Poletna razprodaja do 30. avgusta 52 Na vse predmete 10—20% popusta!
Krischke & Co.
kulturno politično glasilo ’
CeloveoKlagenfurt, 8.-Mai Strassc 3 In Neuer Plati
svetovnih in domačih dogodkov

4. leto / številka 34
¥ Celovcu, dne 21. avgusta 1952
Cena 1 šiling
Važen korak
Deseti avgust 1952 bo po vsej verjetnosti v evropskem gospodarskem razvoju pomenil velik korak naprej.
Vsa težka industrija Nemčije in Francije, ki je stala nad 80 let v stalnem hudem medsebojnem boju, sc je s tem dnem povezala v eno celoto. To nasprotje težke industrije, ki je v svojem bistvu izraz konkurenčnega trenja v proizvodnji in povzroči skoraj nepremostljivi jarek med obema narodoma.
Druga svetovna vojna pa je rodila vrsto vprašanj in problemov, katere narodi kot posamezniki ne morajo več rešiti in je njih reševanje zadeva evropske celote, torej zadeva vseh evropskih narodov.
Iz tega spoznanja je tudi francoski zunanji minister Schuman pred dvema letoma izdelal načrt, kako bi povezali vso industrijo zapadne Evrope v eno gospodarsko celoto in tako izločili medsebojno nasprotovanje. Ta Schumanov načrt povezuje vso produkcijo premoga in jekla zapadne Evrope v eno celoto. Nepičija, Francija, Holandska, Belgija, Luksemburg in Italija bodo vso produkcijo vsporedile. 40 milijonov ton jekla in 220 milijonov ton premoga letno bo obsegala ta montanska unija, gotovo največja gospodarska zveza v zgodovini.
Dne 10. avgusta t. 1. pa se je prvič sestala vrhovna oblast te montanske unije in tudi vrhovno sodišče unije na prvo zasedanje v glavnem mestu luksemburške dežele. Ogromna množica naroda je pozdravila ta zgodovinski akt.
Imenovani dogodek pomeni prvi konkretni korak v združeno Evropo. Medsebojna pogodba je sklenjena za petdeset let in ima za osnovo načrt vspostavitev skupnih tržišč za vso produkcijo. Razume se, cla tudi Velika Britanija ne bo mogla mimo tega gospodarskega dejstva, čeprav zaenkrat še ni članica te velike gospodarske evropske unije. Verjetno pa bo Velika Britanija že v doglednem času imenovala svojega zastopnika opazovalca v vrhovni oblasti montanske unije, ker ima že iz gospodarskih in tudi strateških vidikov velik interes na sodelovanju z unijo samo. Zastopnika obeh glavnih prizadetih držav Nemčije in Francije Adenauer in Schuman sta pozdravila ta veliki zgodovinski dogodek v veri in upanju, da pomeni ta gospodarski korak premostitev velikih neso-glasij in nezaupanja, ki vlada še med Nemci in Francozi.
Gospodarstvo pa določa pot tudi politiki. Gospodarska povezava držav je le predhodnica tesnejše politične povezanosti in političnega sodelovanja. Političnemu sode-iovanju pa sledi tudi strateško sodelovanje.
Na zapadu Evrope nastaja torej nova enota, s katero bo moral računati tako Za-pad kakor tudi Vzhod, to se pravi tako Amerika kakor tudi Rusija.
Gotovo se bodo pojavile spočetkoma velike notranje težave, ker so vse v montanski uniji povezane države do sedaj vodile vsaka svoje gospodarstvo in svojo gospodarsko politiko, sedaj pa bo treba iskati skupne organizacije tako za produkcijo samo kakor tudi za trg po svetu. Seve bo tako ogromna gospodarska zmogljivost na svetovnem trgu tudi močno posegala v določanje cen in bo tudi močan konkurent tako ameriški kakor tudi vsej vzhodni produkciji.
Cilj še ni dosežen, za Združeno Evropo ho treba še težkih naporov in neizmernega optimizma, vendar je važen korak storjen in smemo upati, da se bodo nasprotja med harodi manjšala in da se bomo res pribli-^evali miru, katerega si želijo vsi evropski "arodi.
Konferenca v GSeichenberg-u
Ko je obiskal avstrijski zunanji minister g. Gruber jugoslovansko prestolico Beograd in tudi maršala Tita na Brionih, so določili, da bo posebna konferenca strokovnjakov obravnavala vprašanje malega obmejnega prometa in vprašanje dvolastništva. Ta konferenca se jc 19. avgusta sestala v Glcichenberg-u v vzhodni Štajerski.
Otvoritvene seje 19. avgusta se je udeležil tudi jugoslovanski poslanik na Dunaju g. minister Repič, ki je ob tej priliki izjavil, da je program konference v bistvu že določen in se bodo razgovori nanašali na tehnično izvedbo. Z avstrijske strani je konferenco pozdravil vodja avstrijske delegacije g. poslanik Schleinitz-Prokesch, za ju-
goslovansko delegacijo pa je govoril vodja delegacije g. Vučinič. Oba govornika sta izrazila upanje, da bi se tudi ti razgovori vršili v istem prijateljskem vzdušju kakor so bili razgovori ob priliki obiska ministra Gruberja v Jugoslaviji.
Prvi dan so na konferenci določevali obmejni pas na štajerskem, ki bo obsegal kakih 130 občin in obmejni pas na jugoslovanski strani. Samo prebivalci teh obmejnih pasov bodo vživali ugodnosti malega obmejnega prometa. ,
Za Koroško bo seve podobno določen poseben obmejni pas. Verjetno po segal tak pas kakih 10 kilometrov v notranjost države.
Poslaniki pri maršalu Titu
Kakor poročamo na drugi strani lista, se pričenja razmerje med Jugoslavijo, Turčijo in Grčijo tudi v vojaškem pogledu uravnavati. Na strateški liniji iz Male Azije preko Balkana in Nemčije do Velike Britanije pa je še vedno Trst težka sporna točka med Jugoslavijo in Italijo. Na eni strani so določbe mirovne pogodbe z Italijo, po kateri naj bi bilo upostavljeno Svobodno tržaško ozemlje, na drugi strani so zapadni zavezniki ob priliki zadnjih državnih volitev obljubili Italiji vrnitev
Trsta k Italiji in nadalje je Jugoslavija v tem strateškem pasu tako važen vojaški faktor, da zavezniki te svoje zadnje obljube ne morejo' izvesti. Rešitev iz tega zamotanega položaja moreta najti v direktnih razgovorih le Jugoslavija in Italija. Tej zadnji možnosti so povsej verjetnosti služili razgovori, ki sta jih imela poslanika Amerike'in Velike Britanije z maršalom Titom. Po teh razgovorih sta oba poslanika obiskala Trst.
Ankara - Atene - Beograd
Po obisku ameriškega vojnega ministra g. Pace v Beogradu so objavili novico, da je maršal Tito pristal na vojaško zvezo med Turčijo, Grčijo in Jugoslavijo. Turčija je to novo vojaško zvezo z velikim navdušenjem sprejela. S tem paktom je torej
Jugoslavija popolnoma vključena v zapad-no vojaško zvezo, ki sega od Velike Britanije preko zapadne Nemčije v Malo Azijo. Ob priliki obiska ameriškega vojnega ministra se je Amerika tudi obvezala, da dobavi Jugoslaviji vojno orožje.
Kitajski zastopniki v Moskvi
V	sovjetsko prestolico je prispelo številno zastopstvo kitajske vojske in kitajskega gospodarstva. Delegacijo vodi sam ministrski predsednik Ču-En-Lai.
V	delegaciji jc vojska zastopana po namestniku šefa generalnega štaba, po poveljniku kitajskega zrakoplovstva, po poveljni-
ku mornarice in artilerije. Tudi gospodarski ministri so člani delegacije. Po sestavu delegacije se bodo razgovori sukali predvsem okoli vojnih vprašanj. Sovjetska zveza naj bi po teh dogovorih prevzela večje breme vojne na Koreji in na gospodarskem polju naj bi Kitajski dobavila potrebne izdelke za prvo petletko.
Nova pogajanja za perzijski petrolej
Notranjepolitični razvoj v Perziji je obremenjen z velikimi gospodarskimi težavami, ki so nastale radi spora med Veliko Britanijo in Perzijo radi petroleja. Kakor znano je Mosadek podržavil petrolejske vrelce in rafinerije in so nato Angleži proglasili nad perzijskim petrolejem blokado. Petrolej pa pomeni za Perzijo najvažnejše izvozno blago. Če pa je izvoz petroleja onemogočen, nastane za državo nujno gospodarska kriza in ta zopet vodi do nemirov med delavstvom in odpira pot komunizmu.
Da se prepreči tak razvoj perzijske notranje politike, je Amerika pritisnila na
BEG SE NADALJUJE •
Po poročilih vlade zapadno nemške republike se število beguncev iz vzhodne cone vsak dan poveča za 1000 oseb. Vsakemu beguncu pa je treba nuditi strehe, hrane in po možnosti tudi dela. Vprašanje stanovanja postaja za državo že skoraj nerešljivo. Za vsakega begunca je treba tozadevne stroške ceniti na 2000 nemških mark. kar pomeni za državo dnevno obrcmenitei za dva milijona nemških mark. To veliko število beguncev pa ne obsega samo politič' ne begunec, to se pravi ljudi, ki so zaradi svojega političnega ravnanja v neposredni nevarnosti pred komunizmom, marveč po
Veliko Britanijo, da mora takoj stopiti zopet v pogajanja s Perzijo glede petroleja.
Komunisti namreč obvladajo delavske sindikate, kmetje živijo v zelo težkih gospodarskih prilikah in če bi se komunistom posrečilo zajeti tudi še kmete, potem je resolucija neizogibna.
V sedanjem položaju nudijo Amerikanci Mosadeku polno pomoč in oporo, da bi tako vsaj tukaj zabranili podoben razvoj, kakor so ga doživeli na Kitajskem, kjer so neurejene socialne razmere izzvale revolucijo in spravile komuniste na oblast.
veliki večini so to ljudje, katere ves politični razvoj v Evropi žene proti zapadu.
IZRAEL ZA MIR Z EGIPTOM
Izraelski ministrski predsednik Ben Gui-.on hoče novi razvoj v Egiptu porabiti, da se zopet upostavi med obema državama mirovno stanje. Povod tem poizkusom Izraela je dala izjava novega vojaškega po glavarja Egipta generala Naguiba, ki je povedal, da je on odklanjal egiptovsko-iz-raelsko vojno in da nosi za to vojno izključ no bivši egiptovski kralj Faruk vso odgo-vornost.
KRATKE VESTI
V	Egiptu so delavci demonstrirali za boljše plače. Pri tej priliki je bilo ducat ljudi mrtvih in nad 200 ranjenih.
Indijska država Pakistan je žrtev velikega napada kobilic. Skoda je ogromna. S pomočjo letal skušajo uničevati škodljivce,
V	Perziji so odkrili nova polja petroleja. Švicarski strokovnjaki so tam na delu že od I^ta 1947.
V	Hamburgu so odkrili spomenik za 55 tisoč žrtev zračnih napadov.
V	Lipskem (Leipzig) v vzhodni Nemčiji se je javilo 10.000 fantov in deklet za službo v novi armadi.
V	madžarski vladi se je izvršila vladna sprememba v toliko, dk je predsedstvo vlade prevzel tajnik stranke delovnega ljudstva komunist Matija Rakosi.
V	mestu La Plata so priredili študentje velike demonstracije proti spremembi imena mesta in imena univerze na ime nedavno umrle žene državnega predsednika Eve Peron.
Po poročilih iz Beograda se vršijo v Albaniji hudi boji med vladnimi četami in uporniki. V teh bojih menda uporabljajo tudi tanke in letala.
Po poročilih zunanjega ministrstva Amerike bodo Amerika, Velika Britanija in Francija nudile gospodarsko pomoč Jugoslaviji še eno leto.
Novi poslanik Amerike v Avstriji g. Thompson je odpotoval na svoje novo službeno mesto Dunaj.
Za sto sto šilingov dobiš 15.25 švicarskih frankov.
. Jugoslavija zida zopet svobodno luko v Solunu. Že leta 1923 sta sklenili Grčija in Jugoslavija medsebojno pogodbo, po kateri je Grčija odstopila Jugoslaviji prostor za svobodno luko. v obsegu 74 tih kvadratnih kilometrov. Ta luka je posebno važna za izvoz na vzhod.
Izvoz avstrijskega lesa nazaduje. Prvotno je bilo za izvoz predvidenih 3.2 milijona kubičnih metrov lesa. Pristojni gospodarski krogi pa zatrjujejo, da bo le težko doseči količino dveh milijonov kubičnih metrov.
V	Avstriji bo v jeseni vstopilo okoli 100 tisoč otrok v prvi razred ljudskih šol. To je letnik 1946. Polovica otrok prihaja iz družin z enim otrokom. Taki otroci se posebno težko uvrstijo v šolsko skupnost.
Na cesti Brdo-Beljak se je pripetila huda prometna nesreča. Nek graški trgovec se je peljal s svojo družino, ko so na mah odpovedale zavore avtomobila, ki je treščil v cestni kamen, se prevrgel in ubil ženo.
Huda suša je povzročila na Dunaju občutno pomanjkanje vode.
V	Rikarji vasi v Podjuni so blagoslovili dne 3. avgusta novo motorno brizgalnico.
Na Krčanjah gradijo novo ljudsko šolo. Stotisoča oseba na celovškem sejmu je bil g. Hans Veitz, študent iz Leobna. Dobil je posebno nagrado.
Minulo nedeljo je praznovalo konzumno društvo v Borovljah svojo šestdesetletnico.
Koroški sejm v Celovcu je obiskalo nad 116 tisoč oseb. Letos je bil tudi obisk iz sosednih dežel razmerno velik. Predvsem je bilo letos število obiskovalcev iz Jugo* slovije mnogo višje kakor prejšnja leta.
STARI DUH V NOVI OBLEKI
List „Die neue Front”, glasilo zveze ne-odvisnih (VdU) piše v izdaji z dne 16. avgusta med drugim sledeče:
»Nazadnje pa moramo Amerikancem še sledeče povedati. Zahvaljujemo sc jim za {H>moč, dostaviti pa moramo, da so dolžni pomagati. Oni so nas vendar osvobodili, če-nrav jih večji del prebivalstva ni klical, če pa so nas oni po njihovi izjayi osvobodili diktature in revščine, tedaj nam mora-jo nuditi demokracijo in visoke življenjske prilike, ker bi v nasprotnem slučaju nihče ne vedel zakaj in česa so nas osvobodili.”
Politični teden
Po svetu...
Zadnja upanja na sklenitev mirovne pogodbe z Avstrijo so splahnela. Po zadnjem odgovoru Sovjetske zveze je Avstrija tam, kjer je bila pred enim letom, s to razliko, da stoji zdaj malo manj kot črno na belem, da državne pogodbe ne bo, dokler bo trajala hladna vojna.
Odgovor vlade SSSR pravzaprav samo poudarja že znano stališče Moskve do spornih točk v osnutku te pogodbe
Ko so pred petimi meseci vlade zapad-nih zavezniških sil poslale sovjetski vladi predlog o sklenitvi »skrajšane'” pogodbe za Avstrijo, je bilo že takrat zelo malo optimistov, ki so računali, da bi po tej poti mogla Avstrija priti do svoje neodvisnosti. Glavna točka v predlogu je bila zahteva po umiku vseh zasedbenih čet iz Avstrije. Da iz te moke ne bo kruha, je vedel vsak realno misleč politik. — Sovjeti so po mirovnih pogodbah z Madžarsko in Romunijo smeli obdržati svoje čete v teh državah za »zavarovanje prometnih zvez” z avstrijsko zasedbeno cono. Sovjetsko vplivno območje je iz tega »pravnega” razloga ostalo na Semeringu in nikdar niso pokazali, da bi jim to bilo morda neprijetno ali celo v breme. V svoji zasedbeni coni v Avstriji so se gospodarsko močno usidrali — na škodo avstrijskega državnega gospodarstva (rafinerije Zisterdorf, USIA itd). Na policijsko-upravnem področju so njih »komandature” ostale lokalno-zakono-dajna in izvršna oblast. Tako stanje je v zapadnih zasedbenih conah nehalo že pred leti. Na drugi strani so Amerikanci ojačili garnizije v svoji coni in po gradnjah in ukrepih ni mogoče sklepati, da bi tudi ti računali za bližnjo bodočnost s kakim umikom iz Avstrije.
Umik vojaštva: to je tako za Vzhod kot Zapad najobčutljivejša zadeva in zemljepisni položaj Avstrije je tako nesrečen, da v tem pogledu ni bilo pričakovati sporazuma. In iz tega dejstva so morala ostati nerešena tudi druga vprašanja, manj pomembna, kjer bi se sicer bili mogli zediniti (povrnitev škode žrtvam nacizma, nadzorstvo nad neonacističnimi gibanji, re- ali entmilitarizacija Avstrije itd), Je pač včasih za oba hudokrvna soseda pametneje skregati se že na vrtnih vratih kot pa pri glavnih...
