OVA SLOVENSKA FILMA
O KONCA IN APREJ
režija:
scenarij:
fotografija:
glasba:
igrajo:
proizvodnja:
Jure Pervanje Nebojša Pajkič Tomislav Pinter Lado Jakša
Matj až Tribušon, J anez Hočevar, Barbara Lapajne, Lučka Počkaj, Gojmir Lešnjak, Vesna Jevnikar, Boris Cavazza, Miloš Battelino, Pavle Ravnohrib, Ivo Ban Viba film Ljubljana, Studio 37 Ljubljana, 1990
Pred leti je bila letna programska politika Vibe približno takšna: mladinski film, NOB film, pa film s sodobno tematiko in Še kaj. Od te sheme dandanes seveda ni nič ostalo, že zaradi njene shematičnosti, apriornosti, togosti. Predvsem pa takšna programska politika predpostavlja kontinuirano proizvodnjo. V času, ko je vsak nov slovenski film nov podvig, skoraj pustolovščina, je omenjena programska shema dokončno spodnešena. Avtorji filma Do konca in naprej so se tega očitno zavedali. Film je namreč gledljiv kot zgoščen povzetek omenjenih »žanrov«. Toda povzetek še ni jedro. Kajti zdi se, da omenjeni »žanri« krožijo po obodu filmovega telesa, ki je vendarle pred-
vsem komedija. Oziroma natančneje, film, v katerem dominira komično. Elementov komičnega je cela vrsta. Tolovaj Tone Hac je nedvomno zastavljen kot simpatičen lik (duhovit, drzen, inteligenten, uspešen ljubimec). Hacov nasprotnik št. 1 je inšpektor Kranjc, precej karikirana figura, ki jo režiser smeši zlasti s ponovitvami (nemočni radijski nastopi, osebni slog, ki drsi med poirot-stvom in starčevstvom). Seveda pa inšpektor Kranj c ni realen Hacov nasprotnik, je zgolj ena izmed mnogih Hacovih sofigur. Prav to, da Hac nima pravega nasprotnika (ampak zgolj karikaturo), ki bi snoval drzne načrte, ki bi bil enako drzen nasprotnik itd., osamosvaja glavnega junaka iz filmske pripovedi, mu daje enkraten status - Tone Hac je sam(ozadosten). Kot tak je pravšen material; za legendo, mit, transrealnost. Tudi vse Hacove ljubezni in pomočniki, sodelavci so stranski liki. To Hacovo ekstimnost, individualnost, intuitivno mitskot prvi »prebere« urednik, Korošec, ki sistematično utrjuje nov Hacov imago. Ne več zgolj spretnega tolovaja ali slovenskega Robina Hooda, ampak nekaj več. Reflektira dobesedno njegov
modus vivendi, njegovo drznost, žene-roznost, samozavest... Zdaj pa je že tudi čas za vprašanje, kaj pomeni naslov Do konca in naprej. Na kateri konec se nanaša naslov filma? Banalen odgovor bi seveda bil, da je konec empiričnega filma. Nekako takole: Hac je sicer obtožen in obsojen, je na poti v zapor, toda inšpektor Kranjc ve, da bo Hac zbežal, da se bo njuna igra nadaljevala, na kar se lahko Hac samo navihano nasmeji... in konec filma. Njuna igra se bo torej igrala še onkraj filma, bodisi v glavah gledalcev bodisi kot sequel (Česar pa Jure Pervanje ne ocenjuje kot realno možnost). Bolj vznemirljiva je druga možnost, drugo branje »konca«. Ko »konec« označuje konec, mejo, dokončnost, ko pa jo filmski junak prestopi, nadaljuje onkraj nje. To mejo uteleša trenutek, ko urednik Korošec po opravljenem ropu ustreli kompanjona. Njegovo dejanje Hac pospremi z »dobrodošlico« v svet realnosti. Seveda pa to ne pomeni, da se prva polovica filma (!) odvija v kakšnem irealnem svetu. Kronotop je sicer nekoliko abstrakten, toda nedvomno je prizorišče filmske zgodbe
