taiymlilmyfeiii^M^tHll^
h lîr ai y «ÉM
mmm §HaiÉiÉifmTi
PteonDöniteD wiitoöfe
SiDü^oIl® Äoiifefe®: SD©
mmm mwx
1]
fetejp ©dl QÄ
«StgM
	Štirje dobitniki svečanih listin	1
Marjan Raztresen	Koncesije	3
Janez Bizjak	Skromno zatočišče med vršaci	6
Tone Golnar	Gorniška tura kot pedagoški proces	9
Silvo Kristan	Kajenje in hoja po hribih	11
Ivan Veber	Gams v Triglavskem narodnem parku	14
Matevž Šuštar	Piramide, ki so igre narave	15
Miran Kodrin	Šenturšeljce s Sušni kove gore	18
Lado Brišar	Izpod Špika do krnice Za A kom	21
	Kakšnega jetija je srečal Messner	23
Giovanni Badino,		
Dorotea Verša	Jame in jamarji	25
Aleš Tacer	Šla sva kar tja v dva dni	28
Mojca Ipavec	Večer v planinah	29
Vinko Hrovatic	Veš, gora mogočna	29
Igor Zlodej	Okoli Lepega špičja	30
Aleš Tacer	Ostati živ ...	31
Dario Cortese	Kjer bogastvo nič ne stane	32
	Odmevi	34
	Iz planinske literature	36
	Društvene novice	38
Slika na naslovni strani: Pozimi na Aljaževem stolpu
Foto: Uroš Zagožen
Planinski vesinik izdaja Planinska zveza Slovenije, 1000 Ljubljana, Dvoržakova ulica 9. p. p. 215, Revija izhaja vsak mesec. Ureja uredniški odbor; Marjan Raztresen (glavni in odgovorni urednik), Janez Bizjak, Sonja Dolinšek, Mitja Košir, Edo Kozorog, Silvo Kristan, France Malešič, Dragica Mantreda, Marlen Premšak, Tone Strojin, Tone Škarja in Franček Vogelnik. Predsednik založniško-izdajateljskega sveta dr, Milan Naprudnik. Prispevke pošiljajte na naslov Planinske zveze Slovenije, Rokopisov in slik ne vračamo, Tekoči račun pri Agenciji RS za plačilni promet 50101 -678-47046, devizni račun pri Ljubljanski banki - Gospodarski banki d, d, Ljubljana 50100-620-133-900-27620 ■ šifra valute - 3053/8. Naročnina za leto 1999 znaša 3850 tolarjev in je plačljiva najpozneje do konca marca 1999, posamezna številka stane 400 tolarjev. Letna naročnina za tujino znaša 30 ameriških dolarjev. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi nastova vselej navedite tudi stari naslov, in sicer s tiskanimi črkami, Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1 decembra za prihodnje leto. Tisk Tiskarna JOŽE MOŠKRIČ d, d. v Ljubljani.
Glasilo spada med proizvode informativnega značaja iz 13, točke tarifne številke 3 Zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92) in Mnen[a Ministrstva za informiranje Republike Slovenije, št. 23/117-92 z dne 24. 2. 1992, za katere se plačuje davek od prometa pro»zvodov po stopnji 5 %.
V PREDDVORU SO PODELILI NAJVIŠJA PRIZNANJA PZS ZA LETO 1398
ŠTIRJE DOBITNIKI SVEČANIH LISTIN
V hotelu Bor v Preddvoru je bila lanskega 5. decembra slovesnost, na kateri so nekaterim najzaslužnejšim slovenskim planincem podelili najvišja priznanja Planinske zveze Slovenije, Svečano listino in Spominsko plaketo za leto 1998. Prvo so prejeli štirje, drugo 12 slovenskih gornikov. Svečano listino, ki je najvišje možno priznanje osrednje slovenske planinske organizacije svojim članom, so lani prejeli Maks Dimnik iz Planinskega društva Jesenice, Alojz Jan iz PD Gorje, Božidar Jordan iz PD Polzela in Franc Salberger iz PD Dovje-Mojstrana.
Slovesnost so uvedli pevci Kranjskega kvinteta s slovensko planinsko himno Oj, Triglav, moj dom, ki so jo v poročni dvorani zbrani nagrajenci in gostje ter člani Upravnega odbora PZS, ki so imeli pred tem svojo zadnjo lanskoletno sejo, kajpada poslušali stoje, kot se pri himni spodobi. Slavica Bučan iz Radia Kranj, ki je vodila celotno prireditev, je zatem povabila k mikrofonu župana občine Preddvor Mirana Zadnikarja. Ta je med drugim poudaril velik pomen, ki ga ima planinstvo v preddvorski velik del tudi »planinski« občini in seveda čestital nagrajencem.
STO LET PLANINSTVA
O planinstvu v Preddvoru in Kranju je potem obširno spregovorila voditeljica programa, ki seveda ni pozabila že v uvodu povedati, da bo PD Kranj leta 1999 praznovalo svojo stoletnico - pred sto leti je bila namreč ustanovljena Kranjska podružnica Slovenskega planinskega društva, katere člani so bili tudi iz Preddvora in z Jezerskega. »Njihova prva želja je bila zgraditi planinsko postojanko na isti lokaciji, na kateri zdaj stoji planinski Dom na Kališču. Zaradi neusklajenosti in nerazumevanja, še predvsem med domačini, pa takrat te koče niso postavili, ampak so deset let pozneje zgradili znamenito Prešernovo kočo na najvišjem vrhu Karavank, na Stolu. V šestdesetih letih so vendarle zgradili tudi planinsko postojanko na Kališču, konec osemdesetih let pa obnovili pogorišče na Jakobu; kočo je zgradila takratna Iskra, zdaj pa je v upravljanju Iskri-ne planinske sekcije, ki sicer deluje v okviru PD Kranj.«
Omenila je še, da so v povojnem času na tem območju speljali osrednjo slovensko planinsko pot, »Gorenjsko partizansko pot«, nadalje transverzalo Kranjski vrhovi in Storžičevo transverzalo, vrh Storžiča pa je zajet tudi v Poti prijateljstva Alpe-Jadran, »Letos so,« je dejala, »v Preddvoru ustanoviti zelo močno Planinsko sekcijo Preddvor, za kar gre posebna zahvala preddvorskemu županu Miranu Zadnikarju in načelniku sekcije, gorskemu reševalcu in zdaj tudi oskrbniku Živku Drekonji. Preddvorčani se lahko pohvalijo tudi s plezalnim vrtcem, ki je nastal v dolini Bistrice in ki ga poleg športnih plezalcev in alpinistov s pridom uporabljajo tudi gorski reševalci,«
Nadalje je spregovorila o še eni pomembni akciji: leta
»NI veh ko organizacij, ki bi se lahko pohvalite, da v njej nekateri delujejo več kot pol stoletja, ml pa v svojih vrstah imamo take grče,« Je dčjal predsednik PZS Andrej Brvar.
1998 so člani PD Kranj skupaj s svojimi sekcijami prvič po vojni uresničili nekoliko nenavaden projekt: očistili in uredili so visokogorske izvire ter postavili lepa In okolju prijazna korita, ki so za obiskovalce teh gora zanimiva popestritev.
Naposled je povedala, da so iz Preddvora in njegove okolice kar številni znani planinci, med njimi nekdanji vrhunski športni plezalec Srečo Rehberger, alpinist, učitelj smučanja in ekspedicionist dr. Ivo Valič, ravnatelj osnovne šole v Preddvoru je bil Luka Karničar, ki se je skupaj s še štihmi tovariši gorskimi reševalci smrtno ponesrečil v Turski gori, kot nosači, predvsem še na Kališče, so se proslavili domačini Sveder, Korošec in Anzelj, v Preddvoru in okolici pa imata svoje korenine tudi zlata olimpijska rokometašica Alenka Cuderman in varuh človekovih pravic Ivo Bizjak.
SPREMENJENE NAVADE OBISKOVANJA GORA
Za njim je po pesmi Storžič spregovoril predsednik Planinske zveze Slovenije Andrej Brvar, ki je dejal: »Nedvomno drži, da smo se v tem desetletju poslovili od enega od zlatih obdobij slovenske planinske organizacije, ki jih je bilo v preteklosti na pretek in ki jih bo 1
tudi v prihodnosti dovolj. Bogato obdobje je odlikovala množičnost Članstva, čez 100.000 v najboljših letih, živahna obnova in gradnja koC, pestra in bogata društvena aktivnost, mednarodno odmevni dosežki alpinistov itd.
Spremenjene družbene, ekonomske in socialne razmere se odražajo tudi na razmerah za delo društev In društvenih aktivistov. Manj je možnosti in pripravljenosti za prostovoljno delo v društvih, na katerega povrh vsega družba gleda zviška. Če na eni strani razumem, da morajo zavoljo ekonomskih razmer posamezniki, zlasti pa mladi, bolj skrbeti za lastne eksistenčne potrebe in jim ostaja manj časa za društva, pa je nerazumljivo, da država z različnimi ukrepi ne spodbuja društvenega dela.
Spremenjene navade obiskovanja gora so povzročile, da naše koče, predvsem v sredogorju, zvečer samevajo. Vedno več je enodnevnih izletov. V ritmu, ki ga prinašajo novi časi, hlastamo tudi za gorskimi užitki. Drvimo po poteh na ciljne vrhove, da bi končali izlet še isti dan in kasneje na večer podoživljali videno udobno zleknjeni doma. Zvena alpinističnega kladiva v stenah ni več slišati, pa ne zgolj zato, ker klini v plezalnih smereh ne bi bili potrebni, pač pa zato, ker je alpinist v vznožju sten danes redkost. Zato je tudi nesreč več kot kdajkoli prej. Planinstvo vse manj ostaja način življenja. Odmerjen čas za obisk gorâ postaja vse krajši, cilji obiskovalcev so vse bolj zahtevni, zato sili to v večje tveganje.
Vse to so navade današnjega življenja, ki slabo vplivajo na varnost obiskovalcev go ré Zato planinski organizaciji množičnost za vsako ceno ni več glavni cilj, kvečjemu želimo množice obiskovalcev navdušiti za planinstvo kot način življenja. Pa niso vedno za tako obnašanje krive množice, ki bolj oblegajo naše poti. Tudi vodenih izletov društev je manj kot prej, število planinskih šol se je razpolovilo, zato novi obiskovalci gorâ prihajajo na strme poti nepripravljeni in nepoučeni. Naši predlogi oblastem in medijem, da bi skupaj dvigovali planinsko znanje množicam, so doslej naleteli na gluha ušesa. Verjamem, da smo najbolj kritična leta tega kriznega obdobja že prešli. Smo se pa na take spremenjene razmere večkrat odzvali povsem neprimerno. Nekatere sta na začetku povsem obsedla pojma denacionalizacija in privatizacija družbenega premoženja. Spet drugi so skušali ukinjati tisto, kar so naši predhodniki dobrih sto let spravljali skupaj. Zidanje plotov je ponekod mejilo na sebičnost; drobljenje je imelo prednost pred združevanjem. Imeli smo veliko zmede v glavah in za notranje težave so bili praviloma krivi drugi. To je trajalo toliko časa, dokler v organizaciji ni dozorelo spoznanje, da so pred nami novi, spremenjeni časi in novo razvojno obdobje. Nekateri to poimenujejo tranzicija, nekateri novi izzivi, ki jih je bilo že v preteklosti nebroj. Eno pa vsekakor drži: če ne bomo svojega dela in dejavnosti prilagodili novim časom, bosta trpela naš ugled in družbena moč. Že nekaj let se vizije, kako rav-2 nati danes za jutri, prepletajo okrog razprav o Vodilih, ki
Svečana listina PZS za leto 199S: Maks Dimnik
naj bi pokazala skupno pot v novo tisočletje človeštva in novo stoletje planinske organizacije. Resnici na ljubo: vsa leta tega desetletja nismo tavali v temi, kot bi kdo morda zaključil na podlagi teh besed. Planinska zveza Slovenije in z njo 220 planinskih društev je postala mednarodno spoštovana, ugledna organizacija. Že dovolj zgodaj smo spoznali, da dolinskega standarda ne gre prenašati v gore; zato izvajamo ekološko sanacijo planinskih koč že lep čas. Čeprav težje kot prej pa nam vendarle še uspeva obnavljati planinske koče. Gorski reševalni službi smo uspeli urediti status javne službe, da so reševalci materialno opremljeni kot še nikdar v 85-letni zgodovini, tudi vrhunskim alpinistom smo uredili status. Vsak konec leta je čas za ustvarjalni premislek o učinkovitosti našega početja, čas za štetje tolarjev v strganih društvenih malhah. Po prvih podatkih so planinska društva v planinskih kočah iztržila za 10 do 40 odstotkov manj kot lani, manj izpada obiska je bilo v kočah v sredogorju, več v visokogorju. Koliko bo ostanka, ki ga bomo lahko porabili za tekoče vzdrževanje koč, bodo pokazali računovodski izkazi ob koncu leta. Manjšemu obisku planinskih koč so botrovali nestalno vreme, ne konkurenčnost planinskih koč z drugimi turističnimi cilji in spremenjene navade obiskovalcev gora, ki vedno več izletov opravijo v enem dnevu. Vedno bolj se utrjuje spoznanje, da se planinske koče polnijo z ustrezno dejavnostjo planinskih društev v dolini. Pri tem jim osebje v kočah z domačim vzdušjem in strokovnostjo lahko izdatno pomaga. Planinska zveza Slovenije izkoristi ta čas tudi za podelitev najvišjih in najbolj cenjenih in častnih priznanj. Ni veliko organizacij, ki bi se lahko pohvalile, da v njej delujejo nekateri več kot pol stoletja. To je običajno daljša doba, kot jo prebijemo na delovnem mestu ali pa z življenjskim partnerjem. Samo ljubezen do življenja je pri njih daljša od ljubezni do gora. Mi imamo v svojih vrstah take grče in na to smo upravičeno ponosni.
Svečana listina PZS za leto 1996: Božo Jordan
Vemo, da so planinski organizaciji vedno dajali pečat ljudje, ki so razvijali planinsko misel in idejo, širili obzorja, premikali zakoreninjene meje možnega, tvegali v svojih odločitvah in dejanjih. Ker so znali preliti duha,
Svečana listina PZS za leto 19SÛ: Alojz Jan
energijo in voljo v dejanja, ki so krepila in širila organizacijo, so pustili v njej trajne neizbrisne sledi svoje biti.
Danes se bomo nekaterim oddolžili z vročitvijo sveča-
OiMDffil©©!!® ßSMCiÄtfjjt]
KONCESIJE
Planinci v gorah sicer nismo bili nikoli sami, toda nad nekim področjem »izrabe« gorskega in hribovskega sveta smo vendarle imeli nekakšno licenco: nad planinstvom, gorohodništvom, alpinizmom, gorništvom v najširšem smislu. Pastirji so imeli v gorah čisto svoje interese, vsakršni nabiralci svoje, znanstveniki svoje, lovci svoje. Planinci kot poseben segment uporabnikov gorskega sveta so vseskozi skrbeli za »turistovski« vidik: nadelovali so planinske poti tam, kjer jih ni bilo, pa so jih potrebovali, gradili planinska zavetišča, postavljali na gorskih vrhovih svoja znamenja, najpogosteje skrinjice z žigi in vpisnimi knjigami. postavljali kažipote in na koncu koncev poskrbeli za svoje (in tudi tuje) poškodovane in mrtve občudovalce tega «nekoristnega sveta«. Zdaj so nekateri iz gorskega sveta odšli (vendar se prav zadnji čas marsikdo spet vrača), v njem pa so se začeli naseljevati drugi, ki tam iščejo svoj prostorček pod soncem. Pride, na primer, nekdo in tam postavi ali uredi kočo, prodaja v njej tisto, po čemer povprašujejo planinski obiskovalci, jih nemara celo prenoči, spiše vlogo, da bi kočo sprejeli med planinske postojanke - in postane član te bratovščine. Pride drug na dobro obiskovano goro, tam za med pro-
daja tisto, kar gre v promet, se obiskovalcem prikupi s posebnimi «certifikati<•, ki potrjujejo, da je bil kupec v resnici na vrhu te gore. kjer je bil nemara celo krščen, pospravi zapitek in gre. Pride spet tretji, ponudi kažipote in je ob dovoljenju pristojnih planinskih organov nagrajen z odobravanjem, ker jih je dal čisto zastonj - tista »malenkost«, da je za proti uslugo skupaj s planinsko vsebino in informacijo na tej tabli tudi darovalčeva reklama, seveda sploh ni omembe vredna. Pride še kdo in je pripravljen kaj prispevati za planinski dom, če bo seveda odtlej na njegovem pročelju ali na oznakah pred kočo velik darovalčev znak -In tako naprej.
Ali je staromodno odklanjati darilo, če gre za tâko vezano trgovino, da ima darovalec od te kupčije celo več kot obdarovanec? Ali je v duhu sedanjega časa, da je skupaj z informacijo o smeri in oddaljenosti planinske koče ali gorskega vrha tudi podatek, katero pijačo dobrega slovesa tam najraje točijo in pijejo? Ta svet je nemara zdaj nekoliko obrnjen na glavo: ali ne bi bilo nor malne je, da bi stoletni upravtjalci gorskega sveta, ki bi jim država seveda prav rada dala koncesijo za takšno dejavnost, odločali o tem, kaj bo tja gor prihajalo iz dolin, ne pa, da se za majhen denar prodajajo in odstopajo od doslej najpogosteje ravnih poti? Država bi bila pravzaprav lahko zelo zadovoljna, da ima tako prizadevne in za te namene vsestransko usposobljene upravljalce. Če pa se tega še ne zaveda, bi morali biti v planinskih vrstah vplivni in vztrajni »udje«, ki bi ji to dopovedati.
Marjan Raztresen
Saj to nI res: edina med lanskoletnimi najvišjimi odlikovankaml PZS je bila Ivanka Beve iz PD Rašica, ki je ob svoji 80-let ni c i dobila Spominsko plaketo Planinske zveze Slovenije.
ne listine, plakete ali donatorskega priznanja. Že tako globoke sledi, ki jih, dragi nagrajenci, puščate v planinski organizaciji, se bodo s tem še poglobile. In to je tudi smisel in ciij naših priznanj. Vzemite, da se del hvaležnosti organizacije do dela, ki ste ga opravili, skriva v vročenem priznanju.«
NAGRAJENI PLANINCI
Planinska dejavnost bi bila v vsej svoji zgodovini veliko siromašnejša brez pomoči, ki ne terja plačila, pa naj gre za denarne prispevke, podarjene materialne dobrine ali preprosto za skupno zavzetost za uresničevanje gorniških načrtov. Velike listine o donatorstvu za leto 1998 je Planinska zveza Slovenije podelila trem podjetjem, in sicer Elektro Ljubljana, Ljubljanskim mlekarnam in Pivovarni Union. Ta tri podjetja so lani materialno pomagala markacistom PZS, ki so obnavljali najzahtevnejše planinske poti. Osebno je iz rok pred-
Planinaka rehabilitacija po 40 letih: zlati častni znak PZS za nekdanjega predsednika PO Pavje Mojstrana Jožeta Koširja.
sednika Brvarja prevzela listino samo predstavnica ljubljanske pivovarne, predstavnikov drugih dveh podjetij na podelitvi ni bilo.
Za malone vse prisotne je bii skorajda šok, ko je voditeljica programa povedala, da so tudi med planinci ljudje, ki so zaradi svojih prepričanj doživljali tragične usode, »Ker Planinska zveza Slovenije čuti moralno dolžnost, da se jim oddolži, je danes med nami Jože Košir« - PZS pa se mu je oddolžila z zlatim častnim znakom PZS.
Jože Košir, do leta 1953 predsednik PO Dovje Mojstrana, je sicer uredniku Planinskega vestnika po končani prireditvi nadrobno opisal, kakšna je bila ta njegova tragična usoda, vendar ni želel, da bi jo na straneh naše revije obudili; pozabljeno naj bo vse slabo, je rekel, vsaj za širšo javnost, saj sam tistih dogodkov pač ne bo mogel nikoli pozabiti. Med pripravami na proslavljanje 60-letnice slovenske planinske organizacije, ki je
10 odstotkov dražja članarina in naročnina na PV
Na zadnji lanskoletni seji Upravnega odbora Planinske zveze Slovenije, ki je bila 5. decembra v hotelu Bor v Preddvoru na Gorenjskem, so se člani na predlog Predsedstva PZS odločili za 10 odstotkov višjo članarino PZS in za prav toliko višjo naročnino na Planinski vestnik.
Priporočena članarina za A članstvo (redno članstvo v PZS, 50 odstotkov višje zavarovalne vsote pri nezgodnem zavarovanju, 25-odstotni popust pri naročnini na Planinski vestnik, ta popust pa se pri družinskih članih lahko sešteva, 50 odstotkov popusta pri enem izvodu stenskega koledarja za letošnje leto, brezplačen izvod koledarja akcij PZS, zavarovanje reševanja v evropskih gorah, brezplačne storitve Planinske knjižnice in bon za 450 tolarjev, vnovčljiv ob nakupu izdaj Planinske založbe) je 4400 tolarjev, od tega pa morajo planinska društva Planinski zvezi odvesti 3300 tolarjev.
Priporočena članarina za B člane, ki je najpogostejša članska kategorija med odraslimi slovenski-
mi planinci, je letos 1320 tolarjev (prispevek za PZS je od tega 660 tolarjev). Starejši člani, tisti nad 70 let stari, lahko pri članarini B uveljavljajo 40-odstotni popust, če seveda želijo, takšna članarina B pa znaša letos 800 tolarjev (od tega prispevek za PZS 400 tolarjev). Naposled je priporočena članarina C za mladino do dopolnjenega 13. leta starosti, za redne študente pa do 25. leta starosti, za letošnje leto 550 tolarjev (od tega prispevek za PZS 275 tolarjev). Če sta v družini oba starša člana planinskega društva, pri čemer vrsta članstva ni pomembna, imajo otroci -člani C 50 odstotkov popusta pri C članarini; priporočena takšna članarina za letos je 270 tolarjev (in od tega obvezen prispevek za PZS 130 tolarjev). Seveda lahko planinsko društvo članarino poljubno zviša, če oceni, da bi njegovi člani takšno članarino zmogli, in jo zniža, če oceni, da priporočene članarine marsikdo ne bi zmogel. Seveda pa morajo v obeh primerih Planinski zvezi poslati enak obvezen znesek od vsake članarine.
Letna naročnina na Planinski vestnik je letos 3850 tolarjev (10 odstotkov več kot lani), posamezna številka stane 400 tolarjev. Članarino je treba tako kot lani poravnati do 31, marca.
Kdo bi si mislil, večni mladenič Tomaž Jam nI k, načelnik Postaje GRS Kranj, je bil lani star 60 let.
potem tudi bila v Vratih in ki jo je imelo na skrbi velik del PD Dovje Mojstrana in seveda tudi njegov predsednik, se je - ne da bi bil kriv - tako hudo zameril oblastem, da je nemudoma izgubil malone vse, kar je do takrat imel (pa ne materialnega) in se je moral ceio izseliti iz svojega rojstnega kraja v Zasavje... Spominsko plaketo PZS podeljuje slovenska planinska organizacija le enkrat, in sicer posameznikom za njihovo uspešno delovanje in izjemne dosežke, nagrajenci pa jo dobijo ob svojem okroglem življenjskem jubileju. Podelijo jih le posameznikom, ki so za svoje dosežke in delo prej že prejeli Zlati častni znak PZS. Lanskega decembra je to priznanja ob svoji 50-letnici, ki jo je proslavljal lani, prejel Marko Dernovšek iz PD Litija, ob svoji 60-letnici Franci Pavšer iz PD RTV, Ivan Plešnik iz PD Mežica, Ferdo Pušnlk iz PD Črna na Koroškem in Oto Čegovnik iz PD Prevalje, ob svoji 70-obletnici Karel Mastek iz PD Mežica, Ivan Veble iz PD Brežice, Viktor Eržen iz PD Radeče in Stanislav Tauses iz PD Rimske Toplice, ob svoji 80-letnici pa Ivanka Bevc iz PD Rašica, Jože Nastran iz PD Škofja Loka in Hinko Rebernik iz PD Ruše Na slovesnost v Preddvoru so povabili tudi nekatere lanskoletne »okrogle« jubilante, ki so spominsko plaketo že prejeli, lani pa so praznovali višji okrogel življenjski jubilej. Vabljeni so bili 60-letnika Vojko Celigoj in Tomaž Jamnik. 70-letnika Andrej Černilogar in Franc Pačnik ter 80-letnika Avgust Delavec in Herbert Zaveršnik. Naposled so kot vrhunec slovesnosti podelili najvišja priznanja, ki jih PZS podeljuje posameznikom in organizacijam za izredne prispevke k razvoju planinske dejavnosti in za življenjsko delo. Upravni odbor Planinske zveze Slovenije je sklenil, da to priznanje za leto 1998 prejmejo Maks Dimnik iz PD Jesenice za življenjsko delo na področju alpinizma, Alojz Jan iz PD Gorje za življenjsko delo v planinskem društvu, Božidar Jordan iz PD Polzela za izjemno delo na področju vzgoje in izobraževanja in Franc Salberger iz PD Dovje Mojstrana za življenjsko delo v planinskem društvu (ta se prireditve ni udeležil, za kar se je prej opravičil). V imenu nagrajencev se je za priznanja zahvalil Maks Dimnik.
Frane I Pavšer, legenda slovenskega radijskega Športnega novinarstva, ki je rned drugim dolga leta poročal o vseh najpomembnejših planinskih dogodkih pri nas, je ob svoji 60-letnici lani prejel Spominsko plaketo PZS.
Še nekdo je na slovesnosti v Preddvoru prejel čestitko Andreja Brvarja, ki jo je izrekel v imenu Planinske zveze Slovenije: Janez Brojan mlajši iz Mojstrane za najvišje svetovno priznanje na področju gorskega reševanja, ki ga je kot edini Slovenec doslej prejel novembra v Italiji. Od PZS je preje! veliko oljno sliko Zaplate, znane gore nad Preddvorom.
Uradni det je bil s tem končan, neuradni se je šeie začel: prvo dejanje je bila zakuska z bogato obložene hotelske mize, drugo dejanje pogovori med starimi in novimi znanci - saj se ve o čem.
Andrej Brvar je v imenu PZS izročil dobitniku lanskoletnega najvišjega svetovnega priznanja za delo v Gorski reševalni službi Janezu Brojan u oljno sliko Zaplate.	5
VARSTVO OKOLJA PRI PLANINSKIH POSTOJANKAH V TRIGLAVSKEM NARODNEM PARKU
SKROMNO ZATOČIŠČE MED VRŠACI
JANEZ BIZJAK
Na Bledu je bilo že pred skoraj tremi leti, februarja leta 1996, posvetovanje Planinstvo in Triglavski narodni park, v Strokovni knjižnici TNP pa je s predlansko letnico izida šele v drugi polovici lanskega leta izšla publikacija "Varstvo okolja pri planinskih postojankah v Triglavskem narodnem parku«, v kateri so natisnjeni najpomembnejši referati s tega posveta, ki sta ga pripravila TNP in Planinska zveza Slovenije, in še nekatere druge ugotovitve o okoljevarstveni problematiki planinskih postojank.
Kot je napisano v povzetku na začetku publikacije, »je planinstvo oziroma gorništvo širok pojem, na posvetu m pri pripravi zbornika pa smo ugotovili, da največkrat obravnavamo prav planinske postojanke, upravljanje le-teh ter reševanje ekonomskih in okoljskih vprašanj. Gledano širše, torej da planinstvo zajema tudi in predvsem obiskovanje gora, vzgojo in izobraževanje, pri čemer ima gorništvo ob rekreativnem tudi kulturni, duhovni in celo narodni pomen, je upravljanje planinskih postojank le del njegove dejavnosti. Žal je veliko društev vezano le na ta upravljalski, ekonomski del planinstva, hoja v hribe, izletništvo, alpinizem, tumo smučanje, izobraževanje, razstave in predavanja pa so zanemarjeni,
Tudi okoljevarstveni pogled se najprej ustavi na problemih, ti pa so v planinstvu največji prav pri upravljanju postojank. Zato pravzaprav ni čudno, da smo se na posvetu 'Planinstvo in Triglavski narodni park' pogovarjali predvsem o kočah in njihovih okoljevarstvenih problemih.«
Širše je o okoljevarstvenih dilemah v TNP in o tem, kako naprej, na posvetovanju govoril direktor te ustanove Janez Bizjak, ki je tudi predstavnik PZS pri Komisiji za varstvo gora Mednarodne zveze planinskih organizacij UIAA. Ker gre za vprašanja, ki naj bi zadevala vsakega obiskovalca gorskega sveta, njegov referat z dovoljenjem založnika publikacije in avtorja v celoti po-natiskujemo. (Op. ur.)
Ko smo pri Gospodarski komisiji (GK) PZS leta 1980, še pred razglasitvijo TNP, pripravljali gradivo »Varstvo okolja in slovenski alpski svet«, nismo pričakovali, da bo usmeritve za drugačno vedenje v gorah slovenska planinska in gorniška javnost zavrnila kot nepotrebno pretiravanje in neutemeljeno zaviranje začrtanega razvoja. Konec sedemdesetih in začetek osemdesetih let je bilo obdobje gradbene zanesenosti. Gradnja novih planinskih postojank in širitev obstoječih je bilo merilo uspešnosti in sposobnosti planinskih društev. Razmišljanje o omejevanju evforičnosti zaradi morebitnih negativnih posledic na okolje ni bilo priljubljeno. V za-6 nosnih povojnih letih, ko je bilo vodilo množičnost, ni
nihče slutil, da bodo po tridesetih letih v naših gorah vidne tudi neugodne posledice zapovedane množičnosti. Omenjeno okoljevarstveno gradivo ni vsebovalo nič nemogočega in neuresničljivega:
•	varstvo narave in okolja v gorah spada med prednostne dejavnosti planinske organizacije;
•	omejevanje vnašanja dolinskih navad in razvad v visokogorje - planinske postojanke (PP) naj bodo PP in ne gostilne;
•	nobene nove planinske postojanke, ampak izboljšanje kakovosti obstoječih;
•	nobene nove nadelane poti, ampak obnavljanje in boljše varnostno opremljanje obstoječih;
•	varčevanje z energijo in porabo vode v PP;
•	zmanjševanje količine odpadnih vod iz PP in postopna opustitev pranja v visokogorju;
•	večji poudarek na vzgoji in ozaveščanju obiskovalcev: smeti in odpadke odnašajmo v dolino,
•	iskanje alternativnih virov energetske oskrbe ter postopna protihrupna in protismradna zaščita obstoječih dieselskih agregatov pri PP;
« spodbujanje pešhoje ter postopno omejevanje motornega prometa v gorah in omejevanje javnega avtomobilskega dovoza do PP (razen za oskrbo in urgentne akcije).
Zaradi različnih pomislekov in odklonilnih mnenj takratni izvršni odbor PZS ni potrdi! pripravljene okolje-varstvene strategije Toda po petnajstih letih vidimo, da so njene usmeritve kljub formalnemu nesprejetju zdaj samoumevna izhodišča za gospodarjenje v visokogorju. Zahvaljujoč se razumevanju in ozaveščenosti nekaterih vodilnih v PZS, številnih PD in vplivnih posameznikov dandanes to gospodarjenje postopno uresničuje usmeritve in cilje, ki so se pred petnajstimi leti zdeli nerazumljivi. Danes ni nikogar, ki bi javno ugovarjal pravilnosti in utemeljenosti drugačnega, naravi in okolju prijaznejšega gospodarjenja v visokogorju. Komisija za varstvo gora MPC (Mountain Protection Commision) pri Zvezi planinskih organizacij UIAA je leta 1993 v Bruslju sprejela resolucijo o učinkovitejšem varstvu gorske narave in okolja. Resolucija MPC posebej poudarja:
•	gorništvo naj se povrne k izvirnim usmeritvam in namenom: to je doživljanje in spoznavanje gora, doživljanje v smislu obnavljanja porabljene osebne energije in ne kot hrupno izživljanje in sproščanje odvečne energije; hoja po gorah je oddih, ne športno tekmovanje;
•	vračanje k skromnosti in preprostosti v PP: skromnejša, najnujnejša ponudba v PP bo zmanjšala obseg odpadkov in odpadnih voda; PP naj spet postanejo izhodišča in zavetišča za gorske ture, ne pa končni cilji vedno bolj zahtevnih enodnevnih turistov;
•	odprtost in prost dostop do gorskega sveta: gore so javno dobro;
•	odgovornost vseh obiskovalcev za razmere v gorskem okolju in dolžnost preprečevanja škodljivih posledic;
•	razbremenitev gorskih območij z zmanjšanjem števila obiskovalcev - ozaveščanje in usmerjanje v druga, manj obremenjena območja:
•	priporočilo planinskim organizacijam za sodelovanje pri ustanavljanju zavarovanih območij.
ODNOSI MED TNP, PZS IN PD
Težko je ugotoviti, kdaj in zakaj so nastale zamere, ki so odsevale v kritikah, da so PD omejena zaradi TNP. Narodni park je bil v planinski javnosti večkrat vrednoten kot nepotreben tujek v Julijskih Alpah. So bile vzrok osebne zamere? Morda enačenje narodnega parka z ekskluzivnim! lovskimi privilegiji? Pri nerazumljivem negativnem odnosu do TNP je bil pozabljen bogat moralni in materialni kapital slovenskih planincev: Slovensko planinsko društvo (SPD) je bilo leta 1924 soustanovitelj prvega zavarovanja v Dolini Triglavskih jezer in sopodpisnik zakupne pogodbe, s katero je nastalo jedro današnejga TNP. Naravovarstvena ozaveščenost predvojnega SPD je bila na takratni evropski ravni. Tako kot planinske organizacije v Avstriji in Franciji je tudi SPD kupovalo zemljišča v visokogorju, da bi ustanovilo narodne parke Redki še vedo, da je SPD kupilo zemljišča v Logarski dolini in na Okrešlju 1er jih razglasilo za narodni park Okrešelj -Logarska dolina.
V TNP je planinstvo, obiskovanje in doživljanje parka najpomembnejša in najmnožičnejša dejavnost. Zato je tudi soodgovorno za stanje v naravi in okolju. Razlogov za strpno in ustvarjalno skupno delo je več kot dovolj. Samo nekaj področij:
ZRAČNI PROMET IN HRUP
Hrup zaradi zračnega prometa (helikopterji, letalski taksiji, turistični panoramski poleti, nemotorna plovila) postaja glavni problem v TNP. Pravni nered in neučinkovito ukrepanje proti kršiteljem sta najboljša podlaga za porast stihije in vedno večjega nasilja iz zraka. Večina ljudi pričakuje v gorah mir in tišino; stran od urbanih okolij iščejo možnosti za oddih. Ali je prav, da nasilje manjšine, ki si zaradi premožnosti lahko privošči letalske izlete nad TNP, odtehta interese večine, ki hodi po gorah peš in pričakuje mir? Ali pa je obiskovalcem že vseeno, če v gorah (poleti dobesedno vsak dan in ves dan) poslušajo ropot v zraku in bobneče odmevanje med grebeni? Ali je komercialni interes prevoznikov pomembnejši od javnih interesov? Z izgovorom oskrbovanja P P se s helikopterji prevaža vedno več obiskovalcev. Nerazumljivo je. da se ni mogoče dogovoriti, da ob sobotah in nedeljah, ko je v gorah največ ljudi, helikopterji ne bi vozili (razen za reševalne akcije). Ali ni mogoče oskrbovati PP za nekaj dni vnaprej?
Po drugi strani turistični letalski prevozniki z vseh koncev Slovenije javno oglašujejo panoramske polete nad
Podjetna zasebna podjetnica sr je na vrtiu Triglava, pod Aljaževim stolpom, omislila trgovino, v kaleri v sezoni prodaja pivo in osvežilne pijače, razglednice in spominke ter tudi potrdila - certifikate, s katerimi je črno na belem potrjeno, da je bil "dotični" v resnici na najvišji točki drsava.
