ESLOVENIA LIBRE


70 let v Argentini

Leto LXXVII   |  11. junija 2018 - Buenos Aires, Argentina   |   Št. 14

www.svobodnaslovenija.com.ar

Svobodna Slovenija

SPOMINSKA PROSLAVA V CAST ŽRTVAM KOMUNISTICNE REVOLUCIJE


Zedinjena Slovenija je v nedeljo, 3. junija, povabila rojake v Slovensko hišo na Spomin­sko proslavo v cast žrtvam vojne in komuni­sticne revolucije na Slovenskem.  
Slovesnost je zacela s sv. mašo v cerkvi Marije Pomagaj, katero je daroval delegat slovenskega dušnopastirstva v Argentini c.g. dr. Jure Rode s somaševanjem c. g. Francija Cukjatija. Dr. Rode nas je spomnil zakaj je prav, da se vedno spominjamo po vojni po­morjenih domobrancev in vseh žrtvev komu­nisticne revolucije. Sv. mašo je daroval za po­kojne žrtve revolucije in v zadošcenje za vse hudo, storjeno v tistih letih. Med sv. mašo je  pevski zbor iz San Justa pod vodstvom prof. Andrejke Selan Vombergar pel Vodopivcevo latinsko mašo sv. Katarine in pripomogel k lepoti in slovesnosti bogoslužja.
Sledil je poklon pred spomenikom padlim domobrancem. Predsednik Zedinjene Slo­venije, inž. Jure Komar in predsednik Mla­dinskih organizacij, Marjan Vombergar, sta ob spremstvu bivših domobrancev položila pred spomenikom venec rož. V spomin na obletnico prihoda v Argentino je bila otvorje­na spominska plaketa z naslednjim napisom:  »Slovenci v Argentini v poklon slovenskim domobrancem in žrtvam komunizma ob 70. obletnici prihoda v Argentino. Nad nami žari vaš zgled! Junij 2018«. Nato je Franci Žnidar s trobento pozval k molku, dr. Jure Rode pa je vodil molitve za rajne. Navzoci so po tem zapeli »Mi Legijonarji, mi domobranci«.
Po koncanem petju je zbrane rojake nagovo­ril bivši domobranec g. Bine Magister, kot eden od preživelih domobrancev iz koncetracijskega taborišca v Kranju. Prebral je  misel škofa Gre­gorija Rožmana, ki jo navaja Alojzij Geržinic v knjigi »Od Save do Srebrne reke«. Škof Rožman je 4. junija 1950 rekel: “Kri naših mucencev bo našemu narodu v vstajenje, ne v smrt, v osvo­bojenje, ne v suženjstvo, v zasluženje, ne v ka­zen – ampak v koncno odrešenje.”
Spominska proslava se je nadaljevala v dvorani Škofa Rožmana. Slavnostni govor je imel inž. Jože Lenarcic in je v celoti objavljen. Sledila je uprizoritev spominskega venca v besedi in pesmi z naslovom »Vedno bo živel vaš svetli lik«, po zamisli in v režiji Domini­ka Oblaka. V uvodu so bile podane vodilne misli:  »Da vemo kam gremo, je bistveno vedeti od kod prihajamo, kateri je naš izvor. Spominjamo se medvojnih in povojnih žrtev komunisticnega nasilja. Vse žrtve in  kri naših mucencev niso bile zaman. Iz njih so crpali naši starši v izgnanstvu, v zdomstvu. Na tej podlagi skušamo tudi mi graditi boljši svet za poznejše rodove.«.  Na odru so se predvajale slike, ki so nas popeljale od casa med vojno v Sloveniji, do današnjih dni v Slovenski hiši. Naslednja besedila so recitirali: Gabi Bajda Križ, Pavel Grohar, Lucka Jereb Oblak, Viki Selan in Aleks Zarnik: Uvodne besede (M.Je­reb Batagelj), Znamenje, Zadnji pozdrav (F. Papež), Doma (F. Balantic), Roža gozdovi in svet (M. Powlikowska), Vetrinj (K. Mauser), Trije so odšli (I. Korošec), Umrli smo (Janko), Možu v spomin (F. Reja) in Spomenik (M. Rus). Razlicne prizore je povezovala pesem »Kam so šle vse rožice?« v priredbi Marjanke Grohar. Kam so šla dekleta, kam fantje, kam vojaki, kam grobovi? »Kdaj bomo izvedeli?« so spraševali Aleš, Marjanka, Nevenka in Tomi Grohar, Karolina in Tomi Kenda ter Ta­tjana in Matjaž Rožanec. Za inštrumentalno spremljavo sta poskrbela Matjaž Rožanec s kitaro in Luka Kenda s klaviaturo.
Akademijo so izvedli clani Slovenske Prista­ve, odrski prostor je pripravil Andrej Golob, za ozvocenje je bil odgovoren Audio Pristava. Za luci je poskrbel Aleks Šuc.
Za konec so vsi navzoci stoje zapeli domo­bransko himno Oce, mati.
V dvorani Škofa Rožmana je bila na ogled zbirka 23 slik pod naslovom »Resnica prihaja na dan« slikarja  Ivana Bukovca. Umetnik raz­laga da je zbirka nastala:  »Ob pretresljivem doživetju obiska Kocevskih gozdov, ob ogle­du brezen in jam ter ob branju in poslušanju pricevanj clanov komisije za raziskavo mno­žicnih grobišc pobitih brez sodbe med drugo svetovno vojno in po njej». O njej pravi, da »Zbirka slik ni dokoncana, tako kot v Slove­niji ni koncano iskanje resnice; nadaljuje se, kot se nadaljuje naše življenje, zaznamovano s to strašno, v domovini zamolcano resnico. Koncana bo, ko bomo, Bog daj, vsi doživeli spravo v resnici in pravici.«
V.K.R.



