na ša zvezda »Ne bojte sel Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Vstal je, ni ga tukaj1« (Mr. 16, 6.) Vstajenje Bral sem pismo iz Buenos Airesa, ki pripoveduje, da so se tam pri polnočnici o božiču gnetli v hudi vročini. 0 veliki noči pa bo tam listje odpadalo in letoviščarji se bodo vračali... Pri ms na severni polobli pa gre tudi cerkveno leto vzporedno z naravo. Vstajajoča pomlad nam tako prinaša tudi praznik premlajenja src in duha, praznik Gospodovega vstajenja. Pač nobena doba s svojimi obredi ne zapusti tako globokih vtiskov kakor ta že od mladih dni. Od cvetne nedelje do velikonočnega žegna je za mladega človeka nepretrgan praznik z vedno novimi skrivnostmi in prečudnimi obredi. Prva raglja je bila za nas že v otroških letih prva udeležba pri teh obredih, božji grob je bil naša prva pobožnost, vstajenje pa je bilo ved-no višek. Kdo ni dobil za procesijo nove obleke, novega klobuka ali vsaj novih čevljev? Tudi to je bil za nas praznik, ki je praznile duše le še povečeval! Pirhi, pomenljivi velikonočni žegen, križ, ki ga hodimo častit in poljubljal, ure molitve, ki jih te dni opravljamo pred. zagrnjenim Najsvetejšim — vse to doživljamo vedno znova tudi še zdaj. To pripovedujem zato, ker želim, da bi vsaj eno leto sam zase ta teden preživel zbrano, se udeležil vseh obredov ^ jih skušal razumeti in tako črpati za svojo dušo iz neizmernih zakladov liturgije tega tedna. Kot dijak to lahko narediš. Vzemi slovenski prevod liturgije velikega tedna, preberi doma, preden greš v cerkev, skušaj ostati z mislimi pri svetih opravilih in čutil boš, da so taki dnevi bogata žetev za dušo. Stori torej to, ne odlašaj na poznejša leta, zakaj kdo ve, ali boš še kdaj imel tako priliko, kakor jo imaš, dokler si še dijak. Kot dijak sem dobil v roke Meschler-jevo prelepo knjigo: Božji Zveličar, Gospodov življenjepis za dijake. Komaj sem se počasi preril med nemškimi stavki do pisateljeve misli, slabo sem znal nemški. A pri popisu vstalega Odrešenika se nisem mogel prečucliti poveličanemu telesu. Bral sem in bral težke besede. Še danes kaj rad berem tisti kratki odstavek: »Kristus je vstal in združil dušo in telo ne več za zemeljsko, temveč za povsem novo, čudovito, povsem božje živ- ljenje. Telo odslej ni le popolnoma voljno in pokorno, temveč tudi častitljivo, enakovredno orodje duše, ki dušo podpira in ji nudi neslutene vire spoznanja, veselja in moči. Ne neha biti telo, vendar dobi prečudne lastnosti duha. Najprej je to telo odslej neumrljivo, ne more več trpeti in je neodvisno od zunanjih okoliščin, večno mlado in krepko je. Drugič je dobilo Gospodovo telo sijaj blesteče lepote in veličastva. Tretjič je bilo deležno tolike svobode, da teže ali podobnih ovir zanje ni bilo več. Slednjič je postalo gibčno in prosojno, tako da ga niti snov niti čas niti prostor ali daljava niso mogli več ovirati. Za radi teh lastnosti je Kristusovo telo odslej čudovito, prava umetnina božje modrosti in vsemogočnosti. Tak je torej Kristus vstal.« To je res zmaga, ki premaga svet. Tak poveličani Gospod živi v naših tabernakljih, seveda skrit pod podobo kruha. Tak živi resničen na Očetovi desnici. Tak pride sodil. To je današnji Jezus. — Mi pa v svojih drobnih skrbeh in v svoji malodušnosti morda komaj pomislimo, da smo njegova last, da je on naš Gospod, mi njegove ovce, da je naš srednik, naš duhovnik, naš Učenik. Saj res nič ne premislimo, kdo je v naši sredi. Sredi med nami je, ki ga ne poznamo, bi si lahko očitali s Krstniko-vimi besedami. Zato si pa za veliko noč recimo: Ecce, Agnus Dei! Vsak tabernakelj je simbol njegove zmage, spomin trpljenja in tudi vstajenja. Kako malo pa morda nam pomeni! Hodimo mimo, verujemo, morda z bežno mislijo celd v duhu pokleknemo predenj, a žive zavesti, da je to prebivališče Boga med, ljudmi, si kar ne moremo obuditi. Zamisli se, kako je Magdalena hotela objeti Gospoda, ki se ji je dal spoznati. »Raboni« — je vzkipelo vdano srce v veliki ljubezni do njega. In ti ga spoznaj to veliko noč in tudi ti ga bolj vzljubi ter se ga bolj in bolj okleni! Potem ti bo verna duša sama od sebe pela: Deo gratias, alleluia, alleluia! Vesele velikonočne prašnike I VI. leto — 20. marca 1937 — štev. 9 Posamezna številka stane 1 Din Kaj pa leposlovje? Film in Cerkev Dohitel me je na cesti kongreganist Sempronij, zgovoren dečko. Vprašal sem ga, kaj v izvenšolskem času dela. 0 n : Najmočnejše orožje zoper vse zmote našega življenja je filozofija svetega Tomaža Akvinskega. Tudi jaz se pripravljam za ta boj duhov. Zato prebiram Ušeničnikov Uvod v filozofijo, Kovačičevega Tomaža Akvinskega, Mahničeve članke v knjigi »Več lučk in sploh, kjer kaj zasledim iz sholastičnega modroslovja. Vsega sicer zdaj še ne razumem, počasi bom pa že. Jaz: Kaj pa leposlovje? 