JLisš 2 G \ gielik SO. Sušca 1849. Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in '/,, za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. /a celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/, gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo jc celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 3 gold. l*ovahiio na naročbo. Za prihodne kvatre se zopet k narocbi na Slovenijo povabijo in opomnijo dozdajni gg. prijemniki in tudi drugi podporniki slovenstva. Cena ostane navadna. Postava zastran odkuplenja 4. Sušca. (Konec.) De se vse na zemljiših ležeče dolžnosti odpravijo, zaukaže 3. te postave, de je vsaka stanovitno na posestvu ležeča desetina odkupljiva, če tudi ne pride iz pod-ložnosti ali iz grašinske verhovne lasti. Po §. 6. se morajo odkupiti tudi vse davšine v natori, ki ne izhajajo iz desetinske pravice, ampak ki se ko nezmenljive odrajtvila cerkvam, šolam in faram za občinske namene opravljajo. Z tema odbločbama je ministerstvo na znanje dalo, de misli vsaktero razmero (Ver-haltniss) odpraviti, iz ktere stanovitna delitev zemeljskih pridelkov med opravičenim in dolž-nikam izvira. Z odkupljivostjo vseh desetin in davšin v natori, se ima samostalnost in neodvisnost kmeta glede drugih deržavljanov in družtev za večne čase zagotoviti. Tajiti se ne da, de se desetina in druge davšine v natori, ki cerkvam, šolam in faram gredo, po izviru od drugih podložniškili dolžnost čisto ločijo; tode v nasledkih svojih so unim enake, in vse se opirajo na sedajnim pravnim zapopadkam protivno vodilo, de zamore lahkomiselnost in samovolja eniga samiga zemljo za večne čase z postavo zavezati, po kteri bi se vsi naslednji posestniki ravnati imeli. — Ministerstvo je tedaj sklenilo, kmetu tudi te verige in vezila odvzeti, in je tako z tem ne samo želji kmečkiga ljudstva, temuč tudi sedajni pravni omiki zadostilo. Postava zastran odkuplenja 4. Sušca 1849, ktera vse stanovitne dolžnosti v natori odvzame in za odkupljive izreče, je tedaj boljši za kmeta od postave 7. Kimovca 1848 , ktera več tacih davkov kar ne omeni. Cerkvena lastnina je po ti postavi enakim pogojem podveržena, kakor vsaka druga lastnina, tode to se samo po sebi razumi, de se bo odkuplenje brez žalenja pošteno pridobljenih pravic cerkvenih in šolskih služabnikov in brez oškodvanja bistvenih cerkvenih namenov izpeljalo. Druga za kmeta enako dobra naredba je v §. 14. te postave, namreč, de se odškod-vanje za tiste davke od sprememb, kteri se na deželno ustanovitev, postavo ali podlož-nost opirajo, od deržavne denarnice prevzame. Te odrajtvila pri spremembi posestnika gotovo nar bolj teže; vsaka poprava, vsak pristavek, vsako poboljšanje v obdelovanji po-vikša deseti dnar, ker se vrednost posestva z tem povikša, in več grašinaku kot podlož-niku koristva. Spremeinbine davšine so zares obertnijski davki, ker se narašajo, kolikor boljši in marljivši se zemlja obdeluje. Za to se je moglo odškodvanje za te odrajtvila, ki so nehati mogle, od deržave prevzeti. Ker z odpravo teh davkov vsi deržavljani dobe, se mora povračilo tudi na vse naložiti. Kar pa gole nade (Hoffnungen) grašina-kov zastran tega ali uniga dobička zadene, ki bi ji kcdaj v prihodnje priti vtegnil, ali tudi ne, p. za desetino novo obdelanih zem-ljiš, ali pravico pripasti (Heimfallsrecht), jim nikakoršno odškodvanje ne gre in prihranjeno ni. Pa tudi glede tistih podložniškili davšin, ktere se zamorejo po postavi v letni dnarni znesik premeniti, je pripušeno dolžniku, de celo odkuplenje t. j. plačilo odkupniga zneska opravi. Vbožejšimu dolžniku se priložnost da, de dolg svoj tudi v več letih, brez de bi se kje drugod vdolžiti mogel, izbriše. Letni pri-neski pri Poletnim izplačanju zneso manj od polovice tega, kar je kmet dozdaj plačeval. Popolno oprostenje zemljiš se bo pa tudi z prihodnim deželnim zaupnimi napravami (Cre-ditsanstalten) sosebno olajšalo. — Pri večim delu podložniškili davšin je za dolžnika že velik dobiček, če se mu pripusti, namesto njih letno stanovitno plačilo v dnar-jih opravljati. Pri tlaki postavim terpi dolžnik vsigdar za se in živino veliko zamudo, četudi grašini malo ali nič koristi ne stori. Ravno taka je pri desetini, kjer se z pozgubo zern in z zamudo pri odrajtovanju za dolžnika ne mala škoda zgodi. Pravilama (in der Regel) se bo vsak priden kmetovavec rajši z odkupnim zneskam dolžnosti svoje znebil, opravičen grašinak bo pa tudi zadovoljen, in bo Ie primerno povračilo terjal, ker mu vendar