Slike Marko Vombergar

GOVOR JOŽETA LENARCICA 

Dragi rojaki,
Letos slovenska skupnost praznuje 70 let de­lovanja v Argentini, 70 let odkar smo zaceli z organiziranim delom, kot priseljenci, izse­ljenci in preživeli najvecje morije slovenske zgodovine. Že 70 let se dobivamo vsak junij, da se poklonimo casti in pogumu tistih tiso­cih mucenikov, ki so dali svoja mlada življenja za zelo preprosto nacelo: zvestoba Bogu in našim koreninam. Dolga leta smo bili skoraj edini, ki smo se jih spominjali. Nic od tega, kar nas povezuje kot skupnost, poleg vere do Boga, nima toliko pomena, kot ta slovesnost, ki nas danes tukaj združuje. Nismo samo po­liticni emigranti, kot radi govorijo v Sloveni­ji, smo preživeli, ker volja revolucionarjev je bila, da unici vse naše družine.  Ne smemo pozabiti, da je cudež, da smo danes lahko tu­kaj. Nismo samo politicni emigranti, šlo se je za še višje vrednote.
Vse ima svoj smisel v božjih nacrtih. Tukaj so naši starši zgradili takorekoc zavetje za spomin tega poglavja zgodovine, ki ga Slove­nija še vedno ne priznava.  Oživljamo ta spo­min in cakamo, da bo v naši domovini konec tiranije dedicev groze. Slovenija je izjema v Evropi, je kraj, kjer uradna zgodovina 73 let po koncu druge svetovne vojne ostaja farsa. Eden izmed redkih krajev v Evropi, kjer se pri raziskovanju zgodovine odlaga z znanstveno kriticno analizo. Dokazi niso bili analizirani, dokumenti so bili bodisi zapostavljeni, bodisi uniceni, price so pa bile oznacene za nepo­membne.  Leta 2008 je bil ustanovljen Štu­dijski center za narodno spravo. Sestavljen je predvsem iz mladih zgodovinarjev, ki so zaceli objavljati pravo zgodovino pri cemer so seveda naleteli na velike težave s strani stare strukture. Prav je, da se zavedamo po­membnosti tega zacetka. Ceprav bi raje vi­del, da bi se center imenoval Študijski center za popravo sodobne zgodovine, ker se me beseda sprava malo bega – kaj ima sprava skupnega s študijem zgodovine? Ali je pot­rebna sprava s pravo zgodovino? Resnica, ki izhaja iz dokazov, ne bi smela nikogar sprav­ljati v zadrego – ali je potrebna sprava, da se o njej lahko spregovori?  
Kljub temu, 73 let po uvodu totalitarizma v Sloveniji, mora resnica prositi za dovolje­nje, da se o njej spregovori. Uradna sloven­ska zgodovina zaenkrat samo ponavlja stare in ponarejene zgodbe. Ne analizira najbolj osnovnih dokazov o tem, zakaj so nekateri med vojno nosili slovensko zastavo na svo­jih kapicah in kranjskega orla na rokavih, medtem ko so drugi nosili rdeco zvezdo, vsiljen simbol, ki ga takrat nihce ni dodobra razumel. Prav tako ne analizirajo ocitnih po­drobnosti kot dejstvo, da so nekateri pri pet­ju izgovarjali Dom, Narod, Bog, ocetnjava, medtem, ko so drugi opevali Tita in Stalina, dve osebnosti, ki sta bili takrat popolnoma neznani slovenskemu narodu. Ne omenja se v ucbenikih, zakaj se je vecina kmetov uprla NOB-u in se prav tako ne analizira spora o katerem vsi vemo, in katerega je priznal sam maršal Tito leta 1978: sodelovanje med par­tizani in Nemci, da bi unicili cetnike. Konec koncev slovenski zgodovinarji prav tako ne analizirajo sprožilca spora, ki je bilo dejstvo, da je komunisticna partija na smrt obsodila vse, ki niso priznali njihovega monopola pri vodstvu upora proti okupatorju. Edini cilj komunisticne revolucije je bil viden vsem že od zacetka, namrec notranji boj za oblast in likvidacijo vseh, ki bi se temu uprli.  Tega se v Sloveniji še vedno ne sme izreci. Naši junaki so se uprli tej prevzetnosti. Kaj je potrebno, da lahko razumemo te preproste podatke vsakdanjega življenja med vojno? Zaenkrat je sprava nepogrešljiv pogoj postopnosti, bolj je pomembna od tiste resnice, ki vpije od 600 morišc.
Ta paradoks z zgodovino sem doživel tudi sam. Nekaj let nazaj je študent iz Ljublja­ne zvedel za mojo knjigo in me kontaktiral. Hotel je pisati diplomo o nas, »politicnih migrantih«. Pomagal sem mu in mu pove­dal, kje lahko najde material. Minilo je vec mesecev in sem mu pisal, da bi ga vpra­šal, kako napreduje z diplomsko nalogo. Povedal mi je, in se pri tem izgovarjal, da je spremenil temo. Njegov mentor mu je namrec svetoval, naj raje zamenja temo.  Ta mladi študent je ubogal svojega profe­sorja in zamenjal svoj poklic za oceno na fakulteti. Lahko se vprašamo: kako se bo o tem zgodovinskem obdobju govorilo v prihodnosti? Z mladimi zgodovinarji, kot je ta, se ne bo kaj prevec spremenilo. Ta izmišljotina, ki jo v domovini oznacujejo za zgodovino, pisano s strani fanaticnih privr­žencev, še vedno ostaja uradna zgodovina. Naši mucenci, ki se jih spominjamo tukaj, in ki so se uprli tej protidomovinski revo­luciji, so enostavno bili oznaceni za izda­jalce. To je izgovor, ki so ga izislili, ker ne morejo drugace razložiti dejstva, da narod ni želel komunizma.  Uradna zgodovina ne razlaga, zakaj je komunizem moral pomo­riti toliko Slovencev, zato da je lahko uve­del socialisticni raj. Bil sem v Sloveniji po tem, ko so podrli zidove Hude jame. Obi­skal sem to jamo in se potem pogovarjal s nekaj ljudmi o tem, predvsem s Slovenci s poklici. Preseneceno so me pogledali, niso vedeli o tem odkritju in kar je slabše, ni jih zanimalo. Novica, da je po vojni na tisoce Slovencev umiralo po vec dni znotraj ne­kega rudnika, se jim ni zdela pomembna.
Mi, ki živimo 12 tisoc kilometrov stran od Slovenije vemo, Slovenci v domovini pa ne vedo o tem, zgodovina jim ni o tem nic pripovedovala, zato ne morejo tega razu­meti, zato tudi ne morejo socustvovati. Za Slovenijo ta tragedija ni obstajala. Velika zmaga revolucionarne strahovlade je bila skrivanje svojih pokolov in razglašanje, da so sami bili heroji boja proti okupatorjem. Gre za cinicno in sprijeno zgodovino.  
Po koncu vojne se je Evropa ucila od svojih grozot, zacela je graditi prihodnost z dostojanstvom in je obsodila vse tri re­žime, ki so unicili na milijone domov: na­cizem, fašizem in komunizem. Civilizirana Evropa je odplacala vse svoje dolgove s to sramotno preteklostjo, zato da je lah­ko mirne vesti odkorakala v prihodnost. Seveda, ta Evropa ne vkljucuje Slovenije, kjer se še vedno praznuje eno izmed teh tiranij. Vsak 27. april se praznuje zacetek komunisticne revolucije. To je sramota, ki se jo težko razume. Nekaj dni nazaj je ljubljanski župan izjavil, da dokler bo on na tem mestu, se bo v Ljubljani še vedno poslušalo Hej brigade. To je zmagoslavni sprevod slovenskih boljševikov, teh, ki so pomorili na deset tisoce svojih sorojakov samo zato, ker so ti postavljali pod vpra­šaj njihovo krvavo revolucijo. Predsednik Zveze borcev, Janez Stanovnik, je javno priznal  “Bile so likvidacije iz politicnih ra­zlogov; pa še to: da je partizanstvu šlo za komunisticno revolucijo”. A potrebujemo še kaj, da spremenimo uradno zgodovi­no? A kljub temu te stvari ne vzbujajo radovednosti pri vecini intelektualcev in slovenskih zgodovinarjev. Ti revolucionarji so po svoje in s težko roko oblikovali zgo­dovinarje, študente, voditelje, sodnike in novinarje.  
Vsako leto se zbiramo tu, da zahteva­mo pravico in poštenost zgodovine. Kljub temu naši junaki, ti mladi, ki so se uprli ko­munisticni prevzetnosti, vecinsko kmetje, presegajo zgodovino.  Te spominske slove­snosti delamo zase, to vemo. Oni tega ne potrebujejo, saj jih vecina že uživa vecno slavo, ki je najvec, kar si lahko clovek želi. Ti mladi niso vedeli nic o politiki, niso ve­deli kdo so Tito, Stalin, Hitler ali Mussolini. Vedeli so samo to, da nagovor in delovanje komunisticnih partizanov ni bilo pravicno. Vedeli so samo to, da ni prav, da so pobijali naše duhovnike, ucitelje, župane. Ni bilo prav, da je bil brat prisiljen umoriti brata zaradi politicnih razlogov.  Ni bilo prav, da so ucili sovražiti tistega, ki je dosegel dobri položaj s trdim delom. Ni bilo prav, da so morali ponavljati cudna navodila iz neke­ga prirocnika, ki ga je napisal Marx, neki tuji neznanec. Ni bilo prav, da ta oznanjen »novi red« ni poznal naše zgodovine in naših navad. Ni bilo prav, da je bilo treba sovražiti Boga.
Zgodovina mora pripovedovati o osebah. Slovenska uradna zgodovina pa ne govori o prepricanju teh oseb, ki so bile umor­jene, kot da ne bi obstajale. Kako lahko potem razumemo, kar se je zgodilo? Ce so za pisanje zgodovine bolj pomembne ideološke prednosti od obcutenja naroda in njihove vrednote, za koga je potem na­pisana? Zagotovo ne za ljudi. Ne moremo zreti v prihodnost in spodbujati narodno zavest, ce pri tem vlecemo za sabo laž.  
V Sloveniji tisti, ki so bili pokoncani ni­majo glasu. Nove generacije Slovencev ne vedo, kakšni so bili, kako so razmišljali, kaj so obcutili. Pisana zgodovina, jim pri tem ne more pomagati. Ampak mi dobro vemo kdo so bili.  Mi, slovenska skupnost v Ar­gentini, ne potrebujemo, da nam ucbeni­ki zgodovine povedo, kdo so bili ti junaki. Nekaterimi izmed njimi je Bog dal, da so preživeli. Še vedno so tu, med nami. Videli smo jih med nami, vse življenje, in zato jih imamo radi, zato se jih spominjamo. Ved­no jim bomo hvaležni, da so nas naucili ži­veti s takimi vrednotami. Prišli so praznih rok, s sabo so prinesli samo žalostne spo­mine in iz nic so zgradili svoje domove in vse kar vidimo tukaj okoli sebe in cigar sa­dove uživamo. Veliko jih je prišlo samih in imajo danes cudovite in številne družine. Nismo jih slišali nikoli, da bi se pritoževali, ampak vedno so se trudili in garali. Videli smo jih moliti. Videli smo jih v tišini. Vedeli smo, da so molili za svoje prijatelje in so­rodnike, ki so ostali v tistih breznih. Mi jih ne bomo nikoli pozabili, zato se bomo še naprej tu zbirali junija, vsako leto.
Pesnik France Papež je takole napisal:
Moji prijatelji so bili iz Ambrusa,
in iz Hinj,
iz Starega loga in Šentjerneja;
spoznal sem jih tisto leto,
ki nas je družilo, v stiskah.
Malo so govorili,
nekako zavleceno,
dišali so po zemlji;
poštenje in delo sta jih stisnila
in skrivala
za tisoc hrepenenj,
za tolikšno vero v naše.
In ko smo se razšli,
niso peli kot fantje na vasi –
cas je bil tak…
Nisem jih videl vec,
dolgo je že,
a skupaj smo, še danes.


Nadaljuje na strani 2


STRAN 2

11. JUNIJA 2018 | SVOBODNA SLOVENIJA


JUNIJ, MESEC SPOMINA 

Resnica o naši polpretekli zgodovini prihaja na dan.
Mislim, da je cas za novo upanje.
ZORKO SIMCIC