0 n : Močno me zanima tudi družabno vprašanje. Dolžnost čutim v sebi, da se o tem dobro poučim. Zato sem kar od kraja začel študirati dr. Gosarjevo veliko delo Za nov družabni red«. Vsega si sicer ne bom zapomnil, ampak nekaj mi bo pa ostalo, ker si delam izpiske. Jaz: Kaj pa leposlovje? 0 n : Ker kmalu pride čas, ko bomo morali mi mladi nastopiti kot politiki in voditelji naroda, sem predelal že tudi Pitamičevo »Državo«, poznam pa tudi Erjavčevo Zgodovino katoliškega gibanja na Slovenskem«. Jaz: Kaj pa leposlovje? On: Pa nikar ne mislite, da sem pri tem duševnem delu kak zapečkar, ki doma v sobi čepim v dve gube sključen in že ves grbast. Saj me vidite! Veseli me šport, žoga, planine. Jaz: Kaj pa leposlovje? Tu je sobesednik malo pomolčal. Pa se je kmalu zopet razvnel. 0 n : Leposlovje? Berem vse, kar nam v šoli dajo za domače čtivo: Cankarja, Finžgarja, Preglja, pa tudi starejše: Jurčiča, Detelo, Tavčarja, Kersnika ... Jaz: Nisem tega mislil. 0 n : Kaj pa? Jaz: Leposlovje je tista sila, ki v vaših letih, a tudi še pozneje najbolj zgrabi vsega človeka ter ga oblikuje. »Povej mi, s kom občuješ, in jaz ti povem, kdo si.« Ta rek velja tudi tu: Kdor rad bere opolzke stvari, je že tudi sam spolznil v močvaro. Te vrste slovstvo je glavno sredstvo za dosego tistih temnih namenov, ki jih ima svetovno židovstvo in boljševištvo. Že leta 1776 je izrekel jud, framason Weishaupt krilatico: »Naredite mladino nenravno, pa je revolucija narejena. In kaj se pri nas Slovencih v tem pogledu godi, menda vendar veste? Ali treba kaj dokazov? Kaj se ne zasmehujejo, da omenim samo dvoje, v leposlovnih spisih M. Kranjca temeljne resnice krščanstva? Ali ni prinesla takoj prva številka letošnje »Sodobnosti«, v romanu C. Kosmača, grdo bogokletstvo, ne da bi bilo uredništvo ugovarjalo? O, velikanski je vpliv leposlovja v vsakem pogledu! Ko je lord Byron v začetku 19. stoletja udaril na struno svetožalja, mar niso šli skoraj vsi evropski poetje za njim — na pr. mladi Puškin ali pri nas Prešeren, pozneje Stritar, Gregorčič? Kes je pa tudi, da krščanstvu prijazen leposlovec lahko dela čuda. Kako osovraženo je bilo v Kmalu bo preteklo leto, odkar je naš sv. oče Pij XI. izdal okrožnico o filmu. (Vigilanti cura, 29. junija 1936.) Zal, da je ostala pri nas do sedaj tako malo poznana in tako brez vpliva. Vsi važni problemi filma in kina so v njej razpravljam: razširjenost kina, vpliv filma, kvamost in korist filma, pomen filma za privatno in javno življenje, boj za dober film, ameriška akcija proti slabemu filmu itd. Posebno dragocena so papeževa navodila škofom, kako naj med verniki svojih škofij skrbe, da ne bo kino s svojimi slabimi filmi sproti uničeval vse vzgojno in dušnopastirsko delo Cerkve. Posebno skrbi svetega očeta vpliv kina na mladino, ki je za vtise od zunaj tako dovzetna in odprta. Ravno v oni dobi, ko naj bi bila vsa polna idealizma, ko se v duši mladih ljudi porodi in oblikuje nravni čut, ko se porajajo načela poštenosti in pravice in ko se zbudi čut dolžnosti — v tej dobi vpliva nanjo kino s svojo silo in s svojini neubranljivim vplivom. In ta vpliv je slab, je kvaren! To priznava mladina sama, sebi in drugim, kadar je odkritosrčna! Ne moremo tajiti, da ne bi dober film dobro vplival na mlado dušo in mlado srce — a koliko neizmerno večji je slab vpliv, ne samo, ker je veliko več slabih filmov, ampak tudi, ker imajo slabi filmi na slabo človeško srce še večji vpliv! Sveti oče našteva nekaj vrst slabih filmov. So taki, ki kvarne nauke naravnost učijo in tendenčno razširjajo, še več pa je takih, ki jih kažejo v življenju uresničene! Iz teh slik iz življenja črpa obiskovalec kina svoje pojme, svoja načela, svojo vest in tako smernice svojega življenja in delovanja. In kakšni pojmi so to? So mar krščanski? Pojmi o zakonu, o zakonski zvestobi, o ljubezni, svobodni ljubezni«, o družini, otroku? Kakšno življenje nam slika kino? Resnično in idealno, ali ne prav