Inserati se sprejemajo in veljš tristopua vrsta:
8 kr., že se tiska lkrat. n n n ii - n
n n n n ^ ii
Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ue sprejemajo
Naročnino prejema opravništv u (administracija) in ekspedicija r.a Starem trgu h. št. 16

Političen lisi za slovenski naroQ.
Po pošti prejeman velja:
Za ceio ieto , . 10	gl. — Irr. ^ zu pol ieta . . 6 za četrt, leta . . '> h» A
V administraciji velja: i ■
7.a celo leto . , S gl. \<) za pol leta	-t „ •>() ^fc
ta četrt leta . . 2 „ 10 „ ;
V Ljubljani na dom pošiljan velja 60 kr. več na leto.
Vredništvo je nu Bregu hišna štev. 190.
Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek , četrtek in soboto.
Zmaga
čegaui bo?
ii.
Kedar je baron Schor lerne r- Alst jenjal govoriti zoper postavo, pričel je za postavo potezovati se narodovski liberalec dr. Wehrenpfennig ter je sklenil svoj govor z naslednjimi besedami: „Jaz ne verjamem, da Nemčija šla bi v Kanoso. Vi, gospodje (iz središča), ste sedaj v hudem stanu in vi ste v tem stanu se borili, dokler ste se mogli, in ta vaša, naših sobornikov, časti vredna lastnost nam je posnemati. Gospodje, to ni vaše za-dolženje, da ležite danes kot Percy v prahu. Res je, vi ste se hrabro borili, in mi vas no čemo suvati, kakor je sunil Fallstaff že mrtvega Percy-ja." — Da-si ta liberaluh meni, daste središnjikom olika in pravica zanikarni reči, vendar je moral pripoznati: „Hrabro ste se borili". Da pa ultramontanska stranka ne leži na tleh v prahu kakor Percy, spoznal bo Wehrenpfennig prej kot misli, morda že pri prihodnjih novih volitvah.
Poslanec Windthorst, kteri je na to spregovoril, je dejal, da stranka tega liberalnega gospoda je pač res ministrovska, in je dokazal, da središče še ne pojema, ampak da krepko živi. Rekel je med drugim: „Gospod odbornik Wehrenpfennig je menil, da on iu njegovi tovariši držijo se v kulturni borbi da nes in v tej seji bolj mrzlo, kot poprej, in to zato, ker smo mi pobiti in pobiti ne le v Prusiji, temuč ker pobita je cerkev po vsem svetu. Tedaj, narodi svetil, poslušajte, kaj pravi gospod dr. Wehrenpfennig (Smeh. Prav dobro!) „Katoliška cerkev leži na tleh!" Dr. Wehrenpfennig je povedal to v zboru, v letnikih pruskih se bode to ponavljalo, in gotovo nikdar več ne vstane — cerkev katoliška! —
Na to vam, gospoda moja, lahko rečem, da takim čenčam smeja se vsako katoliško otroče. Nikdar na svetu, kar nam pripoveduje vesoljna zgodovina, katoliška cerkev ni bila tako razširjena, tako sijajna, tako mogočna, kot dan danes. (Pač res! Vmes: VMeppenu!) V Mep-penu je pač dobro vstanovljena katoliška cerkev, in kakor ondi, je največ tudi po vseh druzih pokrajinah. Ko bi gospodje sploh hoteli ozreti se nekoliko ven iz pokrajine braniborske, izvedeli bi, kako neznansko napreduje katoliška cerkev razun po krajih, koder je cvetela že doslej, po vseh druzih deželah, v Avstraliji, v Aziji, v Ameriki (klici na levi: Barbari!) — Amerikanci ne bodo slišali radi, da se je na prejšnjo mojo opombo izmed norodno-liberalne stranke zaklicalo jim: „Barbari!' Razun tega, prosim, gospodje, pojdite v Ilolandijo — kjer so prej ko ne tudi barbari, pojdite v Anglijo, kjer so brez dvombe spet barbari! Iz vseh teh dežel se povrnete prepričani, da se katoliška cerkev veliko bolj razširjuje, danes veliko bolj spoštuje, nego prej kteri čas koli."
Govornik razkazuje potem, da tudi na Francoskem in na Španjskem katoliška cerkev ni pri tleh ali potlačena, ter pravi dalje: ,.Jaz res ne vem, kje da je sicer katoliška cerkev še pobita, na Pruskem ui, v drugih nemških državah še manj; da na Pruskem ni, to gospodje vidite luhko povsod, ako le gledati hočete. Res so nam pregnali nekaj naših škofov ; temu nasprot se trudijo goreči verovestniki, da uadomestujejo, kjer je potreba, kolikor se da. Dokaj srenj je že brez duhovnov, a tudi njim je ljubeznjiva pomoč gotova, in verjemite mi, naši duhovni bodo, če jim tudi pretita zapah in zapor, na Pruskem storili to, kar storijo vpričo krvavih odrov na Kitajskem, kedar je treba umirajočim donesti sv. zakramente.