Umor mojega oceta in drugih Ihancev

Prva oseba, ki so jo umorili partizani, je bilo dekle kakih 18 let, ki je delalo na obcini, Biba Hribar, toda ne v našem sorodstvu.
Potem je prišel na vrsto Gnezdov ata. Ta ni imel nobenih stikov z Nemci. Cela družina (približno 11 clanska) se je zaradi fašisticnega poitalijancevanja preselila iz Idrije na Primor­skem v Ihan, kjer so kupili kmetijo in delali na njej. Bili so tudi zavedni katolicani. Preden so ga umorili, so ga še preje mucili, privezanega k drevesu.
Zdi se mi, da je potem, prišel na vrsto naš ata, Gregor Hribar, ker je bil razgledan clovek, je imel vpliv na druge ljudi in  ni bil naklonjen komunistom.
Nemci so napovedali splošno (totalno) vojno za 15. maj 1943. Mamo je zelo skrbelo, kaj naj bi to pomenilo in kaj se bo zgodilo od tega dne naprej, kakor da bi imela zlo slutnjo. Ata jo je tolažil rekoc, da nima nobenega sovražnika, da je z vsemi sosedi v dobrih odnošajih, da jim je svetoval, kadar so ga kaj vprašali  in da ni niko­mur storil nic žalega. Da ni nobene resne skrbi, kaj naj bi se zgodilo. Pomagal in zagovarjal je pred nacisti “banditske tolpe”, ki so se pojavile v naših krajih. In res, komaj pol ure tega dne (15.5.), ko smo vsi spali, so zaceli butati po vra­tih spalnice. Pred tem so že vlomili v »delav­nico« (šupo), tam izbrali nekaj železnih drogov (barretas), kar prica, da so bili zraven sosedje, ki so poznali naše prostore in orodje in vrgli s tecajev vrata v vežo. Vrat v spalnico niso mog­li sneti, ceprav so zlomili debel prag iz trdega lesa, ko so z drogovi poskušali to narediti. Se­daj so se poslužili grožnje. »Ce ne boste odprli, vržemo bombo v spalnico.« To je zadostovalo, da je verjetno mama odprla vrata. Poklicali so ata, naj pride ven, da bo dal nekaj informacij. Ata je bil ravno prehlajen, pa si je vseeno na­taknil copate in šel iz spalnice. Da niso govorili resnice, se vidi iz tega, ker so mu rekli, da copa­ti niso za v roso.
Potem so ga odvedli. Mama je šla navsezgo­daj na nemško orožniško postajo povedat, kaj se je zgodilo, toda orožniki niso nic razcistili. Morda so celo menili, da je bil ata tudi »ban­dit«. Našli smo, morda naslednji dan, na oknu majhen list s kratkim sporocilom z atovo pisavo in njegovimi ocali. Spominjam se samo stavka: »Govori resnico.« Vsaka sled za njim je izginila. Mama je v svoji naivnosti spraševala sosede, ce kaj vedo, kje naj bi bil ata, pa so ji odgovorili, da so ga peljali na Dolenjsko, kjer ga potrebuje­jo. To je bila sama laž. Mama je zelo žalovala za atom, a s trdnim prepricanjem, da se bo nekoc vrnil.
Cez kakih 50 let smo zvedeli od nekaterih lju­di, kaj se je z atom zgodilo. Tukaj bom jaz po spominu opisal to tragedijo.
Ata naj bi bili peljali mimo Goropec, hri­bovske kmetije, in tam rekli gospodinji, naj gre pogledat nekoga, ki ne bo vec trave tlacil, pa ni hotela. Rekla naj bi bila, naj ga samo posvarijo in ne kar umorijo.
Potem so ga peljali še naprej v Matetov gozd. Ata je spoznal, kaj nameravajo z njim storiti in jim je hotel uiti, ceprav je imel zvezane roke. Na nesreco se je spotaknil in padel, zato so ga ujeli. S sekiro so mu odsekali roke, potem so ga pa še s sekiro umorili, najbolj verjetno so mu razklali lobanjo. Baje so tam morili na ta nacin, da se ne bi slišalo streljanja. Ata so zagrebli le površno, tako da so lisice raznašale kosti, kakor je rekel nek sosed. Ta je šel s svojim sinom in naložil na »grob« vec zemlje ter vcasih vsadila divje šmarnice. Pri umoru naj bi bila sodelova­la, ce nista bila kar neposredno udeležena, so­sedov sin Pajer Luka - Kosov in likvidator Vinko Flerin - Malenski, sin kmeta, gostilnicarja, mli­narja in žagarja. Sosedov sin Tone -Kosov- je bil moj prijatelj in smo se velikokrat skupaj igrali, njegov starejši brat Luka pa naj bi bil prisoten, ce ne tudi udejanjen pri mucenju in umoru ata, ceprav smo bili z njimi v dobrih odnosih.
Proti koncu vojne naj bi se bila streljala Vinko Flerin -Malenski in Kobašon, oba komunista, kjer je obležal, smrtno zadet, Vinko Flerin.
Cez nekaj tednov so partizani pokazali svoje junaštvo, ko so ujeli dva sosedova fantica, sta­ra okrog 9 in 10 let, Cirila (Toncka) in Marjana Ucakar. Ta dva sta nabirala v gozdu suhljad za kurjavo. Morala sta si izkopati jamo za grob v gozdu. Starejši fantic je zaslutil, kaj se bo z nji­ma zgodilo, zato je pobegnil, mlajši pa se ni znašel ali ni mogel pobegniti in so ga tam umo­rili. Nacin umora mi ni znan. Pozneje so umorili tudi njegovega starejšega brata Ernesta, oceta so pa tudi ustrelili. Zato se je skrcena družina izselila v Avstrijo ali Nemcijo, po vojni se je pa vrnila domov.
Ugrabili so tudi g. Kralja, oceta Marije, poro­cene Rape in ga umorili na istem kraju kakor našega ata. Ta gospa je toliko casa poizvedo­vala o svojem ocetu, da je koncno le izvedela, kje in kaj se je z njim in našim atom zgodilo. Od tedaj naprej obiskuje oba »grobova«, nosi rože in prižiga elektricne svecke na obeh »gro­bovih«. Po skupnem dogovoru z njo in lastni­kom gozda smo postavili nagrobna kamna s spominskim napisom. Vso izvedbo je imela na skrbi ta gospa Marija, ki je 14. avgusta 2015 v Ihanu umrla.
Ko so domobranci že imeli svojo postojanko v Domžalah, so prišli partizani tudi po Kokalja, doma v Bišcah. Ker ni hotel iti z njimi, je rekel, naj ga kar doma ustrelijo in tako so tudi naredi­li. Zato sta se sinova pridružila domobrancem. Starejši sin France je bil vrnjen in umorjen, mlajši, Janez, je bil tudi vrnjen, ker pa je bil še mladoleten, so ga po treh mesecih izpustili iz Teharij. 13.12. 2013 je umrl v Argentini zadnji otrok oceta Franca, Veronika Kokalj.
Takih usod je še vec. Na ihanski spominski plošci, namešceni sredi pokopališca, je napisa­nih 27 imen. Na njej ni vseh partizanskih žrtev, ker sorodniki niso dovolili vkljuciti njihova ime­na, še manj pa žrtev, ki so jih utrpeli partizani.
Marjan Hribar