izumetničeno, za nas odbijajoče: življenje ljudi, ki jim je edina skrb zabava in večkrat edini problem, kako priti do napačno pojmovane sreče, in to tudi preko vseh nravnih zakonov!? Kolikokrat nas kino pita samo s saloni in salonsko družbo, brez socialnih čustev, ki je plitva, površna, ki ne pozna resnega dela in duhovnih vrednosti! Pa tudi če film ni nravno slab, ali je že krščanski? Ali pozna Boga? Film je otrok odpadajoče dobe, zato rešuje probleme brez Boga, še bolj seveda: brez krščanskih vrednot! Kje imate krščanski film? Tudi filmi, ki niso nedostojni, so kvarni radi indi-ferentizma, ki ga širijo, radi molčanja o Bogu, ki mora biti središče življenja. Mar ni žalostno, da postanejo filmski junaki in »božanske« zvezde filma pogosto Franciji ob revoluciji krščanstvo! Pa je pokazal Chateaubriand v svojih novelah lepoto krščanske dogme in nastal je v dušah silen preobrat, čigar posledica je bila sprava s katoliško cerkvijo. In da je danes v Parizu velik del najvišje inteligence veren, je brez dvoma v veliki meri zasluga katoliških leposlovcev, kakor so: Paul Bourget, Paul Claudel, H. ideali naše mladine, ki naj nadomeste one velike ideale mladih svetnikov, ki nam jih stavi za zgled Cerkev!? Prav poudarja sveti oče, da je tak kino danes prekletstvo za posameznika in za narod! Kar uničuje nravne sile naroda, uničuje narod! Kaj naj storimo? Predvsem bojkot slabih filmov! Gre za tvcjo dušo — verjemi! Gre za to, da ti ne daješ denarja za blato in strup! Da ne podpiraš slabega filma in daješ filmski produkciji priliko, da se izgovarja: Slabi filmi vlečejo — torej slabe zahteva — tudi katoliška — publika! : Podpiraj pa dobre filme, da bodo »nesli«, potem jih bo več! Sedaj pa so še bele vrane! Dalje: ne misli, da si ti pristojen, da sodiš o nravnosti in nenravnosti filma. Papež želi, da bi imeli katoličani povsod svojo nadzorno komisijo, ki naj bi sodila o filmih in to sodbo objavljala. Po tej naj bi se ravnali in obljubili, da od te komišije obsojenih filmov ne bodo obiskovali. Če kdo, moraš ti to obljubo storiti in jo izpolnjevati! Gotovo je tudi, da bodo morali predvsem dijaki podpirati vsako akcijo za dober kino in se postaviti v službo tega apostolata! Tu je odprto široko polje apostolskega dela med dijaki, in sicer dela, ki je silno važno, silno nujno; saj je kino danes morda najvplivnejši faktor izvenšolske vzgoje in morda najmočnejše sredstvo vplivanja.1 j)r. j. L. 1 V zbirki .Naša pot« je izšla knjižica dr. Ignacij L e n 6 e k : »Problemi filma«, (zvezek XII.); vsebuje obširen komentar okrožnice »Vigilanti cura« in druge izjave svetega očeta o kinu in filmu. Knjižico dija-štvu zelo priporočamo. Stane: V težkih dneh Pred mano tiskana modrost: krvavi mlečnik, alfa, jod . . . 0, vse mi pleše pred očmi in misli mi beže od tod. V zelenju vidim hišico in mamico med gredami z upognjeno glavč in s solznimi očmi . . . Vem, njene misli se mude pri meni in me božajo, ko zdvaja mlado mi srce in me temš ogrožajo. 0 kaj bi dal, o kaj bi dal, da bi pred hišico ta čas z veselim srcem stal in materi zjasnil obraz! Bordeaux, Paul Verlaine, Georges Ber-nanos, Franfois Mauriac... Največji katoliški pisatelj zadnjih let je bil leposlovec Anglež Chesterton. V boju zoper komunizem nudi sijajno orožje leposlovno delo pisateljice Rahmanove. In zdaj naj ponovim svoje vprašanje: Kaj pa leposlovje? On :...? J. D. Kako je grof A j meri poslal po svetu svojih sedem sinov (Vsebina francoske narodne pesmi »Chanson des Narbon-nais«: dogodek sodi v čas Karla Velikega (+ leta 814), zapisana je bila v 12. stoletju. Izvirnik šteje 8000 verzov. Na kratko v prozi jo pripoveduje Joseph Bedier, član Francoske akademije, najboljši poznavalec sta-rofrancoske epike, v dijaškem listu »Le ble qui leve«, Odondod naš prevod. Idejo pesnitve izrazi stari grof: »Na tem bom spoznal, da so sinovi moja kri (lignage!), če se bodo, prezirajoč vsako tujo pomoč, ponosno med seboj podpirali ter si s trpljenjem pridobili, kar hočejo v veselju pozneje uživati.