Gospodje, srenje so brez duhovnikov, ali od vseh strani prihaja jim pomoč po naukih, po kterih naj se vravnavajo ljudske službe božje. Lahko jih vidite dotične knjižice, ki prihajajo vseskozi na dan. Prav dobro vem, da bodo odstranili tudi te škofe, ki so dosedaj še v službi. Godi se to po neki že prej na tanko odločeni vrsti in jako smešna komedija je to, kedar vidi človek gospode, ki so v cerkveni sodniji,' resuih obrazov hoditi po ulicah v Berolinu, kajti vselej se prej ve, kaj da sklenejo gospodje. Pa tudi to, ako se odstranijo vsi škofje, naših zadev spremenilo ne bode. Vem, že vem, da so s polja cerkvenega pomaknili se zdaj na polje šolsko. V šoli naj se sadi pruska vera, ktera bode v kratkem spoznavati nam vsem. To, gospodje, prav dobro vem, da ta na šolsko polje prestavljena borba bode še mnogo silnejša od sedanje borbe cerkvene. Na tem polji böte pa vi prav gotovo še prej pobiti kot na cerkvenem, že samo iz tega vzroka, ker se v šolskem vprašanji spo-padete naravnost s stariši, vzlasti z materami, iu proti starišem in proti skrbni materi, ktera s svojim otrokom moliti zna, gospod naukovski minister dr. Falk in vse njegove učiteljske vojne ne bodo nič premogle. ... Ker si ne upate še katoliške cerkve kar meni nič tebi nič potisniti na morišče, na krvavi oder, ali nas na grmado, in kakor se že zovejo vsa tista orodja v pokončevanje, pa menite, da böte to storili po svojih novih postavah. Ne, gospoda moja, ne s silo, ne s postavami se ue damo mi zbegati, ako se obleče tudi sila v obliko postavino, in vi nas s tem ne böte poti li, dasiravno nas pripravljate tako v veliko žalost. . .. Toliko pa je gotovo, če stvari napredovale bodo kakor sedaj, bojim se zelo, da 'utegnemo iz Sedana nazaj priti v Jeno."
Bulgarski hajduci.
(Poleg spisa K. Jos. Jirečka v „Osveti,") (Konec.)
Letos si izbero hajduci zimovišče prav na Balkanu v jelenskem kraji. Tam kjer z nepri-stopne peči dere divja Bistrica, si postavijo junaci Panajotovi v pralesu pod kronami stoletnih dobov leseno kolibo. Na zimo pobijejo osem krav, njih meso nasolč, kožo pa porabijo za obutev; dobri ljudje, večjidel ubogi seljaci jih preskrbe se sirom, vinom, soljo in moko. — Enkrat si gre Panajot še z dvema tovarišema jemat prasca k pastirjem bogatina Iladži Petra, krščanskega čorbadžije (sodnika ali pa-tricija) iz Jelene, čegar rodbino je težila kletev vsega naroda zaradi izdaje pri Ivapinovskem vstanku 183G. Hadži Peter toži takoj pri Tr-novsčem paši, in hotč maščevati se zavoljo prasca se pripravlja, kako bi s Turci Panajota v njegovem zimskem skrivališču napal in ga dobil v pest.
, Ko sem vse to zvedel" pripoveduje Panajot, „zbral sem svoja momčeta (mladiče) in zapalivši kolibo smo si šli iskat druzega zatočišča. Že smoseb li privadili trpeti različne nezgode in živeti pod širnim uebom, toda sedaj je pritiskala ostra zima, sueg je bil gost. in vetrovi so brili, mrazeč nas noter do kosti. Takov čas je strašan še celo gorski zverjadi. Kam se obrniti? Šli smo proti vasi Ilajni-te. Bila je noč. Veter je divjal kot besen, sneg se je belil, reke in potoci pa so šumeli žalostno, prežalostno; po gorah so zavijali volkovi, nad nami pak vrščali po vejevji zimski ptiči — vse drugo je bilo gluho in mrtvo. Komaj smo stopali naprej, kajti korak za korakom se nam je vdiral v mehkem snegu. Momci so me prosili, naj jih peljem na Srednjo goro. „Če poj-demo ua Srednjo goro — jih opomnim — nas Turci prav lahko napadejo." — „Častniše je, da nas pobijejo Turci, nego da nas pomori mraz", pravijo momci.
„Šest jih je odšlo. Razločili smo se. To noč smo komaj 300 korakov storili. Veter nas
je metal po svoji volji sem ter tje, dovolj smo občutili njegovo moč. Ko se jelo svitati, pridemo do necega praznega salaša, kjer si trenotek odpoČijemo. Tekoj zanetimo ogenj, ogrejemo in poveselimo se. Na večer se vreme spremeni in mi jo vdarimo dalje." Drugi dan se zopet poskrijejo po skalovji ali v vaseh, po noči pa odrinejo proti Slivnemu. V neki gorski votlini presedč dvajset dni, hrano so jim donašali Sli-venski prijatelji, zlasti pak seljak Paskal. Naposled dočakajo sv. treh kraljev. Tu prisopiha necega dne Paskal z jednirn prijateljem z orožjem v roci, bled in prestrašen. Povč jim, da je barjaktar na Srednji gori od Turkov napaden, ranjen in z nekoliko momci vjet. Privedši ga v Slivno so mu neki dejali Turci: „Povej nam Nikolo, vse kar veš; sicer te obesimo! Mi vemo, da ti nisi kriv, mi vemo, da si storil vse na tuje povelje. Reci nam, kje je Panajot in kje je Stojan Paparoglu. Če vjamemo Panajota, tebe izpustimo. Reci nam tudi, kdo vam je
prinašal hrane in kje ste se skrivali?.....
„In ta nezvesti zajec je izdal vse naše prija-
O tridesetletnici slavnega vladarstva slavnega Pija IX.
Dne 14. junija 1846 zbrali so se v Kvi-rinalu najviši dostojniki za rimskim papežem — kardinali, da izvolijo naslednika Gregoriju XVI. Le samo štirikrat so ponovili volitev in ta je zadela ravno tretjega skrutinatorja, ki je imel posel: glasno narekovati imena raz volilnih listkov.