Vsa komedija se tudi vrti v tem krogu. Do pred štirimi leti — ko je sovjetska vlada še vztrajala na jugoslovanskih zahtevah po priključitvi spodnje Koroške — je bil to zunanji povod za ne-sklenitev mirovne pogodbe. Ko je SSSR radi preloma s Titom odstopila od teh zahtev in je spodnja Koroška po sklepu pariške konference ostala pri Avstriji — so postali povod vojne reparacije Avstrije do SSSR in Zistersdorf. Ko je bil tudi tukaj dosežen sporazum, je postal Trst tisti, ki predstavlja prej omenjena »vrtna” vrata.
In v zadnjem odgovoru sovjetske vlade je vse to tudi v zgoščeni obliki ponovno povedano. Sovjetska vlada odklanja predlog treh zapadnih sil o sklenitvi »skrajšane” pogodbe z Avstrijo. V noti navajajo, da so zapadne sile odklonile večkratne predloge sovjetske vlade, naj bi skupna komisija ugotovila, če sta entnacifikacija in entmilitarizacija Avstrije res bili tudi izvršeni. Njih odklonitev jim nalaga tudi odgovornost za sedanje stanje (da razgovori niso prinesli napredovanja). Predlog o »skrajšani” pogodbi tudi ni v skladu s Potsdamskimi sporazumi. Sprejem »skrajšane” pogodbe bi tudi pomenil ponovitev tržaškega slučaja, oz. neizpolnitve določil v mirovni pogodbi z Italijo, v kateri je bilo določeno »Svobodno tržaško ozemlje” z guvernerjem, katerega pa so zapadne sile kasneje na svojo roko obljubile Italiji in vzdržujejo zdaj tam vojaške sile (v noti pa je zamolčano, da so Sovjeti bili tisti, ki so odklonili res nevtralne osebe za guvernerje). — V odgovoru sovjetske vlade je nadalje še trditev, da »skrajšana” pogodba ne nudi jamstev za demokratične svoboščine (tu je najbrž mišljeno jamstvo za razvoj komunističnih in pro-komunističnih organizacij) in da tudi ue vsebuje določil o oboroženi sili Avstrije, do katere bi ta dobila pravico. Ker vsega tega ni v predlogu o »skrajšani" pogodbi, naj zato zapadne sile to zamisel opuste in se priključijo zamisli vlade Sovjetske zveze, ki želi splošno in celotno mirovno pogodbo z Avstrijo,
Smo torej tam, kjer smo bili pred leti. Zadnjo izmenjavo »predlogov” je treba tako presoditi kot zgolj politične poteze — nekatere izmed neštetih — v hladni vojni med Zapadom in Vzhodom. Ne samo za Avstrijce — tudi neštete druge dovolj slaba tolažba.	’
»Slaba tolažba” pač v toliko, v kolikor je danes postalo skoraj nehvaležno in v veliki meri neuspešno igrati vlogo kakega »tretjega”, nepristranskega. Oba tabora se branita takih glasnikov, zlasti, ker za njimi ni vojaške sile, ki bi se mogla med njima uveljaviti. Tako gre razvoj v glavnem v tej smeri: med obema glavnima stoječe sile se bodo počasi morale odločiti za enega ali drugega. Medtem ko je jasno, da vsa zapadita Evropa stoji v taboru, ki ga vodijo USA, je na jugu Evro-azijske celine od Burme, preko Indokine, Indije, Perzije do Egipta položaj še nedozorel.
Bo uspel veliki načrt »Združene države evropske”?
Razvoj v tem smislu, za tem ciljem je sicer počasen, 'toda nevzdržno napreduje. Vsak prebivalec katerekoli države v zapad-ni Evropi more danes ugotoviti razliko med letom 1946 ali 48 in 52. Na narodnostnih mejah so trenja skoraj prenehala, so-
vražnosti minile. Ljudje potujejo številnejše in bolj neovirano kot so pred drugo svetovno vojno. Isto velja za trgovino. Ideja Panevrope nikdar ni evropskega človeka bolj zanimala kot prav danes, časopisi prinašajo dnevno v stotisočih izvodih svobodno svoja stališča do te ideje. In če so mnogi članki te vsebine ostri in obravnavajo narodnostna ali še bolj omejena vprašanja — je njih najgloblji smisel vendarle — ideja Panevrope. Te ni mogoče ustvariti po diktatu, temveč se bo rodila iz izkušenj in iz teh izvirajočih spoznanj. Težak bo njen porod, toda po dosedanjih moralnih in gospodarskih uspehih ne bo izostal. Ideja je dovolj globoko prodrla v srce vsakega Ev-ropca in tudi vojna ne bi zaustavila njene uresničitve, morda celo pospešila.
Večkrat smo že omenili, da so zunanje oblike teh prizadevanj Schumanov načrt o skupnem izkoriščanju evropskih rudnih bogastev železa in premoga ter skupna težka industrija. To je gospodarsko področje in podlaga. Politično predstavlja panevropsko idejo »Evropski svet” in vojaško obrambo Atlantska zveza.
10. avgusta je bila prva seja »Montan-zveze” Schumanovega načrta. Uspela je in tudi Anglija, ki uradno ne sodeluje, je napovedala obisk komisije, ki bo imela nalo-
Stremljenja mlade krščanske generacije
Pretekli teden je zborovala v Beljaku »Zveza krščanskih demokratov” iz cele Evrope. Cilj te zveze je, ustvaritev svobodne združene Evrope po krščanskih načelih. Idealna mladina iz raznih evropskih držav je hotela ob tej priliki očitno pokazati svor je težnje in voljo graditi lepšo bodočnost, ki naj bi bila prosta marksističnega in tudi kapitalističnega materializma. Ta dva nauka sta namreč zmoti, ki žalita človeško dostojanstvo in izkoriščata njegovo osebnost.
Tudi koroški Slovenci pozdravljamo stremljenja, ki vodijo k združenju Evrope, trdno prepričani, da se bodo nasprotja med narodi objažila in zmanjšala. Ta stremljenja bodo tudi zagotovila združenje evropskih narodov na osnovi krščanskih načel in spoštovanja osebnosti.
Povezovanju narodov služi v prvi vrsti medsebojno spoznavanje kulturnih vrednot posameznih narodov. Temu cilju služijo tudi razni pevski nastopi doma in v inozemstvu. Ravno zaključena turneja okteta »Slavček” nam je dokazala moč naše pesmi, s katero lahko mnogo doprinesemo, da nas bodo spoznali tudi veliki narodi. Na turneji so tako Nemci kakor Holandci, Belgijci in Francozi z velikim navdušenjem pozdravili našo pesem. Spoznali so važen del naše kulturne zakladnice.
Koroški Slovenci se bomo potrudili nadaljevati delo v tem smsilu.
V soboto, dne 16. avgusta dopoldne, se je vršilo v Beljaku zaključno zborovanje zveze mladih krščanskih demokratov. Kongresu sta predsedovala Madame de Bats iz Belgije in g. Edvard Bovrovski iz Poljske. Ob otvoritvi seje delegatov iz cele Evrope je glavni tajnik Edvard Bovrovski prisrčno • pozdravil tudi zastopnika krščansko usmerjenih koroških Slovencev, g. dr. Valetina Inzka.
Temu zasedanju je prisostvoval tudi belgijski državni minister g. E. A. de Schryver, ki je izrazil svoje posebno veselje in zadovoljstvo ob tako lepem uspehu beljaškega tedna.
Razne skupine, ki so se med tednom poglabljale v različna politična, kulturna in gospodarska vprašanja, so sedaj predložila svoje sklepe kongresu v odobritev.
Pod močnimi vtisi te evropske skupnosti sta se dr. Karl Heider v imenu avstrijskega mladinskega gibanja in glavni tajnik dr. Lewandowsky zahvalila vsem, ki so doprinesli k uspehu tega kongresa.
Naša želja je, da bi načrti narejeni na beljaškem tednu res rodili sadove in bi vstala nova Združena Evropa, v kateri bi vladala prava svoboda in enakost ter bratstvo po krščanskih načelih.
Slovenci v Avstraliji
Ko stopi človek prvič na avstralska tla, misli, da ga bo zemlja požrla, ker je tako obsežna in »lačna” ljudi, pozneje pa spozna, da zadeva ni tako nevarna.
Slovenci smo se v tej novi zemlji, o kateri nismo nikdar sanjali, še kar dobro znašli. Prva leta smo se izživljali bolj v kru-hoborbi, pozneje smo pričeli napravljati domove. Te je tu veliko lažje zidati kot pri vas, saj skoro ne potrebujete drugega kot nekaj lesa in trdi lepenki podobne plošče, pa že za silo gre; zdaj pa smo se pričeli razvijati tudi kot celota — živeti ne kot ta in ta, temveč kot Slovenci.
Preteklo leto sta prišla med nas patra Rev. Klavdij Okorn in Rev. Beno Korbič, svoječasna ljubljanska frančiškana, poznejša dachauska interniranca. Priletela sta iz Amerike. Ni jima bilo lahko, ker nista vedela, kam bi se obrnila, a sta se kmalu znašla. Povezala sta skoro vse raztresene Slovence in jim vžgala novega duha. Postala sta duhovnika in prijatelja nas vseh. Z njuno pomočjo in neprecenljivimi žrtvami sta nam pomagala začeti tudi prvi slovenski časopis v Avstraliji — »MISLI”. »MISLI” so mesečnik, ki obiskuje mesečno Slovence, raztresene po širnem kontinentu. Po sedmih številkah je njegova naklada skoro 800. Številni dopisi v listu pričajo o njegovi potrebi in priljubljenosti. Letos tiskan na razmnoževalni stroj, bo — tako vsaj upamo — drugo leto že tiskan. List se vzdržuje s požrtvovalnimi prispevki slovenskih naseljencev. Pri njem sodelujejo vsi sloji in vsi »politični tabori” naših beguncev. Vsi
vedo, da nismo šli iskat v tujino kruha in tujih lepot, temveč predvsem svobode, ki nam je domovina ni mogla dati. Zadihali smo svobodno — zato smo se tudi združili. Spoznali smo, da smo vsi sinovi enega Boga in da pripadamo isti materi: Sloveniji. To je program, to je naš cilj in prepričani smo, da ga bomo z božjo pomočjo dosegli.
Z zanimanjem zasledujemo borbo bratov na Koroškem in Primorskem ter drugod po svetu in si želimo, da bi si tudi drugod bili edini vsi, ki lahko s trdno zavestjo izpričajo vero v Boga in ljubezen do slovenske zem-
ije-
Kako majhen je človek, ko je doma. Malo jih je, ki vidijo dalje od sosedovega kozolca. Ko pa prideš v svet, se večkrat vprašaš: čemu je bilo toliko strankarskih prepirov, čemu toliko osebnih sporov? Samo enega sovražnika imamo — komunizem. Njegove vrste so strnjene — strnimo tudi mi svoje.
Lep pozdrav Slovencem na Koroškem Slovenci v Avstraliji
V dneh 15., 16. in 17. avgusta je vozilo preko Velikega Kleka — Grossglockncr 5380 avtomobilov, 315 avtobusov in 2771 motornih koles. To so najvišje številke, ki so bile sedaj v treh dneh dosežene.
Obnovitev poslopja državne opere na Dunaju bo stalo še 140 milijonov šilingov.
V proračunu »o to vsoto razdelili na tri leta.
go proučiti način sodelovanja z »Montansko zvezo”. Francoz Monnet je odpotoval te dni v I.ondon, da bi uredil še obstoječa nesoglasja z Angleži.
Gospodarska unija zapadne Evrope pa še vedno zavisi tudi od političnih še nerešenih vprašanj. Vzporedno se tako tudi posavsko vprašanje bliža svoji rešitvi. Glasovi tako od francoske kot od nemške strani so dovolj spravljivi in ko bodo to za vso Evropo neprijetno reč spravili pod streho, bo storjen najvažnejši korak na poti do Evropske zveze.
Manj uspehov ima ideja Panevrope na političnem polju. »Evropski svet” v Strasbourgu ni zamogel doprinesti razen izmenjave misli ničesar določnejšega.
Na vojaškem področju je stanje boljše, čeprav ni zadovoljivo. Oborožitev šestih članic evropske zveze sicer napreduje. Vrhovni poveljnik general Ridgway se s svojo bodočo vojno silo še ne more pohvaliti, meni pa, da bo mogoče uresničiti to, kar so sklenili na konferenci v Lisboni. V ostalem so manjša nesoglasja v tej organizaciji na dnevnem redu. Tako n. pr. na zadnji konferenci v Parizu niso prišli do soglasnosti koliko mesecev naj traja obvezna vojaška služba držav članic te zveze. Belgija, ki je kot prva določila vojaško službo na 24 mesecev je nato znižala vojaški rok na 21 mesecev. Bonnska vlada n. pr. pa je mnenja, da zadostuje 18 mesecev za izvež-banje rekrutov, medtem ko ameriški strokovnjaki trde, da je za uporabljanje najmodernejšega orožja potrebno vežbanje dveh let.
Od 13. do 25. septembra bodo ob danski obali prvi veliki manevri držav članic Atlantske zveze. Udeležile se jih bodo vojne sile Anglije, Kanade, Norveške, Danske, Holandske in Belgije. Sodelovalo bo okrog 150 vojnih ladij, letalstvo in suhozemska vojska. Vrhovno poveljstvo bo imel Rid-gway, pomorskim silam bo poveljeval admiral Mc Coripick. Manevri bodo imeli nalogo ugotoviti možnost oz. uspešnost zavrnitve morebitnega napada iz Vzhoda, naj si bo to po morju iz Baltika ali po zračni poti s padalci. Posebno pozornost bodo posvetili danskemu polotoku Jutland in ostali danski obali z glavnim mestom Kopenha-genom. Danska ima namreč zelo izpostavljeno lego in danska vlada je v okviru Atlantske zveze že dovolila Amerikancem uporabo, oz. izgradnjo dveh letališč na j iitlandgskem polotoku.
če pogledamo še na jugovzhodno Evropo, bo zaslužil večjo pozornost
obisk ameriškega vojnega minsitra Pace-ja pri maršalu Titu na Bledu
Uradna poročila o tem dogodku pravijo, da so se razgovori tikali oborožitve Jugoslavije in je Pace dejal, da je zadovoljen z načinom in uspehom, kako je jugoslovanska vlada uporabila dosedanje pošiljke ameriškega orožja. V ospredju je bilo vprašanje sklenitve »balkanske vojaške zveze” med Turčijo, Grčijo in Jugoslavijo. Pace je dejal, da ameriška vlada ne misli izvajati kakega pritiska v tej zvezi. Turško časopisje pozdravlja sklenitev take vojaške zveze in pristavlja, da bi ta bila koristnejša za Turčijo kot pa angleški predlogi o »jugovzhodnem poveljstvu”, katerega jedro bi bile arabske države.
... in pri nas v Avstriji
V času kislih komate ponavadi v notranji politiki ni posebnih dogodkov. Možje, ki delajo politiko, so na počitnicah in tako tudi politika počiva.
Edini važnejši dogodek je bil mednarodni kongres mladine v Beljaku, kjer so bile krščanske stranke zapadnih držav po svojilt predstavnikih in svoji mladini zastopane.
OeVP so zastopali tam kancler Figi, minister Kolb in državni tajnik Graf, ki je imel tudi načelen govor, v katerem je iznesel misli o načrtih in nevarnostih vsakovrstnega komunizma.
Dne 19. avgusta so se v Štajerskem mestu Gleichenberg-u pričeli razgovori med Jugoslavijo in Avstrijo. Ti razgovori se predvsem nanašajo na »mali" obmejni promet, ki naj bi predvsem rešil vprašanje dvolast-ništva ob meji. V tem vprašanju pa so pogledi po izjavah štajerskega deželnega glavarja zelo različni. Avstrijska stran zahteva, da dobijo dvolastniki vse dele posestva, ki so na jugoslovanski strani, nazaj in to ne oziraje se na obseg in na osebo. Jugoslovani pa zastopajo mnenje, da se zemlja vrne le v obsegu, ki je po jugoslovanskih pred-pisih in zakonih določena pri privatni lastnini in da se tudi ta zemlja gotovim nacistom ne vrne.
Številka 34 — Stran S
Glali fumei a rparizu in ^nui(d{i
pred veliko katedralo Notre Dame (Naša ljuba Gospa), kjer smo imeli s pariškimi Slovenci dogovorjeno naše prvo srečanje.
Prva znamenitost v Parizu je bila notredamska cerkev, katero smo si po prihodu takoj ogledali. Po opoldanskem odmoru smo se odpeljali na radio-oddajno postajo, kjer so posneli 18 slovenskih pesmi na plošče. Zvečer ob sedmih je bila nato slovenska oddaja, pri kateri je oktet »Slavček” pel direktno pred mikrofonom, pesmi raz plošče pa so odajali drugi večer in jih bodo še oddajali.
