V SREDIŠČU   POZORNOSTI
Unitas — »poslednji Mohikanec na Drenikovi«
Buldožerji prihajajo
ZGODBA O TEM. ZAKAJ TRASA DRENI-KOVE SE VEDNO NI »ClSTA«?
Ime UNITAS je bilo v zadnjem času več-krat omenjeno na različnih sejah organov — toliko prej. leta ni bilo slišati o njili. Od kod sedaj ta popularnost ali »popularnost«? Uni-tasova stara in zastarela galvanika, pa brusil-nica stojita (še vedno) na sredini trase bodo-čega podaljška Drenikove.
•  Stara stavba že dolgo pomeni za Unitas ozko grlo, ki bi ga bilo treba odpraviti, za gra-ditelje nadaljevanja  Drenikove  pa  oviro.  ki stojl sredi ceste. Oboji — graditelji Ln Unitas — so si edini. da mora stavba proč, pa se je ob tem vendarle toliko zatikalo. prihajalo do tolikih očitkov, takšnih argumentov, da se je res težko odločiti, ali je bila prej kura ali jajce in kdo ima tisti »prav«. Težko je biti razsod-nik,  zato  si  poglejmo  trditve  in  argumente obeh.
•  Očitki: Unitas je bil dovolj dolgo sezna-njen s tem, da bo zgrajen na Drenikovi pod-voz in bi se moral pripraviti na selitev. Res je, vedeli  so,  da  bo  morala   njihova  galvanika preč. Vedeli so, da mora biti priključek gotov čimprej, saj je sedaj Celovška cesta ozko grlo in da bo to dalj časa, kot ie treba, ravno za-radi Unitasove galvanike, ki je na sredini bo-doče trase. Vendar v Unitasu sploh niso šli pravočasno stran. Pristojni graditelji so iezni, da je kaj in kažejo s prstom na krivca: Uni-tas.
•  Obramba: V Unitasu se niso upirali, pro-blem je bil le odškodnina. Graditelji so ponu-dili Unitasu dva milijona za vse. Unitas pa naj bi istočasno le KEL odrinil 2,37 milijona pri-spevka za priključek novih prostorov. Za no-vi objekt je moral Unitas odriniti štiri milijo-ne prispevka za energetiko! Jasno je — posle-dica je bila tožba. Sodišče je razsodilo: Uni-tas dobi 7,6 milijona odškodnine in še 900 tiso-čakov za kanalizacijo,  torej  skupaj  štirikrat več. kot pa so mu ponujali. V Unitasu pravi-jo: imeli smo prav. Gradnjo so zavrli  pred-vsem tisti, ki so šli tako pozno sklepat do-govor.
•  Zatrjujejo tudi, da so bili z načrti kljub vsemu previdni, saj so kar nekaj slutili in so že pred dvemi leti začeli pripravljati vse na novo gradnjo. Ce tega ne bi storili, potem bi bilo danes še huje.
•  Do 30. aprila tega leta bi se moral Uni-tas izseliti.
•  »Če bi se ravnali po graditeljih ceste, po-tem bi morali narediti vse: od idejnega pro-jekta do končne gradnje v enem letu«, pravi-jo v Unitasu. To pa je seveda nemogoče, doka-zujejo naprej. saj je treba naročiti opremo za takšno tovarno že dolgo prej, najmanj pa eno leto. Ker tega niso storili, saj tedaj še ni bilo nič jasno, zatrjujejo v Unitasu, so sedaj  še vedno brez opreme in se bodo morali seliti pravzaprav začasno. To bo povečalo stroške za okoli dva milijona. V novo stavbo, ki jo gra-dijo. namreč nočejo iti s staro opremo, nove pa še ni. Zato bodo uredili vse zasilno.
•  V redu, vendar — galvanika in brusilni-ca sta ozko grlo Unitasa že dolga leta. Zakaj niste potem to že prej uredili. smo vprašaLi direktorja  MILANA  TERPINCA.  ki  vodi  to delovno organizacijo že devet let.
•  »Mi bi radi gradili že prej, vendar nismo mogli. Denarja sami nismo imeli dovolj, kre-ditov pa nismo dobili -toliko, kot smo potrebo-vali.
•  Tako smo morali sami zbirati denarce. Zbrali smo jih. vendar ne tako hitro. kot bi želeli. Veste, tu ne gre za majhna sredstva. Investicija v novo tovarno oziroma novi ob-jekt, ki ga gradimo poleg teh prostorov na Ce-lovški, je 63 milijonov. Od tega je kredita 13 milijonov, vse ostalo pa so naši lastni prihran-ki, »gotovina«! To je kolektiv privarčeval s skrajnim. izkoriščaniem. zmogljivosti in starih strojev. Toliko pa v nekaj letih tudi mnogo večji kolektivi ne privarčujejo ...«
•  Argumenti  so,  na  eni  in  drugi  strani, toda Unitas mora biti do konca tega meseca izseljen in stari prostori bodo končali pod bul-dožerjem. ki dela traso za novo cesto! Traso. na sredi katere stojijo le še prostori galvanike Unitasa, objekta, v katerem delajo delavci v treh izmenah.
•  Milan Terpinc: »Ovir ne bo, če ne bo te-žav z inšpekcijo zaradi odplak. Predpisi so po-sebe.i v Ljubljani strogi in se bojimo zapletov. Vendar vseeno upamo. da bo vse urejeno ta-ko. kot zahtevajo predpisi. čeprav so sedanji prostori le zasilni, dokler ne pride nova opre-ma«,
M. Dimitrič