Ko je pri četrtem ponovljenji že 37krat izrekel svoje ime, stemnilo se muje pred očmi in debele solze so se mu jele udirati po bledem in upadlem obrazu. Strah pred težko butaro in misel na toliko odgovornost premagala sta ga, da je padel v omotico. Prišedši k zavednosti je prosil, naj bi kteri drugi okoli stoječih prevzel službo skrutinatorja; a ni se mu dovolilo, ker bi sicer volitev neveljavna bila. In tako je klical mož z zamolklim glasom večidel svoje ime. Ko je imel več ko zadosti glasov, zakliče najstareji kardinalov: ,,IIabemus Pontificem" — papeža imamo. In sedaj vrže se izvoljenec na kolena pred oltar, ki je stal v volilni dvorani, ter prosi s povzdignjenima rokama nevidnega poglavarja sv. katoliške cerkve, naj mu razodene, je li vreden postati njegov vidui naslednik. Vtopljen je še bil v gorečo molitev, ko ga vpraša starosta svetega kolegija: „Sprejmeš li volitev za papeža?" V ponižni pokorščini odgovori papež bolj tiho: „Ecce indignus servus tuus, fiat voluntas tua". Na to vstane nekako okrepčan in potolažen ter reče z močnim glasom: ,,Accepto". Ta mož je bil Janez Maria grof Mastai-Feretti — sedanji preslavni Pij IX. Godilo se je to na večer dne 16. junija 1846. Druzega dne pripravljati se je jel ves Rim na slovesno venčanje svojega najvišega cerkvenega in takrat še tudi državnega vladarja, ki se je vršilo čl. junija na prav velikanski način.
Trideset let je že minulo od tega dneva, ki nam je dal v veri najstanovitnejšega, v svojem poslovanju najodločnejšega, v čednostih najkrepostnejšega moža. In ravno v teh dnevih praznuje celi krščanski svet obletnico ali slavni spomin preslavnega 30letnega vladarstva velikega Pija IX. Trideset let biti višji pastir tako mnogobrojne čede, to je izvanredna sreča, to je posebna milost, ktere še ni nobeden izmed vseh 259 papežev dosegel. 30 let! V tem času koliko sprememb, koliko britkih skušenj, koliko trpljenja, preganjanja, koliko zvijač, a tudi koliko vekovitih činov, za vselej merodaj-
nih korakov, koliko resničnega veselja! Gotovo je, da ni sedaj moža in ga menda tudi ni bilo, ki bi bil bolj ljubljen, a tudi bolj sovražen, bolj spoštovan, a tudi bolj zaničevan, bolj po-viševan, a tudi bolj poniževan, ki bi imel več postrežnikov, a tudi več silovitih paležljivcev, kakor 84letni Pij IX. V obče pa se mora reči, da so se v tem viharnem času le spolnovale preroške besede sv. Očeta, ktere so izrekli na dan slovesnega venčanja, v trenutku največega eutuzijazma, ko so zvonovi rimskih cerkva velečastno doneli, topovi gromeli, ljudstvo navdušeno klicalo, evviva Pio nono! „Danes se je pričelo preganjanje", (oggi commincia la persecuzione). Kdo bi tajiti mogel, da se te besede niso le prenatanko vresničile? Pij IX. so morali svoj ljubljeni Rim zapustiti in kakor prognanec v smrtni nevarnosti drugje zavetja iskati. In ko so se zopet vrnili med svoje podložnike, morali so na lastni zemlji prenašati krivice, dokler se jim niso naposled še one pravice vzele, ki so bile ua najpoštenejši uačin pridobljene, po tolikih stoletjih sankcijo-nirane, v javnih listinah slovesno potrjene, od cesarjev in kraljev očitno pripoznane. Sedaj so jetnik v lastni hiši. „Oggi commincia la persecuzione", veljalo je pred 30 leti a dandanes velja še tem bolje. Vendar vse te infer-nalne zlobnosti niso mogle strpljivega Pija IX. predrugačiti v njegovem prepričanju, ustaviti v njegovem delovanju, prestrašiti v njegovem postopanji. Mirno hodi svojo pot ter gleda potrtega srca za hudobnimi nasprotniki obža-lovaje jih, da se ne spametujejo in brezskrbno, a za to tem gotovejše v globoki prepad dirjajo.
Na drugi strani pa je pontifikat Pija IX. za katoliško cerkev eden najznamenitejših glede vrlih dogodeb najbogatejših, najčudovitnejših. Svet še ni videl dozdaj enakih dejanj, prizorov. Nikoli niso bili škofje vsega krščanskega sveta tolikokrat in v tako obilnem številu zbrani okoli svojega višega pastirja, kakor pod vladarstvom sedanjega prvaka apostolskega kolegija. Ne na strogo povelje, ampak le na želje iu prošnje dospelo jih je v metropolo krščanstva 1. 1854 200, 1. 1862 čez 300, 1867 okoli 500 in v njihovem spremstvu pa 15,000 duhovnikov in 100,000 vernikov, leta 1869 čez 700. Kar stoji cerkev Kristusova, ni bilo toliko učenih, mnogoskušenih mož skupaj, kakor na Vatikanskem zboru, tej merodajni in odločilni skupščini, ki je zabila zagozdo med katolike, da se ločijo gnjili udje od zdravega, še ne okuženega telesa.
telje, izmed kojih jih je mnogo pomrlo po ječah", | strašeno, da je družini vsaki dan grozila izdaja.
Dne 8 deci mbra 1854 bila je razglašena dogma o neomadežanem spočetji blažene D. M. Vsled tega oklica vrstil se je pri katoliških narodih praznik za praznikom, da se tem bolje poviša razglašena prednost Matere božje, sezidale so se nove cerkve, postavili krasni oltarji, omislili dragoceni spomeniki.
Beatificirali so sv. Oče v tem času okoli 218 pobožno živelih in v Bogu sveto umrlih duš, kanonizirali pa 52. Kot učitelj resnici in branitelj pravice povzdignili so mogočno svoj glas prav pogostokrat, a posebno v znameniti „Syllabus — Encykliki", ki je sistematično vredjeua zbirka raznih zmot sedanjega časa. Z nenavadnim hrupom in srdom je bila od sovražnikov sprejeta, kar je pokazalo, kako dobro jih je zadela v srce.