Večer pa smo spet posvetili ogledu mesta in pa tudi počitku. V torek, 28. julija, je bil oficielni sprejem pevcev na pariškem magistratu, kjer smo imeli tudi priliko, da si ogledamo velike sprejemne sobane in vse umetnine poslopja. Vodstvo pariškega magistrata nam je stavilo na razpolago poseben avtobus, da si tako ogledamo velik del mesta in znamenitosti Pariza. Seve vsega v tem kratkem času nismo mogli videti, videli pa smo pod spretnim vodstvom g. Čretnika zelo mnogo. Za spomin smo prinesli s seboj vrsto fotografij; med temi je mogoče najbolj zanimiva slikica, ko naš štini sedi na prestolu pariškega župana.
Pariški obed
Opoldne smo bili povabljeni h kosilu, ki ga je priredil naš pariški založnik gospod Ogrizek Dore. Za nas, ki prihajamo iz skromnih razmer, je bil to poseben doživljaj. Izbrana jedača in pijača, kakor jo človek najde le v izjemnih slučajih. Ko smo sc pozneje menili, kaj smo jedli, nismo več mogli točno registrirati poteka obeda, ki je trajal skoraj cele tri ure. Pred kakimi 25 leti se je g. Ogrizek priselil v Pariz in pričel tam z navadnim delom. Ko je prislužil nekaj francoskih frankov, je naročil iz Slovenskih goric prvi vagon jabolk in jih prodal. Tako je začel trgovino s sadjem, danes pa je g. Ogrizek eden največjih pariških založnikov knjig. Par tednov pred našim
prihodom je izšla njegova najnovejša knjiga jedača in pijača celega sveta, kjer najdete opisane tudi naše ajdove žgance, po-hane piške itd. Ob tej priliki je g. Ogrizek v Parizu priredil velik sprejem in povabil prvi dan 700 časnikarjev, da jim postreže s pijačo in jedačo, katero je z letali navozil iz vsega sveta, drugi dan pa je povabil 700 gospodarstvenikov, da tudi tem postreže in tako dokaže, da on ni samo mož teorije, marveč mož prakse. Tudi mi smo pri g. Ogrizku pili vina iz vseh delov Francije, ki je ravno na vinih zelo bogata; jedli pa smo francoske in tudi nefrancoske jedi.
Pevci so se g. Ogrizku oddolžili z našo pesmijo, predsednik Narodnega sveta, dr. foško Tischler, pa se je g. Ogrizku v prisrčnem nagovoru zahvalil za njegovo velikodušnost, da je omogočil pevcem obisk Pariza in jim pripravil tako svečan obed. Pa še v drugem pogledu nam je dr. Tischler stavil g. Ogrizka za vzgled. Kljub njegovemu gospodarskemu napredku je ostal Slovenec, ponosen na svojo materinsko besedo in ponosen na slovensko melodijo. Nam vsem je to dokaz, da se sposoben človek povsod lahko uveljavi, pri tem pa lahko ostane zaveden Slovenec.
Med pariškimi časnikarji . Takoj nato smo se odpeljali na Eiflov-stolp, da dobimo nekoliko razgleda po vsem Parizu. Morje hiš, morje zidovja, morje kulturnih ustanov. Veliki Parizl Po tem krasnem razgledu mesta z višine smo se odpeljali na časnikarsko konferenco, katero je priredil radio-Pariz. »Slavčki” so tudi pri tej priliki zapeli francoskim časnikarjem, ki so bili nad slovensko pesmijo navdušeni. Nato je g. Jean Bourgoin pozdravil časnikarje in pevce ter podal kratko sliko kulturnega, gospodarskega in političnega življenja koroških Slovencev. Naglasil je še posebno, da se jc franc, zunanji minister Schuman ob priliki obiska avstrij-skega kanclerja Figla zelo zanimal za polo-
žaj koroških Slovencev in tudi zahteval, da se v vsakem pogledu spoštujejo in upoštevajo življenjske pravice Slovencev na Koroškem.
Predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Tischler sc je zahvalil časnikarjem za zanimanje, zahvalil se je za posredovanje francoskemu zunanjemu ministru in francoskemu narodu, ki je vedno z veliko pazljivostjo zasledoval življenjske razmere koroških Slovencev.
Na vprašanje žurnalistov, kaki so odnosi do države, je dr. Tischler odgovoril, da so danes strateške meje postale neintersantne, da so gospodarske meje nezaželjene in da bo Združena Evropa garantirala življenjske možnosti tudi malim narodom. »Mi, koroški Slovenci,” je poudaril dr. Tischler, »verujemo v Združeno Evropo, za katero francoski narod dela in doprinaša tudi velike žrtve.”
časnikarji so se zelo zanimali za naše šolske razmere in dr. Tischler jim je pojasnil, da gre na Koroškem prej ko slej hud boj za uresničenje odredbe o dvojezični šoli, (La se Slovenci borimo za gimnazijo, učiteljišče in kmetijsko šolo.
Konferenca, ki je trajala skoraj dve uri, je pokazala veliko zanimanje francoskih časnikarjev za naše probleme in potrebe.
če pa še koga zanima, kako smo se pogovarjali, tedaj naj tudi to izve: slovensko in francosko in smo sc kar dobro razumeli.
Zvečer smo si ogledali še ponočni Pariz v svetlobi luči in tako smo videli tudi te nočne krasote Pariza.
Drugo jutro smo jo zopet odkurili proti severu, v Belgijo.
^pcujhiL mi gj&zz
Kadar teža mi življenja trdo lega na srce, takrat iz nižin trpljenja v daljo zrem na vas, gore.
Ve ne klonite nikoli, zveste ljubljenke višav; mene pa krivijo boli, zvija skrb in vzdih težav.
Vas ne majajo viharji, vaših sten ne ruši grom; gamsu varno ste zavetje, orlu veličasten dom.
Smelo nad prepadi kroži, nič ga ne straši pogin; naj tako še ljudstvo toži, k vam ne seže krik dolin.
Vam so ure tisočletja, nič ne veste, kaj jc strah; čakate na doživetja, ko bom jaz že davno prah.
Limbarski
Okuict
Poznam te, okence, ti bele hišice oko.
Ah, malo polkence odprla tiho je z roko,
pobožala opojni cvet za križi in dahnila v noč kraljica vseh deklet prečudni čar in tajno moč.
Uročen sem obstal na tihi stezi pred vasjo, lahno, kot bi se bal, da cveti rdeči se ospd,
zapel sem v žarko noč:
»Na vejici se ziblje ptiči”
— Naj ziblje tajna moč še tebe v sanje, moj deklič!
Milka Hartman
Ljubezen — sladka beseda — sladko njeno delovanje! Ni treba, da bi vsak trenutek o njej govorili, moramo jo pa imeti vsak trenutek v svojem srcu (sv. Avguštin).
Po velikem uspehu okteta »Slavček” na prireditvi v Heerlen-u na Holandskem (glej poročilo v št. 31 »Našega tednika”, na 3. strani), smo se z avtomobili odpeljali preko vse Belgije v severno Francijo. Lens je bila na Francoskem prva postaja. Stara slovenska rudarska kolonija. Možakarji, ki so prišli v tamošnje rudnike pred 25 in 30 leti, so osiveli pri svojem napornem rudarskem delu v premogovnikih Francije; ostali pa so Slovenci, kakor jih je rodila mati. Imajo tam še danes svoje slovenske pevske zbore. Mešani in ženski zbor sta sodelovala na koncertu in navdušenje je bilo nad slovensko pesmijo neizmerno.
Nad 600 ljudi se je udeležilo koncerta, med njimi smo našli tudi Slovenko iz Borovelj, ki je po dolgih letih zopet slišala slovensko narodno pesem. Pri tamošnjem izseljeniškem duhovniku, monsg. Župančiču pa smo dobili kuharico iz Suhe pri Pliberku, častitljivi gospod Zupančič že dolga desetletja svojega življenja posveča slovenskim izseljencem v Franciji in rajža iz kolonije v kolonijo, ter prinaša rojakom slovensko besedo in blagovest na njihove domove in ni je sile, ki bi mogla gospoda ločiti od njegovih rojakov. Pred leti mu jc ljubljanski knezoškof dr. Rožman ponudil za njegove velike zasluge za izseljence župnijo Bled, gotovo eno izmed najlepših slovenskih župnij, in vendar je monsg. Župančič ponudbo odklonil in ostal med svojimi rojaki v Franciji.
Prav posebno priznanje zasluži društveni tajnik Simonič, ki je duša vsega slovenskega kulturnega dela. Dirigenta zborov gosp. Rudi Slimšek in gosp. Franc Pern pa z veliko spretnostjo gojita tam daleč v tujini slovensko pesem. Predsednik zveze pa j c gosp. Blaž Župančič.
Kosilo in večerjo dne 27. julija nam je pripravila koroška kuharica pri g. Župančiču, spali pa smo pri slovenskih rojakih in bili tako priča njihovega življenjskega položaja, njihove pridnosti. Občudovali smo krasno urejena in opremljena stanovanja pa tudi njihovo nepopisno hvaležnost za naš obisk, za kos domovine, ki smo jo prinesli!
Ob dveh zjutraj smo z avtomobili odkurili proti Parizu. Francoska pokrajina, ravnina z malimi hribčki, neizmerna žitna polja, živina na paši, kjer ostane vse leto in ji tja dovažajo le vodo in tam na paši tudi molzejo.
Industrije je v tem predelu razmeroma malo, rudnike smo pustili na severu za seboj. Z veliko napetostjo smo pričakovali trenutka, da prvič v življenju vidimo Pariz. Da se naša radovednost še nekoliko stopnjuje, sta pomagala dva defekta pri vozu, ki sta naš prihod v Pariz nekoliko zakasnela. Vsekakor pa smo bili ob pol desetih
Karel Mauser:	a	q *
Jmmk
(20. nadaljevanje)
Saj bi Lojz rad našel pot nazaj k Petru. Pa ve, da je zaman. Peter se je že zaprl. Lojzu je žal, da je bil zadnje čase s Petrom tak. Zdaj je seveda prepozno. Peter se ne bo več umaknil. Morda bi še kako bilo, da ni takrat s cepinom rinil nanj. Tistega pa Peter ne bo pozabil.
Peter pa to noč ni mislil na Barbaro.
Koj drugi dan je zanesel ključ od koče Tomažinu.
Z denarjem se je vrnil nazaj na Jamnik! Z delom po gmajnah je sedaj pri kraju. Se bo pričelo deževje in po deževju bo pomlad. Tedaj se bo odprlo delo na polju. Nekaj bo treba doma postoriti, tisto bo brž. Nato sc začnejo tarbehi. Domala vsak dan od jutra do noči.
Peter še ni pozabil, da mora s tarbehi vrniti dobroto tudi Barbari. ]i bo vse vrnil, seveda, če bo hotela. Morda bo rekla, da lio že Lojz postoril, kar bo treba. No, kakor hoče. Ob priliki jo mora vendar vprašati. Obljubil ji jc takrat. Da ne bo rekla, da se je z materjo zastonj mučila. Beter noče biti nikomur nič dolžan.
Pomlad na Jamniku se je začela odpirati. Počasi, toda vidno. Včeraj ni bilo skoraj še nobene kurjice. Zdaj so že. In vsak dan jih je več. Čisto bele pa take, ki so rožnato nadahnjene. Veselje jih je pogledati. Velikonočnice bodo tudi kmalu. Bo cvetja po gmajnah in po bregovih, da bo Jamnik kar nov.
Ej, pomlad na Jamniku! Je ni take zlepa kje. Če si Jamnika sit čez zimo, na pomlad bi ne šel od njega. Vse je obrisano. Staro je šlo s snežnico pod bregove. Zdaj je vse oprano. Prosenar od čudnega veselja kar koleštra po vasi. Se bajtarji so prerojeni. Takle Jamniki
Zima je hudiman. Delo na polju zapre. Res, v gmajni ga ne man jka, toda ves Jamnik ne more v Jelovco. Doma pa puščoba taka, da sc Bog usmili. Nikjer obstanka, do-
lina od rok. Pa kaj boš nazadnje v dolini? Kroparji se po vigencih pobijajo, zvečer pa tudi puščobo prodajajo. Pa je nimajo kam.
No, zdaj se je Jamnik pretegnil. Do jeseni se ne bo več oddahnil. Bog 'daj lepo pomlad in poletje brez hudih ur.
Na Jamniku sc je torej življenje razmahnilo. Pa ne za vse. Prosenarjevi Rezi je bilo tako težko, da je mislila že iti nazaj v dolino. Tista ljubezen v Kropi je bila tako čudna, da se ji jc Reza pričela upirati. Ne kaže prav nič.
| c videti, da je Anžičevemu samo za postrani.
' Kar Rezo še drži na Jamniku, je Rakarjev Lojz. Sicer Reza vidi Rakarjevega, kako napleta h Kočarju. Pa Reza ve, da je pri Rakarjevih tudi še Peter. Lojz ni sam ob Barbari.
Rezi je žal, da je kdaj začela z Gregorjevim. Zbrisati starega pa le ni mogla.
Sicer ji Lojz odzdravi, kadar sc srečata. Več pa ne. In to Rezo nazarensko boli.
Rakarjev Peter se kar ni mogel odločiti, da bi stopil h Kočarju. Pa se je za ječmen že mudilo. Bog ve, kako ga bo Barbara sprejela. Vse do zdaj se ji je nalašč izmikal. Nekajkrat bi se morala srečati, pa se ji je vedno umaknil.
No, na torek zvečer se je le okorajžil. Lojz se je nekam zgodaj zavlekel spat. Petru je prav prišlo. Vendar bi se skoraj že pred Kočerjem premislil. In bi se nemara, da ga ni Barbara presenetila. Prišla jc z naročjem drv ravno izza vogla. Nazaj ni mogel.
Barbara je kar obstala. Petra se ni nadejala. Saj je večkrat bodla v Lojza zavoljo njega pa je Lojz vprašanje kar pomečkal. Sama pa ni hotela do Petra. K maši jc hodil skoraj vedno v Selca, da bi ga po vasi iskala pa že zavoljo Grogorjevke ni hotela. Bi bili koj jeziki.
»Dober večer, Barbara.”
Pozdravil je mirno, kakor da je Barbara že daleč od
srca,
»Čudno, da si še pot našel do sem,” sc je nasmehnila.
»Težko,” je goltnil Peter. »Pa sem jo moral. Dolžan sem ti še tarbehe. Materi si vseskozi stregla in plačila
nisi hotela. Jaz sem ti takrat obljubil, da bom s tarbehi vrnil. Ječmen bo moral v zemljo, pa sem prišel vprašat, kdaj misliš sejati.”
»V hišo stopi," je povabila.
Ni se branil. Kar je bilo, je bilo. Tiste sanje, ali kako bi rekel tistim marnjam, so mimo.
Sedel je k mizi.
»Se mi zdi, da si nekaj hud name,” je nenadoma rekla Barbara.
Iz zadrege je brisala roke v predpasnik.
»Počemu bi bil hud?”
»Včasih si le zalezel v mojo bajto.”
»No, velikokrat nisem bil, Barbara. Res pa je, da večkrat kat zadnje čase. Tako pride. Delo pa to in ono. Sama veš?”
Nerodno mu je bilo. Ni si želel tega razgovora. Toda umakniti se je bilo težko.
»Mislim, da ni samo delo krivo, Peter. Težko mi je le, če sera nemara jaz kaj kriva. Barati sem te že mislila, tudi Lojza sem spraševala pa ni vedel nič povedati."
Peter jo je mirno gledal. Zganilo se jc nekaj v srcu, pa je koj potlačil, če je z Lojzem, naj bo. Svojih misli ji ne bo razodeval.
»Ni imel kaj. Materina smrt me je tudi prizadela. Včasih si mislim, da bi bilo nemara najbolj prav, ko bi se spustil v dolino in tam ostal. Našel bi kje kak kot. Saj ne potrebujem veliko.”
Saj še nikoli ni prav mislil na to. Zdaj, ko je spregovoril te besede, se mu je zazdelo, da so že dolgo na dnu srca.
Kaj je pravzaprav v srcu? Včasih se hoče boriti z Lojzem za Barbaro, zdaj pa je vsaka taka misel nekje daleč.
Gledal je v mizo in bobnal s prsti, čutil je, da ga Barbara gleda.
»Peter!”
Zdaj šele jo je pogledal. Sedela je pri peči in luč petrolejke jo je komaj dosegla.
»Tako si se spremenil, odkar si bil v gmajni.”
(Dalje prihodnjič)
0 človeku, njegovem zdravju in bolezni
Mislim, da ne bo 'napak, če se v nekaj sestavkih pogovorimo o človeku in sicer o zgradbi njegovega telesa, to je o njegovem telesnem ustroju, o njegovem razvoju, pa o njegovem zdravju, oziroma bolezni.
Morda bi se zdelo komu zadosti govoriti le o zdravju, oziroma o boleznih; saj svoje telo dobro poznam, si misli. Pa ni tako; ustroj in delovanje svojega telesa poznamo vse premalo; in če hočemo razumeti bolezni in kako se jih varovati ali kako se nam je v njih ravnati, je potrebno, da poznamo ustroj telesa in dogajanja v njem.
Najprej si hočemo ogledati, zgradbo in ustroj našega telesa; seznaniti se hočemo z raznimi dogajanji v njem; govorili bomo o zdravem, pa tudi o bolnem telesu in končno še o razvoju človeka ter o ravnanju z mladim človekom v dobi njegovega razvoja.
