Studi j sita knji žnjica Posamezni izvod 1 šiling, mesečna naročnina 4 šilinge. Kavne .b.b. Orustan-i GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE Evinih IX. Celovec, peiek, 15. januar 1959: Štev. 2 (612) Politični razvoj odpira svetlejše perspektive za bodočnost 130 delegatov iz vseh slovenskih krajev Koroške na IV. občnem zboru Demokratične fronte delovnega ljudstva Na IV. občnem zboru Demokratične fronte delovnega ljudstva, ki je bil minulo soboto, dne 9■ t. m. v dvorani I Delavske zbornice v Celovcu, je bilo zbranih blizu 130 delegatov in predstavnikov organizacije iz vseh slovenskih krajev Koroške. Poleg starejših, v delu in borbi osivelih mož in žena je bila zlasti močno zastopana mlajša generaoija, kar je dalo zboru še posebno razveseljiv poudarek. Navzoči so z začudenjem ugibali, zakaj je smatrala policijska oblast tokrat prvič za potrebno poslati dva svoja nadzorna organa na občni zbor napredne politične organizacije koroških Slovencev. Če je bilo to mišljeno kot šikana, tedaj je vsekakor umestno vprašanje, če se oblast tudi napram drugim političnim organizacijam na ta način uveljavlja. Občni zbor Demokratične fronte je v treh referatih obravnaval različna, za obstoj in napredek našega ljudstva in za demokratični razvoj na Koroškem pomembna vprašanja, razčlenil je našo politično, kulturno in gospodarsko problematiko, ugotovil pomanjkljivosti in uspehe organizacije, nakazal potrebe nadaljnjega dela ter poti za njihovo uresničevanje. Še posebej je občni zbor zavzel odločno stališče do nameravane okrnitve dvojezičnega šolstva, za predstoječe občinske volitve pa je nakazal našemu ljudstvu nadaljnjo pot povezovanja naše borbe z borbo naprednih avstrijskih demokratičnih množic. Pri vseh na občnem zboru navzočih se je odražala zavestna enotnost hotenja in stremljenj ne le 'ob izvajanjih govornikov in referentov, marveč prav tako ob dopolnilnih mislih, ki so jih izražali diskutanti v demokratičnem razpravljanju. Ista enodušnost in enotnost je prišla do izraza tudi ob volitvi novega predsednika in ostalih članov Izvršnega in Pokrajinskega odbora DFDL. Za predsednika je bil ponovno izvoljen dr. Franc Petek, za 1. podpredsednika Šjmen Gros, za 2. podpredsednika Janez G a 1 o b, za sekretarja in organizacijskega sekretarja dr. Franci Z w i 11 e r, za blagajnika Franjo Ogris, kot nadaljnji člani Izvršnega in Pokrajinskega odbora pa vrsta zavednih in naši borbi predanih tovarišev in tovarišic, ki se vidno udejstvujejo na najrazličnejših področjih ljudskega življenja v vseh naših krajih. „ Nudili vam bomo vso podporo” Občnemu zboru Demokratične fronte delovnega ljudstva so prisostvovali tudi zastopniki iz Slovenije in prinesli pozdrave bratskega ljudstva onstran Karavank. Navzoči so bili člani, Izvršnega odbora Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije Stane Kavčič, Janez Vipotnik in Zima Vrščaj. Ko je predsednik DFDL dr. Franc Petek otvoril občni zbor in končal svoje uvodne besede, je stopil tov. Stane Kavčič Pred zbrane delegate, ki so ga pozdravili z dolgotrajnim ploskanjem. V imenu Glavnega odbora Socialistične zveze delovnega ljudstva je navzoče pozdratil in 7-elel, da bi na tem občnem zboru napravili zaključke, ki bi bili koristni tako za slovensko ljudstvo na Koroškem kakor tudi za mednarodno napredno gibanje sploh. »Prinašam vam pozdrave tistega delovnega ljudstva«, je tov. Kavčič nadaljeval, »ki že uživa prve sadove socialistične graditve. Enotnost vseh jugoslovanskih narodov je bila porok, da je nova Jugoslavija uspešno nadaljevala izgraditev socializma, in to kljub nasprotovanju s strani tistih z vzhoda, ki so jo hoteli napravi za satelita, in kljub oviram s strani pnih z zapada, ki so jo hoteli napraviti za kolonijo.« Tov. Kavčič je nato govoril o velikih stvaritvah, na katere Jugoslavija lahko s ponosom pokaže, in dejal: »Razvoj v Jugoslaviji je pokazal, da socializem, kot si ga mi zamišljamo, ni siva kasarna in ne razlastitev kmetov, marveč je to sprostitev ogromnih sil, tako delavskih kakor kmečkih, ki ustvarja pogoje za takšno družbeno ureditev, da delovni človek lahko uživa tiste pravice, ki si jih želi in zahteva.« Zastopnik iz Slovenije je pokazal tudi na častno mesto, katero zavzema nova Jugoslavija v okviru miroljubnih in demokratičnih držav ter poudaril: »Jugoslavija, kakršna je danes, predstavlja mogočen steber v naprednem svetu in kot taka nudi podporo vsem naprednim silam v svetu in je prav tako od njih deležna potrebne pomoči. V tem smislu bomo delali tudi v bodoče in tudi vam koroškim Slovencem nudili vso podporo. Nadaljevali bomo z mednarodnim sodelovanjem, nikoli ni nikdar pa ne bomo odstopili od osnovnih nacionalih pravic, katere je mogoče doseči le z odločno in vztrajno borbo ter povezavo vseh naprednih ljudi.« Navdušenje navzočih je zgovorno pričalo, da je tov. Kavčič govoril kakor brat bratom, da je povedal tisto, kar so vsi nosili v srcu. Vedno bolj vidna razmejitev med reakcionarnimi in demokratičnimi silami V svojem referatu o politični usmerjenosti Demokratične fronte je tov. Franjo Ogris uvodoma podal sliko težkih pogojev, pod katerimi je DFDL pričela s svojim udejstvovanjem. Pokazal je, kako so šovinistični elementi skušali ustvariti strnjeno fronto proti demokratičnim težnjam našega ljudstva, kako se je domača klerikalna reakcija povezala prav s tistimi družbenimi silami ■ deželi, ki so glavni nosilci socialnega izkoriščanja in narodnostnega pritiska na naše ljudstvo, kako se jim je udinila kot pomagač pri poskusih oddvajanja koroških Slovencev od matičnega naroda in kako so tudi kominformisti prevzeli del iste naloge. Naši ljudje pa so se ob dosledni borbi Demokratične fronte vedno bolj prepričali, da je vse to početje v službi tistih sil, ki sovražijo ne le našega delovnega človeka marveč vsako gibanje, ki stremi za napredkom in socialistično preobrazbo družbe. Obravnavajoč obdobje od zadnjega občnega zbora DFDL je referent ugotovil vrsto sprememb in uspehov v političnem razvoju, ki odpirajo tudi našemu ljudstvu svetlejše perspektive za bodočnost. Zlasti razveseljivo je dejstvo, da so se po zaslugi jugoslovanske zunanje politike razvili med Avstrijo in Jugoslavijo dobri sosedski odnosi, ki se bodo morali prej ali slej odraziti tudi v večjem razumevanju avstrijske države do potreb slovenskega ljudstva na Koroškem. Pod vtisom samostojnega socialističnega razvoja v Jugoslaviji pa se v zavesti avstrijskih demokratičnih množic tudi razblinjajo mnogi predsodki in usedline iz preteklosti, kar je omogočilo vsaj že prve začetke sodelova- nja demokratično mislečih delovnih ljudi slovenskega in nemškega porekla v skupni borbi za uresničenje v bistvu istih osnovnih življenjskih interesov. Razni dogodki zadnjega časa so že pokazali, da prihaja na Koroškem do vedno bolj vidne razmejitve med izrazito reakcionarnimi in šovinističnimi elementi in skupina- Naše stališče za Govoreč o pomenu predstoječih občinskih volitev je tov. Ogris pokazal na dejstvo, da se prav v občinah razvija precejšen del borbe za napredek v komunalni politiki in gospodarstvu. Zato ni vseeno, ali bodo obvladali občinsko politiko okosteneli ljudje z včerajšnjo miselnostjo, ki so pod vplivom ljudstvu odtujene gospode, ali pa razgledani ljudje z naprednim duhom in voljo, da se zastavijo ob slehernem vprašanju za napredno reševanje v korist skupnosti delovnih ljudi. Čim več demokratično mislečih in napredno usmerjenih ljudi v občine, to naj bo osnovno vodilo za predstoječe volitve. Našega ljudstva tudi tokrat ne bodo omajali poskusi s katere koli strani, ki bi hoteli z nacionalistično gonjo preprečevati in zavirati združevanje in sodelovanje demokratičnih množic. Za zagotovitev demokratičnega razvoja in miru v deželi pa je potrebno, da tudi vsi demokratični ljudje, ki živijo z našim ljudstvom v neposrednem stiku, pokažejo odpornost proti vsem tovrstnim poskusom. Stališče Demokratične fronte do občinskih volitev je jasno. Že izvršni in Pokrajinski odbor sta sklenila, da bomo šli na- mi na eni strani in demokratičnimi silami brez razlike jezikovne pripadnosti na drugi strani. Izhajajoč iz teh razveseljivih dejstev se je referent kritično dotaknil tudi novega šolskega osnutka koroške deželne vlade ter poudaril, da tisti demokratični ljudje, ki so pristali na ta medstrankarski kompromis, niso v zadostni meri precenili škodljivih posledic, ki bi ob uzakonitvi tega osnutka s tako dalekosežnim popuščanjem šovinističnim krogom nastale za demokratično življenje in sožitje obeh narodov na Koroškem. Prepričani smo, je dejal, da se ne zavedajo dovolj, da bi demokratičnemu razvoju, mirnemu sožitju v deželi in krepitvi dobrih odnosov s sosedno državo mnogo bolje koristili, če bi se dosledno in do kraja zoperstavili nenasitljivemu germanizacijskemu pohlepu nacionalistične reakcije. Taka dosledna odločnost bi nedvomno našla odobravanje in potrditev pri najširših množicah delovnega ljudstva obeh narodov na Koroškem. To pa še toliko bolj v času, ko se vsa avstrijska javnost upravičeno zgraža nad raznarodovalno politiko Italije na Južnem Tirolskem. občinske volitve čelno po poti združevanja vseh demokratičnih sil proti silam reakcije in šovinizma. Pri uresničevanju te poti bo treba upoštevati različne možnosti, ki jih nudijo ali narekujejo krajevne razmere in potrebe. Marsikod bo sporazum s socialisti mogoč že pri sestavljanju skupnih kandidatnih list. Drugod bo morda mogoče doseči večji učinek s postavljanjem samostojnih list in kandidatov in se bo sodelovanje razvijalo pri skupnem