TNP po radiu, časopisju in prospektih. Ali inšpekcije ne poznajo zakonov? Vožnje nad TNP vključujejo skoraj obredno nizko obletavanje vrha Triglava, nizke prelete nad gozdovi ter kroženje nad dolinami in med grebeni. Po zakonu o TNP so vsi tovrstni poleti zaradi preseganja dovoljene ravni hrupa nezakoniti. Tako kot so nezakoniti nizki in oglušujoči preleti za filmske snemalce, ki mislijo, da jim je v gorah (in tudi drugod!) vse dovoljeno. Ali ni v filmskem snemanju nepomembnih vsakdanjosti v TNP tudi kanček snobizma in nepotrebne samovoljnosti? Vsako leto se pojavljajo novi zasebni interesenti (domači in tuji) in ponujajo helikoptersko oskrbo PP. Nekateri odkrito iščejo soglasje za komercialne turistične prevoze. Tako imenovani helikopterski turizem (heli turizem) postaja vsealpski okoljski problem: prevozi do izhodišč visoko v gorah za turne in ekstremne smučarje, visokogorske pohodnike. gorske kolesarje, padalce, lovce, snežne deskarje, ekskluzivne športnike in iskalce adrenalinskih avantur postajajo donosna dejavnost. Alpske države to nasilje sproti urejajo z zakonodajo. Nekatera gorska območja so za take dejavnosti omejeno odprta, v nekaterih, še posebno v vseh zavarovanih območjih, pa prepovedana in izločena. Bomo dopustili, da bo nad TNP odmevalo bobnenje, domače in uvoženo z območij, kjer ni več dovoljeno?
Helikopter nad triglavskim jezerom: lani še nI bilo dogovora, da bi planinske koče oskrbovali samo ob določani h dnevih tedna.
Folo; Maijan Raztresen
AVTOMOBILSKI PROMET
Zakaj se morajo obiskovalci gora pripeljati z avtomobili čim dlje In čim višje? Zakaj vedno več zelenih površin ob cestah in gozdovih izginja zaradi izsiljenih parkirišč, ki jih ni nikoli dovolj? Popustljivost pri izsiljevanju z avtomobilskim dovozom v naravnem okolju zahteva vedno več parkirišč. Na koncu cest vozniki silijo naprej in višje po gozdnih in kmetijskih prometnicah. Smo pozabili, da je eno od osnovnih pravil gorništva hoditi peš? V evropskih narodnih parkih je pešhoja temeljna usmeritev za obiskovalce. Vršič, Vrata, Pokljuka, Tamar, Bohinj, Lepena, Mangart, vas Krn in planine Kuhinja, Podkuk in Polog bodo vsako leto manj obvladljivi prostorski problemi z neustavljivo poplavo avtomobilske pločevine, dokler ne bomo sposobni spremeniti mišljenja in razumevanja zavarovane gorska narave. Avtomobili sodijo na rob narodnega parka in ne v njegovo osrčje, na začetek alpskih dolin in ne na njihov konec. Obiskovalci so povabljeni, da narodni park doživljajo peš. Organiziranje lokalnega javnega prevoza postaja oblika soupravljanja lokalnih skupnosti in ponuja možnost za občasno zaposlitev domačinov. Urejanje prometa in usmerjanje obiskovalcev je mogoče le postopno: omejevanje avtomobilskga prometa, uvajanje prispevkov za uporabo cest in parkirišč, vzporedna ureditev javnega lokalnega prometa, zapora in Izločanje prometa in urejena parkirišča na izhodišču, predvsem na začetku dolin. Narobe bi bilo, če ne bi poskrbeli za obračališča in parkirišča pred zaporami. Kot smo se navadili, da v urbanih naseljih ne moremo puščati avtomobilov kjerkoli, da je najvrednejše mestno aii vaško jedro zaprto za promet, tako se bomo tudi navadili, da zavarovana narava ni prostor neomejenih možnosti za parkiranje, da so parkirne zmogljivosti omejene, ponekod pa nezaželene in nesprejemljive,
ODPADNE VODE
Voda za zdaj teče navzdol, ne navzgor. Kar je v gorah slabo, strupeno in narobe, dobimo pri izvirih pitne vode B v dolinah. Samoočiščevalna sposobnost apneniške
sestave Julijskih Alp ne zmore več delati čudežev iz odpadnih voda, nastalih od fekalij, kuhinjskih odtokov in pralnih strojev v PP. Odpadnih voda je vedno več, sorazmerno temu se zmanjšuje količina čistih voda (ker jih »predelujemo« v odpadne). Pralnice za pranje posteljnine (s pralnimi stroji) ne sodijo v visokogorske PP. Nad to heretično mislijo se je pred leti zgražala večina vplivnih predstavnikov PD, ki upravljajo PP v TNP. Danes takšno usmeritev vsi javno podpirajo. Preusmeritev na uporabo osebnih spalnih rjuh, ki jih gorniki nosijo s seboj v nahrbtnikih aii jih kupijo v PP za enkratno ali večkratno lastno uporabo, je v Sloveniji sprva sprožila nerazumljiv odpor. Zdaj se osebne spalne rjuhe postopno uveljavljajo tudi v naših PP.
Stranišča na vodno izplakovanje v PP, ki nimajo urejene kanalizacije (z odvodom v dolino ali čistilno napravo), so stalna in vedno večja nevarnost zastrupljanja vodnih virov v dolini. Javna skrivnost (dokumentiranal) je, da so greznice pri PP po pravilu netesne (zato nikoli polne!), nekatere pa celo brez dna. Zbiranje čiste stu-denčnice in napeljava do izplakovalnih kotličkov v straniščih PP bi morala biti ovrednotena kot kaznivo dejanje ogrožanja zdravja. Ker nI tako in ker ni sankcij proti stalnim »neznanim« kršiteljem oziroma onesnaževalcem, je tudi odpor do drugačnega urejanja stranišč in čiščenja fekalij v PP tako vztrajen. Kuhinje v PP so tretji vir odpadnih in onesnaževanih voda. V Alpah namesto s škodljivimi pralnimi praški in detergenti priporočajo pomivanje posode samo z vročo vodo. Pomembno je tudi zmanjšanje količine čiste vode, ki jo PP porabi za pomivanje. Zato UIAA poudarja vračanje k skromnosti in preprostosti: PP ne more biti dolinska gostilna s široko paleto hrane, ampak naj se pri ponudbi omeji na eno ali dve posebnosti, enolončnico in čaj. Hrano je mogoče servirati tudi na kartonastih krožnikih, ki jih ni treba pomivati, ampak jih sežigajo (kurjenje za pripravo tople vode), Kdor ne verjame v takšne predloge, naj pomisli na gasilske veselice. na katerih prodajo veliko hrane na takih krožnikih, ker enostavno ni mogoče, da bi posodo sproti pomivali. Več in drugačne hrane, kot jo strežejo na veselicah, tudi v PP ni potrebne.
OBLIKOVANJA NARAVOVARSTVENE OZAVEŠČENOSTI _
Pričakujemo, da bo višja kulturnost in ozaveščenost postopno izrinila neprijetno vsakdanjost na nekaterih območjih. Gre za pijančevanje in nasilje pijanih obiskovalcev, Starejših in mlajših. Videti Je, kot bi si nekatere mladinske skupine prisvojile nekatere postojanke. Hrupno razgrajanje do zgodnjih jutranjih ur, prezirljivo norčevanje iz oskrbnikov in treznih gornikov, žal, ni izjema. Nemogoče je javno priseganje na izvirne cilje gorništva in hkratno dopuščanje urejanja nočnih in disko klubov v PP. V drugih alpskih državah so dileme radikalno rešene: s strogim redom v PP, predvsem pa z astronomsko nedosegljivimi cenami alkoholnih pijač v PP (v večini alkoholnih pijaC sploh ni, ampak le čaj,
juha, voda, sokovi). Nedovoljena »črna« prodaja pijač na Triglavu, po drugih vrhovih in na nekaterih sedlih je izvirni prispevek Slovenije k vrednotenju gora. Drugod po Alpah, v narodnih parkih pa sploh, nihče niti pomisliti ne upa, da bi »kar tako« na vrhu Moni Bianca, Velikega Kleka, Monte Rose ali na nižjih vrhovih prodajal pijačo. Davčni in tržni red, ozaveščenost davkoplačevalcev (obiskovalcev) in vrtoglave kazni v kali onemogočajo takšno iznajdljivost. Čeprav je res, da se
pri nas s to črno prodajo ukvarjajo zanesenjaki, od katerih še nihče ni obogatel, je že takšna trgovina po naših gorah spričevalo balkanskih miselnih vzorcev (kako prevarati državo in družbo). Protesti gospodarjev okoliških PP zaradi nelojalne, nekaznovane in neobdavčene konkurence ter občasne »preganjalske« akcije nadzorne službe TNP so le zapravljanje časa, če država ne more poskrbeti tudi za učinkovito tržno in davčno inšpekcijo ter zakonski pregon.
NARAVA JE NAJPRIMERNEJŠA UČILNICA ZA VZGAJANJE IN IZOBRAŽEVANJE _
GORNIŠKA TURA KOT PEDAGOŠKI PROCES
TONE GOLNAR
Organizirana gorniška tura je odlična priložnost za vodnika, da posreduje vodenim različne podatke, informacije in veščine. Prav zato lahko tâko gorniško turo smatramo tudi kot pedagoški proces, ki ima določene posebnosti. Naj naštejemo le najpomembnejše izmed njih:
•	posredovanje znanja poteka predvsem v naravnem okolju (na terenu) in le izjemoma v zaprtih prostorih (npr. planinskih postojankah);
•	odvija se spontano, včasih nenačrtovano, nevsiljivo in nepretrgoma;
•	tematsko je poučevanje večinoma vezano na okolje, v katerem poteka tura, zato je udeležence lažje pritegniti in spodbuditi k sodelovanju.
Čeprav se gorniki na turi včasih tudi sa moi zob raž uje jo, na primer, ko sami pridobivajo določeno znanje in izkušnje, gre pri vodenih turah najpogosteje za vodnikovo posredovanje informacij. V tem primeru govorimo o poučevanju, vodnik pa je v vlogi posredovalca učnih vsebin, torej učitelja.
Vsebino vodnik najpogosteje posreduje sproti ob vsaki zanimivosti na poti. Del vsebine lahko posredujemo, še preden se z njo srečamo na poti in tako udeležence pripravimo, da so bolj pozorni nanjo. Vsebino, ki se navezuje na zanimivost na poti, pa lahko posredujemo tudi kasneje, med počitkom na poti ali na cilju etape, na primer v planinski koči, še posebej, če je snov obsežnejša in če ne želimo izgubiti preveč časa.
PRIPRAVA NA POSREDOVANJE SNOVI
Čeprav lahko poteka posredovanje vsebin povsem spontano, brez poprejšnje priprave, je veliko bolje, če se vodnik nanje pripravi že pred turo. K pripravi sodi predvsem izbira vsebin, ki jih namerava posredovati, pomemben pa je tudi način, kako bo to posredoval. Najpomembnejše so vsebinska, organizacijska in pedagoška priprava. Pri prvi je pomembna izbira vsebin in načinov posredovanja snovi. Pri organizacijski pripravi nas zanima, kje in kdaj bomo predavali, koliko informacij bomo posredovali in drugo. Pri pedagoški pripravi pa skušamo s posebnimi postopki vplivati na prepričanje udeležencev ture.
Izbira vsebin je odvisna predvsem od poteka ture in od strukture udeležencev. Vrstni red vsebin določimo že vnaprej, vendar ga lahko po potrebi spremenimo. Tura je lahko krajša ali daljša, zahtevna ali nezahtevna in se odvija v različnem okolju. Glede na trajanje ture moramo prilagoditi predvsem količino informacij, ki jih nameravamo posredovati udeležencem. Na krajši turi posredujemo manjše število informacij, na daljši večje. Glede na zahtevnost ture lahko na manj zahtevnih in nevarnih predelih posredujemo večje število informacij. Na zahtevnih in nevarnih predelih dajemo le kratke in nujne informacije, ki so večinoma povezane z varnim gibanjem.
Smiselno je, da je vsebina, ki jo posredujemo, vezana na okolje, v katerem se gibamo. Prav to je glavno vodilo vodniku pri izbiri vsebine. V gozdu običajno ne bomo govorili o samovarovanju na zavarovani poti, visoko nad gozdno mejo pa ne o posebnostih življenja v gozdu.
S strukturo udeležencev mislimo predvsem na starost, Izkušnje in interese udeležencev. Vodnik naj se skuša prilagoditi skupini, ki jo vodi. Če je skupina enotna (homogena). ne bo imel težkega dela, če pa je raznolika (heterogena), se bo hudo namučil. V tem primeru se mora prilagodili vsakemu posamezniku, kljub temu pa učinki včasih ne bodo enaki željenim. Količina informacij mora biti primerno velika, bistveno pa je, da lahko tudi to po potrebi spreminjamo. Vodnik ne sme pretiravati s posredovanjem prevelikega števila vsebin in s preveliko količino podatkov, še posebno, če udeleženci ne kažejo primernega zanimanja za njegovo razlago. Smiselno bi biio posredovati le toliko podatkov, kot si jih udeleženci ture lahko zapomnijo. Najpomembnejše vodilo vodniku je torej zanimanje udeležencev. Kakor hitro se zanimanje zmanjša, se mora vodnik vprašati, zakaj je prišlo do tega. Možnosti je več: nezanimiva snov, ki jo posreduje, nezanimiv način posredovanja in prevelika količina posredovane snovi. Kljub dobri vsebinski pripravi se mora vodnik včasih kateri od vsebin tudi odpovedati. Posredovanje določenih vsebin na turi je proces, ki napravi turo bolj pestro, zanimivo in vredno. Pri posredovanju snovi mora vodnik upoštevati in izbrati primerne metode, oblike in načela, saj bo na ta način njegovo delo lažje in uspešnejše.	9
Običajno znanja, ki so ga pridobili udeleženci na turi, ne preverjamo, Se manj pa vrednotimo z ocenami, saj nimamo nobenega razloga, da bi to počeli. Kot povratna informacija nam lahko služi predvsem sodelovanje udeležencev in njihovo bolj ali manj aktivno vključevanje bodisi s pripombami, dopolnitvami In tudi z vprašanji.
POSREDOVANJE SNOVI
Pri poučevanju na turi uporabljamo različne metode, podobno kot pri rednem pouku v Soli. Najpogostejše so metoda predavanja, metoda razgovora in metoda prikazovanja. Pripovedujemo zgodbe, opisujemo razgled, opremo, dogodke, pojasnjujemo na primer razloge za varnostne ukrepe (samovarovanje na poti). Razgovor poteka spontano, saj lahko vodeni vodnika nenehno sprašujejo, kar jih zanima. Z metodo prikazovanja najpogosteje prikazujemo različne tehnike, na primer tehniko hoje, plezanja, zaustavljanja s cepinom in podobno.
Običajno posameznih metod ne uporabljamo samostojno, temveč jih združujemo. Tako ob prikazovanju tudi opisujemo in pojasnjujemo in obratno. Po obliki se posredovanje snovi v gorskem okolju zelo razlikuje od pouka v učilnicah. Tukaj ni klopi, zato udeleženci pogosto sprejemajo informacije stoje ali pa se po svoje posedejo okoli vodnika. Ta tudi ne zahteva od udeležencev, kako naj se razporedijo, saj bi s tem poruSil spontanost. Najpogosteje lahko enačimo posredovanje snovi v gorah s frontalnim poukom, pri katerem pa je dopuščena in zaželjena tudi dobra medsebojna komunikacija med udeleženci. Vodnik, ki posreduje določene vsebine, ne bi smel zanemariti nekaterih načel, ki mu olajšajo delo. Najpomembnejše je prav gotovo načelo varnosti, ki zahteva, da za podajanje snovi izberemo vedno dovolj varen prostor. Načelo nazornosti zahteva od vodnika, da snov podaja tako, da jo bodo vsi razumeli, torej, da bodo vsi dovolj dobro videli in slišali. Pomembno je tudi načelo postopnosti, ki zahteva od vodnika, da najprej opiše lažje in zanimivejše vsebine, kasneje pa zahtevnejše in manj zanimive. Pri poučevanju na gorskih turah je še posebno pomembno načelo fleksibilnosti in prilagodljivosti, ki nam omogoča, da se ne držimo preveč togo vnaprej določenega koncepta, temveč teme in vsebino sproti prilagajamo glede na okolje, v katerem se gibamo, in glede na interese vodenih.
VZGOJNI VPLIVI VODNIKA
Gorniška tura ni le dejavnost, kjer bi šlo za »čisto« izobraževanje, saj ob izobraževanju poteka tudi vzgajanje. Govorimo o enotnem vzgojnoizobraževalnem procesu. Hkrati z vzgojo poteka tudi izobraževanje in obratno, z izobraževanjem poteka tudi vzgoja. Vzgoja v našem primeru pomeni načrtno vplivanje na voljo in zavest ljudi. Vodnik želi s svojim vplivom doseči, da bi vödeni upoštevali vse, kar so se naučili in 10 kar velja za dobro in varno. Na primer, če predstavlja-
mo ukrepe za varno gibanje v gorah, želimo, da bi udeleženci te vsebine ne samo poznali, temveč bi jih tudi uporabili v praksi.
Pogosto, posebno pri otrocih in mladih, bodo že sama vodnikova dejanja dovolj prepričljiv zgled, da bodo včdeni sprejeli in upoštevali njegov vzgojni vpliv. Včasih bo potrebno temeljito prepričevanje in v skrajnem primeru tudi dokazovanje.
Pri vzgoji uporabljamo tudi nekatere metode, ki nam olajšajo doseganje vzgojnih ciljev. Za vodnika na terenu pridejo najpogosteje v poštev vse metode vzgajanja: prepričevanje, navajanje, spodbujanje in preprečevanje.
Najbolj učinkovito je prepričevanje, ki poteka z nenehnim dokazovanjem, primerjanjem in podobnim. Navajanje pomeni načrtno vplivanje na sprejemanje nekih novih vrednot ali dejavnosti brez dokazovanja smiselnosti takega početja. Spodbujanje običajno uporabljamo pri manj sposobnih, ki bi brez naših spodbud težko dosegli cilj. Preprečevanje uporabljamo, kadar želimo spremeniti vrednote ali vedenje posameznika ali skupine. Kot vzgojna metoda je za vodnika zelo zahtevna, saj se običajno uporablja za problematične posameznike in skupine. Zajema opozorilo, prepoved, zapoved in kazen.
Za vodnike je priporočljiva le uporaba prvega, torej opozorila, vse ostale pa lahko povečajo napetost v skupini in porušijo dobre odnose. Vodnik jih lahko uporabi le v skrajnem primeru, na primer, kadar posameznik z neprimernim obnašanjem ogroža sebe in druge.
ČASTNI KODEKS PLANINCEV KOT IZHODIŠČE ZA VZGOJNI SMOTER
Vzgojni smoter predstavlja nekakšen dolgoročni cilj oziroma ideal, h kateremu težimo pri vzgoji. Najbližje vzgojnemu smotru slovenskih planincev je Častni kodeks slovenskih planincev. »Kodeks sloni na trajnih etičnih vrednotah, ki so se oblikovale v dolgoletnem razvoju slovenskega planinstva. Vsebuje ustaljene dobre običaje in navade, po katerih se ravna slovensko planinstvo in označujejo iik slovenskega planinca.« Častni kodeks zajema naslednja področja: varstvo narave in okolja, humanizem in planinsko tovarištvo, odnose med planinci, obnašanje v planinskih postojankah, odnos do planinske organizacije, pravice in dolžnosti članov in drugo.
Iz kodeksa izhajajo tudi nekateri najpomembnejši konkretni vzgojni smotri, ki pa s strani Planinske zveze še niso splošno potrjeni kot vzgojni smotri vseh izobraževalcev znotraj PZS. Kljub temu so lahko dobro izhodišče vsem, ki se ukvarjajo z vzgojnoizo-braževalnim delom, torej tudi vodnikom. Gorniška vzgoja:
■ omogoča organizirano in sistematično pridobivanje, poglabljanje in razširjanje osnovnih in nadaljevalnih veščin, znanj in navad, potrebnih za gorniško dejavnost;
*	razvija odnos do narave, naravnih lepot in bogastev;
*	razvija odnos do tovarištva, vzgaja za humane odnose med ljudmi in moralno ravnanje;
*	razvija občutek za gibanje v gorskem svetu v vseh letnih časih;
*	seznanja s tehničnimi pripomočki in njihovo uporabo za gorniško dejavnost;
■	navaja na športni način življenja, na sistematično in redno treniranje in na športni duh;
*	pripravlja za varno hojo in plezanje po gorah;
*	vzgaja za vzporedne aktivnosti, ki dopolnjujejo gorniško znanje in dejavnost in z njimi utrjuje človekove vrline, širi aktivnosti in bogati prosti čas;
■	pripravlja na nadaljnjo gorniško, vzgojno in športno dejavnost;
*	spodbuja kulturno izražanje in uveljavljanje na različnih področjih umetnosti (fotografija, slikarstvo, pisana beseda itd,),
ZAKLJUČEK_____
Pomembno je, da se vodniki, ki vodijo večje ali manjše skupine izletnikov aii gornikov, zavedajo svoje pedagoške vloge. Večina vddenih se namreč ne bo zadovoljila le z zasledovanjem vodnika in pasivnim opazovanjem okolice. Ture brez vsebinskega dela so prazne in za večino udeležencev manj zanimive. Bogat vsebinski del je torej eden od najpomembnejših pogojev za uspešno in zanimivo turo Velika količina podatkov in veščin, ki jih mora vodnik obvladati, terja od njega veliko mero izkušenj in znanja,
ki ga mora nenehno obnavljati in izpopolnjevati. Možnosti za oboje je dovolj. Množica literature z gorniško vsebino omogoča vodnikom nemoteno samo i zob raže va nje in obnavljanje veščin in znanj. Vsako leto se zvrsti vsaj en državni in več področnih izpopoi-njevalnih seminarjev, kjer se lahko vodniki seznanijo tudi z različnimi novostmi. Za uspešno posredovanje pa ni dovolj le poznavanje vsebin, temveč tudi poznavanje osnov pedagogike in didaktike. Področje, ki je bilo včasih pri vodnikih zapostavljeno, dobiva danes vse večji pomen. Vsi programi za šolanje vodnikov vključujejo namreč tudi pedagoške vsebine. Vodenje gorniške ture je po eni strani lepo, zanimivo in plemenito, po drugi strani pa naporno in zelo odgovorno delo. Lahko ga smatramo za poslanstvo, še posebej, če upoštevamo, da z njim navajamo udeležence na varno gibanje v gorah in s tem prispevamo k zmanjšanju števila nesreč.
Viri in literatura
častni koïteks slovenskih planincev, Planinska zveza Slovenije, Ljubljena 1996;
Tone Golnar. Gomiška vzgoja, Planinska zveza Slovenije. Ljubljana 1996;
Ana Krajne, Andragoški pogovori s predavatelji, Univerzum, Ljubljene. 197B:
Ana Krajne. Metode izobraževanja odraslih, Dopisna delavska univerza, Ljubljana 1964:
Slivo Kristan. Ali v gomiski vzgoji res nimamo konkretnega vzgojnega smotra, revija Šport, let. XLVI, št. 3. Fakulletaza šport, Ljubljana 1398; Već avtorjev. Teze za tečaj za mladinske vodnike. PZS, Ljubljana 1996.
KADILCI SO NA GORSKIH POTEH BLIŽJE SRČNI IN MOŽGANSKI KAPI KOT NEKADILCI
KAJENJE IN HOJA PO HRIBIH
SILVO KRISTAN
Še pred nekaj leti je bila prenekatera koča kot beznica zakajena s cigaretnim dimom; nekatere bolj, druge manj. Redkokje je bil pritrjen opozorilni napis, da kajenje v jedilnici ni dovoljeno. Če pa je takšen napis bolj po naključju kot po pravilu vendarle zašel na steno planinske koče, ga oskrbniki niso spoštovali. Naj se kadi, samo da je zaslužek, to je bilo največkrat načelo oskrbnikov. Če pa se je še kdo od domačega osebja predajal omamnemu dimu, je pomenilo, da je nezdrava megla v koči dovoljena. Tedaj so prižgali še tisti, ki kaj dajo na bonton in so se nameravali vzdržati. Na srečo so (p rot i) kadilske razprave zadnjih let in nato še novi protikadilski zakon naredili tudi v kočah nekaj reda, predvsem pa bolj čistega zraka. Zato pa so se pred vhodnimi vrati začeii pojavljati pepelniki in tam se zdaj zbirajo tisti, ki brez dima ne morejo zdržati. Res je, da jih je iz leta v leto manj. Največkrat se predajo sladkosti po opravljeni turi, so pa tudi takšni, ki zastavijo že navsezgodaj, pred turo. Preseneča, da so med njimi celo planinski vodniki. In to ne bledolični A-kate gorniki, pač pa celo oni bolj prekaljeni in domnevno večvredni. Kajenje v hribih je pogostejše na organiziranih izletih mlajših pohodnikov, zlasti na šolskih izletih. Več kadijo
tudi tisti, ki obiskujejo nižje postojanke in tudi brez alkohola ne zdržijo. Z nadmorsko višino se število kadilcev pred kočo zmanjšuje. Očitno tudi nekajenje postaja vedno bolj neločljiv del kulture. Da bi to še bolj postalo, ne bo odveč nekaj besed o škodljivosti kajenja pred in med telesnim naporom.
ZARADI TOBAKA ZOŽENE KRVNE ŽILE
V cigaretnem dimu so ugotovili več kot 3000 kemijskih sestavin. Za nobeno niso ugotovili pozitivnih ali celo zdravilnih učinkov. Med najbolj škodljivimi so nikotin, ogljikov monoksid in katran.
Nikotin je močan živčni strup. Bolj je strupen kot alkohol, kokain, arzenik ali a trop in, ki ga vsebuje volčja češnja Že 4 mg vbrizganega nikotina pri človeku povzročijo nespečnost, omotico, krče, bruhanje in celo nezavest. Smrtna doza je 50 mg V cigareti je okrog 510 mg nikotina, vendar se ga nekaj uniči v tlečem delu cigarete, nekaj pa ga izhlapi, tako da so v glavnem toku dima, ki ga kadilec potegne vase, še približno 3 mg. Približno 70 do 90 odstotkov te količine deluje na organizem. Nikotin je narkotik, ki vodi v zasvojenost. Ogljikov monoksid sam po sebi ni strupen, vendar zaradi nekaterih svojih kemijskih lastnosti usodno po- 11
sega v delo organizma. Večje količine povzročijo smrt (smrt v garaži ob prižganem motorju, smrt med spanjem zaradi tleče posteljnine). Nastaja pri nepopolnem izgorevanju različnih snovi. V cigaretnem dimu je 600-krat večja koncentracija ogljikovega monoksida kot jo dopuščajo varnostni pravilniki o onesnaževanju zraka v industrijskih središčih.
Katran je lepljiva smolasta snov, ki jo lahko opazujemo, če razvijemo filter pokajene cigarete. Katran je zmes različnih snovi, med katerimi je najmanj sedem takšnih, za katere zdravniki trdijo, da povzročajo raka. Pravimo, da je katran karcinogena snov. Z eno samo cigareto povleče kadilec v pljuča dva do tri milijone mikroskopsko drobnih sajastih delcev, ki sestavljajo katran. Kadilec, ki pokadi 20 cigaret na dan, vdiha v enem letu skodelico katrana. Pri kadilcu, ki pokadi 10 cigaret na dan, se v desetih letih prilepi na sluznico dihalnih poti okoli 6 kg katrana. Večina katrana, ki pride v organizem, se nikdar več ne izloči, kar dobro vidijo kirurgi pri pljučnih operacijah.
Za telesni napor, kakršen je gorska tura, je vredno vzeti pod drobnogled predvsem kratkoročno učinkovanje dveh sestavin, nikotina in ogljikovega monoksida. Oba imata namreč to lastnost, da zožujeta krvne žile. Učeno pravimo, da sta vazokonstriktorja. Z vdihanim cigaretnim dimom prideta v pljuča, v pljučne mehurčke, kjer venska kri, ki prihaja iz telesa, oddaja ogljikov dioksid (C02) in sprejema kisik iz vdihanega zraka ter kot prečiščena spet odteka v organizem. Ker pa sta v vdi-hanem zraku tudi nikotin in ogljikov monoksid, kri sprejme tudi ta dva in ju nato s svojim kroženjem nosi po organizmu. Del obeh škodljivih sestavin pride v kri tudi prek sluznice ust in nosa To je pomembno vedeti zato, ker se marsikateri modni kadilec izgovarja, da sploh ne potegne dima v pljuča, ampak ga izpuhne že iz ust. Oba vazokonstriktorja s krvnim obtokom prideta tudi do centrov avtonomnega živčevja in tam povzročita samodejno vazokonstrikcijo, zoženje krvnih žil. Zaradi zoženja krvnih žil je pretok krvi manjši tudi v skeletnem mišičju, kjer je zaradi hoje povečana potreba po hranilnih snoveh. Manj ko pride v mišičje hranilnih snovi, slabši so fiziološki procesi izgorevanja in manjša je proizvodnja energije. S tem se zmanjša tudi kadilčeva telesna zmogljivost. Preprosto si je mogoče ta proces ponazoriti s parno lokomotivo. Za najboljše delovanje lokomotive je potrebno ustrezno optimalno dodajanje goriva, Će količino goriva zmanjšamo, lokomotiva ne more delovati s »polno paro«. Če hranilne snovi ne pridejo v skeletno mišičje, to ne more delovati s »polno paro«.
PRIPRTA VRATA ZA DOVOD ZRAKA
Za zmanjšano zmogljivost pa ni odločujoč samo zmanjšan dotok hranilnih snovi, ampak ogljikov monoksid zaradi svoje kemijske posebnosti še na drug način zmanjšuje zmogljivost. Ko govorimo o telesni zmogljivosti, ne moremo mimo rdečega krvnega barvila (hemoglobina) v rdečih krvnih telescih. Ta namreč iz 12 vdihanega zraka veže kisik in ga nosi celicam vseh
tkiv. Kisik je nujno potreben za delo sleherne celice, pa tudi za fiziološko izgorevanje v skeletnem mišičju, s tem pa tudi za proizvodnjo energije. Brez kisika ni izgorevanja, ni energije.
V kadilčeva pljuča s cigaretnim dimom pride tudi ogljikov monoksid, ki ima to kemijsko lastnost, da ima 200-do 300-krat večjo afiniteto (veznost, privlačnost) do rdečega krvnega barvila kot kisik. Zato se v pljučnih mehurčkih ogljikov monoksid laže in hitreje veže na rdeče krvno barvilo kot pa kisik. Monoksid celo spodri-va kisik iz krvi. Takšna kri je osiromašena kisika (govorimo o hipoksiji) in prizadene vse organe, pa tudi skeletno mišičje, ki med turo opravlja zahtevno fizično delo. Zaradi pomanjkanja kisika so prizadeti oksida-cijski procesi, s tem pa se zmanjša količina energije, ki bi jo organizem potreboval za pohod. Preprosto si pojav lahko ponazorimo s pečjo: če pripremo vratca za dovod zraka oziroma kisika, se zmanjša intenzivnost izgorevanja in peč je manj učinkovita. Pri kadilcu, ki v gorah nikotinske razvade ne more opustiti, lahko torej ugotovimo dva procesa: zmanjšan dotok hranljivih energijskih snovi v skeletno mišičje, hkrati pa dotok osiromašene krvi s kisikom, ki je za proizvodnjo energije nujno potreben. Oba dejavnika objektivno zmanjšujeta zmogljivost hodca. Zato pri kadilcu utrujenost nastopi prej. Pomanjkanje kisika pa iahko povzroča tudi omotico, glavobol, bruhanje, raz-tresenost, nerazsodnost, prej se pojavijo znaki višinske bolezni in podobno. Vse to v mejnih razmerah iahko postane tragično.
Zmanjšan dotok krvi v tkiva seveda poskuša nadoknaditi srce s hitrejšim utripanjem. Srce kadilca naredi v minuti 10 do 15 udarcev več kot pri nekadilcu. V eni uri je to 600 do 900 odvečnih udarcev, v šestih urah pa kar 3600 do 5400 Pri večjem telesnem naporu je ta razlika še večja. Takšno srce je po nepotrebnem preobremenjeno, ne deluje več gospodarno. Preobremenjenost in negospodarnost srčnega delovanja se seveda kaže z zmanjšanjem zmogljivosti, z oslabelostjo ali celo izčrpanostjo, hkrati pa je pogostejše p reo breme nje va nje srca lahko že uvod v resno srčno obolenje.
KRONIČNO POMANJKANJE KISIKA V KRVI
Zaradi zoženega ožilja in hkrati hitrejšega srčnega utripa se poveča tudi pritisk krvnega vala na ožilje Govorimo o povišanem krvnem tlaku. Če je ob tem pri kadilcu tudi že bolezensko načeto ožilje (maščobne obloge na notranji steni žile, zmanjšana elastičnost žilne stene zaradi nabiranja kalcija - oboje pospešuje ogljikov monoksid), lahko na turi pride do najbolj tragičnega dogodka. Kadilci so torej na gorskih poteh bliže srčni in možganski kapi kot nekadilci.
Negospodarno delo srca in povečanje krvnega tlaka seveda zadeva tudi kadilce v dolini in celo pri mirovanju. Zato je kajenje tudi v dolini eden od poglavitnih dejavnikov tveganja pri nastajanju bolezni srca in ožilja. Kadilci pa so pri hoji v hribih prizadeti tudi zaradi katrana. Stopnja prizadetosti je sorazmerna kadilskemu stažu. Škodljivi vpliv katrana se pokaže šele po
daljšem času. Bolj so prizadeti dolgoletni kadilci, torej tisti, ki imajo v organizmu že kar precej šalic ali celo kilogramov katrana. Zato pokajene cigarete na turi bistveno ne povečujejo te nadloge. Črni humoristi menijo, da gre le za žebelj več v krsti.
In kako se na turi pozna škodljivi učinek katrana? Ker doslej še niso iznašli filtra, ki bi zadržal ves katran, pride ta tudi v dihalne poti, kjer se, podobno kot v cigaretnem filtru, lepi na tanke dlačice (cilije), ki na notranji strani sapnic neprekinjeno migetajo in tako sluz in umazane delce vdihanega zraka pošiljajo proti ustom, od koder to vsebino pogoltnemo ali izpljunemo. Sčasoma se te cilije zaradi katrana, ki se nabira na njih, zlepijo in njihova čistilna funkcija je že prizadeta. Če nadaljujemo s kajenjem, se prizadetost cilij stopnjuje in lahko celo degenerirajo (se izrodijo, odmrejo). Zaradi tega začne sluz zastajati v sapnicah in pretok zraka je zmanjšan. S tem se seveda zmanjša količina kisika, ki pride v organizem.
Hkrati ko so prizadete cilije in se v sapnicah nabira sluz, pa imajo kadilci navadno tudi vnetje sapnične sluznice, tako imenovani katar, ki ga prav tako povzroča katran. Ker vsako vnetje povzroči oteklino, tudi sapnična sluznica oteče, se zadebeli, hkrati pa tudi izloča večje količine sluzi. Zaradi zadebeljene (otekle) sapnične sluznice in zastajanja sluzi se zelo zmanjša prehodnost sapnic, s tem pa tudi dotok svežega zraka s kisikom. Prizadeti kadilec tako ne dobi tiste količine kisika, ki bi ga za neko zahtevnejše fizično delo moral dobiti. Posledica tega je kronično pomanjkanje kisika v krvi (hipoksija), zmanjšana zmogljivost pri aerobnih telesnih dejavnostih (kamor štejemo tudi hojo po hribih), hitrejši nastop utrujenosti, izčrpanosti in podobno. Kadilec si sicer nekoliko pomaga s kašljanjem (bronhitis), tako da z zračnim tlakom, ki nastane pri kašijanju, za
silo iz sapnic iztisne sluz, ne more pa zmanjšati kroničnega vnetja in odebelitve sluznice.
OSUPLJIVA RESNICA O KAJENJU
Navedel sem le tiste poglavitne škodljive znake kajenja, ki neposredno vplivajo na zmogljivost pri hoji po hribih. V literaturi pa je mogoče zaslediti preko 30 bolezenskih znakov, ki jih pripisujejo kajenju. Najhujša so seveda obolenja srca in ožilja (možganska in srčna kap, kadilska noga, tromboza, embolija), pljučne bolezni (kronični bronhitis, emfizem) in rak (na vseh organih, s katerimi pride v stik cigaretni dim). Celo neplodnost, impotenca in spontani abortusi so na seznamu. Morda še nekaj statističnih podatkov. V Sloveniji zaradi kajenja vsako leto umre povprečno 3000 ljudi, v Franciji 65,000. v državah Evropske skupnosti 431.000, v Evropi 800.000, v ZDA 130.000 do 150.000, na svetu okoli 3,000.000.