večidel potroškov, ki jih je pri spravljanju imel, za naprej odpade. Pa tudi, če bi kmet svojo dozdajno dolžnost v pridelkih in delih čisto z dnarji povernil in odkupil, je popolna svoboda v obdelovanju njiv in v pripravni rabi njegoviga posestva vendar le dobiček. Če tedej odkupna postava 4. Sušca 1849 odkupni znesik, ki je na mesto odrajtvil v natori nastopil, na tretjino tega zniža, kar je kmet dozdaj dajal, in če zraven kmetu prepusti, ali in kdaj se z položenjem odkupne istinge (kapitala) od te ali une davšine čisto in za vselej oprostiti hoče, se je za olajšanje in osvobodenje kmeta vse zgodilo, kar se po pravici in primeri le terjali zamore. Nekterim bo pa še ta tretjina, ki se dolž-nikam naloži, le previsoka. Te pa spomnimo, de ni samo bogati ple-menitaš, kteriga si vsi radi pod besedo grašinak mislijo, temuč de so tudi deržava sama in veliko število vstanovitev in zalog za siromake in bolnike, in druge milodarne naprave pri odkuplenju močno zadete. Ako bi se odkuplenje še bolj ponižalo, kako bi deržava svoje dolžnosti, ki leže na njenih feudalnih in zemljiških pravicah, še izpolniti zamogla; kako bi ustanovitve (Stif-tungen) zaveze do vbogili in bolnih opravile? Ravno tako bi se dnarji sirot, ki so se nakladali na grašine, zgubili; če tudi kapila-listov (upnikov) ne omenimo. Tudi niso vsi grašinaki bogatini, med njimi je mnogo revnih rodovin, ktere vsaka zgu-ba močno zadene. Nasproti so podložniki svoje posestva zavoljo na njih ležečih dolžnost boljši kup dobili, in dobički odkupljenja pridejo vsem kme-tam vbogim in premožnim v prid. Ce se pa odkupna postava 4. Sušca z enakimi postavami druzih deržav primeri, se bo našlo, de jih naša vse prekosi in preseže v skerbnosti za kmeta. Enakopravnost narodov. Slavenski Jug da bravcam svojim na znanje sostavek iz Lloyda od enakopravnosti narodov, v kterim se berejo tudi te besede: „rav-nopravnost narodov druziga ni kot ravnoprav-nost za vse deržavljane v eni svobodni občini. Enake dolžnosti, enake pravice za vse deržavljane brez obzira na stan, jezik in vero," ter naslednje opombe pristavi: Glejte kako razumi ministerski Lloyd enakost narodov! Ravno tako so tolmačili nekdaj Madjari enakopravnost, tudi oni so govorili, kakor zdaj Lloyd, de enakost narodov to pomeni, de v deržavi posamezni ljudje, naj bodo tega ali uniga rodu in plemena enake pravice vživajo, in nič več. Ako dobro razumimo misel teh Lloydovih besedi, zadene ta enakost samo okrog privat-niga življenja in življenja v občini, razun tega neha enakopravnost, in tu vlada nekaj druziga, kar enakopravnosti ne terpi; tu je treba obleči nemško uniformo.-- Nam je enakopravnost to, de vsi narodi, kot narodi, kot posebne telesa v austri-janskim cesarstvu bodo med sabo enaki, ravni in de enake pravice vživajo: t. j. de vsi enako pravico imajo, živeti in priznani biti kot narodi, in razvijati (entvvickeln) se kot narodi, z svojim narodnim muzgam kot narodi prešiniti in polniti deržavo. Pa tako imajo vsi enako pravico, ne samo v domačim življenju, v življenju občin, ampak tudi v deržavnim življenju, t. j. v tistih okrogih, kjer gospodari deržavna oblast, v postavodajav-stvu, v deržavnim opravništvu, v sodništvu, v nauku, razsveti vdeležiti in razvijati se kot narodi s svojim jezikam, s svojimi navadami in šegami, s svojimi mislimi in prizadetji, z eno besedo s svojim narodnim obrazam. Zatorej med drugim tudi to sledi, de imajo biti jeziki vseh narodov v Austrii deržavni (Staatssprachen), odtod sledi, de se vsi narodi čislati morajo za samostalne med sabo ude ali elemente občne austrijansko deržave, odtod sledi, de se noben izmed vsih narodov imeti ne sme za podlago (temelj) deržave, in drugi za pridavek, — ker bi to bilo pervenstvo eniga nad vsemi drugimi, in tega ne terpi enakopravnost. Itavno zato, ker smo vsi narodi udje eniga telesa, ravno zato mora med nami v deržavi popolna enakost pravic za vse narode veljati. Tako mi razumimo ravnopravnost vseh narodnost, in ne drugači. Za to enakost smo se mi bojevali, in se hočemo še bojevati, če Rog da, ako bi se komu hotlo jo nam kratiti in spodjedati. — Austriansko Cesarstvo. Slovenska «lexela. „11 Costitucionale", ki v Terstu v vojski niin stanu izhaja, piše (24. t. m.): Po raz pušenju kromerižkiga zbora ni gotovo nihče svobodomiselne postave za tiskarstvo in za združevanje pričakoval; vendar se je mislilo de naredba kaucij (zavarvanja), ki še ni bila v novih ustavnih deržavah vpeljana, ne bo tako daleč segla, kakor