PLANINSKI VESTNIK
jem in Savinjsko ravnjo na jugu. Cilj in namen naloge je vzpostavitev podatkovne zbirke zemljepisnih imen za izbrano območje na podlagi pisnih in ustnih virov, ki naj skušajo rešiti odprta vprašanja. Poda tudi metodologijo dela, ki sloni na preverjanju zemljevidov, pisnih virov in terenskega dela. Pri zadnjem čaka še veliko dela in problemov. Ledinska imena so včasih poimenovala tisto, kar je bito in danes nI več. Obstaja tudi veliko imen, ki so zelo različna v pogovoru in pisni obliki. So zapisana na tej karti tako, na oni drugače, morda tudi po legi malo različno. To usklajevanje pa ni enostavno, kot vedno tudi ni zapis. Nekaj teh problemov je zapisanih tudi v Planinskem vest-niku, ki pa jih vedno ne upoštevamo, Samo primer: na Menini stoji planinska postojanka na Smrekovcu, kar se vidi zapisano na smerni tabli iz Tuhinjske doline; tudi o razglednem vrhu ni enotnosti - so Šavnice ali Goli veh? In kje so Mozirske planine, ki so na zemljevidu, priloženem v prospektu Šaleška dolina - Velenje (Turistična zveza Velenje, 1993) na severnem delu občine? Del tega gradiva je objavljen tudi v PV 1998 pod naslovom Imenoslovje Kam niš ko-Savinjski h Alp. Tako nas čaka še veliko dela pri vzpostavitvi podatkovne zbirke zemljepisnih imen, pri zapisovanju kot vrisovanju tega na karto, seveda ob upoštevanju vseh zahtev sodobnega časa.
V zborniku je tudi članek Regiona-lizacija Slovenije, kjer najdemo zapisana nova imena, kot Velenjsko in Konjiško hribovje, Ložntško in Hudinjsko gričevje, Savinjska ravan in Posavsko hribovje. Tega poimenovanja se bo potrebno navaditi. Upajmo, da nam bodo novi zemljevidi, ki so najbolj uveljavljena sredstva za posredovanje zemljepisnih imen, te novosti predstaviti.
B. J.
Alpski botanični vrt Juliana v Trenti
Prvi botanični vrt v Sloveniji je uredil baron Karel Zois (1756-1799) 280 na svojem posestvu na Brdu pri
Kranju. Semkaj je prinašal in posa-jal ne le alpske rastline, ampak tudi domača in eksotična drevesa. Botanik Franc de Paula Hladnik (1773-1644) je na gimnazijskem dvorišču v Ljubljani uredil nasad kranjskih rastlin, leta 1810 pa je ustanovil ljubljanski botanični vrt, ki je naša najstarejše naravoslovna znanstvena ustanova z neprekinjenim delovanjem. V njem je nasadil tudi visokogorske rastline. Alpski botanični vrt Juliano v Trenti, edinstveno ustanovo v osrčju Julijskih Alp, pa je ustanovil leta 1926 tržaški trgovec francoskega porekla Albert Bois de Chesne. Tudi na nekaterih drugih krajih našega visokogorja so že večkrat poskušali urediti podobne vrtove visokogorskih rastlin, toda brez pravega uspeha.
Diplomirana biologinja Nada Pra-protnik je pripravila že štiri brošure, ki nam predstavljajo ta enkraten botanični vrt v Trenti. Prve tri brošure (s ponatisom) so izšle v zbirki vodnikov »Kulturni In naravni spomeniki Slovenije« (65, 146), ki jih je dolga leta izdajala Založba Obzorja iz Maribora. Četrto in razširjeno delo pa je izšlo pri Priro-doslovnem muzeju Slovenije. Knjiga je nenavadnega formata (10 x 21 cm), trdo vezana, z obsegom 125 strani. V njej lahko preberemo marsikaj o zgodovini botaničnih vrtov pri nas, kratek življenjepis ustanovitelja Ju liane Alberta Boisa de Chesna ter spomine na njegove sodelavce v vrtu, kot so dr. Jullus Kugy, Anton Tožbar, vnuk In Arička Kavs. Med besedilom so objavljene še lepe fotografije vrta ter ožje in širše okolice do najvišjih trentarskih vršacev. Večina knjige pa je pripravljena kot vodnik po tem enkratnem alpskem botaničnem vrtu. V knjigi je omenjenih večina rož, ki jih najdemo ob poti, 80 pa jih je tudi upodobljenih na zelo lepih fotografijah Cirila Mlinarja. Med njimi so manj znane (npr, alpska velesa) in neatraktivne (omellka), pisane (rdeča relika) in v močnih barvah (navadni alpski zvonček), vsem planincem znane (očnica) do zaščitenih (lepi čeveljc). V knjižici pogrešamo le abecedno kazalo vseh omenjenih rož.
Posebno mesto v knjigi pa ima Zoisova zvončica, ki krasi tudi naslovno stran. To cvetico je botanik Karel Zois našel v Bohinjskih Alpah in na Storžiču. Drobna In nežna raste iz gole skale. Njeni modri cvetovi so kaj nenavadni. Ustje venca ni odprto kot pri drugih vrstah iz rodu zvončnic, ampak zoženo. Že njena zunanjost, morfološka zgradba, nam pove, da je rastlina stara, da je relikt iz terciarja, eden od naših najlepših in najznačilnejših starejših endemov. Raste samo v jugovzhodnih Apneniških Alpah in je prava hči slovenskih planin, kakor jo je imenoval botanik Viktor Pet kov Se k. Zoisova zvončica bi bila lahko simbol slovenskih Alp,
Ciril Velkovrh
Ženske v ledenih višinah
Gore prav zares že dolgo niso več samo moška zadeva. Na vseh štirinajstih osemtisočakih našega planeta so že stale ženske, s kisikovo masko na obrazu ali brez nje. In marsikatera od njih si je prav s temi dejanji napravila Ime, kot na primer Wanda Rutklewicz ali Junko Ta-bei, prva ženska na Everestu, Luisa Francis, ki je napisala knjigo »Spodnje nebo« s podnaslovom ■■Ženske na ledenih višinah« (delo je izšlo v münchenski založbi F A, Herbig in stane 29,90 marke), dobro ve, o čem pripoveduje, kajti gore so del njenega življenja. Vedno znova jo popade hrepenenje, takrat se umakne s spalno vrečo in vsaj eno noč preživi v samoti tam zgoraj. To ni nikakršen pustolovski fetišizem, prej »šamansko potovanje«, pa najsi bo na domačo goro ali pod sveto goro Kailas v Himalaji.
Poleg resničnih gora je Luisa Francis plezala tudi na gore knjig. Tako je zdaj pred nami energična knjižica, v kateri je marsikaj na temo »ženske v gorah« postavila na svoje mesto. To je prav gotovo pamflet, vendar v mirnem, lakon-skem slogu. Svoje pero je uperila prati bedastim moškim šalam na račun žensk, pa tudi proti napadom bolj grobe vrste - ko Jon Krakauer in somišljeniki v knjigi o nesrečnih himalajskih odpravah maja 1996