V	ZDA so pred leti objavili statistične podatke, ki med drugim kažejo, da zaradi kajenja vsako ieto umre do 150.000 Američanov, zaradi nesreč z avtomobili pa le 50,000
V	nekdanji Zvezni republiki Nemčiji je bilo letno povprečje umrlih za rakom okoli 30.000, v Sloveniji za rakom umre vsako leto okoli 700 ljudi. Pljučni rak pa je v 90 do 95 odstotkih posledica kajenja. 96 odstotkov raka na grlu in 93 odstotkov raka na pljučih je med kadilci, med nekadilci samo 4 oziroma 7 odstotkov. Bolnikov s kroničnim bronhitisom (vnetje sapnične sluznice, degeneracija sapničnih cilij) je v Sloveniji okoli 23.000. Skoraj edini krivec za to bolezen je kajenje.
Resnica o kajenju je osupljiva. Je pa ista, če jo piše nekdanji kadilec, zdajšnji kadilec ali pa nekadilec.
Kukova špica - skrita lepotica
Jutro se prebuja. Pozna jesen, oktober. Ni težko zgodaj vstati, saj so dnevi vedno krajši. Avto nas pelje k tebi, ko ugašajo zadnje zvezde na nebu. Oprtamo si nahrbtnike in kmalu smo na lovski stezi, ki nas v prijetnih ovinkih vodi vse višje. Prijetna je ta potka, posuta z zlatorjavo barvo jesenskega listja. Spomni nas na lovce, ki so že vedeli, zakaj so jo naredili tako, da se bo čim lažja vzpenjati po njej. Tu je vreme megleno in nič kaj spodbudno za tale naš vzpon. A ostaja upanje.
Ko nam steze naenkrat zmanjka, nam možici pokažejo smer skozi sivino gostega gozda; in, glej jo, ponovno smo na njej! Kmalu jo moramo zapustiti in počasi se vzpenjamo po mračnih globelih med sivim skalovjem. Kar precej visoko smo, pa še vedno ta zoprna megla. Le še borih 300 metrov nas loči do našega cilja. Tedaj pa se zdrznem: »Mojč, ali jaz sanjam ali tudi ti vidiš nekaj modrega nad seboj?« Veseli vzkliki prijatelja in kmalu tudi drugih dveh za menoj mi vse povedo. Ne moremo verjeti svojim očem: pred nami je temna modrina čistega neba in veličastni obrisi bližnjih vrhov ponosno štrlijo iz belosivega morja oblakov pod nami. Za trenutek se ustavimo, a že prvi sončni žarki nas napolnijo s tako energijo, da kar stečemo proti sedlu Gulce,
ki se nenadoma odkrije pred nami. Tam se spočijemo, misli pa že uhajajo k vrhu.
Med strmimi travami se med prvimi zaplatami snega prebijamo proti njegovemu obličju. Naenkrat smo tam. kjer se ne da višje. Iskreno si stiskamo roke, pogledi pa že plavajo daleč naokoli. Najbolj občudujemo Amfiteater, ki se nam s Široko pečjo in Dovikim križem odkriva kot ogromno gledališče pred nami. Počutimo se kot igralci na njegovem odru v predstavi veseloigre naših želja, hotenj in pričakovanj. Tudi Škrlatica in Špik s svojo skupino se nam smehljajo v vsem svojem sijaju.
Ko se naužijemo vseh teh lepot, se po izdatni malici spustimo nazaj do sedla. Nikogar ni, ki bi motil ta naš spokojni mir in tišino. Le kavke, te radožive prijateljica višin, pogumno lovijo koščke kruha v zraku.
Pozno popoldne je in treba bo nazaj v dolino. Ko se po strmem melišču spustimo nižje, se še enkrat ozremo proti našemu vrhu. Gora - kot da bi nam hotela še zadnjič pokazati svoje čare - se odane v škrlatno rumene barve in kar težko se poslavljamo od nje. Spodaj v gozdu, kjer nas je zjutraj spremljala megla, se je zdaj tudi razjasnilo. Komaj še zaznavamo široko paleto barv jeseni, ko skoraj po mraku prispemo nazaj do izhodišča.
Ostane mi le spomin na dan, ki se je obrnil kot list v najlepši knjigi mojega življenja. Da bi le knjiga imela čim več listov.
Brane Pahor
SEDANJA OBLIKA VAROVANJA NI PROSLAVLJANJA VREDEN DOSEŽEK___
GAMS V TRIGLAVSKEM NARODNEM PARKU
IVAN VEBER
Zavod Triglavski narodni park (TNP) je lanskega oktobra organiziral posve! z naslovom Gams. Povabil je domaČe in tuje strokovnjake, ki so z referati pojasnjevali vlogo človeka pri varovanju gamsa v zaščitenem območju parka. Pokazalo se je, da so domači strokovnjaki vsi zastopniki lovstva in so priporočali lov kot nujo v narodnem parku. Vsi tuji predavatelji, ki so lahko navajali dolgoletne izkušnje narodnih parkov iz Švice, Italije, Avstrije in Francije, pa nasprotno: popolna zaščita gamsa jim ni povzročila težav, ki jih obljubljajo naši referenti. Obratno: cilji parkov so bili šele na tak način doseženi.
Povod za posvet so obvezujoče smernice za evropske narodne parke. Direktor našega NP je pojasnil, da so na območju svoje lovske pristojnosti zavarovali pred lovom 24.500 ha visokogorskega lovišča. Če vemo, da je v njihovi lovski pristojnosti večji del TNP, predstavlja ta površina manj kot polovica osrednjega območja parka. Približno četrtina parka je v lovski pristojnosti lovskih družin In gojitvenega lovišča Prodi.
KAKO JE V AVSTRIJI IN ŠVICI
Argument lovskih strokovnjakov je bolezen gamsja garjavost, zaradi katere se je pred dobrim desetletjem zmanjšalo število gamsov v Julijskih Alpah za dobro polovico. Zmanjšanja pa ni zakrivila samo bolezen. Lovci so jo hoteli preprečiti s puško tako, da so podvojili odstrel. Seveda pa jim bolezni ni uspelo preprečiti. V osemdesetih letih je puška pobila več gamsov kot »katastrofalna« bolezen.
Strahove po ponovnem kužnem izbruhu je pomiril avstrijski strokovnjak, ki je tudi soavtor slovenske lovske knjige o gamsu. V dokaz je dokumentiral primer iz Visokih Tur, kjer so tudi zavarovali park pred lovom. Prav tako je bil okužen z gamsjimi garjami. V naši lovski literaturi so znani podatki še iz časov pred drugo svetovno vojno, da postanejo gamsje garje po prvi hudi okužbi bolezen z običajnimi posledicami. Tudi domačih svežih podatkov imamo dovolj. Evidenca, ki jo skrbno vodijo in objavljajo lovci, pove, da je odstrel zdravih gamsov približno desetkrat večji od vseh ugotovljenih garjastih gamsov v zadnjih desetih letih. Očitki lovcev pa letijo proti zaščiti gamsov zaradi neutemeljenih predvidevanj, da bo bolezen udarila iz parka v lovišča. V tem jih podpira veterinarska stroka. Drugi lovski argument: prirast gamsov je tako velik, da se brez odstrela njihova številčnost v desetih letih po-peteri. Tudi na to so tuji strokovnjaki s konkretnimi navedbami iz parkov Gran Paradiso, Les Ecrins in En-gadin pomirili naše »gojitelje«, da se v zaščitenem območju v kratkem času vzpostavi sa mou ravnava nje. Selekcijo delajo zime. Potrebna pa je naravna starostna 14 struktura gamsov, ki jo lovci vedno skvarijo s trofejnim
Kdaj smo lahko zadnjič videli ob slovenskih planinskih poteh tak priior?
Foto: Ivan Vaper
lovom. Danes nima nobeno naše gamsje lovišče naravne starostne strukture, ker so povečini nosilci populacije (najkvalitetnejši gamsi) postreljeni. Iz prikazane strukture odstrela v TNP je dobro vidno, da so lovci streljali nesorazmerno mnogo plemenskih živali, ki so uvrščene v srednji razred. Pokazalo se je, da imajo lovišča lovskih družin ugodnejšo strukturo divjadi. Zakaj? Ker profesionalni lovci v »gojitvenih« loviščih znajo bolje poiskati željeni plen. To pa so že imenovani nosilci populacije.
Zelo lepo je švicarski strokovnjak opisal razmere v njihovem državnem narodnem parku. Gamsi živijo v njem že 80 let brez lova in brez drugih gospodarskih dejavnosti. Podnevi se gamsi pasejo na alpskih pašnikih ne-boječe. (Približno tako kot pri nas kozorogi, ker jih ne streljamo.) Jeleni nimajo sposobnosti samoregulacije, zato so jih pred desetimi leti morali nekaj postreliti. Posledica je bila, da se niso več pasli na pašnikih. Preselili so se v gozdove, tam pa vemo, da delajo škodo. Tako reagira divjad na lovski odstrel. Bistveno pa je, da divjad, ki se počuti varno, ne beži pred obiskovalci parka. Iz anket obiskovalcev parka v Švici je vidno, da jih prav divje živali najbolj privlačijo. Naši planinci so na gamsa že pozabili.
KAKO JE V ITALIJI IN FRANCIJI
Iz opisa stanja italijanskega narodnega parka Gran Paradiso spoznamo, da imajo na nekoliko manjši površini od našega parka, kjer že 28 let ni lova, več kot dvakrat več gamsov poleg velikega števila kozorogov. V tem času se je število divjadi podvojilo. Izkušnje so pozitivne. Park si je v javnosti pridobil simpatije zaradi prestižnega stanja.
Enako tudi v francoskem narodnem parku Les Ecrins, ki ima osrednje območje večje kot je celoten TNP. Zaščiteno je pred lovom 25 let, težav z boleznijo in pri-
rastom pa nimajo. V obrobnem območju je lov dovoljen Toda gamsi ob prvem streljanju zbežijo v osrednje območje. Na koncu lovne dobe so vsi gamsi v osrednjem območju.
Zaradi njihovih nasprotnih interesov povsem lahko razumemo stališča naših lovcev. Tudi domačih izkušenj iz zaščitenih območij (razen s kozorogom) nimamo. Starejši obiskovalci triglavskega pogorja pa še pomnijo, da se gamsi pred tridesetimi leti niso umikali planincem tako kot danes, ko jih praktično ne moremo več videti.
Zanimivo pa je, da so lovci uprizorili napad na zastopnike zaščite gamsa v območju, kjer nimajo lovne pravice - ima jo uprava TNP, ki po sprejetih konvencijah ne sme izkoriščati naravnih virov, torej tudi lova ne. V tem smislu je kršitelj obveznih konvencij za narodne parke.
V robnem območju narodnega parka bi lahko lovili samo stalni prebivalci narodnega parka, TNP spada pod dve ministrstvi: pod Ministrstvo za varstvo okolja, ki podpira zaščitne ukrepe, in pod Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo, ki podpira lovski lobi. Zanimivo je, da se društva, kot npr. planinsko društvo, ne vključijo v razpravo, čeprav imajo posebno komisijo za varstvo narave. In naša Akademijal In še je kdo, ki bi lahko za zaščito živali v našem narodnem parku zastavil svojo besedo
Nobeden od razpravljal cev pa ni pojasnil trenutnega stanja lova v TNP. Danes je varovano živalstvo na četrtini površine TNP. Uprava parka izvaja sanitarni lov na gamsa skoraj v polovici parka. Pri tem opravilu ji ni treba upoštevati z zakonom določenega lovopusta. Sedanja oblika varovanja prav gotovo ni dosežek, ki bi ga bilo potrebno proslavljati,
NARAVNE SILE SO NENAVADNO PREOBLIKOVALE KAMNINE
PIRAMIDE, KI SO IGRE NARAVE
MATEVŽ ŠUŠTAR
Pri potepanju po gorskem svetu naletimo na marsikatere zanimive igre narave. Ker sva z ženo Ivanko med tistimi planinci, ki vidijo med potjo tudi drobno cvetlico in pisanega metuljčka, sva v zadnjih letih naletela na take igre narave, ki bodo prav gotovo zanimive za širši krog bralcev. Gre za prave piramide, ki pa se razlikujejo med seboj po velikosti, vrsti kamenine, starosti in koristnosti za človeka.
ZEMELJSKE PIRAMIDE
Na obronkih Pustriške doline nedaleč od mesta Brunecka visoko nad vasjo Percha (Italijani ji pravijo Perca) sva pred osmimi leti z Ivanko našla zanimivo igra narave: zemeljske piramide, Italijani jim pravijo Piramidi di terra, domačini, Južni Tirolci, pa Erdpyramiden, Čisto po naključju sva zvedela, da se nekje v Pustriški dolini skrivajo te skrivnostne tvorbe. V nobenem vodniku jih nisva zasledila, le neki podjeten gostilničar je po njih poimenoval svojo gostilno in vabila na kavico raztrosil daleč po Južni Tirolski. Odločila sva se poiskati tiste čudne, z okornimi potezami narisane stožce. Na Freytagovi specialki (S3) Pustriške doline in Brunecka je nad vasjo Percha na višini 1500 metrov napisano: Erdpyramiden.
Ob prvi priložnosti naju je pot popeljala tja gor. Pod kmetijo Hoeller sva pustila avto in se podala proti potoku Litschbach, ki šumi globoko v srcu smrekovega gozda. Na najino presenečenje ne vidiva potoka, pač pa zagledava čudovite stožce zemeljskih piramid. Neverjetna igra narave naju je tako prevzela, da se vsakih nekaj let vračava tja in spremljava spremembe, ki se na tistem čudovitem koščku sveta dogajajo že skoraj dvesto let.
še leta 1993 je na zgornjem razgledišču stala informacijska plošča z napisano zgodovino piramid. Danes, jeseni 1998. leta, plošče ni več. Ker je bila nemška, je
Zemeljske piramide v Pustriški dolini	15
Piramide v dolini Paâabaglari. v skrajno desni |e iivei sv. Simeon
verjetno nekoga preveč bodla v oči. Informacija je bila takale:
Skozi smrekov gozd je pred dvesto leti peljala vozna pot, ki se je med hudim nalivom predrla. Vse do leta 1882 je bila pot neprehodna in takrat se je v deževju rana ponovno odprla. Nekaj dreves je zdrselo v dolino in odkrila se je peščena zemlja, pomešana s svetlo ilovico. Kaže, da gre za nekakšno moreno, ker je med peskom veliko zglajenih skal različnih oblik in velikosti. Dež, sonce, sneg in veter so skozi stoletje naredili nekaj edinstvenega. Nastale so številne vitke, po 10 in več metrov visoke piramide, ki imajo na vrhu skale pokrivala prav razposajenih oblik, velika in majhna, nekatera celo težja od ene tone. Zanimivo je, da lahko opazovalec opazuje, kako piramide nastajajo in kako umirajo. Pred njim je široko odprta knjiga narave. Erozija ponuja obiskovalcu po vsakem deževju in po vsaki zimi nove poglede na čudovito lepoto in predrzne peščenoskalnate tvorbe. V zadnjih petih letih so napredovale kakšnih 10 metrov proti zahodu in navzgor v hrib. Neustavljivo se je podrla razgledna steza in podjetni domačini so morali novo stezo potegniti bolj v gozd, da ne bodo že drugo leto ponavljali vse znova. Tudi letošnjo jesen sva bila tam, že tretjič. Bog daj, da prideva šel
KAPADOKIJA
Kapadokija, čudežna turška dežela skrivnostnih legend o davnih ljudstvih. Dežela, ki se mora za svoj nastanek zahvaliti dejavnosti treh vulkanov pred več kakor sto milijoni let. Zgodovina teh krajev se je začela z vulkanskimi izbruhi Erciyes Dagija (3916 m) nedaleč od mesta Kayserija, Meleniz Dagija (2963 m) pri mestu Nigde in Hasan Dagija (3268 m) južno od Aksaraya. Lava in vulkanski pepel sta debelo pokrila in popolnoma spremenila celotno območje,
V tisočletjih sta dež in veter ob pomoči sonca in zime 16 ustvarila novo podobo dežele. V tufskih slojh so se po-
pi ramide Vilinski stebri
rajale doline in soteske, nastajali so stolpi in piramide tisočerih neverjetnih oblik. Poznavalci pravijo, da se pokrajina menda lahko primerja samo z mesečevo. Tla so postajala plodna in ljudstva, ki so prihajala od daljnih morskih obal, so tukaj našla nova prebivališča. Pol tisočletja pred Kristusom je dežela prišla pod oblast Perzije in je dobila ime Katpatukya, kar pomeni »Dežela lepih konj«. Ljudstva so se menjala, pokrajina pa je dobivala novo, fantastično podobo. Strjen vulkanski pepel je za prebivalce postal življenjsko pomemben gradbeni material. Niso iz njega gradili hiš, pač pa so v njem gradili svoja bivališča. Gradili so jih vsepovsod, s primitivnimi orodji so dolbli votline v strjeno lavo. Zanimivo je. da se ta kamnina lahko koplje in dolbe, čez čas pa nova površina na zraku postane trda in trdna. Zapiski grškega popotnika Xenophonsa-Anabasisa iz IV. stoletja pred Kristusom pravijo, da so on in njegovi sopotniki prenočevali v podzemeljski naselbini v Derinkuyu. Geologi in zgodovinarji pa pravijo.
i
Piramide In bivališča v dolini Želve
da so ljudje živeli v tamkajšnjih podzemeljskih naselbinah že pred 3500 leti.
Kapadokija je v zadnjih letih postala prava turistična Meka. Tam sva s soprogo Ivanko srečevala ljudi z vseh strani sveta. Vsi so hoteli videti tisto mesečevo pokrajino. Skupaj z nama so strmeli v čudovite neštevilne stolpe v dolini Želve. Hodili smo skozi dolge, ozke podzemeljske hodnike, sobane in skladišča, cerkve in mošeje, nad nami pa so štrleli v nebo ostri vrhovi zemeljskih piramid.
Največji vtis pa je na naju naredila dolina Pašabaglari, ki ima še eno romantično ime - pravijo ji Dolina vilinskih kaminov. Dolina je najlepša v nizkem večernem soncu, ki slika neverjetne, pravljične motive. Vilinski stebri iz trdne kamenine z zanimivimi stožčastimi pokrivali v oblikah velikih in majhnih gob, kupol in drugih pravljičnih figur kraljujejo v tej majhni dolini. V enem od teh kaminov, ki ima na vrhu tri stolpiče, sta visoko gori pod vrhom vsekana dva prostora. V enem od teh je v popol-
Solle du Bal des Demoiselles Coiffees	Foto. Matevž Šuštar
ni samoti živel puščavnik sveti Simeon. Med stolpi in stebri pa so peščena tla s pritlehno vinsko trto, ki daje sladko kapadokijsko vino; to zori v vinskih kleteh globoko pod navpičnimi tufskimi piramidami. To je svet, ki te očara in zamika, da se vanj zopet in zopet vračaš. Svet neresničnih oblik in dolge, razburljive zgodovine. To je svet, ki ga je treba videti - prav-Ijičnosti teh krajev se ne da opisati, besed je za kaj takega premalo.
COIFFEES V DAUPHINEJI
Pod sedlom Col de Vars (2111 m) na poti proti St. Pau-lu v dolini reke Ubaye popotnika preseneti zanimiva igra narave. Visoko v bregu štrlijo proti nebu kamniti stebri - cel gozd jih je. Visoki so po deset in več metrov in se stiskajo v gruče, kakor da bi jih bilo strah širokih strmih pašnikov, ki jih obkrožajo. Prav zato je njihov pojav še toliko bolj zanimiv. Od daleč bi pomislil, da štrli v nebo skupina monolitov, kompaktnih skalnatih gmot, ko pa se jim približaš, spoznaš, da so tudi te skale podvržene zobu časa in bodo čez nekaj deset tisoč let precej manjše. Pristop do stebrov ni urejen; le strma stezica, ki jo «vzdržuje« čreda ovac na bližnjem pašniku, pripeje skozi grmovje do vznožja stebrov. Škoda, saj so nekaj posebnega in zelo zanimivi. Francozi jim pravijo Colonnes Coiffees. Le tega ne razumem, zakaj jih nikjer ne reklamirajo in tržijo. Verjetno zaradi tega, ker je povsod naokoli veliko vršacev, visokih nad 3000 metrov. Kdo bi v tako mogočni družbi gledal te skromne stebre! Midva z Ivanko pa se ob takih pojavih in tvorbah rada ustaviva in ni nama žal.
Nekaj dni pozneje sva se v kampu »Tri jezera« pod umetnim jezerom de Serre Poncon otepala komarjev. Tisto noč mi je prišlo na misel, kaj bi rekli prebivalci Bistriške doline in Mute, če bi živeli pod takim jezom, kot je tale. Tukaj je nad nami nasut jez v dolžini 600 metrov, visok 123 metrov, in zadržuje jezero, veliko čez 3000 hektarov in dolgo kar 20 kilometrov. V jezeru je 1270 milijonov prostornih metrov vode. V dolini reke 17
Durance pod jezom pa očitno življenje mirno teče naprej. Tako mi je povedala lastnica kampa. Svetovala nama je, naj obiščeva peščene stebre nad dolino. Pravijo jim Salle du Bal des Demoiselles Coiffees, Seveda nama kaj takega ni treba reči dvakrat. Nad vasico Theus se v pobočju nad potokom Le Valau-nia odpira široko območje visokih, vitkih in slikovitih peščenih stolpov. Prav taki so kakor tisti v Pustriški dolini, razlikujejo se le po barvi in se širijo naprej v plodne njive hribovske kmetije. Tisti na Južnem Tirolskem so rumeni, oker obarvani in gosto posejani, tukaj pa so zelenkasto sive barve, vitki in redko posejani v strmini. Ko jih opazujem, mi postaja jasno, da bodo tirolske pi-
ramide take čez nekaj sto let. Te francoske piramide so zelo stare in celo v končni fazi umiranja. Škoda, nekoč bo to pobočje pod nama z gruščem posejana strmina, ki jo bodo ob vsakem deževju potočki deževnice spirali v dolino. Skoraj ne morem verjeti, da gledam daleč v prihodnost pustriških piramid. Res, lepota je minljiva. Mimogrede se povzpneva še na Mont Colombis (1733 m), ki kraljuje nad piramidami. Na vrhu je s pravim francoskim šarmom in natančnostjo urejena razgledna točka. Na keramičnih ploščah, ki so doživele že več kakor 60 zim in poletij, je narisana veličastna panorama Dauphinejskih Alp. To je nekaj, kar je vredno pogledati.
VSAKO LETO ZAŽARI URŠLJA GORA V VSEJ SVOJI LEPOTI
ŠENTURŠELJCE S SUŠNIKOVE GORE
MIRAN KODRIN
14. novembra 1998 je minilo sto let, odkar se je na Prevaljah rodil Franc Sušnik.
Njegova rodbina izvira s Suškega - kmetije »v naročju« Uršlje gore, S piešivškega posestva (Dobji dvor - Aich) na južni strani iste gore - imenovane tudi Plešivec, pa je bila doma Sušnikova žena. Tako se je ta vzpetina znašla »v objetju« dveh rodov, ki sta pustila in še puščata globoko sled po vsej koroški krajini. Franc Sušnik je študiral germanistiko in jugoslovansko književnost, leta 1924 je doktoriral iz nemške književnosti. Poučeval je na srednjih šolah v Murski Soboti in Beogradu, v Mariboru in na Ravnah na Koroškem pa je tudi ravnatelje va I. Dolga leta je na Ravnah vodil Študijsko knjižnico. Bil je vsestranski ustvarjalec: pesnik, pisatelj, literarni zgodovinar, gledališki kritik, govornik in kulturni delavec. Sušnikove knjige so; Prekmurski profili (1929), Jugoslovanska književnost (1930), Pregled svetovne književnosti (1936), In kaj so ljudje ko lesovi (1968), Opomnje (1978), Poglavje iz svetovne književnosti (1984), Koroški zapisi (1994); mnogo njegovih prispevkov pa je raztresenih v različnih časopisih in revijah Od leta 1952 do leta 1961 je napisal tudi nekaj člankov za Planinski vestnik. Razmišljal je o koroških imenih na specialkah; P reži ho vem u Voran-ou je sestavil slaviino pesem z naslovom Pod Uršljo goro; objavil je govor z občnega zbora ravenskih planincev; z dr. Josipom Šašljem pa je večkrat polemiziral o poimenovanju 1696 m visokega hriba nad Mežiško in Mislinjsko dolino.
»ŠOPEK KOROŠKIH PROFILOV«
Kulturno društvo Mohorjan s Prevalj je lani ponatisnilo
15 Sušnikovih zgodb, ki so nepodpisane izhajale v Kmečki ženi tik pred drugo svetovno vojno, in jih dopolnilo s slikami Antona Repnika. Na naslovnici je akvarel Uršlja gora, delo akademskega slikarja in kiparja Andreja Grošlja.
0	Uršlji gori je dr. Franc Sušnik napisal veliko lepiti besed.
Folo: A. Č.
Avtor je prozo zvrstno opredelil kot zgodbe z domačih hribov in jim dal skupni naslov Šenturšeljce. Izraz je v opombi razložil v prvi številki leta 1940 (najverjetneje) urednik - »šenturšeljce = rododendron; tako imenujejo okoli Uršlje gore to planinsko cvet je« Bruno Hartman' se je navduševal nad »ljubkim naslovom, ki pomeni šopek teh cvetlic«.
Sušnikove Šenturšeljce so živo zajete iz resničnosti, so prigode iz življenja po svoje obremenjenih in prikrajšanih ljudi. V središču teh skrčenih zgodb je značaj, ki je predstavljen sočutno in rahlo ironično Opazna je bližina ustnega pripovedovanja, obravnava folklorne snovi in motivov, ki izvirajo iz ljudskega spomina, Prenekatera 'šenturšeljca' je godčevka, šaljiva ljudska zgodba, polna situacijske in besedne komike ter navihane hudomušnosti.
Prežihov Voranc je o prozi svojega rojaka, objavljeni v Slovencu, v pismu dr. Francu Kotniku 11. septembra 1926 zapisal: »Sušnikove stvari... so lepe iskrice, dra-žestne stvari. Nam, ki pišemo v kraju in miljeju, ki so Sušniku predmet njegovih slik, vzbudi vsaka vrstica njegovega lepega jezika topel utrip v srcu. Samo, da bi več pisal.«
1	Bruno Hartman: Mariborska leta profesorja dr. Franca Sušnika. V: SuSnikov zbornik, 199B. sir. 85,
»GOVORICA CVETLIC«
Sušnik je v svojem literarnem opusu večkrat uporabi! besedo šenturšeljce Nenavadno je, da je v anekdo-tičnern nizu z naslovom Šenturšeljoe ni v besedilih niti enkrat zapisal. Ker je bil Sušniku »cvet prvinska umetnina«2, lahko v poimenovanju šenturšeljoe zasledujemo metaforične razsežnosti. Najprej jih je navezal na motiv Uršule. Janez Keber3 je razložil: »Uršula je tudi ime svetnice, device in mučenke (god 21. oktobra).
0	njeni smrti govori napis Iz 4. stoletja v cerkvi v Kolnu, ki je postavljena na čast sv. Uršuli. Po napisu je umrla skupaj z 11 deviškimi mučenkami, po legendi pa z 11.000 devicami, ki so jo spremljale.« F. Sušnik" je na to legendo navezal, da je »Martin Plešivčnik ... ves otročji pripovedoval storijo o svoji gori in o Uršuli, kraljici: z enajst tavžent devicami je pribežala pred pesjani, in kb je na našo goro stopila, se ji je noga ugrezniia v skalo: 'Tod so dobri ljudje,' je spoznala, 'še skale so mehke' - in je ostala. In ko je lesni mož videl ves kran-celj devic, je pohlevno dejal: 'Kosmat sem in nisem za med nje.' Stacal je skrivaj k Šeserniku, ponoči je z njegovimi vol m i zvozil vodo izpod Šmohorce in Vranjščice na nekrščeni pohorski kraj. Z zlato kepo je poplačal Šesernika, potem ga ni bilo več',..« V pesmi Uršljegorski romar5 je Tone z Uršlje gore (Sušnikov psevdonim) predstavil svojo verzijo te legende; v članku Cretje6 pa je združil več variant; »Včasih so bila tri jezera: dobrijsko, ravensko-prevalj s ko in poljansko. Tu so bili vodni možje. Lovili so dekleta in jih vlačili v svoje kosmate postelje. Katerim je bilo za devištvo kaj, te so zbežale pod plašč svete Uršule na Goro; enajst tavžent jih je že bilo, potem so jih domači pobje pobrali, le enajst jih je menda še na gori in te so lesene. Zato je Urši ja gora poleti z roso ljubezni polita; to so šenturšeljce.«
Ta motiv je sklenil7: »Na Uršlji gori ni vode. Toda enkrat na leto se zasolzi gora v rdečih slapih šenturšeljc. Vsa je zardela od ljubezni. Tedaj zavrejo studenci njene krvi, ki napaja življenje teh ljudi pod Goro « V zvezi s tem cvetjem je dvakrat enigmatično spregovoril o ljudeh, ki so jim vzeli nadzor nad sabo. Prvič8: »V zavetju za vrhom je Prežihov dom, kakor košata mati sedi pred njim Uršlja gora in se ogrinja z vijoličastimi tenčica-mi jeseni in hotuljske domačije se uiegajo v zeleni baržun njenih nicin in v somraku tajijo vriske sle in življenja. Kdor se je rodil iz njenih nedrij, se je rodi! brez srca; kajti srce mu je ostalo v gori. In ko si gora vsako leto odpre prsi, ji vzcvetijo rdeče raže šenturšeljce iz krvi šenturšeljskih src.« In drugič5; »Uršlja gora! Kdor se je rodil iz njenih nedrij, se je rodil brez srca v sebi; srce mu je ostalo v gori. To je skrivnost nje tihih, temnih samot, nje rdečih rož šenturšeljc, ki se rodijo iz srčne krvi,«
' Frane SuSnik: Zakaj Vies?. V: Vres Prevalje, Prevalje 1972, str. 4.
1	Janez Keber; Leksikon imen. Celje: Mohorjeva družba 1988. sir. 273.
1 Franc SuSnik: Naša gora. Koroški fužinar, 1952, ži 7-9. str. 2-3.
s Franc Sušnik (Tone z Ucslje gore); Uršljegorski romar. Naš dom, 1926. " Franc Sušnik: Slovenski zbornik 1954, št. 2, sir. 39. * Franc SuSnik: Preiihov Voranc. V: Koledar Mohorjeve družbe 1951. Celje, sir. 58.
[ Franc SuSnik; Mežiška dolina. V: Zbornik koroških pesmi 1948, sir. 11, B Franc Sušnik: Poslali bomo mesto, Koroški fuiinar, 1951, ši. 1-2, str 7-8.
Rože so morda simbol neukionljivosti in vztrajanja10; »In tako si naša Gora vsako leto odpre prsi, da vzcvetijo šenturšeljce: iz stoterih naših src - ena iz Prežihove-ga, iz Jugovih dveh in Plešnikovih dveh in vsega venca padlih fantov naše železarne.« Šenturšeljce so tudi podoba estetske ubranosti, ali kot je zapisal Sušnik sam"; »... cvetje je pesem in pesem prevzema z lepoto čustva, kakor jih prevzema z lepoto cvetje« in nadaljuje drugje'*: »Kar je v dolini premalo lepote, vsa je vzkipela v našo goro: v sinji baržun njenih lesov in v rdeče slapove šenturšeljc.« Cvetlice so Sušniku tudi prispodobe žrtev vojnega nasilja13: »... tedaj je Gora vzkipela v trpki lepoti; tam gori je bila svoboda, bridka svoboda, porošena s krvavo roso, ko s slapovi šenturšeljc...« Cvet je mogoče lahko skrit in skriven kraj zavesti, morda vzor14; »Na prisojnih preških kop-nicah pa že vasuje vigred - / in v naši Gori bodo zopet prekipela naša srca z rdečim plazom šenturšeljc: / Voranc, aii si ta Gora z našimi srci Ti?« In ne nazadnje je z motivoma zatočišča in nostalgije šenturšeljce navezal na socialno problematiko. V Prevaljški storiji15 te rože nudijo varno zavetje onemu, ki kljub težkim razmeram po propadu fužinarstva na Prevaljah ne more zapustiti rodne grude: »Urh ni šel z nami. Tiste dni, ko je bilo na Prevaljah veliko poslav-Ijanje, se je pri Repniku napil in se rotil, da mu nobenih buketjc ni več treba, niti Kolomonovih ne. Ob svitu je vstal s klopi, šel v Jankovec in si je klofeto ovenčal z rumenim ženiteljnom in dišečim volčinom, potem je krenil na Goro, se ozrl po zakajenem dolu, spustil dolg curek svoje vode nadenj in se zleknil v položno koševje brstečih šenturšeljc. Ves lep je bil svet pod njim; Urh ga je videl in je požrl grenki pljunek, da mu je črnil srce.« Te iste cvetlice pa so 'krive', da so se mnogi, ki jih je 'razteplo po svetu', vrnili'5: »Tudi okoli Donawitza so gore. Tudi tam raste rododendron. Moj oče mu je vedel samo eno ime: šenturšeljce. Zanj je bi! rododendron povsod po svetu 'šenturšeljce1. Tudi šenturšeljce so bile, ki mu niso dale ostati na tujem, ne njemu ne tolikim drugim izpod naše gore,« Med takimi povratniki sta bila mnogo let pozneje tudi Lovro Kuhar in Franc Sušnik, ne pa tudi Vorančev brat dr. Alojz Kuhar, čeprav je vrnitev načrtoval. Mnogim Korošcem Sušnikova Gora vzbuja otožno domotožje in hrepenenje po nečem, kar jim je bilo nekoč pri srcu. Alojz Kuhar jo je v pismu bratu Avgustu takole opeval: »v razmršene meglene lase zavita Uršlja gora«, Lojze Leblč17 pa je v besedilu Od blizu in daleč zapisal: »Misel na Koroško in dolino pod Uršljo in Peco pri meni ne razvodeni v razčustvovane slapove šenturšlc, v bridkost matrnika in podobnih domačijskih okrasij. Kako le, ko pa vsak dan živim stvaren, a značilno razdvojen koroški značaj.«
™ Franc Sufnik: Postali bomo mesto. Koroški tuZinar, 1953, št 1. sir 7 11 Sušnik, Zakaj Vres?. sir. 4.
11 Sušnik, Maša gora, sir. 3.
" Sušnik, Naša gora, str. 3.
u Franc SuSnik; Govor oh smrti Prezlhovega Voranca, Nova obzorja.
1950, Št. 3, sir. 131.
" Franc Sušnik: Preval|ška storija. Koroški fuzinar, 1952, št. 4-6, str. 17-18.
" Franc Sušnik: Prežibova gora. Planinski veslnik, 1857, št. 10. str. 549.
" Lojze Lebič Od blizu indalei. V: Zgod(bjovina gimnazije, 1995, str. 23, 19
Zbirka zgodb z domačih hribov Franca Suinika je lani izšla v knjižni obliki pod naslovom Šenturšeljce.
»IME ROŽE«
J. Keber je v Leksikonu imen'6 zabeležil: »Preobrazba
imen v besede, izraze ... je zanesljiv dokaz o živosti teh imen v določenem okolju.« In: »Eno od področij,
kjer najdemo veliko besed in izrazov, povezanih z
osebnimi imeni, so rastlinska imena.« Avtor je takole
razložil rože, poimenovane po svetnikih: roža sv. Antona je arnika (Arnica montana), roža sv. Janeza je sentjanževka (Hypercum perforatum) pa tudi Šent-janževa roža, ivanovka, Ivanjska roža; roža sv. Florija-naje cesarski tulipan (Frittilaria imperalis); roža sv. Jurija je pomladanski zaspanček (Gentiana verna). Nadalje je omenil, da je Benediktova roža žegnana kopriva, v narečju imenovana benediktinka: da so narečni izrazi: za trobentico gregorščica, za šmarnice jurjevica, za kaiužnico in za narciso jurjevka, za krizantemo katarinka, za marjetico katarinčioa, micike, nežica, in za kozjo brado vidovke, :Kosmačeve' medvejke in kre-sničevje. (Kot zanimivost - pomladanskemu žefranu na Obirskem pravijo kralj malj aževe rože.) J. Keber19 je še napisal: »Nosilci krščanskih, svetniških imen so bili
" Keber, str. 53, 61.
20 " Keber, str. 46-47.
svetniki in svetnice. Tem v čast so v Sloveniji zgradili mnogo cerkva, ... Najbolj viden znak ... krajevnih imen so začetni sv., Šent- ali S-, Š.< Marko Snoj20 je razložil šent: »Prvi člen zloženk ... pogosto v krajevnih imenih ... Prevzeto po srvnem sente 'svet1, 'posvečen1.« Člen šent imajo še naslednja poimenovanja: cvetlice - šent-jakobov grint, šmarna meta, šmarnice - 'Vorančeve' solzice; hruške - šentjakobščice, šentjakobice; trta -še nt I o vre nka; imena mesecev - šentlipovšček, šentlipušnik (maj), šentjanževec (junijJ, šentjakobnik (julij), Sentjernejski mesec (avgust), šentmihelski mesec, šmihelščnik (september), sem sodi tudi šentjanže-vo - poletni praznik.
