo ter z začudenjem opazovali napeto in hladno ozračje, ki je nadomestilo nekoč značilno vedrino, glasnost in prisrčnost, pa tudi kolegialnost med njihovimi južnoslovanskimi znanci, kolegi in prijatelji.
Kakor koU že, prispevki hrvaških, makedonskih, bosenskih, črnogorskih in srbskih kolegov so bili številni in kakovostni. Tu naj naštejem le nekatere: Radoslav Katičič (Hrvaška - Avstrija oz. Dunaj), Baltički podaci uz rekonstrukciju tekstova jednoga praslavenskog obreda rodnosti, Dalibor Brozovič (Hrvaška), O historijsko--poredbenim i tipološkim klasifikacijama sla-venskih idioma, Blažo Ristovski (Makedonija), Periodizacija na makedonskiot literaturno-kul-turen razvitok, J. Jerkovič (Novi Sad), Dijale-katska osnovica i književni jezik (razvoj ekavske verzije standardnog jezika u drugojpolovini 19. veka), Dragana Mrševič Radovič (Beograd), Konotativni aspekt frazeoloških jedinica i nacionalna kultura, Miroslav Šicel (Hrvaška), Problemiperiodizacije hrvatske književnosti 19. stolječa (s obzirom na ostale evropske književnosti), Z. Karanovič (Novi Sad), Incest izmedju brata i sestre u baladama južno slovenskih naroda, Z. Babic (Hrvaška), Kriteriji odabira razli-kovnih obilježja u slavenskim jezicima, Mijo Lončarič (Hrvaška), Odnos južnoslovanskih i zapadnoslavenskih jezika, posebno srednjoslo-vačkih i kajkavskih govora. Ante Stamač (Hrvaška), Alegorijski slojevi u Gunduličevu pjesništvu, Slobodan Ž. Markovič (Beograd), Problemi proučavanja srpske književnosti izmedju dva svetska rata, Krešimir Nemec (Hrvaška), Postmodernizam i hrvatska književnost, Vladeta Vukovič {Pristin?i),lvoAndric prema Vuku i Njegošu, I. Živančevič Sekeruš (Novi Sad), Književni raskol u ilirizmu i njegovi odjeci u slovenskem svetu, Josip Vončina (Hrvaška), Jezik renesansne hrvatske književnosti, Vladimir  Bovan  (Priština),   Ustupanje  usmene književnosti pred gradjanskom kulturom i pisanem književnošču, na primeru Srba na Kosovu i Metohiji u 20. veku, J. Užarevič (Hrvaška), Teorija interpretacije (Zagrebački književno-znanstvenikrug), S. Damjanov (Novi Sad), Skri-vena (slovenska) knjiga Pavičevog Hazarskog rečnika, Zlata Bojovič (Beograd), Dubrovačko barokno epsko pesništvo o proslavljenim Sleve-nima svoga doba. Jelka Redžep (Novi Sad), Projekcija usmenog predanja u delima groga
Djordja Brankoviča, Vaso Milinčevič (Beograd), Istorija srpske književnosti Stojana Nova-koviča (1867-1871) - prva naučna sinteza celokupne srpske književnosti, Muhsin Rizvic (Bosna in Hercegovina), Smrt Smail-age Čen-giča u književnoj recepciji bosanskih Muslimana, Vesna Polovina (Beograd), Realizacija aspektualnog glagolskog značenja u diskursu, Radomir Ivanovič (Novi Sad), Naučnost nauke o književnosti u kontekstu humanističkih nauka, D. Djuričkovič (Bosna in Hercegovina), Savre-meni roman u Bosni i Hercegovini izmedju tradicije i ideologije, Nikola Ivanišin (Hrvaška), Južni Slaveni u književnem stvaralaštvu Nikole Tommasea, Zvonko Kovač (Hrvaška), Južne-slavenske medjuknjiževne zajednice, Miodrag Sibinovič (Beograd), Slovenska uzajamnost i mesto poezije ruskog modernizma u srpskoj književnosti sredine 20. veka, Z. Halilovič (Bosna in Hercegovina), Bosanski jezik - jezik bo-sanske-hercegovačkih Muslimana (Bošnjaka), Mila Stojnic (Beograd), Uloga ruskih emigrantskih pisaca u književnem životu Zapada izmedju dva svetska rata, Jovan Delie (Novi Sad), Sin-tagmatski i paradigmatski princip ciklizacije novela Danila Kisa.