to ministri ustanovijo Zdaj je tudi ta nada padla. Nezmerna zastava ali zavarvanje (kaucija) je časopisam naložena, naj bodo kakoršne koli velikosti, in če se pogleda še na druge naredbe, ki se ob času obsede storiti vtegnejo, morate hvaliti in blagrovati srečno dobo cenzure (naprejšniga pregledovanja). Med tem jo vlečemo naprej z začasnimi postavami, bomo vidli kaj prineso stanovitne (nezačasne) postave, če jih kadaj dočakamo Pravi se, de se je minister Bach bil močno vperl, in de seje tako nekoliko postava ome čila. Kakšna je tedej le v izviru biti mogla? Postavo za tiskarstvo je dana 13. Sušca 1849. Poglavitniši zapovedi so : Kdor hoče kaki časopis izdajati, mora deržavnimu zagovorniku popred na znanje dati naslov časopisa, kolikokrat na svitlo pride, in ali je politiškiga obsežka ali ne; ime in stanovanja vrednika, tiskarja, in spričanje položene zastave. Vsak odgovoren vrednik časopisa mora v mestu, kjer se natiska, stanovati, Austrijan in 24 let, in neoskrunjeniga zaderžanja biti. Za vsaki politiški časopis, ki tudi le mimogrede politiške novice prinaša, in ki vsaki mesec saj dvakrat na svitlo pride, je treba za kaucijo zastaviti primerni znesik ali v gotovim dnaru ali pa v zapisih na izro-čivca glasečih cesarsko-austrijanskih deržavnih dolgov, za ktere obresti v dobrim dnaru teko. Denarnica za te vloge se bo v vsaki kronski deželi posebej oznanila. V mestih, ki imajo več kot 60,000 prebivavcov, se za časopise, ki čez trikrat na teden na svitlo pridejo, položi 10,000 gold. srebra, če trikrat v tedni pridejo, 5000 gold., in če manjkrat pridejo, 3000 gold. V mestih ki imajo manj stanovavcov, znese zastava v vseh teh primerlejih polovico popred zaznamvanih zneskov. (V Ljubljani znese tedej kaucija za časopise ki enkrat ali dvakrat v tedni na svitlo pridejo, 1500 gold.) Ta zastava ali kaucija zamore zapasti v vseh tiskarnih prestopkih ali cela ali nekaj od nje; ona stoj tudi za vse kazni v dnarjih. Kakor hitro se nekaj od kaucije po razsodbi odvzame, (kar pride vselej v občinsko denarnico,) jo je treba v 3 dneh dopolniti. Kdor se z natisam zoper občne kazno-vavne postave pregreši, bo po njih sojen , ako se v ti postavi drugači ne odloči. §. 26. pravi Kdor z natisnjenimi listi druge k nepokoršini k zoperstavi ali vzdigi zoper postave, ukaze naredbe sodnic, javnih gosposk ali zoper njih služabnike, ali kdor k sovražnostim (Feindse-ligkeiten) zoper različne narode, verske družbe posamezne verste ljudi ali stanove, ali zoper postavno priznane družtva nagovarja, vnema, ali zapeljati skuša, se kaznuje, če se to djanje po drugih postavah še težeje ne prepove, z ječo do 2 let. §. 27. Ravno ti kazni je podverženo pso-vanje ali zasramovanje (Schmahungen) deržavne ali deželnih ustav. — §. 28. Kdor z natisam krivo pravlico ali glas, ki za očitno varnost nepokoj prinese, brez zadostnih uzrokov, taisto za resnično imeti, ali takošno prerokvanje raztrese ali naprej razširja, se z ojstrim zapretjem za tri mesce kaznuje. 31. Kdor v natisu z naznanjenjem zmi-šljenih ali napčno povedanih dogodeb kteriga po imenu ali z znamenji, ki se njemu prilezejo, ali z podobami nečastniga ali takiga nevestniga (unsittlich) djanja krivo dolži ali natoleva, ki taistiga v mislih občinstva za- ničljiviga storiti ali znižati vtegnejo, se za meseov ojstro zapre. 32. Kdor v natisu druziga brez ome njenja gotovih prigodkov zasramuje (schmaht graja ali zaničvanja vrednih lastnost ali mise dolži, ali kdor zoper kogar če tudi resnične prigodke iz privatniga ali liišniga življenj oznani, kteri čast kratijo, javniga interesa pa ne zadevajo, se zamore za 3 mesce zapreti §. 33. Enako se kaznujejo v §§. 31. in 32. omenjeni napadi, če so obernjeni zoper rodovine, javne gosposke, posamezne služab nike vladarstva glede njih uradniga ravnanja ali zoper postavno priznane družtva, zoper narode (Volksstamme), verske družbe, po sarnezne verste in stanove v deržavi. Pri ča sopisih se tudi pri vseh teh prestopkih vselej nekaj kaucije ali pa tudi cela odvzame. Te kazni zastarajo, če se 6 meseov tožba ne začne, ali začeta ne nadaljuje. 42. Za vsaki natis je narpopred pisa-vec odgovoren, če se je rokopis po njegovi vednosti in volji z imenam ali tudi brez njegoviga imena natisnil. Za njim so odgovorn v naslednji versti: 1. Izdajavec, 2. založnik, 3. natiskar t. j. vodja tiskarne, in 4. razširjavec. §. 