Mnogo, mnogo prav radostnih trenutkov so že doživeli sveti Oče v tem času svojega vladanja. Brez števila potnikov od najvišega do najnižega stanu, obeh spolov, razne starosti jih je že obiskalo ter jih zagotovilo svoje neomejene vdanosti, odkritosrčne ljubezni in spoštovanja. Dne 10. aprila 1869 obhajali so redko slovesnost — pedesetletnico svojega mašnikovega posvečevanja; dne 16. junija 1871 petindvajsetletnico svojega pontifikata, in v teh dnevih praznujejo že tridesetletnico svojega višega pastirstva, a ne veselijo se sami, nego ž njimi se raduje ua milijone in milijone katoliških src. Vsi ti nepričakovani dogodki, vse te posebne še nobenemu papežu skazaue milosti so Piju IX. nekako zadostilo za storjene jim krivice, vernikom pa tolažba in zagotovilo, da je bilo in bode resnično: „per crucem ad lucem"!	M. L.
toži Panajot v svojem dnevniku.
Panajot je moral bežati na Matejsko planino, panogo Balkansko na severovzhodu od Slivna. Ali tudi ondi ni varen, tudi ondi ga zalezava turški buljukbaša s 3000 pomagači. Vsa gora mrgoli ljudi kruti zimi ukljub. Mnogokrat so šli Turci prav blizo mimo hajdukov, toda ti so bili predobro prikriti. „Noč je bila zelo temna. Morali smo tudi odtod uteči, ali tema nam ni dopuščala, da bi bili lazili skozi goste lesove in skozi globoke doline. Mi smo se bili s pokrajino tako seznanili, da nam je bilo prav lehko splaziti se mimo straž niti stopajoč na suhljad, raztreseno po poti, niti dotikajoč se z glavami vej drevesnih; ali grozna temnota bi bila mogla zmesti tudi najgoršega izkušenca. Dolgo smo lezli kakor kače in bili smo primorani trpeti glad celih 24 ur."
Ko je potera (vojaci zasledovalci) odšla, so mogli hajduci zopet k svojim. Tedaj je bilo z zapori, konfiskacijami in s pošiljanjem do „večnega" pregnanstva prebivateljstvo tako pre-
Tudi Paskal se je moral izdati miralajbegu (polkovniku), ki so ga iz Carigrada preiskavat poslali; dan poprej je hodil še vesel po Sliv-nem, drugi dau zarana pak so ga našli mrtvega; otrovali so ga Bulgari sami, da bi nikogar ne izdal.
Konečno so jeli lesovi zeleneti Tu vzraste vnovič stara smelost Panajotova, trikrat zopet pokaže paši Slivenskemu, da je še živ in zdrav; 300 nizamov (redne pehote) je privrelo iz Drinopolja in zopet se je pričela gonba na Panajotovo četo, ali kako! „Tako delali, kakor deca, kedar se igra vojno. S svojimi piščalkami in bobui so se nam oglašali že od daleč, kje so, in mi smo jih vodili za nos po cele mesece." V lesove pak si ni nobeden upal.
L. 1863 je bilo tiho na poluotoku Balkanskem. Panajot videč, da ni nadeje, da bi se presukale reči, sklene oditi na Srbsko. Po temenu gora Balkanskih je prišel skrbno ogi-baje se karaulov (stražnikov) črez 54 dni do meje srbske.
Politični pregled.
V Ljubljani, 14. junija.
Avstrijske dežele.
]¥a I>iiu».ji je 11. t. m. nagloma umrl državni finančni minister baron Ilolzgethan. Za časa Hohenwartovega bilje denarni minister, sploh pa poštenjak in v denarnih rečeh jako izveden.
Oficijozni in drugi listi si na vso moč prizadevajo javno mnenje obrniti proti Rusiji in za Turčijo vneti prijaznost. Zato so polni hvale novega sultana, češ, da se prizadeva z vso resnobnostjo vpeljati v Turčiji evropske reforme. Da se ti listi Turčiji prikupujejo, pa ni toliko čudno, kakor to, kar piše list „Rome", ki naravnost pravi: „Avstrija je zdaj v važnem položaji. Če se bo upala odločno s Turčijo in Angleško združiti, rešena bo. Ako se bo pa dalje vklanjala ruskemu vplivu, je pogubljena." To se pač pravi z vso močjo delati za koran.
„Deutsche Ztg." prinaša o razdeljenji Turčije zopet nov načrt, skuhan na Angleškem. Vlada angleška pravi, da se ima Bosnija odstopiti Srbiji, pa pod varstvom Turčije, ktera se nima nič skrčiti; tirjatvam drugih kneževin se bo zadostilo, kolikor se da, pa le ako se popolnoma odpovedo Rusiji. — Po tem takem barantajo že s Turškimi deželami, predno jih imajo, Rusijo pa bi radi čisto na strani pustili.
Vnanje države.
Iz jn^o»ilovaiiiikcsa bojiš««.
Dasiravno je turška vlada vstajnikom ponudila pomirje, se vendar vedno le sliši o hudih bitvah. Tako je Pavlovič zapodil posadko v Nikšiču, ki je ven prodrla, nazaj v Trdnjavo. Pobitih je bilo 50 Turkov. Ravno tako je na Kamnem brdu padlo 250 Turkov in 120 ustajnikov po hudi bitvi, v kteri so zmagali ustajniki in zajeli veliko živeža in streljiva. V Bosni je bila
v Kozari jako krvava bitva. Turki iz Priedora, Kostajnice, Dubice in Banjaluke so napadli ustajnike, a bili so hudo pobiti, dasiravno jih je bilo 5000, ter po veliki zgubi se nazaj umaknili.
]lTa Črnigori so sklenjene vse šole. Po knezovem ukazu se sklicujejo vsi za orožje sposobni možje in se jim nalaga preskrbeti se z živežem za štiri dni. Tako se telegrafira iz Cetinja „Obzoru."
