Vpliv glasbe na otroke s težjo in težko motnjo v duševnem razvoju Effect of Music Intervention on Children with Severe or Profound Intellectual Disabilities Ana Medved 1 Dr. Erna Žgur Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta Kardeljeva ploščad 16, 1000 Ljubljana erna.zgur@pef-uni-lj.si Brina Jež Brezavšček Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakul- teta Kardeljeva ploščad 16, 1000 Ljubljana brina.jez@guest.arnes.si Izvleček Prispevek nam približa spoznanja o učinkovitosti izbranih glasbenih dejavnosti pri razvijanju socialnih veščin otrok z motnjami v duševnem razvoju. Glasba otrokom z motnjo v duševnem razvoju pomeni sredstvo za pomoč pri razvijanju celostnega raz- voja, kamor sodijo tudi socialne veščine, ki jih otroci z motnjo v duševnem razvoju ne usvojijo spontano, ampak se jih morajo naučiti postopno. Z vključevanjem glasbenih dejavnosti pri razvijanju socialnih veščin otrok z motnjami v duševnem raz- voju smo v okviru magistrskega dela na Pedagoški fakulteti v Ljubljani izvedli petnajst srečanj v zavodu za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami. Naš cilj je bil s pomočjo glasbenih dejavnosti razvijati specifične socialne veščine v skupini otrok s težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, ki so vključeni v posebni program vzgoje in izobraževanja. Obenem pa smo pri njih želeli z glasbenimi de- javnostmi dvigniti raven glasbenega izražanja in izražanja prijetnih čustev. Ključne besede: poseben program vzgoje in izobraževanja, otroci s posebnimi potrebami, glasbene dejavnosti. 1 Ana Medved (2017), Spodbujanje glasbenega izražanja, socialnih veščin in izražanja čustev z glasbenimi dejavnostmi pri otrocih s težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. Magistrsko delo. Mentorica: izr. prof. Brina Jež Brezavšček; somentorica: doc. dr. Erna Žgur. STROKA 23 24 Glasba v šoli in vrtcu, letnik 26, št. 1 (2023) | Ana Medved, dr. Erna Žgur Brina Jež Brezavšček, Vpliv glasbe na otroke s težjo in težko motnjo v duševnem razvoju 2 Konceptualne spretnosti prilagajanja: akademske in spoznavne veščine ter komunikacija. Socialne spretnosti prilagajanja: spretnosti posameznika v socialnih situacijah. Praktične spretnosti prilagajanja: samostojnost v vsakodnevnih situacijah. Abstract This paper presents findings on the effectiveness of specific musical activities in the development of social skills in children with intellectual disabilities. The use of music promotes the holistic development of children with intellectual disabilities, including their social skills, which do not develop naturally and must be learned gradually. As part of our master‘s thesis at the Faculty of Education in Ljubljana, we conducted fifteen meetings in a special needs institution in order to integrate musical activities in the development of social skills in children with intellectual disabilities. Our goal was to develop specific social skills through musical activities in a group of children with severe and profound intellectual disabilities included in a special education programme. At the same time, we wanted to raise the level of musical expression and the expression of pleasant emotions through musical activities. Keywords: special needs education programme, children with special needs, musical activities. Uvod Ko pomislimo na glasbo v šoli, se nam najprej utrne misel o notnem črtovju, notah in vseh drugih teore- tičnih vsebinah, povezanih z glasbo. Glasba pa poleg vsega, kar si pod tem pojmom predstavljamo, zaobsega tudi dragoceno pomoč. Raziskave kažejo (Coyle, 2011; Hallam, 2010; Stergar, 2002), da si z njo lahko marsik- do pomaga do izboljšanja življenjskih veščin. Sem sodi- jo tudi otroci z motnjo v duševnem razvoju, ki lahko v okviru pouka doživljajo glasbo na poseben način. Ot- roci