Po Kebrovih besedah21 »Uršula izhaja iz latinskega imena Ursula. To razlagajo kot manjšalnioo iz latinske besede ursa v pomenu 'medvedka',.. V Sloveniji je 12 cerkva sv. Uršule. Po njej se imenuje Uršlja gora, pred vojno Urška gora v Karavankah.« V opombah je dopisal. da se »po njej imenujejo cvetlice šenturšeljci«. Po Uršuli pa niso poimenovane samo šenturšeljce -šenturšlce,22 (šent)uršeljce,23 uršulke,2'1 pač pa tudi vodeni česen, ki ima drugi imeni še svete Uršule roža in urtiovica. ter črnika (Nigella darnascena): v Beli krajini ji pravijo urške2S
»LJUBO CVETJE«
Dr. biologije Franc Sušnik ml, je v članku O cvetju na Gori™ zabeležil: »Na severni strani prehaja gozd v področje skalnih sten, razpok in previsov, travnih melišč, obsežnih površin rododendrona (šenturšeljc) in ruševja.« V diplomski nalogi" pa je isti avtor zapisal: »Vsako leto, ko vzcvetijo te preproge šenturšeljc (Rhododendron hirsutum), zažari gora v vsej svoji lepoti, To je tako značilna podoba, da domačini Rhododendron res upravičeno imenujejo po tej gori kot njen svojski cvet.«
Tomaž Petauer" je zbral pravi abecedni venec sopomenk za dlakavi sleč: bljuvanec, burja, dlakava planinska roža, dlakavi dragomastnik, dlakavi ravš, dlakavi rododendron, gričevje, gričevnik, hudičeie, kapelčovje, natekovje, planinski balzam, pljuvanec, ravš, ravšelj, ravšje, sleč, slečje, svleč, uršulke, vejicati sleč, žiženj-panj.«
V pismu ujcu in botru je Jože Lodrant'9 zapisal: »Poveličevanja utihnejo, pogrebci se razidejo. Kar je kdo napisal, le redki preberejo. Vres in šenturšeljce, ljubo Vam cvetje, pa se vsako vigred, v Gori (Uršlji) pa še v poletje, razcveta.«
w Marko Snoj: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Mladinska knjiga 1907. str. 631. 639. Ji Keber, str. 373. " Lebič, sir. 23.
' ■ Tone Sušnik: DÏ Alojz Kuhar - rod in življenje. V: Zbornik o dr Alojzu Kuharju. Ljubljana: Sludia Slovenica 1993. str. 13. '' Tomaž Petauer: Leksikon rastlinskih bogastev, Tehntška založba Slovenije 1993. sir. 497. " Keber, str. 371, 276.
M Franc SuSmk ml.: O cvetju na Gori. V: Tabor koroških planincev na Plasivcu 1954, sir 8.
® Franc Suinik ml . Vegetacija in flota Uršlje gore (diplomska nalaga 1955), sir. 27. " Petauer, str. 497.
w Jože Lodrant: Franc SuSnik. V: Mohorçev koledar 1931, Mohorjeva druiba Celje, 1980. str. 95-87.
... NATO PA BOGATEJŠA, ZADOVOLJNA DOMOV__
IZPOD ŠPIKA DO KRNICE ZA AKOM
LADO BRIŠAR
Kadar mi postanejo planinske poti preveč obljudene, ko se valijo horde neučakanih 'triglavanov' skozi Vrata, ko na počivalu pri studencu ljudje vpijejo v mobitel, da odmeva od Severne stene, ko je na Kredarici taka gneča kot na šuštarski nedelji v Tržiču, fakrat si rečem: čas je za PP. Kdor ne ve: PP je gorniška pot iz Planice na Pokljuko, vodniček po njej pa sta 1989. leta izdala Dušan Vodeb in Uroš Zupančič. Kadarkoli sem bil Pod Srcem ali Za Akom, vedno sem s pogledom iskal prehod iz ene krnice v drugo. Zato sem na deževen dan vzel v roke vodnik PP, v katerem piše: »Pod Srcem pot PP poišče najprimernejše nadaljevanje in prehod pod Kotli in prek Peči v Za Ak. Najprej prek začetnih skal in skozi borovje, levo od kratkega slapa, še kratek sestop po plazu, nato desno prek skalnega prehoda v obrasli del. Tu so strmo navzgor nakazane gamsje stečine.«
VELIČASTNI RAZGLEDI IZPRED BIVAKA
Toliko in nič več. Tisti planinci, ki ne poznajo tega vodnika, bodo dejali, da je ta opis preskromen. Če verjamete ali ne, ko boste našli pravo pot, boste ugotovili, da opis čisto drži, nobena reč ni napačno povedana. Je pa res, kar pravita avtorja v uvodu, da je prav iskanje poli največji mik PP. Zato me ni prav nič sram povedati, da nobenega ključnega dela te poti nisem zdelal prvič, vedno je bilo treba iti vsaj dvakrat če ne trikrat. Pregledal sem še zemljevide in drugo literaturo. Prva težava je že tu: iste stvari se v različnih virih različno imenujejo: nekje so Kotli, drugje Kotlići ali Spodnji Kotel, ali je Vrh za Stenami isto kot Na pečeh... Malo si pomagam z navedenimi višinami, opisi, malo z zdravo pametjo, tolažim pa se s tisto znano Čopovo mislijo, da skalo in babo spoznaš šele, ko jo 'pošvataš1. Biio je lepo septembrsko jutro, nebo kot umito, saj je prejšnji dan deževalo. Že sama pot od Martuljka do Bivaka pod Špikom je nekaj posebnega. Meni se zdi najlepša tista mimo Cizlja. Najbolj samotna je. Če greš naravnost gor ali mimo slapov, včasih kar mrgoli turistov, Angležev, Avstrijcev, tudi Japonce sem že srečal. Do Lipovčeve koče je pot nastlana s suhim bukovim listjem, ki šumi pod še spočitimi nogami, nikjer ni žive duše. samo lisica je stekla čez pot. Koča je zaprta, nobenega planinca ni, ki bi motil jutro v prebujanju. Prav tako je še prazno pri novi okrepčevalnici na Jase-nih. Od tu je pot položna, ves čas po gozdu, vročine se ni bati. Pri studencu je obvezen počitek, saj se prične strmina, ki pa ne traja. Vsake toliko časa se med drevjem pokaže Špik, je vedno večji, tako da je treba glavo kar krepko nagniti nazaj, če hočeš videti vrh. Prvo napako sem naredil, ko sem šel po bližnjici do bivaka namesto lepo naokrog. Od včerajšnjega dežja je
bilo vse mokro, trava in rušje, seveda moje hlače tudi, tja do kolen. Zato je malici pri zaprtem bivaku sledilo še sušenje. S tem sem ponovno dokazal tisto znano Mur-phyjevo pravilo: Bližnjica je najdaljša možna razdalja med dvema točkama.
Ob bivaku sem splašil dve divji kuri in petelina. Švignili so iz grmovja tik pred mano, ustrašili smo se vsi trije. Razgled je enkraten: Frdamane police, Špik, Špikov graben, Ponca. Same strme stene, raj za alpiniste. Jaz, navaden šodrovec, pa sem iskal na vzhodni strani Vrha za stenami prehod v Za Ak. Drugje kot tam pametne možnosti sploh ni.
Pod bivakom na produ sem ugledal na skali prvo markacijo PP, rdeč poln krog. Zato čez prod in strmo po zaraščenem svetu navzgor! Steza je slabo vidna, bolj gamsja stečina kot pot. rušje jo prerašča, drži pa ob skalah navzgor. Kmalu sem moker do popka. Saj vem, pameten planinec bi vedel, da se v jeseni dan po dežju ne hodi po brezpotjih, če hočeš biti suh. Jaz očitno ne spadam mednje.
PRVI POSKUS V MOKREM
Tako sem prisopihal do lepe dolinice, delno porasle z rušjem, na južni strani je prag. čezenj verjetno vodi pot pod severno steno Velike Ponce, na vzhodni strani je greben Peči, za njim pa slutim krnico Za Akom. Od tod moj nepreklicen in odločen sklep: treba je na ta greben. Nekaj gamsji poti podobnega mi utrdi prepričanje, da drugod ne gre, zato grem - kar bo pa bo! To je bila napaka številka dve. Debele pol ure sem se plazi! zelo strmo navzgor, se pretepal z mokrim rušjem, molzel dolgo travo, se vlekel kvišku kot pravi plazilec, ne šodrovec. Prišel sem na ta greben tak, kot bi bil s kapo vred pod tušem. Dol se je lepo videla krnica Za Akom, torej sem na pravi poti - samo kje navzdol! Kar precej časa sem begal po tem grebenu levo in desno, poskušat iti dol. ni šlo, nikjer ni nič pametnega. Večkrat sem moral odnehati. ker je bil povsod sam prepad, pa spet nazaj gor na greben. Mogoče imajo gamsi na tem grebenu perutnice, da odletijo dol Za Ak. Ker meni niso hotele zrasti, mi ni ostalo drugega kot nazaj. Mokro rušje mi ni moglo več do živega, ker sem bil že tako premočen do kože. Nazaj grede sem zagledal tisto, kar bi moral videti že pred tremi urami: pod grebenom se vleče lepa gamsja stečina - ne na greben, ampak pod njim, do njegovega severnega roba. Na njej ni skoraj nič rušja, trave, skratka, suha pot je. Plazovi tega leta (mogoče potres) sojo samo na enem mestu odnesli, zato je lažje spodaj okoli. Večinoma vodoravno pridem do roba, pogledam čez, uzrem znak PP na skali, malo nižje še enega, pa še star klin za varovanje, saj je treba poplezati dol kakih deset, petnajst metrov.
Ura je že tri popoldne, nočem narediti še tretje napake, treba je odnehati, saj bo še kakšen lep jesenski dan, 21
gore rade počakajo, ne bodo ušle. Pa še pot poznam, drugič ne sme biti težav. Počasi odčofotam nazaj do Bivaka pod Srcem, se preoblečem v suhe cunje, pa dol v Martuljek. Še to: srajco sem ožei, preden sem jo dal v nahrbtnik, zaradi teže seveda. Zgodbo sem povedal prijatelju Milanu. Koj je bil za to, da greva skupaj dokončat zadevo. Predlagal je, da poskusiva v obratni smeri, ker bo listih nekaj metrov plezanja laže opraviti gor grede. Bo pa več orientacijskih težav. Za Akom bo pač treba poiskati stezo. Naslednji teden sva jo zgodaj zjutraj ubrala iz Martuljka navzgor v krnico Za Akom. Ob poti sva videla ogromno gob, v glavnem sirovke. Pa jih ni kazalo nabirati, saj bi se do večera v nahrbtniku pokvarile. Povrh vsega je to še z zakonom zaščiten park Martuljek, tam je pa tako in tako skoraj vse, kar človeka mika, prepovedano. Za Akom je bilo že rahlo pobeljeno z novim snegom; saj ga ni bilo veliko, nekaj centimetrov, tako da ni bilo treba gaziti. Bivak III. je bil odprt, lepo pospravljen, nobenih umazanih piskrov. in to kljub temu, da je bilo od prejšnje jeseni vpisanih že skoraj tisoč obiskovalcev. Krenila sva v zahodni smeri po gozdu več ali manj naravnost navzgor do prvih pečin. Prvo znamenje PP je že spodaj v gozdu, preden se steza začne vzpenjati,
drugo pa ob gozdni meji. Tu sva krenila desno, saj drugam ni kazalo Stečine so dobro vidne, gamsi so tudi skozi rušje speljali čudovito stezo pod steno. So pač nadarjeni za to, pa še veliko več časa kot mi imajo za iskanje najboljših prehodov.
Ko se pot spusti navzdol, se začne odpirati pogled na krnico Pod Srcem. Že zaradi tega se je splačalo priti sem gor. Na drugi strani so Karavanke: Trupejevo poldne. Lepi Vrh, Kepa, zadaj štrli ven mogočni Dota rač. Tudi oba Kurja vrhova sta pobeljena s snegom, tisti zraven Rušce in oni nad Belco. Od nikjer drugje se ne vidita Železnica in dolina za Lepim vrhom tako v celoti, kot na dlani sta
SAMO NAJTI JE TREBA!
Zdaj pa najtežji del poti, poiskati je treba prehod čez skalni skok. Na voljo so tri obetajoče razpoke. Da sem že pri prejšnjem poskusu stal na vrhu tega skoka, mi ni nič pomagalo, saj je od spodaj gledano vse drugače. Zapomnil sem si dobro viden skalni odlom novejšega datuma, pa kaj, ko sta zdaj kar dva. Kateri je pravi? Začneva pri najnižjem grabnu, od daleč največ obeta. Zelo strmo je, spodaj mastna ilovica, vse polzi, zgoraj je krušljivo, kar primeš, ne drži, pa že nobenega znaka.
Detergenti in promocija Moje dežele_
Bilo je v avgustu, prvo leto po osamosvojitvi. Planinski delovni tabor je tisto poletje deloval - ali bolje rečeno »vedril« - na Komni. Kakor vsako leto je imel nekaj mednarodnega "pridiha in veseli smo bili vsakega tujca, ki se nam je bil pripravljen pridružiti preko mednarodne študentske izmenjave. To je bilo še v času, ko smo se veselili novic, da so nas priznale npr. države Butan, Maldivi in Šrilanka, po običaju v paketu, kot je bilo menda takrat v modi. Ekološki tabor je bil tiste deževne dni bolj (raz)vedrilni, kajti bohinjski kotel se je posedal pod mlečno belino. Kasneje se je vsaj toliko popravilo, da so udeleženci pričeli čistiti plarlihske poti in opravljati podobna dela.
Nekega dne je tako prišlo v tabor nekaj novih udeležencev, med njimi tudi nekaj tujcev. Kot se spodobi, smo se večinoma predstavili med seboj. Druščina je bila nanesena iz vseh vetrov. Med novodošiimi je bil tudi neki študent iz Holandije, ki se je predstavil kot Vim. Ne vem več natančno, tisti »V« je bil morda dvojni, a to ni prav ničesar spremenilo. Nekaj mulcev je prav kmalu ugotovilo, da so nam preko mednarodne izmenjave poslali detergent. Pa še prekrstili so ga po svoje, kar v Cet. Fantu se še sanjalo ni, da sta Vim in Cet imeni dveh detergentov, ki sta se pri nas obdržali, medtem ko so se menjale generacije in ceio države. Ker je opazil, da se tisti Cet nanaša nanj, se je pozanimal, kaj je na stvari Neki burleskar mu je na hitro razložil, da je to le slovenski prevod za
Vim, ki ga vsi poznamo. Revež je izbuljil oči kot žaba in v začudenju zmajeval z glavo. Presenečeno nam je pojasnil, da je že prav veliko potoval po svetu, videl domala vso Evropo, prekrižaril tudi obe Ameriki in še kaj zraven, ampak - kaj takega pa še ne! Edino v tejle majhni Sloveniji, ki takrat verjetno še ni obstajala v nobenem atlasu in kjer govorijo neko vsemu svetu nerazumljivo »marsovščino«, edino tukaj so namreč poznali prevod njegovega redkega imena v svoj jezik. Bil je silno ponosen na to in čeprav smo se nemalo režali pri vsej komediji, je vse sprejel brez trohice suma.
Ta komedija z detergenti se je vlekla cela dva tedna. Kar pozabil je na svoje krstno ime in se je poslej vsakemu novincu, ki ga je še prineslo tja gor, predstavil kot Cet. Tujcem se je o tem tudi pohvalil in razložil, da je to le njegovo slovensko ime, sicer pa ga lahko kličejo tudi za Vima. Če pa je katerega od domačih, ki niso imeli pojma o stvari, pobaral, ali je že slišal za Cet, ker da je tako njemu ime, kar se mu zdi zelo zanimivo, je vedno dobil isti odgovor: »Seveda vem, kaj je Cet in tudi meni se zdi zelo zanimivo, da ti je tako ime.« Pa sta se nič hudega sluteč malo režala drug drugemu.
Tako nekako smo se zabavali v tistih deževnih dneh, vse seveda čisto brez slabih namenov. Izkazalo se je namreč, da naš Vim nikoli več ne bo pozabil, kaj in kje je ta majhna Slovenija. Pa še nekaj promocije nam bo naredil po svetu, ko se bo na prihodnjih van-dranjih hvalil z dvema imenoma. Upam, da prave resnice ne bo nikoli zvedel, morda bi lahko še popenil...
Ou »an Škodič
nobenega možica. Ne bo prav, obrniti bo treba. Dol pa ne gre tako enostavno, vrv se preseli iz nahrbtnika na pravo mesto. Milan zavihti kladivo (po poklicu je ta pravi kovač) in tako trdno zabije klin za spuščanje, da bi zdržal še kaj drugega, ne samo najinih skupnih 140 kil. Poskusiva v naslednji razpoki. Navezana greva gor, pa sva čez pol ure spet dol. Ni prava smer, vse je pretežko, iz izkušenj veva, da PP nima tako težkih mest. V tretjem poskusu najdeva lepo gredino, sploh ne bi bilo treba vrvi, na njenem robu nama velik možic pove, da sva na pravi poti. Graben zapre velika skala, obiti jo je treba po desni, tam sta dva stara klina, ampak za gor grede nista nujna. Pa sva na robu, tam, kamor sem v prejšnjem poskusu z druge strani že prišel. Tako čudovit naraven prehod, da malokje. Vsenaokrog je za
take šodrovce, kot sem jaz, pretežko, tu pa je skoraj sprehod. Samo najti je treba. Na robu posed iva debelo uro, saj vreme drži, skrbi, težave, vse je daleč od naju, v dolini. Pod nama je krnica Pod Srcem, tiha. mirna. Cankar bi dejal, da je neizsanjana. Še Savska dolina je od tu prijazna, rahle meglice se dvigajo proti Srednjemu vrhu. Gledava tisti del poti PP, ki gre od Kurjega vrha preko Rušce do Bivaka pod Srcem. Delava načrte: to bo prihodnja tura. Saj veva, da bo treba vsaj dvakrat, pa kaj, enkrat bova že prišla čez.
Konec romantike, treba je po že znani poti navzdol do Bivaka pod Srcem. Na istem kraju kot zadnjič splašiva divje kure, se vpiševa v knjigo, nato pa bogatejša, zadovoljna domov.
ALI JE NAPOSLED RAZKRITA SKRIVNOST SNEŽNEGA ČLOVEKA IZ HIMALAJSKIH GORA?
KAKŠNEGA JETIJA JE SREČAL MESSNER
Pred dobrim letom dni je v nekaterih hribovskih krogih krožil naslednji dovtip:
Srečata se dva jetija in pravi eden drugemu: »TI, srečal sem Reinholda Mess ne rja." In nejeverno reče drugi: »Kaj mi ne poveš! Torej je resničen?!«
TROJICA, KI JE VIDELA SNEŽNEGA ČLOVEKA
Ob tej anekdoti je konec predlanskega leta nastal naslednji intervju:
Messner: Me prav veseli, da so že šale na ta račun. Ta, ki ste mi jo povedali, zadene v jedro problema. Težko je dokazati, da jeti obstaja, in težko je oporekati, da ga ni.
-	Med zadnjim potovanjem po Himalaji ste menda fotografirali jetija. Odprite kaso in nam pokažite slike! Messner: Niti v bližino te kase vas ne spustim!
-	Spet bodo ljudje govorili, da se vam blede. Messner; Na to sem že navajen. Ko sem pred dvajsetimi leti napovedal, da bom prišel na Mount Everest brez kisikove maske na obrazu, so vsi kričali, da se mi meša. Na televiziji so nastopali ugledni zdravniki in trdili, da je to matematično in fiziološko nemogoče. Pa sem prišel na vrh brez maske in dokazal, da se motijo. Ko sem pred osmimi leti napovedal, da bom prepešačil Antarktiko, so spet zagnali vik in krik. da je podvig nemogoč in da sem bedak. Toda bedak je prekoračil Antarktiko in dal lekcijo vsem nejevernim Tomažem. Tako bo tudi z jetijem. Dokazal bom, da je jeti resničen. Ne samo s slikami. Povedal bom celotno zgodbo, kajti brez teksta so slike prazne.
-	Kaj nam lahko že zdaj izdate o tej snežni pošasti? Messner: Jeti ni snežna pošast, je žival s štirimi nogami. Hodi po dveh kot medved, odrasel doseže višino 2,20 metra in ima svetlo dlako. Jeti je tudi mitološka žival. Na Himalaji strašijo z njim otroke: Če ne boš priden. pride jeti.
-	Zakaj se jeti imenuje tako?
Messner: Jeti se ne imenuje jeti, to ime so si zanj izmi-
slili v 20. stoletju. Jeti ima mnogo imen, toda če bi vam jih izdal, bi vam že preveč povedal. - Trdite, da ste edini, ki ga je videl. Kako to, da ste ga videli prav vi?	23
Jeti fraa najrazličnejše podobe - kot si ga pat v lantail|t narisali ljudje. tole Je le ane od možnih predstav o snežnem človeku,
Messner: Zato, ker hodim tam, kjer drugi ne hodijo. Petdesetkrat sem že potoval po Himalaji. - Kje ste ga zadnjič srečali? Messner; Bilo je na zahodni visoki planoti Himalaje. Bili smo trije, moj prijatelj, neki domačin in jaz. Videli smo tri primerke, dva sem lahko fotografiral, enega sem se tudi dotaknil. Domačin se je tresel od strahu, pa tudi moj prijatelj in jaz sva se krepko prestrašita. Ko ga prvič zagledate, si od srca želite, da ga ne bi nikoli več videli,
VEČERNO SREČANJE V GOZDU
Takšna je bila zgodba konec predlanskega leta, konec lanskega leta je bila precej drugačna. Toda naj bo že kakršnakoli, ve se, da znameniti južnotirolski alpinist občasno potrebuje zgodbo, ki jo časnikarji z veseljem do pičice natančno zapišejo, ker jo bodo ljudje zanesljivo z veseljem in zanimanjem prebrali. Ker se Messner ne more več pohvaliti z vrhunskimi alpinističnimi dosežki - sicer pa je njega dni dosegel malone vse, česar se je lotil -, se zadnja leta srečuje z jetiji. Lanskoletna zgodba pa je takale: Zvečerilo se je. Reinhold Messner je bil sam, iskal je prenočišče ali pot do najbližje vasi. Ko je v bližini slišal pokanje vejic, je bil najprej prepričan, da je jak. Že se je razveselil srečanja z domačini, tople koče in čaja, koje svetlobo med vejami zakrila velika senca. Po nekaj minutah so se kosmate tace tiho premaknile, izginile, se spet pojavile in postajale vedno hitrejše. Bilo je kot drsenje, veje niso pokale, listje ni šumelo Ko je Messner stopil na jaso, je bila ogromna postava na dveh nogah že zelo oddaljena. Ostal je samo odtis stopala, ogromen obris človeške noge s prsti. »Strmel sem v odtis in se spomnil znamenite fotografije, ki jo je Eric Shipton posnel leta 1951 na ledeniku med Tibetom in Nepalom, na prvi dokaz, da je legenda o jetiju resnična. Ali sem srečal jetija?« Legenda o skrivnostnem jetiju je na Himalaji in v Tibetu razširjena kot voda, ki najde pot z visokih vrhov do vsake vasi, do vsake hiše. Domačini jo poznajo od nekdaj, prvi alpinisti pa sojo razširili po svetu. Nihče ni poznal odgovora na uganko o jetiju, nastalo je nešteto teorij, nobena pa ni bila dokazana.
VEČ KOT TRI METRE VELIKA ZVERINA
Messner se je bojda tistega večera štirikrat srečal z jetijem. Bit mu je menda tako blizu, da je slišal njegovo sopihanje, bolj podobno jeznemu žvižganju, in mu gledal v obraz. Videl je oči in zobe. manj obliko in barve. Obraz je bil v mesečini podoben temni senci, postava je bila grozeča, poraščena, bitje je stalo na dveh kratkih nogah, roke so mu visele do kolen. Bilo je visoko približno dva metra, pomikalo pa se je z občudovanja vredno lahkoto in močjo. »Ni človeka, ki bi se ponoči tako premikal. Spraševal sem se, katera žival ima tako telo. In dognal: jeti je lahko samo medved!« - Da bi bil jeti samo medved? »To bodo rekli ljudje ob pogledu na sliko, toda to ni vse 24 Prvič je medved, ki živi v divjini, nekaj drugega kot
medved iz živalskega vrta. Drugič pa je jeti jeti, če ga srečaš in ne veš, kaj si srečal.«
-	Kako velik je?
»Vzravnan je visok med 3,20 in 3,40 metra, je tudi tako močan, da lahko 500 kilogramov težkemu jaku z enim zamahom stre hrbtenico, ga zakoplje ali vleče čez soteske in potoke, prek katerih človek ne more brez brvi.«
-	Odčarali ste privlačno legendo o snežnem človeku... »Ko sem tako dolgo zasledoval jetija, sem se pač stoodstotno prepričal, da gre v resnici za medveda. Tako zanesljivo, kot sedim tukaj, bo čez deset let vsak človek vedel, da je jeti medved. Čeprav naj bi - upam -še verjeli, da je tudi mitološko bitje.«
SVOBODNO ŽIVLJENJE Z JETIJEM
-	Zakaj niso tega odkrili že pred sto leti in kako je sploh nastala legenda o jetiju?
»Legenda, da jeti ugrablja ženske, z njimi živi in ima otroke, je verovanje, ki so ga obesili že mnogim živalim. Tudi gorilam. To je domišljija, to so želje ljudi, ki si želijo take svobode, kot jo - mislijo - imajo živali. Jeti lahko naredi vse, česar človek, ki se mora držati moralnih meril, ne more.«
-	Ali niso prebivalci Himalaje že od nekdaj vedeli, da je jeti medved?
»Predstavljajte si to tako: če stoji bitje pred vami, je medved, če pa je nerealno, ker je zelo oddaljeno, ker se pojavlja samo ponoči in ker ga ni še nihče nikoli natančno videl, je pač jeti.«
-	Lahko pojasnite trditve, da je jeti na eni strani nevarna žival, ki napada in ubija, na drugi pa mirno živi z ženskami?
»Da: za tem se skrivajo trditve iz naše p red zgodovine. Kako je bilo to med opicami, neandertalkami in ljudmi? Upajo, da bodo kar naenkrat videli, kaj se je takrat godilo.«
-	Srečali ste medveda jetija - kaj pa mislite o legendi? »Sprva sem srečal jetija, na koncu medveda. Sem eden od tistih, ki preveč vedo, eden od tistih, ki je srečal medveda vrste ursus arctus.«
-	Raztrgali vas bodo zaradi te preproste rešitve. »Vedno sem trdil, da je jeti samo legenda brez resnične podlage. Seveda bodo trdili, da sem imel privide, in bodo skušali ohraniti mit, iz katerega še vedno kujejo dobiček. Ime! sem srečo, da sem se srečal z jetijem, kar je razumljivo, saj sem na Himalaji prebil veliko več časa kot drugi.«
-	Koliko jetijev, mislite, še živi? Mislite, da so ogroženi?
»Na vzhodu Tibeta jih je mogoče tisoč, mogoče dva tisoč, V Nepalu, mislim, so samo še trije. Podobna bitja živijo še na Kitajskem, v Butanu in Pakistanu. Od tam, kjer sta letalski in avtomobilski hrup redna gosta, so se umaknili. Jeti ne prenaša hrupa, ima pa rad ljudi. Sledi jim, ker je življenje v njihovi bližini zanj lažje.«
-	Zakaj?
»Vedno najde kaj, kar lahko spravi v želodec.«
-	Kje natančneje živi ta žival?
»Na 4000 do 5000 metrih nadmorske višine, nad gozdno mejo. Poleti sledi nomadom s čredami jakov, brez težav se povzpne na 6000 metrov nadmorske višine in prenese mraz do minus 40 stopinj Celzija,«
ZAKAJ SNEŽNI ČLOVEK?
- Zakaj so ga imeli tako dolgo za človeško bitje? »Med hojo postavlja zadnje tace v stopinje sprednjih, tako da je videti, kot da bi hodil po dveh. Če pa ga ubijete in mu slečete kožuh, je njegovo telo zelo podobno
človeškemu. Razširjene so govorice, da trka na vrata in se zanima za ženske, a tu se resničnost meša z legendo, ki je le za himalajske ljudi resničnost.« - Najboljši jeti, kar ste jih odkrili, je nagačen medved v nekem samostanu, ste rekli,
»Seveda, ker združuje domišljijo in resničnost. Ta medved je tako rekoč človek in vendar ni človek. Za tem se skriva spoštovanje in privrženost, ker je nekaj več, kot so ljudje. Samo pamet mu manjka. Če bi jo imel, bi iztrebil ljudi in bil gospodar na zemlji.«
NOVA KNJIGA (TUDI) ZA PLANINSKO KNJIŽNICO, SAJ PRIPOVEDUJE O POJAVIH V GORSKEM SVETU
JAME IN JAMARJI
GIOVANNI BADINO, DO ROTE A VERŠA
Marsikdo se sprašuje, čemu v Planinskem vestniku, ki je glasilo Planinske zveze Slovenije, gorniške organizacije torej, občasno posvečamo pozornost tudi jamarstvu. Naj jamarske zadeve obravnavajo njihove revije, pravijo nekateri planinci, naša pa naj se posveča planinstvu. Ko tako mislijo, imajo samo delno prav: planinska revija naj se ukvarja z vsemi dejavnostmi v gorah, kar je bilo načelo od začetkov organiziranega slovenskega planinstva, torej tudi z jamami, ki so tam. Ali niso prav planinci kot veliki varstveniki vsakršne narave njega dni odkupili ali vzeti v dolgoročni najem poleg nekaterih goratih predelov tudi kakšno kraško jamo, da bi jo - enako kot gorski svet - obvarovali pred uničenjem? Ali niso na svetu (in tudi v Sloveniji) najgloblje podzemske jame v visokogorju, kamor morajo jamarji (ki so pogosto hkrati tudi planinci) najprej priti, da bi se potem spustili v jamske globine? Ali planinci med svojimi gorskimi potepanji ne hodimo velik del mimo vhodov v kraška brezna in mimo kraških izvirov, ki pritečejo iz planinskega podzemlja? Ali na koncu koncev pred več kot 40 teti niso pri planinskem društvu, pri PD Železničar v Ljubljani, ob drugih odsekih, ki so jih že imeli, ustanovili prvo jamarsko sekcijo planinskega društva v Sloveniji? In ali ne delujejo še dandanašnji pri katerem od slovenskih planinskih društev jamarske sekcije in odseki?
Zaradi vsega tega občasno na straneh Planinskega vestnika poročamo tudi o jamarskih dosežkih, seveda o tistih iz gorskega sveta. Kot smo doslej predstavili že nekaj jamarskih knjig, zdaj predstavljamo najnovejše tako slovensko delo, knjigo »Jame in jamarji«, ki sta jo avtor izvirnika Giovanni Badino in avtorica slovenske priredbe Oorotea Verša podnaslovila »Vse. kar ste želeli vedeti o jamarstvu, pa niste imeti koga vprašati«. V knjižici z 80 stranmi so med drugim tudi poglavja, kot «Kako človek ogroža jame«, -Ali je jamarstvo alpinizem navzdol" in »Katere so največje nevarnost/ v jamah« - enako kot slovenski planinci imajo tudi jamarji svoje varstvenike narave in svojo reševalno službo. Z dovoljenjem avtorice slovenske priredbe objavljamo nekaj tudi za planince zanimivih poglavij iz te knjižice, ki jo je mogoče kupiti v vseh večjih knjigarnah. (Op. ur.)
Naslovnica knjig« z Aijošo v Ocizeijski ponikvi
PREDGOVOR K SLOVENSKI IZDAJI
Vstopili smo v ogromno podzemsko dvorano. Tavali smo po neznanem prostoru, v temi napenjali oči in iskali nadaljevanje jame, prehod v nove rove. Vse, kar smo našli, je bil ozek ovalen rov. Sklonila sem se vanj in topla svetloba karbid ne svetilke je osvetlila stene slabega pol metra širokega rova, ki se je nadaljeval v temo. Hotela sem že zavpiti ostalim, da je brezupno ozek, ko sem na prepotenem obrazu začutila rahel prepih. Vedela sem, da je zrak vodnik v labirintu podzemlja. Prepustila sem se čarobnemu šepetu sapice, se 25
ulegla na premočena ilovnata tla in se splazila v ožino. Bila je ravno toliko široka, da sem lahko napredovala leže na boku, z rokami pred sabo. Kot gosenica sem se krčila in stegovala ter se sproti prilagajala vijugajoči se kamniti cevi. Jama me je s svojimi kamnitimi rokami trdno objemala, opogumljalo pa me je, da sem pred seboj čutila prazen prostor. Daleč za svojimi nogami sem slišala mrmranje prijateljev. Verjetno so me spraševali, kako mi gre in ali sem že našla novo dvorano. Toda tam, kjer sem bila, nI bilo dovolj prostora, da bi zajela sapo in jim odgovorila. Odrivala sem se od sten rova, napredovala centimeter za centimetrom, rov pa je postajal vse ožji. Ko končno niti čelada, moja predhodnica, ni mogla več naprej, sem se zadihana ustavila. Čutila sem le divje razbijanje svojega srca. Obrniti se nisem mogla, veliko vprašanje pa je bilo, ali mi bo uspel ritenski umik. Kot že tolikokrat poprej v podobnih primerih sem se vprašala: kaj pravzaprav delam tukaj? Zakaj sem morala zlesti v to prekleto luknjo in ali ne bi bilo pametneje poležavati na soncu pred jamo?
Podobna vprašanja o smislu jamarstva nam zastavljajo starši, znanci, prijatelji. Toda čim bolj jim opisujemo užitke plazenja po blatu, vznemirljivost napornega plezanja po vrvi pod curki ledeno mrzle vode in zadovoljstvo odkrivanja popolnoma brezkoristnih delov podzemlja, tem manj nas razumejo. Nekoč sem v jami, nekaj sto metrov pod površjem, spoznala jamarja, ki se je naveličal dobrih vprašanj in slabih odgovorov. Nekega dne se je usedel za računalnik in napisal knjižico Jame in jamarji, v kateri je poskušal italijanski javnosti predstaviti jame in jamarstvo. V jami sem se s tem jamarjem, ime mu je Giovanni Badino, dogovorila za prevod in priredbo knjižice, ki mi je bila zelo všeč.
Slovenija si z Italijo deli Kras, pokrajino, v kateri se je začela zgodovina preučevanja krasa in jam. Poleg tega se tako italijanski kot slovenski jamarji srečujemo z istim problemom: pomanjkljivim poznavanjem naše dejavnosti in razlogov, ki nas ženejo v temno In vlažno podzemlje. Tako se je v jami rodila zamisel o prevodu knjižice v slovenski jezik in njeni priredbi za naše potrebe. Slovensko izdajo smo dopolnili s podatki, ki so pomembni za razumevanje značilnosti in posebnosti našega krasa ter jam, za spoznavanje zgodovinske vloge slovenskega kraškega prostora in za predstavitev slovenskih jamarjev.
Slovenska izdaja je zagledala luč sveta tudi zato, ker jame ne poznajo meja med državami (kot jih ne poznajo niti gore; op. ur.), tako kot jih ne pozna človekova želja po odkrivanju novega in neznanega. Jamarstvo je dejavnost, ki zahteva sodelovanje in medsebojno pomoč posameznikov, skupin in celo generacij jamarjev. Mogoče jamarji poleg novih jamskih rovov v jamarstvu iščemo tudi kanček kolektivnega duha, ki je na površju že tako redek. Zanesljivo pa nas privlači brezmejni svet 26 kraškega podzemlja, ki nam tako rekoč na hišnem pra-
gu omogoča odkrivanje resnično zadnjih še neraziskanih delov našega planeta. Ah, da ne pozabim - jame raziskujemo tudi jamarkel
KAM ODTEKAJO VODE IZ JAM?
V dolino, proti izvirom. Voda v notranjosti krasa potuje po naslednji poti: s površja polzi skozi razpoke v kamnini v notranjost masiva, pada skozi bolj ali manj globoka brezna, ki jih je ustvarila z raztapljanjem kamnine. Združuje se s curki iz sosednjih brezen in narašča, vse dokler ne priteče do ravni, malo višje od nadmorske višine izvirov v dolini. Na tej ravni, imenovani gladina kraške vode, teče podzemski vodni tok kot reka po prostornih rovih.