$rl»iji je poslala Turčija strogo vprašanje, zakaj se oborožuje. Knez je na to prav diplomatično odgovoril, namreč, da je krog in krog Srbije razširjena ustaja, tedaj je on bil prisiljen narod svoj oborožiti, da ga s tem pomiri. Nikakor pa se ne oborožuje iz sovražnega namena do Turčije. Temu izgovoru je pridal še prikupljivo frazo, da si je Srbija svesta, da dobiva svojo moč edino le od polo-mesca. — Dobro zasukano!
Turški sultan, kije prišel na prestol po mohamedanskih bogoslovcih in duhovnikih, se zdaj tem nasproti kaže nehvaležnega. Pokazal jim je namreč roge in zapovedal orožje položiti, ker ga nikakor ni volja ravnati se po njihovih željah, ampak po željah evropskih vlad ter vpeljati reforme. Softi in ulemi so vsled tega jako razburjeni, ker so spoznali, da so se prav grdo zmotili, ko so mislili, da bo Murad njim služil in Mohamedov prapor vzdignil.
ltusija se, kakor piše „Golos", ne meni dosti za angleško spletkanje. Ona si je svesta simpatij vseh evropskih zaveznikov, dokler turški Slovani za svobodo bijejo boj, v kterem ne bodo nikdar premagani. — Moška beseda!
"V Angleškem parlamentu je Disraeli govoril besede velike važnosti za sedanji politični stan. Rekel je namreč, da se berolinski memorandum za zdaj nebo podal Turčiji, ker je novi sultan glavno idejo njegovo že sam od sebe sprejel. Med velikimi oblastmi je dogovor, da ne pritiskajo na sultana, ampak mu puste čas, da vredi s svojimi svetovalci politiko svojo. Pač pa pritiskajo vse moči na Srbijo, da bi ne pričela vojske. Sultana bodo vse evropske vlade brez odloga pripoznale, Angleška najprej Angleški podložniki na Turškem so vsi prijazni novi vladi. (Iz tega je videti, da so Angleži kakor judje; da le morejo kupčevati, potem jim je vse drugo prav.)
Špnujska ne more priti do miru. V Baskah je že izjemni stan, zdaj se ima še v Kataloniji in Aragoniji razglasiti. Ministerski predsednik Kanovas je 5. t. m. v senatu izrekel, da se monarhija zamore rešiti le, ako se vpelje diktatura ! ! Največa nadloga za Španjsko je brez števila generalov, kterih ima še več ko Pruska ali Avstrija, če jih denejo v pokoj in jim dajo premalo plače, potem pa delajo punte. Vrh tega so grozne pijavke za državne blagajnice.
Domače novice.
V Ljubljani, 15. junija.
(Neverjetno!) V torek je bil konfisciran — ne kak slovenski list, ker to pri nas že davno ni nič nenavadnega, ampak, čudite se! „turški list" („Tagblatt"). Odslej ne bomo mogli več trditi, da naša vrla policija sega le po slovenskih časnikih. Zakaj je bil „turški list" zasežen? Zato, ker je razžalil opravilno sodišče na Dunaji, pisaje o njem res nespodobne reči. „Kako da se je „turški list" spravil enkrat nad uradnike, oziroma nadtonajvišo sodnijo?" bo morda kdo prašal. Zato, ker mu ni všeč. In zakaj mu ni všeč? Zato--ker so za sodnike voljeni po njegovih mislih manj sposobni
ljudje, kakor je n. pr. dr. Suppan, dr. Schrey,
baron Apfaltrern in drugi. Zato--je bil
„turški list" konfisciran, kar ga gotovo zelo jezi. —
(V okolici ljubljanski) se imate, kakor slišimo, razširiti šoli v Šentvidu in pri M. D. v Polji. Za Šiško se ima zidati šolsko poslopje I na levi strani ceste med spodnjo in zgornjo Šiško. Tu je pač šola najbolj potrebna, ker so v mestu vse šole prepolne in je veliko šiščan-skih otrok zdaj brez vsega šolskega poduka.
(Iz seje deželnega odbora 9. junija.) Na dopis mestnega odbora v Pragi o smrti češkega zgodovinarja dr. Fr. Palackega je deželni odbor sklenil pismeno izraziti sožalovauje o veliki zgubi tega učenjaka. — Vloga g. župnika v Krašnji za pomoč zoper zalive in zasipe po hudournikih se je izročila c. k. deželni vladi v blagovoljni prevdarek velike škode, ki jo delajo hudourniki ondi. — Sklenilo se je, da se na vse okrajno-cestne odbore razpošlje okrožnica o postopanji pri razvlastitvah za cestne namene potrebnega sveta. — 10. jun. pretresal je deželni odbor v izvanredni seji po primariju dr. Kar. Bieiweisu vsled sklepa deželnega zbora predelani program za stavbo b laz niče na Studencu.	„Nov."
(Nesreča.) Za „streliščem" se je neki delavec naslonil ua ranto, ki pa se je podrla in delavec je padel kake tri sežnje globoko na kamenje tako, da se je nevarno pobil.
(Mila prošnja.) Družba sv. Vincencija, ktera se je v podporo ubogih družin in zanemarjenih otrok v Ljubljani ustanovila ter s 24. aprilom t. 1. svoje delovanje pričela, pridobila si je v tem kratkem času svojega obstanka že mnogo blagih podpornikov in dobrotnikov. Živa udeležba od strani tukajšnjega prebivalstva obeta družbi lepih vspehov ter zasluži vsestransko pripoznanje. Že zdaj družba 13 siromašnih družin zdatno podpira. Zadnji čas se je sicer zopet več revnih družin društvu v podporo priporočilo, pa tudi tem upa na pomoč priti ter jim potrebnega živeža priskrbeti. Neka silno revna družina pa, ki je blage podpore vseskozi vredna, potrebuje še posebne iu izdatnejše podpore, ktere ji mlado Vincencijevo društvo brez škode drugim ubož-nim družinam, ki jih ima podpirati, deliti ne more. Velika revščina je prišla v družino vsled bolezpi, ki je najprej mater, potem otroke, in nazadnje še očeta položila, čegar dolgotrajna bolezen hila je vzrok, da je vsa imovina romala v zastavnico, in da so se celo zastavni listi zopet v sili zastaviti morali. Družino, ki je zdaj brez potrebnega perila, obleke in posteljne oprave, treba bo dalje časa zdatno podpirati, da si bo zamogla zopet sama pomagati. V imenu te v resnici uboge in podpore silno potrebne družine obrača se podpisani na blaga srca prebivalcev ljubljanskega mesta s trdnim zaupanjem, da bodo tudi v tem slučaji pokazali svojo blagosrčnost, ktero jim bode Bog poplačal z obilnim blagoslovom.