43. Za obsežik časopisov je zavezan z pisateljem vred nerazdeljivo vsak odgovoren vrednik, če ne je skaže, de se kaznivi sostavek zoper njegovo izrečeno voljo ali brez njegoviga zadolženja in znanja natisnil. Po njih še le nastopijo osebe v 42. imenovane po zaznamvani versti. — Kaucija se zamore tudi takrat odvzeti, če taisti, kdor jo je položil, kriv spoznan ni bil Ravnanje pri tiskarnih pravdah je očitno in ustno. Čez krivico ali nekrivico razsodijo priseženi možje. Kako pa de bo ta sodba priseženih zložena, nam bo še le posebna po stava povedala. Dve tretjini priseženih ino rate priterditi (ja reči) , de je njih sklep pri-terdljiv (bejahend). — * Glede sostavka od odkupljenja tlake in desetine itd. v 24. listu Slovenije opomnimo, de pri nas prijemniki podložniških davšin grašinaki, niso deržavi nikakoršnih davkov za te prijemke dajali, in de se tedej za našo deželo modrovanje tistiga iz Českiga poslove-njeniga sostavka zastran perve tretjine ne pri meri. Toliko popravimo, ker se čez to ne-kteri gospodje, kakor zvemo, jeze, ter jim povedati moramo, de ni velika zasluga samo grajati slovenske časopise, in de bi se toliko ne ponižali, če bi tudi kako popravo vanje joslali. Saj je ravno namen časopisa Ijudo-milo podučevanje ljudstva. * Ljubljanskim nemškim novinam se piše iz Tersta, de bode Slavjansko družtvo v Terstu 1. Maliga Travna slovensko-ilirsk časopis izdajati začelo. Bog daj srečo! — Iz Gorice se nam piše (24. t. m.): Danas se je tukej novica razširila, de bo po sklepu ministerstva Goriška grofnija samostalna cronska dežela z posebnim deželnim zboram; ravno tako tudi Terst in Istrija. Od Koroške dežele vam je to že znano. Z Bogam edinost Slovencov. Jez le ne moreni razumeti, tako se ta reč z pervim deržavne ustave od 4. t. m. sklada in kaj v njem imenovano Ilirsko kraljestvo prav za prav pomeni. — Zastran te reči priporočimo bravcam 36. list nemških Zagrebških novin, v kterim se v sostavku: Jugoslavjanstvo in deržavna ustava, skaže, kako Jugoslavjanain, ki so z ptujšino navdani in v narodnim razvitju zastali, pri ti razdelitvi malo kaže, de bi kedaj ko krepak in čverst, cel narod Evropi svojo prirojeno ceno pokazati zamogli. Edinost narodnosti, eželniga postavodajavstva in opravništva nam je neogibljivo potrebna. Med tem, pravi ta sostavek, ko so au-strijanski Lahi in Madjari za-se v posebnih ironskih deželah, so Jugoslavjani v 10 kronskih dežel razkropljeni, namreč 1) Štajersko, 2) Krajnsko, 3) Koroško, 4) Goriško in Gradiška, 5) Istrija, 6) Dalmacija, 7) Pro-vincialno Hervaško z primorjem, 8) Reka z okolico, 9) Ogersko, 10) Vojaška meja. Kaj hočemo tu za narodno omiko in razvitje storiti, če narodniga središa nimamo? — V slovenskih Novinah beremo: Bodi ga večni Bog zahvaljen, da je ustava tudi učiteljem zbore ne le dovoljila, temoč celo ukazala. — Zdaj tedaj nam je zlata prilika dana, pogreške, ko jih je nerodnost v učiv-nice liasmetila, razkrivati, ino poti, po kterih se iztrebiti imajo, povedati. Taki zbor se je bil tudi na Slivnici 15. svečnika t. 1. sošel. Za predsednika je bil jednoglasno zaslužiti domači dekan, preč. g. Standegger izvoljen. Od tega zbora se mi vredno zdi v teh novinah glas dati ne toliko glede reči, ko se je od njih jednodušno brez zopernih vgovorov menilo, kolikor glede Slovenstva, ko se je tu veselo razvijalo. Ko je bil zapisnik popredšnjega zbora, od kteriga nič kaj ne rečem, prebran, so se sledeči predmeti v razgovor ino sklep sprijeli, k kterim nekoliko svojih vlastnih misli pri-denem. 1.) „Po novi učebni osnovi so samo du-hovski (to je kateheti, tukaj sami podžup-niki ali kaplani) in svetski učitelji pravi udje učebnega predstojništva in učebnega odbora poznamenani — od župnikov ali plebanov pak poleg nikar omenka ni." „Naš navzočni zbor vznava ti pogrešek učivnicam za pravo napako. Župnik je pravi in istiniti dušni pastir svoje črede, on se je vzveličanju svojih ovčic s prisego zarotil, ne le oče ino matere, temuč tudi njih otroke k večnimu blaženstu napeljevati, k čemur pak ima v učivnici naj lepši priložnost. Župnik je potlej po cerkvenim razredu pravi učitelj vere ino poboženstva v svoji župni ali fari, in ima dolžnost kakor svoje kardelo, tako tudi podžupnika ali kakoršnjega koli učitelja ker-šanskiga nauka v učbi prečuvati. Oddaljen od svoje učivnice bi bil berž skorej svoji župi tujec! Zato se vsi sklademo ino izrečemo: da so gospodje župniki ne le samo pravi sočleni, ampak tudi vsaki sleherni v svoji župi pravi predstojnik svoje učivnice ostani, ino da lotemtakim v vseh zborih posredkovati imajo." 