STRAN 3

SVOBODNA SLOVENIJA | 11. JUNIJA 2018

JUNIJ, MESEC SPOMINA 

Pax optimum rerum

Spomini Tilke Jesenik na brata Franceta Ba­lantica, ki  je 24.11.1943 umrl v plamenih dr­žavljanske vojne
Mir je najboljši od vsega. »Ni mogoce želeti miru in manj spoštovati življenja.« 
                            (Sv. Janez Pavel II.)
Mamina pisava, njene besede, ki so padale na papir (tako cutim) naravnost iz srca, kot izbruh bolecine, notranje stiske, so s svojo preprošci­no, a iskrenostjo kricale v »vojskini cas«. No­bena beseda ni omenjala krute resnicnosti ne v maminem, ne v Minkinem in ne v bratovem pismu. Samo locenost od sina, od brata, od doma je trepetala v vsaki crki na papirju. Ko danes to berem, cutim zadržane solze, grozo, ki je stiskala mamino srce …
In tako sem se v duhu znašla tistega dopol­dneva ob mami, v zacetku marca je bilo, leta 1943. Pred mano je razgrnjena podoba našega skromnega doma, Bistrice, ki cista tece nedalec stran in h kateri se spušca ozka pot. Tam so ho­dile novotrške ženske prat v Bistrico in po njej so se vsak dan vracale domov tudi naše race.
Da je vojna, da se na svetu dogaja nekaj hu­dega, sem dojemala, stara sedem let, le od dalec. Doma sem se pocutila varno. Le kadar so nad nami bobnela nemška vojaška letala, težki bombniki in so tulile sirene, me je bilo neskoncno strah. Takrat sem, vcasih tudi sama, bežala v gozd, kjer sem iskala zavetje.
V zacetku marca leta 1943 so pred našo hišo obležale mrtve race pod streli lovca, ki je bil Kamnican. Z njim je bil nemški oficir, za kate­rega je lovec streljal race. Prepricana sem, da je locil domace od divjih rac, ceprav je trdil na­sprotno. Nemec jih ni vzel, celo opravicil se je za neprijeten dogodek. Takrat se je tudi zame zacela prava vojna. Srecala sem se s smrtjo pod streli. Postalo me je strah, spoznala sem, da ži­vimo v nevarnem casu, da je življenje ogroženo na vsakem koraku. Mamin in atov zaskrbljen obraz me je kar naprej opominjal, da brezskrb­nega otroštva ni vec, ne zame in za nobenega otroka. Kljubovati usodi z otroško dušo nisem mogla, zdelo se mi je, da ne bo nikoli konca nevarnosti, ki je visela nad nami. Bala sem se vsakega novega dne.
Prišlo je bratovo pismo. Obcutki ob prejemu njegove pošte se ne dajo opisati. Vsi štirje, mama, ata, Minka in jaz, smo z nepopisnim strahom in neskoncnim pricakovanjem strmeli v list papirja, saj ga je popisala sinova oziroma bratova roka. Še je živ. Kje je? Kaj nam sporoca? Pismo je bilo cenzurirano, z neštetimi pecati.
Konec septembra leta 1943. Potem so pis­ma prihajala še poredkeje. Skrb za Franceta je bila iz dneva v dan hujša. Upanje, da se bomo še kdaj videli, je pocasi usihalo. Vojna je zah­tevala nove in nove žrtve. Fantje so umirali na nemški fronti, kot talci, veliko ljudi je vzela noc, izginili so, ne da bi vedeli kje in zakaj. O domobrancih in partizanih se takrat pri nas vprico mene ni nihce pogovarjal. Bali smo se samo Nemcev, trepetali pred njihovimi izselit­vami, ubijanjem talcev in zapiranjem, vedeli smo tudi za njihova taborišca …
V Begunjah so kot talca ustrelili med drugimi tudi Benkovicevega Cirila, brata moje birman­ske botre. Cela Benkoviceva družina je trepe­tala, kdaj jih bodo izselili, zato so precejšen del svojega imetja shranili pri nas, ker nam zaradi skromnega doma ni pretila taka nevarnost.
Minila sta dva meseca. November se je bližal koncu in z njim Francetov rojstni dan. 29. no­vembra 1943 bi bil star dvaindvajset let.
Stopiti v tisti november v letu 1943, ceprav samo v duhu, mi je težko. V meni se prebujata nemir in hrepenenje s sanjami o bratu, ki me je imel rad, ki se je igral z menoj in je tudi v pis­mih pokazal, da cuti do mene posebno topel bratovski odnos.
Konec novembra leta 1943 je sosed prinesel casopis, v katerem je pisalo, da so partizani unicili domobransko postojanko v Grahovem na Notranjskem, zažgali hišo in cerkev, kjer so se ob napadu branili vaški stražarji, fantje, predvsem študentje (bilo jih je okoli trideset, partizanov pa cel bataljon), med njimi tudi mladi pesnik France Balantic, ki je zgorel »v ognju groze«, kakor je sam napovedal v svojih pesmih. Casopis smo dolgo hranili. Da bi se na­tancno prepricala, kaj je v njem pisalo, sem ga zdaj iskala, a zaman …
Takrat smo domaci izvedeli, kje je bil naš France. Kruta resnica o njegovi smrti v ognju v grahovski bitki med partizani in domobranci 24. novembra 1943 nas je za vedno zaznamo­vala z njegovo odlocitvijo za odpor proti komu­nisticnemu režimu in s tem proti OF, ki je po vojni s Komunisticno partijo prevzela oblast. Z obsodbo, da se je odlocil za »napacno stran«, je bil po vojni izbrisan kot clovek in kot pesnik.
Mama je jokala … Strmela sem vanjo, ker ni­sem razumela, kaj se dogaja. Da se brat ne bo nikoli vec vrnil, nisem verjela. Ata se je zaprl vase. Njegov pogled je izražal eno samo glo­boko žalost. Kako je sestra Minka doživela naj­strašnejši dan v našem življenju, si lahko samo predstavljam. Strah pred najhujšim je postal resnicnost. In potem – molk. Nihce se o tem ni na glas pogovarjal. Ata je v tovarni sodelavec škodoželjno ogovoril: »Ubili smo ti sina, ker ni bil na pravi strani …« Rana je postajala vedno vecja, srce je krvavelo in ata se je moral zaradi »bolezni srca« predcasno upokojiti. Tako se je zacela po Francetovi smrti za nas kalvarija, cas tihega trpljenja, ki je po »osvoboditvi« preraslo v bolecino zaradi krivicne »obsodbe« mladega pesnika z njegovo poezijo vred.
Ob tragicni smrti našega Franceta smo bili še sredi vojne. Leta 1943 je kapitulirala Italija. Nemci so zaceli s še hujšim vojaškim pohodom po okupiranih državah, iz dneva v dan je bilo vec žrtev, trpljenje ljudi se je stopnjevalo. Ce hocem v svojem spominskem zapisu odkriti, kako sem doživljala tisti cas, ne najdem jasne podobe. Vem samo to, da sem hodila v nemško šolo, kjer se nismo dosti ucili. Neprestano nas je alarm preganjal iz šole, da smo bežali domov ali v zaklonišce pod Mali grad.
18. decembra 1944 je prišlo iz Ljubljane pis­mo, ki ga je poslal gospod France Kremžar po nekem znancu, oce prijatelja našega Franceta (oba sta med grahovsko bitko zgorela v Krajcevi hiši). Poslal nam je tudi nekaj clankov iz casopi­sov, v katerih sta bila omenjena oba Franceta, Kremžarjev in naš. Dobili smo tudi Francetovo pesniško zbirko V ognju groze plapolam, ki je leta 1944 izšla v Ljubljani, zbral, uredil in opom­be je napisal dr. Tine Debeljak, pesnikov portret pa je prispeval Marijan Tršar, istocasno je bil izdan tudi Sonetni venec s Tršarjevimi ilustra­cijami pri založbi Ljudska knjigarna v Ljubljani. Zaradi ilustracij je bil Marijan Tršar po vojni v Teharjah, kjer je spoznal in na lastni koži obcu­til necloveško obracunavanje z vsemi, ki so bili kakor koli povezani z »nasprotniki« revolucije.
Minilo je skoraj leto dni od takrat, ko smo izvedeli, da se naš France ne bo vrnil. Ko smo dobili njegove poezije, se mi zdi, da se je med nas naselilo posebno ozracje, specificno v svoji luci, v kateri nam je postalo marsikaj jas­no. France nam je s svojo umetniško izpoved­jo pomagal preiti iz sveta groze in trpljenja v svet zunaj nas, kar morejo doseci le umetnine metafizicnih kvalitet. Iz otroštva, ki je umiralo z vojnimi dogodki, sem hitro odrasla. Razu­mela sem, kar so doživljali starši, s sestro sva kljub razliki v letih skupaj trepetali pred nez­nano prihodnostjo.
Preden se je France pridružil vaškim stražam v Grahovem, je bil interniran v Gonarsu v Italiji. Konec junija 1942 so Italijani izvedli v Ljublja­ni množicne cistke. V Gonars so odpeljali tudi Marijana Tršarja, Francetovega prijatelja, ki nam je povedal, da je France trpel še posebej zaradi lakote, ker ni dobil nobenega paketa od doma. Med Italijo in Nemcijo je bila namrec zapora, zato mu nismo mogli poslati nobenega paketa, pa tudi vedeli nismo, da je v internaci­ji. Pisal nam je šele, ko se je vrnil v Ljubljano. Izvedeli smo tudi, da so pred tem Marijanu in Francetu ponudili, da bi France kot štipendist študiral v Neaplju orientalistiko, Marijan pa v Firencah slikarstvo, obema je bila namrec odo­brena štipendija, a sta jo odklonila, ker se nista hotela vpisati v fašisticni GUF. In potem se je zgodilo, kar se je …
Neštetokrat sem že prehodila to pot, ta del svojega življenja, ko sem se morala vživeti v od­nos s svojim bratom Francetom, z bratom, ki je stopil v moj svet v zgodnjem otroštvu z vso silo najgloblje navzocnosti resnicnega brezcasja. Da lahko pricujem o njem, prihajajo od dalec besede, ki v hipu oživijo s pravim pomenom. Ni mi pa lahko, ker je v spominih polno razpok. Iz njih v noceh brez spanja vrejo besede, oble­cene v svetlobo mladosti, bratove in … moje. Jutro besede prešteje, jih spremeni v tišino, ki glasno odmeva v srcu do naslednje noci.
Ko sem zacela pisati za zbornik, ki ga bodo izdali prizadevni kamniški »demosovci«, zves­ti zagovorniki vrednot iz casov slovenske osa­mosvojitve, se nisem zavedala, da bom težko izpolnila njihova pricakovanja. Po pisanju spo­minov iz druge svetovne vojne, ko sem si po­magala z ohranjenimi pismi, sem nenadoma zašla v zmedo casa, ki me je pogoltnil vase, da sem le s posameznimi drobci iz preteklosti spet zmogla nadaljevati.