J. G o g a 1 a,
predsednik družbe sv. Viueeneija v Alojzniei.
Razne reči.
— Duhovske spremembe v lavantinski škofiji: C. g. Matija Koren ml. je postal župnik v Selnici; č. g. Juri Rubin, provizor pri sv. Primožu na Pohorju; č. g. France Žajdela pride za kaplana k sv. Andrašu v Slov. goricah. — Umrl je č. g. Štefan Mukič. duhoven v pokoju, 4. t. m. R. I. P. — Županija I sv. Primoža na Pohorju je razpisana do 24. junija.
—	U m r 1 je 5. t. m. v Zagrebu naš rojak, g. dr. Anton Roj c zelo cenjen pravoslovec in bilježnik (notar) v Zagrebu, v 56. letu svoje starosti. Prejšnji čas je bil profesor kazenskega prava na pravoslovni akademiji v Zagrebu in vrednik hrvaškega lista „Pravnik." Ker je bil iskren rodoljub, pretrpel je v svojem življenji mnogo hudega. Zapustil je mater, soprogo in petero otrok. Bodi mu lahka žemljica! Več o njem prihodnjič v „Podlistku."
—	Oropana je bila 12. t. m. pošta med Puljem (Pola) in Trstom za 30.000 gld.
—	Goveja kuga se je vnela zopet v Hrastovem dolu zatiškega okraja.
—	Katol. polit, društvo v Konjicah ima v poslavljenje 30letnega papeštva PijalX. v nedeljo 18. t. m. ob 4 uri popoldne slovesno besedo in peto obletnico svojega obstanka. Zborovalo se bode na prvomestnikovem domu. Volil se bode odbor za šesto društveno leto. Vse ude vljudno vabi	zapisovalec.
—	Na nemški podkovijsko-živino-zdravniški šoli v Gradcu je za prihodnje šolsko leto razpisanih 5 štipendij po 100 gld. in s prostim stanovanjem v učilnici. Prošnjiki imajo dokazati, da so rojeni Štajarci, že 18, pa ne še 30 let stari, in pa ubogi ter da so se kovaštva naučili. Vsak mora se pri ravnateljstvu v Gradcu podvreči preskušnji, pri kteri se bode najbolj ozir jemalo ne tiste, ki dobro nemški berejo in pišejo, potem urno podkovati znajo. Pismene prošnje se vlagajo do konca julija pri deželnem odboru v Gradcu.
—	Zavoljo 8 krajcarjev! Neki meščan v Ogerski Sobotici (Steinamanger) je šopronjski kupčijski zbornici dolžan ostal 8 krajcarjev, ki jih plačati ni hotel. Zbornica ga je zato tožila; sodnija je izrekla, da mora zaostalih 8 krajcarjev plačati; dolžnik se je pritožil pri viši sodniji, ki je tudi spoznala oni dolg in zato pritožbo zavrgla. Iz teh tožeb in pritožeb se je nabralo okoli 100 gld. stroškov, ki jih je imel toženec poplačati. Ko ga je sodnija zavoljo plačila rubiti dala, se je davkarju zoperstavil tako, da je bil zavoljo silovitega upora na 3 mesece v zapor obsojen. Zavoljo 8 krajcarjev tedaj 100 gld. v gotovini stroškov, pa še 3 mesece zapora povrh! — Naj bi si taki, ki se za vsak krajcar radi pravdajo, tega Ogra v izgled vzeli!
—	Narodi avstrijski. Znani avstrijski statistik dr. Adolf Ficker ceni poleg najnovejšega ljudskega poštevanja število vseh prebivalcev avstrijskih na 37,500.00 duš in sicer šteje po narodnosti v okroglih vsotah: Nemcev 9,000.000, Čehoslovanov 7,000.000, Poljakov 2,500.000, Rusinov in Rusov 3,200.000, Slovencev 1,300.000, Hrvatov 1,500.000, Srbov 1,600.000, Bulgarov 30.000, Vlahov 560.000, Furlanov 54.000, Ladincev 19.000, Rumunov 3,000.000, Albancev 3600, Grekov 3300, Madjarov 5,700.000, Armenov 19.000, Ciganov 160.000, Izraelcev ali Judov 1,226.000, in drugih narodnosti 25.000 duš. — Sedaj pa soštej o Slovenec! Nemce in Madjare, in Slovane, pa pomisli, kaka bi prav za prav biti morala Avstrija in kako se zvati.
—	Poštna novica. Kdor pri svojih poštah naroči, naj se mu pisma, časniki ali kar koli druzega ne pošilja na dom, ampak na pošti shrani, dokler sam po to ne pride, mora odzdaj za vsak mesec naprej plačati 50 kr. za shrambo. Vsa druga pisma itd., če niso zaznamovana s „poste restante", se bodo po listonoših pošiljala na dom, kakor dozdaj in se bode morala za dopošiljatev plačati navadna potnina. To velja vsem, ki stanujejo v 'občini, kjer je pošta, ali v srenjah, kamor za-
hajajo redni potni listonoši. Drugim ni treba plačevati shranovine, če njihova pisma ostajajo več časa na pošti.	„Nov." i
—	Naj starši časopis izmed vseh časopisov na svetu so gotovo vradne „Novine Peking-ske;" izhajajo že čez lOOOlet. Časopis ta je deset strani velik z rumenim zavitkom. V njem ni podlistka, ni oglasov ali inseratov, ni poročnih in smrtnih naznanil, ni nobenega vvodnega članka, in nima tudi nobenih naročnikov ali abonentov. Prinaša le vradne oglase činske ali kitajske viade.
