v
v torek il. avgusta 18(53.
* P
c«
-
& , v

m
V
Za navfi*
no
vrsto se plačuje: 5 kr., ktera se enkrat,
8 n » » dvakrat, 10 " " v » vtrikrat
natisne, veče črke plačujejo po prostoru. Za vsak tisk mora biti kolek (štempelj) za 30 kr. Vredništvo je na starem trgu hišna št. 15.
Naprej velja za Ljubljano: za vse leto 6 gl. — kr. a. v. za pol leta 3 „ 20 „ „ „ začet. „ 1 „ 76 „ „ „
po pošti: za vse leto 7 gl. — kr. a. v. za pol leta 3 „ 60 „ „ „ začet. - 2 „ 5 - . -
NAPREJ.
Rokopisi se ne vračujejo.
Dopisi naj se blagovoljno frankirajo.
m. 64.
Ta list izhaja vsak vtorek in petek.
Tečaj I.
Avstrijske novčne zadeve.
„Ost und West" je v svojem 2. listu prinesel sestavek „Oesterreichs finanzwesen", kterega nekoliko podajemo svojim bralcem.
„Med podedovane neprilike avstrijske države, kakor je znano, v prvej vrsti spadajo tudi novčne zadeve, in uže poldrugo stoletje se zapisuje povsod zdravilo temu zlu. Beremo tisoč knjižic in sestavkov po časnikih; ali novi Hipokrat, ki bi ozdravil to bolezen, še zdaj ni najden. Vsako leto izmanj-kuje obilo novcev, ktere morajo nadomeščati povikšani pa tudi novi davki in nova državna posojila. Tudi preudarek državnih dohodkov in stroškov za 1864. leto zopet kaže, da tej nepriliki še ni bilo mogoče v okom priti. Nečemo pre-sojevati raznih stroškov tega preudarka, ampak le sploh nekoliko premišljati avstrijske novčne zadeve. Tri reči so posebno novčne avstrijske teže povzdignile do sedanje velikosti: stroški za vojske (armade), za politično upravljanje (administration) in potrebe za obresti državnih dolgov. Dokler ti stroški ostanejo toliki, kolikoršni so, ni mogoče popraviti novčnih zadev. To vsak vidi, pa miga z ramo, in pravi, da se tukaj ne da nič premeniti; ali vendar je bilo 800—900 novčnih črtežev narejenih, ki so gotovo trdili, da hote pomagati, kakor da bi to mogoče bilo, ako si ne upamo neprilike in njenih glavnih vzrokov imenovati. Premislimo najprvo avstrijske stroške za 1864. leto. Za vojsko in pomorstvo potrebujemo 118 milijonov gld., kar je blizu skoraj peti del vseh državnih stroškov. To je precej za tako stvar, ki v mirnem času najmenj državi koristi; vendar se ne more trditi, da je naša vojska, ali naše brodovje preveliko, če ga primerimo družim evropskim, tudi ne, da jemlje boljše plačilo. Kakor so torej zdaj reči v Evropi, ne gre misliti nikakor tega, da bi pomanjšali plačo vojakom in pomorščekom, ampak reči se mora, da, dokler imajo Francozka, Laška, Pruska in Ruska velike vojske pripravljene za boj, mora tudi Avstrija imeti jih, ako neče iznebiti se tega, da ostane velika država. Ali bi dobro gospodarstvo prihranilo kak milijon na leto ali ne, to ni poglavitna reč, dokler je treba za vojskne potrebe izdati več od 10 odstotkov vseh druzih državnih stroškov. Ni torej misliti, da bi se državni stroški dali na tej strani kaj pomanjšati. Ti stroški pak so prešteti le za mirne čase, in ko bi se vnela vojna, potem bi se morali povikšati nad 100 odstotkov, kar bi se zopet ne moglo dobiti drugače nego z državnimi posojili, ker toliko se davki več ne dade povikšati. Druga stvar, za ktero gre tudi posebno veliko novcev, pak je politična, pravosodna in novčna uprava. Zato in za poduk, ki proti sebi potrebuje malo stroškov, gre 69 milijonov. Tukaj se pa nikakor ne more trditi, kar smo djali za vojsko, da
