OB REDKIH PROSTIH URAH TUDI PIŠEM|
Marjan Moškrič, predsednik obdnske skupščine Ljubljana Moste-Polje, prežMga svoje dopustaiške dni a* tnoč delavno. Obnova hiše, katere se je k>tU letos, zahteva domala ves njegov prosti čas. Zato ni nič čudnega, če sva ga tudi z našim urednikom zmotila pri »hišnih« opravilih: polagal je ploščice, še prej pa je čistil zajčnike. Vseeno sva ga zmotila: vsi vemo, da je čez glavo zaposlen, in vendar ima tudi kaj proslega časa. In tedaj — tudi vsi vemo, da tudi piše. Te dni je pri DZS izšla zbirka njegovih humoresk Iz žabje perspektive. Zato je bil začetek pogovora seveda namenjen pisanju.
kih« letih ne. Pesmi sem sicer rad prebiral, da bi jih pa pisal, se mi je zdelo pretežko.
Letos, ko popravljaš hišo, imaš verjetno manj Časa za pisanje, sicer pa najbrž porabiš zanj kar precej prostih ur.
Z mojim pisanjem je tako: grem npr. po steljo v hrib pa ra-znušljani. Pri fizičnih delih je namreč za to dovolj časa. Na nek način je treba zaposliti misli, sicer se nehote pričneš ukvarjati s službenimi zadevami, kar ni dobro, ker lahko postaneš siten. Na voljo so tri možnosti: da mi-sliš na delo, na domača opravila ali pa na kaj tretjega. Vsa tragika pa je v tem, da se »teh tretjih« misli, ki so navadno zelo dobre, ne da vedno pravočasno spraviti oa papir. Tudi pri zapisovanju misli moraš obvladati neko stop-njo obrtništva.
Tudi v zbirki humoresk se ču-tijo vse tri možnosti. Obravnavaš teme iz delovnega in domačega okolja, pa seveda nujno oboje prepletaš s svojimi pogledi.
Nekatere osebe in dogodki so resnični. Človeka sicer oblečem drugače, postavim ga v drug pro-stor, njegovo slabost ali napako, o kateri želim pripovedovati, pa osamim, da postane vidnejša in razumljivejša. V življenju se no-bena stvar ne pokaže v čisti oblild in sama zase.
Potem tudi Pepe Žabar ni re-snična oseba?
Prav tak seveda ni. Žabar je skupek značilnosti več Ijudi — prav tako kol tistih, ki imajo opraviti z njim.
Si pri pisanju humoresk mislil predvsem na smeh ali si hotel bralcem sporočiti kaj več?
Ni mi šlo vedno le za smeh. Včasih je nastala kaka zgodba kot spontana reakcija na nekaj, kar me je pogreio, pa v tistem trenutku nisem mogel storiti ni-česar. So stvari, ki niso označene kot družbeno negativne, skrivajo pa v sebi nekaj nemoralnega. S pisanjem izražam tudi odpor proti temu. Dostikrat.
Skoda, da ni v podnaslovu knjige omenjeno, da so to humo-reske s satiričnostjo.
Satfara je ostra, pri humoreski pa so robovi obrušeni.
Ni to brušenje povezano tudi s tvojo osebnostjo in slogom? Svo-jim humoreskam si dal družbeno ost, pa vendar tega nisi storil tako, da bi na kogarkoli z vso ostrino pokazal s prstom. Na na-
pake opozarjaš dobrodušno, člo-veka opozarjaš nanje. No, pa to je vprašanje, ki ne zahteva tvo-jega odgovora. Povej raje, če ima kak poseben pomen razdelitev zbirke. Knjiga je namreč Sfestav-ljena iz dveh delov, in sicer: Pepe Žabar na delovnem mestu in Pepe Žabar doma, v krajevni skupnosti.
V zbirki je zbrano precej tega, kar je nastajalo vec let. Bralci Naše skupnosti se bodo kake humoreske celo spomnili. Zato so nekatere stvari danes manj ak-tualne. Od vsega, kar sem napisal do sedaj, se mi je tole zdelo naj-bolje — pa setn pripravil za knjižno objavo.
Zbirka humoresk Iz žabje per-spektive je tvoja prva knjiga. Kakšne načrte pa imaš za na-prej?
Potem so tu še zajčki...
Kot vemo, je bil tvoj oče pro-zaik, pesnik, dramatik in celo gledališki igralec. Sta se z očetom kdaj pogovarjala o umetnosti?
Bolj malo je bil doma, jaz pa sem bil tistikrat še premlad za take pogovore. V tistih letih —
Do ži vali imam nasploh veseije in bi jih imel še več, če mi ne bi primanjkovalo časa. Ukvarjanje z npnri mi je pravi delovni poči-tek.
Zdajle si sicer na dopustu, pa verjetno kar precej sodelavcev prihaja k tebi z »uradnimi« te-mami, denimo tako kot midva.
Sreča, da bo Naša skupnost izšla, ko bom spet na delovnem mestu. Sicer bi še drugi posne-mali vajin način... Pa s tem nočem reči, da bi mi bilo to odveč.
Kako pa se kot občan in krajan vživljaš v problematiko kraja, kjer stanuješ?
Bolj malo sem doma, toda kadar sem, se skušam vživljati v krajevna dogajanja tako kot vsi drugi.
Ob najinem odhodu je Marjan Moškrič pripravil koso, kajti za svoje sive, rjave, črne in morda še katere barve zajčke še ni na-kosil dnevnega obroka trave.
»Živali pa,« kot pravi, »hočejo vsak dan jesti. Ob tem pa, ko člo-vek dela, lahko razmišlja o mno-gih stvareh. Seveda, če se le da, čim manj o službenih. Če misliš samo nanje, se potem z Ijudmi
Ta knjiga mi je spodbnda, da bom poskusil še kaj napisati in tudi pripraviti za objavo. Ne vem pa, če mi bo to uspelo — tudi za-radi prostega časa, id ga nimam na pretek.
Si se, kar se tiče sloga, kje učil pisati? Razen tega, da ljubiš sočen izraz, imaš kako posebno tehniko »brušenja« tudi jezika?
Ne, nikoli se nisem učil pisati. Po poklicu sem gozdarski teh-nik.
Si kdaj »zagreši!« tudi kako pesem?
Ne, nikdar, niti v tistih »veli-
petnajst let mi je bilo, ko je odšel, živiš bolj v svojem svetu. No, pa tudi »objektivni« svel tedaj ni bil naklonjen muzam.
Kot vemo, ne pišeš iger, zelo veliko pa nastopaš na gledali-škem odru!
Že trideset let igram pri gleda-liški skupini v Zadvoru. Naj pa ugotovim »tragično« noto: ko sem bil mlad, sem igral vloge sta-rejših oseb, zdaj pa je ravno obratno.
Pisanje in igranje sta le dva tvoja konjička. Potem so tu še zajčki...
težje   sporazumevaš,   postanek neučakan, nadležen.«
Za Marjana Moškriča pa vemo, da ni tak. Vsakogar je pri-pravljen poslušati, se z njim po-govoriti in mu tudi svetovati — tudi kot predsednik občinske skupščine Ljubljana Moste-Polje. Je pač tako, da danes vsi ne znamo več biti do človeka člo-vek.
Z Marjanom Moškričem se je pogovarjal
MILAN PRITEKELJ, zapisala DARJA JUVAN