Takoj, ko je bilo mogoce po koncani vojni pri­ti v Ljubljano, se je mama odlocila, da bo šla na Francetovo stanovanje, kjer je imel sobo, preden je odšel v Grahovo. Ker takrat ni vozil ne vlak in ne avtobus, je mama prosila soseda Pirca, Kordina po domace, da jo pelje v Ljublja­no. Seveda sem šla z njo tudi jaz, saj brez mene ni smela nikamor, to je bila moja »pravica«, ki sem si jo izborila. Že vožnja z lojtrskim vozom je bila zame posebno doživetje in tudi v Ljubljani, ce se ne motim, sem bila takrat prvic. Stano­vanje je bilo na Ciglarjevi ulici, to še vem in ga ni bilo težko najti. Gospodinja naju je prijazno sprejela. S socutjem je govorila o mladem štu­dentu, našem Francetu. Sobo, v kateri je bival France, je že pred casom spraznila in vse, kar je bilo njegovo, je dala v drvarnico ob hiši. Ko sva z mamo zagledali njegovo »zapušcino«, naju je stisnilo pri srcu. Mama je ostala brez besed. Tudi jokati ni mogla, saj je solze že izjokala … Videli sva nekaj njegovih oblacil, razmetanih, nekdo je brskal po njih, in našli sva škatlico z njegovo birmansko uro brez verižice, ki je bila odtrgana, in orglice, ki jih je prav tako dobil za birmo. Na drugem kupu so bili ostanki njegovih knjig. Med njimi nekaj slovarjev, ucbenikov in … nepopolna Štrekljeva zbirka Slovenskih na­rodnih pesmi. Druge so menda odnesli, kdo, gospodinja ni vedela, saj drvarnica ni bila za­klenjena. To je bilo vse. Pobrali sva in zložili v škatlo ter odnesli na voz. Pod konjskimi kopiti na makadamu še danes slišim globoko v duši zamolklo tišino zadnjega poglavja pesnikovega življenja. Življenja pesnika, ki je bil moj brat.
V Kamniku smo že prvo leto po vojni dobili gimnazijo. Bila sem med maturanti druge ge­neracije. Leta 2014 smo praznovali šestdese­tletnico mature. Ko smo pri slovenšcini obrav­navali slovensko književnost, nam profesorica Otilija Kalan ni nikoli omenila pesnika Balanti­ca, tudi ob Kajuhu ne. Cakala sem, morda bo pa le z besedo omenila Balantica, saj je napi­sal tudi Sonetni venec. A to se ni zgodilo. Tudi sama nisem nikomur povedala, da je moj brat pesnik. Nihce od mojih sošolcev ni vedel, da sem imela brata. Ko sem bila, mislim da v šesti gimnaziji, je prišel ucit na našo šolo profesor Emil Cesar. Poklical me je k sebi in me vpra­šal, ce sem sestra pesnika Balantica. Bila sem presrecna. Nisem mogla verjeti, da si kdo upa govoriti o njem. Kaj me je spraševal, se ne spo­minjam. Po tem pogovoru se me je izogibal … Cez mnogo let, ko sem že sama ucila na osnov­ni šoli v isti stavbi slovenšcino, mi je kolegica povedala, da se je profesor Cesar posvetil Kaju­hu in da je bil »zelo kriticen« do Balantica, ker je bil domobranec. Zato tudi z menoj ni hotel imeti nobenega stika vec. Drugi profesorji so bili previdni, še najbolj profesor Avguštin Lah, ki se je izogibal celo mojega priimka, zato sem bila malokdaj vprašana zemljepis.
V gimnazijskih letih sem si samo želela, da bi bil sprejet med druge pesnike, da bi se o njem pogovarjali in da bi ga tudi drugi dijaki spozna­li. Ob vsaki omembi njegovega imena sem bila vznemirjena, ker sem se bala, kaj bodo pove­dali o njem.
Ko je bila še mama živa, ata je leta 1967 umrl, se je pri nas oglasil pesnik Jože Šmit, France­tov sošolec. Bili smo ga zelo veseli, še posebej mama. Z velikim obcutkom zaradi izgube sina in brata je pripovedoval o Francetu, kako sta se v Ljubljani srecevala in kako so se razšle njune poti. Veckrat se je oglasil pri nas in vedno se je z obžalovanjem »opraviceval«, da je on ostal živ, France pa je moral umreti. Tudi Marijan Tr­šar, ki je bil Francetov prijatelj, nam je marsikaj povedal, še vec pa je napisal, kar je dragoceno pricevanje o poznavanju bratove življenjske zgodbe in njega samega. Dobro ga je poznal, zato ga je cenil, obcudoval je njegovo pokonc­nost, trdnost v prepricanju, ki mu je ostal zvest do konca. Zato je vedno trdil, da France ni rav­nal, kakor so mu svetovali drugi, storil je, kar je vedel, da mora storiti.
Ves cas po vojni so »oblastniki« hoteli izbri­sati pesnika Balantica, njegove pesmi so bile prepovedane. Vsak poskus, da bi prišle na dan, je bil v kali zatrt. A pesmi so se ohranile in celo živele med mladimi, ki jih je prepovedana lite­ratura še bolj mikala. Politicni begunci so be­žali pred »osvoboditelji« cez avstrijsko mejo na Koroško, da bi si ohranili golo življenje. Ni bilo vsem dano, da bi s Koroškega prišli v Ar­gentino, kjer bi svobodni zaceli novo življenje. Mnogo jih je moralo po ukazu Angležev nazaj v domovino, kjer jih je cakalo mašcevalno ob­racunavanje krutih zmagovalcev … Z izseljenci cez Ocean se je rešila tudi Balanticeva poezija, njegove pesmi so tam izdali, jih ponatisnili v Celovcu (dr. Tine Debeljak, France Papež) in od tam so prihajale skrivaj tudi k nam v Slovenijo.
Med izseljenci v Argentini so bili v pretežni meri izobraženci, ki so in še ohranjajo sloven­sko kulturo v njeni prvobitnosti. Njihova prva skrb v novi domovini je bila, kako ohraniti jezik in vero in kako nadaljevati z izobraževanjem v tujem okolju z drugacno kulturo. Angelca Klan­šek, mlada uciteljica, ki je prav tako z množico drugih, doma na smrt obsojenih, prišla v Bu­enos Aires, je tam pomagala ustanavljati slo­venske sobotne šole, da bi otroci slovenskih migrantov dobili osnove maternega jezika in slovenske omike. V San Justu, predmestju Buenos Airesa, kjer si je ustvarilo dom mnogo Slovencev, je predlagala, da bi šolo poimeno­vali po pesniku Balanticu. In to se je tudi zgo­dilo. Še danes je tam šola Franceta Balantica, ki bo praznovala že 65-letnico svojega obsto­ja. Njeno poslanstvo je rodilo bogate sadove. Poleg velikega števila slovenskih sobotnih šol v razlicnih krajih po Argentini, od Slomškove, Prešernove, Jurciceve in drugih, se v Balanti­cevi šoli krepijo v duhu slovenstva mocne sile zdravega mladega rodu, ki vsako leto pljuskne cez Ocean tudi k nam ob poletnih pocitnicah, a ga mi skoraj ne zaznamo.
Ob praznovanju petdesetletnice Slovenskega doma v San Justu in šole Franceta Balantica leta 2001 sva bili s sestro povabljeni na sveca­nost, ki smo se je z mojim možem tudi udeležili. Kdor se sreca s temi ljudmi pod Južnim križem, tega ne more nikoli pozabiti. Otroci, ucenci Ba­lanticeve šole, bilo jih okoli sto dvajset, in uci­teljski zbor (sama mlada dekleta) z voditeljico šole Angelco Klanšek, ki danes stara 92 let še vedno prihaja med otroke, da jih spremlja na slovenski poti, so pokazali, kaj je mogoce do­seci z vrednotami »stare šole«, ki je dedišcina, prinesena iz predvojne domovine.
Posebno poglavje v spominih na brata Fran­ceta so obiski grahovskega pokopališca, kjer je pokopan med tridesetimi žrtvami boja s partizani. Kdaj smo obiskali grob prvic, se ne spominjam natancno. Vem le, da ga takrat ni bilo mogoce najti. Grahovsko pokopališce, samotno, pod gozdom, dalec od vasi, nad Cerkniškim jezerom je samo po sebi skriv­nostno. V tistih casih pred petdeset in vec leti je bilo zavito v tihoto preteklih dni in na njem s travo zarasla gomila brez rož je bila, kot je takrat morala biti, da so se uresnicile prerok­be pesnika, ki med drugimi mladimi žrtvami bratomorne vojne caka na poslednjo sodbo … Zdaj je tam plošca s Francetovimi verzi: »Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust.«
Prišla sem do pokopališca v Grahovem in upam, da se s tem nisem prevec oddaljila od osnovne niti moje pripovedi. Mir, ki sem ga iz­brala za svojo pot od otroštva do danes, je tista vrednota, brez katere cloveštvo že od nekdaj uravnava svoje življenje, zato se vedno bolj od­daljuje od samega sebe in bližine drugega ne najde …To je bridka izkušnja. Ne bi rada z njo zakljucila svoje misli o preteklosti in sedanjosti.
Pred seboj imam pismo, napisano v Gorenji vasi 25. aprila 1984.
Pred izidom Temnega zaliva, pesnikove bio­grafije, leta 1988 je avtorju Francetu Piberni­ku takratni urednik Cankarjeve založbe pesnik Tone Pavcek zapisal:
Tako je koncno izšla pesniška zbirka Franceta Balantica Muževna steblika, skoraj štirideset let po koncu vojne. To je bil zacetek in v nada­ljevanju so izhajale njegove knjige, pesnika je oživljal, raziskoval njegovo življenje, njegovo pesniško pot profesor France Pibernik. Vrata našega doma so mu bila vedno odprta, zato je tudi vse, kar je nastalo pod njegovim pere­som, avtenticno, podprto s pricevanji vseh, ki so preživeli s Francetom Balanticem njegovo kratko življenje.
Brez ljudi, ki so živeli in se darovali za sloven­stvo, pricevali zanj s svojimi deli in ustvarjali cisto kulturo, brezcasno, zazrto v duhovnost z resnicno stvarnostjo vecnega hrepenenja po miru in ljubezni, našemu zdaj in tukaj nekaj manjka. Zaznamovali so naš vceraj, s krvjo in begunstvom, z upanjem in zanikanjem pa sto­pajo v naš danes v globini noci in kljub zarezam skoznje vdira jasnina.
Naj nas skrbi, naj se bojimo, ko se vedno bolj oddaljujemo moci zemlje, sebi in ljudem, na­ravnim danostim Božjega stvarstva, drevesom in kamnom? Kje je mir, po katerem hrepeni­mo? V gozdovih, na poljih, cestah, med do neba segajocimi stavbami iz betona in stekla?
»Kje je tisti cas?« S pesnikoma Francetom Ba­lanticem in pesnikom Francetom Papežem, ki je našel svoj drugi dom v Argentini, se tudi jaz sprašujem. Vem pa, da sem tu – sredi drugega casa – v skrivnostni tišini odhajanja …
Casnik.si
Besedilo je bilo prvic objavljeno v monografiji Prelomna leta,
ki je leta 2016 izšla v založbi Društva Demos na Kamniškem.