«) este, kje stoji mesto Narbonne? Za Karla Velikega — v 9. stoletju — je bilo mesto nekaj časa v rokah nevernikov, Saracenov. Toda A j meri, eden izmed slavnih vitezov Karlovih, je trdnjavo iztrgal iz rok nevernikov in jo dobil od Karla kot fevd. Nato je Ajmeri zasnubil Ermengardo, sestro langobardskega kneza Bonifaca. A medtem ko se je mudil v Italiji, se mu je trdnjava izneverila in spet odpadla k Saracenom. Ajmeri jo je moral drugič premagati; šele potem se je vršila poroka. Ajmeri je imel sedem sinov. Ko se je postaral in čutil, da se mu bliža smrt, je pozval sinove k sebi. Pesem nas torej vodi v nar bonski grad. Pomlad se je približala, drevje zeleni, škrjančki žvrgole, nebo je čisto ko ribje oko. Velika noč je. Ajmeri je sklical v svoj grad vse svoje viteze. Nad tisoč jih je. V veliki dvorani sedi na prestolu pod baldahinom, vitezi okrog njega. Brada mu je bela ko pomladili cvet, a njegovo oko je sveže in ponosno: vse krščanstvo nima moža, ki bi bil v svoji sivi starosti tako lep. Na njegovi desnici sedi soproga Ermengarda. Ves vesel je stari grof, zakaj, če pogleda skozi odprta okna, v soncu lesketajoča, vidi, kakor daleč mu seže oko, travnike, \inograde, polja, vse njegovo; pred njim pa stoji njegovih sedem sinov, vsi v eni vrsti, in njegove radostne oči jih božajo. V roki drži gladko palico, ovito s štirimi srebrnimi trakovi. Pa udari z njo ob steber, da odmeva dvorana od udarca. Vse umolkne in posluša. »Sinovi,« izpregovori, »dosti dolgo sem vas redil, pa ni mi žal: najslabši izmed vas je cel junak. Ali neka stvar me žalosti in jo smatram za blaznost: vidim vas, kako ves božji dan pohajkujete v tem mestu, kakor bi čakali na mojo smrt in dediščino po meni. Toda ako bi razdelil svojo grofijo na sedem delov, bi bil vsak delež prav majhen. Zato tega ne storim: edini Guilbert, moj najmlajši, naj bo imel vse posestvo; vam, starejšim šestim pa, ki ne boste dedovali nič, ukazujem, da odidete po svetu in sicer še danes ta dan!« Kam pa naj gremo, oče?« je vprašal Bernard, najstarejši. »Najprej v Saint-Denis pri Parizu, kjer stoluje naš kralj Karel. Prosite ga zaradi prijateljstva, katero goji do mene, naj vas naredi in oboroži kot viteze. Nato se razidite in si po raznih potih pridobite gospostva.« »Katera gospostva?« so zavpili sinovi. Tista, ki sem jih jaz v svoji dobroti izbral za vas in ki vam jih s tem podeljujem. Res, da jih imajo sedaj še neverniki v oblasti, toda vi jih boste z mečem pregnali; gospostva samo čakajo vašega prihoda. Pristopite bliže k meni, da vas ustoličim. Tebi, Bernard, ki si najstarejši, izročam Kordovo v južni Španiji z njenim velikim stolpom vred. Ti, Viljem, sprejmi v fevd mesti Nimes in Orange ter reko Rodan do izliva v morje. Tebi, Hernaut, dajem divjo Frizijo. Te-bij Beuve, Palermo in Daljno otočje; tebi, Garin, mesti Anseune in Barba-stre; tebi, Aimer, pa mesto Aigremore Sinovi moji, ta gospostva so lepa in dal sem vam s tem bogate darove. Mar ne?« Bogate zares,« se je zasmejal Beuve, j ki pa Vas nič ne stanejo.« »Prav toliko, ne več ne manj, kolikor je stala mojega očeta, Bog mu bodi dober, moja grofija. Ko sem bil dečko vaših let, mar mislite, da sem za pečjo čakal, kdaj mi bo oče to gospostvo zapisal? Ne, tega ne bi bil maral. Šel sem in stopil v službo kralja Karla, ki se je tedaj odpravljal v Španijo v boj z neverniki. Ko smo šli mimo tega-le mesta Narbonne, ga je kralj ponudil tistemu, ki bi ga iztrgal iz rok nevercev. Nobeden si ni upal. Tedaj sem planil jaz in ga zavzel. Tako sem prejel ta slavni dar. In čuval sem ga — Bogu bodi čast in hvala! — do danes. Isto storite vi! Pridobite si sami z bolečino, kar boste potem uživali v veselju! In tedaj, ko bom vedel, da ste vsi preskrbljeni, bom lahko mimo spal v tej svoji visoki dvo-rUni v objemu svoje gospe Ermengarde, vaše matere: ne bom se več bal, otroci moji, zasede Saracenov, zaupajoč v vašo hrabrost. Idite torej, vi šesteri, starejši; samo Guilbert naj ostane!« »Oče, mar imate mene za podleža?« je vzkliknil Guilbert, najmlajši; »nočem biti bogat, medtem ko bodo moji starejši bratje kot prosjaki blodili po svetu.« »Molči, beraček!« je dejal stari grof. »Da si dovolj star, mar meniš, da bi te zadrževal? A zdaj si še deček in kažeš še kar dekliško lice. Zato pa, beraček, kar tiho!« Tedaj pa se je začelo na koncu dvorane neko prerivanje. Deset meščanov se je rinilo v ospredje pred grofa Pri- šedši do baldahina so popadali na tla in najpogumnejši je izpregovoril: : Milcstivi gospod grof, poslušajte našo tožbo! Kadar vozimo na tuje semnje naša vina in naše škrlatno blago, naš ondotni domačini vprašujejo: ,Odkod ste? Katerega gospoda podložniki ste?