je potrebna zarad vnenjih zadev naše države, ker še nihče ni dokazal, da bi Avstrija ne mogla prebiti brez trum svojih nevojaških uradnikov, kterih je pa dan denes gotovo treba, ker po imenovanih nemško-slovanskih zemljah še cvete Bahovo upravljanje, in davki po Avstrii potrebujejo trume novčnih uradnikov in čuvajev; ali tega pa vendar ne pravimo, da bi se temu zlu ne moglo v okom priti, ker se je vsa Avstrija glasila, naj bi se dalo ustavno samozakonje deželam, okrožjem in srenjam, in predrugačilo upravljanje davkom. Tukaj torej se lehko pomaga, kar je celo tudi po ustavi potrebno. Da se pa temu ne more priti v okom s tem, da bi se morda „odpravili" nekteri uradovi; da bi se menj plačevalo uradnikom, in da bi se kaj polajšalo pri pobiranji državnih davkov, ampak le s tem, da se odpravi način biro-kratnega upravljanja, da se vpelje pravo samozakonje, to je tako jasno, da ni treba o tem dalje govoriti. Za trdno se lehko izreče, da bi se po tacem poti prihranilo vsaj 50 odstotkov sedanjih stroškov te vrste, kar je gotovo imena vredno. Tretja reč, ki prizadeva dosti stroškov, pa so obresti za državni dolg. Ce tudi ne prištejemo tistih 52 milijonov, ki so odločeni, da bi se na dolgu vrnili za 1864. leto, vidimo, da je samo za obresti zapisanih 129 milijonov. Poleg stroškov za vojno nam to največ novcev jemlje, in ta znesek bi se utegnil še narasti jako tudi tukaj, kakor pri vojski, ako bi se ne ohranil mir; pa saj so ti stroški uže zdaj toliki, da se ne morejo zvikšati, in daje lehko vprašati, ali se bodo mogli dolgo plačevati ali ne, če tudi ne bode vojne. Kakor nam je znana avstrijska dačna moč, menimo, daje dobro uže zdaj premisliti, kaj bode treba početi. Stroški za vojsko in brodovje bi se dali, ako največ rečemo, znižati samo za nekaj milijonov, ko bi okolnosti bile najugodnejše; stroški za politično, pravosodno in novčno upravljanje bi se dali samo za nekoliko sto tisoč zmanjšati, dokler ne bode samozakonja in novega načina, kar se tiče davkov. Torej ni druzega, nego samo to, da se ponižajo zneski za državni dolg, če nečemo, da rna-terijalna blagost naše države ne bode trpela škode. Poreko mi: „torej svetuješ, naj država neha plačevati dolge! To je sramotnejše in hujše nego je zlo, kteremu je treba v okom priti." Radi pritegnemo, daje to očitanje nekoliko res; ali z druge strani pa trdimo, da v tem stanji naše države ne moremo najti druzega pomočka, nego ta, da se pomanjšajo obresti državnega dolga, in na ravnost pripovedujemo, da se ne oziramo na moralno, ampak le na novčno stran tega nasveta. Naša misel je, da ima sedaj naša država na izvolji dve veliki zli, da ali preobloži vse prebivalce, ali da trpe upniki, in da se prizanese neskončnej večini vseh prebivalcev.
(Konec prih.)
Učilnice.