Tilka in France

Nadaljuje na strani 4

STRAN 4

11. JUNIJA 2018 | SVOBODNA SLOVENIJA

JUNIJ, MESEC SPOMINA 


Dr. Valentin Meršol - 80-letnik

Kdo slovenskih protikomunisticnih begun­cev,ki so šli meseca maja skozi Vetrinjsko ta­borišce, se z  najvecjo hvaležnostjo ne spo­minja zdravnika dr. Tineta Meršola? Saj je z njegovim tedaj junaškim nastopom vezana re­šitev tisocev slovenskih in tudi jugoslovanskih civilnih in vojaških oseb pred izrocitvijo Titu in morda gotovi smrti. Kdo od teh beguncev ne bi hotel te dni stopiti k jubilantu in se mu še enkrat zahvaliti za njegovo posredovanje, sti­sniti gorko njegovo dobro dlan in mu cestitati k visoki starosti, pa mu želeti še leta in leta zdravja in srecnega življenja v krogu njegovi sinov in slovenskih Amerikancev sploh.
Dr. Meršol je gotovo ena najpopularnejših oseb med našo novo emigracijo, ki ga pozna od nastopa v Vetrinju in pozneje v Ameriki. Manj pa jim je poznana življenjska pot našega jubilanta, ki je zanimiva, burna in polna hu­manitarnega dela. Rojen v preprosti železni­carski cuvajnici v Radovljici v družini devetih otrok, je po šolanju v Radovljici in Kranju vsto­pil leta 1905 s prvimi dijaki v tedaj ustanovlje­ni škofov zavod v Št. Vidu in ga koncal l. 1913 s tistimi, ki so prvikrat v slovenski zgodovini polagali maturo v slovenskem jeziku! In vseh teh osem let je bil najboljši dijak Jeglicevega zavoda. Kot takega ga je škof Jeglic popeljal z drugimi najboljšimi dijaki iz vseh razredov v Lurd, kjer je molil k Mariji predvsem za izbiro poklica. In odlocil se je za medicino. Toda pot k doktorski diplomi je trajala dalj, kot je mislil: devet let! Zakaj? Kot graškega medicinca ga je zajela prva svetovna vojna in moral je na fronto proti Rusom. Spomladi 1915 je bil že v Karpatih ujet. Pet let je bil v Rusiji, odkoder se je povrnil domov šele l. 1919. Ves ta cas se je udejstvoval kot medicinec, sprva kot vojni ujetnik, nato pa kot jugoslovanski prostovo­ljec v Odesi ob Crnem morju, kjer se je vpisal znova na rusko medicinsko fakulteto. Jugoslo­vanske prostovoljce je nato peljala pot k se­vernemu Ledenemu morju v Murmansk, kjer naj bi se vkljucili k zaveznikom - Angležem, Amerikancem in Francozom kot zavezniška ceta. Tam je preživel boljševiško revolucijo. L. 1919 so ga zavezniki poslali kot kurirja preko Londona, Pariza in Rima v Beograd. Castno odpušcen iz jugoslovanske armade je prišel 31. avgusta 1919. leta domov.
Treba je bilo dokoncati medicino. Na univer­zi v Gradcu, kjer je bil pred vojno, ga niso spre­jeli, kot “izdajalca avstrijske vojske”. Vpisal se je nato na zagrebško fakulteto in pozneje na fakulteto v Pragi, kjer je doktoriral l. 1922. Po študijah v petih jezikih, ki jih je vse obvladal: slovensko, nemško, rusko, hrvaško in ceško! Seveda se je naucil tudi francosko in angleško v zavezniški vojski!
Kot zdravnik je nato služil po bolnišnicah v Celju in Ljubljani in v skrbskem Nišu, kjer je dobil kot prvi Jugoslovan in prvi Slovenec podporo ameriške Rockefelerjeve ustanove za izpopolnjevanje v Združenih državah. Tu se je po raznih bolnišnicah specializiral za bak­teriološke probleme. Po vrnitvi je šel v ma­kedonsko Skopje, kjer je bil tedaj njegov nek­danji profesor, ravnatelj in rektor Zavoda sv. Stanislava, škof dr. Gnidovec. Tam je bil vodja bakteriološkega, malaricnega in antirabicne­ga oddelka v Zavodu za tropske bolezni. Od tam je šel v Zagreb v zavod za kužne bolezni in obenem tudi predaval v Zdravstveni šoli. Šele preko teh jugoslovanskih postojank je prišel v Ljubljano, kjer je vse do konca vojne l. 1945 bil primarij v splošni bolnišnici.
V Ljubljani je razvil svojo veliko delavnost v stanovskih organizacijah. Bil je predsednik Slovenske zdravniške zbornice, predsednik Slovenskega zdravniškega društva, podpred­sednik Zveze jugoslovanskih zdravnikov. Pisal je strokovne clanke in vodil akcije za razširje­nje slovenske medicinske fakultete na kateri bi ga cakalo mesto univerzitetnega profesorja za bakteriologijo. Toda mesto univerzitetne kariere, za katero je bil kakor rojen, so prišla begunska leta, kamor se je podal takoj maja meseca 1945 kot odlocen protikomunist.
V Vetrinju, kamor se je zatekel s svojo dru­žino, je po svojem ugledu in zanju postal slo­venski vodja civilnega taborišca, posrednik med Slovenci in angleško vojaško komando. In tu je doživel trenutek, ko je doživel najvišji vzpon svojega dela za Slovence: po izpraznitvi vojaškega taborišca, ko so domobrance pod videzom v Italijo poslali partizanom v smrt, je prišlo povelje tudi za vrnitev civilnega tabori­šca. In tedaj je angleškega šefa tega taborišca majorja Barreja - kot slovenski predstavnik - prosil, naj intervenira proti temu. Z njim je šel k majorju Johnsonu, šefu za “preseljene osebe”, tistemu, ki je med revolucijo bil pri slovenskih partizanih. In cudno: ta se je po­kazal dobrohotnega. Po polurnih telefonskih klicanjih sem in tja, je bil dosežen sklep, ki mu ga je Johnson izjavil: “Sklenili smo, da noben Jugoslovan ne bo vrnjen proti svoji volji”. To je bilo 31. maja.
4. junija pa je prišel v taborišce feldmaršal Alexander, poveljnik vse zavezniške vojske v Sredozemskem bazenu in dal poklicati dr. Meršola, s katerim bi hotel govoriti. In te­daj mu je Meršol iz oci v oci povedal o usodi vrnjenih domobrancev, ki se niso nikdar bo­rili proti zaveznikom, nasprotno, reševali so njihove pilote, pa so bili poslani v mucenje in smrt. “Pustite nas v Vetrinju in ne pošiljajte nas nazaj v Jugoslavijo v mucenje in smrt”. In nato je najvišji poveljnik odlocil: “Bodite prepricani, da bom Vam in Vašim ljudem po­magal.” In prihodnje jutro je že izdal ukaz, da nihce od jugoslovanskih civilnih kakor tudi vo­jaških oseb ne bo vec proti svoji volji vrnjen nazaj in naj ostanejo v Vetrinju. 
S tem odlokom, ki se ne nanaša samo na Slo­vence, temvec tudi na vse Hrvate in Srbe, ki se nahajajo v maršalovem obmocju - torej tudi cetniki v italijanskih taborišcih - je bilo reše­nih vec tisoc jugoslovanskih življenj! Zato se ni cuditi, da so ob 20-letnici ameriški Slovenci priredili majorju Barreju in našemu dr. Meršo­lu velicasten zahvalen sprejem na spominski prireditvi v Združenih državah. Zaslužil je.
Dr. Meršol se zaveda vseh rešitvenih pos­ledic te Alexandrove odlocitve, in je na to intervencijo ponosen, kakor jo je do podrob­nosti opisal - kot zgodovinski dokument zgo­dovinskega dogodka - v Zborniku Svobodne Slovenije za leto 1951 (str. 50-57). Zaveda se pa tudi dobro, da ni vse samo njegov izkljucni uspeh. Sam je napisal: “Kakor moram nakna­dno sklepati, je prišel maršal Alexander s po­sebnim namenom, da bi govoril z menoj kot zastopnikom slovenskih beguncev. Moral je biti že prej precej obvešcen o nas in o naših težavah”. To je on sam v porocilu podcrtal (str. 55). Menim, da ne bo dalec od resnice trditev tega, kar poroca nekje srbski socia­list dr. Topalovic, da sta pomladi l. 1945 bila s Krekom na sedežu zavezniških vojnih ope­racij v Caserti in tri ure razlagala pomocniku maršala Alexandra, kakšni bodo ti vojaki, ki bi utegnili pribežati cez mejo; posebej za cas zacetka vracanj pa piše, da sta z dr. Krekom v Rimu “storila vse, kar sta mogla … pri vseh vojakih in civilnih oblasteh, da se preprecijo te grozote”.
Topalovic pa nato potrjuje prav to, kar Mer­šol: “Ko so se potrdile vesti o masovnih po­kolih, je nastopila velika sprememba pri bri­tanski Vrhovni komandi. Namah je prenehalo vracanje jugoslovanskih emigrantov … tudi tistih, ki so se borili proti Titu … Rešila jih je usoda slovenskih domobrancev.” (Pokret na­rodnega otpora u Jugoslvaiji, 184). Kakor je vi­deti iz porocila dr. Meršola, je prav on bil tisti, ki je s svojo besedo maršalu Alexandru potrdil resnicnost prejšnjih informacij in z njo dose­gel zgodovinsko pomembnost “hipne spre­membe britanskega postopanja”. Kot tak si je pridobil dosmrtno hvaležnost vseh slovenskih in jugoslovanskih beguncev.
Odslej je dr. Meršol v Združenih državah, kamor je prišel s svojo, zdaj pokojno, gospo Milko iz družine ravnatelja Tominška, znanega slovenskega turista in s svojimi tremi sinovi, ki so vsi dosegli univ. poklic (zdravnika, inže­nir). Turistika je tudi njemu kot vsej družini tudi sedaj v krvi. V spremstvu sina, ki deluje znanstveno na ameriškem Zapadu, je prišel v stik z indijanskimi plemeni, med katerimi ima mnogo prijateljev. Ti so mu v gorovju Whitney (Bela gora) posvetili posebej poseben kraj ob jezeru z imenom “Tinetov koticek”. Tako se jubilant uveljavlja v ZDA tudi kot zdravnik, alpinist in lingvist. Odvec bi bilo povedati še to, da je še dolga leta pisal redno v Ameriško domovino zdravniška navodila.
Vsekakor: dr. Valentin Meršol je gotovo med vso našo emigracijo eden najbolj zaslužnih mož, najbolj popularen in priljubljen pri vseh, ki ga osebno poznajo in pri vseh, ki so bili de­ležni srecnih posledic njegovega zgodovinske­ga nastopa. 
In še nekaj je dr. Meršol: vse življenje hvale­žen Zavodar, ki se s ponosom podpisuje “jegli­cevec”. Ob osemdesetletnici: Bog Te živi! Tine!
Tine
Svobodna Slovenija, 7. 3. 1974