‘ In mi odgovarjamo: ,Prihajamo od grofa Ajmerija v Narboni in njegovih sedmih sinov.' In domačini nas puste pri miru, da kupčujemo po naši mili volji, ter ne zahtevajo niti beliča carine, in nihče se ne drzne nas žaliti. Zdaj pa Vi podite iz grofije te Vaše sinove, naše drage gospode. Oj! vzemite rajši naše kmetije, naše mline, naše stiskalnice; odvzemite nam toliko našega imetja, da bo dovolj, pa ga podarite svojim sinovom; ampak obdržite jih pri sebi, da nas bodo branili!« Viljem je meščanu odgovoril: »Prijatelj, ne grajaj našega očeta! Zdaj, ko se je postaral, je prav, da mu pustimo, naj hodi na lov v gozd ali log, da si v svojih sobanah da kri puščati ali pijavke staviti, da ondi počiva in spi po svoji volji. Mi pa, ki smo mladi in močni, je prav, da se dvignemo in gremo v boj zoper sovražno ljudstvo. Pa nič se ne bojte: pri Bogu in njegovi sveti materi! ko bomo slišali vaš klic na pomoč, bomo prihiteli iz daljine, pa kjerkoli bi bili, dobro oboroženi, da bomo branili naš Narbon!« Grof se je smehljal: »Ta je govoril, kakor se spodobi. Zdaj, ko ste ga slišali, odidite!« Dvorjani se razidejo žalostni in otožni. Samo sinovi se še mu d e pred baldahinom. Tedaj pa si gospa Ermengarda raztrga svoj svileni plašč in vzdihne: Milostivi gospod, pač žalostno je, da podite od sebe te moje lepe otroke, ki mi jih je Bog dal, to mojo drago hrano, te, ki bi me morali častiti in mi streči. Ko Saraceni zvedo, da je grof Ajmeri razpršil na vse vetrove svoj hrabri rod, svojo lastno kri, bodo takoj prišli čez morje, da nas bodo sramotili. Kaj boste vi zmogli proti njim? Za seboj imate že toliko življenja, da je vaša moč opešala ...« Ajmeri jo je poslušal, nato pa jo je prijel za tilnik in jo potisnil k svojim nogami Sin Hernaut je od srda prebledel ter zgrabil za meč: »Starec, gorje vsakemu, ki si drzne žaliti našo mater vpričo sinov!« Toda v tem je že vstala Ermengarda in dejala modro besedo: »Blagoslovljena bodi roka, ki mi je v spomin poklicala, kaj sem! Ne, gospod grof, moč vam ni opešala, to sem občutila. I^e-ti so vaši sinovi in jaz sem samo njih mati: storite z njimi, kakor vas je volja. A Bog, ki je ustvaril nebo in roso, naj jim da dolgo življenje in dobro srečo!« Tedaj je rekel Hernaut: »Bratje, iščimo si drugod kruha! Starec nas je zapodil ...« Hernaut je odšel in bratje z njim. Šli so doli po grajskih stopnicah. Tam pod gradom se je razprostiral sadovnjak, zasajen s tisami in lavorjem. Po-(Nadaljevanje na naslednji strani.) Drobne vesti Stanje katoliške hierarhije Sv. kolegij šteje trenotno 66 kardinalov, 52 od teh je imenoval Pij XI., 4 kardinalska mesta so nezasedena. Dalje je 10 patriarhov, 4 naslovni patriarhi, 216 metropolitov, 38 nadškofov, 913 škofov, 712 naslovnih metropolitov, nadškofov, škofov, prelatov, nuncijev, internun-cijev, apost. delegatov in vikarjev, škofov koadjutorjev, apost. administratorjev itd. Sveta stolica ima diplomatska zastopstva v 37 državah in 21 • apost. dele-gatur brez diplom, karakterja. 36 držav in suvereni Malteški red imajo pri sv. stolici svojega dipl. zastopnika. Dr. E. Beneš o katolicizmu v Češkoslovaški »V naši republiki je postal katolicizem, po zaslugi njegovih voditeljev, ljudsko gibanje. Načelo moje politike je bilo, ko sem bil minister, in je tudi sedaj, ko sem predsednik republike, mir, medsebojni sporazum in tolerantnost. Nočemo kulturnega boja.« Sodobni katoliški pisatelji Ameriški tednik »America« je pred nekaj meseci priredil anketo o 40 najbolj znamenitih, sedaj živečih katoliških pisateljih. 15 naj bi bilo ameriških, 25 pa izvenameriških. Glasovalo je nad 1500 čitateljev. Med 25 neameriškimi so bili izbrani: Hilaire Belloc, J. Maritain, A. Noyes, H. Gheon, P. Claudel, Sigrid Undset, Chr. Dawson, C. C. Martindale, Sheila Kaye-Smith, G. Papini, Hollis, A. Lunn, R. Knox, K. Adam, M. Baring, P. Colum, J. Jorgensen in dr. Skoraj polovica od teh je konvertitov. Med 15 Amerikanci pa so bili: Agnes Repplier, Fulton Sheen, J. M. Gillis, F. Talbot, Th. Maynard, M. Williams, s. M. Made-leva C. S. C., \V. T. Walsh, H. C. White, L. Feeney, P. Guilday. Praznik Marijinega oznanjenja. Kako bomo letos obhajali ta praznik, Ti pove najbolj točno Tvoj dijaški k o n -gregacijski koledarček. Ker bo letos 25. marca veliki četrtek, so skoraj vsi drugi koledarji prenesli praznik Marijinega oznanjenja na ponedeljek po beli nedelji, 5. aprila. V resnici se prenese