2.) „Se je pomenkvalo od tako imenova-niga zvokovanja (Lautier-methode). Izvek-šega so vsi učitelje cele dekanije to učilo po-lvalili ino navzvestivali, s kako dobrim tekom da so ž njim svoje ljubljene izročence pourili." 3.) „Kar je v predlogu neplatimega (za-stonjskega) uka v čertanji ino risanji iz-vun zakonitih učnih ur, se nam ne zdi pomota, ako izustimo, da se način učenja po načinu življenja ravna, v našem kraji pak se veči del kmetovskiga polka z obdelovanjem lolja ino vinogradov obavlja, kter se znava čertanja lehko uterpi — drugače je ta umetelj ali umetnost v mestih potrebna." Tode telesno urbo smejo kmetski otroci celo grešati, ker jih starši zadosti prevred iz učivnic jemljejo ino k težkim delam privčajo." Ramno prikladneje bi bilo učence na kmetih tudi v posebnih urah učiti, kako polje ino vinograde obdelovati, kako živino rediti, kako travnike ino senožete popravljati, kako sa-dovno drevje ino loge gajiti, kako bečelariti. Vse te znave pak umno obvij kmetijska kemija kakor cvetni venec matere Živi v rokah. Tudi to vse se bode, od samosebič dalo, kakor hitro se Slovenski svet iztrebi, popravi in uravna, kedar bodo le domači ž i vi j i narod pregibali. 4.) „Da bi se učitelji s součiteljmi v cer-tveni petvi ino godbi bolje ter bolje izučivali, je tudi sklepalo ino sklenilo, da se ima od-sihčas vseli pred samim učiteljskim zboram in tej umetelji očiten izkusek učiniti." De bravec to razume, pristavim, de je tu od narodne ljudske cerkvene petve ino godbe, ne pak od umeteljne, beseda. Gospodje učitelje, soudje Slivničkega zbora, bodi Vam zato javno Slava! ker s tem očitno kažete, da Vam je za povzdigva-nj e duha k Bogu mar! V zahvalo Vam bodi mnogo posnemavcov ino splošno p o ver že nje tujinskih poj ino pesem. 5.) „V Gratzer-Zeitung" je bil naš pervi zbor, ker je po postavi ino nam velen, kakor tajni shod (Klubb) grajan. Mi se temu zlobnemu sostavku v rečenim časniku čislo 263 slovesno zoper izrečemo, ino moramo sostavnika za hudobnega obrekvavca, ali za človeka, ki postav in ustave celo nikar ne zna, gotovo pak za tlačivca naše narodnosti ovaditi, ter ga med stene njegove Nemčunske pisarnice zavernemo. Ovače nikomur ne branimo v naše shode stopiti, če le ob dobi pride ino nas nikakor ne pači." To je svetlo, kot beli dan, da so „Grad-ske Novine® za nas pravo smetiše vražje, v ktero naši protivniki odvsekodar černe kaluže, ko nas v njih pogroziti hočejo, napeljajo. Ino Slovenci si to kalužnico, čedno „SIove- nijo" ino pravične „Slavische Centralblatter" v nemar pustivši, to kalužnico, ktera je Slovenstvu, kar živim stvarem mertvo morje, tako radi ino drago kupijo v napotek narodnemu razvoju. Dalmaela. V Dalmacii seje rodila neka razpertija med katolčani in udi iztočne ali gerške vere, in poslednji so sosebno v Beogradske in druge časopise pritožbe čez katolčane pošiljali. Zora dalmatinska 26. Sušca prinese naslednjo Bratovsko opombo: Če nam je kdaj ljubezen in bratovska sloga med udi zapadne in iztočne cerkve v Dalmacii mar bila, je treba de se v sedajniin času tega svetiga dela krepko poprimemo, de bi toliko pred in goto-viši v občni spravi prekoristni cilj in konec našiga narodniga napredka doseči zamogli. Zatorej ognimo se vsemu, kar bi temu blago-nosnimu prizadetju na poti biti vtegnilo; in zlasti opustimo veroznanske pretresanja, ki se cerkvenih obredov tičejo. To so predmeti, ki sovražtvo in razpertije med bratji sejejo; in sovražnik naše narodne slave se jih zvito po-služi, de bi enokervne brate razdražil, in tako ložeje jih podjarmil! Bratje Slavjani Dalma tinski, če kdaj, je sada čas, de spoznamo, de smo mi vsak po svojim zakonu in obredu vender bratje ene Slavjanske matere in osta nemo; in de zatorej zložno za narod naš delati moramo. Vas pak gospodje vredniki Slavjanskih listov, za Ijubav roda našiga, prosi mo, de v Iistove svoje nikakor ne prijemate sostavkov, kteri merijo na to, de se nesloga in razdor med ljudem različne vere rodi. Duhoven iztočne cerkve. Ceska dežela. Slovanska Pražka Lipa je pozneje pod-družnice nagovorila, de bi se ne razšle; ampak de bi v postavnih mejah še terpele. Kar pa glavno Pražko družtvo zadene, je po predlogu lliegera sostavljena komisija, ki ima*v kratkim predlog zastran nadaljevanja Slovanske Lipe kot politiškiga družtva zložiti. Druga komisija bo nasvetvala, kako bi se zastavni dnar (kaucija) za družtvene novine skupej spravil. Dalej je sklenila Lipa prositi cesarja, de bi od ustavniga odbora sostavljen načert ustave podelil; kakor