V Postojnskej glavnej učilnici je bilo v 4 normalskih razredih v začetku 1863. šolskega leta zapisanih 326 učencev, med letom jih je bilo popustilo učilnico 24; bila sta na konci leta torej še 302 učenca. Risanja se je učilo le 16 učencev, petja 60 učencev in učenk, sadstva 35 učencev, dekliške obrtnosti 58 deklet. Nedeljska in vsekdanja učilnica je torej na konci leta imela 501 učenca in učenk. Postojnski jdekan g. Hicinger, ogleda šolskega okrožja in postojnski kaplan g. Štefan Jaklič, vodja in katehet, pak se nista bala, kakor nekteri drugi možje, temuč vse šolsko poročilo sta naredila čisto v slovenskem jezici; tudi povabilo k izpraševanju je čisto slovensko. — V Kamniki je bilo v 4 normalskih razredih konci 1863. šolskega leta 166 učencev vsakdanje in 112 nedeljske učilnice, torej vseh 278. — Idrija je imela v 4 normalskih razredih 309 učencev, v poduku za mu-ziko 12, v risanji 26, v pripravništvu 17 učencev; deklet je bilo v 4 razredih 274; trije razdelki nedeljske učilnice so imeli 161 učencev; torej vseh vkup je bilo 799. — V Loki je bilo konci 1863. šolskega leta 238 učencev v 4 normalskih razredih, in nunska učilnica je imela konci leta v 4 razredih 189, notranja 28 in nedeljska 119 učenk, torej vseh vkup 336. — V Kranji je bilo v 4 razredih konci 1863. šolskega leta 199 učencev in 100 deklic; risanja se je učilo 68 učencev; dekliška obrtna učilnica je imela konci leta 41 učenk; v nedeljsko učilnico so hodili 103 učenci in 90 učenk, torej vseh učencev in 601 učenka. — Tržič je imel konci 1863. leta v 4 razredih 126 učencev in 101 učenko, v nedeljskej učilnici pa 137 učencev in 146 učenk, torej vseh 510.
Dopisi.
V Ljubljani 10. avgusta. —1—. Giontini v Ljubljani prodaja „Milovan, sbirku hrvatskih napjevah za jedan, dva i tri glasa uz glasovir, za četveropjev, za mužki i mješoviti sbor." Na svitlo daje hrvaško pevsko društvo „Kolo" v Zagrebu. Prvi zvezek ima moški četverospev za 4 glasove; zložil ga je Slavoljub Lžicar, in stoji (košta) 1 gld. in 35 kr.; natisnil se je v Pragi pri Saleku in Wetzlerji, in prinaša če-tveroglasno kadriljo, sestavljeno iz najlepših hrvaških narodnih pesmi, ki slove po slovanstvu, in so vredne, da se priporočajo vsacemu pevskemu društvu. O tej priliki naj opomnim, da sem po raznih krajih slovenskega naroda slišal isto pesem drugače prepevati, in da je bila tod umetnejše, tamkaj slabše peta. Naj bi se tudi v tej stvari naredila največa enakost, kar bi sploh mnogo koristilo; toda to je nemogoče, ako v roko ne vzame naših najlepših narodnih napevov kak slovenski skladatelj, in ako jih ne dene v red za zbore, četvero-speve, samospeve itd. Po tem poti bi slovenske narodne pesmi povsod enako pele vse čitalnice in vsa pevska društva, kakor se pojo češki, srbski in hrvaški napevi. Na prodaj bi se pa morale dajati litografovane, ker natisnenih not nihče ne more dobiti tako ceno, kakor bi se dobivale litografovane. Morda naj bi se te reči polotil prihodnji pevski vodja ljubljanske čitalnice, kar bi ne bilo samo jako potrebno, ampak tudi koristno slovenskim pevcem. Naj tisti bratje in prijatelji, ki imajo važno besedo o tej stvari, mojo opombo dobro premislijo, in potem za trdno kaj sklenejo!