Do gladine kraške vode je voda premagala večji del spusta skozi notranjost krasa. Tam postane počasna, z majhno erozivno močjo, in oblikuje jezera in jezerca. Naša raziskovalna prizadevanja se običajno končajo na obalah podzemskih jezer, ki se pod gladino nadaljujejo z zalitimi rovi. imenovanimi sifon/. Zalite rove, po katerih voda odteka proti izvirom, raziskujejo le jamski potapljači.
Izvedeti, kaj se skriva v sifonih, je težavno, vendar ne nemogoče. Najbolj neposreden način je jamsko potapljanje: opremljeni s potapljaško opremo se potopimo v vodo, plavamo po zalitih jamskih rovih, jih raziskujemo in iščemo možna nadaljevanja. Jamsko potapljanje je izjemno tvegana dejavnost, ki pa v zadnjih letih doživlja velik razmah predvsem zaradi napredka v potapljaški tehniki.
Drugi, posreden, veliko bolj udoben način poizvedovanja o zalitih delih jam, je preučevanje suhih rovov, ki so bili nekoč v geološki zgodovini zaliti z vodo. Po značilnostih teh rovov lahko sklepamo o razmerah v še danes zalitih delih jam.
Potopljeni rovi ob vznožjih masivov so široki, polni počasi odtekajoče vode in so drugačnih oblik od tistih, v katerih voda teče kot hudournik. Višje ležeči rovi so podobni soteskam, visoki in ozki, polni skokov, medtem ko so zaliti rovi ovalnih oblik in se navidez nelogično, pozabljajoč na gravitacijo, izmenično blago spuščajo in dvigajo. Rove, nastale pod vodno gladino v zaliti coni podzemlja, imenujemo treatični rovi. Povzemimo torej vso to zapleteno pot vode: ta pronica skozi razpoke, pada po breznih in se prebija po podzemskih soteskah vse do vznožij masivov, kjer so se kot v gobi razvili spleti zalitih rovov. Ta velik podzemni bazen vode se na nekem mestu dotakne površja in se nanj končno prelije v obliki kraškega izvira. Toda to se lahko zgodi le tam, kjer se karbonatne kamnine stikajo s kamninami, ki so netopne in vodonepre-pustne. Te preprečijo kraški vodi nadaljnje podzemsko potovanje, jo zajezijo in prisilijo, da priteče na površje. Kraji, kjer voda po potovanju po temačnih in večinoma neraziskanih poteh ponovno privre na dan, so ponavadi izjemno lepi. Eden od najbolj znanih kraških izvirov je Vaucluse pri Avignonu v Franciji, ki ga je opeval že Petrarca. Voda izvira ob vznožju prepadne stene v
majhnem, izjemno globokem jezeru, iz katerega priteka neusahljiva reka, ki ob visoki vodi doseže pretok do 150 kubičnih metrov na sekundo. V njem izvira voda, ki se zbira na kraški planoti, veliki več kot tisoč kvadratnih kilometrov. V izvirnem jezeru so se jamski potapljači potopili dobrih 200 metrov globoko, podvodni roboti pa so dosegli dno na globini 308 metrov. Tudi pri nas imamo več izvirov vokliškega tipa, kot poimenujemo tako vrsto kraških izvirov. Najlepši med njimi je Divje jezero pri Idriji, Voda podzemsko priteka v majhno jezero, polkrožno obdano z nekaj sto metrov visokimi stenami. Že ime zgovorno opisuje, s kakšno silovitostjo ob večjih padavinah iz podzemlja privrejo vode, ki se zbirajo na Čmovrški planoti. Voda priteka v jezero po poševnem in sorazmerno ozkem rovu. v katerega so se jamski potapljači potopili 120 metrov globoko, rov pa se še vedno spušča v neznano... Zaradi svojih posebnosti je Divje jezero zavarovano kot naravni spomenik.
Poleg izjemne lepote, zaradi katere so tudi številni drugi kraški izviri zavarovani kot naravni spomeniki, so močni kraški izviri zelo primerni za oskrbo s pitno vodo. Tako lahko na stiku krasa z nekraškimi kamninami opazujemo kraške izvire. Kaj pa se zgodi, ko potoki in reke z nekraškega območja pritečejo na karbonatne kamnine? Zelo agresivne površinske vode na stiku močno raztapljajo karbonatne kamnine in v njih dolbejo podzemske struge. Tako lahko nastanejo zelo veliki jamski prostori, kot so tisti v Postojnski Jami in Škocjanskih jamah. Stik dveh popolnoma drugačnih svetov, vod op rop ustnega kraškega In vodotesnega nekraškega, imenujemo kontaktni kras. Na takem stiku se je razvilo nekaj najpomembnejših in najzanimivejših kraških pojavov v Sloveniji.
KJE SO JAME V SLOVENIJI?
Povsod, kjer je kras. In kje je kras? Tam, kjer so karbonatne kamnine. V Sloveniji gradijo apnenci, v katerih najdemo največ kraških pojavov, 35 odstotkov ozemlja, nadaljnjih osem odstotkov ozemlja je iz dolomita, v katerem tudi iahko nastanejo jame. Ne samo po deležu kraškega ozemlja, ampak tudi po pečatu, ki so ga kraški pojavi dali celotnim pokrajinam in načinu življenja, lahko rečemo, da je Slovenija kraška dežela. V grobem ločimo dve večji sklenjeni kraški območji: dinarski kras, ki se vleče od Krasa preko Notranjske na Dolenjsko, ter visokogorski kras v Julijskih ter Kamniških in Savinjskih Alpah. Poleg omenjenih večjih sklenjenih območij krasa je v Sloveniji več manjših otočkov karbonatnih kamnin, obdanih z nekraškimi kamninami. Imenujemo jih območja osamelega krasa.
KATERE SO NAJPOMEMBNEJŠE SLOVENSKE JAME?
V Sloveniji res ni preprosto izločiti nekaj najpomembnejših jam. saj so številne jame pomembne zaradi svojih dimenzij, arheoloških in paleontoloških najdb, izjemne favne, zgodovinske vloge in ne nazadnje zaradi svoje lepote. Pa vendar.
Najgloblja slovenska jama, to je tista z največjo višinsko razliko med najvišjo in najnižjo točko v jami, je brezno Čehi II, globoko 1373 metrov. Odpira se na Rombonskih podih v Julijskih Alpah. Na tem območju, ki meri šest kvadratnih kilometrov, najdemo še dve »ti-sočmetrci«: 1198 metrov globoko Črnelsko brezno, v katerem so italijanski jamarji leta 1989 prvič na našem ozemlju prestopili v jamarstvu magično mejo tisoč metrov, in 1182 metrov globoko brezno Vandima, prvo tisočmetrco, ki so jo v celoti sami raziskali slovenski jamarji. Edina slovenska jama, globlja od tisoč metrov, ki ne leži v Julijskih Alpah, je Sistem Molička peč (-1130 metrov) v Savinjskih Alpah. Med naše najpomembnejše jame zagotovo sodi brezno vrtoglavica na Kaninu v Julijskih Alpah. To je eno samo enotno brezno, globoko vrtoglavih 643 metrov in je najgloblje enotno vhodno brezno na svetu. Na lestvici najglobljih vhodnih brezen je s prvega mesta izpodrinilo bližnje Brezno pod velbom, katerega vhodno brezno meri »le« 501 meter.
In na katerem kraškem območju v Sloveniji Je znanih največ jam? Na osem kvadratnih kilometrih velikih visokogorskih podih kraškega masiva Kanina in ob njegovem vznožju je znanih več kot 300 jam, ki merijo skupaj kar 25 kilometrov rovov. V trikotniku med Postojno, Planino in Cerknico (63 kvadratnih kilometrov veliko območje) je do sedaj raziskanih 189 jam v skupni dolžini več kot 53 kilometrov. Koliko je dejansko vseh jam v Sloveniji? Kdo ve! Ponovno ne moremo mimo Kanina, ki daje slutiti, da skriva na stotine kilometrov neraziskanih rovov. Nešteta brezna na njegovih visokogorskih podih zbirajo vodo dežja in snega, ki kakih 1500 metrov nižje v neznanskih količinah privre na dan v številnih izvirih, med katerimi je najbolj slikovit izvir in slap Boka. Le kakšni so jamski rovi, po katerih voda potuje skozi kraški masiv! Odgovor na to vprašanje iščejo že generacije jamarjev; pred tridesetimi leti je bilo na Kanin-skih podih znanih le nekaj deset ne preveč globokih brezen in le nekaj sto metrov rovov ob njegovem vznožju. Danes je na podih raziskanih veiiko jam, med katerimi izstopa šest kilometrov dolgo Skaiarjevo brezno ter pet kilometrov dolga jama Mala Boka, ki se odpira v vznožju masiva. Poleg tega so jamski potapljači preplavali 800 metrov deloma potopljenih rovov izvira Boke. In kdo ve, kaj vse bo še raziskano! Sicer pa so vse najgloblje slovenske (in tudi svetovne) jame v gorah. Lanskega novembra je bila lestvica desetih najglobljih slovenskih brezen takale (v oklepaju so najprej globine In nato dolžine do takrat izmerjenih rovov): I.Čehi II na Rombonskih podih (1373 m, 3959 m), 2. Črnelsko brezno na Rombonskih podih (1198 m, 8000m), 3. Vandima na Rombonskih podih (1182 m. 2800m). 4. Sistem Molička peč na Dles-kovški planoti (1130 m, 3827 m), 5. Sistem Mig na Tolminskem Migovcu (970 m, 9460 m), 6. Skaiarjevo brezno na Kaninu (911 m, 2989 m), 7. Brezno pod Velbom na Kaninu (850 m. 1101 m), 8. Brezno pri gamsovi glavici - Botrova jama na Pršivcu v Julijskih Alpah (819 m, 6000 m), 9. Pološka jama v dolini Tolminke 27
(704 m. 10,800 m), 10. Vrtoglavica na Kaninu (643 m, 643 m).
Najgloblje brezno na svetu je 1632 metrov globoki Lamp rechts hoten v Avstriji, Gouffre Miro Ida-Luci ne Bouclier v Franciji je globoko 1610 in Heseau Jean Bernard v Švici 1602 metra. Šahta Vjačeslava Pant-jukina v Gruziji je globoka 1508, Sistema Huautla v Mehiki 1475, Sistema del Trave v Španiji 1441, Boy-
Bulok v Uzbekistanu 1415, Laminako Ateakali BU 56 v Španiji 1408, Torcadel Cerro v isti državi 1400 in Lukina jama-Trojama na Velebitu na Hrvaškem 1393 metrov.
Najdaljša podzemska jama na svetu je Mammoth Cave v ZDA, v kateri so doslej namerili kar več kot 563 kilometrov rovov, med sto in 200 kilometrov rovov pa imajo še jame v Ukrajini, ZDA, Švici in Maleziji.
POTEPANJE Z ENEGA KONCA JULIJCEV NA DHUGEGA_
ŠLA SVA KAR TJA V DVA DNI
ALEŠ TACER
V	službi smo dobili novega sodelavca. Hitro se je vsem priljubil, saj je bil vedrega značaja in vedno pripravljen vsakomur priskočiti na pomoč. Imel je tudi svoj izviren način komuniciranja z ljudmi: priplazil se je od zadaj k tebi, te prijel za vrat in te pošteno stresel. Ali pa še huje: sunil te je v rebra ali pa 'naboksal', da si še nekaj dni boleče čutil njegove prijeme. Žal je pri nas ostal le leto dni, nato pa je odjadral na boljše delovno mesto novim izzivom in novim dogodivščinam naproti.
Lansko poletje, sredi julija, me je poklical ta čudežni otrok Andrej, imenovan tudi Klaus, v petek zvečer domov,
»Poslušaj, Aleš, moja tašča dela sezonsko v Koči pri Triglavskih jezerih. Prosila me je, če ji lahko prinesem nekaj stvari, ki jih nujno potrebuje. Pa sem mislil, da bi obenem Še skočil na Triglav, saj še nikoli nisem bii na vrhu. Greš z mano?«
V	trenutku sem začutil v srcu tisti znani nemir in pričakovanje, ki me zagrabi vedno, kadar se odločim za kakšno turo v gore. Nisem si dal prigovarjati in hitro sva bila zmenjena. Ker sva doma precej narazen, sva se dogovorila, da se dobiva na Bledu ob petih zjutraj. Predlagal sem mu še, da greva na vrh s Pokljuke in se nato vrneva po Dolini Triglavskih jezer, saj iz lastnih izkušenj hoje iz Bohinja na vrh Triglava ne priporočam nikomur.
OSVAJANJE TAKE IN DRUGAČNE VRSTE
Jutro je bilo lepo in toplo, ko sva se vozila na Pokljuko. Moj avto sva pustila pri koči blizu slapa Savice, da bova imela nazaj grede prevoz. Na Pokljuki sva parkirala pri vojašnici, si oprtala nahrbtnike in pogumno zakoračila po markirani poti navzgor. Blizu desete ure sva bila pri Vodnikovem domu. Vsa prepotena sva preoblekla majici in si privoščila izdatno malico iz nahrbtnika. Pol ure odmora je minilo, kot bi trenil in že sva se vzpenjala naprej proti Planiki. Ker je Klaus nekaj brkljal okrog svojega nahrbtnika, sem pohitel naprej in prehitel dve čedni planinki. Na vrhu vzpetine sem obstal in pogledal nazaj. Mojim očem se je ponujal nenavaden prizor: planinki sta mislili, da sta sami in sta se preoblačili v 28 kratke hlače. A v trenutku, ko sta bili v hlačkah, je iza
ovinka prilomastil Klaus in se na tisti ozki stezici pričel riniti mimo njiju. Prizor je bil tako smešen, da nisem mogel zadržati smeha.
»Klaus, kakšno priliko si imel, pa je nisi izkoristil,« sem zaklical navzdol, ko se je prijatelj nekako le prerinil mimo zapeljivih ritk. Zazdelo se mi je, da na trideset metrov vidim živo rdečico na licih mladenk. »Moj cilj je Triglav,« je bil trmoglav Klaus. »Šele ko bo osvojen, pridejo na vrsto osvajanja drugačne vrste.« Dogodek naju je spravil v prešerno razpoloženje in nama vlil novih moči. Tako sva kar lepo napredovala in ko se je poldne prevesilo na drugo stran, sva bila že v Planiki, Tu sva mislila najprej pustiti nahrbtnika in se z vrha po isti poti vmiti nazaj. Po tehtnem premisleku pa sva se odločila, da se bova spustila z vrha po drugi strani, proti Doliču. Tako sva se polno otovorjena podala naprej. Ko sva bila že precej daleč v ostenju Malega Triglava, sem se obrnil k prijatelju: »Klaus, ali imaš dovolj pijače s seboj?« »Hm, bolj malo,« mi je odgovoril v zadregi. »Kaj to pomeni - bolj malo?« sem postajal sumničav, »Ali je sploh imaš kaj?« Odgovor je bil kratek: »Nič.« »Zakaj pa nisi vzel na Planiki vsaj kakšen liter vode?« »Zato, ker sem pozabil. Naj grem sedaj nazaj?« Zavzdihnil sem. Sam sem v nahrbtniku tovoril dovolj pijače za sebe. Sedaj bo pač treba zalogo razdeliti, da je bo za oba, Klausu je bilo nerodno, končno se je zavedal, da je liter soka v tetrapaku premalo za pohod na Triglav. To mu bo izkušnja za drugič,
OGNJENA KAČA
Megle so se pripodile, ovile so dolino pod nama in v njih sta izginili Planika in Kredarica. Nekoliko sva se ustrašila, vendar jih je veter razgnal tako hitro, kot so prišle. Sonce je spet zasijalo in razlilo tople žarke po okoliških vrhovih. Enkraten pogled se je ponujal v kraljestvu gora in nekaj minut sva zamaknjena opazovala vso to lepoto. Vendar treba bo naprejl Prišla sva do kovinske table: »Na tem mestu je ognjena kača...« sem bral naglas.
»Kaj, kako, kača7« je poskočil Klaus. »Kje je?« Ta človek pa res zna poskrbeti za smeh! Moral sem se
oprijeti jeklene vrvi, drugače bi od smeha padel v globino.
Še nekaj takih in podobnih humornih vložkov - in že sva zmagoslavno stala ob Aljaževem stolpu. Izvlekel sem vrv in prijatelja ob krstu pošteno namahal. ■■Krstim te na vrhu našega očaka Triglava. Tvoje planinsko ime bo odslej Ognjena kača,« sem svečano izgovarjal med udrlhanjem. Kupil sem mu potrdilo, da je bil na vrhu naše najvišje gore in potem me je Klaus obdaril z malim pivom, ki sta ga tam zgoraj prodajala podjetna planinca.
Po kratkem oddihu in ob prijetni zavesti, da stojiva na vrhu Triglava, sva se odpravila proti Doliču. Tik pred izstopom iz stene je Klausu nekaj počilo v kolenu, da je zastokal. Ustrašil sem se, da si ni pretrgal kolenskih vezi. Izvlekel sem prvo pomoč in mu koleno povezal z elastičnim povojem.
»Vidiš, ko sam nimaš prve pomoči,« sem ga karal. »Bes je,« je skesano priznal. »Odslej jo bom imel vedno v nahrbtniku.«
»V prvo pomoč sodi tudi majhna zelenka z ognjeno vodo,« sem ga poučil.
Na srečo poškodba ni bila huda in lepo sva napredovala do Doliča, kamor sva prispela v večernih urah. Oh, kako se je prilegla steklenica piva, enolončnica za večerjo in spanje v podstrešni sobici skupaj s priletnim češkim parom! Žena je bila ves čas tiho, mož pa se je razgovoril in pripovedoval vse mogoče. Prav zabavno se je bilo sporazumevati, v glavnem z besedami, nekaj pa tudi z rokami.
Prijetno utrujen sem ležal na zgornjem pogradu. Megla, ki se je spustila pred kakšno uro, se je dvignila in skozi podstrešno okno sem ob padajočem mraku gledal mogočne silhuete gorskih masivov. Čist in svež zrak mi je kmalu prinesel na oči okrepčilni spanec... Dobro uro sva bila že na poti, ko sva zagledala živoru-meno kroglo, kako vstaja izza vrhov Škrlatice in Rži in vedno bolj pridobiva na moči. S svojimi toplimi žarki je sonce osvetlilo ostenje Kanjavca in ogrelo najini potni čeli. Premagala sva zadnji vzpon - odslej bo šlo le še navzdol. Okrog devete ure dopoldne sva bila na Preho-davcih, kjer sva se spet podprla z izdatno malico, potem pa veselo navzdol po dolini, mimo jezer, mimo Velikega in Lepega Špičja, vse do Koče pri Sedmerih jezerih. Klaus se je končno rešil svojega bremena. Kar sapo mi je jemalo, ko sem videl, kako je poleg stvari, ki jih je prinesel tašči, vlačil iz nahrbtnika sladkarije in bonbone, ki jim ni bilo konca in kraja. Sedaj sem razumel, zakaj je bil nahrbtnik tako poln, da za pijačo res ni bilo prostora.
DOBRO NAČRTOVANA POT
Nadaljevanje poti si lahko zamišljate. Sredi julija sva pod žgočim opoldanskim soncem veselo skakljala proti Domu na Komni, kamor sva prispela okrog treh ali pol štirih. Nič posebnega, bi dejal, razen tega, da sta nama jezika visela iz ust vsaj tako daleč kakor našemu Floki-ju. Na Komni pa kot fatamorgana: točeno pivo! Kar nisva mogla dočakati, da so nama natočili In kar v isti sapi
sva naročila še eno rundo. Preden sva jo dobila, prve že ni bilo nikjer več.
Spust po serpentinah do Koče pri Savici je bil pravo ig-račkanje. Okrepljena s pivom sva sekala ovinke in vmes skočila še k slapu Savica. Pri koči sva pobožala moj stari avto, ki naju je zvesto čakal, in se odpeljala na Rudno polje, kjer sva imela še enega prijatelja na štirih kolesih.
Tako se je končal najin vzpon na Triglav, čakala naju je le še približno dvesto kilometrov dolga pot proti domu. V gneči avtomobilov in v smradu izpušnih plinov sem si v mislih ponovno pričaral neokrnjen, svež planinski svet in neizmerno tišino gora. Še bomo zahajali k vam, mogočni vršaci!
Večer v planinah
MOJCA IPAVEC
Počasi ugašal je poletni dan, so zadnji žarki že stegnili roke, nežno so še pobožali vrhove in hip zatem so ugasnili. In ti si nežno stisnil mojo dlan.
Oblaki beli so hiteli čez goro, čez rob Košute veter je pihljal in lahno božal je, hladil in brž nato obmiroval. Objeta sva sedeč zrla v nebo.
Je sonce zdavnaj že utonilo, je mesečina legla v speči gozd, zavladal mir v planini je povsod, je raj nebeški legel na zemljo. Je vroče hrepenenje v nama se rodilo.
Veš, gora mogočna
VINKO HROVATIČ
Veš, gora mogočna in ena stran tvoja odročna, v meni budiš spoštovanje, ti misli poklanjam vsakdanje.
Povej mi, kaj kriješ \n kdaj se v tihoti spočiješ: ko burja nenehno te glâdi, pozimi, poleti, spomladi?
Le stopi v podnožje, doline boš videl tam ožje, studenčnica dâ ti vse zdravje, a ono - je drugo poglavje.
SAMOTNE POTI PRAVLJIČNO ČUDOVITE JESENI
OKOLI LEPEGA ŠPIČJA
IGOR ZLODEJ
Spet nekaj prostih dni in ugodna vremenska napoved! Kam? V tem letu sem že ve!iko prehodil in koče so že nekaj časa zaprte. Pred dnevi je nad 2000 metri zapadel sneg in na osojah pomrznil. Pri vzponu na Mangart sem imel kar nekaj težav; Slovenska pot je bila v zgornjem delu zasnežena in poledenela, vendar se je vse srečno končalo - kot vselej doslej. Previsoko ne pojdem, do jutra pa se že domislim.
GREM GLEDAT RUMENE MACESNE
Prebudil sem se v čudovito jutro jesenskega dne. Že bežen pogled proti Krnu me prevzame. Vendar cilj še vedno ni določen, čeprav se s tem ne obremenjujem. Počasi pripravljam nahrbtnik - pravzaprav dopolnjujem njegovo vsebino; v njem je namreč vse leto reševalna oprema. Ko vanj naložim hrano, pijačo in rezervno perilo ter druge potrebščine, ugotovim, da bo nekaj sadja potrebno dokupiti. Zaklenem stanovanje, v trgovini kupim sadje in prijazna prodajalka me vpraša, kam grem danes Malo pomislim in odgovorim; »Grem gledat zlate macesne na Sedmera jezera.« Hitro zapustim prodajalno in že se vozim proti Trenti. Hladno jasno jutro se iz minute v minuto spreminja v čudovit dan. Spodaj ob cesti se pretakajo vode Soče, te krasne gorske lepotice. Zavijem proti Vrsniku, kjer je svoje najlepše trenutke preživljal France Avčin, in nadaljujem proti Vasi na Skali. Na cesti pred zapornico parkiram, si naložim nahrbtnik in pripravim palice. Pot je pred mano.
Levi breg Soče je v senci in naokrog veje jutranji hlad Ozrem se proti Bavškemu Grintavcu, ki je ves obsijan s soncem. Nikjer ni nikogar - popolna tišina poznega jutra. Stopam po prašni cesti, ki jo po nekaj sto metrih zapustim in zavijem na stezo. Nad Plaziči cesto ponovno prečkam in nadaljujem po stezi proti Dolu pod Plazmi. V kraju Zajezero naletim na zanimiv pojav: nekoliko višje izvira potoček, ki kmalu ponikne Pot nadaljujem skozi čudovit stoletni bukov in smrekov gozd. V daljavi se oglasi srnjak; moja prisotnost ga je zmotila ob jutranjem obroku borne jesenske trave. Njegovo oglašanje odmeva daleč naokoli, kot da bi želel vse gozdne prebivalce opozoriti na vsiljivca. Kljub težkemu nahrbtniku urno stopam proti Ravnemu dolu. To je čudovita dolinica, na njeni desni so strma melišča, ki segajo vse do prepadnih sten Travnika, Plaskega Vogla in Vrh Labrja, na levi položno pobočje z mešanim gozdom, vmes pa zlato obarvani macesni. Dolina je nekaj časa ravna, nato se opuščena steza prične dvigati in kmalu pridem na Grivo, poraščeno z rušjem. Po zaraščeni stezi se prerinem do Plaskega 30 Vršaca in naprej do sedla čez Drt - pravijo mu tudi Škr-
bina. Nad mano je vrh in tukaj me prvič obsije sonce. Suha mehka trava vabi k malici in počitku. Pogledi mi uhajajo k tropu gamsov, na melišča pod prepadne stene, iz katerih se že stoletja kruši kamenje, pa na s soncem obsijano opuščeno planino v Plazeh. na Malo in Veliko Tičarico, gor proti Prehodavcem in dol proti Trebiškemu dolu, kamor se bom moral spustiti Prav nič me ne mika senčna dolina, toda če želiš na vrh, moraš včasih tudi navzdol. Še enkrat pogledam opravljeno pot in sestopim po cik-cakasti stezi proti Trebiškemu dolu. Steza je na več krajih že povsem zasuta - le redki še hodijo tod. Spodaj se ustavim in pogledam proti opuščeni planini Trebiščina Nekoč je bilo tam prav živahno, drobnico so pasli vse do vrha Zadnjiškega ozebnika. Prvi pisni viri govorijo o tej planini že v 14, stoletju, koje bila v posesti oglejskega patriarha. Bili so lepi stari, a težki časi. Z mislijo na te davno minule dni stopam po široki in udobni mulatjeri proti prevalu Čez dol. Le za trenutek se ustavim pri lovski koči TNP. Dan se je prevesil v popoldne in daleč zgoraj že zagledam streho Zasavske koče. Med vojnama je bila tam italijanska mejna stražnica. Le kaj je bilo treba vojske v teh lepih gorah! Razmišljam o vojakih, ki so stražili krivično mejo med temi gorami, o Zlatorogu in belih ženah, o pohlepnem lovcu. Pridem do bivaka: sonce je še visoko, večer še daleč.
LED NA JEZERU
Po malici odidem do jezera v Podstenju. Na gladini je tenka plast ledu, ki me opomni, da bo noč mrzla. Potikam se okoli jezera in kot nagajiv kuštravec mečem kamne in razbijam ledeno pokrivalo. Na drugi strani se kljub mrazu skrit pod gruščem topi sneg, ki je kdo ve kdaj zdrsnil s strmih pobočij Kanjavca, in voda počasi polzi preko skalnatih plošč. Jezero in okolico sem si zdaj ogledal, prej za to nikoli ni bilo časa. Vedno sem hitel pod Kanjavcem na Dolič ali obratno. Sence so vse daljše, sonce bo kmalu zašlo in vrnem se k bivaku, Sedim na stopnicah pri bivaku in gledam to, kar sem že ničkolikokrat videt, pa je vendar vedno drugače. Sonce počasi tone daleč za Kaninom, ozrem se proti Kanjav-cu, senca se počasi in vztrajno, kot se Zemlja vrti, dviga proti vrhu. Pravkar so zadnji sončni žarki škrlatno oblili vrhove Velike Tičarice in Zelnarice, tak je tudi Kanjavec. Ozrem se proti Jalovcu, Prisanku, Razorju -povsod ista podoba. Pogled se ustavi na Triglavu: na zahodu sonca ne vidim več, tista lepa neopisna škrlatna svetloba pa počasi polzi navzgor proti vršnemu delu Triglava - in naenkrat je ni več, kot tudi ne bo nikoli več tega dne. Rahla sapica me predrami iz zasanjanosti neponovljivega trenutka, še vedno sedim in gledam. Sedim na pragu, preko katerega je stopilo že stotine nog, sam s svojimi mislimi. Dan ugaša, v dolini se tem-
ni. nebo je rahlo posivelo vendar se počasi spreminja v modro, prižgejo se prve zvezde. Čas je, da nekaj pojem.
Pripravim si ležišče in se toplo oblečem. Odidem iz bivaka in sedem na lesene stopnice. Na nebu je vse več zvezd, tudi v dolini so prižgali luči. Sedaj sedijo ob toplo zakurjeni peči in otroci z odprtimi usti poslušajo stare trentarske pravljice. Ah, tako je bilo nekoč! Tisoč misli je v glavi. Pogledujem naokrog, še zmeraj vidim obrise okoliških gora, misli se selijo v preteklost. Tam pod Jalovcem trepeta majhen ogenj, v bližini moža zrelih let v starinskih oblačilih in pošvedranih čevljih nabirata suh-Ijad. Ob ognju sedi postaven mož, oblečen v dolg plašč, s klobukom na glavi. V ustih je pipa, v kateri je že zdavnaj dogorel tobak, Z roko si gladi sivo brado in zre po gorskih vršacih. Ja, tak je bil Kugyjev bivak Tukaj pa je lična hišica, mehka postelja, odeje, bivak vreča Še enkrat se ozrem po nebesnem svodu, polnem zvezd tihe jesenske noči. Vstane m in odidem v bivak ter se pripravim na noč. Moj dan je končan, želim si mirno noč in jutri lep dan.
LEPO ŠPIČJE
Predrami me svetloba, ki vztrajno prodira skozi majhno okence. Vstanem, pospravim posteljo, vzamem nahrbtnik in odidem pred bivak. Dan za bogove: kristalno čisto ozračje, bližnji in daljni vršaci že žarijo v jutranjem soncu. Odpravim se proti Malemu Špičju, prečim kamnit ledenik in se vzpenjam. Pogledi tavajo po znanih gorah naokoli, občasno pa zdrsnejo v dolino, kjer se lesketa Soča. V čudovitem jutru hitro napredujem, malo gor, malo dol in že sem pri zadnjem vzponu. Na osojni strani je zemlja pomrznjena. tu in tam so ostanki snega. Daleč spodaj se pase trop kozorogov, povsem mirno in brezskrbno.
Še malo in sem na vrhu. Razgled je čudovit, daleč naokoli sama jasnina. Čas je za malico. Od nekod priletijo kavke, moje zveste spremljevalke. Vržem jim nekaj koščkov kruha, ki ga v hipu pospravijo. Zdi se mi, da so zmeraj iste, zmeraj prijazne, nikoli vsiljive Počasi sestopam, sonce prijetno greje prisojna pobočja, nočna zmrzal je popustila in črna zemlja je ponekod prav nesramno spolzka. Stopam previdno, saj ne želim umazati hlač. S pogledom preletim dolino, jezero se lesketa v dopoldanskem soncu, zlati macesni pa straži-jo to prelestno dolino, ki je ni enake pod soncem. Brez težav sestopim preko edinih varoval na tej poti - za manj izurjene mogoče ne bi bilo odveč nekaj metrov žice na zgornjem delu.
Bližje ko sem dolini, lepše je vse Zlatorumeni macesni, porjavele trave, bele skale, modro nebo in smaragdno-zelena jezera. V bližini naletim na debelušna svizca; ko me opazita - oster žvižg in umik v luknjo. Veliko jih je po dolini, nekateri so prav blizu poti. Macesnov je vse več, v lahnem vetru odpadajo zlate iglice. Bodo še dolgo zdržali v teh lepih barvah? Napravim nekaj posnetkov.
Bližam se koči. V bližini poseda nekaj ljudi. Kot eden ne morejo prehvaliti lepega dne in vsem pritrjujem; kaj pa naj drugega: "Res je lep dan.« Odidem do jezera in
sedem na skalo Rad bi bil sam. Nekaj dolgih minut zrem preko jezera, preko macesnov in skal po dolini navzgor. Je še kje lepše?
TEŽKI SIVI OBLAKI
V dolini Lopučnice pogledi vabijo na Velika vrata, ampak nameravam na Komno, zato se odpravim v to smer. Od jugozahoda zapiha in ko pridem do velike tablez napisom Triglavski narodni park. opazim za Bogatinom velike, težke sive oblake. Misel na prenočevanje na Komni opustim in zavijem Pod kalom proti Poljanci. Sredi lepe doline se napotim za kažipotom proti Oslovi škrbini. Sonce kljub grozečim oblakom še vedno prijetno greje in hitro se vzpenjam po ne prestrmi poti. Na vrhu se ustavim in si ogledam ta svet Lepe Komne. Sestopim proti Planini Za Skalo. Zopet sem v senci in hladno postaja. Še pred nekaj urami čudovit dan se je prevesil v mračno popoldne, kot je mračna dolina Za Bajerjem. V tem jesenskem času pa je prav pusta. Kmalu sem na opuščeni planini Ne vem zakaj, ampak tukaj se zmeraj nelagodno počutim. Objekti so obnovljeni, ampak vse deluje zapuščeno, mrtvo, skoraj srhljivo. To ni kraj, kjer bi dolgo postaval. Pot me vodi v desno in nekoliko navzgor, zatem se prične zlagoma spuščati. Menda jo uporabljajo le še lovci Pod nogami je polno odpadlega listja. Čez čas ugotovim, da sem že precej nizko in Vas na Skali, ki je pravzaprav ni, se vse bolj bliža. Nekako pazim, da ne bi prišel prenizko in bi se mora! potem vračati nazaj k avtomobilu. Na križišču stopim na stezo, ki se nekoliko povzpne in kmalu pridem do ceste. Od tu do avtomobila je le še korak.
Kmalu sem v dolini - in že razmišljam, kam se bom podal naslednjič, ko se iz sivega oblačnega neba ulije dež.
Ostati živ...
ALEŠ TACER
Med razbitim skalovjem iščem poti.
Veter,
ki se zaganja iz globin, m t razkriva ogromne opasti, viseče z vršnih piramid.
Z nečloveško močjo zapičim cepin v gorski masiv: ne, ne dam se, ostati moram živ!
SAMOTNO GORSKO KRALJESTVO NAD FUŽINSKIMI PLANINAMI
KJER BOGASTVO NIČ NE STANE
DARIO CORTESE
Vsako leto ob iščem prijatelja. Star je In zavaljen, zato moram vedno jaz k njemu, on mi pa nikoli ne vrne obiska. Kljub temu je srečanje vedno prisrčno. Oba se ga razveseliva. Včasih pridem s te, včasih z one, drugič spet s tretje strani, vendar ga nikoli ne presenetim. Vedno je tam, pripravljen na pomenek. Zadnjič sem debeluharja obiskal v topli svetlobi rumene jeseni. Vsej svoji zajetnosti navkljub se je - tako kot vedno - ves postaven bočil nad planino v Lazu. Pozdravljen, Debeli vrh, spet sem na poti k tebi! Rad bi spoznal tvoj zahodni greben.
RUMENO IN MODRO
Ko minejo strmine poti, ki se s planine Blato dviguje proti Lazu. se debeiuhar že kaže med smrekami. Poleg njih se barvajo in ustavljajo korak macesni; barvni kontrast zlatorumenih iglic in modrega neba je premočan, da bi lahko šel kar mimo te fantastične barvne galerije gorske jeseni. Dan je miren in lopel. zrak kristalno prozoren, barve tako močne in vrhovi tako jasno izrisani na modrem nebu, da se občutki dvigujejo proti konicam hitreje kot pogled. Ampak podobo te gorske pokrajine popolnoma obvladuje njena najnižja ločka, ravnina v varstvu gora, travnat otok sredi gozdov, Ne vidiš ga, dokler ne prideš na njegov rob. Potem obstaneš. Na travnati uravnavi so posejani planinski stanovi; podobo planine V Lazu na eni strani krasijo skalne čeri Ogradov, na drugi iz gozdov raste navpično ostenje Slatne in Krede, na sredini se nad planino kot kralj dviguje Debeli vrh. Njegovo samotno kraljestvo je pravo svetišče gora. Tukaj je le malo označenih poti in še te ne zlezejo na noben vrh. Kraljestvo gora nad Fužinskimi planinami je tako, da bi ga lahko prehodil podoigem in počez, prespal na visokih prestolih in se naselil pri gamsih in svizcih.