tudi, posebno knjižico na svitlo dati, v kteri bi bile obe ustavi k razlaganjem natisnjene. Rieger bo to knjižico spisal. — Moravia in Sllezia. Iz Holomuca 21. Sušca. Danas se odpravlja velka deputacija Slovakov, ki je tu že več dni bila, nekaj domu nekaj na Dunaj. Nova ustava jih je nagnala bila v Holomuc, ker se v nji med drugimi narodi ime Slovakov kar ne bere; cesar se imenuje clo Je-ruzalemskiga kralja ne pa kralja ali vojvo- da Slovakov. Naslov kralja Jeruzalemskiga — de mimogrede omenimo — je moravske kmete zlo ganil, ki so nevedoči, kaj to po meni, v Holomuc prišli, pobarat, če bodo morebiti predprege (foršpan) notar do Jeru zalema dajati mogli. Slovaki, 28 jih je, med njimi Hurban Štur, Zah, in d. so imeli včeraj ob deseti pristop k Cesarju. Česar ni odgovoril na vsaki člen njih želj posebej, temuč je le sploh omenil, de se zanesti smejo, de se njih narodnosti nikakoršna krivica godila ne bo, ter jih je na svoj razglas 2. Grudna spomnil. Na Dunaju se bodo nekteri teh Slovakov pri ministerstvu za to potegnili, de bi kaj pi-saniga v roke dobili, z kterim bi se samovoljna vlada madjarskih komisarjev ustavila. Janeček ali Žiška II. je šel vnovič med Slovake, razpustit svoje trume (černo vojsko), ker noče, de bi se hrabri dobrovoljci in kmetje pregloboko v Ogersko podali in svojo domovino opustili. Med Slavjani ni več nobeniga Madjara razun teh, ktere Vindišgrec tje pošilja. Ravno tako je od bratov Poleš-njakov mlajši med Slovake odšel. Holomovčani (meščani) so obhajali 19 t. m. na dan sv. Jožefa veliko svečanost, namreč novo volitev za Frankfurt. Izvoljen je znani iz Kromeriža Szabel. V Holomovci so se skušnje českiga iz->raševanja v šolah prav dobro vnesle, in če )i še kdo pameten dvomiti hotel, ali se slav janski jezik znanstvam prileže, naj obiše Holomuc in naj posluša, kako urno se študenti v češkim odrezati vmejo. In to je le pervi začetek! — V kratkim ima na naše vseučiliše v Holomuc mimoreden profesor priti, de bi učil ravno tisti predmet, kakor Dr. Griinvvald v Pragi, občinsko deržavljansko postavo v češkim jeziku. To bi bil v Holomuci velik naprcdik; zakaj pravniki (juristi) so tukej narhujši Nemci. (Nov. Lip. Slov.) Ogerska dežela. Madjari se mende še hvalijo, de imajo še 150,000 mož na nogah. Vodji njih se naslednji imenujejo: Benicki, Bodnicki, Čarto-rovski, Dembinski, Don [Bardo, Don Pradi Dahal, Jeroslavski, Klapka, Kamenicki, Muro-slavski, Ricko, Romano, Skaratovski, Skrnecki, Uminski, Valugovski, Damjanič, Vetter, Gor gej; Gujon, Kis, Mak, Mesaroš in Rapasi. — V Debrečinu je še zmiraj nekaj madjarskiga deržavniga zbora skup. Cesarska armada na Komornsko terdnjavo strelja, ali jo je pa že dobila, ali ne, se še ne ve. Madjarski puntarji so po celim Ogerskim v male trume razkropljeni, in vse pokonča-vajo, ropajo, palijo, de je groza. — Erdelj. Lloyd piše: Dunaj 24. Sušca, Iz Erde-Ija žalostne reči zvemo. Fcm. Puchner je na čelu svojih vojakov z zmago nad Seklerje šel. Med tem pa je vodja puntarjev Bem svoje trume zbral in je z 12,000 možmi zoper Her-mannstadt se vzdignil, kjer je le 3000 Rusov bilo. Rusi so se hrabro deržali zoper tako močniga sovražnika, so se po hudim boju pa vendar iz Hermannstadta vmaknili, in za njimi je šlo silo veliko meščanov. Bem je stopil na to v mesto, kjer so trume njegove veliko škodo napravile. Čez nekaj ur jo je ia zopet iz mesta potegnil. — Ptuje dežele. Laška. 30. razglas Veldena od c.k. armade pove, de je fm. grof Radecki 19. t. m. svojo poglavitno moč pri Pavii zbral, de bi bil sovražnik mislil, de hoče proti Alesan-drii iti. 20. t. m. je stopil čez reko Ticino in je v 3 razdelkih na cesti proti Garlasco šel; desni razdelk je prišel do Zerbollo, srednji do Gropello, in tretji do Dorno tisti dan. Sovražnik okoli 25,000 pod vojvodam Geno-veskim, se je vmikval k Vigevani in Mortari. 21. t. m. je marširala armada v 3 razdelkih naprej; zadnji razdelk pod Volgemutam je priderl do Vigevana, kjer je slavno v boju zmagal. Srednji razdelik pod nadv. Albreh-tam, levi razdelk pod Vratislavam — sta šla naravnost nad Mortaro, ki je bila berž od vojakov povsod obdana in na zadnje tudi vzeta. Čez tri ure je bil sovražnik povsod prepali-nen, 2500 vjetih, 56 oficirjev, 5 štukov, 19 voz priprav, pušk zaverženih na kupe, so naši dobili. Obristu Benedeku z regimen-tam Gyulajevim gre zasluga vzetja od Mortare. Poljni maršal se je 22. t. m. v dveh razdelkih prot Novari vzdignil. — V Terstu 27. t. m. je bilo naslednje uradno oznanilo izdano: 23. Sušca je imela cesarska armada ker-vavi boj z Piemontezi. Piemontezi so bili na vseh mestih potolčeni in v mesto Novara pahnjeni. Kralj Karel Albert je odstopil od vladarstva in krono sinu svojiniu Savojskimu vojvodu izročil. 