—	Prvi českoslovanski časopis. „Vorwärts", časopis knjigotiskarski izhajajoč na Dunaju, ima tole poročilo: Pražki knjigo-tržec Daniel Sedlčanski je dobil od cesarja in kralja Rudolfa II. lastno pravico ali privilegijo, izdajati češke novine, in dal je tiskati 1. 1597 prvi periodiški spis pod naslovom „Noviny pofadnč celeho mesice zafi (septembra) roku 1597." Imeli so tedaj Čehi rčdovne novine zal 18 let prej nego Nemci („Frankfurter Journal 1.1615") in za 25 let prej kot Angličani („The certain news of the prcsent week 1622").
—	Profesor je vskliknil proti svojim poslušalcem: „Gospodje, pomislite, kako žalosten pogled bi bil, ko bi bili vsi ljudje slepil"
—	V rad no. Mesarji necega mesta so se pritožili, da ni več nič volov na sejem. Župan pa je odločil na pritožbo: „Mesarji naj potrpe do prihodnjega sejma, na kterega bom jaz v lastni osebi prišel."
—	Praktično! „Kaj pa delaš, žena? Zakaj odpiraš okna; saj imamo v sobi tako samo 10 stopinj!" No, ravno zato, zunaj jih je pa 5, še te spustim v sobo, jih bo pa 151"
Gospodarske reči.
Banka „Slovenija".
(Dalje.)
Dete se je tedaj rodilo v najboljšem znamenji, vsa Slovenija je imela veselje nad njim. Zato je bilo vsakemu narodnjaku na srce pri-raščeno, vsak je želel, da bi prišlo tudi v dobre, spretne in umne roke, ki bi, poznajoč njegov važni in vzvišeni poklic, tudi ravnale tako ž njim, kakor gre ravnati z vsako drago stvarjo. Ali to — žalibog! — ni bilo. Mladi, a krepki zavod je prišel koj spočetka v nespretne roke, ktere so ga hotele rabiti za samopridne namene. Dosti je že ime „Treuenstein". Pač so so se čuli od različnih strani glasovi, opomi-njevajoči in svareči, a doueli 60 zastonj, niso se poslušali na pravem mestu in ko so se slednjič poslušali, bilo je prepozno, črv se je že pregloboko zajedel v stržen mladega drevesca. Ko so ga zapazili, bilo je jedro že raz-glodano in krog vsega drevesa ni bilo skoro nič več ko skorja.
Kako pak je vse to prišlo?
Prav naravno, kdor je poznal elemente, ki so se k temu početju pridružili, pijavke, ki so se nanj obesile, ni dvomil, da mora tako priti. V vodstvu je bilo namreč mnogo več ko sumljivih oseb, do kterih narod ni imel, ni mogel imeti zaupanja. Kozla ne boš postavil za vrtnarja niti mačke k slanini. Za agente, ki so spečavali delnice in nabirali zavarovancev, je bilo mnogo brezvestnih, že kot slab denar povsod znanih ljudi, ki niso hoteli ali ne vedeli resnico govoriti, ampak ljudi le na limanice lovili, da so si prislužili le več provizije. Tako je velika večina kupila delnice, misleč, da bo vlekla od njih le obresti, kakor od obligacij, da ji ne bo treba nikdar nobenega krajcarja več plačati, — ko prvih 68 gld.
za delnico. Da s kupom delnice prevzame dolžnost: plačati, če treba, vseh 200 gld. na delnico, to je le malokdo vedel, še vsak agent ne; tisti pa, ki so to vedeli (govorim namreč o slaboglasnih), so varovali se povedati resnico, ker potem bi se marsikdo dvakrat premislil, predno bi bil kako delnico vzel. Nikakor pa bi ne bil (kar se je žalibog zgodilo in je poguba dotičnih) kdo vsega svojega premoženja dal za akcije in zdaj pri najboljši volji ni v stanu, še kaj doplačati, ker nič več nima. Ako bi bil vedel, kaj je delnica, bi jih bil kupil toliko, kolikorkrat po 200 gld. je imel; zdaj bi lahko doplačal, če bi tudi malo godrnjal, in banki bi bilo lože pomagati.
Še več ko v tem obziru, grešilo se je pri tako imenovanem organiziranji ali vredjenji banke. Ogromna večina delničarjev kupila jo delnice iz tega namena, da bi se za naše dežele napravila domača zavarovalnica, da bi naš denar, ki je do tje v velikih svotah za ta namen romal čez meje, doma ostal, da bi o dobičku in delu živeli sinovi naroda slovenskega, ne pa tujci. Nikakor pa ne bi bili pritrdili sklepu, da se s tem narodnim denarjem imajo delati kupčije po tujem, kjer je svet s takimi zavodi že preveč preprežen in je bilo naprej videti, da mu bo tam slabo šlo. Ali dandanes gre vse le po velikem, karjenježno, majhno, ne velja; tudi nekterim osebam pri vodstvu banke, ki so jo hotele imeti za molzno kravo, tako ozek delokrog, kakor bi bil: Kranjsko, Koroško, Štajarsko, Primorje in k večemu še Hrvaško, ni bil po volji; bil je preozek za njih postranske namene. Tako se je zgodilo, da ste se ustanovili podružnici v Pragi in Pešti, ki ste skoro polovico bankinega premoženja požrli.