NA VRH PRESTOLA
Debeli vrh ima to lepo lastnost, da je brez pretiranega skaloplezenja dostopen tudi po drugih smereh in ne le po običajnem vzhodnem grebenu. Včasih zna biti malo siten, ampak nasprotja se s primernim prijemom hitro zgladijo. Tudi krušljiv je, debeiuhar, drugje pa povsem gladek. Je kraljestvo v malem, raznolik brez meja. prijazen, pa tudi osoren, če se prehitro zaletiš. »Prav, drugič bom pazil, ampak zdaj me spusti, boš?« mu obljubljam na viseči polički, kjer se kot rešitelj spora izkaže osamljeno ruševje. Nad tem zabredem v njegove goste sorodnike in to je bilo prvič, da sem se jih zares razveselil Končno nekaj oprijemljivega, pred tem so se v oprijem ponujali samo trava, gladke skale in zrak. Saj. če bi ne silil sem gor in bi šel lepo za gamsi, 32 ne bi bil prehod proti zahodnemu grebenu nič posebne-
Debeli vrh s Pršivca
ga. Tako pa sva oba z Marjanom imela dovolj dela, vsak v svoji rušnati goščavi, da sva se zbasala v bolj prijazen svet.
Zahodni greben je od daleč videti precej strm in krušljiv. Ko prideš bližje, je manj strm in še bolj krušljiv. »Plezanja» po njem je na začetku bolj hoja z občasno pomočjo rok, kmalu pa se povsem gotovo postaviš samo na noge in hoja proti vrhu mineva med pogledovanjem po razsežnih južnih pobočjih Debelega vrha in na drugo stran proti prelestni samoti pod zahodno steno gore, proti Kredi in Slatni, proti Voglom in Vršakom.
Ko prideva na vrh, zmaga topla jesenska trava: v horizontalo! Spet je tukaj čas, ko bi kar ležal na toplem soncu, občasno pogledal na družbo postavnežev, ki se razraščajo okoli Debelega vrha in si vedno znova rekel: »Ah. prelepo, da bi že šel naprej!« Pogled seže daleč, tja proti Zahodnim Julijcem, Kaninu, čez Krn proti primorski strani, onstran Spodnjih Bohinjskih gora... In na Loško in Polhograjsko hribovje, nasršene Kamniške Alpe. razpotegnjene Karavanke in Triglav s soseščino... Toda podobno kot vse te daljave
in št rjave je privlačna tudi gorska družba Debelega vrha. Nekaj posebnega je To je osrčje samotnih gorâ, ki se dvigujejo nad Fužinskimi planinami. Srce gorâ. Ce gore imajo srce (gotovo ga imajo), je to tukaj. Nad Fužinskimi planinami na sever proti Hribaricam rastejo skalni velikani, tu so Slogi, Škednjovec in Mišeljski greben, Vrša ki, Vogli in greben nad Dolino Triglavskih jezer. Sredi tega gorskega oboda kraljuje 2390 metrov visoki Debeli vrh. To je neobičajno privlačna gorska pokrajina, po kateri čutiš domotožje, če je nekaj časa ne vidiš. Prijazna. Samotna. Veličastna. Pokrajina, ki valovi, tako kot pri prehodu čeznjo zavalo-vi vse bitje.
ČEZ VRŠAKE DO PREHODAVCEV
Z Debelega vrha ni daleč do Vršakov. Štirje vrhovi stojijo v vrsti ter vabijo v svojo samoto. Nanje drži nešteto poti, nanje ne drži nobena pot. Čudovito brezpotje med Debelim vrhom in Hribaricami je namenjeno čistemu užitku.
Od debeluharja se posloviva po najkrajši poti, po severnem grebenu, ki drži naravnost na razdrapano skalno samoto, ostro z nasršenimi kamni, vendar kljub temu prijazno s svojimi podobami kamnite narave. Lahkotno hojo, tako, ki je že malo nad tlemi, lepšajo vedno toplejše barve gorske pokrajine v pozni popoldanski svetlobi. V njej zlezeva na vrh najjužnejšega Vršaka, ki s svojim razgledom ob pomoči svetlobe predlaga posedanje in razglabljanje v njegovi družbi. Danes je nekaj nenavadnega v teh gorah. Vsakega bi hbtele imeti samo zase. Ampak tudi razgledni greben Vrša kov in trije vrhovi v njem so privlačni. Hoja do najvišjega, visokega 2448 metrov, je čudovit grebenski sprehod, ki preide v sestop po tenki, bleščeči sneženi belini na Hribarice in proti Prehodavcem. Rjavo jezero prekriva led, ob robu dovotj razpokan, da lahko natočiva vodo. Že pred tem je hojo »motilo« pogledovanje nazaj proti ostenju Vršakov, zdaj pritegne še Poprovec; gore se vedno lepše barvajo v vseh odtenkih rumene in oranž-
ne, dokler za kratek čas ne zažarijo v rožnati barvi, ki hipoma preide v srebrno sivino.
MESEČNA NOČ NA PREHODAVCIH
Bivak na Prehodavcih vedno pričaka s prijaznim zavetjem, s toplo privlačnostjo lesene notranjosti in ponavadi se na prostoru za šestnajst ljudi »drenjata« dva, dva nahrbtnika in vsa razpoložljiva krama. Tokrat je bivak pripravil presenečenje. Bilo nas je petindvajset. Hribovska kuharska umetnost se je razkazovala pred bivakom, ker v njem preprosto ni bilo dovolj prostora. Saj, vsaka stvar ima svoj plus. Med kuhanjem zremo v rumenooranžne barve zahodnega neba, na katerem se izrisuje gorski svet nad Trento. Nebo žari v odtenkih rumene, oranžne, rdeče... Kar naprej se spreminja, tudi potem, ko svetloba večera splava onstran gorskih daljav. Takrat začne na drugi strani, med Poprovcem in Vršaki, na nebo lesti že precej zaobljena luna, ki fantastično srebri ves gorski svet. Noč je, vendar teme ni. Na takem kraju, s takimi občutki, v taki svetlobi (v tako polnem bivaku) se vsekakor še ne da spati. Na obrisu svetlega nočnega neba izstopajo gorski velikani, sami znanci, vsak s svojo obliko in osebnostjo. Pogled lebdi čeznje, razlita mesečina razširja občutja in s svojo srebrno svetlobo vabi na potovanje čez doline in grebene. »Ti letiš,« mehko odmeva iz srebrnih gora, Nad Trento lebdi meglena tančica noči. Z mesečino se odpravim na pot.
Še pred zoro zbudi jutranji hlad, ki se plazi v spalno vrežo in leze v noge. Ob dvajseterici v bivaku je bilo pač bolj prostorno prespati zunaj. Ponovitev večernega obreda: zdaj kuhamo čaje in druge jutranje stvari s pogledovanjem na svetleče se vzhodno nebo, na prvo svetlobo na Razorju, Jalovcu, Kaninu, Potem pa naprej, dan bo spet jasen, topel, barvit. Ena najlepših ktatb nad Fužinskimi planinami drži čez Vogle. Sprehod, da ni lepšega. Pod Vršaki hodiva v že močni jutranji svetlobi, na Zadnji Vogel zlezeva s pogledovanjem na prehojeno skalovje minulega dne.
Na Vršaklh
33
Spet tista Čudovita pot, ki je ni nikjer in je povsod. Pogled z Zadnjega Vogla splava kot velik, lenoben val na njegove sosede. Hoja je še najbolj podobna občutku lebdenja. Kar greš, ni pomembno, ali gor ali dol, niti najmanjšega napora ni. Srednji Vogel, Prvi Vogel, Slat-na. Kreda. Tam se uleževa na toplo travo in kot z veličastnega pomola zreva na Debeli vrh in njegovo gladko zahodno steno, na razbrazdan kamnit svet pod njim, spodaj poraščen z ruševjem, med katerim se zlatijo macesni, ki kot alat obroč obdajajo planino v Lazu. Čudovito doživetje jesenskega miru Fužinskih gora.
Poležavanje zmoti neodločni »Kaj, greva?« Ah, kaj bi šla... Takole bi se dalo ležati in gledati navzdol in naokoli vse do večernega mraza. Potem bi se zavlekel v spalno vrečo in obležal do noči, ko bi se samo zavalil na hrbet in zrl v drug svet, na neskončno zvezdnato nebo... Prav, kdaj drugič. Greva, se strinjava. Seveda še ne kar takoj. Še malo po leživa, potem pa zares. Vabijo še barviti macesnovi gozdovi pod nama.
NA POZLAČENI PRŠIVEC
Zlati in rumeni macesni so tako lepi, da že hoja proti planini Dedno polje mineva bolj v oziranju nazaj in vsenaokoli kot pa pod noge. Macesni žarijo v nasprotni svetlobi, vsak po svoje, nekateri še z zadnjimi ostanki zelene barve, drugi v popolnem zlatorumenem siju. Že nad Dednim poljem so tako čudoviti, da bi se ne pre-
maknil naprej, potem pa sploh. Rumeno in modro, macesni in nebo, to je vse, kar je. Ničesar drugega ni treba. Trenutki in barve na poti proti planini Viševnik se zdijo neskončno lepi; čeprav minejo, ostanejo za vedno.
Viševnik je tako kot vse druge planine na poti in kot večino bohinjskih planin doletela usoda novega časa. Tradicija je za seboj pustila samo pastirske stanove in čez poletje tu in tam kakšno govedo, o širjenju pa že dolgo ni več govora. V stanove prihajajo ljudje, ki pripeljejo na pašo dolinske težave in jih skušajo razpršiti v gorski zrak, drugi stanove vzdržujejo kot vez med preteklostjo in sedanjostjo. Kljub novi namembnosti pa predstavljajo stanovi, večina vsaj, še vedno izjemno privlačno podobo gorske kulturne krajine. Tako, ko se ustaviš in si rečeš, bilo je - ampak saj še vedno je! - lepo.
Bližje ko sva Pršivcu, več je zlatorumene barve v macesnih. Po tleh leži še nekaj snega, znanilo prihajajočih hladnih časov. Ampak zdaj je še toplo. Sonce na vrhu, modro nebo, temno Bohinjsko jezero. Na drugo stran se pogled nad zlatimi macesni razširi prati Debelemu vrhu v njegovem kraljestvu, obdanem z Vršaki, Vogli in drugimi prijaznimi vrhovi. Z ene strani zaobljeno gorovje, z drugo strmo in prepadno, brez poti, z neskončno možnostjo poti. S privlačnimi zelenimi planinami, z divjo lepoto samotnega skalnega sveta. Vse v enem. Srce gora.
©fcciwîi
Nova oblika
podržavljanja?_
V Uradnem listu RS št. 22 z dne 20. marca, je objavljen Zakon o športu, ki je pričel veljati s 5. aprilom in ki v prehodnih in končnih določbah ureja nekatera lastninska vprašanja športnih objektov, ki so v upravljanju društev. Bistvo teh zakonskih določil je, da športni objekti, ki so družbena lastnina, postanejo last društev, razen če pristojni organ lokalne skupnosti, to je občine, v enem letu po uveljavitvi zakona, to je do vključno 5. aprila 1999, objekta ne razglasi za objekt občinskega pomena, ti objekti pa postanejo last občine,
Objekti, s katerimi upravlja planinsko društvo, postanejo torej lastnina planinskega društva le, če jih občina, na ozemlju katere stojijo, ne razglasi za objekte občinskega pomena. To pa spet ne pomeni, da planinsko društvo postane lastnik 34 takih objektov avtomatično, če pri-
stojna občina objektu ne da statusa občinskega pomena. Gre za postopek, ki ga je potrebno izvesti, saj v nasprotnem primeru lahko kljub določbi Zakona o športu objekti preidejo v občinsko last. Gre za dve situaciji in planinsko društvo mora v vsaki od teh ustrezno ukrepati. Če občina določi neki objekt za športni objekt občinskega pomena, mora to storiti v enem letu po uveljavitvi zakona, to je najkasneje do 5. aprila 1999, Toda četudi občina to stori, društvo še vedno lahko uveljavi lastninsko pravico na objektu, čeprav je opredeljen kot objekt občinskega pomena, in sicer tako, da svoj zahtevek priglasi pristojnemu organu lokalne skupnosti, in sicer ravno tako v roku enega leta, to je do 5. aprila 1999, najkasneje pa v šestih mesecih po tem, ko je občina objekt opredelila kot objekt občinskega pomena. Če bi, na primer, občina planinsko kočo razglasila za objekt občinskega pomena npr. 4. aprila 1999, to še ne pomeni, da je za planinsko društvo izgubljen: v šestih mesecih
po 4.4.1999 ima namreč pravico od občine uveljaviti lastninsko pravico do objekta, s čimer bi društvo moralo uspeti, če je objekt zgradilo ali kupilo z lastnimi sredstvi. Če planinsko društvo od občine ali mestne občine ne uveljavlja lastninske pravice, objekt v vsakem primeru postane last občine. Če občina nekemu športnemu objektu ne določi občinskega pomena, postanejo ti objekti lastnina društev, ki so z objekti upravljali in ki so na dan uveljavitve Zakona o športu opravljala dejavnost v športu. Tudi to pa se ne zgodi avtomatično, saj ti objekti postanejo last društva z dnevom pravnomočnosti odločitve pristojnega občinskega organa, to odločitev pa pristojni občinski organ izda na zahtevo društva, da uveljavlja lastninsko pravico na določenem objektu. Zakon sicer določa, da objekti, ki jih občina ne razglasi za objekte občinskega pomena, postanejo lastnina društev bodisi z omenjeno pravnomočnostjo odločitve organa občine, najkasneje pa po preteku
enoletnega roka, to je najkasneje s 5.4.1999. V nadaljevanju pa zakon to situacijo zamegli: če se društvo odreče pravici do lastnine oziroma če ne priglasi svojega zahtevka do uveljavitve lastnine v enoletnem roku od uveljavitve zakona, najkasneje pa v šestih mesecih, če občina dodeli objektu status občinskega pomena, postane športni objekt lastnina lokalne skupnosti, Z drugimi besedami in praktično to pomeni, da zakon v dveh odstavkih istega člena prinaša dve povsem različni rešitvi, pri čemer nastane situacija, ki jo lahko vsaka stran tolmači povsem po svoje. Takšne situacije so potem vedno težko rešljive, predvsem pa ni mogoče predvideti izida, ker gotovo ni želja PD in PZS.
Zato naj PD ukrepajo tako, da bodo v največji možni meri zaščitila interese PD in obenem spoštovala določila Zakona o športu, to pa je takole:
PD mora v vsakem primeru na občino, na območju katere ima svoje objekte, v enem letu od uveljavitve Zakona o športu nasloviti pisni zahtevek, da uveljavlja lastninsko pravico na teh objektih. Pri zahtevku se je potrebno sklicevati na določila 64. člena Zakona o športu, zahtevkom pa priložiti pogodbe ali ustrezno dokumentacijo, da je PD te objekte kupilo ali zgradilo z lastnimi sredstvi. Takšne zahtevke velja vložiti tik pred iztekom enoletnega roka, to je konec marca letos, najkasneje pa do 3. aprila 1999. Tako občina, ki sama od sebe do tega dne ne bi še ničesar ukrenila, glede na določbe Zakona o športu ne bo imela več časa razglasiti objekt za objekt občinskega pomena. Če pa se zgodi, da katera od občin v enoletnem roku razglasi neki objekt za objekt občinskega pomena, mora PD najkasneje v šestih mesecih od dneva, ko je občina objektu dodelila takšen status, na občino vložiti zahtevek, s katerim bo uveljavljalo lastninsko pravico na tem objektu, zahtevku pa mora priložiti vse pogodbe ali drugo ustrezno dokumentacijo, ki dokazuje. da je PD objekt bodisi kupilo, bodisi zgradilo z lastnimi sredstvi.
PO Kranj
Hanzova pot_
K razmisleku in podaji mnenja me je spodbudilo povabilo Marjete Keršič Svetel iz TV oddaje »Gore in ljudje«, kot tudi prispevek v Planinskem vestniku štev. 9 z naslovom »Kdo bo hodil po Hanzovi poti«. Že sam naslov prispevka v PV postavlja vprašanje, na katerega je seveda več odgovorov. Potrebno je k začetku oziroma k nastanku poti in poiskati razloge, ki so Ivana Vertlja napeljali, da se je lotil takšnega projekta, ki mu danes pravimo Hanzova pot na Prisank. Kot je znano, je krivična meja ostro zarezala tudi med gore. Prejšnje lažje poti na Prisank je bilo legalno nemogoče uporabljati, zato je tudi prišlo do nadelave nove poti po severnem ostenju Prisanka. Prav neverjetna razgibanost stene je prispevala k temu, da je pot postala tako zahtevna in slikovita. Pri tem moram omeniti, da so ravno zaradi državne meje po 1945, letu podobno pot nadelali tudi Italijani po severozahodnem ostenju Mangarta (Via ferrata) od bivaka Nogara do stare italijanske poli na Mangart, To za današnje planince in gornike seveda ni nič narobe, saj lahko le po takšnih zavarovanih poteh opravijo zanimiv vzpon na goro čez steno, česar sicer ne bi mogli. In tukaj se pokaže potreba, da so takšne poti nujnost. Znano je, da se sčasoma naveličaš običajnih planinskih poti, začneš obiskovati zavarovane in zelo zahtevne zavarovane plezalne poti. Ko presežeš te, se odpraviš na brezpotja ali pričneš plezati. Lahko seveda tudi odnehaš ali pa si izbereš vodnika. Dejstvo je, da je pri nas vodništvo zamrlo, za kar je sicer več razlogov, nikakor pa se ne morem strinjati s tem, da bi zaradi nekaj ambicioznih gorskih vodnikov iz Kranjske Gore tako rekoč ukinili slovito Hanzovo pot. Danes že lahko srečuješ gorske vodnike, ki vodijo po povsem običajnih poteh, seveda pa tudi drugje.
Povsem bi razumel vodnike, če bi bili brez rednega dela in bi jim bilo vodništvo vir preživljanja; prav tako bi jih razumel, če bi klienti v vrsti čakali, da jih popeljejo po nezava-
rovani Hanzovi poti; vendar menim, da tako velikega zanimanja ni. Osebno mislim, da se vodništvo lahko opravlja tudi po zavarovanih plezalnih poteh, po brezpotjih in stenah. Glede navedenih dilem popolnoma podpiram stališče PZS in menim, daje potrebno Hanzovo pot v okviru možnosti obnoviti. Če pa bi ugodili zahtevam P D Kranjska Gora oziroma njihovim gorskim vodnikom, se bojim, da bi do podobnih predlogov prišlo še kje, kar bi lahko postalo zelo neprijetno za matična planinska društva in tudi za PZS. Seveda je na prvem mestu varnost planincev in gornikov, ki se ne bi mogli odreči navedeni poti. Upam, da bo moje skromno mnenje prispevalo k pametni odločitvi,
Igor Zlodej, Bovec
Koliko vodnikov je bilo v Lučah?
G. Videčnik, publicist iz Mozirja, je v eni od številk Savinjskih novic predstavil Gornjeg rajski sodni okraj. Pri predstavitvi občine Luče je zapisal, da so bili leta 1905 po zaslugi Frana Kocbeka v kraju Luče trije izprašani gorski vodniki, in to Franc Dečman, Jurij Planinšek in Anton Pečovnik
V	Mozirju je bil tedaj samo eden, France Cigale.
Franc Ježovnik
Večplastno planinstvo
V	uokvirjenem članku v rubriki Namesto komentarja »Večplastno planinstvo« glavni in odgovorni urednik Marjan Raztresen razmišlja o pomenu transverzalnih knjižic in žigov na naših planinskih poteh. Pritrdim mu lahko, da sta knjižica in žig drugotnega pomena. Nobena planinske poti nisem prehodil zaradi žiga niti zaradi bahanja s časom hoje na zastavljeni cilj. Pa vendar podpiram žigosanje knjižic od tiste za najmlajše Ciciban planinec do Slovenske planinske poti in vmes še nekaj ducatov krajevnih, pokrajinskih in strokovno specializiranih.
Ob mnogih planinskih zemljevidih, nekaj vodnikih in čudovitih knjigah, 35
ki nam predstavljajo Slovenijo na sončni strani Alp, mi transverzalne knjižice in tematske poti pomenijo pripomoček za izbiro cilja, žig pa, da sem to pot opravil, Lahko rečem, da sem tudi zato prehodil veliko krajev in poti in se povzpel na mnoge vrhove, uži I čudovite razglede in trenutke s prijatelji planinci. Mar te ne vleče tja, kjer še nisi bil? Ob pogledu v knjižico, kjer je prazen okvirček, npr. Smrekovec, se bom potrudil, da bi ga čimprej osvojil. Ne tako, da bi se pripeljal pred kočo ali do ovinka, kjer te še ne vidijo, in stopil v prvo blato zaradi vtisa, daje že nekaj poti za teboj. Napraviti spoštljivo turo po svojih zmožnostih, se razgledati in orientirati na novem cilju, se okrepčati v koči, pozdraviti z osebjem in drugimi planinci in... Vrstni red je lahko poljubno izbran. Knjižica mi je pomagala izbrati cilj, dala mi je spodbudo, da spoznam nekaj novega. In če so vtisi lepi, lepo okolje, prijazni ljudje, si rečemo »Sem bomo pa še prišli«. V PD in do nedavnega v planinski sekciji podjetja opravimo na leto več deset izletov. Nekaj (ie manjši del) je tradicionalnih pohodov, nekaj je takih gora, ki jih po prepričanju moramo obiskati vsako leto, ostali, ki so v večini, pa so izbrani cilji tudi iz knjižic, vodnikov, zemljevidov, planinske literature... Pozitivno je tudi to, da nas planince in druge obiskovalce gora različni cilji bolj razpršijo v širši planinski prostor. Zmanjšajo gnečo na nekaterih tradicionalnih poteh, ki so že simbol slovenstva, kjer je včasih treba čakati že v vrsti, da narediš korak.
Transverzalne knjižice priporočam vsakemu. V mojem planinskem okolju jih je zelo veliko. Mnogi so nam izrekali besede zahvale, ker smo jih na to napeljali. Koliko Gorenjcev ali Štajercev je postalo bolj Slovencev, ker so hodili za skoraj nevidnim vod ni ko m-transverzalno knjižico, ki te nenasilno vodi k novim ciljem, kjer bomo spoznavali nova okoljal Žig le potrdi, da smo zastavljeni cilj dosegli. Vse je tako nenasilno, samo moje, če tako hočem. Lahko se pa z 36 nekaterimi cilji širokoustim, pove-
ličujem svoja herojstva na osvojenih poteh, čase, ki so skoraj nadzvočni, če imam pred seboj nevedno publiko.
Planinci, bodimo skromni, pripravljeni pomagati, tako nas uči kodeks. In ob teh vrlinah imeti tudi nekaj požigosanih knjižic različnih planinskih poti, ki nam dajejo tisoče lepih spominov, je lepo. V vseh obdobjih tega kratkega življenja nas spominjajo na lepe trenutke, ki so posebej dragoceni takrat, ko noga ne naredi več koraka. Morda pa ti lepi spomini še koga napotijo tja, kamor mi ne moremo več. Transverzale, planinske poti, žige, koče so si izmislili pametni in vztrajni ljudje. Njihov prav se vedno znova potrjuje. Pustimo ta prav tudi sedanji generaciji.
Jote Stan ori i k, Škoffja Loka
Ob tridesetletnici Teritorialne obrambe
V	novembru 1998 so bile po Sloveniji proslave ob 30-letnici ustanovitve Teritorialne obrambe. Ob tej obletnici se spomnimo, da so v tem obdobju tudi planinska organizacija in planinci sodelovali pri TO.
Ob jubileju je biia na TV Velenje javna oddaja o organiziranju in delu TO v Velenju. G. Melanšek se je spomnil, da so teritorialci in PD Velenje tedaj izdali Vodnik po Šaleški planinski poti. Ta vodnik so dobili pripadniki brigade TO Karel De-stovnik Kajuh, ki je bila ustanovljena v 70. letih. Za mobilizacijo ni. biio potrebno veliko besed: »Poglej v Vodnik na stran to in to in ugotovil boš. kje je zbirno mesto.« Planinci smo dobili Vodnik in teritorialci vojaški priročnik.
V	občini Žaiec je tedanji komandant TO Adi Vidmajer (danes je podpredsednik PZS) organiziral »poveljniška potovanja«. Štab teritorialne obrambe, predsedstvo občine in drugi funkcionarji so peš prehodili obrobje Spodnje Savinjske doline in tako spoznali dolino, v kateri so živeli in delali.
Ko je eden izmed udeležencev pohoda del kolone zapeljal v napačno smer, se je v vasi nad jamo Pekel moral na raportu zagovarjati, če ne pozna planinskih markacij, da je ko-
lono popeljal drugam. Teh primerov je bilo še veliko: planinci so kot poznavalci terena pomagali loviti »diverzante«, čuvali so gorske prelaze itd.
Zato je praznik TO tudi praznik planincev, saj so v TO aktivno sodelovali.
Franc Ježovnik
0-1
Betagte] ir@
Srce slovenske zemlje -Kumski zbornik_
Ljubitelji gora občutimo, da nas gora dviga iz vsakdanjosti, in to še posebej, če pešačimo na goro. Z naporom se sprošča naš duh, ki mu tako privoščimo vsaj nekoliko svobode in miru. Gora je simbol razgledanosti, širine in odprtosti. V odmaknjenosti od vsakdanjosti se človeku odpre drugačen svet. S Kuma - zasavskega Triglava (1219 m) je lep pogled na vse konce Slovenije. Že v preteklosti je veljal za pomembno romarsko, danes pa tudi planinsko in izletniško točko. Na njenem vrhu stojijo starodavna cerkev sv. Neže s prosto stoječim zvonikom, vreden kultur-no-zgodovinski spomenik, planinski dom z gostoljubnim osebjem in televizijski stolp, nepogrešljivo sredstvo za širjenje informacij po Sloveniji. V knjigi Kumski zbornik, za katerega je besedila zbral Jože Po-trpin, izdala pa založba Družina, so objavljeni ponatisi pomembnejših prispevkov o Kumu, ki so bili objavljeni v slovenskih časopish in revijah.
Prvi odstavek v tej knjigi je iz Trubarjevega Katekizma, ki je izšel leta 1575, Na naslednjih straneh so zapisi o Kumu in župniji Svibno v Valvasorjevi Stavi Vojvodine Kranjske iz leta 1689. Sledita zapisa Frana Levstika in Frana Erjavca ter pesem Na Kumu Frana Levca. objavljeni v Slovenskem Glasniku okrog leta 1860. V Laibacher Zeitung je članek iz leta 1864 podpisan le z inicialkami T. P. V Zgodnji danici so izhajali nepodpisani članki v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja V
Ljubljanskem zvonu sta svoja prispevka objavila Jane2 Trdina in Fran Pod k raj Sek. Svoji pesnitvi pa sta objavila Anton Hribar • Korinj-ski, Kumski romar leta 1898 v celjskem Popevćice milemu narodu, Leopold Lenart! Sveti Kum pa leta 1903 v Domu in svetu, Fran Orožen in Ivan Zoreč sta o Kumu zapisala svoje misli v publikacijah Družbe sv. Mohorja, Številni prispevki o Kumu so bili objavljeni od leta 1895 do 1969 v Planinskem ve-stniku, še več prispevkov pa je bilo objavljenih v Slovencu od leta 1910 do 1995. Zapise o Kumu najdemo tudi v Bogoljubu, Vrtcu, Zasavskem tedniku, Večeru, PTT novicah, Republiki, Dnevniku in Nedeljskem dnevniku, Delu, Slovenskih novicah in Družini,
Izleti in poti na to zasavsko goro so opisani v vodnikih na Kum. Leta 1928 je izšel praktični vodnik na Kum Rudolfa Badjure, leta 1996 pa kolesarski vodnik na Kum Igorja Maherja. Ob koncu knjige lahko preberemo še podatke o župnijskem uradu Dobovec pod Kumom ter zapise o ljudskem blagu, ki ga najdemo pri ljudeh v vaseh pod Kumom. Bogat je seznam uporabljene literature, neprecenljive vrednosti pa so reprodukcije starih fotografij zgodovinske in kulturne dediščine na tem območju.
Ciril Velkovrh
Raziskovalna naloga o plezališčih na Koroškem
Teme, ki obravnavajo planinstvo in alpinizem, poleg literarnih zapisovalcev takih doživetij pogosto pritegnejo tudi raziskovalce. Dokaz za to je mnogo diplomskih del - ne le na Fakulteti za šport, temveč tudi na družboslovnih študijih. Raziskovalno delo pa se z republiškim gibanjem Znanost mladini vedno bolj približuje tudi srednješolcem in celoosnovnošolcem. Tako je na Gimnaziji Ravne na Koroškem v šolskem letu 1993/94 zaživelo regijsko raziskovalno gibanje Mladi raziskovalci Koroške. Doslej je v petih natečajih sodelovalo 200 dijakov, ki so ob pomoči
mentorjev izdelali 126 raziskovalnih poročil. Ta so ocenili oziroma recenzirali številni strokovnjaki iz koroških podjetij in ustanov. Mladi, ki obiskujejo srednje šole na Ravnah, v Slovenj Gradcu in na Muti, so si za raziskovanje izbrali zelo različne teme iz sociologije, psihologije, biologije, kemije, ekonomije, etnologije, računalništva, strojništva, tekstilne tehnologije idr. Medtem ko se do zdaj mladi ve-doželjneži niso lotevali tem iz planinstva ali alpinizma, pa sta lani med 29 raziskavami nastali dve takšni nalogi.
Jure Knez je pod mentorstvom prof Renate Boštjan raziskoval, kako preživljajo prosti čas Ra-venčanl oziroma prebivalci bližnjih naselij. Predvsem ga je zanimalo, ali ga izrabijo za rekreacijo. Planinstvo sicer ni v ospredju raziskovanja, ampak se pojavlja bolj posredno, kot »hoja«, ko avtor sprašuje anketirance, s katerimi športno-rekreativnimi dejavnostmi se ukvarjajo.
iz povzetka naloge: »Anketa je pokazala, da kar precej ljudi preživlja prosti čas aktivno in da se tudi v kar veliki meri zavedajo koristi športa, Na žalost pa se je pokazalo tudi to, da še vedno preveli kok rat ostane samo pri besedah ali pa pri neredni in neorganizirani obliki rekreativne dejavnosti, ki ne prinaša toliko koristi kot redna in organizirana.«
In še nekaj ugotovitev, ki se nanašajo na hojo. Ta je tako pri moških kot pri ženskah najbolj priljubljena oblika rekreacije. Za starostne kategorije do 45 let je značilna zelo pestra izbira športov, s hojo pa se največ ukvarjajo starejše osebe in ljudje z nižjimi stopnjami izobrazbe, medtem ko so fakultetno izobraženi anketiranci izjavljali, da pogosteje gojijo košarko, tek, tenis in plavanje.
Matjaž Šerkezi pa je svoj prosti čas posvetil raziskovanju ptezališč na Koroškem; pri tem ga je usmerjal mentor prof. Miran Kodrin. Kot
pravi avtor, postaja prosto plezanje zelo priljubljen šport, saj ob upoštevanju vseh pravil velja za dokaj varno dejavnost. Tudi na Koroškem je vse več mladih
»raziskovalcev nekoristnega sveta« . Matjaž si je postavil cilj, da zbere čim več podatkov o vseh koroških plezališčih. V nalogo je avtor na kratko vključil tudi zgodovino plezanja na Koroškem, podrobneje pa je spregovoril o razvoju prostega plezanja v zadnjih letih. V teoretičnem delu je opisal različne načine ocenjevanja smeri (njegov vodniček vsebuje francosko lestvico), razložil razliko med športnim in prostim plezanjem ter med plezališčem in plezalnim vrtcem in opredeli! načine vzponov.
Za devet plezališč (Votla peč, Reka graben. Nosorog, Obistove peči, Burjakove peči, Matvoz, Kalvarija, Sele in Mučev prelom), ki so razporejena od Radelj ob Dravi do Črne na Koroškem, so nanizani naslednji podatki: lokacija, opis, orientacija, kamenina, najprimernejši čas plezanja, značilnosti in število opremljenih smeri, možnost parkiranja ter morebitne opombe. Vsako plezališče je predstavljeno tudi na skici - v skalnih masivih so vrisane smeri, opremljene tudi z dolžino ter oceno. Avtor je plezališča razporedil v štiri skupine (zelo obiskano, redkeje obiskano, skoraj pozabljeno in pozabljeno). Matjaž Šerkezi je opravil skrbno in natančno delo; zdaj je treba najti samo še založnika, ki bi vodniček razširil med alpiniste.
Andreja čibron-Kodrin
Skrivnost, imenovana Potočka zijalka_
Založba DZS je ob sedemdeseti obletnici odkritja Potočke zijalke, ki leži 1700 metrov visoko pod Olševo, izdala drobno brošuro, posvečeno njenemu od kri tel ju dr. Srečku Brodarju. Rokopis je po pripovedovanju spominov na nekdanje bivanje v teh krajih in ob ponovnem obisku njegovega sina dr. Mitje Brodarja zapisal Vltan Mal, mladinski pisatelj in avtor večjega števila znanih slovenskih mladinskih literarnih del. Brošura je izšla v zbirki Zgodovinsko klasje. Zelo zanimivo za širšo javnost je priznanje, da sta z očetom dopu-stovala v Logarski dolini zaradi si- 37
nove bolehnosti, da je oče najprej prehodil vse Savinjske in Kamniške Alpe, kasneje pa se je napotil tudi proti Olševi, katere najvišji vrh G ovca (1929 m) je tudi 9. točka Razširjene slovenske planinske poti. Tu je v jami iskal izvir vode, povsem po naključju zagledal v ilovico izkopani jami ostanke jamskega medveda, ki jih je nekdo nestrokovno izkopaval In nosil v dolino. Srečku Brodarju je uspelo pridobiti mentorje in mecene za strokovno delo in tako je tudi preprečil nestrokovno ropanje zaklada, vrednega zlata.
V	brošuri je dr. Mitja Brodar opisal razvoj orodij Človekovih prednikov, prastarih piščali in videz potoškega jamskega medveda. Bogati so spomini na njegovega očeta, njegovo delo in premišljevanja ob tem. Ob zaključku je sin Mitja v kratkem sestavku strni! pregled podobnih raziskovanj pri nas in v svetu v zadnjih dveh stoletjih.
Orli Velkovrh
Gremo skupaj v hribe!
V	Mladinskem odseku PD Domžale so v začetku lanskega oktobra izdali že četrto knjižico, v kateri predstavljajo svoj program, ljudi, ki ta program uresničujejo, in doživetja tistih, ki jim je program namenjen. Knjižica je vsako leto obsežnejša, med drugim tudi zaradi nasvetov za udeležence in njihove starše, vse več pa je tudi prispevkov otrok.
Enako kot prejšnje leto se tudi lanskoletna publikacija lista z obeh strani. Dve tretjini prvega listanja, ki naj bi bila pravzaprav celotna revija, zavzema »informativna knjižica, četrta po vrsti« z naslovom »Gremo skupaj v hribe«, ki je glasilo Mladinskega odseka PD Domžale: to je bil lani najboljši mladinski odsek pri planinskem društvu v naši državi, česar v pričujoči publikaciji seveda niso zamolčali. Uvodni del revije majhnega formata zavzema predstavitev izdajatelja, v drugem delu so podrobno predstavljeni odsekovi izleti v tem šolskem letu, rubrika Kotiček za starše je omejena na eno stran, na kateri so faktografsko 38 našteti nasveti, kako opremiti
svojega nadebudneža za izlet, zadnji, »reportažni« del pa je namenjen predstavitvi nekaterih članov odseka z njihovimi »mladostnimi spomini«.
Ko publikacijo obrnemo, je to taborni časopis »Jezersko '98«, v katerem je popisano, kaj se je najpomembnejšega dogajalo na lanskoletnem taboru tega odseka, ki je bil na Jezerskem: za zunanjega opazovalca pravzaprav nič nenavadnega in presenetljivega, za udeležence pa je to lepa spominska knjižica, ki jo bodo predvsem veliko pozneje kdajpakdaj radi vzeli v roke.
(ärtioittw®^®
Ivan Razboršek 1924-1998
Ivan Razboršek, planinec, alpinist, organizator v planinski organizaciji, ljubitelj narave in iz nje izvirajoče slovenske krasilne umetnosti, po kateri je znan in priznan v svetovnem združenju Ex iibris, je umrl
12. 10. 1998, Od njega smo se poslovili 16. 10. 1998 na ljubljanskih Žalah.
Ivan je bil rojen 26. februarja 1924 v Skopju, kamor je usoda zanesla slovenska starša. V rani mladosti je vzljubil naravo in hodil s starši na izlete po Makedoniji, ki tedaj še ni imela planinskih društev. Kot dijak v gimnaziji je v organizaciji »Sokol« gojil planinstvo, ki je takrat postajalo organizirano s skupnimi izleti na Skopsko Orno goro, Vodno, šar planino, Pelister, Kajmakčalan in druge lepe vrhove. Aktivno je delal v gimnazijskem foto krožku in iskal drobne skrivnosti bogastva narave, ki jih je v kasnejših letih prenese! v ornamenti ko.