24. Sušca ob 8 zajutro sta prišla do glavniga stanu v Gespolato minister Sardinski Kadorna in general Kazato prosit za primirje (ustavljenje vojske), de bi se za mir razgovarjati počeli. Ako se ti razgovori dobro ne izidejo, se še tisti dan napad ponovi. Natanjčniši novice se bodo pozneje naznanile. G y u 1 a i. Kakor se iz uradniga oznanila Teržaškiga glavarjo Gyulaja vidi, so bili 20. t. m. Be-čani iz Chiozze in Brandola do Conche, kteri raj je od naših vojakov zapušen bil, prišli, in so tam okop napravili in okoli 400 do 500 ljudi posadili. Ali naši so jih drugi dan koj prevergli in nazaj pahnili. Pri odhodu se jim je še ena ladja pogreznila in 30 ljudi potonilo. Več mertvih so pa na borišu pustili. — Frankobrod na Majnu. Velkerjev predlog je bil zaveržen z večino od 30 glasov, in s tem je padlo Prusko cesarstvo. Zavoljo tega sklepa je ministerstvo Gagernovo službo odpovedalo in nadvojvoda Joan je odpoved sprijel. Narodni Frankobrodski zbor je dalje sklenil čez vsaki §. nemške ustave posebej brez govorjenja glasovati, ter jc berž pričel: §.1. se glasi: „Nemška deržava (Reich) obstoji iz okrajne sedajne nemške zveze. Razmera Šlez-vika se bo pozneje ustanovila." •— Zaveržen je bil drugi §.: Nobena nemška ežela ne sme v eni in taisti deržavi biti z nenemškimi deželami; ravno tako §. od čisto osebniga edinstva (reine Personal-Union). Ali prijet je bil ta za edinost Austrije zopet nevarni §.: „Ako ima kaka nemška dežela z ne-nemško deželo eniga samiga deržavniga glavarja, mora nemška dežela od nenemške dežele loč eno lastno ustavo, vladarstvo in opravništvo imeti." Dalej: „K vladi in k oprav-ništvu nemške dežele se imajo le nemški der-žavljani poklicati." Dalej: „Nemška ustava in nemške postave veljajo v taki deželi (p. na Ceskim, Slovenskim) ravno tako, kakor v vseh nemških deželah." Naš minister Švarcenberg je 17. t. m. šmerlingu v Frankobrod zopet pisal, ter mu med drugim poročil: Vi mislite, de nemške dežele austrijanske zavoljo dane ustave 4. Sušca pri nemški zvezni deržavi (Bundesstaat) ostati ne morejo. To pa jez odbivam. Se ve, de v tako deržavo, ki posameznim deželam nič svobodniga gibanja več ne pusti, bi Austrija stopiti ne mogla. Ali take deržave treba ni. Lahko si je misliti tako nemško deržavo, z zadosti močno centralno oblastjo, ktera ima zraven sebe namestnike posameznih dežel, z tako uredbo celiga družtva (Verein), ktera bi z vunajnim deržavam veliko, močno, eno in edino i einheitliches) Nemčijo kazala, posameznim deželam pa tudi svoje življenje pustila. — Iz tega pisma se ne ve, ali hoče cela Austrija v to Nemčijo stopiti, ali samo nemške dežele. Dalej pravi g. minister, de je dolžnost austrijanskih poslancov tako dolgo v Frankobrodu ostati, dokler je le mogoče. — % C 1» O 1 i t i * k i del, Strele z le vam. (Primorska pravljica.) (Konec.) Pa komej prejideta nekoliko pola, ko zvijačni strežitelj konja vstavi, ter močno hrepeneč po premoženju svojiga gospoda in po prezali Amaliki, ji dene eno pištolo na serce in zagrozi: „Ako domu pridši ne porečeš, de te sim jez rešil od žrela gnjusobe, in mi ti to storiti ne prisežeš, pri živim bogu naravnost te osmertim." „„Gotovo"", obljubi ona po tacim ravnanji strežitelja vsa prestrašena, „„čem tebe za svojiga odrcšenika razglasiti, alj tode ne sme naj ženitba popred biti kakor za sedem let, sedem mescov sedem tednov in sedem dni od danes naprej."" In on v to dovolji. Ko pa sedem let sedem mescov sedem tednov in sedem dni preteče, pride strele z levam v ravno tisto mesto in vidi v njem vse v rudeče oblečeno. Gre v gostivnico in bara po vzroku tolike radosti. Gostivničar mu pa vse prav natanjko razloži rekoč: „Ravno danes je poroka pre-blage hčere našiga dragocenjeniga grofa z nekim strlžiteljem, ki jo je pred toliko in toliko let od zmaja otel, ki mu je imela žertvovana biti. In zato je danes celiga mesta god." Strele vse to slišavši kerčmarja v šali dalje nagovori: „Koliko staviš, de jez pri tej svatovšnji nar boljši del mesa in juhe dobim?" Gostivničar ga stermo pogleda od verha do tal ter zarenči z zaničljivim glasam: „„Alj ti? Jezero goldinarjev ko en venar stavim, de bledeš in de kar nič ne dobiš."" Na to napiše strele nekaj čerk na listek, ga dene levu v