delu v občinah z medsebojnim sporazumevanjem in podpiranjem na enakopravnih osnovah. Zavedati pa se je treba, da bi bilo škodljivo vsakršno povezovanje z ljudmi in skupinami, ki služijo klerikalnim, nacionalističnim ali kominformističnim gospodarjem. Na koncu je tov. Ogris poudaril, da osnovni pogledi pri uresničevanju napredne politike Demokratične fronte obsegajo borbo za čim širšo uveljavljanje demokracije na vseh področjih, borbo za enakopravnost našega ljudstva še posebej in borbo za enotnost vseh, ki so za demokratični razvoj, za nacionalno pomir-jenje v deželi in za politiko dobrih odnosov med Avstrijo in Jugoslavijo. Organizacijski sekretar dr. Franci Zwitter v organizacijskem poročilu: Stališče DFDL v šolskem vprašanju je bilo vedno dosledno in pravilno Nujno potrebno je^ da spregovorimo tudi besedo k gonji proti dvojezičnemu šolstvu. Tudi k temu vprašanju je DFDL zavzela vedno in povsod odločno nedvoumno stališče. Če nas dr. Tischler in njegov Tednik napadata, češ, da smo bili prej proti trenutni odredbi in jo napadali, izrecno ugotavljamo, da je bilo naše stališče v tem vprašanju vedno dosledno in pravilno. Če smo jo v začetku napadali, potem zato, ker je bila ustvarjena samo kot pesek v oči svetovne javnosti v času borbe za nedeljeno'Koroško, kar se je sedaj tudi izkazalo kot dejstvo in kar v tako imenovanem motivnem poročilu k novemu zakonu odločujoči činitelji tudi sami priznajo. Potemtakem so bila naša opozorila upravičen in je bilo naše stališče pravilno. Če danes zagovarjamo trenutno odredbo, potem zato, ker nočemo sodelovati s šovinističnimi silami, ki jim je še ta pomanjkljiva odredba v napotje in ker se zavedamo, da bi vsaka od šovinistov izzvana sprememba nujno pomenila poslabšanje stanja. Tudi to se je ob predmetnem novem osnutku izkazalo kot dejstvo. Torej je tudi današnje naše stališče pravilno in dosledno! Zaradi tega pa tudi nismo tako presenečeni nad novim poskusom odpravitve trenutne odredbe, ker smo od vsega početka presojali položaj pravilno in nismo verovali v iskreno hotenje tedanjih tvorcev odredbe. Tem bolj pa zato razumemo neprijetne občutke dr. Tischlerja pri tem dogajanju, prav posebno' še zaradi tega, ker so njegovi nekdanji kolegi v prej omenjenem poročilu razgalili in odkrili tudi njegovo dvomljivo pomagaštvo pri ustvarjanju te odredbe. Tudi to pot se je uresničila usoda, ki čaka na koncu vsakega le trenutno potrebnega pomagača: Zamorec je svojo dolžnost izpolnil, zdaj lahko gre! Tako je torej DFDL vedno pravilno in odločno postavljala šolsko vprašanje in se pri tem vedno zavedala, da šolska borba nikdar ne more biti borba za stolček te ali ali druge osebe niti ne borba za to ali drugo besedilo zakona. Naše stališče in postavljanje v tem vprašanju je bilo in je tudi danes, da bomo v tej borbi uspeli le, če naš človek ne bo več hlapčevsko klonil pred vsakim uradnim aktom. Zato naša šolska borba tudi ni obstojala niti ne obstoja toliko v borbi za stolčke posameznikov niti ne v papirnatih resolucijah, niti ne verujemo, da bi bila učinkovita kakršna koli pravda, temveč' obstoja naša (Nadaljevanje na 8. strani) 2 — Štev. 2 (612) 15. januar 1954 N?£°Y?J?5Podarska Podro^a - k še večjim uspehom Na občnem zboru Demokratične fronte delovnega ljudstva minulo soboto je imel član izvršnega odbora DFDL in poslevodeči podpredsednik Zveze slovenskih zadrug, tov. dr. Mirt Z w 11 -ter, poseben referat o potrebah našega gospodarstva, iz katerega povzemamo v naslednjem nekaj misli: Naš gospodarski razvoj do leta 1941, to je do uničenja naših gospodarskih ustanov po tedanjih nacističnih mogotcih, je bil vse preveč enostranski. V zadružni organizaciji smo imeli le kreditne zadruge, ki so bile več ali manj torišče nekoliko premožnejših slojev na naši vasi. Brez dvoma so delale v korist slovenskega človeka, a po svojem članskem sestavu pač le za ožji krog. Delavca na primer so podprle samo kadar se jim je zdelo prav in če jim je le-ta mogel dati zagotovilo in popolno poroštvo, da bo čimprej vse vrnil z visokimi obrestmi vred. Tudi tedanja kmečka organizacija je usmerjala svoje delo bolj v korist srednjega in nekoliko večjega posestnika. Bajtar je od nje imel le redko kdaj koristi. Zato se nam tudi ni treba čuditi, da so med bivšimi kmečkimi poslanci taki, ki danes niso več v naših vrstah, niti v političnih, niti v stanovskih, niti ne v narodnih. Šele po izkušnjah iz leta 1941 in na osnovi pridobitev sledeče jim narodnoosvobodilne borbe koroških Slovencev se je začelo naše življenje preosnavljati. Do leta 1941 vodstvo koroških Slovencev ni predstavljalo naroda, marveč le ozek del njega. Šele naše napredno gibanje se je prvič zavedalo svoje naloge in prevzelo vodstvo vsega ljudstva, zastopalo je in zastopa v enaki meri koristi kmeta, obrtnika, delavca in delovnega inteligenta. Zld-sti delavec pa je v minulosti zapuščal naše narodne vrste, ker je moral iti s trebuhom za kruhom, sledil je onim, ki so mu več nudili ali vsaj več obetali.'Njega spet pridobiti, mu dati zaupanje v naše lastne, tudi gospodarske sile, je velika naloga, ki sto ji pred nami. Po utrditvi v prvih povojnih letih s težavami nazaj priborjenih naših tradicionalnih gospodarskih organizacij smo v minulih dveh letih 1952—1953 vsestransko šli v širino gospodarske dejavnosti. Naše zadruge so se razprostrle na najrazličnejša nova področja in nastale so nove naše gospodarske ustanove, ki so vse začele prevzemati nalogo, da dajo našemu človeku čimveč dela in s tem zaslužka. Medtem ko je Zadružna zveza pred voj-ob za tiste čase razmeroma velikem obratnem kapitalu zaposlila le enkrat v tednu dva človeka, ima sedaj v prilično mnogo skromnejših razmerah a toliko širši dejavnosti 11 stalnih uslužbencev, skupno pa vse naše gospodarske ustanove, blagovne zadruge, semenarska zadruga, zadružne žage, Naša knjiga, nova tiskarna, založniška in tiskarska družba »Dra- va«, zadružno posestvo v Podravljah ter Slovenska kmetijska šola i. t. d., zaposlujejo nad 70 ljudi' in dajejo s tem nad 70 domačim družinam zaslužka in kruha. Na novem Zadružnem domu v Sekiri sta trenutno stalno zaposlena dva človeka, na tujskoprometnem področju v poletnem času, med hotelsko sezono, pa jih bo najmanj 10. Poleg tega se danes daje tudi široka pomoč in podpora obrtnikom. Leta ponekod celo že presega kmečko pomoč in podporo. V okviru vsestranske gospodarske dejavnosti je v početkih tudi nova stanovanjska zadruga, ki naj bi pomagala ustvariti domove zlasti našim delavcem in nameščencem, da jim v te svr-hc ne bi bilo več treba iskati tujega kapitala, ki je našega človeka vedno odtujeval narodu. Iz teh dosedanjih uspehov je treba poiskati in spoznati načelno pot, potrebno za naše narodno gospodarstvo v letu 1954. Posamezne naloge potem ne bo težko reševati. Ena izmed osnovnih nalog pa je brez dvoma ustanovitev stanovske organizacije obrtništva na vasi. Treba je ustvariti zvezo obrtnikov, ki prav tako dajo delo našemu človeku. S tem bo po-magano njim in spet zagotovljen kruh mnogim delavskim družinam. Delavec, ti- sti človek, mora tudi ustvarja s svojimi rokami, na ta način priti spet v naše vrste. Zato in za zagotovitev dela našim obrtnikom mora biti združitev obrtnikov najbližji cilj. Druga potreba je modernizacija vsega našega gospodarskega udejstvovanja. Oblike, ki so bile pripravne pred 80 ali 60 leti, so danes ovira. Poslovanje, kakršnega srno imeli nekdaj, ni več za današnje potrebe. Naše kreditne zadruge morajo postati prave vaške banke, ki bodo našemu človeku vsak čas na razpolago. Sodob-nojposlovanje moramo uvesti sploh v vsem našem gospodarstvu, to je poleg razširitve gospodarske dejavnosti bistvena nalog tretja neposredna naloga nas čaka: vključitev v tujski promet. Naši odgovorni ljudje so se mu svojčas protivili, ker so v njem gledali kal germanizacije. To pa ni res. Raznarodovalni element v tujskem prometu je le ta, da ga koroški Slovenci nismo prijeli v svoje roke ampak so nam to gospodarsko panogo prevzeli drugi. V resnici je človek, ki govori dva jezika bolj pripraven sprejemati goste, po naravi je bolj gostoljuben. Znati pa moramo izkoristiti lepote naših krajev, naše zemlje, da si tudi na tem področju gospo- darsko opomoremo in obveljamo. Vsi, ki so pripravljeni povzeti po vaseh nove začetke tega gospodarskega udejstvovanja naj se združijo in tudi ta panoga bo vzcvetela med našim ljudstvom. Končno je tov. dr. Mirt Zsvitter še ožigosal najnovejše napade nazadnjaških avstrjiskih krogov na našo gospodarsko dejavnost: Po eni strani smatrajo naše gospodarstvo ^ tako nepomembno, da ne dajo glasu naši zadružni organizaciji v kmetijski zbornici, po drugi strani ga pa napadajo, češ, da s pomočjo iz Slovenije prevzema iniciativo po vaseh in že ogroža celo avstrijsko državno gospodarstvo. V zvezi s tem je zanimivo, da je odbor petih, ki ne morejo pozabiti fašistične miselnosti (o njem smo nedavno poročali), našel svojega dvojnika tudi v Beneški Sloveniji. Duhovni oče obeh sedi v Milanu kot avstrijski konzul in bi svojemu ljudstvu mnogo bolj lahko koristil, ko bi se brigal za zatirane Južne Tirolce namesto da snuje protislovenske odbore. Tudi gospoda Steinacherja bomo koroški Slovenci preživeli! Z vzklikom: »V letu 1954 na nova področja — k še večjim uspehom!