ZAPISKI  IN   OPOMBE
Ob branju in študiju se utrne človeku ta ali ona misel. Drobna je, premajhna za članek ali celo razpravo, vendar po svoje le dopolnjuje to in ono trditev, osvetljuje kakšno se zdi na večnost postavljeno resnico. Včasih kje trdim, kar se izkaže pozneje za nepravilno, tu in tam v duhu ugovarjam tovariševi izgovorjeni ali zapisani trditvi. Tako se nabirajo dopolnila, popravki, ugovori, zapiski, opombe — drobiž, a ne smetje. Take vrste so ti moji zapiski in opombe. Ne razvrščam jih v neki red. Govore o različnih rečeh in se spuščajo na mnogovrstna področja. Uredništvo jih bo razporejalo po svoji uvidevnosti in po razpoložljivem prostoru.
1. »KDOR ZA DOMOVINO UMRE. ..« Te Robove besede okupatorskemu za-sliševalcu (JiS V, 3) izvirajo iz libreta italijanske opere »Donna Caritea, regina di Spagna« (Gospa Kariteja, španska kraljica), ki je bila prvič izvajana v Benetkah v Teatro della Fenice dne 21. II. 1826. Besede so iz zborovske pesmi v 9. prizoru I. dejanja. Njihova prvotna inačica se v izvirniku in prevodu glasi: Chi per la gloria muor / vissuto e assai, / la fronde deli' alor / non langue mai. (Kdor za slavo umre, / je živel dovolj, / lovorov venec / ne zvene nikoli.)
Pesnik stihov je Paulo Pola, ki pa razen navedenega libreta ni ustvaril ničesar. Skladatelj opere je Saverio Mercadante (1795—1870), ki je zložil vrsto oper in je bil za življenja zelo cenjen in široko znan. Dvoje njegovih oper so 1843 slišali tudi Ljubljančani v izvedbi ital. operistične družbe (prim. Cvetko, »Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem«, II). Danes je pozabljen.
Opero »Donna Caritea« je mogel ob premieri v Benetkah slišati tedaj še ne dvajsetletni Attilio Bandiera, z bratom Emiliom pozneje bojevnik za osvoboditev in zedinjenje Italije. Brata Bandiera sta bila sinova kontreadmirala v avstrijski mornarici, katere moštvo in vodstvo so predstavljali v večini sami Benečani (v širšem pomenu besede), Istrani in Dalmatinci. Mati bratov Bandiera se je pisala Marsich in bila brez dvoma slovanskega rodu. V mornarico sta stopila tudi brata in postala častnika. Vendar sta od vsega začetka s srcem in mislijo bila na strani zarotnikov proti tuji oblasti in sta v mornarici takoj začela snovati svoje revolucionarno žarišče. Zaradi izdaje sta 1843 iz mornarice pobegnila in se zatekla na otok Krf. Kljub svarilom revolucionarjev iz Italije sta se s peščico upornikov prepeljala v trabakuli s Krf a in se izkrcala v južni Italiji, ki je bila pod Burboni. Slepo sta upala, da bosta tu našla že izoblikovane in oborožene uporniške skupine in da se jima bodo pridružili novi vstajniki. Vsega tega ni bilo. Nasprotno je skupina v svoji sredi imela od vsega začetka izdajalca in tako so oblasti v najkrajšem času upornike polovile. V ječi v Cosenzi (Kalabrija) sta brata Bandiera med tovariši čakala svoje usode. Ko jima je bila sporočena smrtna obsodba, sta zapela gornje stihe o slavi, ki ne mine nikoli. Leta 1844 sta bila še z nekaterimi tovariši ustreljena. Ljudstvo je njune besede iz Mercadantejeve opere takoj poprijelo in besedo »gloria« nadomestilo s »patria«. Popevko so v novi verziji v kratkem sprejele najširše plasti.
222 U
(O tem: Enciclopedia Italiana in knjiga Giuseppeja Fumagallija Chi l'ha detto, osma izdaja 1944.) Ostaja še vprašanje, kje je Rob srečal omenjene nacionaLno spodbudne stihe in si jih zapomnil.