Iz Trsta. 5. avgusta. — Ker se je končalo šolsko leto naše gimnazije, naj oznanim, kako se je tukaj letos godilo slovenščini. Učila se je v treh razredih, v prvem in druzem po dve, v tretjem po uro na teden. Rojeni Slovenci od tretjega do osmega razreda imajo po zakonu dolžnost, učiti se
slovenščine; vendar poznamo trdega Slovenca, ki se je ni hotel učiti, pa za to nikacega zadržka ni imel; tudi redovi iz slovenščine niso imeli nikake moči do občnega reda. Iz tega lehko vidi vsakdo, da Slovencem zapovedana slovenščina ni v resnici zapovedana. Pri vsem tem se je nekoliko učencev jako vrlo učilo. Maturo sta letos opravila sicer le dva; ali eden izmed njiju je odgovarjal težkim vprašanjem, ktera mu je dajal učitelj, pa tudi šolski svetovalec g. dr. Pa-vešič, in šolski nadzornik, g. kanonik Kovačič, tako izvrstno, da ga oba vešča gospoda nista mogla dosti prehvaliti. Njegova pismena izkušnja, ktero je opravil brez najmanjšega po-greška, tudi kaže, da bi se marsikteri pisatelj lehko marsikaj učil od njega. Ako marljivi učenci dosego tolik vspeh ob tako skopo odmerjenih urah, o tako mlačnih okolnostih, kolik vspeh bi se dosegel, ako bi se dale slovenščini, in djan-ski se izpeljale tiste pravice, ktere imajo druge učne stvari! Laškega jezika se mora učiti vsakdo brez kacega izimka, če pride tudi še le zadnjega pol leta v osmo šolo, in celo iz take gimnazije, kjer se ne uči laščina; a na slovenščino, ki je tudi deželen jezikj in gotovo tudi tako potrebna, kakor laščina, pa se tako ubogo malo gleda. Nekteri ljudje bi jo radi še iz cerkve pregnali. Tak glas smo culi še le un dan v mestnej svetovalnici, ko se je govorilo o zidanji cerkve starega sv. Antona. Pomenki o tem so dali g. svetovalcu Piccioli priliko, da je stopil iz vojnic, in zahteval, naj se iz vseh mestnih cerkev slovenščina odpravi, in vpelje povsod laška božja služba. Dobro vemo, da so naše cerkve pri slovenskej božjej službi polne, pri laškej pa skoraj prazne; tudi to dobro vemo, da naši Slovenci skrbe za cerkve tako, kakor Lahi, če ne boljše. Ako se Picciola o tej reči še kaj oglasi, zahtevamo Slovenci od njega, naj pred vsem drugim razodene, ali so mu res kaj znane naše cerkvene zadeve, da zvemo, kaj imamo misliti o njem, in kako se mu v6sti, ker je naš zastopnik; če pa teh zadev ne zna, stori najboljše, da molči, in prepričan naj bode, da Slovenec tistega kamena, pri kterem je krščen bil, dokler je živ, ne da tujcu iz svojih rok, po smrti pa okoli njega postavi svoj zarod, da ga brani. — „ Odprto pismo" iz Gorice nas je razveselilo, pa tudi prestrašilo. Razveselilo zato, ker je trebalo razbistriti naše najvažnejše reči, kar se je tudi zgodilo; prestrašilo pa, ker smo se bali, da bi ta reč vrgla pla-menico med Slovence. Naša misel je taka, da smo prav sedaj na pravej poti; hodimo tedaj dalje po njej; bližajmo se na podlogi stare slovenščine hrvaško-srbskemu narečju; v pre-naglici pa ne smemo zaviti v bratovo hišo, ker tako bi dobil tujec priliko, osvojiti si, kar je našega; to bi potem nas po-trlo, brat pa bi dobil nevarnega soseda. Približali smo se uže zelo, in ker se živ jezik vedno preminja, zato je lehko mogoče, da se s časom toliko približamo, da bodo manjše razlike med južnoslovanskimi, nego med starogrškimi narečji, ki niso njihovega slovstva kar nič ovirale. Jemljimo najpred iz hrvaške knjige to, kar je med Slovenci tu pa tam še v navadi, česar pa v knjigo še nismo vzeli, potem tisto, kar smo nekdaj imeli, pa izgubili, in tako bi se dalo v našo knjigo počasi marsikaj še uvesti. Tako naj bi se delalo; toda kar v naglici naj se nikar vse kmalo ne vpelje v knjigo; treba je umno ravnati, da bralcev ne odstrašimo. Dveh narečij pa Slovencem na nobeno stran ne kaže pisati.