« — je tov. dr. Mirt Zwitter zaključil svoj referat o naših gospodarskih potrebah. M E HIK A — dežela neprestanih vstaj »Estados Unidos Mexicanos«, kakor se sedaj uradno naziva republika Mehika, je bila do 1521. leta indijansko cesarstvo. Po španski osvojitvi pa tja do leta 1810 je bila sestavni del španskega kraljestva. Tega leta so se pričele vojne za neodvisnost, katero so dosegli 1821. leta. V dobi nacionalnega prebujanja je bil najdalje predsednik D i a z. Po ustavi iz leta 1917, ki je bila kasneje večkrat spremenjena, je Mehika federativna država 28 držav. Predsednik se voli direktno za 6 let. Prebivalci so v glavnem mestici (mešani indijanci in belci; 55%), belci in kreoli (15%). Mehika je najpomembnejša in najobsežnejša država srednje Amerike z okoli 20 milijoni prebivalcev in 1,970.000 km2 površine. Osnova gospodarstva so znana rudna bogastva, ki zavzemajo 60% vsega izvoza. Mehika je največji proizvajalec srebra, četrta v proizvodnji svinca in šesta v pridobivanju zlata in petroleja na svetu. Pa tudi bakra, železa in premoga ji ne manjka. Spričo teh virov ima Mehika več kot dovolj možnosti za razvoj industrije. V rudarstvu, posebno pa v petrolejski industriji, skuša kapital Združenih držav Amerike ohraniti svoje gospod-stvo. Tudi v zunanji trgovini z Mehiko so ZDA daleč na prvem mestu. Mehika pridela tudi precej koruze, pšenice, banan, sladkornega trsta, kakava, tobaka. Značilna za Mehiko je tudi rastlina »si-zal« iz katere izdelujejo vrvi in vreče. Vse mehiško življenje zadnjih let se v ^orbi proti privilegiranemu položaju tujega kapitala in proti velikim zemljiškim posestvom, tako zvanim »ha-ciendam«. 2e od leta 1944 si prizadeva država zmanjšati število nepismenih, ki je razmeroma še veliko (okoli 4 milijone). Zlasti sedanja vlada je boj proti nepismenosti obnovila v najširšem obsegu. Vsak, ki prvič pride v Mehiko, je presenečen nad velikimi nasprotji, ki vladajo v tej zemlji. Palače in nebotičniki se naslanjajo na obžalovanja vredne barake, 'Bosonogi otroci ska,čejo poleg blestečih ameriških avtomobilov in mnogi mehi-kanci si kar najbolj žele, da bi jih imeli za potomce evropejcev. Tako v mestih kot na deželi ima duhovnik vso oblast, predvsem pa nad preprostim ljudstvom. Dobiva se vtis, da so bile vse revolucije, ki jih, kakor vemo, ni bilo malo — zaman. Mehika je bila zemlja, kjer so španski duhovniki imeli prve uspehe med Indijanci. Agrarni fevdalizem je trajal še dolgo po končani borbi za neodvisnost. Mehika je kakor ostale zemlje, ki so bile svojčas pod nadvlado Španije, hotela izvršiti politično revolucijo, ne da bi izvršila tudi socialno revolucijo*. Sindikati sicer štejejo tisoče in tisoče članov, ven- dar jih voditelji upravljajo neživljenjsko — po birokratskem sistemu. Tako n. pr. ne skrbe niti za koristi svojih članov, niti za razvoj delavskega gibanja. Po drugi strani imajo politične stranke, ki si niso postavile potrebnih ciljev oziroma programa. Znani revolucinarni stranki pripadajo vsi predsedniki od prvih časov. Mehiška stranka »Nacionalne akcije« je reakcionarna in katoliška; tako imenovana »Si-narksistična stranka« stremi za fašizmom, poleg omenjenih pa sta še komunistična in Narodna stranka. Tisk in radio je popolnoma v rokah poslovnih ljudi in le malo služi kulturnemu dvigu ljudstva. Država ima sicer tesne stike s člani republikanske Španije, katerim je dala zatočišče. Vlada se danes trudi, da bi odpravila nepismenost, izboljšala administracijo, čimbolj razvila promet, dvignila industrijo in vključila kar največje Število vaškega indijanskega prebivalstva v sodobno življenje. Mehika je tipičen primer dežele, kjer se meša kapitalizem, srednjeveški fevdalizem, rasna mržnja in militarizem. Večje ali manjše vstaje, ki so skoraj vsakodnevne, pa podpirajo kar izmenično enkrat Francovi agenti, enkrat general Peron, drugič stalinovci, kar vse mora »pozlatiti« ljudstvo... Ponemčevalna vloga krškega ordinariata (Prvo nadaljevanje) Drugo očitno protislovensko dejanje, ki ga je škofijstvo v senžermenski Avstriji zagrešilo, je bil ukaz, da se morajo vse matične knjige — to so bile krstne in rojstne, poročne in mrliške knjige — na slovenskih farah voditi samo v nemškem jeziku in da morajo biti uradni pečati župnijskih uradov samo nemški. Razen tega je škofijstvo zahtevalo tudi, da se morajo farne kronike — liber memorabilium — prav tako voditi samo v nemškem jeziku. Vse omenjene listine in knjige, kakor tudi pečati so se do tega časa v veliki večini slovenskih župnij vodili — kar je razumljivo in prirodno — v slovenščini. Toda to še ni vse, škofijski ordinariat je za časa škofa dr. Hefterja uvedel za pouk verouka na vseh ljudskih šolah slovenskega ozemlja dvojezične katekizme, češ, da se bodo slovenski otroci laže priučili nemškega jezika in da bodo na slovenskih župnijah, zasedenih po nemških duhovnikih, mogli slediti nemškemu verouku v šoli. S tega vidika je škof Hefter odobraval ustanovitev številnih otroških vrtcev, ki jih je tedaj Heimatbund na slovenskem ozemlju ustanavljal in vzdrževal po vseh občinah z utemeljitvijo, da vršijo koristno delo, ker uvajajo slovenske otroke v nemšk! jezik. Kajti — tako so to utemeljevali — otroci, ki so obiskovali otroške vrtce, bodo v ljudski šoli lažje sledili verouku v nemščini. Vsemu prebivalstvu je znano, da je bil škof Hefter tisti, ki ni skrival navdušenja za Hitlerja in fašizem, temveč da je ob priključitvi Avstrije k Nemčiji osebno čakal in pozdravil Hitlerja, ko je le-ta prišel na obisk v Celovec. Zaradi njegove očitne privrženosti nacionalsocializmu je bil Vatikan prisiljen 1939. leta pozvati Hefteria naj gre v pokoj. Vendar pa se z odhodom Hefterja na ordinariatu v Celovcu ni mnogo spremenilo. Hefterjev somišljenik generalni vikar tir. Jožef Kadras, znan eksponent sovražne in šovinistične politike napram Slovencem, je ostal. Kot najhujši sovražnik koroških Slovencev je krepko nadaljeval in nadaljuje tudi danes enako poslanstvo nemškega šovinista pri ordinariatu, kakor bivši SS-Standartenfuhrer dr. Hans Steinacher v koroški sekciji Avstrijske ljudske stranke. Novi škof dr. Rohracher — naslednik škofa Hefterja — je le v nekoliko manj vidni obliki nadaljeval s protislovensko tradicijo krškega ordinariata in se prav tako udinjal vladajočemu režimu, ki si je postavil za končni cilj, tekom druge svetovne vojne popolnoma iztrebiti Slovence in tako dokončno »rešiti« koroško vprašanje .. . Škof dr. Rohracher je v cerkvenem službenem listu za krško škofijo z dne 29. maja 1941 ukazal uvedbo nemškega jezika v bogoslužju na vsem »jezikovno mešanem ozemlju Koroške« in za tem izdal »navodila o uvedbi nemškega jezika pri javni službi božji v jezikovno mešanem ozemlju krške škofije«. Niti škof dr. Rohracher niti njegov generalni vikar dr. Jožef Kadras pa razumljivo nista podvzela nobenih korakov za zaščito ali olajšanje usode s Koroške pregnanih slovenskih duhovnikov, zaprtih ali izseljenih Slovencev. To sramotno zadržanje najvišjih predstavnikov krške škofije je tako med ljudstvom kot duhovniki vzbudilo utemeljeno ogorčenje. Prelat Valentin Podgorc je 1944. leta zaradi tega pasivnega zadržanja škofijskega ordinariata osebno protestiral na ordinariatu in opozoril, »da so tudi Slovenci na Koroškem sinovi in hčere matere cerkve, ki ima dolžnost se za njihovo življenje in dobrobit brigati«. Toda razen puhlega »trošta« in zapostavljanja slovenskih duhovnikov tako s strani nacističnih oblasti kot ordinariata ni bilo nobenih drugih odgovorov na utemeljene proteste ljudstva in duhovnikov. Povsem karakteristično pa je, da tudi po zlomu nacifašizma ponemčevalno delovanje krškega ordinariata nikakor ni prenehalo. V veljavi so ostale vse sramotne reforme škofa Hefterja in škofa Roh-racherja, z njimi vred pa je ostal na svo- jem položaju tudi generalni, vikar dr. Kadras, ki si s vsemi silami prizadeva, — da-si v spremenjenih okoliščinah — nadaljevati s ponemčevanjem. Sprememba je edino v tem, da je dr. Rohracherja po zlomu nacizma zamenjal škof dr. Jožef Kostner. Pri tem pa je treba poudariti, da gre le za izmenjavo osebe, ne pa tudi za spremembo stališča krške škofije do ponemčevanja. Tako se je na primer'v 1945. letu ordinariat oviral povratek pregnanih slovenskih duhovnikov na njihove bivše fare na Koroškem. Ordinariat je nadaljeval z načrtno germanizacijo slovenskih župnij, med drugim tudi s tem, da je ukazal slovenskim župnikom, da morajo v bogoslužju uvajati dvojezičnost. V utemeljitev te zahteve se je ordinariat skliceval na vloge, podpisane po navadi od nekaterih bivših nacistov, ki so se za časa vojne »proslavili« s protislovensko gonjo. Nadalje je zanemarjal skrb in dolžnost pomagati, da bi slovenske župnije dobile od fašizma oropano jim nepremičninsko premoženje. O priliki državnozborskih in deželnozborskih volitev oktobra 1949 pa je celo zagrozil volilcem Demokratične fronte delovnega ljudstva z izključitvijo iz cerkve, če bodo brali glasilo »Slovenski vestnik« ah volili slovenske kandidate, ki jih je postavila Demokratična fronta. (Nadaljevanje sledi) 15- januar 1954 Ste v. 2 (612) — i* Izbor odlomkov iz knjige VLADIMIR DEDIJER: JOSIP BROZ TITO Konec EN DAN S TITOM Čeprav je Tito zelo marljiv delavec, si skuša Čez dan malce odpočiti. Njegove večerje so zelo lahke, jogurt, hrenovke in podobno. Po večerji gleda Tito včasih filme, toda najlaže se sprosti ob veselih filmih, včasih pa ga veselijo tudi zgodovinski in dokumentarni filmi. Kadar ne gleda filma, ima Tito zvečer goste. Njegovi stalni gostje so Kardelj, Djilas in Ran-kovič. Tito je zelo družaben človek. Ker je zelo gostoljuben, lima zmerom goste. Tako zmerom povabi na Silvestrovo kakšnih štirideset prijateljev. Opolnoči jim postrežejo z vročimi krofi, medtem pa plešejo, a Tito navadno pokaže valček, ki se ga je naučil plesati na Dunaju, ko je bil še