samo liturgija (oficij in sv. maša), ne pa zunanje praznovanje. Dijaški kongregacijski koledarček ima za 25. marec pravilno: Veliki četrtek (črno natisnjeno), Marijino oznanjenje (rdeče natisnjeno), to se pravi: letos bo dne 25. marca sveta maša in druga liturgija od velikega četrtka, po zunanje pa bo ta dan praznik (seveda nezapovedan) Marijinega oznanjenja. Nove knjige Marija v rimskih svetiščih ali Rimske šmarnice. Spisal dr. Mihael Opek a. Izdal Glasnik presv. Srca Jez., Ljubljana — Zrinjskega cesta 9. »Rim je Marijino mesto, Marija je kraljica Rima. Saj je samih Marijinih cerkva in cerkvic v •Rimu okrog sto.s Nekatere naj-glavnejše nam je pisatelj v lepem jeziku prisrčno opisal, čitaj in dobro ti bo delo. Opisi so tudi pripravni za čitanja ali predavanja na naših sestankih. Indijska knjižnica. Izdaja: Bengalski misijon D. J., Ljubljana, Zrinjskega e. 9. Izhaja četrtletno. Letna naročnina 10 Din, posamezen zvezek 3 Din. — Doslej so izšli 4 zvezki. Zv. 1: Obisk v Indiji. Dr. Svetozar Ritig, župnik v Zagrebu, je na svojih potovanjih po daljnem svetu obiskal tudi naše misijonarje ter nam opisuje njih življenje in svoje vtise. Zelo zanimivo! Zv. 2: Bengalčevi bogovi. Spisal Stanko Podržaj, misijonar v Indiji. — Ljudje, ki so pozabili na pravega Boga, so si izmislili toliko bajk o svojih brezštevilnih bogovih. Zv. 3: Biser in lilija. Spisal Anton Vizjak D. J., misijonar. — Dve zgodbi o spreobrnjenju dveh indijskih dijakov, dveh duš, ki sta s trudom iskali in z veseljem našli Boga. Zv. 4: Življenje sv. Frančiška Ks. v slikah, prvega misijonskega pionirja na Daljnem Vzhodu. Te knjižice bodo poživile v tebi zanimanje za misijone, za borce na skrajnih katoliških frontah, kjer osvajajo misijonarji v znanju in krvi dušo za dušo, naselje za naseljem za Kristusa Kralja. Izseljenski koledar za leto 1937. Izdala družba sv. Rafaela v Ljubljani. — »Koledar je samo za naslov. V resnici pa nam daje ta svojevrstni in nujno potrebni koledar pregled našega izseljenstva in njegovo pravo sliko. Nad vse velike važnosti je za izseljence same in za njih sorodnike v domovini. Zanimati pa mora tudi vsakega, ki mu je pri srcu časni in večni blagor naših ljudi. (Prim. Dij. koledarček, str. 71!) slali so oklic v mesto: »Ajmerjevi sinovi se oborožujejo za pohod; naj gre z njimi, kogar veseli!« Mnogo pogumnih fantov se je zbralo v sadovnjaku', ki so si nadevali oklepe in sedlali svoje vrance. Še preden je bilo poldne, je že priseglo pet sto tovarišev, da pojdejo z njimi in jih ne zapuste v nobeni sili. Z okna pa je gledala gospa Ermen-garda doli v sadovnjak in z očmi iskala svoje sinove tam pod krošnjami dreves. Tu je videla Garina, tam Beuva, tam spet Ajmerja, pa iskala je tudi ostale: sama ni vedela, katerega ima najrajši. Grof pa, ki je taval po praznih sobanah, je stopil k njej, jo objel čez pas in jo potolažil. »Gospa, ni modro, da tako žalujete! Naj pridejo kamorkoli, kateri gospod ne bo lepo sprejel teh, ki sem jim jaz oče in vi mati? Ko pridejo pred kralja Karla, veste, kaj jim poreče? Tole: ,Po vašem prihodu, junaki, je Francija še svetlejša!*« »Gotovo je tako,« je dejala, »toda jaz sem imela sedem sinov, vi pa jih podite po svetu brez najmanjšega novca. Mar mislite, da ne lx>do prisiljeni že jutri takoj, in ko IkmIo prvič prenočevali, kot plačilo gospodarju za prenočišče zastaviti kakor cigani ali potepuhi svoje plašče? Dovolite vsaj to, da jim nekaj podarim za odhodnjo ...« Tedaj, ko je to govorila, se je pa vsa množica že zamajala in v lepem redu, zapustivši sadovnjak, nastopila svojo pot. Na čelu vseh je jahal Bernard, prvoro- jenec, s sulico v desnici, prapor vihteč v zraku. Viljem pa je posadil k sebi na konja tudi Guilberta, najmlajšega, ki je bil še kakor kaka deklica. Zrak se je ves bleščal; bila je slavna velika noč; vijolice so cvetele, škrjančki so žvr-goleli; fantje pa so se oddaljevali v jasnini. Ko so bili izpred oči: »Dovolite,« je ponovila gospa, »da jim dam za odhodnjo in sežem v vašo zakladnico in pošljem za njimi malo rujnega zlata ali belega srebra.« »Aj, čemu neki!« je dejal A j meri. »Zdravi so, dobro orožje imajo in najboljše konje: kaj jim treba vašega rujnega zlata ali belega srebra? Pa l>odi, dovolim. Jaz pa vzamem svojega sokola ter pojdem nekoliko na lov preko teh travnikov.