Prvi del: Osnove našega telesa I. Celica
Vsako bitje, tudi človek, je iz celic (poznamo tudi bitja, živi, ki so le iz ene celice); celica je osnovna sestavina vsake živali, rastline in človeka. V njej ločimo prasnov, ki ji pravimo tudi protoplazma, jedro in kožico ali membrano.
Ako je živ iz ene celice, jo imenujemo enoceličar, ako pa iz več, pa so celice po obliki več ali manj enake, samostojne, mno-goceličar. Višje rastline in živali, zlasti one, ki jih zaznavamo s prostim očesom, so iz nešteto celic, ki pa niso več samostojne, ampak so med seboj tesno povezane v tkiva. Takim živem pravimo tkivarji. Njihove celice so se omejile le na nekatera opravila, n. pr. celice, ki izločajo loj (lojnice), slino, pot, čutne celice (čutnicej itd. Vendar je dvoje vrst celic ohranilo tudi pri človeku svojo samostojnost in se niso vezale v tkiva, n. pr. krvničke (krvne celice) in spolne celice (jajčeca in semenčice).
•rfitilAv;-..
2.	Tkiva
Tkivo je iz mnogo celic, enake oblike in enakega opravila. Te celice, so izgubile svojo samostojnost in so se med seboj tesno povezale. Tkiv je več vrst. Nekatera varujejo in pokrivajo telo, n. pr. tkiva, ki napravljajo kožo, druga dajejo telesu oporo, n. pr. tkiva, ki grade kosti, druga služijo gibanju, n. pr. mišična tkiva, tretja presnavljanju, n. pr. tkiva iz katerih so dihala, prebavila itd. Govorimo o opornem, veznem, mišičnem, živčnem tkivu. Vsako teh tkiv je iz posebnih celic; kostno tkivo, ki mu pravimo kratko kostnina, je iz kostnih celic ali kostnic, hrustančno tkivo ali hru-stančevina iz hrustančnic, mišično tkivo ali mišičnina iz mišičnic, živčno tkivo ali živč-nina iz živčnih celic ali živčnic. itd. Kostno in hrustančno tkivo prištevamo opornemu tkivu, o pornini.
3.	Organi
Tkiva, navadno več tkiv, se veže v dele telesa, ki opravljajo svojstvena opravila; tem delom pravimo organi. Imamo organe za dihanje, dihala, organe za prebavljanje, prebavila, za razplod, plodila, za zaznavanje svelobe, vidila, glasov, sluhala itd.
Drugi del: Deli človekovega telesa
Človekov stas sloni na ureditvi vnanjih in notranjih delov. Tako ima človekovo telo glavo, trup ali čok, ki mu pravimo tudi trš (saj pravimo, da je ta tršast, drugi čokat), dva para končin, in sicer dvoje rok in dvoje nog. Roke so zgornje, noge pa spodnje končine. Glava ne sedi na čoku, temveč je med njo in čokom ali trupom vrat, ki omogoča sukanje glave.
1.	Človekovo ogrodje ali okostnjak
a)	Pomen okostja
Okostnjak je iz kosti in ima trojno nalogo: nekateri njegovi deli, n. pr. lobanja, prsno okostje ali oprsje, varujejo važne in nežne notranje dele, n. pr. lobanja varuje možgane, oprsje pljuča in srce; drugi deli okostja pa so telesu v oporo, n. pr. hrbtenica, drugi zopet so njegova trpna pasivna gibala, n. pr. kosti nog, rok, (ker se ne gibljejo sama, ampak jih gibljejo mišice).
Ako naj okostje uspešno vrši to trojno nalogo, mora biti iz snovi, ki zagotavljajo obrambo, oziroma oporo. Take snovi so hrustanec in kost. Iz hrustanca so le oni deli okostja, ki so izpostavljeni udarcem in trenju ali pa morajo ostati sposobni se upogibati, n. pr. uhlji, sapnik, konica nosu, vložki v sklepih itd.
b)	Hrustanec in kosti
Hrustanec je oporno tkivo ali opomina. Je iz hrustančnic, to je celic, ki izločajo medcelično hrustančevino. Pokriva ga kožica, ki ji pravimo pohrustančnica. Otroci imajo v nežni mladosti pretežno hrustančno ogrodje.
Odpornejše od hrustanca so kosti. Tudi te so iz celic, kostnic in medceličnine, to je snovi, ki jo te celice izločajo in ji pravimo kostnina. Kostnice leže okrog cevk ali votlinic v kostnini; po njih gredo iz po-kostnice, to je iz kožice, ki pokriva kosti, zihce m živci.
Kosti morajo biti trde pa tudi prožne. Trdost jim dajejo razne anorganske soli, n. pr. fosfornokisli apnenec, ki prihaja s hrano po krvi v medceličnino, prožnost pa jim dajejo klejnata vlakna, ki so iz veznega tkiva. Ako odstranimo s solno kislino iz kosti apnenec, moremo kost upogniti; ako pa kost žgemo, uničimo vezno tkivo in kost postane krhka.
c)	Pomanjkljivosti v zgradbi kosti
Vezno tkivo starih ljudi se krivi, oziroma vene; zato izgubljajo njihove kosti na svoji prožnosti. Kosti starih ljudi so krhke in se rade lomijo, zlomljene pa težko celijo. Ako pa manjka kostem anorganskih. soli, so mehke ter se pod težo telesa upognejo; take kosti ima rahitičen otrok. Bolezen imenujemo rahitis, ali angleško bolezen. Radi teže telesa so noge iksaste (X) oksaste (O). Pa tudi pod težo bremen, ki presegajo zmogljivost mladega človeka ali vsled trajne nepravilne drže, se kosti upognejo, n. pr. hrbtenica se zakrivi. Zato morajo starši in vzgojitelji paziti na pravilno držo otrok, ne jim dovoliti, da prenašajo pretežka bremena ali se, zlasti kadar sede, nepravilno drže.
PRED TREMI LETI
,\/dw" <wUt*n&iuHiU frcaJUiiz. v Avstriji
Pričela se je ta zgodba v New Yorku. Neki avstrijski diplomat je prejel povabilo naj se odpelje v Washington. Poziv ga je spravil v nemajhno zadrego. Ugotovil je, da nima več čistega perila. Potožil je to uslužbencem v hotelu, ti so mu zagotovili, da bo njegovo perilo v eni uri oprano in zlikano. To so tudi izvršili. Diplomat ni imel časa, da bi mnogo spraševal, kako so ta čudež izvedli — bilo je leta 1948. Ko se je vrnil iz Washingtona, je bilo prvo njegovo vprašanje, kje je pralnica s tako hitrim pranjem. Pokazali so mu jo in obiskal jo je. Tam je našel Ken Rogersa in Lou Satza, — dva Amerikanca, pionirja prvih avtomatičnih pralnic. Potem je odpotoval na Dunaj.
Rogers in Satz pa sta bila nemalo presenečena, ko sta kmalu za tem dobila vabilo avstrijskega odpravništva poslov, naj bi s svojim izumom odšla na Dunaj. Bila sta vabila vesela.
Marca 1949 je Rogers odpotoval na Dunaj, da bi pregledal položaj, oz. da bi videl, kako gospodinje na Dunaju perejo. Videl je, kako je takozvani „dan pranja” za dunajsko gospodinjo dan prave muke, nekaj obupnega. Prenašati mora kurjavo, vzdigovati čebre vode, drgniti, tolči perilo itd. Govoril je z njimi, jim pripovedoval o svojih strojih in gospodinje so bile navdušene. Medtem ko se je Rogers vračal v Ameriko, da bi zbral potreben kapital, pa je bil še Satz s tremi stroji na poti v Avstrijo. Na Dunaju mu je pri prvi poskušnji en stroj zgorel, ker električni tok ni odgovarjal. Potem je stal pred novim problemom: dunajska voda je bila pretrda. Dal je naročilo nekemu strokovnemu avstrijskemu podjetju, ki mu je montiralo napravo za mehčanje vode. julija 1949 je prišel spet Rogers na Dunaj — tokrat z vsemi pripravami in nadomestnimi deli.
Pri mestni občini sta zaprosila za obrtno
ALOJZIJ HUTTER: -
Moje šolanje in življenje
(Nadaljevanje)
’ No, pri vsem tem sem si kako besedo le zapomnil. Pesem „Dort wo Tirol an Salzburg grenzt” sem kričal z ostalimi učenci. Kar je pač dalje nisem razumel. Učiti bi se moral tudi na pamet pesem „Zu Man-tua in Banden Andreas Hofer war”. Pa me je jezilo, ker še tega nisem vedel, kje je ta kraj „in Banden”, nobeden součen-cev pa mi tega tudi ni znal razložiti.
S tem sem hotel podati samo nekaj zgodovine, kako so takrat nasilno ravnali s slovensko deco. Tako je bila takrat še v Otmanjah pri Gospe Sveti malo proč od cerkve slovenska vas. Tam se je neka stara mamica mučila, kako bi se za silo sporazumela po nemško z otroki svojih otrok. Učitelj tam pa se je celo bahal s tem, da se za slovenske otroke ne briga tako kakor za nemške. To je bilo takrat še celo timenškemu učitelju preveč in je rekel: „Kako pa, ali si plačan samo za nemške otroke ali za vse?”
To je bilo ravno pred 50 leti. Takrat so tudi v Otmanjah še brali v cerkvi evangelij v slovenščini, kakor tudi v Labudu. Tu je bila še celo v stari cerkvi zunaj trga pridiga v slovenščini.
Pozneje smo zvedeli razne res prave smeš-nice iz poučevanja po naših ljudskih šolah. Tako je v Globasnici na pr. učitelj vprašal: „Wozu dient der Mist?” Učenka je odgovorila: „Der Mist wird gegessen”.
Druga učenka pa. je odgovorila: „Aus Mist werden Kerzen bereitet.” Pomota je bila v tem, ker učenci niso razumeli besede „Mist”, zamenjali pa so slovenski besedi „gnoj” in „loj”. Na vprašanje, kaj je človek, je dobil nekoč učitelj odgovor: „Der Mensch ist eine Ungliicksgeschichte.” — Moj starejši brat si je iz šole zapomnil le pesem: Jager ziehen — lustig ist der Jagers-mann in je pel pesem takole, ker ni razumel nemškega besedila: „Jaga ciga — des Jagersman”.
V srednjo šolo
Toda pustimo za sedaj to žalostno sliko in i zgodovino in poglejmo, kaj dela gre-binjski učenec iz Globasnice? Kaplan Le-der je rekel mojemu očetu (sam sem to slišal); „Dajte dečka študirat, ima talent.”
Ne vem, kaj je zapazil na meni. Jaz talenta nisem čutil, pač pa bi ga bila morala šola buditi, morala bi duha vzbujati, morala bi učenca učiti pravilno misliti, kako naj rabi oči, ušesa, pamet, morala bi mu jezik vaditi. Vse to pa bi bilo mogoče samo v domačem jeziku učencev. S tujim jezikom ni mogoče učencem odpirati duha, s takim ravnanjem se duh nasprotno zapira, duši, ne oživlja se, ampak mori. (Gotovo je bil v tem na boljšem msgr. Podgorc v Velikovcu, kjer je imel učitelja Artnaka).
Ko so premišljevali, ali naj me dajo v srednjo šolo, je moje varuhe zaskrbelo, kako bo Lojzej napravil skušnjo za sprejem v gimnazijo. Gotovo so upali, da bodo benediktinci v St. Pavlu bolj milostljivi kakor gospodje v Celovcu. Toda nekaj
znati bo vseeno treba. V tem oziru so imeli vsi slovenski študentje velike težave in to ne samo na Koroškem, ampak takrat tudi na Kranjskem, na Štajerskem in na Primorskem. Za pripravo so potrebovali posebne pomoči in pa še milosti kakega profesorja.
Moj 16 let starejši brat Janez je bil tedaj kaplan pri proštu Serajniku v Tinjah in me je vzel tja v šolo. Kako je bilo tu v šoli, ne vem več. Spominjam se samo še, da me je po pouku pozval učitelj Stoc: „Pridi, bova čitala.” — Ko je šel brat v Slovenji Šmihel, sem šel tja dve kozi past. Ena se je pasla in je dajala po V/z litra mleka, druga pa se je spenjala po grmovju in po mladih drevescih in je tam objedala vršičke. Ta je dajala mleka po }/> litra. — Nekoč me je ta druga koza tako ujezila, da sem jo po gobcu pretepal z vrvjo, dokler ni vsa trepetala po vsem životu od strahu in bolečin. Spustila se je na koleni, kakor da me uboga žival prosi milosti. Meni se je takoj vzbudila vest, strah in sram me je postalo in še danes obžalujem to mučenje. Ne samo surovost proti materi, tudi neusmiljenost z nedolžno (četudi sitno in trmasto) živaljo, je nekaj takega, česar srce nikoli ne odpusti, kakor piše Cankar. — Kako sem v tistem času priprave na izpit za sprejem v gimnazijo kuhal vime zaklane koze, ko sestre ni bilo doma, pa raje zamolčim.
Medtem sem seveda hodil tudi v šolo, bilo je pri učitelju Nageletu. Posebnega ni bilo, le tega se spominjam iz tistega časa, ko me je brat katehet poslal v šolo povedat učencem, da ne bo pouka. Se danes
dovoljenje. Medtem ko sta čakala na rešitev, sta dan za dnem stikala po mestu za primernim lokalom. Ker nista nič pametnega mogla dobiti, sta si izdelala neko zbombardirano skladišče. Najela sta domačine in jih začela učiti v ravnanju s stroji. Dekleta so bila zelo vesela, ker so dobivala zaslužek že med učenjem.
Toda obrtnega dovoljenja ni in ni bilo in na magistratu so jima povedali, da mogočno udruženje lastnikov pralnic nasprotuje podelitvi koncesije, ki bi škodila avstrijskim interesom. Rogers in Satz sta se branila, ker da bodo v njuni pralnici prali tisti, ki bodo pač hoteli in najbrž tiste gospodinje, ki radi velikih stroškov ne nosijo perila v druge pralnice, temveč se same mučijo s pranjem. Tem bo pralnica Rogersa in Satza največ koristila. Končno sta še spomnila na to, da sta končno prišla na Dunaj na povabilo avstrijskega predstavništva.
Oktobra 1949 so jima končno izdali dovoljenje za otvoritev 1. avtomatične pralnice. Naslednjega dne sta pričela z obratovanjem. Dve uri po otvoritvi sta morala vrata zapahniti pred množico. Bili so tam reporterji, radijski in časopisni akviziterji, poklicni in amaterski fotografi. Pralnica je bila senzacija Dunaja. Tudi po Sovjetih kontrolirana radijska postaja je posvetila dogodku dve svoji poročili. Ljudje so ves dan osupli gledali skozi šipe delovanje strojev in večkrat so bile šipe v nevarnosti. Naval je bil tak, da je bila uporaba strojev rezervirana za mesec dni vnaprej. Neka starejša ženska je ostala Rogersu v spominu, ker je rezervirala za več dni po vrsti pranje in prišla vedno prva zjutraj. Končno mu je sama zaupala: hotela je preizkusiti uspešnost pranja na najrazličnejših predmetih: prinašala je v pranje cunje za čevlje in ovratnike moških srajc, mastne delovne obleke in s črnilom popackane robce. Rogersovi stroji so prali vse.
Decembra sta prosila za otvoritev še ene pralnice. Spet je Udruženje lastnikov pralnic protestiralo. Tokrat so od nekod dobili zdravniško izjavo, češ, da v strojih po pranju ostajajo bacili in pranje v teh strojih ogroža ljudsko zdravje. Rogers in Satz sta se obrnila na bakteriološki institut. Prišli so strokovnjaki in prali v strojih vse mogoče bolniške obveze in nato stroj analizirali, rezultat:	ne obstoja niti naj-
manjša nevarnost okuženja.
Medtem je bila pralnica seveda zaprta, na magistrat pa so deževala pisma gospodinj, ki so zahtevale, naj se po vsem Dunaju dovoli obratovanje avtomatičnih pralnic.
Pralnica je bila v ameriškem sektorju Dunaja. Komunistično časopisje je slišalo o teh dogodkih, zelo ostro napadlo »ameriške kapitaliste ki so tako globoko padli, da hočejo iz dunajskega umazanega perila delati kapital.” Obenem pa so mnogi Rusi prihajali z zavojčkom umazanega perila
(Nadaljevanje na 8. strani)
se zavedam, kako sem se tega razveselil. Tekel sem v šolo in korajžno ter resno stopil za kateder in sem začel otroke komandirati strogo kakor učitelj. Se danes ne vem povedati, ali sem imel to iz sebe ali od drugod.
Prišel pa je čas, ko sem se moral podati v Grebinj in. čez Gručo naprej v št. Pavel. Pri izpitu sem nato pri nemški nalogi ustrelil velikega kozla, kakor študentje pravijo. Cul sem prvič besedo „Hohn-gelachter” in začel sem tuhtati ter sem iz-tuhtal: „Honig lecken”. Le dobro, da je t>il profesor Achatz toliko pameten, da ni obesil tega na veliki zvon ter je tako Slovenca obvaroval pred grozečim nemškim krohotom (Hohngelachter).
