— 362 —
O odškodni dolžnosti države.
Nasproti nedolžnim zasačencem in obsojencem govoril je dne 9. novembra t. 1. v Lipsiji jako zanimivo odvetnik Stenglein. Po zgodovinskem razmotanji vsega vprašanja izrekel se je z vso odločnostjo zato, da je pravna dolžnost državi, da nedolžne zasačence in obsojence primerno odškoduje. Kakor se predolg preiskovalen zapor odračuni od pripoznane zaporne kazni, kakor država ekspro-prijiranemu polno odškodnino plača, sodnijsko pričo za zamudo časa odškoduje, pri puntu nastalo škodo povrne: ravno tako se mora tudi za nedolžni zapor odškodovati, katerega je naložila posameznemu državniku. Če država od posameznega državljana kaj zabteva, nastane za-njo odškodna dolžnost. Ako tedaj država od posameznega zaradi kake sumnje, da je zvršil ta ali oni kaznjivi čin, zabteva, da se svoji prostosti odpove, je to največje zahtevanje, in v takem slučaji je na vsak način opravičeno, da svoje prostosti oropani, kakor hitro se nekrivega skaže, zahteva od države popolno odškodovanje škode, katero trpel je vsled zapora (bodisi preiskovalnega ali pa vsled obsojenja). Z jako izvrstnimi besedami obrne se govornik proti različnim ugovorom, kateri se terjatvi za odškodno dolžnost države proti stavijo. Tukaj se Stenglein odločno izreka proti posredovalnemu mnenju, katero je pred kratkim generalnega štaba odvetnik dr. Schwarze v posebni brošuri tako predrugačil, da se more v posebnih slučajih odškodovanje dovoliti le, ker je tako prav. Temu nasproti naglasa Stenglein pravno dolžnost države ter kaže po vsej pravici na to, da država ne more tega ali onega storiti, kar se spodobi ali kar je prav, — na stroške davkoplačevalcev. Ako se ugovarja, da v zasačenji kakega močno sumnega, ki se je po zakonitih naredbah izvršilo, ni ničesar protizakonitega, akoravno se je pozneje njegova nedolžnost skazala, mora se na to odgovarjati, da imamo tu vendar le opraviti z
- 363 —
zasačenjera nedolžnega, in da bi bilo nelogično, ako bi se reklo, če se je zasačenje v imenu zakona zvršilo, da potem država ni odgovorna za nasledke zasačenja kakega nedolžnega, zasačenja namreč, katero se je pozneje za materijalno neopravičeno skazalo, akoravno je bilo opravičeno formalno. Proti glavnemu ugovom, da vstavljenje obravnavanja vender še ne pomeni nedolžnosti za-sačenega, in da bi pravnemu čutu škodovalo, ko bi kak krivec, ki se je izpustil zaradi pomanjkanja dokazov, vrhu tega še odškodnino dobil, govornik naglasa, da se morejo taki slučaji izjemno in le redko kdaj zgoditi, in da mora ne glede na to načelo veljati, da oni velja za nekrivega, kateremu se ni moglo dokazati, da je kriv. Slednjič govori govornik tudi še o denarnih nasledkih pravnega principa, za katere se poteza. Ugovor, kateri se s tem bremenom utemeljuje, je popolnem ničev, ker če se v Švici proti temu bremenu ne pritožujejo, bi se to v Nemčiji tudi ne zgodilo. Poleg tega pa ta ugovor tudi ni preveč častit; kajti v pravnej državi vender ne sme zaradi potrošenja nekaterih sto tisočev mark zaostajati izpolnitev pravne dolžnosti!