« Ermengarda je tekla v zakladnico. Obložila je štiri mezge s skrinjicami, polnimi zlatih in srebrnih novcev. Poklicala je oprodo: »Brž, Renier, dohiti moje sinove in jim prepusti te obložene mezge.« Ves dan je grof lovil vzdolž reke. Ob sončnem zatonu se je počasi vračal na konju, s sokolom na roki, slabe volje, s povešeno glavo. Ko se je vzpenjal proti gradu, so meščanje, zbrani na cestah, govorili: »Kaj še ni umrl starec, ki nam je ugrabil naše drage gospode? Ajmeri jih je slišal, pa se je delal, ko da jih ne sliši. Vedel je, da imajo njegove sinove radi in da jim je hudo. Ni se jezil nad njimi; jahal je naprej. Nastala je črna noč. V prazni veliki dvorani, kjer gori ena sama bakla, sedita Ajmeri in Ermengarda molče in tesno drug ob drugem ter sanjarita. Pa vstopi oproda Renier. Poslušata ga, ko govori iz sence: »Milostivi gospod grof in vi, gospa, dohitel sem na poti vaše sinove, ko so se bili ustavili pred št. helenskim samostanom. Toda...! Nje karajte, nje kaznujte, gospod, in ne mene, ki ne morem nič za to ...« >Kaj pa so storili? ' je vprašal grof. »Ko so zagledali moje štiri mezge in tovor na njih, joj! so se vsi na glas zasmejali. In Garin je dejal: ,Kaj pa nam je treba rujnega zlata in belega srebra?’ Viljem pa je dejal: ,S trpljenjem si hočemo pridobiti, kar bomo uživali z veseljem.1 Na njih ukaz sem mezge prignal nazaj z vsem tovorom.« »Mar si jih moral ubogati?^ »Najprej nisem hotel, milostivi gospod. Toda besni Hernaut me je bil s svojo gorjačo, kakor bijejo medveda. Le poglejte: vsa moja butica je krvava. Ajmeri je prijel baklo in se mu približal. Dolgo, dolgo je ogledoval krvavečo glavo, naposied se je vesel zasmejal. Stopil je nazaj k svoji gospe ter jo trikrat poljubil od trikratnega velikega veselja: »Zdaj, gospa, zares vem, da so to sinovi grofa Ajmerija narl>onskega: podobni so mi in moje so krvi. J. D. Od komunista elim rabljem! Ta dan je bil Ribeiro deležen mar-sikake pohvalne besede. Žal, seveda, da jih ni slišal in se ni mogel greti na soncu vsega tega priznanja. Venomer so se mu šopi takvarasuja, ki jih je videl zjutraj, rogali in mu prišepetavali: »Ej, ti stari poznavalec gozda, saj bi bil moral vendar vedeti: kjer uspeva takva-rasu, ondi je tudi voda, je močvirje!« Kako ga je to vznemirjalo! Kako ga je trpinčilo in mučilo, pa prav zdaj, ko se je dozdevalo, da sta mu zmaga in slava tako blizu! Pa ImkU, da je bilo močvirje: če so mogli hoditi ondi rdečkarji s svojim težkim plenom, tedaj se bo posrečilo priti tjakaj tudi njim. Nekje bodo že našli kak suh prehod. Lovec na Indijance je bil kar redkobeseden; prijatelji so to že opazili. V divjem skoku so pridrevili do reke. Tu je bilo treba pustiti konje. Oba hlapca, ki bi morala čuvati konje, sta godrnjala, češ, opeharili ste naju za tako zabil vo! Zdaj so morali iti dve uri peš ob reki. Medla luna se je spremenila v polno, svetlo luč, ki je bila pa le preslaba, da bi popolnoma dosegala zemljo. Plazeči se moški so se motali in begali kot duhovi po tleh. Prodrli so v pragozd, kjer je ležalo radi nepremišljene in zavestne površnosti drobovje nakradene in ubite goveje živine. Silno težavno je bilo v črni temi prodirati skozi goščo, pa še tako, da jih ni bilo slišati. V gozdu je kar zaživelo radi tipajočih korakov farmarjev. Razne živali so se vznemirile. Tatu, ki je pravkar hotel v pampo, da bi občudoval ljubljeno mesečino, je preplašen planil nazaj v svoj brlog, ki se boji luči. Smrduh se je maščeval za ponočno in nenadno nadlegovanje s tem, da je prav izdatno uporabil svoje prirojeno orožje. Tam od reke sem se je izlival v pritajeno šumljanje valov zamolkel krik pume. Marsikak lovec je v tem trenutku pozabil, čemu prav za prav brodi po gozdu. Vendar — za danes so imeli namen, da lovijo drugačno divjačino! Danes se jim je nudila prilika za lov, ki se morda ne bo nikoli več vrnila. Četa se je spremenila v dolgo verigo, ki se je neskončno počasi in previdno vila naprej. Resnično, divjaki so morali kaj dobro praznovati slavnost in imeti gluha ušesa, da niso na več sto metrov slišali, kako je prihajal njih sovražnik. Seveda je bil veter napadalcem ugoden. Navzlic temu je slehernega spet in spet zgrabilo za živce, čim se je., glasno šu-motaje, čreda krutih koatijev zagnala med drevesa, ali če jim je makuku s hrupnim razsajanjem prepovedal, da ga ob tej uri ne smejo motiti. Kamorkoli so lovci prodrli, povsod je vse bežalo in se razburjalo