nekdanja Dravska banovina, njen Čas pa stara Jugoslavija. Razlika med »¡realnostjo« in »realnostjo« je drugje, je v vlogi, v igri, katero igra Hac v prvi oziroma drugi polovici filma. Prvi »del« filma je »neresen«; Tone Hac sicer tolovaji, toda predvsem skrbi za lasten imago, za avtopromocijo. Zdi se, da je zastavek tolovajstva imago ega, že njegov užitek, ostalo so nujni detajlčki. Za to narcisoidno podobo zadoščajo kratki, epizodni kadri, ki inavgurirajo lik in opisano značilnost. Onkraj strela, naprej od »konca« se Hacova podoba spremeni; bolj kot na imago ega misli in se bori za ego oziroma eksistenco samo. Eno govori, drugo se dogaja, izgubi sodelavca, zlomljen se vrača na »domačijo«, izstopi in intersubjektivne rnreže, deški pogled vidi v njem dokončno legendo, predvsem pa je v kadru zgolj z zrcalno podobo slečene ženske.., •n samega sebe, ujet v spomine na čase, ko je kolesaril, smejoč se... Onkraj »konca« je filmski junak še zmeraj junak, toda ne več na takšen način kot v prvi »polovici« filma. Mit, ki ga je (so)tkal, je odvečno breme. Oziroma, mit ne potrebuje mitskega
junaka. Mit je stvar neba, filmski junak pa dokončno stoji na tleh, dostikrat v odprtih ravninah, kjer je njegova majhnost, človeškost še toliko bolj očitna. Če v prvi »polovici« filma zapolnjujejo ravnico komični, v svoji ritualni neučinkovitosti celo farsični žandarji, pa dokaz Hacove zvijačnosti, po »končnem« strelu (njegovo prizorišče je znova naravno okolje!) ravnico, praznino pod nebom »zasede« grob. Simptom spremembe, preloma oziroma obrata v junakovi usodi je tudi filmski ritem, prva »polovica« je tekoča, prevladujejo kratki kadri, dinamični, informativni, v drugi »polovici« se ritem upočasni posameznim »pustolovščinam« navkljub. Tone Hac je tako nedvomno zanimiv filmski junak za slovenski film. Kljub tej zanimivosti le-ta ni dokončna, ampak zavrta, zaustavljena, blokirana. S svojo reflektirano narcisoidnostjo je neprimerno bolj zanimiv kot vrsta filmskih junakov iz filmov s t. i. sodobno tematiko. S svojo individualistično držo in anarhoidno akcijo odgovarja na vprašanja o zgodovini Slovencev v času II. svetovne vojne. »Legitimna« ali »revolucionarna« totaliteta, ta alternativa (za
tolovaja Toneta Haca) ne obstaja. Kar je deprimirajoče, je prav njegov »zlom« onkraj trupla, smrti, legende, uspeha. Slovenski (filmski) junak kakor da je lahko uspešen, dokler se svoje »uspešnosti«, učinkovitosti, dokončnosti svojih dejanj ne zaveda. Ta »otroška« učinkovitost, podprta z učinkovitim zunanjim ritmom, približuje film tudi mlajši publiki. Film Do konca in naprej tako povzema tri v polbližnji preteklosti zveličavne žanre na Slovenskem, jih vsrkava, če hočete, »ukinja«. In ker se za nameček Pervanjev film navezuje tudi na blagohotno, morda pastoralno hu-mornost štigličevskega tipa, hkrati pa to presega oziroma problematizira, celo zanika, spodnaša, nadaljuje onkraj njenega (nikoli prikazanega) roba, se kar sama vsiljuje esejistična misel. Slovenski film, ki razume svoj métier, ki razume svojo zgodovino, ki ima junaka in premišljen ritem, ki je skratka kljub svoji necelosti »večji« od celote, tak film je vsekakor redek. V letu, ki je navrglo Veter v mreži, Umetni raj in Do konca in naprej, je jasno da se slovenski film ne bo samoumoril: za to bodo potrebni politiki...
MARKO GOLJA
:/■*■ - V - „•»».. . ,. * ■ -
isMiii! »m
r SïS»?*1
PVa Af—¡f*
mm^Mi
.-iS—^

..4PB	
	
	
A m	
	; j
	+ Sf
m -, ^M	m**?
	aSK]
"'teb
iatS&K ■
4*
¿jSOSF
Ai