zelo mlad. Tito kdaj pa kdaj obišče gledališče ter enako ceni drame in opere. Toda diskusije so tisto, kar Titu zvečer najbolj ugaja. Ti večeri se navadno prično s posebno igro biljarda »na špice«, pri katerih zapičijo v sredo mize pet drobnih bucik, ki jih sme igralec zadeti samo z belimi kroglami. Ako se jih dotakne rdeča krogla, pomeni to izgubo1 nekaj točk. Igra traja, dokler ne zmaga tisti, ki je dobil sto točk. Iz tistih, ki ostanejo izpod petdeset, se potem drugi ponorčuiejo. Biljard ne traja dolgo. Nato vsi posedejo in prične se diskusija, navadno o teoretičnih stvareh. Bil sem priča več takšnim diskusijam. Pre-senetla me je soglasnost med Titom, Kardeljem, Djilasom in Rankovičem. Delali so sku-pai zadniih petnajst let in skupno delo iih je zelo zbližalo, celo glede na način, kako mislijo. Navadno postavi eden izmed njih tezo, na primer glede na razvoj vasi. Te teze običajno1 ne sprejmejo vsi in razvije se diskusija, ki traja včasih zelo dolgo. Ako se ne morejo sporazumeti prvi večer, povzamejo diskusijo naslednji večer. To so poštene diskusije, pri katerih kaj- pada vsakdo reagira svojemu temperamentu primerno, toda posebno značilno je to, da se vsi štirje trudijo, da bi razumeli drug drugega in se drug drugemu prilagodili, čeprav ni nujno, da pridejo zmerom do istih zaključkov. Ti večeri pri Titu, ki se navadno končajo okrog polnoči, ko gre Tito spat, so zelo važni za rešitev raznih vprašanj. Diskusije so nasploh zelo pogoste med Jugoslovani. To je tisto, kar se v Jugoslaviji imenuje »javno mnenje«. In Tito in drugi voditelij morajo v znatni meri računati s tem, zakaj, ako1 bi velika večina Jugoslovanov ne bila globoko1 prepričana, da je politika njihove vlade pravilna, bi se vladavina niti en dan ne mogla obdržati na oblasti, zlasti v današnjih pogojih ne, ko je izpostavljena takšni stopnji sovjetskega pritiska. Ni policijskih sil ali' orožja, ki bi moglo odvrniti Jugoslovane od tega, da izrazijo svoje mnenje, ko bi prišli do spoznanja, da je politika njihove vlade zgrešena. Veliko potrpežljivega dela in številnih diskusij je bilo treba, dokler ni večina ljudstva oostala prepričana, da vodi ZSSR imperialistično politiko proti nam. In celo danes so potrebni veliki napori in dolge diskusije z ljudmi, postavimo glede odnosov med Jugoslavijo in zahodnimi državami. Ti odnosi niso zmerom popolnoma jasni nekaterim dobro-hotnim ljudem, ki se včasih boje, da bi Jugoslaviji česa ne vsilili ali ne ogrožali njene neodvisnosti. T01 je razlog, zakaj v svojih odnosih do zahodnih držav jugoslovanska vlada ne more iti dalje, kakor želi javno mnenje. In javno mnenje je mogoče najbolje presoditi po predavanjih, zborovanjih in pismih uredrištvom raznih časnikov, najbolj pa po diskusijah, katerih se udeležuje zvečer kakšnih deset ali petnajst prijateljev. Tito je pričel s to prakso v KPJ že zdavnaj, že 1. 1937, in to je bila ena izmed velikih razlik med našo partijo in boljševiško partijo. Stalin se ni zavedal tega, ko je leta 1948 napadel Jugoslavijo. In to ga je stalo poraz. Zdi se, da nekateri zahodni opazovalci prav tako pozabljajo na obstoj javnega mnenja v Jugoslaviji. Ne žele se potruditi, da bi doumeli posebnosti vsake dežele, in to je ena izmed najusodnejših napak, ki jih moremo zagrešiti v politiki. Nabavite si knjigo Vladimir Dedijer: „TITO” v knjigarni „NAŠA KNJIGA” V CELOVCU Gasometergasse io Tako si zamišljajo rešitev šolskega vprašanja Kakor znano, je koroška deželna vlada na svoji seji dne 10. decembra 1953 sprejela motivno poročilo in zakonski osnutek za ureditev dvojezičnega pouka na javnih ljudskih šolah in jezikovnega pouka na javnih glavnih in srednjih šolah Koroške. Po predlogu namestnika deželnega glavarja Ferlitscha so tako zakonski osnutek kot motivno poročilo poslali . zveznemu ministrstvu za pouk v odobritev. S tem sklepom^ je koroška deželna vlada, kakor vse kaže, klonila pred pritiskom nepoboljšljivih koroških šovinistov in nacistov in je pereče vprašanje dvojezičnega pouka stopilo v novo kritično obdobje ter v ospredje koroškega pa tudi mednarodnega zanimanja. Demokratična fronta delovnega ljudstva je že na seji Pokrajinskega odbora dne 30. 12. 1953 in še ponovno na svojem občnem zboru dne 9. 1. 1954 odločno zavrnila ponovni poskus okrnitve dvojezičnega ozemlja s skrčenjem števila dvojezičnih šel ter poskus posiljevanja naših socialno in gospodarsko odvisnih ljudi s pomočjo tako imenovane »pravice staršev«, kakor je to med drugim predvideno v predmetnem osnutku, in izrecno izjavila, da je sleherni poskus rešitve tega perečega vprašanja, ki zadeva predvsem naše ljudstvo, brez sodelovanja koroških Slovencev brezpredmeten ter nujno obsojen na smrt. Mimo dejstva, da sta uradni list koroških oblasti, uradov in sodišč »Karntner Landeszeitung« in socialistični list»DieNeue Zeit« objavila motivno poročilo in osnutek ter ga dala javnosti v razpravo, bomo objavili v prihodnjih številkah celotno besedilo, motivnega poročila in osnutka, da seznanimo naše ljudstvo s čudno zmesjo znanstvenih in zgodovinskih dejstev na eni in znanstveno popolnoma nevzdržnih teorij ter zgodovinskih potvorb na drugi strani v motivnem poročilu in tudi z novim osnutkom samim, da bo tem laže spremljalo dogajanje okoli perečega šolskega vprašanja. Hkrati pa naprošamo tudi vso slovensko javnost, da se vključi v javno razpravljanje, še prav posebno naše starejše ljudi, da povejo iz svoje lastne bogate izkušnje, kako motivno poročilo neresno in nestvarno prikazuje najbolj pereče vprašanje naše dolgoletne borbe za enakopravnost. Slovenski vestnik bo radevolje objavil vse prispevke v korist pravilne rešitve tega za koroške Slovence pa tudi za mirno sožitje obeh narodov v deželi važnega vprašanja. Motivno poročilo k osnutku zakona Naslednji zakon naj bi nadomestil odredbo provizorične deželne vlade z dne 3. oktobra 1945 v besedilu sklepa z dne 30. oktobra 1945. Pravna osnova: Dne 6. maja 1945, torej dva dni po zasedbi Koroške po britanskih četah je bila s strani demokratičnih strank osnovana provizorična deželna vlada. Le-to je okupacijska sila sprva priznala, vendar je bila štiri tedne pozneje odpoklicana in nadomeščena s tako imenovanim konzultativnim odborom. Ta konzultativni odbor je zamenjala julija 1945 provizorična deželna vlada, ki jo je postavila britanska zasedbena oblast na predlog porajajočih se strank. Od nje je zasedbena oblast zahtevala, naj poskrbi za slovenski šolski pouk, ker je bila namera — kar se je tudi zgodilo — da se jeseni 1945 spet odprejo šole v deželi, ki so bile od januarja zaprte. Po daljših posvetovanjih je koroška deželna vlada sklenila zgoraj omenjeno šolsko odredbo. S 1. februarjem 1946 je dežela Koroška spet vstopila v pravni okvir avstrijske zvezne republike. Po kontrolnem dogovoru so prej sklenjene odredbe obveljale in postale avstrijsko pravo. Ker so v šolskih vprašanjih potrebni paktirani zakoni, je sprememba te šolske odredbe mogoča le z zakonom, ki ga skleneta tako koroški deželni zbor kakor avstrijski parlament. V naslednjih občinah je bil na osnovi te odredbe uveden dvojezični pouk: Politični okraj Šmohor: Brdo, Goriče, Št. Štefan na Zilji, Blače. Politični okr,aj Celovec: Žrelec, Bistrica v R., Borovlje, Grabštanj, Trdnja ves,. Hodiše, Kotmara ves, Bilčovs, Zihpolje, Otok, Medgorje, Zgornja vesca, Pokrče, Radiše, Šmarjeta v R., Št. Tomaž, Škofiče, Dholica, Medborovnica, Vetrinj, Svetna ves, Slovenji Plajberk, Sele. Politični okraj Beljak: Podklošter, Loga ves, Smerče, Bistrica na Zilji, Bekštanj, Straja ves, Kostanje, Ledenice, Lipa nad Vrbo, Marija na Zilji, Rožek, Št. Jakob v R., Vrba, Vernberk. Politični okraj Velikovec: Pliberk, Djekše, Dobrla ves, Železna Kapla, Bistrica pri Pliberku, Galicija, Globasnica, Grebinj, Vovbre, Libeliče, Libuče, Blato, Ruda, Škocijan, Št. Peter na Vašinjah, Zvabek, Žitara ves, Tinje, Bela, Velikovec, Važenberk. V zvezni deželi Koroški živita dva naroda. Priloga navaja izide ljudskih štetij iz let 1890, 1910, izid plebiscita 1920 ter izide ljudskih štetij iz let 1923, 1934, in 1951 za vse občine, v katerih se mora po koroški šolski odredbi vršiti dvojezični pouk. Posebno se opozarja na pripombe k tej statistiki. S slovenske strani so že vedno ospora-vali izide ljudskih štetij. Trdilo se je, da se je na nje vplivalo v korist nemške ve- čine. Pri ljudskem štetju leta 1951 je bilo postavljeno vprašanje tako, da so bili odgovori povsem prepuščeni mili volji prebivalstva. V odgovoru na vprašanje se je lahko navedlo tudi več jezikov kot občevalni jezik. Povsem lahko smatramo, da je človek slovenskega rodu, ki pri ljudskem štetju niti ne navede, da govori poleg nemščine tudi slovenski ali »tvin-disch«, za svoj narod popolnoma zgubljen. Niti en primer ni znan in tudi s slovenske strani ni nikdar nihče trdil, da bi pri zadnjem ljudskem štetju bilo komu v škodo, da je navedel uporabo slovenskega ali »vindišarskega« občevalnega jezika. Upravičena je domneva, da število ljudi, ki pridejo v najširšem obsegu v poštev za 'manjšino na Koroškem, ni večje kot število onih, ki so pri ljudskem štetju leta 1951 navedli, da govore slovenski in »vindišarski« kot glavni jezik ali slovenski in »vindišarski« poleg nemškega jezika. Izven Koroške ni znano, kakšen pomen ima izraz »Windische«. Narodno zavedni Slovenci smatrajo izraz »Windi-sche« kot psovko in ga odklanjajo. »Win-disch« je sam po sebi stari nemški izraz za »slovenski«. Beseda »slovenski« se je v starejši nemški literaturi pa tudi v uradnem jeziku pred 19. stoletjem le malokdaj uporabljala. Izraz »windisch« najdemo pred veČ ko 200 leti ori Valvasorju in sploh v obči uporabi. Mišljeni so s tem nedvoumno slovensko govoreči ljudje. Naj omenimo, da Srbe v Lužicah in Sprecwaldu tamošnji Nemci prav tako imenujejo »Wenden«. Medtem ko nacionalni Slovenci smatrajo »windisch« za psovko, so si Koroški zvesti Slovenci to besedo prisvojili kot znak razlike napram narodno zavednim Slovencem. Samo po sebi umevno ne more biti govora o posebnem vindišarskem jeziku. Kar na Koroškem s tem označujemo, je z germanizmi pomešano narečje slovenščine. Naj še pripomnimo, da enotnega slovenskega narečja na Koroškem ni. Najmanj tri med seboj razlikujoča se narečja koroških Slovencev lahko jasno ugotovimo. To ni nobena posebnost Slovencev, kajti v alpskih predelih sc tudi nemški jezik razlikuje po dolinah. Tsto usodo deli tudi retoromanščina v Graubiindenu (v Švici), kjer so se celo štiri narečja drugo poleg drugega naslanjajoč sc na cerkvene pesmarice, razvila .v nekak pismeni jezik. Trditev, da obstoja »vindišarski« jezik, v znanosti ne najde nikakršne opore. Sklicevanje na sorodnost med italijanščino in retoremanščino gre mimo dejstva, da jezikoslovje retoromanščino na splošno priznava kot poseben jezik. Dejstvo je, da število slovensko govorečih na Koroškem stalno pojema. Ta razvoj je naraven in se ga more tern manj naprtiti Avstriji, ker je število slovensko govorečih vedno nazadovalo tudi v Severni Italiji, torej na staro:talijanskem ozemlju, kier žive slovenski narodni drobci, kakor tudi na nekdanjem Madžarskem. Vzrok za to bo pač iskati v tem, da je narod številčno nepomemben in že tisočletje ljudstvo brez države. Slovensko govorečem ljudem je manjkalo kulturno in politično središče; cerkveno so bili Slovenci v glavnem pod v zgodnjem veku nemškim, pozneje italijanskim oglejskim patriarhatom, in le del je spadal pod Lavantinsko škofijo. Tako tudi na cerkvenem področju ni moglo nastati kulturno središče. Prizadevanje Primoža Trubarja v času reformacije, da prevede sveto pismo v slovenski jezik, ki je sprožilo slovensko literaturo, je ostalo brez posledic zaradi tega, ker je vse te knjige uničila, če jih je mogla doseči, pričenša protireformacija. Drugi poizkusi priti do slovenskega pismenega jezika so bili prekinjeni zaradi neugodnih razmer. Še v napoleonskem času, ko je bilo Kranjsko središče ilirskih provinc Napoleonovega cesarstva, se je moglo oblikovati v ilirizmu novo jezikovno gibanje, dokler niso nato veliki pisatelji slovenskega ljudstva ob začetku 19. stoletja dali pismenemu jeziku dokončno obliko. (Nadaljevanje sledi) 4 — Štev. 2 (612) 15. januar 1954 smsgjg-fiiile nas zadružni dom v sekiri Med mnogimi zgradbami, ki jih je v minulih letih izvedla na svojem področju Zveza slovenskih zadrug in to v primeroma kratkem času, se dviga kot biser na našem ozemlju v Sekiri ob Vrbskem jezeru ponosna zgradba naš Zadružni dom. Ob obisku Zadružnega doma nikakor ne moreš verjeti,, da je postala zamisel o zgradbi te stavbe realnost in srce utripa krepkeje ob zanosu naše ustvarjalne sile. Zveza slovenskih zadrug, njeni predstavniki s svojim agilnim, podjetnim in vedno delavnim poslevodečim podpredsednikom dr. Mirtom Zwittrom, so z navedeno zgradbo na najprimernejšem prostoru ob jezeru postavili trajen in neizbrisan dokaz, kaj je mogoče doseči z odločno voljo in smotrnim delom. Zgradba odgovarja vsem modernim zahtevam po svoji zunanji obliki in praktični razporeditvi prostorov. Arhitekti, mojstri in delavci so vložili v gradnjo visoko kvaliteto svoje sposobnosti, lahko rečemo, da so odlično delo izvedli skrbno in z ljubeznijo. Zadnji dan preteklega leta so mogli številni gostje ob slovesni otvoritvi občudovati po najmodernejši in smotrni gradbeni tehniki dogotovljeni Zadružni dom. Pri slovesni otvoritvi so bili navzoči v prostrani hali Doma predstavniki našega zadružništva in ostalega narodnega življenja, zastopniki oblasti, zbornice za obrtno gospodarstvo, tujskega prometa, mojstri in delavci, udeležena podjetja in številno drugo občinstvo. Po nagovorih, med katerimi je poslevodeči podpredsednik Zveze slovenskih zadrug dr. Mirt Zwitter orisal zgodovino gradnje, napore in prizadevanje sodelujočih ter razložil namen in pomen Doma, so si gostje ob strokovnem vodstvu in razlagi ogledali prostore. Gostje se ob pregledu okusno in smotrno urejenih prostorov niso mogli dovolj načuditi in niso mogli štediti z izrazi odkritega priznanja. Zares, stavba je moderna, že na zunaj napravi na vsakega mogočen vtis. Gostje so zagotavljali, da kaj podobnega ni na Koroškem. Kljub najmodernejši izpeljavi je zgradba krasno prilagojena okolici na najlepšem prostoru z nadvse divnim razgledom na jezero in preko jezerske gladine na sever in zahod. Kraj sam je že za vse izletnike in letoviščarje nad vse mikavna in privlačna točka. Notranja ureditev prostorov v dvenad-stropni stavbi odgovarja vsem zahtevam prijetnega bivanja in udobnosti. Prostori so moderni, vendar v slogu, kjer se čuti vsakdo na mah domačega. Harmonija in pestrost barv vpliva ugodno in je posebno čarobna ob lučnih reflektorjih. Ne veš lahko, kaj bi bolj občudoval, dobiš pa vtis, da so graditelji mislili prav na vse, na najmanjšo smotrno izrabo prostora in na vsako stikalo, skratka na vso udobnost in zahtevnost vsakega gosta. V zgornjem prostoru je spalnica s 44 posteljami, ki bo služila za tečajnike, v poletju pa tudi za skupinske izletnike. V obeh nadstropjih so tujske sobe, v prvem traktu je iz vsake sobe podaljšek z ograjenim balkonom na jezero, ki bo omogočil gostom diven razgled v čarobno pokrajino. Sanitarne naprave in umivalnice so prvovrstno opremljene in centralna kurjava posreduje prijetno toploto. V kuhinji spodaj je razvidno, da so jo uredili nad vse praktično in do zadnjega ekonomsko izkoristili prostornino. Velika soba, gostinska, odgovarja po okusu in opremi vsem zahtevam sodobnega gostinskega obrata. Manjša soba, prav tako lična in prijetna, bo služila v zimskih mesecih za učilnico predvsem zadružnih funkcionarjev in vzgoji zadružnega naraščaja ter strokovni izobrazbi naše mladine sploh. Spodaj so kletni prostori in na severni strani še nedogotovlje-ni prostor za bar. Gostje so odnesli o novozgrajenem Zadružnem domu globoke in močne vtise. Funkcionarji Zveze slovenskih zadrug, ki jim gre zasluga za ta pomembni uspeh, pa občutek neskaljenega zadovoljstva, ponosa in veselja, ki je v ponos in veselje vsemu slovenskemu ljudstvu na Koroškem. Le bežen je opis prekrasne nove zgradbe. Dom je odprt in vabi vsakogar, da si ga ogleda. Novi zadružni dom* bo služil namenom kot jih je opisal v zadnji številki našega lista poslevodeči podpredsednik Zveze slovenskih zadrug dr. M. Zwitter, ki pravi ob koncu: Naj bi Zadružni dom v Sekiri služil predvsem skupni ideji obeh svojih nalog: Ustvarjanju in širjenju bratstva in medsebojnega spoštovanja od človeka do _____________________ veka, med vsem našim ljudstvom, med narodoma sosedoma in med ljudmi vsega sveta. Ni čudno, da se je isti večer po otvoritvi zbrala v Domu številna družba gostov, med njo več vidnih osebnosti, ki so v razigranem veselju praznovali pomembni dogodek do poznih jutranjih ur. v,vr‘"- Tm- ■ - .-iG Alcatraz — otok kaznjencev Nad velikim zalivom pred San Franciscom se je nekega decembrskega dne spustila gosta megla ter zavila morje in mesto v bel, neprozoren plašč. Ves promet je utihnil in zamrl in tako se je še bolj slišal prodoren glas sirene, ki je nenadoma rezko zapiskala na otoku Akatrazu ter obveščala prebivalce San Francisca, da se na otoku godi nekaj nenavadnega. Hitri, motorni čoln obalne straže je takoj odplul v zaliv, ameriška mornarica je poslala skupino vodnih avionov, da bi po v naprej točno določenem načrtu preiskali ves zaliv ter odkrili vsak predmet ali človeka, ki bi plaval na vodi. Medtem je uprava državnih ječ na Alcatrazu, imenovanem ,,ameriški vražji otok“, sporočila po telefonu in radiu, da sta z otoka ušla dva kaznjenca. Takoj je stopila v akcijo državna in federalna policija ter preiskovala vsako stopinjo obale. Z otoka Alcatraza sta ušla dva kaznjenca, čeprav so bili graditelji in upravniki ječ prepričani, da je beg z otoka nemogoč. Toda nenavadna gosta megla tistega dne je omogočila dvema obupancema tisto, kar še nikomur pred njima ni uspelo in kar je po človeškem računu izgledalo nemogoče. Ko so kaznjence po opoldanskem odmoru poklicali nazaj na delo, so ugotovili da dva manjkata. Ve iskanje je bilo brezuspešno, dva najnevarnejša zločinca sta našla pot v svobodo in za seboj nista pustila niti najmanjše sledi. Šele pozneje so našli na nekem delu zida, ki ga čuvaji s stolpna niso videli, razbite šipe. Verjetno sta zločinca pobegnila prav skozi okno, čeprav je bilo nad visokim prepadom in je bilo nrazumljivo, ka- ko sta se spustila v prepad in kako sta splavala na kopno. Okrog otoka Alcatraza so namreč zelo močni tokovi, skozi katere si ne upajo plavati niti najboljši plavalci sveta. Dva in pol kilometra do obale pomeni gotovo smrt. Ali sta begunca utonila v valovih, predno jima je uspelo priplavati do kopnega, ali ju je nekje v bližini Čakal motorni čoln pomagačev in ju rešil? Te uganke niso nikoli rešili, čeprav je vlada ukrenila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi stvar pojasnila ter ohranila izročilo, da je otok Alcatraz kaznilnica, iz katere ni izhoda. Na otoku Alcatrazu je bila včasih stara španska trdnjava, ki je ščitila pristanišče pred gusarji. Iz te trdnjave, ki je na visokih skalah otoka so naredili ječe. Prizidali so nova poslopja, dvignili