v spečem pragozdu. Brez dvoma je bilo že po polnoči, ko je stopila slednjič vsa raztrgana iii razcefrana in večinoma kar najbolj nejevoljna tr,uma iz gostega pragozda in zapazila ob vznožju pred seboj mehko valovanje nizkega grmičja. Vsi ti možje se skoraj niso upali verjeti svojim lastnim očem, ko so tako iznenada zagledali nekaj, kar jim je spet poživilo upanje, ki je bilo že omahnilo. Komaj dve sto metrov pred njimi so namreč tleli že ugašajoči ognji Indijancev. Tu in tam so se v vetru raznetili in plapolaje ožarjali z rdečim, strahotnim sijem temne, speče postave. Farmarji so se zdrznili, kot bi se opekli. In vendar so obstali ko ohromeli in se z drhtečimi prsti krčevito oklenili lakti drug drugega. Ta nočna slika se jim je zdela preveč neverjetna, preveč neresnična. A kmalu so počenili skupaj in ko pobožni otroci poslušali poslednja navodila Ribeirova, ki je bil v tem hipu gospodar sleherne njihove kretnje. Čim bodo prodrli skozi grmičje in trstje, naj se v široki vrsti neslišno zaženejo v taborišče. Prvi vbodljaj, prvi strel veljaj zmeraj le moškim! Vendar jim ne sme pobegniti niti ena duša, niti eno živo bitje! — Odpravili so se naprej. Pobočje se je strmo nagnilo. Čez nekaj minut se je na čelu, kjer je stopal Ribeiro, zablisnila luč, ki jo je hitro zasenčil. Po vsej dolgi verigi je švignilo šepetanje: »Dedec je našel stezo! Na prvi pogled je lovec na Indijance odkril dohod!« To je kot opojnina učinkovalo na razburjene duhove. Vodnik je prodiral kakih šestdeset metrov daleč po stezi, ki so jo brez posebnih težkoč spoznali v mesečini. Vsa četa farmarjev je že skoraj stala v ozki ulici, brez pravega razgleda zaradi na gosto zaraslega takvarasuja, ki se je pozibaval na obeh straneh steze. Tedaj je vsa četa nenadoma zastala. Poslednji so nestrpno priganjali naprej. Nato so drug drugemu zaklicali s tihim, radi prejšnjega veselja brezmejno razočaranim glasom: Nazaj! Nazaj! Močvirje! Brezdanje močvirje!« Prav počasi se je četa izvijala spet iz ozke steze. Tu in tam je poskušal ta in oni, ali so vendar kje ob strani trdna tla. A naglo je vsak potegnil prerado-vedno tipajočo nogo nazaj in nekoga, ki se je upal preveč, so morali drugi urno rešiti, sicer bi se bil pogreznil. Močvirje, brezdanje močvirje se je zajezilo med rdeče in bele. Ure in ure so tavali in raziskovali; že je druga jutranja ura razsvetljevala bledo temino — zaman! Od skupine do skupine je neopaženo stopal protivnik lovca na Indijance, Be-rillo Ortigao, in je zalučal v nemirno šepetanje mož besede, ki so bile ko iskre: »Kaj pa zdaj? Komu se naj zahvalimo za to? He?k Proti Ribeiru se je dvignilo grozeče mrmranje. 7. Napad. Komaj so spet farmarji preplašeno in zagrizeno zapustili varljivi dohod, se Robert ni mogel premagati, da se ne bi z malim Armandom Lisboajem, za dve leti mlajšim bratom nesrečnega Fe-lisberta, sam prepričal, ali je res nemogoče prodirati po tej stezi dalje. Prej, ko sta bila na koncu sprevoda, sta šla le nekaj metrov po ozki poti, ko sta že zaslišala klic: »Močvirje!« in še: »Nazaj!« To je tudi ta dva prisililo, da sta se vrnila. Zdaj sta šla počasi in previdno dalje. Sleherno ped poti sta prej otipala, dokler nista dospela na oni kraj, kjer se je steza nenadno pogreznila v močvirje. A tudi ta dva dečka nista mogla dognati kaj več, kakor so dognali odrasli pred njima. Vrnila sta se nekako za dvajset metrov do neke osamele gomile, ki je štrlela tik ob stezi iz trstja. Nanjo sta sedla, da bi se nekoliko oddehnila, »Ta gomila stoji brez dvoma na skali,« je menil Robert zamišljeno in s pritajenim glasom. »Na obeh straneh je voda. Ne morem si misliti, da bi se mogla takale gomila, ki štrli komaj za dva čevlja iz močvirja, upirati vodi.« Mali je prisluhnil. »Kako to misliš? Ali morda meniš, da drži ta steza vendarle tjakaj in da ni le past rdečih?« »Naša Zvezda« Izdaja jo Škofijsko vodstvo DMK v Ljubljani in Mariboru (dr. T. Klinar). Urejujejo p. V. M. Vrtovec S. J. Izhaja ločeno za dijake in dijakinje, 14 dnevno med šolskim letom, 1. in 15. dne v mesecu. Stane: celoletno 1936/37 za oba dela 30.— Din, celoletno 1936/37 za en del 15.— Din, posamezna (ločena) številka po znižani ceni za dijake . . 50 par. Uprava: Ljubljana, Streliška ul. 12/11 (Ljudski dom). Rokopise naslavljajte na: Uredništvo NZ, Ljubljana, Zrinjskega 9. Tisk. Jugosl. tisk. v Ljubljani (K. Geč).