V	drugi polovici 1940. leta je prišel v 2agreb, se včlanil v kult urn o-prosvetno društvo »Slovenski dom« in ostal včlanjen vse do konca leta 1943. V tem času je aktivno deloval na političnem in izletniškem področju. Med vojno so bili sestanki prikriti z organiziranimi izleti, na katerih so se napredni mladinci izobraževali in dogovarjali za akcije. V drugi polovici 1943. leta je društvo dobilo prepoved delovanja.
Že v prvih mesecih po osvoboditvi v letu 1945 je društvo »Slovenski dom« obnovilo in povečalo svojo kultumo-prosvetno, izl etn iš ko-p I a-ninsko in politično dejavnost. Ivan Razboršek je v propagandnem odboru prevzel organizacijo izletov, z izvedbo pa je povezoval Zagreb z Ljubljano. Že leta 1946, ko je bil v tamkajšnji železarni na obvezni študijski delovni praksi, seje včlanil v planinsko društvo Jesenice. Prvič je bil na Triglavu leta 1946. To je bil prvi pohod po koncu vojne pod geslom »Triglav v svobodi«.
V	obdobju od leta 1947 do pomladi 1956 je bi! zaposlen na odgovornih mestih povojne obnove v Jadran-fil-mu, v tovarni Rade Končar in v Železarni Smederevo, prosti čas pa je uporabil za planinska predavanja - predvsem mladini - in za vzgojo vodnikov. Bil je med ustanovitelji planinskih društev Zagreb-Risnjak in Rade Končar, Bil je aktivni član odbora za pripravo L kongresa planincev Jugoslavije v Zagrebu 23. in 24. aprila 1955, na katerem je bi! tudi aktivni udeleženec.
Končno je Ivan Razboršek pristal v Ljubljani In se 24. 5. 1956 včlanil v PD Ljubljana-Matica, kjer je delal v propagandni in foto sekciji. Zaposlen je bil v Črnučah in je aktivno sodeloval in delal tudi v PD Črnuče,
V	obdobju 1962-1968 je mnogokrat odhajal v naravo, v gorske vasi, med ljudi, In odkrival ljudsko kulturo, velik del arhitekturo bivalnih prostorov. Zbiral, urejal in preučeval je narodno folklorno zakladnico in njeno povezavo z naravnimi motivi in oblikami v izvirnem gorsko planinskem svetu.
V	letu 1968 se je Ivan Razboršek zaposlil v ZP Iskra v Ljubljani. V novembru tega leta je sindikalni odbor imenoval iniciativni odbor za ustanovitev planinskega društva v podjetju. Na prvi seji tega odbora je bil Razboršek izvoljen za predsednika odbora, ta pa je 19. 12. 1969 izvedel ustanovni občni zbor društva, V obdobju priprav na ustanovitveni zbor je iniciativni odbor organiziral v vseh delovnih enotah in obratih Iskre razstave planinske fotografije z njegovimi predavanji o vsebini in pomenu planinske društvene dejavnosti. Tako je bil zbor vsebinsko bogat s številnim članstvom tudi iz obratov izven Ljubljane, Ivan Razboršek je bil Izvoljen za podpredsednika, za področje propagande in sodelovanje pri obogatitvi glasila »Iskra« s članki o društveni aktivnosti, navodili za sodelovanje v planinskih aktivnostih in risbami Iz Razbor-škovega opusa krasilne umetnosti. Stilizacija Razborškovih krasilnih vzorcev ni nasilna in oblikovno zapletena, temveč enostavna in pregledna. Raznovrstne krasilne oblike, prikazane v sevniški galeriji, črpajo svoje oblikovno bogastvo iz zakladnice ljudske ustvarjalnosti. Ivan Razboršek povezuje posamezne krasilne prvine v nove kompozicijske enote in tako oblikuje nove krasiine sestave, ki jih sicer v zgodovinskem krasilnem svetu ni. To je njegov osebni delež, ki sodi v naš čas in se z njim povezuje. (Dr. Cene Avguštin).
In kje je bil izvor, kje moč za neprestano delo in razmišljanje v Ivanu Razboršku? Vse življenje je zatrjeval, da je kot alpinist in planinec
imel rad naravo, ki je najboljši in največji umetnik. V rastlinstvu je našel raznolike čudovite oblike. Stisnjeno in posušeno rastlino je s kontaktno kopijo prenesel na fotografski papir, s čimer je dobil posnetek in ta fotogram je ornamentika v naravi.
Lastnih motivov na papirju, tekstilu in lesu, graviranih v steklu in kovini je ustvaril blizu 13.000. izdelal je okoli 900 osnutkov za tapiserije in gobeline 1er druga ročna dela s slovenskimi okraski. Podaril jih je šolam, domovom za ostarele In bolnišnicam, katerim je posvečal tudi seminarje in jih spodbujal k delu. Pred osmimi leti je bil zaradi kapi po levi strani telesa vezan na Invalidski voziček, toda dokler je mogel, je vodil seminarje krasilne umetnosti na Univerzi za tretje življenjsko obdobje.
Ivan Razboršek je bil od leta 1974 član Ex Mûris Sioveniae, Imel je 170 samostojnih razstav v galerijah, tovarnah, ustanovah, domovih, trgovskih centrih. Sodeloval je na 76 skupinskih razstavah po republikah nekdanje Jugoslavije in 22 razstavah po Evropi in po svetu, v Tokiu, Hongkongu, na Tajvanu in na Kitajskem. Njegova dela so predstavljala neizmerno narodno in kulturno bogastvo, za katerega je našel posluh in prostor na Sevniškem gradu. Tam so 1987. leta odprli Galerijo krasilne umetnosti, ki jo je avtor posvetil spominu svoje matere. Razstavljene so ornamentne risbe, okrašeni in gravirani uporabni predmeti in exlibrisi. Slednjih je narisal preko 2500, mnogi med njimi so prepotovali ves svet In bili posebej predstavljeni na mednarodnih kongresih v Linzu, Oxford u, Utrechtu. Njegova dela so izšla tudi v knjigah »Slovenska krasilna umetnost« (Mohorjeva družba, Celje 1992, ponatis 1993), pa tudi v Italiji, Nemčiji, Hongkongu in Poljski. V navedenih državah so Razborškova dela predstavljena v njihovih albumih ornamentike, kar pomeni visoko stopnjo narodne krasilne umetnosti Slovenije, ki jo je Ivan Razboršek predstavil.
Od Ivana Razborška smo se poslovili, njegova zapuščina pa ni ostala samo nam in sedanjemu
času, ampak bo stalnica Ivana Razborška, ki je ohranil in oplemenitil v pradavnini rojeno lepoto najstarejše oblike likovnega ustvarjanja, Krasilna umetnost je njemu pomenila življenje, bila je njegova neutrudna sopotnica v živi naravi, njej se je zapisal kot mladenič, jo pol stoletja preučeval, zbiral, spremljal nje rojstvo in življenje njenih oblik tega časa.
Marjan Oblah
Zoran Naprudnik-peti nsedemdesetletni k
Zoran Naprudnik je bil rojen 30. januarja 1924 v Grižah pri Žalcu kot najstarejši med tremi brati. Osnovno šolo in pet razredov gimnazije je obiskoval v Celju, kjer je družina živela do izgnanstva v Novo Gradiško med 2. svetovno vojno. Po maturi na Šubičevi gimnaziji v Ljubljani se je leta 1948 vpisal na slavist i ko ljubljanske univerze. Zaradi zaposlitve je študij prekinil. Opravil je knjižnični izpit in bil več let zaposlen deloma honorarno in deloma poklicno pri Mestni knjižnici v Ljubljani. Kasneje se je zaposlil najprej pri Atletski zvezi Slovenije, nato pa pri Fizkulturni zvezi Slovenije in njenih naslednicah.
Že od otroških let je bil član Sokola, kjer se je poleg klasičnih sokolskih dejavnosti največ udejstvoval pri tekih v naravi. Od leta 1938 je bil član Slovenskega planinskega društva, sedaj pa je član Planinskega društva Ljubljana Matica. Že v mladih letih je z očetom hodil v 39
bližnje sredogorje, na Mrzlico, Hom, Kum, Boč, Lisco, Donačko goro 1er Limbarsko goro. Še danes se rad spominja, kako lepi razgledi so s teh vrhov na večji del Slovenije. Po 2. svetovni vojni pa je z bratom Milanom prehodil Kamniške in Savinjske Alpe ter de! Julijskih Alp. V alpinizmu se ni nikoli preizkušal.
Od leta 1949 je zasedal različne amaterske in profesionalne funkcije pri športnih organizacijah v Sloveniji. Bil je amaterski in profesionalni sekretar Atletske zveze Slovenije ter dolga leta njen podpredsednik. Amatersko je bil aktiven pri različnih komisijah in odborih Športne zveze Slovenije in Zveze za telesno kulturo Slovenije. Bil je strokovni sodelavec, član izvršnih odborov in tudi šest let sekretar osrednje slovenske tele-snokultume organizacije. Med drugim je bil tudi predsednik Zveze za hokej na travi Slovenije in eno mandatno obdobje predsednik Zveze za hokej na travi Jugoslavije. Veliko časa je namenil - in še vedno namenja - sodelovanju s slovenskimi zamejskimi športnimi organizacijami. Od prvega leta dalje je 29 let tehnično vodil Pohod ob žici okupirane Ljubljane. Je tudi med ustanovitelji Koronarnega kluba Ljubljana, ki se uspešno ukvarja z rekreacijsko dejavnostjo srčnih bolnikov v Ljubljani in njeni okolici. Pred 30 leti je bil soustanovitelj mednarodnih iger šolarjev, ki so veliko prispevale k zbliževanju otrok različnih kontinentov na področju športa. Za zasluge za to mednarodno dejavnost so mu podelili naziv častnega člana Slovenskega združenja mednarodnih iger šolarjev ter Mednarodnega komiteja iger šolarjev.
Pomemben je njegov prispevek k razvoju evropskega popotništva v Sloveniji, Skoraj 20 let je bil načelnik Komisije za evropske pešpoti pri Planinski zvezi Slovenije, ki skrbi za poti E-6 in E-7 v Sloveniji. Planinska zveza Slovenije je člane komisije le potrjevala, sedež komisije pa je bil skoraj vsa leta pri Zvezi gozdarjev Slovenije. Zaradi njego-40 vih prizadevanj po tesnem sodelo-
vanju med popotniki in gozdarji je tudi častni član Zveze gozdarskih društev Slovenije. Kljub visoki invalidnosti je še vedno predstavnik Planinske zveze Slovenije v Komisiji za pota Evropske popotniške zveze. Pred kratkim je pripravil opis skrajšane poti E-7, ki v Sloveniji poteka od Soče do Mure, ter opis odseka podaljšane poli E-6 od Velikega Snežnika do Strunjana. Za popotništvo se je navdušil povsem po naključju. Sprva je prehodil slovenski del evropske poti E-6 in ko je prišel na slovensko-avstrijsko mejo, si je rekel: »Zoran, šel boš do konca!« V sedmih letih je po etapah prehodil celotno Evropsko pešpot E-6 od Rijeke do Kopenhagna. Za svoje organizacijsko delo in aktivno hojo je prejel medaljo »Johann Gottfried Seunel", ki jo podeljuje Mednarodno združenje popotnikov (IWF),
V pogovoru z njim so zelo zanimiva njegova razmišljanja o gibanju v naravi. To dejavnost (izvzet je alpinizem) loči na izletništvo, planinstvo, popotništvo in pohodništvo. Za izletništvo je opredelil hojo v bližnje kraje in hribe, ki jih imenujemo izletniške točke: za Ljubljančane npr. Šmarna gora, za Mariborčane pa ena od točk na Pohorju. Planinstvo je zanj vzpon na katerokoli goro kot edinim ciljem in s povratkom v dolino, največkrat po isti poti. Popotništvo pa je hoja na daljše razdalje po nižini, sredogorju, včasih tudi po visokogorju, vendar je njegov cilj prehoditi pot v celoti. Razlika med popotništvom in pohodništvom je ta, da popotnik pohaja sam ali le z dvema ali tremi v skupini, ki morajo na poti poskrbeti za vse sami, pohodništvo pa je organizirano množično gibanje v naravi, ko za vse na poti poskrbi organizator pohoda. Popotnik se ustavlja na kmetijah, si ogleduje vredno naravno in kulturno dediščino ter objekte in naravne pojave, povezane z njegovo stroko, ter se o vsem tem pogovarja z domačini. Pri tem Zoran Naprudnik rad poudarja ekološki problem pohodništva v primerjavi z individualnim popotništvom: »Tisoč posameznih popotnikov v nara-
vovarstvenem smislu ni primerljivo s pohodom, v katerem naenkrat stopa po poti tisoč udeležencev.« Za svoje obsežno delo je dobil poleg priznanj častnega članstva in mednarodne medalje za popotništvo še najvišji priznanji Športne zveze Slovenije in Zveze za telesno kulturo Jugoslavije ter madžarsko državno odlikovanje za zasluge pri razvoju športnega sodelovanja med obema državama. Še vedno velja za nesporno avtoriteto med slovenskimi atleti in popotniki.
Ciril Velkovrh
Jubilejno leto PD Vipava
V petek, 6. marca 1998, je bila v avli osnovne šole Vipava krajša slovesnost ob 9 5-let nie i Planinskega društva Vipava. Ob tej priložnosti smo pripravili razstavo umetniških fotografij našega planinskega prijatelja Otona Nagtosta. Na proslavi so bili predstavniki sosednjih planinskih društev in drugi povabljeni planinski prijatelji. Glede na častitljivo obletnico je prav, da posežemo v zgodovino društva. Rad bi omenil tri pomembnejše zgodovinske mejnike.
Prvi sega v september 1903, ko je bila ustanovljena Ajdovsko-vipavska sekcija SPD. Drugi je leto 1913; natanko po desetih letih skupnega delovanja je prišlo do sporazumne odločitve in ustanovitve ločenih sekcij Vipava in Ajdovščina. Tretji mejnik so šestdeseta leta, ko je društvo skoraj usahnilo (leta obeh vojn in medvojnega fašizma so naredila svoje). Predvsem po zaslugi prof. Otmarja Črnilogarja je društvo ponovno zaživelo. Z nekaj akcijami, smelim načrtom in ureditvijo plezalne poti na Gradiški Turi mu je uspelo združiti skupino planinskih navdušencev. Od takrat dalje v planinskem društvu Vipava ne zaznavamo večjih nihanj. Društvo združuje ljudi različnih starosti in pogledov, druži pa nas želja po planinskem udejstvovanju. Oblike tega so različne: od udeležbe na planinskih izletih in taborih, urjenja v plezalnih veščinah, urejanja
in skrbi za planinske poti do sodelovanja na tekmovanjih, priprave našega glasila in še kaj bi se našlo.
Ob jubileju PD Vipava smo ob njihovem življenjskem jubileju, 70-let-nici, podelili spominska darila zaslužnim članom društva Nadi Kostanjevic, Ireni Legat, Cirilu Skapinu in Ivanu Rodmanu. V jubilejnem ietu smo člane društva popeljali na izlete na Mrzlico, Bodico, Raduho, obiskali in povzpeli smo se tudi na hrvaški Snježnik. Za mlade planince smo pripravili že 17, planinski tabor v Trenti in kolesarsko-pohodnišk i izlet na Kucelj. Izdali smo društveno glasilo »Tura«. Uspešno smo se udeležili tekmovanja Mladina in gore v Šempetru in se z eno ekipo uvrstili na 6. mesto.
Če se ob tem jubileju ozremo nazaj, lahko ugotovimo, da je planinsko društvo Vipava v vseh letih svojega obstoja opravilo svojo nalogo dobro v korist članstva, planinske organizacije in kraja In to želimo tudi v prihodnje,
Leon Kodre
50 let PD Jezersko_
Jezerska dolina je s svojimi vršaci že od nekdaj vabila v gozdove, na travnike, skrite jase, strme in previsne stene, na svoje vrhove. Že zelo zgodaj so Jezerjani začeli zahajati na višje ležeče skalne in z gorsko travo porasle ravnice in kotanje. Tam so pasli svojo čredo, se veselili in raziskovali svet, kjer ni poti, kjer je na vsakem koraku nekaj novega, včasih tudi nevarnega, pa vendar vse tako domače, nekaj, kar polni voljo in duha. Kmalu so v ta svet začeli zahajati še drugi obiskovalci, med njimi tudi češki planinci, ki so pod vodstvom jezerskega župana Franca M uri ja financirali izgradnjo Češke koče leta 1900.
Planinstvo v naših gorah se je razmahnilo in leta 1946 je bilo ustanovljeno PD, ki seje imenovalo Planinsko alpinistično društvo. Prva seja odbora je bila 13. 12. 1948 ob 19. uri, na njej je bilo navzočih 10 od borni kov.
V okviru planinskega društva je zelo aktivno delovala tudi reševalna in alpinistična skupina. V zapisniku 15. redne seje AO Jezersko je zapisano:
»Alpinist mora biti v prvi vrsti dovolj razvit za alpinistično udejstvovanje in teži, ki jo namerava izvesti, dorasel. Vedno mora biti v premoči on s svojimi zmožnostmi in izkušnjami, ne pa gora s svojimi skritimi nevarnostmi.«
Leto kasneje je PD dobilo v upravljanje Češko kočo, za katero je prej skrbelo PD Kranj. Leta 1954 je bil zgrajen vodovod. 15 let kasneje je tovorna žičnica pripeljala tja gor svoj prvi tovor.
Leta 1971 je Češka koča dobila štiri nove sobe in sanitarje. Dve leti kasneje so romantične petrolejke zamenjale žarnice.
Leta 1996 je bila ob Češki koči zgrajena mala hidroelektrarna, delo jezerskih planincev. Živahno delo v Češki koči je spremljala aktivna alpinistična dejavnost. Pred vojno so bili zelo aktivni Maj-nik. Krč, Grabnar, po vojni pa Kemperle, Murovec, Vole, Karničarja in drugi. Po odhodu Kemperleta je alpinistična dejavnost povsem zamrla, bila pa je leta 1962 uradno registrirana jezerska planinska pot.
Ponovno je alpinistična dejavnost oživela, ko je Jože Žvokelj, alpinist in gorski reševalec, svoje znanje začel prenašati na mlade Jezer-jane, ki so si želeli hribovskih pustolovščin. Leta 1974 je bi! ustanovljen MO, samo tri leta kasneje smo Jezerjani že imeli samostojen alpinistični odsek. Tudi leto 1992 je zapisano kot prelomno v zgodovini jezerskega planinstva. Takrat je bila ustanovljena Postaja GRS Jezersko. Simbol jezerskega planinstva je prav gotovo Češka koča s svojima legendarnima oskrbnikoma Andrejem in Anico. Oba sta ljubila gore, se jim predajala in svoje veliko planinsko bogastvo delila z mnogimi obiskovalci Češke koče in tudi z nami, ki ju nosimo v večnem spominu.
Z našimi bivšimi in sedanjimi alpinisti se je Jezersko zapisalo v
zgodovino slovenskega in svetovnega gomištva. Ponosni smo kot posamezniki in kot skupina, ki gradi in zre v bodočnost tja daleč, kjer se sanje dotaknejo neba. Ves slovenski planinski svet je obstal predlansko poletje, ko se je zgodila največja nesreča v zgodovini GRS Slovenije. Slovenska GRS je izgubila pet gorskih reševalcev, med njimi tudi Luka in Rada, člana naše skupine. Ob mnogih vprašanjih se vedno vraćam k osnovnemu: kakšna napaka se je v resnici zgodila, da je ni mogel predvideti niti Luka na osnovi svojih izkušenj, znanj, odgovornosti, če pa že vse to odpove, na osnovi instinkta, neznanega opozorila in končno sreče kot posledice njegovega bivanja v gorah in z gorami. Pa vendar, Luka in Rado sta ostala v nas kot del energije in moči, ki se sprošča v trenutkih žalosti, veselja in vsakdanjega bivanja. Ko tako gledamo nazaj, nam misli že uhajajo v prihodnost. Jezersko je dobilo svojo občino, kar bo nedvomno imelo vpliv tudi na planinsko dejavnost. Za nami je mnogo mladih navdušencev, ki že sedaj raziskujejo ta čarobni svet, katerega site in skrivnosti so tako velike, da se jim mlado planinsko srce ne more upreti. Uspešno petdesetletno vodenje samostojnega PD, Številne aktivnosti v domačih in tujih gorah in naš simbol, Češka koča, nam daje energijo in voljo za čas, ki prihaja. Srečni smo, da lahko živimo v tem prečudovitem svetu, skrbimo, da ohranimo tisto, kar nam je bilo dano, delimo naše planinsko bogastvo tudi z obiskovalci naših gora. predvsem pa, da najdemo pravega planinca v nas samih,
Hvala vsem tistim, ki so ustvarjali in gradili našo planinsko pot, pa jih ni več med nami. Hvala vsem, ki s svojim delom gradite našo planinsko sedanjost in prihodnost. Predvsem bi se rad zahvalil vsem, ki ste svoja planinska doživetja prelili v zbornik, ki je zdaj pred nami.
Predsednik P D Jezersko
Milan Šenk 41
45 let Mladinskega odseka PD Ruše
V	soboto, 10. oktobra 1998, ob 10. uri ni nihče pričakoval, da bo že čez eno uro pri Ruški koči na Pohorju pravi živ-žav. Zaradi prve bolj močne jesenske slane so pohodniki na startu v Rušah raje počakali na prve sončne žarke in potem opravili vzpon iz Ruš (309 m) do Ruške koče (1250 m). Tam je bilo namreč vse pripravljeno za obeležitev 45-letnice Mladinskega odseka pri PD Ruše. Ta visoki jubilej so mladi ruški planinci združili še z eno prireditvijo, S IV. tekmovalnim pohodom so se spomnili v Himalaji preminulega svojega člana Sena Dolinska, tako da je praznična sobota minila tudi v športnem duhu ob podeljevanju diplom in nagrad tekaškim pohodnikom.
V	45 letih se je za "krmilom« Mladinskega odseka zvrstilo 25 načelnikov. In prav srečanje večine bivših načelnikov je bila najbolj ganljiva točka tega praznovanja Žal jih je nekaj že pokojnih, a tisti, ki so prišli, so zadovoljni (in nekateri že belih las) poklepetali o dobrih, starih časih in načrtih za prihodnost, s čimer je soglašal tudi predsednik PD Ruše Rafael Razpet. Tisto jesensko popoldne je na Pohorju ob dobri glasbi kar hitro minilo, a škoda, da se ni nihče spomnil, da bi odprl vrata mladinske depandanse »Ledenice« in navzočim
42 pokazal paradiž za mlade: prikupne
sobice, po smoli dišeče, z domačim štedilnikom ob steni, kar so si »mladinci« ustvarili v preteklih letih. Povabilo v »toplo ledenico« pričakujemo ob njihovi 50-letnici - in praznovanje v njej.
Franček Hribernik
10. državno tekmovanje Mladina in gore_
Mladi gorniki iz vse Slovenije so imeli lani že 10. tekmovanje Mladina in gore, kjer vsako jesen pokažejo obilico gorniškega znanja. Tekmovanje so lani skupaj z Mladinsko komisijo pri PZS organizirali člani PD Nova Gorica ter učenci in učitelji OŠ Ivana Roba iz Šempetra pri Gorici. Udeležilo se ga je 91 ekip iz vse Slovenije, Ekipe so sestavljali mladi gorniki, in sicer po štirje v vsaki ekipi. Vsako ekipo je vodil mentor, ki je ekipo tudi pripravljal na tekmovanje. Tekmovanje je bilo v Športni dvorani centra HIT in na OŠ Ivana Roba v Šempetru pri Gorici. Po prihodu vseh ekip je bil v Hitovi športni dvorani kratek kulturni spored, kjer so domačini predstavili svoj domači kraj. Sledili so še kratki pozdravi gostov in otvoritev tekmovanja s strani podpredsednika PZS Boruta Peršolje. Po kulturnem programu smo se vsi skupaj preselili na OŠ Ivana Roba, kjer so tekmovalci pisali teste, mentorje smo povabili na tradicionalen pogovor, novinarje pa na kratko novinarsko konferen-
co. Po kosilu je v Športni dvorani HIT čakalo udeležence presenečenje, saj so bili gostje tako imenovanega festivala mladih Čuki, ki so tekmovalce pred finalnim delom dodobra pretegnili in razvedrili. Med festivalom so se na robu dvorane s stojnicami predstavile nekatere planinske skupine. Najboljših deset ekip iz prvega dela si je priborilo udeležbo na finalnem delu tekmovanja, ki je bil v obliki kviza. Po finalu je bil vrstni red tak: 1 OŠ Šempeter I, OŠ Šempeter pri Gorici (PD Nova Gorica), 2. PD Fram (PD Fram), 3. Govnači - Idrija L, OŠ Idrija (PD Idrija), 4. OŠ Gradec, OŠ Gradec (PD Litija), 5, OŠ Jelšane, OŠ Jelšane (PD Snežnik),
6.	PD Vipava II (PD Vipava),
7.	Gorjanski škrat, OŠ Šmihel, Novo mesto (PD Novo mesto),
8.	Planinska skupina, OŠ Fran Erjavec, Nova Gorica (PD Nova Gorica), 9 Mozirje I, OŠ Mozirje (PD Mozirje), 10, Oobrča, OŠ Bistrica (PD Tržič).
Vprašanja so bila sestavljena iz Planinske šole in iz gradiva Po poteh prve svetovne vojne, ki ga je pripravil domačin Toni Gomišček in so ga vse ekipe prejele mesec dni pred tekmovanjem. Vsa vprašanja za tekmovanje je sestavil Božo Jordan.
Tekmovanje so omogočili tudi sponzorji, ki se jim ob tej priložnosti zahvaljujemo.
Aleâ P rege I
18. dan koroških planincev_
Že 18. srečanje koroških planincev je bilo v soboto. 12. septembra 1998 na Kremžarjevem vrhu. Povezali so ga s 50-letnico priljubljene pohorske koče. Žal je organizatorjem zagodlo slabo vreme in zdesetkalo udeležbo, a najvztrajnejši so vseeno prišli.
V krajšem, a bogatem kulturnem programu je prisotne najprej nagovoril predsednik PD Slovenj Gradec Are h. Slavnostni govor je pripravil predsednik Koroškega MDO PD Mirko Mlakar iz Mežice. V njem je navedel vrsto tehtnih misli in podatkov o slovenskem, koroškem in slovenj g raškem planinstvu. Prire-
ditev sta popestrila še moški pevski sekstet in glasbeni trio. Nekaterim najbolj prizadevnim članom PD Slovenj Gradec v zadnjem obdobju so podelili priznanja društva oziroma Koroškega MDO PD Še nekaj podatkov iz zgodovine koće na Kremžarjevem vrhu. Kočo na sedanji lokaciji so slovesno odprli 4. julija 1948. Planinstvo na Kremžarjevem vrhu pa ima še malo daljšo tradicijo. Kot je znano, so marljivi slovenjgraški planinci prvo leseno kočo na zadnjem zahodnem pohorskem tisočaku dogradili že 8. decembra 1934. Gradnjo je vodil načelnik gradbenega odseka Miloš Tome, prizadevno pa sta jo oskrbovala domačina Kari in Helena Polenik. V noči od 8 na 9. marec 1944 so jo partizani požgali, da ne bi nudila zavetja nemški policiji. Pogorela je do tal, kar so ugotovili tudi predstavniki PD Slovenj Gradec pri ogledu 5, septembra 1945 in zapisali, da ni sledu o leseni in nepodkleteni koči. Želja po obnovi pa je že v letu 1946 botrovala izbiri nove, bolj razgledne lokacije na bližnjem Kernikovem vrhu. Kljub velikemu povojnemu pomanjkanju vseh potrebnih materialov in strokovnih delavcev je društvo jeseni 1947 pod vodstvom Miloša Grmovška začelo gradnjo in objekt ob izdatni podpori PZS do konca junija 1948 tudi dogradilo, da so ga lahko 4. julija 1948 slovesno odprli. To je bil za društvo velik praznik, zbralo se je nad tisoč ljudi. PD Slovenj Gradec je v letih 19791982, ko so društvo vodili Drago Zagore, Simon Dobernik in Jernej Friškovec kočo na Kremžarjevem vrhu temeljito obnovilo. Dne 23. maja 1981 je v koči in v 12 okoliških kmetijah prvič zasvetila električna luč. To je bil še en praznik za društvo in domačine.
Miroslav Žotnir
Obnovljene poti na Kanin
Zaradi dotrajanosti in slabega stanja varoval na zavarovanih planinskih poteh, ki vodijo na Visoki Kanin (2587 m), na goro torej, ki jo je že dr, Julius Kugy označil za najbar-vitejšo in najbolj nenavadno, je PD
Bovec v sodelovanju s Komisijo za pota pri PZS v letu 1998 izpeljalo akcijo, ki je potekala od 17. do 23. julija in 23. avgusta 1998. Prvega dne so se udeleženci akcije Kanin 98 zbrali na bovškem športnem letališču, kjer so za transport s helikopterjem pripravili vso potrebno tehnično opremo in prehrano, kar je še istega dne helikopter 15. letalske brigade SV znosil do koče Petra Skalarja oziroma na delovi-šče. Že opoldne istega dne je tehnična skupina, ki so jo sestavljali vodja akcije Alojz Pirnat, namestnik vodje Franci Vesel, člani Rudi Vaši, Drago Štalekar, Drago Po-kleka in člani PD Bovec Franci Čopi, Zdenko Čopi in Igor Zlodej, pričela delati, to delo pa je vseh sedem dni potekalo v enkratnem, skoraj nekoliko prevročem vremenu Med delovno akcijo smo uredili odseke poti z vrha Visokega Kanina v smeri Zadnjega dola, z vrha po celotnem grebenu v smeri postaje D kaninske žičnice oziroma v smeri koče Petra Skalarja do Dolgih podov, odsek od koče v smeri postaje D in del poti proti Prestreljeniškemu oknu. Zaradi snega, ki je v tem času še ležal na delu poti, ki poteka preko Velikega grabna, je bila izvedena še enodnevna akcija 23. avgusta, s tem pa je bila celotna akcija Kanin '98 tudi končana. V času akcije je bilo porabljenih 168 različnih klinov, 240 metrov žične vrvi, 200 vrvnih sponk in 27 drugih varoval, odstranjena pa so bila tudi vsa stara in dotrajana varovala. Že v času akcije sta čtana PD Bovec Franci Čopi in Igor Zlodej na novo markirala celoten grebenski del poti na Visoki Kanin, v avgustu pa sta Franci in Zdenko Čopi markirala pot, ki pelje iz smeri opuščene planine Gozdec do ruševin stare koče in naprej v smeri Visokega Kanina in Koče Petra Skalarja. Udeleženci akcije Kanin '98 so v času akcije prebivali v koči Petra Skalarja, kar jim je zelo olajšalo delo, tam pa so se tudi prehranjevali. PD Bovec se tehnični skupini Komisije za pota pri PZS za opravljeno veličastno delo na akciji Kanin '98 iskreno zahvaljuje; zmeraj bodo dobrodošli gostje Koče Petra Skalarja.
Planinci in gorniki, vabljeni ste, da obiščete Kanin; poti so markirane, varovala varna in - uživajte ob razgledih z zadnje visoke gore slovenskega dela Julijskih Alp.
Igor Zlodej
PO Bovec
Srečanje vodnikov na Mozirski planini_
V	organizaciji Savinjskega MDO in vodnikov, konkretno pa Martina Aubrehta in Maksija Korošca, se
je 38 vodnikov PZ Slovenije lanskega 14. in 15. novembra udeležilo srečanja na Mozirski planini. Vodniki so se na drugem zboru zbrali iz 9 meddruštvenih odborov. Logično je, da jih je bilo največ iz matičnega Savinjskega MDO, preseneča pa neudeležba vodnikov iz sosednjega Zasavja. Na okrogli mizi. vodila sta jo Marinka Koželj-Stepic, ki pri PZS vodi odbor za vodnike, in Sandi Čičerov. vodnik in tožilec PZS, je beseda tekla o enotni komisiji za vodnike. Ta naj bi zaživela z letom 2000, planinci bi si jo želeli prej, vendar menda zaradi proceduralnih postopkov to ni izvedljivo. Poudarjen je bil tudi problem odgovornosti vodnikov pri organizaciji izletov. Gre za to, da nekatera društva organizirajo izlete brez za to usposobljenih vodnikov
V	Sloveniji namreč kar 60 društev deluje brez planinskih vodnikov, vendar kljub temu organizirajo izlete. predvsem pa je problem pereč pri turah v visokogorje. Veliko izletov vodijo tudi vodniki brez ustrezne kategorizacije, tudi sicer je vprašljiva usposobljenost nekaterih vodnikov, Slišati je bilo celo. da nekatera društva zavračajo vodnike, ki niso iz njihovega društva. V zadnjem času se predvsem na Gorenjskem pojavlja konkurenca - gorski vodniki, ki, seveda za denar, prevzemajo delo vodnikov PZ Slovenije Prisotne vodnike je v imenu Planinske zveze pozdravil podpredsednik Adi Vidmajer Med drugim se je dotaknil smernic za delo po društvih. V imenu domačega, moz irske ga društva je zbrane pozdravil Martin Aubreht.
Drugi dan srečanja so se vodniki 43
odpravili na turo po Mozirski planini do Boskovca. Druženje so zaključili s tekmovalnim kvizom in tekmovanjem v izdelavi plezalnega pasu iz prusika. Največ znanja in spretnosti so pokazali Velenjčani, Pred odhodom v dolino so se dogovorili, da bo ' prihodnje, tretje srečanje vodnikov 12. In 13. novembra leta 1999 na Mirni gori v Beli krajini.
Edi MavrfC - Savinjčan
Seminar iz orientacije
Mladinska komisija pri PZS je pripravila in izvedla drugi seminar za pripravo in izvedbo planinskih orientacijskih tekmovanj (PV 1997/ 559, 1998/45), ki je bil od 1. do 4, oktobra 1998 v planinskem domu na Menini (1543 m). Bilo je 20 udeležencev, večina mlajših. Pri izvedbi seminarja so sodelovali kot vodja Bojan Rotovnik, Božo Jordan je bil tehnični vodja, člana vodstva pa Gvldo Španring in Matej Kortnik ter predavatelj Dušan Petrovič. Lani je bil seminar malo daljši, toda še vedno je bil vsak delovni dan zelo dolg. S predlanskimi izkušnjami smo nekaj dopolnili in tako pridobili na času. Ob predavanjih je bilo več časa za praktično delo in izkazalo se je, da je boljša porazdelitev na manjše skupine, ki krožijo. Nočno orientacijsko tekmovanje je bil res lep sprehod po obsijani Menini, Naslednji skupinski orientacijski pohod smo prestavili na dopoldan, le malo nas je blagi dež poškropil in tudi megle ni bilo. Zadnji posamezni orientacijski pohod -izpitna tura - je bil po predavanju v nedeljo, po močno megleni vršini. Kljub temu so vsi našli vse kontrolne točke. Vsi udeleženci so izdelali skico poti, profil poti in poročilo o prehojeni poti. Vsako področje je vodstvo ocenjevalo posebej in tako je bilo možno zbrati 750 točk. Nekaj težav je bilo le pri preizkusu teoretičnega znanja, ker nismo pripravili ustreznega pisnega testa In smo to rešili z ustnim preverjanjem. Tehničnega vodje iz objektivnih razlogov ni bilo, nadomestili smo ga s člani in tako je moralo to vodstvo 44 opraviti več dela. Dobili smo dvaj-
set novih pripravnikov za delo pri orientacijskih tekmovanjih. Do 4. junija 1999 morajo napisati še seminarsko nalogo, za katero je pogoj organizacija enega orientacijskega tekmovanja.
Lani smo imeli v zgornjem prostoru doma še kar primerno predavalnico, ločeno od spodnjih prostorov, tako da nas obiskovalci niso motili, kot ne mi njih. Udeležence je pozdravil tudi predsednik PD Gornji Grad, osebje doma nam je res šlo na roko ter dobro poskrbelo za prijetno vzdušje. Za vse jim gre zahvala.
B. J.
Značke najdaljše transverzale_
V sredo, 25. novembra lani, je Odbor za organizacijo Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije v veliki sejni dvorani pošte 101 Ljubljana na Čopovi ulici 11 pripravil tradicionalno podelitev znakov za vse tiste po-hodnice in pohodnike, ki jim je v letu 1998 uspelo prehoditi najdaljšo, več kot 1000 kilometrov dolgo Pot kurirjev in vezistov NOV Slovenije, ki se vije od Gančanov v Prekmurju do Slavnika nad Koprom. Predsednik odbora Martin Prevorčnik je uvodoma naglasil, da značke sicer podeljujejo vsako leto za dan vezistov, okoli 17. novembra, zaradi izredno velikega števila dobitnikov - saj jih je kar 47 - pa se je lanska podelitev nekoliko premaknila.