gobec in mu pokaže tu in tu iti. In lev gre nevstrašljivo mimo veliko straž v kuhinjo, kjer je ravno premila devičica silno žalovala, de njeniga praviga odrešenika še zdaj noče biti. Ali pač rajskiga veselja ji serce zajigra, kadar dobro znaniga leva zagleda, ki naravnost proti nji korači. Vzame ona urno listek in naloži v torbico juhe in mesa nar slajšiga okusa; zraven dodene pa še povabilno pismice. Gostivničar se temu močno začudi in že hoče zgubljeno stavo odšteti, alj love mu jo v dar in v svoj spomin pusti, in kar v grad gre. Pero ne more pristojno izobraziti radostnih občutkov, ki Amalikno serce navdajajo, ko ona svojiga edinozaželjeniga pred seboj vidi! — Berž ga sprime v neko odleženo jiz-bo in ga tam z nar dražejimi oblačilini prav po kraljevsko napravi. Tako ozalšaniga in pre-rojeniga pelja v veličansko sobo, kjer so se drugi plemenitniki bližnjih in daljnjih krajev ko dragi svatovi snidili in še zmiram mudečo nevesto čakali. Zdej se vsedejo za krasno navdano mizo in strelcu, ki so ga vsi ptujiga mogočniga kralja mislili, je bil ta pervi sedež odločen. Kakor je pa že sploh v navadi, de se pri tacih gostijah rado kako kratkočasnico h po-vikšanju občniga veselja pove, tako se tud tu godi, in svat za svatam mora s čim novim družbo razveseliti. Kmalo pride tudi strežitelj, menjeni od-rešenik mične Amalike, na versto. Oe bi pa, kakor misli, ptujimu kralju vstregil, začne razlagati, kako de je pred toliko in toliko let: svojo prihodnjo ženko ostudnimu zmaju otel v česar spričbo da prinesti vseh sedem glav ki jih je bil zverini odsekal. Z velikim čudenjem ogledujejo dragi svatovi te ognjusne glave; — alj kar dvigne se kraljevsko napravljeni strele vnovo, rekoč s krepkim glasam, de je vse, česar se je strežitelj ustil, nesramna laž, in de je le on tisti, ki je s svojim levam lintvurma premagati umel. „In nemislite", povzdigne strele še krepkejši svoj glas, „de jez to le lako govorim, ampak jez zamorem svoje govorjenje veliko terdnejši podpreti, kakor ta nezapopadljivi nesramnež." To izjavivsi seže v džep, in v neskončno začudenje cele družbe, potegne vun sedem v listu zavitih koseov jezikov ki jih je bil sam iz žrel sedmeroglavne živali izrezal. Sc pre-gleda bolj natanjko , in se vidi, de mora strel covo naznanilo resnično biti. Sosebno pa, ker je tudi Amalika to spričala in vseskozi praviti začela, kaj de se je med njo in strežiteljem pripetilo; se nad golo resnico streleoviga govora kar nič več dvomilo ni. Vsi tedej oster-me in strežiteljskiga gerduna pisano pogledajo nar .več pa je bil tolikanj prevarjeni grof raz> serden, in pri ti priči ga misli pretergati na I dvoje, ko bi ga svatje ne bili nekoliko pomi- Ako je mati ali (jruga osej,a mai0_ rili. . i * letnimu dedino namenila in ob enim varha ime- Oe bi pak tako gerdo d janje zadostno novaIa; se mora taisti le za oskerbnika čez kaznovano bilo, enoglasno sklenejo ftrezi- ušeno premoženje imeti, telja s štirimi konjmi na štir kose razdjati. r To storivši spremi cela svatovska množica s- 1"8. z enim velikim delam mestniga obljudenja vred jje 0£e n; nobeniga ali nepripravniga varha prav radostniga serca novo zakonsko dvojico jinenovai5 se ima varstvo pred vsemi očetovi- v vežo božjo po Gospodov blagoslov. In ve- mu je(lu ? potlej materi, dalej očetovi babi, nepričakovanih sreč svoje malo časa pred tak začarane hiše. Torej se vsepriserčno veseli, nar bolj pa Amalika in strele z levam. Živili! Šemerl. Knjiga splošnih rierzavljanskih postav. Četerto poglavje. Od varstev ino oskerbništev. §. 199. Ako se varstvo na rečeni način oskerbeti ne more, ima sodnica oblast, glede na zmožnost, stan, premoženje in stanovališe, kogar hoče za varha izvoliti. 200. Vsakimu postavljenimu varhu brez razločka ima varstvina sodnica berž zavkazati, de varstvo prevzame. Varh je dolžan varstvo prevzeti, če je ravno za svojo osebo drugimu sodništvu podveržen, in je zastran vsih to oblast s i zadevajočih opravil varstvinimu uradu podlo- '' ' , žen. Osebam, katerim skerb očeta v korist ne I ^ 201. pride, in ki so še maloletne ali iz kakiga dru- *...., • i • i „ * žiga vzroka nezmožne, same opravila svoje I . Ce taisti, kogar je sodnica k varstvu po-oskerbovati, dodelijo 'postave po varhu ali klicala, men., de za ta urad pr.praven n. al. oskerbnikuposebno brLbo. de. ga P?stfva °P™stl ' t 'l" ' r I najstih dneh od časa njemu naznanjeniga sou- 188. Iniskiga naročila, na varstvino sodnico, ali če Varh ima zlasti za osebo maloletniga sker-