Slovenska udeležba
Organizacija kongresa je bila odlična. Večdnevni sestanek je bil delovne narave; začetni in sklepni del sta izzvenela slavnostno. Vsi so si iskreno prizadevali, da bi to ugledno srečanje potekalo na visoki intelektuakio-civilizacijski ravni ter da bi Bratislava udeležencem ostala v najboljšem spominu.
Posebno pozornost so gostitelji namenih maloštevilnim Slovencem. Iz nepredvidljivih razlogov so se osebni udeležbi na kongresu odpovedali F. Bemik, J. Čar, J. Pogačnik, B. Patemu, M. Orožen, B. Pogorelec, A. Skaza, J. Toporišič, A. Vidovič-Muha, Z. Zorko, A. Šivic--Dular, F. Jakopin in I. Grdina, tako da so bili izmed razmeroma številnih slovenskih referentov navzoči le Franc Zadravec, Aleksandra Der-ganc in Miran Hladnik, lektor slovaščine na ljubljanski Filozofski fakulteti Andrej Rozman in Vladimir Osolnik.
Akademik red. prof. dr. France Zadravec, član mednarodnega slavističnega komiteja, je imel številne stike in pogovore s slovaškimi in tujimi kolegi; zlasti zanimivi so bili pogovori na filo-
104
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 39, 93/94, št. 2-3
ZAPISKI
zofski fakulteti bratislavske univerze z dekanom in predstojnikom katedre za slavistiko, kjer poučujejo tudi slovenščino, s kolegi, ki so pobegnili iz Sarajeva, s slovenisti z Dunaja, iz Szom-bathelya in iz Celovca, ter intervju na bratislavskem radiu; v njih so slovenska beseda, slavistika, organiziranost stroke, njeni dosežki, slavistični natisi ter problematika preučevanja jezika in književnosti v Sloveniji doživela stvarno predstavitev in širok odmev; ob menjavi mnenj in informacij pa je bilo podano tudi več predlogov, konkretno o menjavi vabil, gradiva, univerzitetnih predavateljev in študentov.
Naši sobesedniki so zavzeto spraševali po kolegih, dejavnosti in knjigah, po novih izkušnjah in univerzitetnih programih, znanstvenih ustanovah in študiju jezikov. Z zanimanjem in spoštovanjem so poslušali mnenja o naših slavističnih in političnih izkušnjah, skrbno prebirali razstavljeno knjižno bero, zlasti Slavistično revijo. Jezik in slovstvo, zbornike seminarjev slovenskega jezika, književnosti in kulture, Miklošičev zbornik, jezikovne priročnike in drugo.2
Pogledi slavistov na kongres
Množica udeležencev, prispevkov, prizorišč, sprememb in odpovedi je kljub prizadevanjem organizatorjev pripeljala do nepreglednosti dogajanja, do marsikaterega resnega ali komičnega zapleta: nekateri kolegi so mrzlično iskali kraj svojega ali kolegovega nastopa, svoje poslušalce in sobesednike; drugi pa so se srečali prav po naključju. Ob izrazih zadovoljstva s kongresom je bilo zato zadnje dni slišati tudi izraze nezadovoljstva, ki je naraslo do opaznih razsežnosti ob vprašanjih sklepa kongresa, strokovne bere večdnevnega shoda najuglednejših slavistov in določanja teme ter kraja naslednjega srečanja.