STRAN 5

SVOBODNA SLOVENIJA | 11. JUNIJA 2018


MENDOZA | Poslovilni koncert 
in 70-letnica pevskega zbora


MATJAŽ ROTER Kaplan Njegove Svetosti

V prihodnjih dneh bo naš Slovenski pevski zbor potoval na gostovanje v Slovenijo in Koroško. V soboto, 2. junija, so nam pevci nudili v Slovenskem domu »Poslovilni kon­cert«.
Nastop je bil posvecen tudi 70. letnici rojstva zbora v Mendozi. Nastal je na Sveti vecer leta 1948, s petjem božicnih pesmi. Danes je zbor v Mendozi priznan kot prva in najstarejša pevska skupina, ki nepreki­njeno  prepeva vecglasno in se prenavlja z mladimi pevci, s potomci ustanoviteljev, naših staršev in prednikov.
V skupnosti in na koncertu nas je bilo navzocih kar nekaj rojakov, ki smo obujali spomine prvih korakov takratne skupnosti. V blisku smo preleteli 70 let življenja, spoz­nali razvoj  ki z optimizmom sprejema di­namiko casa in vrednoti vztrajnost in trud dolgega obdobja.
Spominjamo se prvih skrbi, domotož­ja, organizacijo skupnosti, skrbi za vzgojo mladine, za skupno versko   življenje, vse prepojeno z ljubeznijo do domovine in za­upanjem v božjo previdnost. Danes sprem­ljamo pevce, vecina so potomci prvih beguncev. Poslavljamo se od njih pred potovanjem v Slovenijo z željo, da veseli prikažejo kako gojimo narodne vrednote, slovensko in argentinsko pesem v Mendozi.
Mag. Diego Bosquet vodi pevski zbor z iz­rednim navdušenjem za slovenstvo in našo pesem,  pri vokalizaciji mu pomaga Mari­ana Ruiz Díaz. Pevovodja nam je razložil smisel obeh delov pevskega nastopa, ki sta tudi predvidena za gostovanje. Prvi del je posvecen slovenski pesmi in na željo preje­to iz Slovenije, vkljucuje pesmi izseljenskih glasbenikov. Živeli in delali so v Argentini, njihova dela niso poznana v domovini in bolj malo v Argentini.
Pripravljeni program je bil sledeci:
SLOVENSKA PESEM: Besedilo Jakob Raz­lag, glasba Benjamin Ipavec; POJDAM V RUTE: koroška narodna, glasba Luka Kra­molc, solo je pela Anica Grintal; ROŽ, POD­JUNA, ZILA: besedilo Janko Mikula, glasba Pavle Kernjak; SE DAVNO MRACI:  narodna, glasba Julij Savelli, solo je zapela Magda­lena Grintal Camplone; NAGELJ SLOVEN­SKI: besedilo c. g. Cirila Turka, slovenskega dušnega pastirja v Nemciji. Arh. Jure Vom­bergar je narisal slovenski nagelj,  ki je g. Turku ugajal in ga je zamislil kot simbol Slo­vencev v zamejstvu in begunstvu. Napisal je poezijo in Alojzij Geržinic jo je uglasbil za mešani zbor. Sledila je DOMOTOŽJE: na­rodna, besedilo je spremenil z mislijo na novo domovino in harmoniziral Drago Šija­nec. In še zadnja SLOVENIJA V SVETU: vsem priljubljena in navduševalna pesem Marka Kremžarja, uglasbil jo je Jože Osana.
Drugi del je bil posvecen argentinski glas­bi. Prikazali so nam vse pokrajine , od juga proti severu. Zaceli so s Patagonijo: MOYI TUN PAPI INCHE, pesem mapuchejev, to so staroselci argentinskega juga, besedilo in glasba Mariano Avilés, priredba Rod­rigo Dalziel,  kitara David Bajda. Pampa: EL DÍA QUE ME QUIERAS: tango, besedi­lo Alfredo Lepera, glasba Carlos Gardel, priredba Carlos Tabbush. Solo je pel Tine Šmon., spremljav na klavirju Juan Antonio Sanchez Mendoza. Zelo sprošceno in ve­selo so jo zapeli. Litoral ali Mesopotamia: AGUA Y SOL DEL PARANÁ: besedilo Migu­el Brascó, glasba Ariel Ramirez, preiredba María del Carmen Aguilar.  Cuyo : CUECA DE LA ViŃA NUEVA: besedilo in glasba Félix Palorma, priredba Jorge Chanal; Centro: LA VIEJA: besedilo Oscar Vallés, glasba Julian in Benicio Díaz, priredba Claudio Severino. Chaco: ANTIGUO DUEŃO DE LAS FLECHAS: besedilo Félix Luna, glasba Ariel Ramirez, priredba Vivian Tabbush. Severozahod: DEL PRADO VENGO:  priredba Vivian Tab­bush. Vecino argentinskih pesmi je sprem­ljal na kitari David Bajda, pri nekaterih tudi »uńa« ali povezan šop kozlicevih parkljev. Pri tej zadnji je Sebastián Bajda spremljaj charango ter  klavir Juan Antonio Sanchez. Po navdušenem ploskanju sta se kulturna referenta Društva Slovencev v Mendozi Fric Šmon in Davorin Hirschegger, v slovenšcini in španšicini, zahvalila pevovodju in pev­cem za poucljiv in uspešen pevski vecer ter želela zboru srecno potovanje ter uspeh na nastopih pri rojakih v domovini.
Zbor je še dodal CUECA CUYANA – SOY PUNTANO: priredba c.g. Janeza Ogrina, žu­pnika v Quines v San Luisu. Zbor je obletni­co proslavil z zbranim in preciznim petjem. Skrbne vaje z mislijo na potovanju so bile razvidne. Navdušeni in prepricani bodoce­ga uspeha na gostovanju pri rojakih smo ponovno ploskali in tako poslovili naše pev­ce. Pozno v noc smo pri pogrnjenih mizah kramljali, pokušali dobre empanade in na­pili pevcem z mendoško kapljico!
Božidar Bajuk

Papež Francišek je na predlog Državnega tajništva v Vatikanu dr. Matjažu Roterju, du­hovniku celjske škofije, ki v tem casu opravlja službo tajnika Apostolske nunciature v Kolu­mbiji, podelil castni naziv papeškega kaplana – monsinjor.
Imenovanje mu je v torek, 5. junija, na slo­vesnosti na nunciaturi v Bogoti, v navzocnos­ti nekaterih odlicnih gostov in sodelavcev papeškega diplomatskega predstavništva, podelil apostolski nuncij v Kolumbiji, msgr. Ettore Balestrero.
Kaj pomeni monsinjor?
Kaplan Njegove Svetosti oz. skrajšano Monsignor ali Monsinjor, je castni naziv du­hovnikov, ki izhaja iz francoske besede »mon seigneur - moj gospod«. Reformo cerkvenih castnih nazivov za duhovnike je opravil papež Pavel VI. leta 1968, ki jih je zmanjšal na tri: monsinjor, prelat in apostolski protonotar. Nekatera pravila je spremenil tudi papež Fran­cišek konec leta 2013: po novem se podeljuje le se castni naziv »kaplan njegove svetosti« ali »monsinjor«, za duhovnike starejše od 65 let. Za uslužbence rimske kurije in diplomate Sve­tega sedeža omenjeno pravilo ne velja, saj je omenjen naziv povezan z zaupanimi nalogami oz. službo, ki jo nekdo opravlja.
K.H.
Družina 



SRECANJE V SLOMŠKOVEM DOMU

V soboto, 2. junija,  nas je v Slomškovem domu obiskal Gustavo Segré, po poklicu poslovni administrator (adm de empre­sas) in racunovodja (contador), še bolj pa poznan po svojih radijskih porocilih o po­liticnem dogajanju v Braziliji, kjer trenutno živi. Pogosto pride v Argentino, na obisk k družini in prijateljem.
Naslov srecanja je bil “Nosotros somos y hacemos nuestro (propio) futuro”. Con­ferencia sobre como mejorar la producti­vidad de cara al futuro. La única forma de no preocuparnos por nuestro futuro es ayudando a construir un futuro mejor … comenzando hoy mismo.
»Smo in ustvarjamo svojo (lastno) pri­hodnost«. Govoril je o tem, kako izboljša­ti produktivnost v prihodnosti. Pomagati  moramo, da si zgradimo boljšo prihodnost ... od danes naprej. Predaval je o bodoc­nosti, kako naj se vsak od nas trudi, da ima “sreco” v življenju.
Da bomo v  današnjem svetu, ki se tako hitro spreminja, uspešni, moramo biti dru­gacni, boljši in bolj produktivni.
Srecanja se je udeležilo veliko mladih, tudi iz drugih okrajev. Bili smo zelo navdu­šeni in ga pozorno poslušali. Po predavanju smo pa v gostinskih prostorih imeli okusno vecerjo.
Upamo, da se bo tako srecanje še kdaj po­novilo, ker smo vsi zelo uživali in upamo, da ga bomo znali izkoristiti.
Odboru Slomškovega doma  smo hvalež­ni, da je ta vecer pripravil za nas mlade.
Mladina Slomškovega doma
ŠB NS


MLADCI IN MLADENKE POROCAJO

V soboto, 26. maja, smo se Mladci in Mladen­ke iz vseh domov zbrali v Slomškovem domu. 
Srecanje je zacelo takoj po koncu pouka. Zbrali smo se na dvorišcu, skupaj molili in za kosilo dobili okusne patys, ki so jih pripravili voditelji. 
Po kosilu je zacel pogovor, ki je vodil g. Pavel Erjavec. Najprej so se pogovarjali in se spra­ševali “kdo sem jaz?”, “kako me drugi vidijo?” ali “koliko poznam bližnjega?”  Po tem je vsak vzel list in pero ter v 10 vrsticah napisal svoje lastnosti. Naslednja naloga je pa bila te stavke prebrati osebi, ki je še niso poznali. Tako so se mladci razdelili po parku. Koncana ta tocka, je vsak otrok spravil svoj papir, se združil z novo osebo in klepetali so o svojih lastnosti na bolj prosti nacin.
Sledil je kratek odmor in malica. Mladci so se pomešali ter igrali nogomet, odbojko in med dvema ognjema.
Zadnji trenutek tega srecanja smo preživeli pred Najsvetejšim, molili smo in dobili bla­goslov. Mladci so lepo zapeli in tako koncali srecanje.
Matija Belec