Moji nemščini pa je še dolgo časa pozneje huda predla. Kako lepo misel sem imel večkrat pri šolski nalogi in bi jo bil rad z užitkom zapisal, pa nisem vedel nemške besede ali pa nisem vedel, kako se pravilno zapiše ali pa vsaj celega stavka nisem mogel brezhibno spraviti skupaj.
Posledica tega je bila, da sem se navadil dobre misli zatirati (to je vzgled šolske tiranije). Srečo pa sem imel pri prof. Frank-lu star., ki se ni rad dolgo mudil z zvezki in je bil vesel, če smo čim manj napisali.
še v 4. razredu mi ni šlo v nemščini popolnoma gladko. Spominjam pa so, da je takrat sošolec Lojze iz črne doma zapisal v domači nalogi dva stavka, ki ju profesor nikakor ni mogel razumeti. Meni pa se je koj posvetilo, da je Lojze po slovensko mi* slil in sem stavka lahko raztolmačil.
(Nadaljevanje na 7. strani)

CELOVEC
Nedeljska služba božja je v poletnem času vsako nedeljo ob 8. uri v slovenski cerkvi v Priesterhausgasse.
Popoldanska pobožnost je ob nedeljah in praznikih ob pol 8. uri zvečer.
Minulo soboto so Koroško poselili Hrvati iz Gradišča. Obiskali so Vrbsko jezero, Otok, Celovec in Gospo Sveto. Ob tej priliki smo slišali tudi vrsto naših jn hrvaških narodnih pesmi. Naše narodne in cerkvene pesmi je priredil g. Preč, urednik hrvaškega cerkvenega lista, za Hrvate.
V	ponedeljek, dne 18. avgusta, smo v Celovcu ob obilni udeležbi iz podeželja in iz mesta pokopali maturanta g. Jožeta Wie-ser, ki se je, kakor smo poročali v zadnji številki našega lista, smrtno ponesrečil v počitniškem taborišču v Konstanci ob Bodenskem jezeru.
Pogrebne obrede je opravil g. župnik iz Šmartna pri Celovcu. Od pokojnega se je ob grobu poslovil tudi g. Tischler, njegov dolgoletni učitelj in razrednik.
RADIŠE
Dne 2. avgusta je poteklo 30 let, odkar opravlja Lojze Thaler mežnarsko službo v naši fari. Pridno mu je pri njegovem delu pomagala tudi njegova 82 let stara mati Neža Thaler.
Narodno zavednemu možu izrekamo k jubileju čestitke in ga prosimo, da bi še zanaprej pomagal našemu slov. tisku kot je prej dolga leta pomagal kot zaupnik Koroškemu Slovencu in Nedelji.
Dne 1. septembra poteče 20 let odkar je prišel med nas kot dušni pastir sedanji župnik Ludovik Jank. — Upamo, da bo še mnogo let ostal zdrav med nami.
VOGLE PRI MEDGORJAH
Družini Lojze in Malči Thaler je umrla pol drugo leto stara hčerkica.
Mladi družini izrekamo naše sožalje!
ST. PRIMOŽ
V	nedeljo, dne 24. avgusta 1952, bomo v št. Primožu pri St. Vidu v Podjuni blagoslovili prenovljeno in povečano cerkev. Nova cerkev je v sredi fare in bo po svoji legi služila vsej fari. K temu farnemu prazniku vabimo vso okolico.
■ ■
DOBERLA VAS
Še preden bomo slovesno proglašeni za tržane, se hočemo še enkrat vaščani oglasiti v našem listu. Dne 24. t. m. bo namreč slovesna proglasitev Doberle vasi za trg. Isti dan bo tudi odkritje spomenika vojnih žrtev. Blagoslovili bodo novo moderno brizgalnico za požarno brambo. Seve bo tudi maša na prostem. Na žalost še popravila in prenovitev cerkve ni končana, da bi jo blagoslovili isti dan.
Programa slovesnosti ne bomo opisovali, saj ima itak vsak sam možnost, da si stvar
TRGOVINA GOSPODARSKIH STROJEV koles in Šivalnih strojev
Johan Lomšek
Zagorje-št. Lipi, p. Ebemdorf (Dobrla vas), Koroško dobavlja po najnilji ceni kotle za kuhanje krme, stroje za rezanje pese, krme, cnsilale, mline vseh velikosti in drobilnike žita, gnojnične sode in črpalke. - Zahtevajte cenik.
ogleda. Pač pa moramo na žalost ugotoviti, da so odgovorni gospodje pozabili, da leži Doberla vas v Podjuni in ne kje v Salzburgu. Celo pri celovški razstavi so se spomnili, da živijo na Koroškem tudi Slovenci, pripravljalni odbor za doberlavaško slavnost pa je to pozabil. Nikjer nismo videli slovenskih vabil, nikjer slovenskih plakatov. Kako je mogoče v južnem delu dežele imenovati prireditev brez slovenske pesmi domovinski večer, naj bi ga raje na-zvali „Deutscher Abend”. Izgleda, da hočejo le »Ebemdorf” proglasiti za trg, ne pa našo Doberla vas.
* Vendar to ni vse, kar nas teži. Po sklepu občinskega odbora bi sc morala s pričetkom šolskega leta otvoriti v Doberla vasi glavna šola. Sedaj pa to otvoritev zavlačujejo sile, ki ne vpoštevajo ne potrebe po šoli in ne sklepa občinskega odbora. Vzrok tega zavlačevanja je menda tudi v tem, da želijo nekateri, da bi glavno šolo dobila Sinča vas. Ti lokalni patrioti pozabijo, da je središče Podjune v Doberla vasi. V šolo bodo hodili tudi iz Globasnice, St Lipša, Žitare vasi in St. Vida ter iz vseh ostalih
n im m
foškem
krajev. Čudimo se, da tudi pristojna šolska oblast ne vpošteva tega dejstva in sklepa občinskega odbora. Ko je vendar danes glavna šola predpogoj za vsako učenje obrti in tudi za vsako drugo gospodarsko izobrazbo.
Tudi Goslinsko jezero nam je pri srcu. Pri lepem vremenu kar mrgoli domačinov in tujcev, da na obali ni več prostora, v vodi pa polno plavačev. Na žalost pa ni poskrbljeno za najnaravnejše potrebe.
Sicer so že pred letom govorili, da bo občina prevzela jezero in tako uredila kopališče za Doberlo vas in Žitaro vas, vendar pa je beseda onih odbornikov odločilnej-ša, ki imajo svoje interese v bližini Klopin-skega jezera.
GLOBASNICA
V nedeljo, dne 17. t. m. smo se odzvali povabilu naših študentov na kulturno prireditev v Globasnico. V igri „Dr. Faust” smo spet enkrat videli boj med dobrim in slabim, odločitev za luč ali temo. Faust posluša od ene strani angela, ki ga hoče voditi do prave sreče, na drugi pa mefistofela, ki ga vabi za čarovnijo.
On se odloči za mefistofela, z njim hoče
spet dal prvotno lepo obleko naš domači fresko-slikar Friderik Jerina, kateremu gre tudi priznanje in zahvala. Zadnjemu smo hvaležni za strokovno lepo prenovljenje znamenj in kapelic v okolici, ki so mnogokrat zanemarjene. V cerkvi je pet lepih baročnih oltarjev, katere je g. Campidell zaenkrat strokovno očistil. Ko bomo imeli sredstva, nameravamo dati istemu mojstru oltarje restavrirati in na novo pozlatiti.
Prenovljena cerkev napravi harmoničen vtis. Izrekamo zahvalo vsem, ki so z darovi in delom pomagali k delu prenovitve.
ŽELEZNA KAPLA (Zlata poroka)
V cerkvi D. M. v Trnjufsta obhajala zdrava in čila zlato poroko Jožef Oraže in Marija r. Sluga, pd. Hirtlnovi starši iz Lepene. Pet še živečih otrok in 22 vnukov je spremljalo častitljivi jubilejni par k oltarju. Mnogo sta trpela v življenju, trdna vera jima je dala moč, da sta mogla nositi vdana v voljo božjo križe življenja. Čestitamo k redkemu jubileju in jima želimo še mnogo srečnih let v krogu družine.
Poročili so se Milan Filipovič z Angelo Sveršina, pd. pri Točaju v trgu in Karl
..........................
STARŠI IN DEKLETA
Jesen se bliža. Ali ste se že odločili? Ob vseli svetih se bodo zopet odprla vrata v naših gospodinjskih šolah. Starši, poskrbite svojim hčeram strokovnega znanja in pošljite jih v gospodinjske šole naših šolskih sester.
št. Jakob in št. Rupert se pripravljata na tečaje. Odlične učne moči bodo skrbele, da dobijo dekleta res to, česar tako nujno potrebujejo za svoj poklic kot gospodinje in matere.
»Kmečka gospodarska zveza” bo letos v večjem številu priredila kuharske tečaje po vaseh. Ti tečaji pa ne morejo biti in niso nadomestilo za gospodinjske šole, marveč so le bolj priprava za te šole.
iniMimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiMiiiiiiMiiimiiiiiiiiiniiiiMiiiiimiimiiiiiiiimimiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiimiiiiimiiiiMHiiiiiimiiiMiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiin
doseči vse, po čemur mu hrepeni srce. Kmalu pa spozna sam, da ni na pravi poti, toda pogodba ga veže in mu ne dovoljuje predrugačiti življenjske poti. Tako konča veliki dr. Faust, ki je študiral vse mogoče znanosti in ki je zapisal svojo dušo za zemeljske dobrine hudiču, v obupu svoje tragično življenje.
Na drugi strani pa smo občudovali šaljivega Pavliha. Njegove burke so bile čisto naravne. Ob momentih, ko smo mislili, da se bo takoj odprlo žrelo pekla in požrlo Fausta, je prišel nam spet Pavliha s svojim »saperlot” na pomoč in nas malo potolažil. Kakor so dijaki pač včasih vseh muh polni, tako si je Pavliha še celo na odru dovolil nekaj šaljivih prizorov in zabave z mladimi hudički, ko je navihanec snel svoj pas in jih začel neusmiljeno bičati. Kadar je pač naš Francelj stopil na oder, občinstvo ni prišlo iz smeha, tako da večkrat že nismo razlikovali, ali se smejemo mi Pavlihi ali pa Pavliha nam.
Kar se pa tiče vlog, so bile vse dobro rešene. Pri Cirilu pa je lepa izgovorjava in gladka slovenščina vzbujala pozornost.
Po končani prireditvi so napravili študentje še družabni večer. Le tako naprej, korajža velja! Kmalu nasvidenje!
ŽITARA VAS
(Prenovljenje župne cerkve sv. Helene)
Starodavno je svetišče sv. Helene v Ži-tari vasi. Mogočni stolp cerkve je kras Podjune. Že v 11. stoletju je bila tukaj cerkev. Tekom nadaljnih stoletij je bila cerkev večkrat prezidana. Leta 1891 je bila zadnjič prenovljena, iz tega leta so krasne slike na stropu, ki sta jih naslikala Jakob Brollo in sin.
Cerkveni svet z dušnim pastirjem, č. g-duhovnim svetnikom Valentinom Weiss-om, ki že 48 let oskrbuje dušno pastirstvo v Žitari vasi, je sklenil cerkev prenoviti. Farani so velikodušno prinašali darove.
Delo prenovljenja je strokovno dovršeno izvršil cerkveni restavrator Adolf Campidell, ki se je zelo potrudil, da je v primeroma kratkem času delo končal, za kar so mu farani hvaležni.
Slike na stropu je očistil in jim s tem
Fortin z Marijo Račnik. Želimo jim božjega blagoslova v zakonu!
Umrli so: Rozalija Roš, r. Žagar, bivša Krištinova mati iz Bele, ki se je preselila z družino pred nekaj meseci v Železno Kaplo. Bila je verna, obče spoštovana mati. Terezija Rainer, doma iz Vobr, mnogo let je služila kot skrbna gospodinja v župnišču. Ožbalt Rezman, pd. Sertevov oče iz Lepene. Veliko trpljenja je prestal. V zadnji vojni sta bila mlada gospodarja Miklavž in Katarina, katerim je oddal posestvo, odvedena v konc. taborišče, nista se več vrnila nazaj. Pokojnim večni mir!
BELA
Belani se sicer prav redko oglašamo v listu, čeprav list zelo radi prebiramo, posebno se zanimamo za poročila iz podeželja. Dne 10. avgusta smo tudi pri nas imeli blagoslovitev avtomobilov in motornih vozil s slovesno sv. mašo na prostem pri Krištofovi peči. To je velika skala, na kateri je naslikan sv. Krištof, celih 13 metrov je vi-sok in tudi mali Jezušček, katerega nosi sv. Krištof na rami, meri 2 klaftri.
Sv. Krištof je bil naslikan leta 1861 kot patron voznikov, ki so imeli hudo in težavno pot čez Jezerski vrh. Leta 1936 pa je bila slika prenovljena in je dobila tudi ostrešje, ki ga preje ni bilo.
Kljub deževnemu in grdemu vremenu se je slavnosti udeležilo lepo število ljudi, avtomobilov in drugih motornih vozil, celo Francozi so prišli v to našo zapuščeno romantično dolino.
SELE
V ponedeljek, dne 11. avgusta dopoldne je Marija Čertov, gospodinja pri svojem očetu v Selah hišna štev. 48, plela v malem vrtičku pred hišo. Ko pograbi kupček plevela, da ga odnese, začuti na sredincu desne roke, kakor da jo je nekaj pičilo. Pri umivanju rok zapazi istotam dve kapljici krvi in kmalu se je polasti neka čudna otrplost, omotica in bruhanje. Naglo poklicani zdravnik je ugotovil, da je dekle pičila majhna kača in je z injekcijo protistrupa ustavil delovanje kačjega strupa. Dekle je že na potu okrevanja.
VSEM BIVŠIM TEČAJNICAM GOSPODINJSKIH SOL!
Vodstvo kmetijsko-gospodinjske šole v St. Rupertu pri Velikovcu priredi v dneh od 5. do 7. septembra dvodnevni tečaj za vkuhavanjc sadja in zelenjave. Tečaj se prične 5. 9. to je v petek zjutraj. V nedeljo nato, t. j. 7. 9. bo dopoldne duhovna obnova, popoldne pa kratka prireditev s poučnim in zabavnim delom. V ponedeljek 8. 9. pa skupni izlet na Djekše. Vsaka udeleženka naj se prijavi z dopisnico, s seboj pa naj prinese eno rjuho in brisačo. Prispevek za dnevno oskrbnino in prenočišče bo 10.— do 15.— šil.
K obilni udeležbi vabi
vodstvo.
Illllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllillllillllllilltl
NAŠI DIJAKI
Naši dijaki so letos zborovali v Slovenjem Plajberku pod Vrtačo. Okrog petdeset se jih je zbralo v župnišču, kjer jih je prav gostoljubno sprejel domači župnik. Cele tri dni so ostali v lepem planinskem raju. Prvi dan so posveaili resnemu delu. V treh predavanjih in sledečih razgovorih so obravnavali sodobna kulturna vprašanja poedine in občestvene rasti. Nenavadno je bilo zanimanje dijakov in bogoslovcev za življenjska vprašanja in nemara bomo o njihovem nadaljnjem prizadeva-raju. Prvi dan so posvetili resnemu delu. dan je bil posvečen akademiji, petju, družabnim igram in pripravi za nedeljo. Kar zastrmeli smo, ko smo čuli prvič dijaški pevski zbor, tako mešani kakor moški. Bogoslovec g. Maksej Michor ga je sijajno izvežbal in nemara bodo nadarjeni pevci kedaj stopili v tekmo tudi s »Slavčki”. Zvečer so študentje zažgali na Žingarici mogočen kres, ki je bil viden še preko Celovca. Bil je to krasen prizor, ko so fantje obdali ogenj in se v pesmi in govorih navduševali za mladostne svoje vzore. Sestanek se je stopnjeval v nedeljo dopoldne. Takih slovesnosti v cerkvi Plajberžani še niso doživeli. šest duhovnikov je stalo pred oltarjem, novomašnik č. g. Krištof pa je daroval sv. mašo. Po sv. maši je primici j ant delil novomašniški blagoslov. Popoldne so se kljub dežju zbrali številni domačini v dvorani pri Serajniku, da prisostvujejo dijaški prireditvi »Dr. Fausta”. Dočim so sledili nekam z bojaznijo strašnemu počenjanju učenega profesorja, ki je hotel postati srečen tudi za ceno svoje duše, so se prav iz srca nasmejali navihanemu Pavlihi, ki je enako kočljive položaje mojstril tako enostavno. Odmore je izpolnil dijaški zbor in še ljudsko petje. Prireditve se je udeležil tudi g. župan. Izleti drugega dne so zaključili tako lepo uspeli počitniški sestanek. — Pripravljalni odbor se čuti dolžnega, da na tem mestu izreče svojo iskreno zahvalo za vso gostoljubnost in pomoč tako preč g. župnišču, materam-kuharicam in vsem Plaj-beržanom. Počutili smo se med njimi kakor doma. Bog jim povrni njihovo dobroto! Ne smemo prezreti še številnih dobrotnikov, ki so v denarju pomagali, da smo mogli rešiti tudi denarno stran sestanka. Sestanek sam in okoliščine okoli njega so nam potrdile zavest, da vlada med dija-štvom in njegovim ljudstvom in starešinstvom prisrčna vez medsebojnega zaupanja in ljubezni.
