87
Potopisni listi
slovenskega učitelja svojemu pobratimu.
(Dalje.) IV. pismo.
Rumeni žarki jutranjega solnca so že razsipali svojo toploto čez glavno mesto Zagreb, ko se 23. avgusta prebudimo s6sobani iz okrepčivnega spanja. Jaderno smo na nogah, da ne bi zgrešili kje kaj zanimivega. Želeli smo danes ogledati Zagreb bolj natančno po njegovih posamesnih oddelkih. Šli smo vsaki po svojih potih.    Povabim Te v duhu s seboj!
Popisal Ti pa bodem, prijatel, Zagreb le tako, kakor sem ga zaporedoma obhodil. Ker je bilo moje stanovanje v neposrednji bližavi trga Jelačičevega, sem. tu začel touristovo opazovanje. Nahaja se ta trg v v dolnjem mestu (polovica Zagreba stoji namreč na griču, toraj se drugi oddelek zove tudi zgornje mesto); on je najprostornejši ter okinčan v sredi s spominkom neumrlega bana Josipa Jelačic-a. Na visokem kame-nenem stališču sedi Ti tega ljubljenca jugoslovanskih narodov kip na ponosnem vrancu, v junaški desnici 'Tbritko sabljo sukaje ter kazaje ž njo „naprej"! — Po-služil se je sloveči dunajski kipar Fernkorn pri načrtu tega spominka menda zgodovinskega trenutka, ko je 9. dne septembra 1848. leta junak Jelačič pokazal in ukazal z ostro sabljo svojim hrabrim graničarom prestop reke Drave na takrat Avstriji sovražno zemljo ogersko. Skoda, da dandanes Hrvaška nima Jelačiča! — Iz trga Jelačičevega napotil sem se proti prvostolni cerkvi sv. Štefana, ki stoji vzvišena nad imenovanim trgom. Iz osredka nadškofove palače kipijo kviško ogromne zidine slovečega svetišča z visokim stolpom; od sive starosti so ti začrnelo-rujave, čemur pa se ni čuditi. Blizo sedem stoletij postavljena je že ta sveta sgrada v čast Božjo; neštevilni elementarni in tudi zgodovinski viharji bučali so že preko njenih zidin; mnogo mnogo veselega in žalostnega je medtem poteklo v dolge večnosti morje; al kraljeva cerkev le še stoji —krasen spominek bogoljubnih starodavnih časov. Zidana je vsa iz rezanega kamna, pa zraven tega bi se vendar še o njej reči moglo: kamenje njeno vdrugič že je okamnelo od sive starosti. — Skozi krasno ozaljšani kameneni por tal stopim zdaj v notranje prostore. Kolika razlika med zunaj in znotraj!— Mislim, da ga ni človeka, naj je omikan ali priprost, vernik ali nevernik, mislim, pravim, da ga ni, kogar ne bi zavzelo strmenje, ako stopi v to prekrasno, gotiško zidano svetišče. (Dunajska Št. Štefanska cerkev je oziroma svoje notranje lepote komaj senca proti Zagrebški). V obširnega presvetišča visoka petera okna,  na ktera je prav za prav naslikan
v raznopisani steklenim veliki oltar, vpiralo je ravno jutranje solnce svojo zlato svitlobo, — zares lepota, ktera se nikakor popisati ne d&, ampak se le videti mora. Nad vsakim teh peterih visocih oken nahaja se še mali okrogli prozor, ki sije s svojimi barvanimi lučicami zvezdam enako od visocih sten doli na strmeče obiskovalce prezale in imenitne cerkve. Tabernakelj, krasni, gotični umotvor, se sprelepo vjema z ravno omenjenimi okni. Vse na njem in na oltarni menzi je okinčano prebogato z zlatom in srebrom; ni se človek v stanu vsega nagledati. Na evangeljski strani ti je blizo oltarja nadškofovi prostol; dalje doli po presvetišču, ki za-vzemlje skor polovico cerkve, pa so umetno izrezani korarski molitveni stoli. Vsa cerkev je razdeljena na tri ladij e, kterih visoke oboke nosijo krepki stebri. Dolga je 36!/2, široka 16, in v sredi visoka 12 sežnjev. Oltarjev se nahaja v njej 25. Razun velikega in dveh glavnih stranskih (ktera sta čutiti po obliki posebno visoke starosti), so menda vsi kameneni; le škoda, da se ne vjemajo s pravili cerkvenega zloga. Orgle ima cerkev dvoje, ene na stranskem, ene pa na glavnem koru. Poslednje so delo novejših časov, ter so stale okoli 30.0(j0 forintov. Napraviti jih je dal rajni kardinal nadškof Jurij Haulik, kteri z banom Jelačičem vred živi med hrvaškim narodom še vedno vpreblagem spominu.