Iz Lašč. A. M. — Dokazal sem bil v svojem zadnjem pismu, da je Laščan pobožen; ali hudobni M. O. pristavlja: „kadar ga ujeziš, pa kolne." Znani so mi Laščanje, Ribni-čanje in vsi drugi Kranjci, pa vendar ne vem, da bi se v Laščah najbolj preklinjalo. Kakor ubožni ljudje na salato devajo namestu kisa (jesiha) slabo zelnico ali repnico; kakor nekteri korenje meljo, da ga potem kuhajo namestu kave:
tako iina tudi Laščan vse polno tacih besedic, ktere mu rabijo namestu krepke kletve, kadar ni prehudo jezen. Tako na pr. pravi: hudimer, pasja obist, da bi te gril udaril itd. Kadar se pa zares ujezi, potem drugače roti, da se poslušalcu zdi, kakor bi kolce lomil; toda ta napaka ne zadeva samo Laščana, temuč Kranjce sploh, najbolj pa Notranjce, ki znajo še krepkejše pritiskati, če je treba. M. O. tudi pripoveduje, da so Ribničanje vneti za narod, in da prepevajo narodne pesmi. Kar se tega tiče, moram povedati, da to je največ napravil učitelj 3. razreda v Ribnici g. Raktelj, ki uči otroke prepevati narodne pesmi; sicer se pa tudi v Ribnici malokdo trudi za povzdigo slovenskega slovstva. Ker sem nekoliko v misel vzel o domačii, lehko bi korenito dokazal, da so laški sosedje mnogo boljši od Laščanov; ali d» me ne boste imenovali „Cicero pro doino sua," rajši končam sestavek, in ponavljam uže tolikrat vzdihovano prošnjo: Bog daj, da bi se kaj na boljše obrnilo, pa ne samo v Laščah, ampak po vsem Slovenskem! Hotel sem uže sipo vreči na sestavek, in poslati ga v Ribnico, od koder naj bi šel potem v Ljubljano na stari trg v 15. št. nasproti nožarja; kajti v Laščah ne kaže tacih pisem dajati na pošto, ker bi lehko precej zvedeli kebci in hlačarji, kdo je pisal „Napreju;u hotel sem tedaj zvršiti spis: ali domislil sem se, da bi se jako pregrešil zoper navado slavnih dopisnikov, ako bi nič ne povedal o letini, o vremeni in toči, za ktero veste, da je hudo pobila okoli Gabra in Novega mesta; pri Laščah pa letina dobro kaže. Obilo nam obeta žita, sočivja in kuhe; polne so bile črešnje, slive in jabelka; le hrušek ne bode nič, tedaj tudi hruševe vode ne. Seno smo v suhem spravljali; samo nekterim je po sv. Urhu dež kropil košnjo. Prve trave ni bilo nič kaj dosti, ker je pomlad premalo močila; upamo, da bode otava boljša. Tudi bi vam lehko povedal, kakošen je Halep, Kozji Anton, za kterega pravijo, da se mu odkrivajo vsi novomeški alum-natarji; ali črnilo in papir mi je pošel. — Z Bogom, dokler vam zopet kaj ne pošljem!
Iz Celja. Zadnje „Novice" so prinesle iz Mozirja vabilo, da bode ondi 13. avgusta „beseda,a kar pa je pomota. Po odborovem oznanilu v predzadnjih „Novicah" 29. julija bode „beseda" v Mozirji v sredo 12. t. m., česar s tem vse čč. povabljence opominjamo in prav prijazno vabimo.*) To v popravek zarad pomote v zadnjih „Novicah."
Odbor celjske čitalnice.
Važnejše dogodbe.
Ljubljana. Slovenke so 9. dan t. m. v čitalnici slovesno izročile čitalničnim pevcem zastavo, in ob petih po poldne se je bilo zbralo čitalnično društvo v zgornjej Šiški, na vrtu g. trgovca Plervveisa. Ker nam denes primanjkuje prostora, to svečanost prihodnjič obširnejše popišemo.
—	7. dan t. m. zvečer so bili gg. osmošolci zbrani v gostilnici pri Nenigu; jemali so namreč slovo od ljubljanske gimnazije. Prišlo je bilo k Nenigu o tej priliki tudi še dosti druge gospode.
—	18. dan t. m. so pri Udmatu v Ljubljanici našli truplo novorojenega deteta. Moralo je biti umorjeno, predno je bilo v vodo vrženo, ker je imelo zlomljena rebra.
Štajerska. 1. dan t. m. je sklenila seja srenjskih odbornikov v P tuji, vprašati okrajnega učilniškega oglednika g. Perkota, ali je res, da učenci v mestnej župnej cerkvi pri
*) Zal nam je, da tega dopisa nismo v zadnjem listu mogli natisniti, ker
nam je bil prinesen, ko je „"Naprej" uže ves bil gotov.
Vredn.