visoke zidove, vse s ciljem, da naredijo najstrožji kaznilniški zavod v Ameriki, v katerega bodo prišli najhujši zločinci. Alcatraz bi moral prestrašti ameriške bandite — kajti življenje v njem je pekel, iz katerega ni izhoda. Vsi kaznjenci, ki pridejo na otok Alcatraz, pridejo tja iz kakšne druge kaznilnice in so s tem ponovno kaznovani. Nihče ne pride na Alcatraz naravnost iz sodne dvorane, ampak samo taki, ki so se izkazali v drugih ječah kot uporniki, razbijači in nepoboljšljivci. Tako se je v teku časa nabralo na otoku okrog tristo najtežjih in najnevarnejših zločincev vse Amerike, katerih kazni so bile 60, 70 ali 99' let ječe (ameriški zakon se izogiba besede »dosmrtno"). Tako uprava te jetnišnice nima niti malo upanja, da bi svoje kaznjence prevzgojila in poboljšala, ampak mora samo vzdrževati železno disciplino ter čuvati dru- žbo pred temi zločinci. Uslužbenci na Alcatrazu se tudi prav dobro zavedajo, da imajo njihovi kaznjenci nekje na svobodi svoje pomagače, ki najraje izkoriščajo trenutek transporta iz ene ječe v drugo, da transport napadejo, čuvaje pobijejo ter osvobode svoje prijatelje. Zato pripeljejo kaznjence v posebnih železniških vagonih, ki jih posebni splavi prepeljejo ina otok in šele tam vagone odprejo. Od prvega trenutka bivanja na otoku se začne železna disciplina in traja do smrti. Najtežji del te discipline je strogo molčanje. Kaznjenci ne smejo govori« niti med seboj, niti s čuvaji. Od zgodnjega jutra pa do poznega večera morajo delati in molčati. Nadzorniki jim v kratkih besedah dajo navodila, potem pa vsi molčijo. Ta molk traja 24 ur na dan, dan za dnem, teden za tednom, leto za letom, brez izjeme. Le enkrat na dan, v času opoldanskega odmora, smejo kaznenci zunaj na dvorišču izmenjati s tovariši nekaj tihih besed. In prav ta molk je tisti, ki omehča tudi najbolj trdovratne. Na otocu Alcatrazu ni nobenih zabav kot v drugih ameriških ječah. Tu ni kinodvoran, radia, nogometnih tekem, seveda tudi ni gledaliških predstav, v katerih bi igrali kaznjenci, kakor je na primer celo v Sing-singu. Nič drugega ni kot delo, delo v tovarni preprog, v delavnici uniform, v kuhinji, pralnici ter ostalih oddelkih ječe. Razen tega imajo še samice za nepokorne. Te so v posebnem krilu te velike trdnjave, tja ne pride niti žarek luči, niti najmanjši zvok. To so pravi grobovi, sposobni zlomiti tudi najmočnejšo voljo in najmočnejše živce. Kjer koli se kaznjenci kretajo po otoku, jih obdaja visok zid. Nad ječo so visoki stolpi, na njih številne strojne puške, ki lahko zadenejo vsako točko obale. Vsak nepoklican čoln, ki bi se približal otoku na več kot dvesto metrov, avtomatično zapade v strojnični ogenj. Vsa ječa je pretkana z mrežo kablov, iz katerih lahko po potrebi spustijo solzni plin, ki po pritisku na posebno napravo v ravnateljevi sobi prodre v vse prostore ter tako v kali zaduši vsak poskus upora. Tako otok Alcatraz popolnoma zasluži svoje ime, kajti to je res kraj, kjer umre vsako upanje, to je hiša obupancev, „casa des despe-rados". Dr. Mirko Rupel: SLOVENSKI JEZIK Izreka samoglasnikov Če hočemo govoriti s knjižno ali zborno izreko, moramo najprej lepo izgovarjati samoglasnike (vokale), zakaj v njih je vsa lepota in melodija jezika. Po samoglasnikih presojajo jezik in pravijo, da lepo zveni, da je blagozvočen, če jih ima veliko, ali trd, če jih ima malo. Slovenščina se ponaša z živo in bogato razvitim samo-glasniškim sestavom; tu je njena moč in gibčnost. Pisava niti od daleč ne more podati vse raznolikosti naših samoglasnikov, saj pozna samo pet znamenj ali črk: a, e, i, o, u. Za temi petimi črkami pa se skriva dvakrat, trikrat toliko glasov. Najprej moramo tu na kratko predstaviti samoglasnik, ki še svoje črke nima, to je polglasnik. V knjižni slovenščini ga je razmeroma malo, če pomislimo, kako pogost je n. pr. v francoščini, angleščini in nemščini. Poznajo ga skoraj vsa slovenska narečja, le na Štajerskem in v Prekmurju se namesto njega govori kratki široki e, Pišemo ga s črko e, če pa hočemo nanj posebej opozoriti, n. pr. v slovnici, ga označujemo z znamenjem 3 (to je na glavi stoječi e), n. pr. p3s vrabec. Tu je nekaj zgledov v katerih se črka e izreka kot polglasnik: dež, kes, sen, megla, steza, deska, tema, čeber, semenj, lovec, godec, boter, striček, kašelj, ponev, hiter, gladek, truden. Pri samoglasnikih moramo upoštevati, da utegnejo biti d o 1 g i ali k r a t k i (samo polglasnik je vedno kratek). Če izgovorimo: brat gre češnje brat, slišimo, da ima prvi brat kratek a> drugi pa dolg a. KbačinO zaznamujemo s krativcem ('), dolžino z ostrivcem ('), torej: brat gre češnje brat. Primerjajte še naslednje dvojice: Postal je na brvi, ker je postal nezaupen. Pozdravljam vas ]n rodno vas. Napravil je dober kup, ko je kupil cel kup knjig. Lev, gospodar puščave, je našel kačji lev. Od petih otrok mu je ostal en sam otrok. Sit sem teh sit in rešet. Potem moramo vedeti, da so samoglasniki lahko ozki ali široki. Če rečemo on mora priti, opazimo, da je o v besedi mora drugačen, kakor če rečemo mora ga tlači. V prvem in drugem primeru je o dolg, toda prvič je ozek, drugič pa širok. V primeru do meč mu sega meč je razloček dvojen: e v besedi meč je prvič dolg, drugič kratek; prvič je ozek, drugič pa je širok. Ozki so lahko vsi dolgi samoglasniki (označujemo jih z ostriv-, cem: l, e, d, 6, u), široka sta dolgi e in dolgi o (označujemo ju s strešico: e, o) in prav tako so široki vsi kratki samoglasniki (i, e, d, d, u). Primerjajte naslednje dvojice: On mora priti. Mora ga tlači. — Tesen pomeni sotesko. Plašč 'muj je tesen. — 'Ženin in nevesta. To je ženin klobuk. — Rešil se ie preteče nevarnosti. Čas hitro preteče, — Kosec ali košček kruha. Kosec kosi. — Ali ni ona rekla, da je dna hiša njena ?|— Ivan hodi vsak dan v mesto. Ivan, nikar ne hodi v mesto! Do meč mu sega meč. — Svet je velik. Dal mi je dober svet. — Korist plovnih rek je velika. Rek ali izrek. — Dim je gost. Naš gost ostane tri dni. — Klop je nizka. Drži se ga ko klop. Doslej smo govorili o samoglasnikih, ki so bili poudarjeni. Če rečem Upa, je i poudarjen, a pa je nepo-udarjen. Nepoudarjeni so lahko vsi samoglasniki: i, e, a, a, o, u. Ali so nepoudarjeni samoglasniki ozki ali široki? Rekli bomo, da so zvečine široki, vendar na njih kakovost (ožino ali širino) ni treba posebej paziti ali jo posebej zaznamovati, ker jih Slovenec ne bo napačno izgovarjal. Zelo važno pa je, da jih ne »sne« ali »požre«, kakor pravijo, t. j. da jih ne reducira, kakor je navada v nekaterih, zlasti osrednjih narečjih. Tudi nepoudar-jene samoglasnike je treba izgovarjati jasno, kakor jih izgovarjajo še danes v nekaterih obrobnih slovenskih narečjih. Rekli bomo potemtakem mislim (ne: mislim), slisim (ne: slišm), sedi (ne: s^di ali zdi), sekira (ne: skira, palica (ne: palca), žabica (ne: žabca), lisica (ne: Isica), varuh (ne: varh), strupen (ne: strpen) itd. Slovenski samoglasniki so potemtakem tile: Dolgo poudarjeni: i e e d o 6 u kratko poudarjeni: i e * d d u nepoudarjeni: i e 3 a o u Le preštejte jih! Lepo število glasov — pa samo pet bore črk! Da lahko tudi r postane jamoglasnik, n. pr. v besedah vrt, prt, trta, o tem bomo niže še kaj povedali. * Ne bo odveč, če dodamo za izreko samoglasnikov nekaj posebnih navodil. Poudarjeni e se pred r zelo zoži in zveni skoraj kakor i: večer, vera, cerkev, mera, Prešeren izgovarjamo tako, da se sliši kakor večir, vira, cirkev, mira, Pr e siren; napačno je izgovarjati s širokim e: večer, vera itd. Glas a spreminjajo nekateri v o in govore delouc namesto delavec ali gledou namesto gledau (gledal). Nekateri spet spreminjajo o v « in pravijo utrdc nemasto otroci. Dostikrat slišimo a namesto o: letaš, vrednast, ablast, karuza namesto letos, vrednost, oblast, koruza. To so narečne posebnosti, ki jih knjižni jezik ne trpi. Samoglasnike moramo torej izgovarjati vse in brez tistih sprememb, ki so navadne v narečjih. Pdziti moramo na njihovo kolikost (dolgi -r- kratki) in na njih kakovost (ozki — široki). (Dalje prihodnjič) 15. januar 1954 CT K C\£\ 2CVVt(?j\ Iz Zahomca: Smučarski tečaj iu zaključne tekme K O L E DlA Ril Petek, 15. januar: Pavel, pušč. Sobota, 16. januar: Marcel Nedelja, 17. januar: Anton, pušč. Ponedeljek, 18. januar: Priska Torek, 19. januar: Marij Sreda, 20- januar: Fabijan in Sebastijan Četrtek, 21. januar: Neža SPOMINSKI DNEVI 15. 1. 1732 Rojen v Tržiču začetnik sloven- skega prosvetnega pesništva Feliks Dev — 1919 Smrt Karla Liebknechta in Roze Luxemburg. 16. 1. 1888 Umri v Celovcu narodni organi- zator in publicist Andrej Einspieler — 1947 Ustavodajna skupščina LRS je sprejela prvo ustavo slovenskega ljudstva. 17. 1. 1943 Začetek IV. ofenzive proti NOV. 18. 1. 1912 Scott je prispel na Južni tečaj in izobesil1 na 2900 m visoko goro angleško zastavo. 19. 1. 1861 Ustanovljena prva slovenska či- talnica: „Narodna čitalnica v Terstu". — 1876 Rojen na Premu na Notranjskem pesnik Dragotin Kette, 21. 