Sploh se je s konca delalo z denarjem, kakor da bi ga nikdar ne moglo zmanjkati, potrate so bile na vee strani res grozne: tako se je na pr. izdalo samo za tiskovine, ki vrh tega zdaj še za rabo uiso, nič manj ko 30.000 goldinarjev, ki so bili prav tje vrženi. Lahko bi nam bilo še drugih dokazov o zapravljivosti navesti, ako bi to zdaj hasnilo in banko moglo oživiti. Ker pa vemo, da bi s tem le tu pa tam v sršenov meh dregnili brez koristi, obdržimo take dokaze za-se in povemo le, kar smo zvedeli v zadnjem občnem zboru iz ust sedanjega podpredsednika iu vodje banke, namreč, da je banka takrat že, ko je začela delovati, bila komaj še aktivna, da ni bilo nič manj ko 135.000 gold. popolnoma zapravljenih, več denarja vtaknjenega v slabe reči in k večemu 42.000 gold. še res v rokah vodstva. — Vkljub temu in da-si prvo leto banka ni prišla iz pasivov in tudi naslednje leto še ne, se je izplačeval vendar-le kupon, kar po bankinih pravilih ne gre prej, nego da se gotov dobiček izkaže. Tu pa se je plačeval kupon iz kapitala samega, kar mora vsako gospodarstvo tirati do pogube.
Da-si je moralo vodstvo po tem takem in po slabih vspehih tako razširjene kupčije spoznati, da memo nesreč mora še kaj druzega biti, kar razjeda banko, namreč črvi v vodstvenem telesu samem, vendar ni hotelo odpraviti teh črvov, čeravno so se slišali svarilni klici po listih in družbah, dotične osebe se s prsti kazale, čeravno so jeli čutiti, da vsled tega zaupanje do banke zginja. Ko so slednjič vendar-le v roko vzeli metlo in jeli pometati, bilo je prepozno, zoba „Treuusteiu" in „Cerny" sta bila že pregloboko razjedla.
Edino zdravilo za onemoglo banko bilo je doplačilo na delnice. Tako doplačilo samo na sebi ni nič nenavadnega, še celo slabo zna-
menje ni, če se želi kupčijski kapital povišati. Saj je večina bank enake in druge vrste, ki so od svojih delničarjev iztirjale na delnice polne zneske ali doplačila si dale vsaj hipo-tekarično varno zagotoviti. In taki zavodi so zdaj v boljšem ali slabšem stanu, kakor jim je bila sreča. Pri navadnih razmerah bi se tedaj tudi o „Sloveniji" ne bil smel nihče vstrašiti sklepa opravilnega sveta po doplačilu, zlasti ker je bilo vplačanih še le po 40 od sto na delnico, — pri navadnih razmerah bi se menda tudi nihče vstrašil ne bil. Ali pri nas so bile glede banke „Slovenije" razmere nenavadne, malokteri delničar je — kakor smo zgoraj dokazali — vedel, kaj je delnica; da je namreč dolžno pismo, s kterim se zaveže lastnik delnice, če treba, plačati toliko, za kolikor je izdana. Zarad te nevednosti bi res tudi delničarji imeli za ušesa prijeti sami sebe, ker je pri vsaki reči, kjer gre za denar, treba prej iskati dobrega poduka, da vsak ve, kaj kupi; kdor kupi mačka v žaklji, naj se najprej nad samem seboj jezi. Zato je potem, ko je opravilni svet sklenil predlagati dopla-čanje po 15°/0 na delnico (kar je jako malo), večina delničarjev bila skoro ob pamet ter vpila, da je banka že na kantu; veliko, skoro tretjina, jih potem ni doplačala, nekaj zato, ker niso imeli več denarja, nekaj pa, ker so se bali priti še ob doplačilo in si mislili, da, če je že krava proč, naj se reši vsaj še tele. Tako z doplačilom namen ni bil popolnoma dosežen, banka ni dobila tako trdne pomoči, kakor je bila potrebna je.
(Dalje sledi.)
Umrli so:
Od 11. —14. junija. Ana Zapan, gostica, 84 i., za prehlajenjem čev. Marija Dolinar, gostača žena, za možg. mrtudom. Matej Križaj, delavec, 31 1., za pljučno sušico.
Eksekutivne dražbe.
17. junija. 1. Tone Žnidaršič-evo iz Ceste (3410 gl.) v Laščah.
19.	junija. 3. Gregor Sekam ovo iz Bistrice (650 gl.). — 3. Andr. Ukmar jevo iz Ustja (280 gl.), obe v Ipavi. — 3. Helene Martinčič-evo iz Jarčeka (30 gl.) v Krškem. — 2. Miha Bukovc-evo iz Šmarjete (1000 gl.). — 2. Jan. Iljaš-evo iz Šmarjete (80 gl.), obe v Mokronogu.
20.	junija. 3. Tone Kregar-jevo iz Vrbovca (2200 gl.). — 3. Jak. Primc-evo iz Celja (1425 gl.), obe v Bistrici. — 3. Jan. Jaklevc-evo iz Dolenje Lokvice (1550 gl.) v Metliki.
TcIeRrafične denarn« rrne 13. junij«.
Papirna renta 65.25 — Srebrna renta 68 75 — l8601etno državno posojilo 108 75 — Bankin« akcije 811 — Kreditna akcije 135.60 — London 121.60 — Srebro 103 25 — Ces. kr. cekini 5'75 — 20fraukov 9>67.
V Dolenjivasi pri Ribnici se daje
hiša v najem.
Poslopje je trdno iu prostorno, stoji v sredi vasi in je posebno pripravno za
š t a c u n o,
ktera bi se gotovo tudi dobro splačevala, ker šteje vas s sosednjo Prigorico 200 hiš, pa za kramarsko blago nima nobene štacune, za specerijsko pa le euo, ki pa ne zadostuje. Dobra štacuna z mešauim blagom v Dolenjivasi bi pa bila prav na ugodnem mestu tudi za spodnje vasi do-, line ribniške in za bližnje kraje kočevske, ki morajo v oddaljeno Ribnico ali pa celo v Kočevje hoditi po potrebne reči.
Več in natančneje se izve pri vred-, ništvu „Slovenca".	(16—4)