šolskej maši pojo slovenske pesmi, in kdo je to naredil? Torej ptujski srenjski odborniki mislijo, da slovenske pesmi žalijo Boga? Ali v Ptuji ne žive Slovenci? Kdo jim mora braniti cerkveno petje v svojem jeziku, v kterem se je uže pred 1000 leti po širocem svetu opravljala božja služba? O Herman, tebi so dobro znane žalostne okolnosti štajerske dežele, o kterej si tako resnično govoril v deželnem zboru!
Dunaj. Nj. c. k. veličanstvo je 31. dan julija meseca pisalo povabilo vsem vladarjem nemške zveze in senatom štirih svobodnih mest, naj v kacem zboru, h kteremu pride sam cesar, presodijo vprašanje, kako bi se nemška zveza dala preobraziti. V tem povabilu je svetovano, naj bi 16. dan t. m. zbor bil v zveznem mestu Frankfurtu.
—	Nj. veličanstvo misli iti 13. dan t. m. v Frankfurt, kamor tudi pojdejo dvorni spremljevalci in dvorni žandarji, dosti dvornih voz in obilo srebrnega in zlatega namizja (ser-vice.) Severni kolodvor bode slovesno okrašen, ko pojde Nj. veličanstvo v Frankfurt; tudi bodo hiše ozaljšane po „Ja-gerzeili," koder pojde cesar na kolodvor.
—	6. dan t. m. je uže šel dvoren svetovalec iz mini-sterstva cesarske hiše v Frankfurt, da bi pripravil, česar je treba za prihod Nj. veličanstva, ki pojde v Frankfurtu v poslopje Turn-Taxis.
—	• Nj. veličanstvo je erdeljskemu deželnemu zboru poslalo pismo, v kterem je rečeno, da niso prav storili tisti poslanci, ki so stopili iz zbora.
—	Nj. veličanstvo bode mnogo vojakom povikšalo stopinjo njihove službe 18. dan t. m., to je, na cesarjev rojstni dan.
—	5. dan t. m. je bilo preiskavanje pri vredništvu lista „Constitutionelle Vorstadtzeitung" in lista „Wandererja," ker sta bila prinesla od besede do besede razglas narodne vlade poljskemu narodu.
—	C. k. najviši sodni dvor je potrdil razsodbo c. k. višega deželnega sodstva v tiskarnej tožbi deželnega poslanca in vrednika tedenskemu listu „Reform," g. dr. Suselke, ki bode 8 dni zaprt, in plača 60 gld. globe.
Gastein. Gosp. pl. Bismark je bil delj časa pri Nj. veličanstvu našem cesarji v pogovoru.
Trojedina kraljevina. Jako se je začelo pisati, da mislijo kmalo tudi sklicati hrvaški deželni zbor, da bi iz njega na Dunaj prišli poslanci potem v državni zbor.
—	Duhovnik g. Jožef Miškatovič, pomočnik „Pozorju," ne ostane več za suplenta na zagrebškej višej gimnazij, ker se mu očita, da nima vseh lastnosti, kakoršnih je treba gimnazijskemu učitelju, in da se ne vede, kakor je spodobno učitelju, in ker se je na pustni dan bil vdeležil tiste demonstracije, o kterej so govorili časniki. G. Miškatovič oznanja v „Pozorju," da ne pojde nikamor s Hrvaškega, in da se ustavlja temu žaljivemu dolženju.
Češka. Knez Rudolf Taxis je 3. dan t. m. v Mladej Bo-leslavi nastopil svoj osmodnevni zapor. Do praga so ga spremili njegovi prijatelji.
—	4. dan t. m. je pogorela Polna, češko mesto blizu moravske meje. Zgorelo je 500 hiš. Vnelo se je pri nečem Zidovinu, ki je imel dosti prediva shranjenega.
Ogerska. V Ečki blizu Moldave na Ogerskem v kraso-skej županii pride un dan nekoliko stradajočih kmetov k nečemu grajščaku, Lazarju po imeni, in hoče od njega na posodo hrane, da jo zopet povrne, kadar bode mogoče. Grajščak pa jih je zapodil. Drugi dan jih zopet še več pride; ali grajščak pa, ker se jih drugače ni mogel iznebiti, začne streljati na-nje, in zadene med njimi necega kmeta, da je precej padel. Kmetje pa so se na to zgrnili na grad, pobrali vse, kar je bilo v Gradu, in v jezi so ubili grajščaka Lazarja.
