Kaznovana nevoščljivost. i
»ospod Anton je bil upokojen zemljemerec. Ker ni imel lastne rodbine in je bil velik prijatelj življenja na kmetih, se je na stare dni naselil pri Gorjančevih, Ti so bili daljni sorodniki Antonovi in so za starega gospoda skrbeli kar najlepše. Pa tudi stari gospod Anton jih je ljubil, posebno desetletnega Iva in. dvanajstletnega Jožka, ki sta pohajala domačo vaško šolo. Ljubeznivo je občeval z njima in oba brata sta večkrat obiskala gospoda Antona v njego-vem »kotu«, t. j. v gornji sobi, ki je v nji stanoval. Med starim gospodom Antonom in med Gorjančevimi ie vladala kar najlepša zastopnost, kakršno nahajaš pač le med dobrimi ljudmi, med svojci.
Nekoč so Gorjančevi trgali hruške, tiste dobre, velike maslenke, saj jih poznate? Stara hruška je rastla tik Gorjančeve hiše in Ivo in Jožek sta tudi sodelovala pri trganju. Zato pa sta dobila tudi nekaj lepih hrušk od staršev v dar. Ko je Ivo opazoval svoje hruške, mu je bila v oči hruška, nenavadno lepa in velika. Takoj je sklenil: »To pa ponesem go-spodu Antonu!« Šel je torej h gospodu Antonu ter mu položil hruško na mizo. Stari gospod je pravkar sedel ob nji ter pil kavo.
»Lej no, lej!« je vzkliknil gospod Anton, veselo iznenaden, »kako lepa hruška je to! Tolike še res nisem videl! Lepa hvala, dragi Ivo! Veseli me, da si se spomnil name!«
Ob teh besedah je gospod Anton vstal tcr stopil k zidni omari. Vzemši iz nje novec, stisne ga dečku v roko, govoreč: »Tu imaš nekaj za hruško! Glej, da no%rca ne izgubiš!« Deček pa ni hotel sprejeti de-narja, zakaj bila je cela krona. Položi torej krono na mizo ter reče: »To ]e prcvcč, gospod Anton!« Toda stari gospod mu le prigovaria, na kar vtakne Ivo krono v žep ter gre vesel iz sobe.
Ko se vrne med domače, veselo izpregovori: »Po-mislite vcndar! Za hruško, ki scm jo podaril gospodu Antonu, sem dobil celo krono1«
Vsi so se veselili z Ivom, le njegov bratec Jožek ne. Rajši bi bil, da je gospod Anton njemu daroval krono. Ali zdajci ga obsenči misel: »Pa še ti kaj daruj gospodu Antonu! Gotovo ti da še več!« — In veste, kaj stori sebični deček? Vedel jc, da je gospod Anton, kot bivši zemljemerec, prijatelj risanja. >Svojo najiepšo risbo — hišo — mu ponesem. Če je gospod Anton že za hruško dal krono, koliko mi šele podari za to lepo risbo!« Tako si je mislil Jožek in se takoj napotiJ z risbo v roki h gospodu Antonu.
>Dober dan, gospod Anton!«
»Bog ga daj, Bog ga daj, ljubi Jožek. Veseli mc, da me tudi enkrat obiščeš. Kaj pa imaš tu?«
»Narisal sem v šoli hišo in hočem Vam podariti to risbo. Gospod učitelj so rekli, da ni nihče lepše risbe napravil nego jaz!«
»I seveda! Prav je povedal gospod učitelj!« iz-pregovori gospod Anton, natančno si ogledavši sliko. »Res lepo se ti je posrečila! Iskrena hvala za njo! Hočem si jo dobro shraniti!«
Gospod Anton je nevoščljivega dečka dobro po-znal. Hotel mu je dati šolo, da jo bo pomnil. Zatorej mu reče: »Sedi, Jožek, sedi. Počakaj, hočem ti tudi nekaj darovati!« Ob teh besedah stopi k zidni omarici.
»Aha,« si misli denarja željni Jožek, »zdaj do-bim darilo! Srebrn goldinar najmanj!«
Gospod Anton zopet zapre omarico, stopi k Jožku ter izpregovori: »Vidiš, ker si me tako razve-selil, hočem ti tudi darovati nekaj posebnega. Na, to veliko, lepo hruško! To je res krasen sad! Vzemi hruško, jaz je ne jem, tebi pa bo dišala, vrlo dobro, tega sem gotov!«
Jožek, ves v zadregi in poparjen, ni hotel seči po hruški. Gospod Anton pa je dejal: »Le vzemi, le! Rad bi te razveselil, kakor si me ti razveselil s svojo risbo!«
Tako je moral Jožek vzeti hruško svojega brata ter jo nesti k svojcem.
Zdaj me pa, ljubi otroci, gotovo povprašate, kako je hruška dišala Jožku. Ni je jedel, nego nevoljno jo je vrgel svojemu bratu na mizo.
Ko je pa to videl oče Gorianec, je nagubančil čelo ter Jožkaresno pokaral: »Pfuj, sramuj se, Jožek! Nevoščljivost je korenina vsega zla! Ne daj, da se ti v srcu zaredi — nevoščljivost! Lahko bi te kedaj za-dela huda kazen za to!«
Jožek si je zapomnil te besede. Potrudil se je, da sc iznebi te svoje slabosti. Sčasoma je postal poštenjak brcz nevoščljivosti in samopridnosti.
Janko Leban.