Ob vprašanjih nastajanja resnih, tudi finančnih zapletov v državah nekdanje Sovjetske zveze in Jugoslavije, ob dejstvu, da so se države slovanskega sveta, ki so bile pripravljene in zmožne organizirati svetovno slavistično srečanje, že zvrstile, so slavisti iz neslovanskih držav ponudili možnost, da bi 12. kongres čez pet let potekal v neslovanski državi (omenjeni sta bili Avstrija in Finska, na drugi strani pa Poljska); hkrati so predlagali, da bi določili osrednjo temo in tako presegli razpršenost strokovnega dogajanja.
Predloga sta povzročila razkol v vrstah udeležencev, tako iz slovanskih kot iz neslovanskih držav. Zlasti starejši so menili, da je kaj takšnega nezaslišano, nesprejemljivo, ter da morajo slavisti še naprej zborovati v nespremenjenem, spontanem ozračju in v slovanskih državah oz. njihovih prestolnicah ali univerzitetnih središčih. Našli so se tudi taki, ki so v pobudi videli politične in druge nečedne nakane Zahoda. Glas so povzdignili tudi tuji slavisti; nekateri so govorili celo o bojkotu, če bo ostalo po starem; slišati pa je bilo tudi mlajše sile, češ, če bo določena smiselna osrednja tema kongresa (in s tem popreproščena organizacija in delo), potem je pravzaprav vseeno, kje bo srečanje potekalo. Pomembnejše od imena države in kraja je, kaj bo kongres - ob družabnem in informativnem dogajanju - prispeval v skupno zakladnico slavistike oz. znanosti.
Izid prerekanja (mi) še ni znan, čeprav seje več sogovornikov ogrevalo za Poljsko in Krakow kot kraj naslednjega srečanja.
Vsekakor pa bo tudi ta častitljiva, stara ustanova slavističnega mednarodnega množičnega sodelovanja v novih razmerah prevzemala nove oblike delovanja ter prej ali pozneje obiskala nove pokrajine.
^ Slovenski del knjižne razstave je bil med najbolj obiskanimi, SKer pa obsežnejši od hrvaške, ukrajinske in srbske predstavitve skupaj; tudi po estetskem videzu so bih naši natisi primerljivi z domačimi, slovaškimi in češkimi izdelki. Večje število izvodov Slavistične revije z besediU slovenskih prispevkov in več starejših letnikov je bilo na voljo. ŠU so za med.
105
JEZIK IN SLOVSTVO, Letaik 39,93/94, št 2-3
PREJELI  SMO  V OCENO
Lojzka Bratuž - Marija Pirjevec, Od realizma do moderne. Tretje slovensko berilo za višje srednje šole. Izdal in založil Deželni šolski urad za Furlanijo-Julijsko krajino v Trstu. 1993. 573 str.
Književnost v prvem letniku srednje šole. Priročnik za učitelja. Urednik dr. Vinko Cuderman. Ljubljana, Zavod R Slovenije za šolstvo in šport. 1993. 202 str.
Suvremena metodika nastave hrvatskoga jezika. "Školska knjiga" d.d., Zagreb i Hrvatsko filološko društvo. Gl. urednik Zvonimir Diklič. God. XVIJI. Br. 2-3. Srpanj 1993. 79 str.
Jana Kvas, Šolska ura z Gregorjem Strnišo. Interpretacija poezije. Ljubljana, Zavod R Slovenije za šolstvo in šport. 1993.42 str.
Katalog znanja iz slovenskega jezika in književnosti za maturo in zaključne izpite na štiriletnih srednjih šolah. Ljubljana, Zavod R Slovenije za šolstvo in šport. 1993. 72 str.
Predmetni izpitni katalog za maturo. Slovenski jezik in književnost. Sestavila Republiška predmetna komisija za slovenski jezik. Ljubljana, Republiški izpitni center. 1993. 50 str.
Pahorjev zbornik. Spomini, pogledi, gradivo. Uredili Marija Pirjevec in Vera Ban Tuta. Trst, Narodna in študijska knjižnica v Trstu s sodelovanjem Slavističnega društva Trst, Gorica, Videm. 1993. 246 str.
106
lEZKIN SLOVSTVO, Letnik 39,93/94, št 2-3