Beneško. Grofinja Montalban in gospa Calvi sti v Benetkah obsojeni, da bosti zaprti vsaka po 5 mesecev, ker sti nabirali novce, za ktere naj bi se bilo kupilo 1) princesinji Pii iz Savojskega darilo, t. j. knjiga s podobami, ktere bi pred oči stavile „bolečinski krič beneške zemlje," in 2) naj bi se za-nje bil kupil meč Garibaldi-ju.
—	Beneški zakon še ne bode razglašen, kakor so te dni oznanjali časopisi.
Ruska. Zdaj zopet govore časniki, da ni res, da bi imel iz službe stopiti Gorčakov, ker njegovi odgovori zapad-nim državam niso ustregli samo carju, ampak tudi ruskemu narodnemu ponosu.
Poljska. „Ostsee Ztg." piše: voditeljstvo poljskega vpora je prišlo boljarjem (aristokratom) v roke. Narodna vlada je v Parizu, nje glavar je knez Cartoryski. Njegova stranka si ima prizadevati, da ga razglasijo za poljskega kralja, ako bi Francozka napovedala Ruskej vojno.
—	V Varšavi se pripravljati dve pismi do ruskega carja. Prvo pošljo Rusi, da bi mu oznanili udanost in zvestobo, drugo Poljaci, ki žele pokoja in konca nesrečnemu klanju, in tudi mislijo prositi carja, naj bi deželi dal, česar bi rada.
—	4. dan t. m. po noči sti se v Varšavi vzdignili dve raketi. Vsi vojaci so bili na to hitro po konci, sam knez Konstantin je med-nje bil prišel na konji; pa niso mogli zvedeti, kdo je raketoval.
—	27. dan julija so Rusi zmogli Poljake blizu Rudnika. Poljaki so imeli 6000 vojakov, in pogrešajo 100 mrtvih in ranjenih, pa 30 ujetih; 30. julija pa je polkovnik Baumgar-ten pri C^stoborovicah razprhnil združene trume Jankovskega, Zielinskega iu vojskovoda Grzymale, ki so imele vse vkup 2000 vojakov, izmed kterih je bilo 350 ubitih, 20 ujetih; a drugi časniki pa trdijo, da je Baumgarten zmagan. „Czas" pripoveduje, da je bil 31. dan julija v Varšavi v kraljevem gradu vojno posvetovanje, v kterem se je pretresalo, ali bi se dal narediti premirek ali ne. Tudi je slišati, da najviše vojne službe pridejo v druge roke.
Francozka. Uže je v Petrograd poslan francozki, avstrijski in angleški odgovor.
Italija. „Wanclerer" piše, da mislijo francosko posadko v Rimu kmalo zelo pomanjšati, in da sicer ostaneta v Rimu samo še dva francozka polka.
—	Etna je bil nekaj dni pokojen, zdaj pa zopet bljuje ogenj. V Katanii je pepel po črevlji na debelo. Uže delj časa je velik hrum v tej ognjemetnej gori, in po noči nad Kata-nijo svetijo ognjeni stebri, ki neizmerno dosti lave razsipljejo.
Pruska. Vlada je na Dunaj odgovorila, da pruski kralj nc pojde v Frankfurt k vladarskemu zboru.
—	„National-Ztg." pravi, da se nihče ni mogel nadjati cesarskega povabila v Frankfurt. V Frankfurtu so diplomatje neki vsi po konci. „Kreutzztg." piše, da ni dosti upati od tega zbora, ako bodo le manjši nemški knezi z Avstrijo ena-cih misli, ker je v tem najvažnejša- Pruska, ki se pa ni po-prijela cesarskega povabila.
