List 49.
Dobrovoljne misli o poljodelstvu.
Spisal dr. Jože Orel.
Sploh se glasi tožba , da poljski pridelki v zrna , v kuhi in drugem dan za dnevom pešajo, da žitni in kuhinski pridelki bolehajo, da sadno drevje in trta hira, da sviloreja zavolj bolezni prejk se ne splačuje.
Vzroke teh nadlog iščejo kmetovavci in učeni možje v slabem semenu, v zraku, v prepičlem gnojenju itd. Za-tega voljo spreminjajo seme, skrbijo za pomnoženje gnoja, in skušnja kaže, da od daljnih krajev dobljeno seme boljši pridelek daje memo domačega, da na pognojeni njivi se več pridela, kakor na opešani; pa tudi ta obili pridelek ni zdrav,  in da ga ne kaže za seme rabiti.
Kaj je tedaj kmetovavcu storiti, da si zdravo seme vsake sorte pridela?
Prej ko se na to odgovori,   naj   bode rečeno sledeče:
Znano je, da kakor razne živali razno pičo rabijo, tako tudi v nekteri zemlji ene, v drugi druge sorte žita in pridelkov se dobro sponašajo; pa tudi da se polje če lih dobro gnojeno sčasoma vnese, in da žito zapored na-nje vsejano čedalje bolj peša. Temu v okom priti se je vpeljalo vrstenje (kolobar) v poljodelstvu. Pa še vse to ne pripravlja polja v stan, da bi žita in drugi pridelki rodili kot nekdaj! Treba je tedaj poljodelcom premišljevati: v čem bi utegnili vzroki slabega pridelka tičati.
(Konec prihodnjič.)
415
Dobrovoljne misli o poljodelstvu.
Spisal dr. Jože Orel. (Konec.)
V tej zadevi razodeva dobre misli R. Nobis v svojem spiska „Fassliche Belehrung iiber die Sammlung, Behand-lung und Vervvenduug der menschlichen Excremente und thierischen Abfalle. Jahrgang 1861u, ki pravi tako:
PešaDje rodovitosti polja in pridelkov izvira iz obo-žanja zemlje. Tudi bolehanje pridelkov najbrže od tod pride. Imenitni kemikar dr. Liebig je dostojno skazal, da, ako kmetovavec hoče si prihraniti svoje polje vedno v enaki moči, mu mora povračevati vse gnojne stvari, ktere je spravljeni pridelek povžil.
Veliko gospodarskih pridelkov se speča v mesta, namreč žita, mleka, mesa itd. Kar se v mesta pripelje, ne koristi polju; iz polja po blagu, v mesto speljanem, zlečene guojne prvine so šle rakom žvižgat, in ker se to leto za letom godi, ni čuda, da polje obnemore; pridelki čedalje bolj pešajo, čez vse to pa še celo bolehajo!
Kmetovavci spoznaje, da je polju treba povžite gnojne moči povračati, gnojijo sicer svoje njive, toda brez pomi-selka, da morajo z gnojem vse tiste gnojne prvine, ktere pridelki povžijejo, polju povračevati, sicer mora poljska moč pešati, pridelki se manjšati.
Najvažniši deli gnoja sta gnjilec (trohnjilec) in fos-forni apnenec; unega nadomestuje gospodar v obili in dostojni meri z navadnim gnojem, tega (jfosfornega apnenca) pa ne potrebuje, namreč ne v taki meri, v kakoršui ga je polje pridelkom oddalo.
Na vprašanje: kako tej pomanjkljivosti pomagati, nas učijo v tej zadevi skušeni Anglikani in učeni drugi možaki.
Ti le pravijo, da živalske kosti imajo izmed vseh gnojev v sebi največ fosfornega apnenca , gnjilca pa človeško blato in živalske trupla.
Človeško blato in scavnica, od davnih časov na Kitajskem in Japanskem spoznana za najtečniši gnoj, se tamkej s tako marljivostjo vsled vladnih postav naberata, da se ju nič ne zgubi. Na cestah in potih so posode postavljene, v ktere morajo ljudje pod kaznijo svojo potrebo opravljati. Kako drugače je to pri nas: nikomur ni mar za ta neprecenljivi gnoj; kodar se hodi, povsod se nahaja gnjusoba, ki gre pod zlo, namesto da bi se porabila v prid. Po mestih se odteka po pokritih strugah v tekočo vodo, in ona jo odnaša v nižeje dežele. Kadaj se nam bodo oči odprle, da bomo tudi mi začeli spravljati in rabiti to neprecenljivo zalogo kmetijskega blagostanja v svoj prid ?
Ravno tako se vedemo tudi s trupli živali, ki so poginile. Stare, za naše čase slabo priležne postave in ukoreninjena napačna sramota so krive, da take živali za-metujemo, namesto da bi jih porabili v prid kmetijstva. Želeti je, da se te škodljive postave odpravijo , in napačna sramota opusti.
Kosti, najpotrebnejši del gnoja, so šle do sedaj večidel v ptuje dežele. Še le pred nekoliko leti so se kmetovavci avstrijanskih dežel lotili jih za gnojenje rabiti. Na Dunaji in okoli so se ustanovile fabrike, ki pripravljajo koščeno moko. Da bomo tudi na Krajnskem imeli priložnost naše polje v dobrem in rodovitnem stanu prihraniti, je domoljubni go8p. Valentin Češko osnoval pod Ljubljano fabriko za koščeno moko z namenom, ta neprecenljivi
gnoj deželi v korist obračati in njega izpeljavi se upirati. Da se bodemo te moke veselejše poprijeli, je nastavil kup po 2 gold. 50 kr. nov. dn. za dunajski cent.
Da pa naši kmetovavci vejo, kako koščeno moko rabiti, bodi jim povedano , naj rabijo navadni gnoj kakor do sedaj , povrh pa naj še vsako peto leto na oral po 8 do 9 centov koščene moke pred povlečenjem, pred ali po setvi enakomerno raztrosijo.
Enaki dobiček bo došel kmetovavcu, če si bode me-šanco (kompost) napravljal iz hlevnega gnoja, cestnega blata ali sicer kake prsti, človeškega blata in koščene moke; na vsakih 20 voz druge mešance naj potrosi do en cent moke, in vse skupaj naj nekolikokrat poliva s scavnico ali gnojnico.
Pri tej priliki bodi še povedano, kako so hlevi naprav-Ijati, da se gnojnica in scavnica najkoristneje porabite, tudi da konji in govedina vedno suho ležišče imajo.
Stanišča konj in goved naj se tako napravljajo, da malo od jasel doli visijo, na kraju stanišč se vloži žleb, ki nekoliko visi proti kraju, kjer je sod od pet do deset veder velik v tla zakopan , da se vsa mokrota va-nj steka. Se ve, da sod je treba dobro zakriti in ga po potrebi prazniti. Tako nabrana scavnica je kaj dober gnoj, posebno za polivanje gnojne gomile napravljene tako, kakor je bilo spredaj rečeno.
Koščena moka je na prodaj v Ljubljani v hiši št. 250 za zidom.