Svjatoslav
Bobiček v deželi sanj
Vsak večer gre Bobiček v deželo sanj. Tam žive metnlji zlatokrili. ptice bisernice, po stezicah belili angeli se z zvezdami lovijo. Tu in tam pa lučke rdeče, modre se bleščijo, ko da je ves svet lep božji hram. l'a se Bobiček igra in hodi, leka, skače. kot na sejmu si izbira igrače, sede v avto, vlak, zajaha aeroplan, vrii ročice, poleti ko strela čez res svet — zvezde plašne se unukajo, luna se pa čudi, čudi, — glej, tam spodaj gore, polje, sredi njega vozel belih cest se steka, vmes blešf-i se modra reka in smehlja se v lepi dan — o zares lepo je, biti Bobiček!
Ko pa v jutra beli dan posije. Bobičku se dežela sanj razbije. Gleda, gleda. V tesni izbi gnetejo se sestre, braici, Oče šel bo znova na trg. morda najde kako delo. Mati išče po predalih, vse je prazno.
Bobiček pa tehta, kje so sanje, kje resnica.
109