1- 19*24 Umrl v Gorkih Vladimir Iljič Uljanov Lenin — 1944 Razbita blokada Leningrada, ki je trajala od 10. septembra 1941 — 1944 Ustanovljeno na osvobojenem ozemlju Slovensko narodno gledališče. Idealni so snežni pogoji za smučarje. Zadnje dneve smo dobili dovolj snega, sedaj pa so snežni viharji prenehali in ljubitelji zimskega športa so zares veseli, ker se morejo izživljati v lepem, duha in telo okrepčujočem, športu. Razveseljivo je, da tudi med našo mladino, kmečko in delavsko, posebno v Rožu, Gurah in ob Zilji raste zanimanje za to vrsto športa, ki nudi toliko plemenitega veselja in razvedrila v zimski naravi. Prav gotovo se bo podjetna naša mladina tudi drugod razgibala in se vključila v vrste že navdušeni! športnikov. V Zahomcu so požrtvovalni mladinci-športniki v letošnji jeseni zgradili vsem zahtevam odgovarjajočo 30-metrsko skakalnico. Premostili so predsodke nekaterih ljudi, ki še ne morejo pravilno ceniti pomena športa in vzgoje telesa v odpornosti, ter so končno dosegli, da so zgledu mladine sledili tudi starejši in pri gradnji skakalnice prav tako krepko pomagali. Nova skakalnica je v ponos ziljski mladini in prav v tej okolici je te dneve petdnevni smučarski tečaj, trening v smuku in skokih. Udeležencem tečaja posreduje pojme o pravilnem in dovršenem smuku in skokih strokovnjak Zveze ‘športov Slovenije tov. Saksida, ki se je z veseljem odzval povabilu Slovenske fizkulturne zveze in prišel na Koroško. Pod vodstvom tov. Sakside si bodo tečajniki brez dvoma osvojili mnogo spretnosti in se bodo mogli povzpeti z vztrajnim treningom tudi za težje naloge za tekme v konkurencah. Pridobljene uspehe bodo že pokazali za zaključek tečaja na tekmah, ki bodo v nedeljo, dne 17. januarja v Zahomcu. Tekme bodo v smuku in skokih ter bo prireditev za našo okolico razveseljiv dogodek. Mladinci, ki se bodo pri nedeljskih tekmah najbolj izkazali, se bodo udeležili v soboto 23. in nedeljo 24. januarja zaključnih tekem tradicionalnega Koroškega smučarskega tedna v Črni v Sloveniji. Na smučarske tekme v nedeljo iskreno vabljeni vsi člani smučarskih društev in vsi ostali ljubitelji našega športnega udejstvovanja! Bilčovs Leto 1953 je utonilo v morje večnosti. Marsikako spremembo nam je prineslo. Mnogi, ki so bili še lani med nami, so nas zapustili, zopet na drugi strani pa imamo zaznamovati prirastek^novih življenj. Tako je bilo v minulem letu v naši župniji rojenih 35 otrok, od teh 14 fantov in 21 deklet. Torej bodo pri nas imele ženske večino. Umrlo je doma 9 oseb in drugod kot na primer v bolnišnici pa 2 osebi. Torej skupno 11 oseb, od teh 5 žensk in 6 moških, med temi 3 otroci pod 14 leti. Najstarejša oseba, ki je umrla, je Franca Rasinger iz Zeluč, ki je dosegla lepo starost 89 let. Poročenih je bilo v naši fari 7 parov in drugod 2 para. O porokah, ki so se vršile med letom, je naš list že poročal. Samo o porokah zadnjo jesen, pa še ni naš list nič poročal. Zato naj jih pa danes navedemo: Začel je kot prvi pd. Tinjak na Meligni in pripeljal na svoj dom pd. Užnjakovo Micijo. Njemu je sledil pd. Vinčnik v fari Vetri-nju, ki je poročil pd. Hajnžovo Tinijo iz Velinje vesi. Tudi Klinarju Franciju je postajalo dolgčas v svojem novem domu in si je zato poiskal družico pd. Kržejevo Micijo, katera je obenem naša poštarica. Na zadnjo nedeljo pred adventom pa se je poročil pd. Vrban v Pugradu z Ano Krušič, katere mož je padel v vojni. Vsem novoporočencem želimo mnogo sreče na njihovi skupni življenjski poti. * Minula nedelja je bila spet za naše ljudstvo den, na katerega se bodo mnogi še dolgo z veseljem spominjali. Povod za to so dali pevci, tamburaši in igralci našega Slovenskega prosvetnega društva »Bilka« s svojimi res nad vse pričakovanje uspelimi nastopi. Dvakrat so morali nastopiti in obakrat jim je polna dvorana poslušalcev navdušeno aplavdirala. Res, bila je to kulturna prireditev, na katero smo lahko ponosni. Prvi so nastopili naši pevci pod vodstvom pevovodje Valentina Kapusa. Lepo in dovršeno je donela njih pesem, zapeta iz mladih Čistih grl. Sledil je nato nastop na novo se ustvarjajočega tambu-raškega zbora pod vodstvom nadebudnega Jozija Einspielerja, pd. Črnijevega iz Zg. Vesce. Kar presenečeni smo bili ob njihovem lepem in živahnem nastopu. Želimo in upamo, da bodo še nadalje tako marljivo hodili k vajam ter dosegali še nadalje lepe uspehe. Lep in ganljiv je bil nato nastop dveh mladih pevk pd. Petrovovih iz Zgornje Vesce, kateri je na harmoniki spremljal Joži Einspieler. Nato pa so nam uprizorili naši igralci igro »Na dan sodbe«. V treh dejanjih so nam jo tako lepo in z doživetjem uprizorili, da občinstvo prireditve ni moglo dovolj pohvaliti. Iz tega navdušenja so vsi izražali željo, da bi kmalu spet mogli kaj tako lepega videti. Torej pevci, tamburaši in igralci Slovenskega prosvetnega društva »Bilka«, želimo vas kmalu spet slišati in videti. Ustrezite nam! Pridite vsi SLOVENSKI PLES ki bo v nedeljo, dne 31. januarja 1954 s pričetkom ob 8. uri zvečer V VELIKI DVORANI IN STRANSKIH PROSTORIH DELAVSKE ZBORNICE V CELOVCU Častno pokroviteljstvo prireditve sta prevzela: g. deželni glavar Ferdinand Wedenig in šef urada za zvezo FLRJ legacijski svetnik g. Mitja Vošnjak. Vabi pripravljalni odbor Vstopnice: 10.— šilingov v predprodaji pri krajevnih Slovenskih prosvetnih društvih in pri »Naši knjigi«, Celovec, Wulfengasse 15, 12.— šilingov pri večerni blagajni. Lože V soboto, dne 2. januarja, se je zbrala pri p. d. Pobrežnjaku v Ločah nepregledna množica, da se poslovi in spremlja na zadnji poti gospodarja Valentina Rainerja. Rajni je dosegel lepo starost 80 let. Čas svojega življenja je bil zvest svojemu narodu in le prirojena skromnost mu ni pustila stopiti v ospredje. Bil je dober gospodar in skoz in skoz poštenjak. Najbolj pa je slovela njegova hiša po svoji gostoljubnosti. Ni bilo ga, ki bi lačen odšel od hiše, ni bilo taksnega, ki bi tam zaman iskal prenočišča. Ni knjigovodstva, kjer bi bilo zapisano, koliko dobre- ga je storil, vedo pa to vsi njegovi znanci, predvsem pa tisti, katerim je z odprtim srcem trosil dobrote. Ogromno število pogrebcev je pričalo o tem, kako ga je vse spoštovalo in nad vse imelo rado. Medtem, ko so pri pogrebu že korakali na pokopališče so bili zadnji še na domu. Domači župnik se je ob odprtem grobu poslovil od rajnega, domači pevci pa so peli na domu in ob odprtem grobu ganljive žalostinke. V domači zemlji spi sedaj. Borovi gozdovi iz Otihate dajejo njegovi gomili senco, Drava pa, na katere bregu je preživel 80 let, bo mu šumljala večne melodije. Slovenska zemlja naj bo mu lahka! V poznih nočnih urah Primeri se, da v teku daljšega bivanja v Celovcu premeriš ulice ali po službeni dolžnosti, ali povodom kakšne večerne prireditve, pa tudi iz same radovednosti ob vsaki nočni uri. Brez dvoma ima tudi nočno življenje v mestu svoje zanimivosti, čuda in skrivnosti in pogosto dejanja in nehanja temnih poslov, ki se radi skri-, vajo pred svetlobo dneva. Toda tudi poklicno in v službi družabnega sožitja, skrbstva, varnosti in za vzdrževanje prometa so mnogi zaposleni v pozne nočne ure, da od večera do jutra. Zdravstvo mora nujno izvajati1 nočno službo, v izmenjavi je potrebno, da je dosegljiva ob svaki uri lekarna, reševalna služba mora biti budna in vedno pripravljena, poklicna ognjegasna služba mora ob svakem trenutku nastopiti, če zatuli sirena, budno oko varnostnih organov mora skrbeti za red ih varnost, kajti noč ima, kakor pra^-vijo od nekejaj, svojo moč. Dolgo v nočne ure, večer za večerom, se trudijo v redakcijah in tiskarnah, da poskrbijo no- vosti željni publiki že v jutranjih urah s svežim čtivom. Davno pred jutranjo zoro so že raznašalke časopisov na nogah, da jih raznosijo po vseh hišah. Zima je, jutranja megla in ostra burja brije izza oglov. Toda mestne ulice in ceste morajo biti snažne. Vse smetje in nesnaga mora biti do dne odstranjena. Že so na delu kmalu po polnočni uri cestni pometači, po večini starejši možje in žene, ki jim, kakor pravimo, življenje ni bilo postlano z rožicami. S svojim orodjem, metlo si služijo noč za nočjo svoj borni vsakdanji kruh. En zamah zase, dva, tri zamahe za družino. Medtem pa snivajo Celovčani v mehkih, toplih blazinah. Toda ni vse zlato, kar se sveti. Tudi v marsisateri zgradbi gospodari trpljenje in bolest. Leži morda bolan človek, se premetava v postelji, nenehno kašlja in dolge so ure, preden za-sine medla jutranja zora skozi okno. Marsikje ra razdira življenje strast, zavist, sovraštvo in ljubosumje. Povsod se- Stcv. 2 (612) — 5 Slovenska prosvetna zveza naznanja: Občni zbor Slovenskega prosvetnega društva Borovlje bo v nedeljo, dne 24. januarja 1954, ob 14. uri v prostoru Hranilnice in posojilnice. Udeležite se občnega zbora vsi, ki vam je za razvoj in napredek naše prosvete tudi v Borovljah in okolici. Naš občni zbor hoče usmeriti korake v novo uspešno prosvetno dejavnost, zaradi tega pridite v obilnem številu. Šmihel nad Pliberkom V nedeljo bomo prisostvovali svečani otvoritvi zadružnega skladišča v Šmihelu in potem na zadružnem zborovanju izmenjavali misli, ki bodo služile nadaljnjemu uspešnemu razvoju našega zadružništva. Izgradnjo zadružnega skladišča je narekovala potreba za uspešen razvoj domačega zadružništva v korist gospodarskim potrebam tudi na tem koščku naše zemlje. Zadružno delo, medsebojna pomoč na podlagi zavestne in organizirane samopomoči, je mogoče poleg zadružne zavesti le tedaj, če ima zadružništvo za svoj razmah potrebne in odgovarjajoče prostore. Današnja po vojni obnovljena Zveza našega zadružništva, Zveza slovenskih zadrug, se tega v polni meri zaveda. Pobudi zelo pozitivnih sil v Zvezi slovenskih zadrug je pripisati, da otvarja vrata, poleg že drugih zadružnih objektov na našem ozemlju, svojemu namenu tudi naše skladišče v Šmihelu. Ne bomo trdili preveč, da velja največja zasluga za ta uspeh poslevodečemu podpredsedniku Zveze dr. Mirtu Zwitterju, ki se mu že danes za njegovo prizadevanje tudi za našo okolico iskreno zahvaljujemo. Zahvala naša\ velja njemu in vsem sodelavcem. ve ni tako. So številne družine, ki po izpolnjenem dnevnem trudu, v lepi družinski