—	Bismark je razposlal pisma pruskim poslancem pri nemških knezih, v kterih pravi, da pruska vlada pripoznava, kako potrebno je, da se preobrazi nemška zveza, da pa kralja vendar ne bode v Frankfurt, ker Pruska ne misli, da bi se po tacem načinu imelo posvetovati o zadevah nemške zveze; najprvo namreč naj bi se o tej stvari posvetovali vešči možje v zboru, kamor bi tudi Pruska odpravila svojega zastopnika, in potem še le naj bi se potrdilo, kar bi ti veščaki sklenili. — Dozdaj so obljubili, da pridejo v Frankfurt: bavarski, saksonski in wiirtemberški kralj, potem veliki vojvoda Friderik
Viljem iz Meklenburg-Strelca, veliki vojvoda iz Hessendarrti-stadta, voleči knez Viljem iz Hessenkassla in vojvoda Ernst iz Sachsen-Koburg-Gothe.
Švajcarska. Srenja Kirchberg v okraji Horgen pri Tigurskem (Ziirich). jezeru je izvolila za častnega srenjčana Marijana Langieviča, ki je zaprt v Jožefovem.
Danska. 20. dan t. m. neki da pojde kralj Juri na Grško.
Turška. Turki so zopet začeli grdo delati s krščanskimi Srbi in Bolgarji. Ni dolgo, kar so bili trije kristijanje ubiti na cesti, in sodnik je zagovarjal morilce. Kristijanje morajo vedno velike davke plačevati, in če ne mogo, potem jih zapirajo v svinjake, in ne dade jim več dni nič jesti. Dva viša duhovna sta bila iz Avstrije pripesla nekaj cerkvenih bukev in Turci so ji zasramovali, tepli in vzeli jima knjige. To razglasa Bošnjak, in evropske države nagovarja, naj se potegnejo tudi za Bošnjake.
Amerika. „Newyork Herald" je v zadnjem času začel kaj sovražno govoriti na evropske vlade. Oznanil je namreč da se zdaj 300.000 vojakov ne nabira za južno vojno, temuč za vojno z Angleško, ako bi se utegnila vneti. ,,Herald" nagovarja vlado, naj konfederircem na ustavnej podlogi da vse njihove pravice, pa naj brž napove vojno Angleškej in Francozkej.
—	Vojskovod Lee je pridobil 10.000 novih vojakov, s kterimi neki stoji na gorenjem Potamaku, grozeč Marylandu in Washingtonu. V Marylandu se nete dajati zapisovati med vojake. Padel je glas, da je otok Morris osvojen. Zavezniki so osvojili Wytkeville; konfederirci so morali popustiti Ma-nassesgap.
—	Meksiko. Veljaki so dali na znanje svojo misel, da Meksiko bodi cesarstvo; da je treba nadvojvodo Ferdinanda Maksimilijana izvoliti za cesarja, in ako bi ne hotel krone, da potem je prositi cesarja Napoleona, naj nasvetuje druzega cesarja.
Knjige.
Gosp. Lovro M ah nič, profesor na gimnazii v Oseku je spisal za oseški program ,,Razmerje jugoslovanskih jezikah prama staroslavenštini i medju sobom," kar je pa tudi posebej dal natisniti, in ljubljanska čitalnica prodaja po 30 kr. to knjižico, važno z več ozirov, posebno za to, ker nektere stvari razlaga vse drugače, nego drugi slovanski jezikoslovci, vzlasti pa nego Miklošič. Tako na pr. g. Mahnič trdi, in tudi podpira svojo misel, da ni nova slovenščina, ampak edina bolgarščina, hči stare slovenščine. — Kar se nas tiče, moramo reči, da nc bi si upali povsod trditi tako, kakor g. Mahnič; ali vendar nam je pritegniti, da pisatelj razodeva obilo jezikoslovskega znanja in zrel, ostro misleč um. V svesti smo si, da naši jezikoslovci ne pojdejo mimo te knjige, da bi je ne premislili in tenko presodili. To je prvo jezikoslovno delo mladega pisatelja, ki se misli še dalje pečati s tem znanstvom. Tudi se nam potrebno zdi opomniti, da g; Mahnič hrvaški tako piše, kakor najboljši pisatelji hrvaškega rodu, in tacih mož Slovenci nimamo tako malo, posebno med učitelji ne.
Listnica. Gosp. K. v Z. Vas glas o tem moži je menda samoten; torej ne zamerite, da vašega dopisa nismo natisnili.
Dunaj 10. avgusta. — Nadavek (agio) srebru 11.00.