Zapustivši prvostolno cerkev napotil sem se proti realki; orjaško to poslopje stoji na posebno prijetnem in skrajnem mestu tako imenovanega „južnega šeta-lišča" (v zgornjem mestu). Pred realko nahaja se mični perivoj. Razgled od tod na doljne mesto in v daljni svet je jako krasen. Da ne boš mi očital, da je razsodba moja pretirana, slušaj, kaj nam o ravno tem kraji piše nepozabljivi tržaški prost g. Miha Verne, ki je z menoj vred silno rad popotoval, in videl mnogo lepih krajev Evrope in Azije. On je pisal tako-le: „Iz omenjenega sprehajališča ali šetališča je razgled nedopovedljivo lep. Od tod se vidi slovito Turopolje na desni strani Save, — cela ravnina med Zagrebom in Karlov-cem, visoki Klek nad Ogulinom in Vojno granico noter do Bosne, kjer se vrhi nekterih visocih gord kažejo*. S srčno radostjo sem tu stal in se krog in krog oziral. (Glej „Novice" 1. 1852., str. 175). Res, na lepši prostor Zagrebčani pač niso mogli postaviti realne šole svoji mladini; kajti spred nje lahko se ozira v razpro-strani svet ter se uči spoznavati in spoštovati sprelepo lice domovine svoje. Povem naj Ti tu še to, da je bila realka, kakor sploh mnogo javnih poslopij nakitjena o naši nazočnosti z velikimi narodskimi zastavami, ki so nam raz višave vihrale nasproti bratovski pozdrav.
To jutro (23.) že ob 7. uri je bila v realki od-sekova seja hrvaških učiteljic. Prav zel6 sem bil sam seboj zadovoljen, da sem bil ob oni uri že tam. Nisem se mogel prečuditi pogledu zbranega toliko lepega spola, ki se je posvetil blagemu namenu — od-gojevati mladino. V tej zadevi nas Slovence bratje naši na jugu zel6 zelo prekosijo; čul sem namreč, da skor vsaka veča vas ali tržič troj edine kraljevine ima svojo lastno odgojiteljico (pogostoma neki še po več) za ženski spol. In kako parlamentarično znajo ti zborovati! Poslušal sem nekoliko časa pri odprtih durih in se radoval o pogumnosti posamesnih govornic, — V realki bila je tudi izložba učnih pripomočkov, o kteri pa bom kasneje kaj več povedal. Delile so se nam tu v realkini pisarnici tudi lične svetinje iz bele kovine, nakitjene z narodskim  trakom,  ktere   smo   učitelji  in   učiteljice
{iripete nosili na prsih v namen medjusobnega poznanja, z realke sem se napotil proti „reduti"; kajti v ondotni dvorani je bila napovedana na 9. uro učiteljskega zborovanja prva seja.
Za danes naj Ti te  črtice zadostujejo.   Kaj več o vsem tem prihodnjič pove*
Tvoj Josip L. Železodolski.
88