Rob je končaval osnovno šolo v letih, ko so Primorsko zasedali Italijani. S šolskim letom 1920/21 je začel obiskovati klasično gimnazijo v Ljubljani. Ko je bil v I. in II. razredu, so živeli starši na Kredu pri Robiču na Tolminskem, ko je obiskoval III. gimnazijo, pa so bili v St. Petru pri Gorici, kjer se je oče preživljal s krojaštvom. Dokler je bil mladoleten in torej še ne vojaški obveznik, je prihajal za počitnice domov. Knjige, ki so bile tu namenjene pouku italijanskega jezika in zgodovine, so gotovo vsebovale nacionalno spodbudne zglede iz laških bojev za osvobditev in zedinjenje v 19. stoletju, med njimi pač tudi zgodbo o bratih Bandiera z verzi o nesmrtni slavi bojevnikov za domovino. Take Icnjige je mogel srečati v osnovni šoli in pozneje ob svojih obiskih. Saj ni dvoma, da je ob svoji ljubezni do tiskane besede odpiral tudi laške knjige. Ob nacionalni zrelosti svoje ožje domovine in ob prebujeni slovenski samozavesti v samem sebi.je gotovo omenjene stihe takoj obrnil tudi na slovensko mladino in nase. Zvestoba slovenstvu mu je bila pač enaka vrednota kakor zvestoba italijanstvu.
2. »BOBNAR« CANKARJEVE BRIGADE. Iskanje lista »Bobnar«, ki ga je urejeval Ivan Rob (JiS V, 2, 4), je bilo doslej brezuspešno. Tudi Muzej narodne osvoboditve nima nobenega izvoda. Vendar je mogoče po spominih sodobnikov zapisati nekaj drobnosti.
Svoj stalni list »Borec« je začela izdajati Cankarjeva brigada julija 1943. Na ovitku prve številke pravi uredništvo: »Ker v naši brigadi, ko je prenehal izhajati brigadni list ,Bobnar', nismo imeli brigadnega glasila, pač pa bataljonske, ki pa so izhajali v majhni nakladi 5 do 6 izvodov«, začenjamo zdaj »zopet z izdajanjem brigadnega glasila«, ki bo nasledil »Bobnarja«.
Predvsem je napačno šteti »Bobnarja« za humorističen list, kakor sem to storil v JiS V, 4. Kot brigadno glasilo je objavljal politične članke, prispevke iz čet in poročila o bojih brigade, poleg tega pa humoristično gradivo, ki ga je prispeval Rob in pač še drugi humoristi vojaške enote.
List je izšel trikrat aU štirikrat. Rob kot brigadni propagandist je bil listu urednik. StevUke je sam razmnoževal na pisalnem stroju. Ker je imel le tri indigove papirje, je vsakokrat »natisnil« le štiri izvode. Celotna »naklada« je znašala dvanajst izvodov, to se pravi, da je moral urednik in tiskar list pretipkati trikrat. Od natipkanih izvodov so štirje ostali v brigadi, drugi so šli v glavni štab in v druge partizanske enote za zameno.
List je izhajal od jeseni 1942. Prva številka je nastala na Notranjskem nad Prezidom. Povod je dala humoristična pesmica, ki jo je spesnil Rob o lupUcih krompirja. Po nekaj dneh, ko so v brigadi imeli jesti samo kuhano nezmleto koruzo, je patrulja prinesla v tabor več nahrbtnikov krompirja. Toda nihče ga ni hotel lupiti. Ko pa je Rob spesnil o lupljenju krompirja kar pesem, je bilo delavcev mimogrede dovolj. S. Vošnjak se spominja od te pesmice le ene kitice, ki se glasi: »Le nabrusimo nožičke, / da olupimo krompir, / če bo dobra naša košta, / doživimo zmage pir...« Ob Robovi pesmi je komandant Urban-Dermastia sprožil misel, da bi pesem razmnožili in razposlali še drugim brigadam. Nekdo je bil mnenja, da bi napisali še kaj o koruzi. Konec dovtiparskega razpravljanja je bil, da so sklenili ustanoviti kar poseben list. Gradivo je bilo za prvo številko pripravljeno še isti dan. (Prim. nekaj spominov Sergeja Vošnjaka, Novinar 1955, št. 1—6, str. 9.)   Viktor Smolej