TINJE
Na Veliko gospojnico smo pri nas praznovali domače žegnanje, ki je bilo tokrat posebno slovesno. Nabralo se je naroda, kakor ga tudi v Tinjah le redko vidimo. Krasnemu pranganju po gozdu je sledilo slovesno opravilo v cerkvi. Seveda pri nas žegnanja brez godcev in muzike ne poznamo. V tem pogledu pa je bilo kar malo preveč, ker smo videli tudi še naslednji dan preveč ljudi z »omotico”. Mislimo, da ravno taki pojavi ustvarjajo napačno luč o slabem gospodarskem položaju podeželja. Če ni denarja, potem seve tudi alkohola ne bi moglo in smelo biti v taki množini, da se ljudje opotekajo po cesti.
DJEKŠE
Vročina je prisilila številne goste, da so se zatekli k nam v planinski hlad. Zato imamo letos precejšnje število izletnikov za en dan, imamo pa tudi letoviščarje, ki ostanejo pri nas po več dni. Je pa res naš kraj za letoviščarje zelo primeren, ker je izhodiščna točka za enodnevne in tudi za večdnevne ture na Svinjo planino.
Na praznik Velike gospojnice smo imeli glavno procesijo k Mariji na Visoko Bistrico. Precejšnje število vernikov pa je šlo na romanje k Mariji v Klošter, v Tinje in tudi v Trnje pri Železni Kapli.
ŽIVI V TLEH
Danes si hočemo ogledati živi, ki živijo v tleh. To so zastopniki najnižjih rastlin in živali. Le malo je zelenih rastlin, ki bi živele v zemlji; k tem prištevamo v zemlji živeče alge, kajti te potrebujejo za svoje življenje sončne svetlobe, ki sega le v zgornjo plast tal. Zato najdemo alge le v tej plasti. Nešteto pa je v zemlji bakterij ali mikrobov (sl. la in b, c, d, e, f, g), ki upravljajo važna opravila za tla. (O teh je tudi bil že govor ria tem mestu.) Tudi gliv je mnogo; ne sicer povsod enako; zlasti v iglastih gozdovih preprezajo glive notranje plasti tal. O tem se sami lahko prepričamo, ako zagrabimo v iglastem gozdu pest prsti.
Zelo pestro je v tleli življenje živali. Izredno velika množina teh pripada enoceličarjem (Sl, 1, c, č, d,), živalim iz ene celice, Id jim pravimo tudi praživali (Sl. 1). Izračunali so, da pride na 1 m- okoli 100.000 milijonov teh živalic, ki pripadajo različnim skupinam (h, i, j), n. pr. menjačicam, bičkovcein in papučicam itd. Te živalice upravljajo važno nalogo pri razkrajanju orgapskih snovi, kot bomo videli na drugem mestu. V tleh žive v vodni kožici, ki obdaja stene votlinice in v njej plavajo.
Zelo številni so v zemlji tudi zastopniki kotačnikov, drobnih, prozornih ali vsaj prosojnih živalic (slika 2a), ki jih prištevamo nižjim črvom. Tudi te živelice plavajo ali se plazijo v vodni kožici votlinic in kadar najdejo primerno hrano, udarjajo z mige-talkami, ki jih imajo na dveh kotačih, da izgleda, kot bi se kotač vrtil. Menijo, da pride na 1 m2 do pol milijona teh živali. Poleg njih so številni nižji črviči, nitkarji (Sl. 2, 6); teh naj bi bilo na 1 m2 do 8 milijonov. Seveda ni njih število v vseh tleh enako veliko. Od črvov so nam najbolj znani, ker jih vidimo s prostim očesom, deževniki in njim sorodni veliki črvi, ki jih najdemo v razpadajočem listju. Deževniki so zelo važni, ker ne le rijejo v tleh in tako pospešujejo zračenje, temveč tudi predelujejo zemljo, ki jo žro ter tako mešajo rudninske snovi z živalskimi. Deževnikov je v tleh razmeroma malo; računajo, da jilj pride okrog 200 na 1 m2.
Zelo važne za proizvajanje črnice so pršice (Sl. 3a), ne sicer one, ki jih poznamo iz naših shramb ali smo jih spoznali na svoji koži, kot grinje in klope, temveč one, ki žive v gnijočem listju, stelji, gnoju, Črnič-nih tleh itd. Žive predvsem v zgornjih plasteh tal in se hranijo pretežno z rastlinskimi, nekatere tudi z živalskimi odpadki.
Med njimi žive nekatere roparsko in žro druge živali.
Od račičev poznamo v tleh takoimeno-vane kočiče in praske; poleg njih so v tleh počasneži (Sl. 2 c in č), ki žive največ v mahu; toda tudi v listni stelji, iglasti stelji, in v tleh jih najdemo. Posebno važni za proizvajanje črnice so odskočniki (Sl. 4, G), ki se hranijo slično kot pršice in jih skupaj z njimi najdemo zlasti tam, kjer je mnogo razpadajočih rastlinskih ostankov, ki jih pridno žro in predelujejo v črnične snovi. Teh računajo, da je v zemlji približno na 1 m2 do 200 tisoč. Seveda najdemo v zemlji tudi stonoge (Sl. 4, c) in žuželke najrazličnejših rodov, družin in vrst. Vendar je teh v tleh manj; računajo, da jih pride na 1 m2 okrog 10.000. Zlasti njihove ličinke so važne za nastajanje črnice, ker se hranijo z razpadajočimi organskimi snovmi. Odrasle žuželke pa iščejo v tleh večinoma le zatočišča in torej ne pridejo toliko vpo-štev za napravljanje črnice. Pač pa so važne za to ličinke nekaterih mušjih vrst. Zračenje zemlje pospešujejo prav z napravlja-njem rovov v zemlji tudi mravlje.
Od vretenčarjev so le malokateri važni za tla in njih rodovitnost, n. pr. ngkateri plazilci in sesalci (krt, rovke).
S čim in kako sc hranijo v zemlji živeče živali?
Hrana je važen činitelj za življenje v zemlji. V tleh živeče živali sc hranijo deloma z mrtvo, deloma z živo organsko hrano. Mrtva snov je iz odmrlih rastlinskih delov, n. pr. listja, igel, gnijočih in razpadajočih rastlin, pa tudi živali, živa pa večinoma iz korenin in živih rastlinic; bakterij, alg, gliv itd. Kakšna je hrana, zavisi v mnogočem od rastja na površini zemlje. Važna je vrsta hrane, kajti ne hranijo se vse živalice z isto vrsto n. pr. listja; nekatere vrste listja (če vzamem ta primer) živalim bolj teknejo, zato ga hitreje razkrojijo, dajo več črničnih snovi in se v večjem številu zbirajo na onem mestu, nego druge vrste.
Se eno: če hi me kdo vprašal, kako se zadrže živa bitja v tleh, bi mu odgovoril: nekatera so pritrjena na podlago, to je na stene zgoraj omenjenih votlinic, druge plavajo v vodi, ki polni votlinice ali vsaj v vodni kožici, ki pokriva stene votlinic, tretje se plazijo po votlinicah, četrte pa kopljejo, grebejo in rijejo v zemlji, n. pr. krt, razni hrošči, večji črvi, nekatere žuželke (bramor) itd.
Našim gospodinjam _
Vlaganje kumar
Kumare se dolgo držjio, ako jih nadevaš v suh pesek ali mivko ter zabojček postaviš na primerno hladen in suh prostor. Tako se tudi daljšo dobo ohranijo paradižniki in paprika, kjer tudi pozorijo. Paprika in paradižnik dolgo drži, ako rastline previdno izpuliš iz zemlje in navzdol obešene imaš lye pod streho v primerno vlažnem toplem in suhem prostoru. Tako imajo naše gospodinje shranjeno zelje in ohrovt v kletnih prostorih. Pri nekem kmetu v Švici so vsako leto pod nastreškom izkopali primerno globoko in široko jamo, ki so jo obložili s smrekovimi vejami. Pod streho so imeli shranjenih več voz srednje velikih )n zdravih zeljnih glav, ki so jih s koreninami vred populili. Pred zmrzovanjem so to zelje dali v pripravljeno jamo tako, da so bile rastline z navzgor obrnjenimi koreninami. Plast za plastjo so oložili s suho praprotjo, ki so jo tudi med glave potlačili, da se niso skupaj tiščale. Tako vloženo zelje je ostalo s praprotjo in smrekovi-
mi vejami pokrito do trde zime. Potem so kup pokrili z izkopano zemljo. Konci smrekovih vej so po vsem grebenu štrleli ven. To je bil zračnik skozi katerega je iz kupa izpuhtevala preobilna toplota in vlaga. Proti spomladi so najprej odmetali zemljo in še nekoliko pozneje odstranili smrekove veje, da se je zelje skozi suho praprot bolje zračilo. Zelje je ostalo sveže. Za veliko noč so ga postavili na trg, kjer jim je bil razmeroma majhen trud bogato poplačan.
Druga zelenjava, ki zahteva več vlage, mora biti za zimo vložena v vlažen pesek, katerega moramo po potrebi ovlažiti, sicer se zelenjava preveč izsuši ali vsaj zvene. Tudi tu gledamo, da shranimo samo zdravo in primemo zrelo zelenjavo, ker preveč mlada dolgo ne drži. Kakor pri vsakem vkladanju gledamo tudi tu na to, da se zelenjava skupaj ne tišči. To je zato važno, da zdrava ne pride v stik z gnilo, zaradi katere tekom zime ves kup segnije.
O sadni uporabi
Uporaba sadja je v gospodarstvu in gospodinjstvu tako mnogovrstna in različna, da bi bil spis veliko preobširen, ko bi hoteli le prav na kratko opisati vse načine, kako se sirovo ali raznovrstno pripravljeno sadje lahko obrne v prid.
Uživanje sadja — svežega — je pač najnaravnejša in najstarejša sadna uporaba. Znano je in tudi vsi zdravniki so tega mnenja, da je uživanje zrelega sadja v zdravstvenem oziru velike važnosti. Sadje gasi žejo, razredčuje kri, njegova kislina hladi
in pospešuje izločanje sline; sadni sladkor ima veliko redilno vrednost. Vrhutega vpliva sadje ugodno na dihala in jetra, ima odvajalno moč in jako pospešuje prebavo. Vpliv na živčevje je tudi splošno priznan. Seveda so razna sadna plemena in vrste v tem oziru različne, kakor pač imajo, več ali manj sladkorja, kisline, rudninskih snovi itd.
Pametna gospodinja mora skrbeti, da ima kolikor več mogoče skozi celo leto sveže sadje v zalogi in mora znati voditi redno
uživanje istega. Otroci naj ne gospodarijo po sadni shrambi.
Vsega sadja bi pa ne mogli použiti svežega, ker mnogokrat tudi ni lahko užitno. Zato se prav s pridom uporablja v kuhinji za najrazličneja šadna jedila. Pečena, pražena ali kuhana jabolka, čežana, češpljevi cmoki, jabolčni štruklji, češnjevi kolači itd. so jedila, ki bi morala biti v jeseni in pozimi pogosteje na mizi. Na ta način se v vzornem gospodinjstvu prihrani marsikak pridelek, ki ima večjo trpežnost kakor sadje.
Ob dobrih sadnih letinah je naenkrat toliko sadja, da ga ni moči použivati, niti vsled hitrega pokvarjenja shraniti. Zato se sadje že od pamtiveka uporablja za razne gospodarske izdelke, posebno za sadno vino, jesih in žal v velikih množinah tudi za žganje. Naprava sadnega žganja je vredna najostrejše obsodbe, ker se pri tem proizvodu redilna tvarina uniču je in izpreminja v strup, ki je človeštvu v največjo škodo. Ko bi se vse sadje, ki se dandanes uporablja za žganje, obrnilo za hrano na ta ali oni način, brez dvoma bi se izpremenilo marsikaj v našem narodnem gospodarstvu. Skrinja suhih češpelj bi pač pomenila kaj drugega kakor sodček slivovke. Kljub vsemu oporekanju moramo imenovati kuhanje žganja in sadja sadno zlorabo.
Gospodinja! Veliko in važno delo vršiš v blagor družine, ako znaš sadje pripravljati in uporabljati za hrano in ako oviraš z vsemi močmi njega zlorabiti za žganje.
Pač pa je uporaba sadja za sadno vino včasih upravičeno, ker izpremenimo na ta način sadje, ki bi ga drugače ne mogli uporabiti, v trpežni blago. Ako bi se pa bolj udomačile in splošno vpeljale razne brezalkoholne sadne pijače, bi se tudi izdelovanje sadnega vina lahko močno omejilo ali celo popolnoma opustilo.
Sadni kis! — je pa jako koristen izdelek, ki bi ga ne smeli pogrešati v nobenem gospodarstvu. Veliko denarja se izda za škodljive esence, medtem ko nam zgnije sto in sto centov sadja, ki bi nam dalo najboljši kis. -
Mnogo je sadja, ki pa ima prav kratko, omejeno trpežnost in se ne da hitro uporabiti niti na ta niti na oni način (poletne in jesenske hruške, češnje, višnje, marelice, breskve, slive, vse jagodičevje.) Tako sadje se pa spravi s primernim ravnanjem in neznatnimi stroški lahko v tak stan in tako obliko, da ima skoro neomejeno trpežnost, namreč v sadne konzerve.
Popolnoma napačno je mnenje, da so zlasti finejše konzerve samo za gosposke mize; le pomanjkanje pravega smisla za izborno sadno hrano in pa nevednost je kriva, da so ravno med našim ljudstvom sadne konzerve še tako malo znane. Po nekaterih kronovinah naše države, zlasti pa po Nemčiji, Franciji, Švici in drugih državah so sadne konzerve v vsaki najpreprostejši hiši znana in čislana jed. Pri nas se vobče misli, da je prireditev sadnih konzerv zelo težka in draga; le malo je gospodinj, ki bi mislile na to prevažno sadno uporabo.
Sadne konzerve
Nekatero sadje, jagodičevje, koščičasto sadje, poletne hruške in jabolka itd. je jako malo trpežno. Zato so že od nekdaj izkušali ljudje na razne načine, kako bi povečali trpežnost pri takem sadju, kako bi ga ohranili in konzervirali.
Gotovo je najstarejše in najpreprostejše konzerviranje sadja sušenje.
Pozneje so začeli ohranjevati sadje na
ALFA VSESEKAC (ALLESHaCKSLER) mod. GOO takoj dobavljiv
KURT HARKTL & CO.
kmetijski stroji in nadomestni deli
LELOVEC-KLAGENFURT, St. Peter, kotlina postaja obusa. Volkermarkter Strassc Nr. 117
razne druge načine, tako da imamo danes jako mnogo vrst raznih konzerv in da se
a) Splošna pojasnila.
Znano je, da povzročajo vsako škodljivo spremembo na sadju in njegov hitrejši ali počasnejši razpad glivice.
Bistvo kakršnegakoli konserviranja tiči torej edino v tem, da preprečimo s primernimi sredstvi škodljivo delovanje glivic. Kolikor bolj popolno se nam to posreči, toliko trpežnejše so konserve. Vsak način konserviranja se da razlagati le na tej šele v zadnjih desetletjih dognani znanstveni podlagi.
Sredstva v ta namen so jako mnogovrstna in različno uporabljiva. Za naše potrebe zadostuje, ako
1.	sadje hranimo pri primerno nizki toploti,
2.	ako mu vzamemo preveliko množino vode,
3.	ako ga v primernih posodah razgrevamo (steliziramo in obenem nepredušno zapremo,
4.	ako ga vložimo v ohranjujoče tvarine.
Povedano je bilo že, da primerna toplota zelo pospešuje razvoj in delovanje glivic. Pri nizkih stopinjah toplote sicer ta mala bitja ne poginejo, pač pa so močno ovirana v svojem delovapju. Zato mora biti sadna shramba hladna; najprimernejša toplota je od 2—4 C. V ledenici se sadje ohrani precej dalje, kakor pa v kaki drugi shrambi. Vrhutega ovira nizka toplota prehitro zoritev.
Sadje je jako podvrženo razkrajanju potom glivic, ker ima mnogo vode. Ako mu pa odtegnemo precejšen del vlage, ga obvarujemo pred pokvarjenjem, ker potom trosi raznih glivic ne morejo na njem skaliti vsled ]iomanjkanja vode.
Ta način konserviranja uporabljamo pri sušenju sadja, zelenja in drugih hranil in pri gostem vkuhavanju raznih sadnih izdelkov.
Na vsakem sadju se nahaja brezštevilno trosov raznih glivic, ki ob ugodni priliki skale in sadje uničijo. Zato razgrevamo
(steliziramo) nekatere konserve. S tem dosežemo, da se zamore s primerno vročino vse glivice in vsi trosi. Tu sem spada vku-havanje sadja, zelenjadi, konserviranje mesa in drugih hranil.