STRAN 6

11. JUNIJA 2018 | SVOBODNA SLOVENIJA

SRECANJE MLADIH V ROSARIU
»S teboj prenavljamo zgodovino«

KOLEDAR

16. junija ob 15:00	
Redni pouk SSTRMB
Slovenska hiša 
16. junija ob 19:30	
Praznovanje dneva državnosti in 
poslovilni vecer RAST XLVII
20. junija	
MTO – mladinski turnir v odbojki
24. junija ob 08:00 	
Spominska proslava 
v Našem domu San Justo
24. junija ob 09:00 	
Spominska proslava 
v Slomškovem domu
24. junija ob 09:00 	
Spominska proslava v San Martinu
Slovenski dom San Martin
30. junija ob 15:00 	
Redni pouk SSTRMB
Slovenska hiša 
1. julija	
Koline v Slovenski vasi

Na vikend od petka, 25. do nedelje, 27. maja, je potekalo v Rosariu II. Nacional­no srecanje mladih. Zbralo se nas je okoli 18.000 mladih, Slovencev nas je bilo 11. V teh treh dneh smo delili delovne in regio­nalne bloke, pogovore, trenutke cešcenja, kulturne trenutke, svete maše in veliko tre­nutkov vec.
Vsak dan smo imeli zjutraj in popoldan delavnice, kjer smo se pogovarjali o temi, ki jo je vsak izbral (poslanstvo, protagoni­zem mladih v družbeno-politicni zaveza­nosti, življenjski projekt, mladi in vrednost lastnega življenja, itd), proti veceru smo se pa vsi mladi skupaj zbrali.
Prva množicna dejavnost v petek je bilo “romanje za domovino” (peregrinación por la patria), hodili smo 4 kilometre, od zna­nega mestnega spomenika zastavi do hi­podroma, kjer je bil pripravljen glavni oder. Ko smo skupaj hodili v procesiji smo mladi izražali zavezo k življenju, v ta namen smo molili in peli. Sosedi so se nam pridružili in nas spodbujali.  
Ko smo prišli do hipodroma so nas spre­jeli organizatorji I. Nacionalnega srecanja mladih (1985) in skupaj smo zapeli himno tistega srecanja »Un nuevo sol se levan­ta...«. Na otvoritveni maši nas je škof pova­bil, naj se zavežemo k izgradnji bolj bratske in pravicne domovine.
V soboto zjutraj smo se po delavnicah po­govarjali o temi, ki je vsak izbral (jaz sem iz­brala “poslanstvo”), trije pricevalci so nam pa pripovedovali o svojih življenjskih poteh. Popoldne smo se v hipodromu pridružili razlicnim pogovorom v sklopu »transfor­macije realnosti«. Za tem smo imeli cešce­nje, najvecje presenecenje smo pa doživeli, ko smo videli papeža Franciška, ki je iz Rima in na prošnjo njegovih bratov škofov pos­lal sporocilo nam mladim, v katerem nas je spodbujal k prenovi zgodovine skupaj z Je­zusom: brez strahu,  »prisotni, v obcestvu, s poslanstvom”. »Ne bodite samo pena«, nas je opozoril. Argentinski papež se je osredotocil na tri besede za svoj razmislek: prisotnost - obcestvo - poslanstvo.
To so nekatere od papeževih misli, ki so mi bile najbolj všec:  
Vabim vas, da ste protagonisti. Ne držite se ob strani, povejte, kaj mislite, ne bodite izbircni. Mladi imate moc zanimanja, ne­konformizma. Delajte nered (hagan lío), ne pustite, da drugi pišejo zgodovino, oblecite Kristusovo srajco in igrajte za svoje ideale. Pojdite z njim in ozdravite rane bratom.
Vsak od nas lahko prenovi potek zgodovi­ne: »Prenovila jo je šestnajstletna deklica, ki je v Nazaretu rekla DA! Prav tako lahko tudi vi! »
On je s teboj, ceprav se morda v nekate­rih trenutkih pocutiš kot ucenca z Emavsa, preden sta se srecala z vstalim Jezusom: ža­lostna, razocarana, padajoca, brez upanja, da se bodo stvari spremenile. Mimogrede zdi se ti, da ne moreš vec, da so negativne misli mocnejše od vseh pozitivnih, da ne vi­diš luci na koncu poti. A ko spoznaš Jezusa najdeš milost, dobri Samarijan se približa da ti pomaga, to je Jezus. Vse se prenavlja, prenovite se in lahko z Jezusom prenovite zgodovino.
Kristus je dobri Samarijan, ki se približa revnim, ki ga potrebujejo. Dober Samarijan si tudi ti, ko se, kakor Kristus, približaš bliž­njemu in v njem odkriješ Njegov obraz. To je pot ljubezni in milosti. Jezus nas najde, nas ozdravi in nas pošilja, da ozdravimo še druge.
Dovoljeno nam je gledati bližnjega od zgoraj navzdol le tako, da se sklonimo navzdol in mu pomagamo vstati, v naspro­tnem primeru nikoli ne smemo drugih gle­dati od zgoraj. A da hodimo po tej poti, da pomagamo drugim vstati, potrebujemo osebna srecanja z Jezusom, trenutke molit­ve, cešcenja in predvsem poslušanja Božje besede.  
Sobotni dan smo zakljucili  z velikim ka­toliškim praznovanjem, ki so ga popestrile folklorne skupine in pevci, ki so na treh od­rih plesali in peli.  
Nedelja zjutraj se je zacela z zadnjimi de­lavnicami, ki so potekale na razlicnih pri­zorišcih. Po teh dejavnostih so se skupine vrnile v hipodrom za zakljucno sveto mašo, ki jo je vodil kardinal Mario Aurelio Poli.
In tako je koncalo II. Nacionalno srecanje mladih. Bilo je edinstveno doživetje, v ka­terem je tisoce in tisoce mladih odkrilo ali obnovilo veselje slediti Kristusa.
Milena Zupanc


OSEBNE NOVICE

            POROKA
V petek, 25.maja, sta se v cerkvi 
Parroquia Nuestra Seńora del 
Carmen v Villa Bosch, porocila
Lucijana Dimnik in inž. Leandro 
Tripodi. Cestitamo novoporocencema!

TOCA IN NEURJE V SLOVENIJI

Hudo neurje z debelo toco se je v petek, 8. junija,  okoli 16. ure zneslo nad okolico Cr­nomlja in Novega mesta in povzrocilo veliko škode. Okoli 15 minut je razbijalo stekla in lomilo strešnike. Veter je odkrival strehe in podiral drevesa, meteorna voda je zalivala objekte. Toca, debela kot jabolko, je najbolj prizadela obcino Crnomelj.
Po podatkih Arsa (Agencija Republike Slo­venije za okolje) se je okoli 16. ure v okolici Crnomlja razvila prva mocnejša nevihtna celica, ki je nadaljevala svojo pot proti No­vemu mestu. Pozneje so mocnejše nevihte s toco in nalivi nastale tudi na širšem obmo­cju Kozjanskega, Celja in Posavja. Nevihte so nastale tudi na Primorskem in Notranj­skem. Ozracje nad jugovzhodno Slovenijo se je po prehodu te celice prehodno umirilo, mocnejše nevihte pa so še vedno predvsem vzhodno od Celja.
Zvecer so nevihte zajele vzhodno Slovenijo od Posavja, prek Kozjanskega in Podravja do Prlekije. Na obmocju vzhodne Slovenije in severne Hrvaške so v nevihtnem valu našteli vec kot 28 tisoc udarov strel. 
Po neurju so takoj pricela dela odstra­njevanje posledic in ocenjevanja škode, ki naj bi po prvih ocenah dosegla tri milijone evrov. Mnogi so se znašli v stiski. Sredstva za tiste, ki jih je ujma pahnila na rob, je zacela zbirati tudi Slovenska Karitas. 
Gasilci so nemudoma priceli z delom, za silo so hitro pokrili približno 800 streh, konec te­dna jim je priskocilo na pomoc tudi mnogo kolegov iz ostalih društev in s Hrvaške. 
V soboto, 9. junija, je premier Miro Cerar, ki opravlja tekoce posle, na obisku v Cr­nomlju obljubil, da bo vlada v najkrajšem mogocem casu zagotovila pomoc lokalnim skupnostim, obcina škodo ocenjuje na tri milijone evrov.
V prizadete kraje se je pripeljalo še tisoc gasilcev, ki z roko v roki z domacini, ki so jim na pomoc priskocili tudi prijatelji in sorodni­ki, odpravljajo posledice ujme in prekrivajo razbite strehe.
Viri: MMC RTV SLO, STA, Radio Ognjišce



Diagonal 160 Nş 5776
Villa Loma Hermosa (1657)
Buenos Aires, Argentina
Tel / Fax: 54 (11) 4769-0581 / 1653
antonio@podrzaj.com.ar
www.podrzaj.com.ar


OBVESTILO
Narocnikom tiskane Svobodne Slovenije sporocamo, da znaša narocnina za leto 2018 $ 1.600.- Dodatni stroški za pošiljanje po pošti pa $ 1.400.- Poravnate jo lahko pri odbornikih ZS, ali z nakazilom na naslednji racun:
Banco Santander Río
Cta Cte en Pesos 052 - 000110732
CBU  0720052620000001107322
Alias: Bled.Triglav.Zmaj
CUIT: 30-53331351-1
Titular: Asociación Civil Eslovenia Unida

v Slovenski hiši

Uredniški odbor 
Mariana Poznic, Erika lndihar, Jože Lenarcic, Marko Vombergar, Miloš Mavric
Lektoriranje Lucijana Hribar, Mariana Poznic
Oblikovanje Erika lndihar, Cecilija Urbancic

		                | Glasilo Slovencev v Argentini
Ustanovitelj Miloš Stare
Lastnik društvo Zedinjena Slovenija
Predsednik Jure Komar

SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA Ll BRE
Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina
email svobodna.ba@gmail.com
www.svobodnaslovenija.com.ar