harmoniji, uživajo srečen okrep-čujoč počitek. Nešteto družin v celovškem mestu, ki nikakor ni velemesto, ampak pokrajinsko, z okoli 75.000 prebivalci, pa prebiva še vedno v neprijaznih, vlažnih in hladnih stanovanjih, neprimernih za pogosto številne družine v tesnem, prostoru z vsemi zlemi socialnimi, zdravstvenimi in moralnimi posledicami. So pa nekateri ljudje v Celovcu in teh ni malo, ki živijo nekako nočno življenje. Med te ponočnjake zajde včasih tudi kdo, ki se med dnevom ukvarja s svojim poklicnim delom, ker enkrat ne škoduje, ogledati si tudi nočno življenje. So ljudje, ki jim ne veš pravega poklica, toda živijo, zahajajo v gostilne, konzumirajo množine alkohola. Zahajajo v zakotne gostilne, obredejo še nekatere gostilne, pogledajo tudi v bar in se končno znajdejo v jutranjih urah milo ganjeni ali pa tudi srditi v kolodvorski restavraciji. Nočni natakar ima večkrat dosti opravka, da vzdržuje red, često pa mora poklicati policista k intervenciji. Večkrat so v tej družbi ženske, po večini mlade, ki so iz kakršnih koli vzrokov zašle na cesto. Brezposelnost, druge življenjske prevare, večkrat tudi lahkoživost in delomrznost, razbiti zakoni in v najštevilnejših primerih socialna beda so jih iztirale na stranpoti. Iščejo znanstva z moškimi v beznicah bed^ in greha, svoje moralne predsodke utapljajo v obilnem uživanju alkohola in se mamijo z nikotinom. Zjutraj pa se porazgubijo h kakšnim svojim svojevrstnim prijateljicam, ki še razpolagajo morda kje z bornim stanovanjem, duševno in telesno zbite, korak globlje v padcu. Zvečer pa se prične isto življenje znova in le redki so primeri, da se kdaj katera dvigne na površje. Ljudje z denarjem si privoščijo svoj užitek v baru, kjer plačujejo za buteljke vina visoke vsote, denar, ki ga mnogi na račun žuljev drugih z lahkoto zaslužijo. Z barskim vzdušjem napoljenem lokalu se vrsti ples za plesom, moderni, hipermoderni in ob polnoči je nastop barskih plesalk. Take zabave si privoščijo ljudje, ki se potem lahko bahajo, češ dva ali več tisoč sem plačal ponoči za ceho. Za večerno zabavo se polnijo kinodvorane, gledališče, včasih Dom glasbe in v zimskem Času prostori, kjer se vrstijo številni vsakovrstni plesi. « — Štev. 2 (612) (napre°nih gospodarjev 15. januar 1954 UREJUJE SEKRETARIAT SLOVENSKE KMEČKE ZVEZE lska borba v prevzgoji našega človeka iz hlapčevskega mišljenja v odločnega, zavestnega borca za enakopravnost, v krepitvi zavesti potrebe najtesnejše kulturne povezave z matičnim narodom, v čvrstit-vi avstrijskih demokratičnih sil, ki morajo iz svojih demokratičnih načel priznati pravice vsakemu narodu, in končno v ustvarjanju čim boljših odnosov med Avstrijo in Jugoslavijo, ker smo prepričani, da bodo čim boljši odnosi med tema sosednima državama ugodno vplivali tudi na razvoj naših manjšinskih narodnih problemov, med katere prvenstveno spada šolsko vprašanje! Pri tem seveda tudi nismo opustili potrebnih vlog, protestov in memorand in naj bo pristojnim oblastem s tega mesta ponovno povedano, da so nase šolske zahteve jasno formulirane že v načelih DFDL na njenem ustanovnem občnem zboru, ki so bila poslana tudi zvezni vladi, da so nadalje ponovno formulirane in precizirane v številnih vlogah DFDL in SPZ, tako da je postavljanje v motivnem poročilu, češ, da koroški Slovenci še nismo jasno formulirali svojih šolskih zahtev, zavestno potvarjanje in zavijanje resnice. Vlog je dovolj, na žalost le rešitve nikdar ni! Pri tem pa poudarjamo, da šolsko vprašanje ni edino nerešeno vprašanje naših upravičenih zahtev. Ne gre le za šolsko vprašanje, ki je sicer med najvažnejšimi, gre tudi za vprašanje kulturne enakoprav- nosti, za vprašanje gospodarske enakopravnosti itd. V vseh teh smereh je DFDL postavljala svoje zahteve! Konkretno pa je segla DFDL tudi po samopomoči v vprašanju Kmetijske šole in bo morala po samopomoči seči tudi še na' drugih področjih šolstva, če pristojne oblasti ne bodo končno uvidele, da v šolski politiki za manjšino ne more biti popuščanja. V novem osnutku zakona o dvojezičnih šolah absolutno odklanjamo, da se izrabljajo nikdar priznani rezultati ljudskega štetja za odpravo slovenščine na tretjini dvojezičnih šol in za nadaljnje razkosanje strnjenega dvojezičnega ozemlja. Prav tako odločno odklanjamo zlorabljanje tako imenovane pravice staršev, ker v danih koroških razmerah pomeni dejansko le nasilje močnejšega in neodvisnega nad šibkejšim in odvisnim. Končno ugotavljamo, da je popolnoma napačna in neutemeljena miselnost, izne-šena v motivnem poročilu k osnutku, da manjšina ne sme računati z nezavednim delom ljudstva, temveč je vsepovsod na svetu prvenstvena naloga in sveta dolžnost najbolj zavednega in revolucionarnega dela naroda, da se bori za celokupnost. Tako gledamo na novi osnutek in v tem smislu ga odklanjamo kot popolnoma nesprejemljivega za naše ljudstvo. Hkrati poudarjamo, da je kakršna koli rešitev tega vprašanja brez sporazuma s koroškimi Slovenci nemogoča in obsojena na smrt. Dr. Bebler k šolskem osnutku koroške deželne vlade: Oblak na nebu prijateljskih stikov med Avstrijo in Jugoslavijo Na redni tiskovni konferenci, ki jo je imel minuli petek v Beogradu jugoslovanski podtajnik za zunanje zadeve dr. Aleš Bebler, so domači in tuji novinarji želeli pojasnila o stališču Jugoslavije do nekaterih zunanjepolitičnih vprašanj. Glede tržaškega vprašanja je dr. Bebler med drugim poudaril, da je Jugoslavija tudi danes kljub krizi v Italiji pripravljena za rešitev tržaškega vprašanja z vsako italijansko vlado, ki bo prišla, če bo obstojala na italijanski strani želja, pristopiti k reševanju tega vprašanja konstruktivno. Ob tej priložnosti je neki tuji novinar postavil dr. Beblerju tudi vprašanje, kaj lahko pove o položaju jugoslovanske narodne manjšine v Avstriji in ali je ta položaj zadovoljiv. V svojem odgovoru je dr. Bebler med drugim dejal: »Vsaka stvar je relativna. Jugoslovan- ska manjšina v Avstriji je vsekakor uživala več pravic kakor naše manjšine v drugih deželah. Žal, vesti zadnje čase dokazujejo, da nameravajo te pravice okrniti. To bi bil vsekakor oblak na nebu prijateljskih stikov med Avstrijo in Jugoslavijo. Upanje je, da se ta naklep ne bo uresničil. Jugoslovanska vlada bo ukrenila vse potrebno, da prepriča avstrijsko vlado, da ni pametno ravnati v duhu sedanjih namenov.« Na prošnjo nekega drugega novinarja, naj bi povedal, v čem je bistvo teh grozečih sprememb v avstrijski politiki do jugoslovanske manjšine, je dr. Bebler dejal, imajoč v mislih novi šolski osnutek koroške deželne vlade, da se širijo govorice, da nameravajo zmanjšati število občin, v katerih obstojajo dvojezične šole, na drugi strani pa tudi zmanjšati število tistih razredov v preostalih šolah, kjer se poučuje v slovenskem in nemškem jeziku. + V najgloblji bolesti sporočamo, da je moj ljubljeni mož, naš dobri oče, stari oče, svak, brat in stric gospod Franc Schnabl trgovec dne 13. januarja v 75. letu svoje starosti po težkem trpljenju zatisnil svoje dobrotne oči. Najdražjega pokojnika bomo pokopali v soboto, dne 16. januarja, ob 14.30 uri'v družinsko grobnico na pokopališču v Št. Rupertu pri Celovcu k zadnjemu počitku. Maša-zadušnica za pokojnim bo v ponedeljek, dne 18. januarja, ob 8. uri zjutraj v mestni župni cerkvi v Št. Rupertu. Celovec, Zahomec, Dunaj, Trst, New Jersey, dne 13. januarja 1954. Leopoldina Schnabl, roj. Malle soproga Franci, dr. Janko in Pavel, sinovi, Frančiška Wedenik, sestra, Mira in Inge, snahi, Mirca, vnukinja, v imenu vseh ostalih sorodnikov. Plazovi so terjali številne žrtve Zaradi izredno silnih snežnih padavin v preteklih dnevih so se na mnogih krajih v alpskem področju odtrgali plazovi in zahtevali po dozdaj znanih ugotovitvah 104 žrtve. V Velikem Walsertalu na Predarlskem se je primerila po dveh ogromnih plazeh katastrofa, kakršne na Predarlskem še ne pomnijo. V Blonsu je 11. januarja plaz odnesel 23 kmečkih domov ter pogrešajo 50 oseb. Ker so bile prekinjene vse prometne možnosti, so po radiu pozvali smučarje dežele k veliki prostovoljni reševalni akciji. Neki kmet je bil ravno na poti k sosedu z namenom, da bi tja spravil svojo družino na varno, ko je prihrumel plaz in odnesel njegovo hišo in potegnil seboj njegovo mater, ženo in troje otrok. V večernih urah se je med Barthol-maberg in Innerberg odtrgal drugi plaz, ki je zasul več poslopij. Reševalno moštvo je moralo zaradi neugodnih vremenskih prilik in novih nevarnosti plazov ob polnoči prekiniti svoje delo. Šele zjutraj so mogli z nadaljevanjem pričeti. Do torka zjutraj so iz snežnih mas izkopali 13 mrtvih oseb, ki so jih v kapelici na pokopališči položili na mrtvaški oder. V vasi Hirschau je reševalna kolona rešila iz zasute hiše gozdnega paznika in njegovo ženo. Mož pa je že na transportu podlegel zadobljenim poškodbam. Neka žena s svojima dvema otrokoma je prebila celih 18 ur pod snežnimi masami, preden jih je reševalno moštvo doseglo. Mati in dvanajstletna hčerka sta bili še Dunajski živinski sejem Dne 11. januarja: Skupni prigon 456 volov, 261 bikov, 844 krav, 74 junic. Prodano je bilo vse. Cene so bile naslednje: voli 6,40 do 9,80 šil. (ekstremno blago 9,90 do 10,30 šil.); biki 7,80 do 9,50 šil. (ekstremno blago 9,60 do 9,80 šil.); krave 6,50 do 8,20 šil. (ekstremno blago 8,30 do 9,00 šil.); junice 8,00 do 9,50 šil. (ekstremno blago 9,60 do 10,00 šil.); klo-basarica 5,50 do 6,60 šil. Trg je bil živahen. Ob kvalitetnem zboljšanju so se voli 1. do 3. kvalitete podražili za 30 do 40 grošev, biki in junice za 30 grošev, krave in klobasarice za 40 grošev.