Pravilno razgrevanje je največje važnosti pri mnogih konservah, toda je z ozirom na sadje ali kako drugo hranilo zelo različno. Pri sadju zadostuje vobče ako ga razgrevamo 80 do 90 C0 povprečno 10 do 30 minut. Veliko bolj trdoživi pa so trosi pri drugih hranilih, zlasti na zelenjavi, ki jo moramo razgrevati pri 100° C eno do eno in pol ure. Vrhutega moramo v največjih slučajih razgrevanje ponoviti v 3 do 5 dneh, ker se pri 1. razgrevanju zamore samo razvite glivice, živi pa ostanejo še trosi, ki v 3 do 5 dneh skale in se pokončajo šele pri drugem razgrevanju.
Razgrevanje bi bilo pa brez uspeha, ako bi imel zrak pristop do konzerv, ker bi z zrakom prišle na sadje nove kali. Vsled tega je pri novejših načinih konserviranje neobhodno potrebno, da sadje nepredušno zapremo, ker le tako dosežemo pri konservah skoro neomejeno trpežnost.
V prejšnjih časih so kaj radi uporabljali pri konserviranju razne tvarine, ki so sicer dosezale svoj namen, a so bile nekatere zdravju škodljive in je dandanes njih uporaba po zakonitih določilih omejena ali celo prepovedana. V domačem gospodinjstvu rabimo v to svrho le še sladkor, kis, sol in v poedinih slučajih tudi alkohol, ki pa za nas nima nobenega pomena. Pač pa se najčešče rabi sladkor pri mnogih konservah ne samo zato, da je sadni izdelek okusnejši, ampak tudi, da je bolj trpežen. Tudi v močan kis (vinski), ki je oslajen s sladkorjem, se vlaga sadje in nekateri zclenjad-ni pridelki. Sol se uporablja večinpma le pri konserviranju zelenjadi.
b) Razdelitev sadnih konzerv.
Zaradi jasnosti in pregleda razvrstimo sadne konserve lahko v pet skupin.
1. Najstarejša in za naše razmere najimenitnejša sadna konserva je in ostane, suho sadje. S pomočjo garkote in zračnega prepiha odvzamemo sadju velik del vode in ga tako trajno ubranimo pred škodljivim vplivom sadnih uničevalcev.
POSLEDICE VELIKE SUSE
Po suši je letošnja letina vse Evrope hudo prizadeta. Na Koroškem in tu predvsem v Podjuni, kjer imamo po večini peščena tla, letos ne bo krme in ne žita.
Tudi iz Jugoslavije prihajajo v zadnjih dneh poročila, ki pravijo, da je suša uničila velik del poljskih pridelkov. Dva meseca ni bilo kapljice dežja in trdijo, da so posledice še hujše kakor so bile leta 1950. Donos kmetijstva bo v tem letu za 30 do 40 odstotkov nižji kakor je bil lani. Posledica lega je tudi naraščanje cen vsem živilom. I a položaj bo seve tudi onemogočil izvoz živil in verjetno bo morala država za lastno prehrano krušno žito mazati.
Kotiček Heattiske^a ptuma
Prisrčen pozdrav gospodu uredniku, preljubim dečlam, kakor tudi vsem ostalim, ki se na kakršen koli način za me zanimajo... pošilja Kranjski Janez.
Kajneda mi boste,, gospod urednik, tudi še za naprej dali na razpolago v „Na-šem tedniku” nekaj prostora. Se na misel mi ne pride, da bi se repenčil kje na prvi strani. Tam nekje na zadnji strani lista mi dovolite kotiček, kjer bom smel kramljati s koroškimi dečlami, pa tudi še drugim imam veliko povedati. Za to veliko uslugo in naklonjenost — ne maram kaj velikega obetati — to pa rečem gospod urednik, pol litra najboljšega bova pila, kadar prideva skupaj v Celovcu in še cigare „roženke” bova kadila, če jih bova le imela.
Se sem živ, kakor vidite. Dosti pa ni manjkalo, da nisem v letošnji vročini izdihnil svojo blago dušo. Ko/a mo jega obilnega telesa je kar naprej in naprej bila mokra, kakor stara mevtra iz redkega borovega lesa. Pa od las je kapajo kakor od streh v deževnih dneh. Nikoli poprej,- sedaj pa sem Bogu hvaležen, ker mi je dopustil, da mi je čas razredčil lase, sicer bi utonil v znoju. Koroška dekleta bi pa ve-kala, ko bi izvedela žalostno novico, da je Kranjski Janez zatisnil svoje premile oči!
V tistih vročih dneh je nam g. župnik priporočil, naj veliko mislimo na mrzle dni, ko bo vse škripalo. Baje, da to pomaga. Učeni gospod ni tega izrekel v cerkvi, zato njegovega nauka nisem jemal resno. Pridno sem praznil steklenico piva in tako pridržal dušo v telesu.
Jojme, sto in večkrat sem se v tistih pas-
Sezonska razprodaja od 15. do 31. avgusta
WALCH ER
moška, damska in otroška oblačila Celovec-Klagenfurt, lO.-Oktober Strasse 2
jih dneh spomnil Kočmarjeve grče na Kr-'čanjah. Kakor neusahljiv studenec, prav taka je bila in je še, če se ni razbila, Ako sem bil v gozdu, na polju ali na travniku, povsod me je v pravem času našla in me pokrepčala. Nič zato, Poldek zameri, če grčo hvalim. — Veš med tisto Kočmarjevo grčo in med grčami, ki jih ti kot drvar v kanadskih gozdovih otepaš, je velika razlika. Da si pa ne boš glave po nepotrebnem belil, ti pa na kratko povem, kakšna je tista Kočmarjeva grča.
Tista grča je glinasta posoda, podobna trebušastemu ribniškemu loncu. Na vrhu ima ročko, na strani pa rivček, skozi katerega teče, če grčo nagneš, okrepčilna kapljica v kozarec ali pa, če prav nameriš, naravnost v usta. Tri leta sva si bila s tisto grčo kot najboljša prijatelja. Če bi jo Peter danes prinesel, bi jo objel in k sebi stisnil,
jo poljubljal, dokler bi kaj-mokrega v njej čutil.
Pa kaj bi bilo potem, te zanima? Potem bi prazno grčo spoštljivo postavil nekam na stran, se izprsil in zavzdihnil:
Oh jaz sem zmerom mislil, da bom en fajn
gospod
črno suknjo nosil in hodil na izprehod. Zdaj pa ni tako kot je mišljeno blo, zdaj le drugi črne suknje nosijo.
Oh, jaz šem zmirom mislil, da bom oficir, svetlo sabljo nosil in pa zlati ,gvir\
Pa sem le pastir, v štalci sem imel kvartir šiba, gajžla, sta moj ,gvir’.
Oh, jaz sem zmirom mislil, da se ženil bom, lepo Kranjico dobil in jo ljubil bom.
Zdaj pa ni tako, kot je mišljeno b’lo, zdaj mi pa tri Korošice mešajo glavo.
Prav živo se še spominjam, da je tista
Kočmarjeva grča na trebuhu zaflikana, kar govori, da je preživela že žalostne dni. Menim, trdim pa tega ne, da se je Tona grede iz kjeti zaletela ob kak vogal z njo in reva, grča, je poknila. V svinjakih krulijo svinje, na travnikih hlapci stegujejo vratove, če bo že kmalu kdo prinesel malo ju-žino. Tona pa naj bo povsod zraven. Ni čudno, če se potem kam malo zaleti, ko reva vedno Kila, hila, hila.
Ste čitali pred mesecem pismo „treh Korošic”? Zagotavljajo, da me bodo obiskale, če ne to, pa drugo leto. Kar ves nor sem od samega veselja, one menda pa tudi. Da bi le kaj vmes ne prišlo in nam vsega ne zmešalo.
Odkar so moji znanci zvedeli, kakšne obiske dobim, se vsi cukajo za mojo družbo. Mislijo, da sem neumen in bom golobice držal na semnju za jastrebe ... Pamet, fantje, pamet!
Prihodnjič bom pa povedal, kako se mi Ferdo prilizuje.
Kranjski Janez
nas. na DC&ralkmt
(Nadaljevanje s 5. strani)
SVEČE
Tudi pri nas je bilo prejšnje tedne mnogo dela. Vročina je bila skoraj neznosna. Sele ob večerih so starejši posedli malo na klopi pred hišo, se pogovarjali o tem in onem in se hladili. Mladina pa se je med tem učila na pamet vloge, ki jih jim je razdelila požrtvovalna gospa Krausova.
V nedeljo, dne 17. avgusta 1952 je predvajala mladina dve igri: Na Belo nedeljo in Zarika in Sončnica. Igralci so se naučili igri zato, da pripravijo veselje poslušalcem in še nekaj, da pomagajo Mariji v sveški cerkvi. Marijin oltar v Svečah je namreč zelo lep in znamenit. Vendar je že začel razpadati, ker je lesen in so ga začeli razjedati črvi. Moral je takoj v popravilo, da ga bodo očistili in prenovili, da bo zopet lep. Manjkalo je samo še nekaj denarja. Mladina je sklenila, da bo raetovoljne prispevke, ki jih bo dobila pri igri dala za Marijin oltar.
Lepa udeležba je pokazala, da ljudje radi gledajo slovenske igre in da predvsem dajo priznanje mladim, veselim ljudem. Nekateri med igralci so pokazali, da so prav talentirani in da bodo z vestnim in trdnim delom lahko še marsikaj dosegli in nas še mnogokrat razveselili.
Se več takih večerov si želimo, še vtič poleta in veselja do takega dela med mladino.
ŠT. LIPŠ
Kakor na mravljišču je mrgolelo vernikov v nedeljo, 3. avgusta okrog naše farne cerkve. Ta in njena bližnja okolica je bila vsa v cvetju, vencih in zelenju. Mlaji so ponosno dvigali svoje krone in topiči po-
kali, da je bilo veselje. Trije bronasti kli-carji k Bogu so se srebrno svetili v jutranjem soncu tam pod stolpom kot bi težko čakali, da bi prvič zadoneli iz lin šentlip-škega stolpa. V prazniškem veselju in z nekakšno samozavestjo na licu si videl stopati farane po sejmišču. Ta samozavest na-pram sosednim faram je pa bila tudi upravičena. Skoraj 80.000 šilingov je darovala razmeroma majhna fara za nabavo novih zvonov. In danes — naj bi bile vse te žrtve kronane z zasluženo nagrado! ..Zvonovi so lepi, kako bodo kaj peli?” so ugibali mnogoteri.
Prostor pred cerkvijo se je polnil. Prihajali so tujci in domačini. Prihajale so družice, ,vse bele kakor rože iz vrta, da bi si srebrno čiste zvoke prvega zvonenja za celo življenje vtisnile v svoje duše!
Tesarji pod vodstvom šentlipškega rojaka tesarskega mojstra g. Franca Pušnik iz Celovca so končali zadnje priprave.
Na istem mestu, kjer je pred 13 leti daroval svojo prvo sv. daritev je preč. g. Ka-ricelj daroval na prostem slovesno sv. mašo. Pel je pri celotni slovesnosti domači pevski zbor in je stem svojim posrečenim nastopom pokazal svojo sposobnost.
Obrede posvečevanja so izvršili milostni g. prošt Trupe iz Dobrle vasi, ki so že star prijatelj šentlipšks fare. Saj so vedno, kadar je šentlipškega duhovnika odpeljal kak avto — in to je bilo že dvakrat v zadnjem obdobju — prevzeli duhovno očetovstvo čez osirotelo faro. V pridigi so nam g, prošt najprej obrazložili obrede blagoslovitve, nato so nas pa v ognjevitih besedah opomnili na pomen, ki naj bi ga imeli posamezni zvonovi za nas: farni patron Sv. Fi-
lip na velikem zvonu, da bi nas klical k hoji za Kristusom, zlasti ob nedeljah in praznikih; Presv. Srce Jezusovo in Marija v nebo vzeta na srednjem zvonu naj ogrevata farane k zvestejšemu obhajanju prvih petkov in k večji gorečnosti do Marijinega brezmadežnega srca; in blagovestnika sv. Ciril in Metod na malem zvonu, da bi pri sv. krstu klicala dušo k Bogu kot nekoč, ko sta kot apostola odpirala našim poganskim prednikom tukaj med nami pot k Bogu.
V sprevodu smo šli nato verniki in duhovščina tja pod stolp, kjer so vsi v rožah in cvetju čakali novi zvonovi na svoj krst. Poleg njih so stali botri, njih prvi dobrotniki. Tam so jih tudi pozdravili naši najmlajši: Krista, Nanej, Kerta, Micka, Cilka, Hubert, Erich in Hilda. Vsi so tako prisrčno deklamirali, da je vse prisluhnilo njih odkriti, korajžni besedi. Po končanih obredih so se uvrstili verniki k daritvenem obhodu. Vsak je prinesel svoje dar. Vsak je smel z lesenim kladivcem potrkati na bron in se veseliti prikritega glasu, ki ga je izval iz kovine. Najbolj luštne so bile družice, ki so se kar gnetle okrog zvonov, in se kar niso mogle ločiti od njih. Še mrtvim zvonovom so se morale dopasti, ko so videli pod njih belo oblekco še bolj belo in nepokvarjeno srce!
Nato so zgrabili za orodje zopet tesarji in s silno spretnostjo med pokanjem mornarjev potegnili zvonove v stolp. Nekakšna radovedna napetost je sedaj legla nad faro. To je pa trajalo komaj dobro uro. Zvonovi so zapeli, najprej eden, dva in nazadnje vsi trije, prvotno počasi, bojazljivo, potčm bolj urno in korajžno. Zapeli so nam prvič in marsikdo je ganjen obstal in se zamislil. Ljudje so postajali v gručah in prisluškovali. In zvonovi so zvonili celo popoldne globoko v noč. In vsakdo je moral pripo-znati: „lepo pojejo!”
In cel še komaj pred par tedni tako razburjeni št. Lipš se je veselil in nebo se je veselilo z nami; kajti tudi Bog ve, da je lepo zvenenje podlaga za lepo molitev.
šentlipškim zvonovom pa kličemo: „zvo-novi zvonite, k molitvi vabite!" Vsem njihovim velikim in malim, znanim in neznanim dobrotnikom za njih žrtve pa iskren Bog plačaj!
PREMALO IN PREVEČ
Huda suša je prizadejala evropskemu gospodarstvu ogromno škodo. Suši pa so sledili hudi nalivi. Iz vseh držav javljajo neurja in povodnji. Ponekod je uničila toča to, kar je suša pustila. V Veliki Britaniji so ta neurja uničila posamezna letovišča ob morju. Voda je odnesla naselbine in taborišča športnikov. Tudi število človeških žrtev je visoko.
Nad 3000 družin je brez srehe in brez vseh sredstev.
Pri tej nezgodi je nudil „Rdeči kr iž” prvo pomoč.
Moje šolanje in življenje
(Nadaljevanje s 4. strani)
O slovenskem jeziku
Naj sežem v svojih popisih dogodkov malo nazaj. Bilo je takoj ob začetku prvega šolskega leta. Sedeli smo trije začetniki pred hišo. Sam ne vem, zakaj, začel sem pripovedovati mikavno povest Krištofa Šmida. Te povesti so tedaj mnogo brali. To mi je nekak dokaz, da domača šola v Globasnici le ni bila tako brez vsakega uspeha. V meni je bila dobra volja, dober nastavek, da bi se uril v pripovedovanju, kar bi mi bilo pozneje v poklicu zelo koristno. Tudi o dr. Rožmanu (poznejši škof ljubljanski) sem slišal, da je že kot deček rad pripovedoval. Mlad se uri, kdor hoče biti mojster.
Toda doživel sem žalosten polom. Eden od tovarišev se je začel glasno posmehovati moji nerodni in polomljeni nemščini. Bil sem kar poparjen. Sicer je drugi prijatelj, nekdanji moj sominiitrant iz Grebinja, prvega zavrnil rekoč: „Pusti ga, naj pripove-diije!” — Toda slanca je že padla na poganjajočo cvetko in jo zamorila. Takoj sem umolknil in odslej sem sc svoje nemščine sramoval in sem jo raje skrival. Nemara je tudi to vplivalo, da sem zaradi tega pozneje zelo nerad govoril nemščino in to ves čas svojega službovanja. Govoril sem nemščino le, kadar je bilo res potrebno. Vsaj meni se je zdel nemški jezik vedno trd in za mene neroden. — Zgodilo se mi je v cerkvi, da so se mi kar naenkrat otroci zasmilili, ko so glasno molili iz knjige, četudi sem vedel, da imajo otroci bolj gibčne je-
zike in so nemščine že iz šole bolj vajeni, deloma pa še od doma.
Drugače pa je pri slovenskih otrokih, ki doma govorijo slovenski, še hujše pa je pri starejših možeh in ženah, ki bi tudi morali v cerkvi večkrat nemško moliti in brati. Vedno sem čutil to kot nasilje in meni so se zlasti starejši ljudje zaradi te krivice silno smilili.