Med drugim je Martin Prevorčnik v uvodnem nagovoru še povedal, da je Odbor za organizacijo poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije s svojimi mnogimi vzdrževalci ponosen, da se po tej poti poda toliko pohodnikov in ljubiteljev narave. Za vse, ki vzdržujejo to lepo planinsko pot, je to priznanje za opravljeno delo in obnovo poti pred dobrim letom, hkrati pa to pomeni tudi »poravnavo« delčka dolga odboru naklonjenima domicilnima organizacijama, Pošti Slovenije in Telekomu Slovenije.
Slavnostne podelitve - že 29. po vrsti - so se udeležili tudi predstavnica Pošte Slovenije Fani Mihevc. predsednik upravnega odbora
Telekoma Slovenije Peter Tevž, predstavnik Glavnega odbora ZZB Slovenije Jože Božič, predsednik Domicilnega odbora kurirjev in vezistov NOV Slovenije Jakob Berič, predsednik Društva domicilnega odbora kurirjev in vezistov Dušan Kumer, predsednik Odbora kurirjev NOV Slovenije Albin Barle, predsednik Odbora vezistov NOV Slovenije Ivan PI v k, častna člana odbora Dragica Rome in Slavko Krušnlk. predstavnica Poštne banke Slovenije, predstavniki planinskih društev in drugi. Ko so se zvrstili še drugi govorci -med njimi Peter Tevž in Jakob Berič, ko je navzoče spravil v smeh z nekaj odličnimi smešni cam i Slavko Krušnik-Mihec in ko so navzoče razveselili s svojim kulturnim programom dijaki in dijakinje Srednje šole za pošto in telekomunikacije v Ljubljani, se je pričela osrednja slavnost - podelitev znakov za prehojeno pot. Značke sta podeljevala predsednik odbora Martin Prevorčnik in član odbora MIlan Gug-leta. Celotno prireditev je tudi lani izvrstno povezoval Stanko Dolenc. Vsi, tudi tisti, ki so odboru oddali stare kontrolne dnevnike, so lani dobili lepe nove značke za prehojeno pot. Največ je bilo takšnih -kar je razveseljivo -, ki so pot prehodili prvič, pa tudi takšnih, ki so jo prehodili drugič, tretjič ali četrtič. Kar šestkrat so doslej pot prehodili starosta slovenskih planincev Jože Dobnik, Stanko Dolenc in Sonja Vilfan, devetkrat Viktor Čebela in Drago Simončič, desetkrat Franci Rajh in dvanajstkrat Milan Meden. Absolutni rekorder je seveda Slavko Krušnik-Mihec, ki je Pot kurirjev in vezistov NOV Slovenije prehodil že triindvajsetič. Ob podelitvi je na svoj humorni način, kot on zna, rekel, da je to šele začetek. Moramo še povedati, da je vsak od pohodnikov ali pohodnic, ki je to Izredno lepo planinsko pot prehodil tretjič, ob znački prejel še Krušnikovo najnovejšo knjigo smešnic. Avtor je v šali pripomnil, da pripravlja že novo knjigo, v kateri lahko pričakujemo »najhujše« smešnice.
Ob koncu svečane podelitve značk za prehojeno Pot kurirjev in vezis-
tov NOV Slovenije je navzoče navdušil z nekaj lepimi planinskimi skladbami še harmonikaš Blaž škulj. potem pa smo vsi odšli na kratek klepet in skromen prigrizek v sosednje prostore. Značke so leta 1998 prejeli: Janez Arhar, Marija Arhar, Vlasta Bjelić, Nino Caruso, Jože Dobnik, Stanko Dolenc, Branko Doli-nar, Franci Dovjak, Jožica Do-vjak, Viktor Čebela, Terezija Čenčič, Franci Erzin, Milan Golja, Tomo Grgič, Silvo Grilj, Nada Jagodic, Rada Jambor, Almira Jel-nlkar, Zoran Kariž, Alojz Klemenčič, Viktor Komavli, Slavko Krušnik, Ana Kukovica, Jože Kukovica, Marija Kurent, Janez Lenče, Franc Lešnik, Vera Lešnik, Marjan Llpoglavšek, Milan Meden, Milan Mesojedec, Malči Mravlje, Fatima Mušič, Aleksander Oblak, Miro Omahne, Brane Penca, Miha Pleško, Ivan Prezelj, Marija Prosenc, Andrej Rajh, Franci Rajh, Drago Si-mončič, Janez Stražiščar, Alojz Terglav, Primož Vilfan, Sonja Vilfan in Zvone Zupančič.
Rado Radešček
Dvanajsto popotovanje od Litije do Čateža_
V soboto, 14. novembra 1999, smo spet potovali z Levstikom. Po vseh zapletih in nejasnostih o dolžini in zaključku poti je bil tudi lanski pohod tak, kot je treba. Kaj pa se to pravi, da bi se končalo že v Moravčah! Levstik je šel do Čateža in tako bomo hodili, dokler bomo, tudi mi. Pohodnikov je bilo ogromno. Časopisi so v naslednjih dneh različno ocenjevali število udeležencev. Nekaterim se je zapisalo, da jih je bilo nad pet tisoč, drugi so trdili, da jih je bilo nad deset tisoč. Če udarimo nekje vmes, bo nemara še najbolj prav.
Cesta od Litije je bila zaradi poplav in zemeljskih plazov poškodovana in zaprta, zato smo se pripeljali naokoli čez Bogenšperk in stopili na pot malce kasneje kot običajno. Pot nas je kot vedno vodila mimo cerkve sv. Martina skozi Šmartno in naprej na Jelšo, nato smo se povzpeli na Libergo. Na pokopališču ob
liberški cerkvici so grobovi še vsi bogato ozaljšani s cvetjem in po tem sklepamo, da od vseh svetih do zdaj tod ni biio hujšega mraza in ne slane. Pri Medvedovih smo kupili odlične suhe hruške in jabolčne krhlje, posušene v stari, pred nekaj leti obnovljeni sušilnici sadja. Pri gasilskem domu, kjer je kontrolna točka, se je kot vedno na teh pohodih kar trlo ljudi. Privoščili smo si kislo zelje in domače pečenice, ki bi jih jedli celo angelci, če bi jih le imeli! Zraven pa se prileze kuhano vino!
Vasica Liberga leži na desnem slemenu hriba. Naprej je še nekaj strmine mimo prvih stanovanjskih in počitniških hišic tja do osrednjega dela vasi Preska z levim odcepom poti na Tišje. Ob poti so pri mnogih hišah zunaj na mizah pripravili zasilne stojnice in prodajali vino, potice, domače pecivo. Vsak se je lahko posladkal s skoraj pozabljenimi kmečkimi dobrotami. Na Grmadah smo zavili po označeni gozdni poti, ki je bila razmočena in blatna. Spomnili smo se, kako nas je na prejšnjem pohodu na tej poti močil dež. Neusmiljeno je lilo tri četrt poti. Leta 1998 pa nam je bilo vreme bolj naklonjeno, saj se nam je po prihodu na Gobnik odprl čudoviti pogled na okoliške domačije, vinograde in zidanice. Na Gobniku je znamenita, sicer močno spremenjena Bojčeva zidanica, kjer je nastajalo jedro Levstikovega potopisa, a zdaj so jo, ne vem zakaj, preimenovali v »Bajčevo«. Ob zvokih harmonikarja Marka SO po-hodnike tam postregli z bio kostanjem. Sonce je veselo sijalo nad prijazno pokrajino in lepo je hoditi v družbi prijateljev po šumečem odpadlem listju, skozi gozdove, kjer že diši po pozni jeseni in celo snegu,
V Moravčah smo se pri Resnikovi kašči ustavili le za žig, nato smo zavili kot že desetkrat prej - h Kotar-ju. Do zdaj je bila Tonina hiša vedno zaprta, Kotarjevi so imeli v njej traktor, poljedelsko orodje in sodček z vinom, ki ga vedno gostoljubno natakajo pohodnikom. Lani pa sta gospodar Lado in gospodinja Lojzka v nekdanji Tonini hiši zakuri-
la kmečko peč, na omarico postavila nekaj okrasnih buč, pogrnila prt čez mizo v Bogkovem kotu in že je tu mali Tonin muzej. Nekdaj je bila to največja hiša v vasi. V premožni Zidarjevi gostilni je bilo vedno polno ljudi. Danes pa je v naših očeh to tako skromna hiška. Ali so se res tako zelo spremenila razmerja? Ali smo se spremenili mi? V tej toplo zakurjeni izbici, ki z majhnimi okenci zre na moravška polja, si zlahka predstavljam Levstika, ki je prav tu in pri Zidarjevi Toni dobil navdih za svoje Pesmi. Če ne drugje, se prav gotovo tam. pred Zidarjevo hišo, vsako leto spomnimo Levstika, ki mu je popotovanje pravzaprav namenjeno. Kotarjevi imajo odličen cviček, letos pa smo ga popili še malo več kot običajno, saj sta Lado in Lojzka pred nekaj dnevi praznovala 40 let skupnega življenja. Dobre volje smo se odpravili dalje, čez polje za vasjo, kjer je bližnjica proti gradu Turnu. Tam je bil Levstik nekdaj domači učitelj. Gradu pa zdaj ni več, od njega ni ostal niti kamen.
Na vrsto so prišle še zadnje vzpetine, spust v grapo pod Čatežem, tam pa smo že slišali govorjenje iz zvočnikov. Razhodnja se je začela ob 13. uri. Zaradi zaprte ceste v Litijo je mnogo pohodnikov startalo kasneje in so tudi na Čatež temu primerno prispeli kasneje. Slavnostnega govornika Marjana Rožiča, predsednika Turistične zveze Slovenije, smo sicer zamudili, ne pa tudi plesa na plesišču ob zvokih ansambla Mi trije in še eden. Za jedačo in pijačo je bilo odlično poskrbljeno. Pa še to: kdor je bil na popotovanju desetič, mu je organizator da! bronasto značko. To okroglo številko smo dosegli že lani in bi jo morali dobiti takrat, a bolje pozno kot nikoli.
Kuiturno-umetniško društvo Čatež se je lani še posebno potrudilo. Izdali so lično zloženko »Dobrodošli na Čatežu« V njej so se predstavila vsa društva, opisali so čateško turistično ponudbo in zraven natresli tudi nekaj zanimivosti iz Čateža in okolice. Na zdravje Martinu, Levstiku pa nasvidenje spet drugo leto!
Ivanka Korošec 45
Ob nedavno asfaltirani cesti v Topli sloji Burjskov mlin, ki je zdaj ie popolnoma obnovljen
Folo A. č.
V Toplo odslej po asfaltu
Dolina Topleje ena izmed najlepših alpskih dolin. Že leta 1966 je biia proglašena za Krajinski park Topla. Do redkih kmetij (Šurjak, Florin, Kordež in Končnik - zadnja domačija je že na 1125 metrih nadmorske višine) je donedavna vodila le slaba makadamska cesta, ki so jo dodobra uničili težki rudniški tovornjaki, saj so pred leti visoko v Topli kopali svinec in cink. Od lanskega oktobra je območje, ki je sicer privlačno tudi za turiste in planince (od tu vodita dve markirani poti na Peco), dolincem veliko bolj dostopno, domačini pa ne bodo imeli več toliko težav pri »stikih s svetom«, zlasti v zimskem času. Triinpolkilometrsko cesto so namreč obnovili in asfaltirali Delo cestarjev je stalo 30 milijonov tolarjev, ki jih je prispeval mežiški rudnik - od države namreč dobiva denar za zapiralna dela.
Andreja Čl bron-Kodrin
Vitovska krožna pot_
Planinska skupina Šempas, ki deluje v okviru Planinskega društva Nova Gorica, je lani na novo označila nekatere steze, ki so se zaradi urejene široke poti proti Vi-tovljam že skoraj izgubile in zarasle, istočasno pa smo pot tudi zao-46 krožili tako, da te pripelje na njen
začetek. Poimenovali smo jo Vitovska krožna pot. Kdor se bo odločil in ji sledil, ga ne bo razočarala. Popeljala ga bo mimo drobnih zanimivosti, za katere morda še ni slišal in jih doslej tudi ni opazil, predvsem pa ga bo nagradila s prekrasnim razgledom.
Do vasi Vitovlje (350 m), kjer se začenja Vitovska krožna pot, pridemo z glavne ceste iz Šempasa ali Oseka Obe vasi ležita druga ob drugi ob glavni cesti Nova Gorica-Ajdovščina. Do Vitovelj je mogoče priti peš v slabi uri, možen pa je tudi dostop z osebnim vozilom po asfaltirani cesti.
Vitovska krožna pot se začne v vasi po v začetku asfaltirani cesti, ki pelje strmo navzgor vse do hiše, kjer Jožica Klančič-Golob goji trajnice. Za hišo zavije desno na stezo, ki so jo v preteklosti poznali kot »pot po Stopnicah na Vitovlje«. Pot se strmo dviga - skoraj zares po stopnicah - med grmovjem in redkimi kostanji, po kateri so Vitovci zelo znani. Na poti se srečamo s staro kapelico, krito s »skrljami«, ki je romarje v preteklosti opozarjala na bližino svetišča. Po slabi tričetrturni hoji stopimo skoraj pred vitovsko cerkev, ki je posvečena sv. Duhu oz. Materi božji in je spomenik L kategorije. Ta mogočna v osnovi romanska in z obzidjem obdana zgradba stoji na 605 metrov visoki skalnati vzpetini v zavetju Trnov-
skega gozda med Vitovskim vrhom in Čavnom. Vidna je po vsej Vipavski dolini. Od cerkve se nam odpira lep razgled na Vipavsko dolino, Goriško ravan, Kras in ob jasnem vremenu tudi na morje. Pri cerkvi se spustimo mimo vodnjaka in pot se po nekaj minutah spet začne vzpenjati po stari kamniti cesti do križišča, kjer zavijemo levo na stezo v Skozno, Pred nami je pol ure hoje po južni strani Trnovskega gozda, ki nam nudi prekrasen razgled, gosto drevje pa tudi senco pred toplimi sončnimi žarki. Na križišču zavijemo desno in čez jaso, kjer po nekaj minutah pridemo na gozdno cesto in se po približno 15 minutah hoje spustimo k lovski koči, pied katero popotnik lahko spet uživa v prečudovitem razgledu. Kočo oskrbuje Lovska družina Lijak. Od tu imamo le še slabih 10 minut hoje in že smo na najvišji točki poti - Kopitniku (929 m), kjer lahko v lepem vremenu opazujemo spuščanje zmajarjev, pogled pa se nam odpira tudi na vitovsko cerkev in celotno dolino Tu stoji tudi spomenik žrtvam v 2. svetovni vojni. Pot se začne spuščati in po približno 15 minutah pridemo do steze, ki pelje na Čaven. Zavijemo po njej in kmalu stojimo na razgledni točki Sekulak, od koder se nam razgled odpre tudi na gornji del Vipavske doline in čavensko pogorje. Od tu se vrnemo in se po nekaj minutkah hoje spustimo levo na stezo za Lipo vco in Vitovlje. Kmalu smo spet na kamniti poti, zgrajeni pod francosko vladavino, na kateri se še dobro vidijo sledi kolesnic, kar priča, da so po njej nekoč voziti z vozovi zlasti drva, oglje, led, med vojno pa hrano za partizane Ko se vrnemo do križišča za Skozno, zavijemo levo in po gozdni stezi smo v nekaj minutah pri skladu spredaj v obliki stopnic zloženih skal s kapelico. Kraju pravijo »Pri sv. Luciji«. Zanimivost je ta, da je v skali na vrhu vedno voda (ali vsaj vlažno). Po pripovedovanju naj bi voda blagodejno vplivala na vid, zato so si v njej mimoidoči umivali oči. Kapelica stoji na isti višini kot vodnjak pred vitovsko cerkvijo.
Pot se nadaljuje strmo navzdol po gozdu do ceste in nato mimo vi-
lovskega jezera, ki nas preseneča zaradi svoje naravnosti, majhnosti in ljubkosti, pa tudi modrine. Ta daje misliti, da je precej globoko. Nadaljujemo po stezi proti zahodu, ki nas pripelje do izhodiščne točke. Celotna pot traja približno 3,30 do 4 ure hoje.
Od tu nadaljujemo po asfaltirani cesti v vas Vitovlje in v dolino, kjer se lahko okrepčamo v kmečkem turizmu Pri Malovšču ali v gostilni pri Olgi na glavni cesti. Prijazno boste postreženi tudi v Šempasu v Bifeju Jezero in kmečkem turizmu Rjav-ćevi V kratkem bo odprt tudi kmečki turizem v samih Vitovljah, s kozarcem dobrega domačega vina boste postreženi tudi pri drugih kmetih - domačinih. Za dodatne informacije se obrnite na člane planinske skupine Šem-pas, najhitreje pa jih boste dobili v Bifeju Jezero - pri Srećku. V nedeljo, 8. novembra lani, smo prvič organizirali pohod po Vitovski krožni poti, ki naj bi postal tradicionalen vsako prvo nedeljo v novembru po dnevu mrtvih.
Slavka V u ove,
fitmpat
Previharili smo burjo na Snežniku_
Naša skupina »Viharnikov« iz Slovenske Istre ima redno vsak mesec skupen planinski pohod. Za lanski november smo se dogovorili za Snežnik in kot ponavadi tudi trdno določili dan pohoda: sobota, 21 Dogovorjenega dneva pohoda se trdno držimo, če pa že ravno »padajo prekle«, pohoda običajno ne odpovemo, ampak se kvečjemu preusmerimo na rezervno točko. Organizacijo in vodenje pohoda na Snežnik smo imeli na skrbi dve družini: Marta in Matjaž ter kot »staroselca« na Sviščakih midva z Vero. Snežnik je sicer naš dober znanec, a po dobri stari navadi sva se z Matjažem teden dni prej odpravila na oglede. V pogorju je že zavladala zima in tisto soboto se je Snežnik kopal v soncu in iskril v ivju. S Sviščakov {1242 m) sva se vzpela na Snežnik {1796 m), z njega naju je pot vodila na Mali Snežnik (1694 m), od koder sva se spu-
stila v Grdo drago (1129 m) in se vrnila na Sviščake. Tako sva »zakoličila« pot za planinski pohod skupine čez en teden. V petek, teden dni kasneje, sva z ženo odšla na Sviščake kot predhodnica. Cesta je bila v redu, od Golobjih jam navzgor sicer precej poledenela, vendar kar solidno posuta. Na Sviščakih pa pravi sibirski mraz: minus 11 stopinj popoldne, za nameček pa se je prebudila in »dobila mlade« še burja, Vreme-narji so v poročilih govorili o močni burji s sunki do 120 kilometrov na uro in pod Nanosom naj bi pomedla s ceste tudi nekaj tovornjakov. Ponoči je burja vse bolj zavijala in bučala, v gozdu pa je odzvanjalo klenkanje vrhov bukev, ko so se v silovitem vetru zibali in udarjali drug ob drugega. Z ženo sva bolj slabo spala; njo je pestila skrb, kako bo v našo majhno kočo 5 x 5 m spravila in posedla kakšnih 30 ljudi, mene pa je v vse glasnejšem »koncertu« burje bolj grizlo vprašanje, ali v takem vremenu sploh kaže iti na Snežnik, kako bodo prijatelji oblečeni in opremljeni, čeprav sva z Matjažem v vabilu poudarila, da je v gorah zima in da je zato obvezna kompletna zimska oprema za planince in avtomobile. Zgodaj dopoldne se je iz naše koče na Sviščakih izvila v rahlem sneženju dolga pisana kača planincev - kar 27 nas je bilo Na pohodu pa je bila tudi burja, ki je pošteno hrumela in brila ter po pogorju podila in cefrala oblake, iz katerih so švigale snežinke in nas bile v obraz in se v soncu, ki je sem-tertja pokukalo izza oblakov, biserno lesketale. Vedno - in tako tudi tokrat - me je pa stisnilo pri srcu zaradi golih reber v gozdu okoli Pekla in drugih hribov pod Malim Snežnikom, kjer gozdni svet razjeda napredujoča erozija kot posledica ne ravno najbolj umnega in odgovornega gospodarjenja z gozdom oziroma za kraški teren očitno pretirane in nestrokovne sečnje pred dvema, tremi desetletji. Resnično pekoče rane v kraljestvu snežniških lesov, rane, povzročene od naših oholih novodobnih »Benečanov« - povzročiteljev kraških goličav.
Pot na ovršju gore skozi ruševje je bila ledena, proti vrhu pa je bila začuda brez ledu, iako da je bil naš korak trden in nam tudi siloviti sunki burje na prepišnem grebenu niso mogli do živega. Mraz nas je odel v i v je in Matjaž s pobeljenimi brki, obrvmi in vso obleko ter s svojimi dobrodušnimi očmi je bil kot pravi dedek Mraz. Med kratkim postankom na vrhu se je Snežnik odel v gosto potuhnjeno meglo in zato smo se odločili vrniti kar po isti poti. Malo za šalo in malo zares, da se nam ne bi pripetilo kaj takšnega ali podobnega, kot v opisu »Iz življenja gornika« navaja dr. Julius Kugy: »Potlej sem se napotil na Kranjski Snežnik, kjer sem pa klavrno pogorel. kajti z neveščim vodnikom sem se izgubil v gozdovih, zgrešil vrh...«
V našo kočo na Sviščakih smo se nekako stisnili, čeprav so imeli nekateri pomislek, da nas je preveč, toda vedno bolje več kot pa malo prijateljev. Lepo smo se pogreli in tudi ogreli še za kakšen podoben »podvig«. Bili smo si enotni: lep dan, čudovit pohod in dober občutek, ko v jeku in viharju neu-kročene narave preizkusimo in doživimo sebe.
Mojo - kaže pretirano - skrb za »obvezno zimsko opremo« pa je eden od pohodnikov prav po planinsko hudomušno »zabelil«. Verjetno bo to prijatelj, ki me je dvakrat povprašal, če so za na pot potrebne tudi verige. Seveda sem mu pritrdil in dodal »ali pa zimske gume« - samo po sebi razumljivo sem mislil za avtomobile. Ta dialog je dobil svoj epilog v kar lepem kosu verige, ki mi jo je verjetno ta vztrajni spraševalec lepo podtaknil v nahrbtnik, da sem jO pridno tovoril na Snežnik in nazaj na Sviščake.
Pavel Pav I avec, Koper
Planinski izlet na Snežnik
Izlet na Snežnik je bil zame eno od najzanimivejših planinskih doživetij, čeprav sem prehodil že nekaj dolgih ur po naših gorah; ne pomnim več, da bi kdaj prej pihal tako močan veter in da bi bila na poti tako gosta megla,	47
Iz Sevnice smo se odpeljali zgodaj zjutraj, se ustavili na Studencu, kjer so se nam pridružili še drugi pohodniki, in se odpeljali na Sviščake. Vožnja je bila tako dolga, da smo tam komajda še znali hoditi. Toda po malici smo se vendarle odpravili na pot,
Z vremenom smo imeli smolo, saj je bila tam ta dan megla in je pihal veter. Sprva vetra nismo čutili, ker smo hodili po gozdu in med borovjem, toda ko smo prišli višje, je bila burja tako močna, da nas je dobesedno zanašala. Neprijetno je bilo še to, da sploh nismo vedeli, koliko imamo še do koče, saj nismo imeli občutka, kako hitro napredujemo. Ko smo bili že precej premraženi in smo že kar samodejno stopali po stezi, smo le nekaj metrov pred seboj zagledali planinsko kočo. Seveda je v njej naenkrat nastala velikanska gneča, vendar se nad njo ni nihče pritoževal: vsi smo bili dobre volje, da smo dosegli svoj cilj. Pomalicali smo, požigosali razglednice in se dobro pripravili na pot navzdol: oblekli smo vse, kar smo imeli, ker smo vedeli, kakšen veter nas čaka zunaj.
Veter je menda pihal še močneje kot tedaj, ko smo prišli, vendar smo se mu spočiti zlahka upirali in se prebili do borovcev, kjer je veter izgubil moč. V zavetrju smo se počakali, posneli skupinsko fotografijo in pohiteli na Sviščake, od tam pa na dolgo avtobusno pot domov v Sevnico, kjer so nas starši zaradi zamude že kar nestrpno pričakovali.
Vsekakor je bil izlet na Snežnik zanimivo planinsko doživetje.
Matej Tajnikar. Planinski krožek OS Savo K lad ni k, Sevnica
V neznano - na Dobrčo
Lanskoletnega izleta PD Polje v neznano, ki je bil 17. oktobra, se je udeležilo 49 planincev. Med prijetnim klepetom in vedrim razpoloženjem, ko pa vodnik vendarle ni izdal cilja poti, je avtobusna vožnja do Tržiča hitro minila. Šele ko smo si oprtali nahrbtnike, smo zvedeii, da 48 se bomo povzpeli na Dobrčo - na
vrti, ki je visok 1634 metrov, in do planinske koče, ki stoji na nadmorski višini 1520 metrov. Marsikdo v začetku ni bil navdušen nad ciljem poti, saj ni pričakoval takega vzpona. Toda ker je bilo vreme primerno, smo vsi kar zadovoljni vzeli pot pod noge in po treh urah prispeli v kočo, ki jo je velika krušna peč lepo ogrela. Po krajšem oddihu smo stopili še na vrh Dobrče, od koder nam je pogled v doline zakrivala megla. Ko smo se vrnili v kočo, je bila že pripravljena naročena okusna hrana, ajdovi žganci, obara in mleko. Slavljenec tistega dne je poskrbel za pijačo, slavljenka pa nas je posladkala s pecivom. Ko smo bili okrepčani s hrano in pijačo, so pesmi donele še bolj iz polnih
grl-
Vračali smo se po drugi poti, ki je bila vse bolj strma in vse zahtevnejša. Iznajdljivosti pri premagovanju ovir so večkrat izzvale veselje in smeh. Do doline smo vsi postali spretni drsalci in akrobati. Tam pa so nas gostoljubni gostinci sprejeli in postregli v gostišču pod Ljubeljem, kjer smo po tem postanku zlahka počakali na avtobus. Veselo razpoloženje je prispevalo k temu, da je bilo dneva kar prehitro konec, tudi ta planinski pohod pa je potrdil, da so izleti v neznano z dobrimi vodniki in veselimi planinci zadetek v polno.
Ana Vogiitz
Zmotili smo mir v Coprniški jami_
Vsoboto, 17. oktobra 1998, smo se trije člani Planinsko jamarskega odseka PD PT Ljubljana udeležili kratkega delovnega izleta na Slivnico, kjer smo očistili Coprniško jamo in dostop do nje.
Vse seje začelo 19. aprila 1997, na dan Zemlje, ko je imel Planinsko jamarski odsek PD PT Ljubljana izlet do Velike Karlovice in nato okrog Cerkniškega jezera do Ribiškega kota in Dolenjega Jezera ter nazaj v Cerknico. Ko je skupina 24 pohodnikov prišla do jame Velika Karlovi-ca, smo zagledali domačine, ki so čistili njeno okolico. Beseda je dala besedo, oni pa nam vreče in rokavice za enkratno uporabo in pridružili smo se čistilni akciji. Po poti, kjer smo hodili, in ob njej smo nabrali veliko vsakršnih odpadkov. Tudi lanskega aprila so nas poklicali, vendar smo že imeli načrtovan izlet v jamo Kevderc pod vrhom Lub-nika.
Konec septembra je prišlo pismo, v katerem nas je predsednik Jamarskega društva Karlov i ca Jože Stražlšar povabil na Slivnico. Tako smo se 17. oktobra odpeljali Franci, Tone in jaz na Notranjsko, pod vrh 1114 metrov visoke Slivnice. Coprniška ali Čarovniška jama leži tik pod vrhom in jo omenja že J, V, Valvasor: »Na drugi strani jezera
Počitek udeležencev po končani akciji v Coprniški jami na Slivnici
se dviga gora Slivnica, na kateri je luknja, ki dela nevihto, kakor je popisano na svojem mestu. Na vrhu imajo coprnice, vešče in grdobe svoje plese in sestanke. Vidijo se kot leteče drobne lučce. Sploh je pokrajina tam okrog s coprnicami dovolj založena. Zato jim tam često precej zakurijo in jih mnogo sežgo, tako da pride včasih tod na grmado v enem letu več coprnic, kakor jih je v vsej deželi od pamtiveka sedlo na skladovnico in bilo upepeljenih.« In: »Če postanejo te luknje uporne in viharne, se dviga iz njih para, dimu aii megli podobna; iz nje nastanejo črni oblaki, ki se iz njih usuje močna toča ter uniči vsa polja. Luknje so okrogle in najširše merijo približno dva, ožje le en seženj v šir, nekatere pa so še ožje.« Na naravni ploščadi nad jamo so ljudje za velike praznike kurili kresove, kar je ostalo od njih, pa zmetali v jamo. V letih se je nabral kar velik kup pločevinastih posod, napolnjenih s smolo oziroma laki. V poletnih mesecih je skupina tujih študentov pod okriljem Vitre, Centra za uravnotežen razvoj Cerknice, pripravljala dostop do jame, postavili so kovinsko lestev in začeli čistiti jamo. Naša skupina, ki je štela 12 članov, je akcijo dokončala. Iz jame smo znosili pločevinaste posode do parkirišča, nadelali pot, vsekali nekaj stopnic vanjo, razredčili grmičevje ob robovih jame in odstranili suho vejevje. In potem je prišlo najlepše: lahko smo se spustili v jamo. V soju karbidovke in baterijskih svetilk nam je Jože v pristnem cerkniškem narečju povedal nekaj zgodb oziroma legend o nastanku Otoka in Cerkniškega jezera ter zgodbe o čarovnicah, ki so davno tegà krojile usodo ljudi tega dela
Slovenije. Na poti proti domu smo se ustavili še v »najlepši hiši« v La-zah, v bistroju Oaza, pri naši Tanji Molk kjer smo pogledali, v kakšnem stanju so vpisna knjiga in žigi Poštarske jamske poti. In da ne pozabim povedati, res smo bili v Coprniški jami. Vseskozi je pihal močan veter in črni oblaki so se podili čez in mimo naših glav. Tudi kakšna kaplja dežja je padla, za točo je bilo prepozno. Verjetno smo zmotili coprniški mir v jami.
Oarja Zupan
Planinski ples v Kočevju
V kočevski Nami je bilo lanskega 7. novembra tako prisrčno vzdušje, kot ga že dolgo nismo doživeli. Planinsko društvo je namreč organiziralo dobrodelni ples z živo glasbo in z bogatim s reče lovom, dogajanje pa je povezoval znani humorist »Šlajsar«. Z lepim pozdravnim nagovorom je ta večer odprla predsednica PD Milena Vlašič. Vso pohvalo zaslužijo tudi drugi člani iz odbora, ki so nesebično žrtvovali svoj prosti čas, da je bilo ta večer tako, kot mora biti.
Ko sem zvedela za to prireditev, sva se s prijateljem odločila, da greva z družbo na ta ples. Tako smo se tisti večer znašli tam. Bilo je že vse zasedeno in komaj smo še našli mizo za štiri osebe. Že sam vstop v bistro me je navdal s toplino, ko sem zagledala stare znance In prijatelje - planince. Opazila sem, da tam niso bili le planinci, ampak veliko upokojencev in drugih meščanov. Vsi so prišli iz enega razloga - pomagati planinskemu društvu z nakupom vstopnic, srečk za srečelov in s prostovoljnim pri-
spevkom za nakup vrat v novem dozidanem delu koče. Ko sem videla vse te planinske gorečneže, kako se trudijo na tem večeru, pa tudi gori v koči, pri markiranju planinskih poti, za naše dobro razpoloženje, me je postalo sram, ker sem se tako odtujila, ker nisem več tako aktivna v njihovih vrstah, kot sem bila nekdaj Prijetno dogajanje tega večera mi je potrkalo na vest in me spodbudilo, da bo treba zopet drugače živeti - nazaj v planinski raj!
Vrata planinskega društva so na stežaj odprta za vsakogar izmed nas Delo PD Kočevje se vidi, o njem se sliši! Še več. vzgaja nas v pravem tovarištvu, v strpnosti, poštenosti in delavnosti. Lahko bi ustanovili planinsko stranko! Še najbolj bi bila za zgled drugim. Večer oziroma noč sta prehitro minila. Želeli smo, da bi trajalo v nedogled to prisrčno srečanje, rajanje, veselje...
Letos grem spet tja gor in z njimi bom preživljala svoj prosti čas. Nazaj v planinski raj!
Živka Komac
Orientacija »Gora '98«
Po nekajletnem premoru je bilo spet organizirano in izvedeno orientacijsko planinsko tekmovanje na Polzeli. Sedaj ta tekmovanja potekajo v Savinjski planinski orientacijski ligi, kjer zaenkrat sodelujejo PD Braslovče, Polzela, Zabukovica in Žalec. Na tekmovanje se je prijavilo 36 ekip, sodelovalo jih je 30 (A 12, B 10, C, D, E in F po 2) s 107 tekmovalci. V ligi je bilo 27 ekip štirih PD, ki so si takole porazdelila ligaške točke: Braslovče 77, Polzela 30, Zabukovica 84 in Žalec 66. Tako tekmovanje zahteva precej časa za pripravo prog, nalog, kopiranja in izvedbo samega tekmovanja ter na koncu pisanja poročil. Vse to opravijo organizatorji vo-lontersko. Za to tekmovanje je poskrbel Zoran Štok s sodelavci, ki je istočasno še izpolnil pogoj za naziv vaditelja orientacije po sedanjem izobraževalnemprogramu.
a. j. 48a
Obvestilo naročnikom - A članom
Vse A člane - naročnike Planinskega vestnika, ki bodo uveljavljali 25-odstotni popust pri naročnini, prosimo, da pošljejo PZS kupon »prijava A člana« najkasneje do 31. marca 1999. Samo pri teh naročnikih bomo lahko upoštevali popust pri izdaji položnic za plačilo revije.
Pisarna PZS
RAZPIS
ZA TEDNE TURNE SMUKE 1999
Vodniški servis Izidor pri Mladinski komisiji PZS prireja tedne turne smuke med
30. januarjem in 6. februarjem 6. in 13. februarjem ter 13. in 20. februarjem.
Udeleženci tednov turne smuke (v nadaljevanju TTS) imajo bazo na Komni, na Planini na Kraju.
Program je namenjen vsem tistim, ki se s turno smuko že ukvarjajo, pa bi želeli s strokovnim vodstvom presmučati tudi tiste turne smuke, na katere se morda sami ne bi podali. V okviru programa bodo organizirani nekateri daljši in zahtevnejši turni smuki. Dobrodošli so tudi gorniki, ki nimajo veliko zimskih izkušenj. Zanje bodo organizirane manj zahtevne ture. Program je posebno primeren za tiste gornike, ki bi radi pridobili dovolj izkušenj za uspešno sodelovanje na zimskih vodniških tečajih PZS.
Poleg organiziranih turnih smukov program vsebuje še učenje osnov turnega smučanja, seznanitev z osnovami zimske alpinistike, sankanje, nočno smučanje ob polni luni in seveda sedem dni prijetnega bivanja v domači planinski koči, ki je rezervirana le za udeležence TTS. Udeleženci bodo deležni sedemdnevne popolne oskrbe (tudi malice za na ture) in strokovnega vodstva izkušenih mladinskih planinskih vodnikov in planinskih inštruktorjev. Udeleženci bodo lahko vsakodnevno izbirali med programskimi možnostmi. Program se bo prilagajal željam udeležencev ter vremenskim in snežnim razmeram. Pogoj za udeležbo je znanje smučanja na urejenem smučišču, starost 18 let ter turno-smučarska oprema (smuči, palice, turnosmučarske vezi, psi in srenači), dereze, cepin, nahrbtnik z nastavki za smuči, spalna vreča, čutara, primerna obleka in ostala osebna oprema. Udeleženci si lahko pri organizatorju sposodijo cepin in dereze. Pred začetkom TTS bo sestanek, na katerem se bodo udeleženci in vodstvo pogovorili o natančnem poteku in opremi.
Število mest je omejeno na 20 za vsako izmeno.
Cena je 30.000 SIT, za dijake in študente pa le 25.500 SIT. Plačilo je lahko v več obrokih.
Informacije:
(064) 622 229 (Matjaž Hafner) (061) 653 784 (Katja Godec)
Mladinska komisija pri PZS Vodniški servis Izidor