Štev. 2.
jijubljai^s^
Leposlover\ in znanstvei\ list!
V Ljubljani, 1. februvarija 1886.
Leto VI.
oveneli evet.
||b tihem grobu jaz klečim, Po zemlji piš buči;
Zamolklo stokam in ječim, Saj v grobu tem leži
Moj cvet, moj oveneli cvet.
Ko tebe, sen, ni več bilo, Ostavil dom sem svoj;
Podobo v srci sem bledo, Spomin sem nesel tvoj,
Moj cvet, moj oveneli cvet.
In tod in tam sem potoval, Čez hrib in plan in dol;
Tvoj bledi kip me je spremljal, Spremljala me je bol . . .
Moj cvet, moj oveneli cvet!
Miru sem iskal za srce,
0 njem pa ni sledil; Povsod le bol, povsod gorje,
Nikjer, nikjer miru, Moj cvet, moj oveneli cvet! . . .
Krog mene oster piš buči, Ob grobu nje klečim;
Solze mi nanj oko rosi, Zamolklo jaz ječim:
Moj cvet, moj oveneli cvet! . .
S v o j m i r.
Zaželjeni dan.
|an prišel bo zaželjeni Semkaj gori na planjavo, Venec vila boš zeleni, Ž njim ovila svojo glavo.
Glej v dolino, mila deva, Cerkvica stoji tam zala; Težko pričakujem dneva, Ko se bova tja peljala.
Kaj le misliš, dekle moje,
Kaj oko solze preliva? —
Z mano srčece i tvoje
O bodoči sreči sniva!
Svoj mir.
~'fN^9*