Jezikoslovci sicer trdijo, da so vsi jeziki lepi, ako jih lepo govorimo. Seveda pa je tudi najlepši jezik in tudi slovenski ali nemški jezik grd, ker ga pačijo in nepravilno ter nemarno govorijo. V Grebinju sem pred par leti potožil starejšemu gospodu (lajiku) z Dunaja, da je nemški jezik trd jezik. „Da, trd, jako trd,” mi je pritrdil. Rad pa tudi priznam, da je Nemcu nemški jezik najljubši, zlasti če drugega ne zna ali vsaj dobro ne zna.
Sobrat kapucin p. Ciril Goričan, po rodu s štajerskega, je večkrat trdit, da je srbski jezik najbolj blagoglasen in doneč. Zopet pa je Švicar č. g. Mynder pohvalil naš slovenski jezik, kakor smo že parkrat brali tudi v „Našem tedniku”. Pred leti je bilo. Preč. g. dr. Bitimi je pridigoval v Kloštru. Blizu leče sva bila z g. Mynder-jem in poslušala. Slišal sem, kako je g. Mynder kar med pridigo vzdihnil: „Ah, je slovenski jezik lep, tako polno vokalov, tako polno- in blagodoncč.”
Gosp. Mynder sicer ni znal veliko slovensko, toda pazno je poslušal in je nato primerjal slovenščino z drugimi jeziki.
Vkljub tej laskavi pohvali pa g. Myn-derja nisem imel za gospoda, ki bi bil naklonjen prijatelj. Vedno je namreč sumničil, da naše slovensko ljudstvo ne razume
misijonarjev s Kranjskega in da naši otroci ne razumejo slovenskega kateheta in slovenskega katekizma, slovenskih zgodb in slovenskega molitvenika. In ko je prvič bil v šoli na Krčanjah, so ga seveda otroci gledali in ga poslušali. Njemu pa se je zdelo, da otroci boljše in lažje razumejo nemško, kakor pa slovensko.
To pa je za duhovnika med nami usodna pomota, ki pa je popolnoma v skladu s teorijo o dveh jezikih: o slovenščini in o vin-diš. To je teorija, katere se Nemci trdovratno držijo in sicer ne iz znanstvene podlage, ampak zaradi politike. Samo na ta način, mislijo namreč, je mogoče rešiti Koroško za Nemčijo. Zato koroške Slovence na splošno tajijo, ako pa jih morajo priznati in one, katere morajo priznati kot Slovence, pa obrekujejo, da delajo proti enotnosti Avstrije in Koroške.
Kaj pa je slovensko, to pajnore presojati samo Slovenec, ne pa tujec, ki našega jezika ne zna. Ako ta sliši v govorici ljudstva nekaj nemških besed, pa že brž sklepa, da je to nemščina, ki je popačena deloma s slovesko govorico.
Naloga šole
Tako sem se nehote oddaljil od treh malih študentov, ki so sedeli v št. Pavlu pred hišo na klopi in sem jaz dobil „ukor”, ko sem pripovedoval šmidovo povest v slabi nemščini. Pri tistem malem dogodku sta se pokazala dva vpliva od zunaj: prvi prijateljski in dobrohoteč, drugi pa sovražen in moreč.
Tu sta se pokazala pravi in nepravi prijatelj. Pravi prijatelj, ki v sili priskoči na pomoč in te brani.
Tu se nam tudi odpira globok in širok vpogled v življenje, v važno poglavje pedagogike, to je vzgojeslovja. Vidimo slabo in dobro vplivanje na še rahlo čuteče srce otroka, malega in mladega rastočega in razvijajočega se človeka. V vzgoji je tako kakor v naravi: na eni strani toplo sonce, rosa in rahli dež, na drugi strani pa mrzla sapa in moreča slana, toča in nevihta. Prvi moj soministrant in resnični prijatelj mi je hotel pomagati k dobremu, drugi pa je začeto dobro v klici zadušil.
Koliko takega moremo opazovati med svetom, pri mladini, pri študentih. Prvi zidajo in podpirajo, drugi pa razdirajo in podirajo Zelo veliko pohujšanja prihaja iz hudobije, še več pa morda iz nevednosti, brezsmiselnosti, lahkomiselnosti in nepazljivosti. Koliko dobrega se v kali zatre s posmehom, norčevanjem in zaničevanjem. Kdo bi mogel vse to popisati?
Še en vzgled. Kot študent sem hodil k krščanskemu nauku v cerkev v št. Pavlu in pozneje tudi v Celovcu. Gospodinja bi me morala zato pohvaliti ter v tem potrditi. Vendar se je le dvoumno začudila in je rekla: „0, študent, pa h krščanskemu nauku!”
Že od doma sem imel to za dolžnost, dobra krščanska žena v št. Pavlu pa se mi je čudila. Takoj sem si mislil: „Torej ne bo te dolžnosti tako resno vzeti?” - Tako bi me sicer pobožna gospodinja sama nehote in nevede skoraj odvrnila od dobre navade.
Kaj pa šola? šola bi morala vsa blaga čustva, lastnosti ter zmožnosti vzbujati, ne-govati, blažiti in krepiti, kakor to dela skrbni in umni vrtnar.
(Dalje prihodnjič)
POCENI IPRODAJA v trgovski hiši G@0rf| U!H$Cll9CfGn se nadaljuje! Varčno kupiti pomeni: kupiti v trgovski hiši GSOfS Uni$(il9(lGH Fleischmarkt
StovcHsUz oddafa v cadiu,
CELOVEC (val 417.2 m)
Poročila in objave pri vsaki popoldanski oddaji.
24. avgusta: 7.13 Verski govor. Glasbeni spored. — 25. avgusta: 14.30 Tedenski pregled. Tekoča dela v kmečkem gospodarstvu. — 26. avgusta: 14.30 Zdravnik. Po svetu. 18.30 Pesmi donskih korakov. — 27. avgusta: 14.30 Za podeželje. — 28. avgusta: 14.30 Za naše malčke. - 29. avgusta: 14.30 Komentarji. Zanimivosti. — 30. avgusta: 8.45 Iz slovenske književnosti. Šport. — 31. avgusta: 7.15 Verski govor. Glasbeni spored.
PARIZ
Val 30.17 in 41.89 metrov Oddaje vsak dan od 19. ure do 19.20
LJUBLJANA (val 202,1, 212.4, 327.1 m)
Zdravstveni nasveti vsak torek ob 17.30. Kmetij-tki nasveti vsako nedeljo ob 15.30 — Vsak dan ob 19.00 na valu 327.1m oddaja za inozemstvo.
RADIO TRST D
306,1 m ali 980 kc sek
Dnevne oddaje: 7.15—8.30. 11.30—14.30, 17.50-54.00. Ob nedeljah: 8.00-24.00. Poročila dnevno:
RADIO VATIKAN Oddaje vsak četrtek in vsako soboto ob 19. uri. Vsako nedeljo ob 18. uri ..Verska ura".
(val 50.25, 31.10, 25.55 in 196 m) Opozarjamo na pridigo v slovenščini, ki bo v nedeljo, dne 24. avgusta, ob 9.35.
>
>
S/ s/ <W» V' s/ s/ »M' ^ v
II
KARNTNER
AUTOSALON
IH
lastnik Alex Polgar
HERRENGASSE 10 Celovec - Klagenfurf, Tel. 44-24
> LOHNER-motorni kotali in avtomobili <
tovarniško novi ali priložnostni nakupi w Prodaja - nakup - komisija	'
, /S /N «». /N /S 0>>
POMEMBNA NOVOST V INDUSTRIJI POHIŠTVA
Znana in ugledna tvrdka RUDOLF SLAMA je t svojo spalnico, katero je razstavila na Koroškem sejmu vzbudila splošno pozornost. Ne mislimo posebej omenjati kvalitetne in nadvse okusne izdelave. čitatelje bo zanimalo iz kakšnega materiala je bila izdelana ta spalnica. V Švici so nedavno strokovnjaki iznašli novo snov ..Novopan”. To so 22 mm debele plošče, s katerimi je pohištvo obloženo. Snov sliči naj lepšemu in najboljšemu lesu. Plošče se ne razbijejo in njih trdnost je neprckos-Ijiva. Posebno odlično so se obnesle v mizarstvu in spalnica iz take izdelave je komaj 200 šilingov dražja od običajne spalnice, v trajnosti pa seveda ni primerjave. NOVOPLAN plošče se ne zvijejo, mogoče jih je neomejeno predelavati, kovati itd. Spalnica obstoja iz tridelne omare, dveh nočnih omaric in psihe iz brušenega stekla. Krožni okrogli robniki so iz masivnega češnjevega lesa.
Te vrste pohištvo z „Novopan” ploščami je kar se cene tiče dosegljivo za vsakogar. O prednostih, izdelavi itd. tega pohištva sc more vsak pozanimati v tovarni pohištva RUDOLF SLAMA, Celovec, St.-Veiter Strasse 15. Oglejte si neobvezno tamkajšnje izložbel
NASA SPECIALITETA!
Poceni in trajna spalnica v najokusnejši izvedbi iz novega umetnega materiala — trdnejši in enakovreden vsakemu lesu: „Novo-pan” plošče. Oglejte si našo zalogo pohištva
f&udoll Mama
Cclovec-Klagenfurt, St.-Veiter Strasse Nr. 15
»iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiii
CEVOVODI ZA PREMOG Prva trdna snov, ki so jo transportirali po cevovodih, je bil fosfatit, ruda, iz katere se pridobiva fosfor, fosforna kislina in drugi važni izdelki. To rudo kopljejo v rudnikih Floride ter jo zdrobijo in zmešajo z vodo. Tako kašo potem po ceveh odpravijo naravnost do tovarn in si tako prihranijo mnogo časa in denarja.
Podoben postopek so sedaj uvedli tudi za premog. Pitsburška premogovna družba je stavila v obrat poskusno cev v dolžini 2.430 metrov, s premerom 324 m. Po tej cevi že transportirajo dnevno 7.000 do 9.000 ton premoga.
Pred tremi leti
„VDOR” AVTOMATIČNIH PRALNIC V AVSTRIJI
(Nadaljevanje s 4. strani)
pod pazduho in dajali v pranje. Potem so prišli tudi ruski civilisti, se zanimali za stroje in spraševali, če ne bi bilo mogoče kupiti gotovo število teh strojev za izvoz
„HlI» malega človaka* dobavlja najugednajta radlo-aparala. aleklro-matarlal
RADIO SCHMIDT
Celovec • Klagenfurt, Bahnhofstr. 22
v Sovjetsko zvezo. Tudi člani Udruženja lastnikov pralnic so pridno hodili oprezovat svojega ..sovražnika”.
Medtem so bili občinski očetje v nav-skrižnem ognju. Končno je odločitev padla. Občinski očetje so izglasovali dovoljenje za izdajanje obrti novih pralnic (najbrž pod pritiskom svojih žena). Nastal pa je hud prepit' med frakcijama SPOe in OeVP. Socialisti so zahtevali socializiran j e pralnic, ljudska stranka je bila zgolj za privatno iniciativo. Končno so tudi na tem področju zmagale potrebe koalicije in danes po treh letih najdete avtomatične pralnice po vseh mestih. V Celovec smo prve dobili lani.
Živinorejci pozor!
PRVI JESENSKI PLEMENSKI SEJEM V ST. VIDU OB GLINI Prvi jesenski plemenski sejem v St. Vidu ob Glini bo priredila dne 28. avgusta živinorejska zveza za pšenično-rjavo govedo za Štajersko in Koroško v sodelovanju z deželno zvezo koroških svinjerejcev.
Dogon samo za živali, ki so bile že preje pregledane in sicer breje krave in telice ter merjasci in svinje obeh deželnih pasem.
Vse živali bodo, kakor običajno, pregledane dan pred sejmom.
TIER-ECKE!
zoološka trgovina in trgovina z živalmi
J. WERSCHETZ
Beljak-Villach, BahnltofshaDe 19
Telefon 68-29
Eksotične toplo- in hladnovodne lepotne ribice — Eksotične toplovodne lepotne rastline — Akvariji, krmilna korita, žlica za odstranjevanje usedlin, filtri, toplomeri, pre-zračevalniki, čistilci lip, cevi, zračnice — živa in suha hrana — in mnogo drugega imam stalno Vam na razpolago. — Moj brezplačen cenik Vam je na razpolago in Vas vabim, da ga neobvezno zahtevate.
V neizmerni žalosti naznanjamo vsem sobratom in rojakom po svetu, da je v beljaški bolnici dne 16. avgusta 1952 po težki bolezni umrl
preč. g. MIHAEL BURJA
taboriščni dušni pastir v špitalu ob Dravi.
Rojen je bil na Bohinjski Beli 12. oktobra 1906, posvečen v duhovnika 5. julija 1930 v Ljubljani. Do leta 1941 je bil kaplan v Bohinj. Bistrici. Priporočamo ga v molitev in v daritev.
Sobratje-duhovniki
Težave na Poljskem
Generalni tajnik komunistične stranke Zambrovski in državni predsednik Bierut sta v javnih govorih žigosala slab napredek v produkciji kmetijstva. Medtem ko je Poljska takoj po vojni izkazovala precejšen izvoz mesa, jajc in krompirja, se v zadnjem času pojavljajo že doma težave v prehrani. Socializacija kmetijstva je sicer močno napredovala v nekdaj nemškem delu dežele, ker so tam naselili nove kmete in jih povezali v zadruge, državna posestva in kolhoze. V stari Poljski pa se kmetje razmerno trdovratno držijo starih oblik kmetovanja.
V veliki meri manjkajo tudi produkcijska sredstva. Nadalje so govorniki navajali beg z dežele, torej pomanjkanje delovnih moči. V zadnjih šestih letih se je odselilo s podeželja 2.5 milijona delovnih moči. Če vračunamo tudi svojce, pomeni to nazadovanje za kakih-4 milijone ljudi.
Manj ljudi pomeni tudi zmanjšanje pro-
dukcije. To zmanjšanje produkcije pa se močno čuti na domačem trgu, ker skuša država vzdržati izvoz na stari višini in se tudi mnogo živil konzervira in to deloma kot vojna priprava, deloma pa tudi zato, da zaposlijo novo zgrajene tovarne za konzerve.
Da bi zvišali produkcijo, se vladni krogi trudijo, da bi stavili kmetom več umetnih gnojil in kmetijskih strojev na razpolago in da bi predvsem manjša posestva povezali v zadruge in kolhoze in tako poskusili iz zemlje iztrgati čim več. Bodočnost bo pokazala, če so bili ti poskusi uspešni.
Visoko je padel
„Ko sem bil na dopustu, sem padel s 15 metrov visoke lestve.”
„No, si se pač moral pošteno udariti.” „Ni bilo prehudo, sem bil šele na prvem klinu.”
KINO
BELJAK-VILLACH BahnhoUichtspide Predstave ob 12., 16. uri, ob 18.15 ter ob 20.30. ob nedeljah tudi ob 10. uri dopoldne.
Od 22. do 24. 8. i.Das Madcl aus ’ der Konfektion”
Od 25. do 26. 8. „Das Haus des Maltcscrs”
Od 27. do 28. 8. „Dcr Sohn der Rache”
CELOVEC-KLAGENFURT
Stadtthcatcr
Začetek ob 15.30, 17.45, ob pone Od 22. do 25. 8. »Variete — Prin-zessin”
Od 26. do 28. 8. »Škandal im Wah dorf”
Predrt)
Predstave ob 16.00, 18.15 in 20.30. Od 22. do 24. 8. »Aufstand im Zuchthaus”
Od 25. do 29. 8. ni kinopredstav
PRIČELA SE JE VELIKA RAZ P R O D A J A
Na poletne oblačilne predmete do 40% rabata razen tega na vse drugo 10% rabata
$tkowel Si Ca.
CELOVEC-KLAGENFURT, Obstplatz 1
Dobro Jutro — dober dan,
SCHLEPPE-pivo vsaki danI
AVI-MOBHvon der FabriktumVerbrauchcr!
1

Od tovarne do kupca
Vai« pohlifvo kupujta v najvačjl spacialnl tovarni pohištva v Avstriji
Zaloga v Calovcu-Klagenfurt, Getreidegasse 1 v Beljaku-Villach, Moritschgasse (nasproti Parkhotela)
Uborno kapljico ter dobra in poceni jedila Vam n udi gostilna
„ZUM STILLEN ZECHER"
(lastnica ANNA TVIGOSCHNIG) Celovec - Klagenfurt,
lO.-Oktobcr-Strassc (pri kinu Prcehil)
PADEC cen pri vseh poletnih oblačilih. • - Ves Beljak se čudi našim ponudbam v izložbah tekom poletne razprodaje
LJUDSKA TRGOVSKA NISA
dietmat kfamidU Si Ca.
BELJAK-VILLACH, Hauptplafz
List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom „Naš tednik", Celovec, Viktringci King 26 - Cena mesečno 3 šil., za inozemstvo 1 dolaije. Lastnik in izdajatelj Narodni svet koroških Slovencev, - Odgovorni urednik Albert Satljak, Celovec, Viktringci Ring 26. - Tisk: »Carinlhia”, Celovec, Vblkcimarkiei Ring 25. fclclotnka številka medni šiva in uprave 43-58. - Pošt. ček. urad št. 69.793.