s težjo in težko motnjo v duševnem razvoju se s po- močjo glasbe lahko urijo v različnih socialnih veščinah, kar jim bo v pomoč v vseh obdobjih življenja; pri tem pa pričakujemo različne ravni uspešnosti in napredka glede na njihove intelektualne sposobnosti. Motnje v duševnem razvoju Za motnje v duševnem razvoju so značilni primanj- kljaji pri intelektualnem delovanju in prilagojenem ve- denju 2 pri eni ali več vsakodnevnih dejavnostih koncep- tualnega, praktičnega in socialnega področja (Marinič idr., 2015). Otroci z motnjo v duševnem razvoju imajo tako posledično nižje razvite govorne, gibalne, socialne in čustvene sposobnosti (Žgur, 2007). Motnje v duševnem razvoju delimo na štiri stopnje: lažjo, zmerno, težjo in težko. Z vsako naslednjo stopnjo motenj v duševnem razvoju se potrebe in prilagoditve povečujejo, zmožnosti pa zmanjšujejo (Marinič idr., 2015). Glede na naravo prispevka bomo v nadaljevanju bolj podrobno opisali delovanje otrok s težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. Otroci s težjimi motnjami v duševnem razvoju skoraj vedno kažejo zgodnjo zakasnitev pri temeljnih razvoj- nih mejnikih, kot sta sedenje in hoja. S konkretnim in postopnim učenjem se naučijo opravljati najenostav- nejša opravila. Pri skrbi zase velikokrat potrebujejo po- moč drugih ljudi. Razumejo preprosta sporočila in se nanje odzivajo. Naravnani so na ožje okolje, v katero spadajo njihovi starši, sorojenci in vrstniki. Otroci s težkimi motnjami v duševnem razvoju sko- raj vedno kažejo znake bioloških nepravilnosti in zdra- vstvenih težav, ki so posledica nevroloških okvar. V obdobju šolanja lahko sodelujejo pri posameznih de- javnostih, pri čemer potrebujejo stalni nadzor, vodenje, nego in pomoč. Otroci lahko sedijo, posnemajo zvoke, razumejo preprosta navodila in prepoznajo znane ljudi ter so sposobni opravljati enostavnejša opravila. V to STROKA 25 skupino motenj spadajo posamezniki, ki ne zmorejo vzpostavljati in ohranjati socialnih odnosov z drugimi ljudmi ter živijo v svojem svetu (Marinič idr., 2015). Čeprav nekateri otroci z motnjo v duševnem razvo- ju naredijo velik napredek v prilagoditvenem vedenju, motnja v duševnem razvoju omejuje posameznike v vseh obdobjih življenja (Bernheimer idr., 2006). Zato jim je za njihovo boljše funkcioniranje treba omogočiti čim več različnih izkušenj in ustrezne, pravočasne ter strukturirane oblike pomoči na vseh področjih delova- nja, ki bodo učinkovale z zadostnim ponavljanjem ter postopnim prenosom naučenih veščin v vsakodnevne situacije. Ob tem je treba vključiti tudi močna področ- ja, ki tvorijo oporni steber, na katerem se gradijo nove veščine, bistvene za življenje (Žgur, 2013). Učinki glasbe pri otrocih z motnjo v duševnem razvoju Glasba pomeni otrokom z motnjo v duševnem raz- voju edinstven način izražanja sebe, svojih čustev, in je zanje enkratno področje, na katerem so prav tako uspešni kot otroci značilnega razvoja, 3 saj se glasbene dejavnosti prilagodijo vsakemu posamezniku glede na njegove zmožnosti (Zanjkovič, 2012). Prav tako je lah- ko eden močnih elementov, ki jim pomaga pri razvi- janju motoričnih, kognitivnih, čustvenih in socialnih veščin (Pepelnak Arnerić, 1997). Glasba tako omogoča izražanje sebe, vzpostavljanje odnosov z drugimi ljudmi in iskanje smiselnega, prijetnega načina komuniciranja (Carlson, 2013). Pri tem je treba poudariti, da se po- zitivni učinki glasbenih dejavnostih pojavijo pri otro- cih z motnjo v duševnem razvoju, če v glasbi uživajo. Takrat je glasba zanje motivacijsko sredstvo, s katerim lahko razvijajo nekatere veščine (Hallam, 2010). Glas- bene dejavnosti, namenjene razvijanju socialnih veščin pri otrocih z motnjo v duševnem razvoju, so večinoma sestavljene iz glasbenodidaktičnih iger, ki vsebujejo ele- mente petja, igranja na glasbila in glasbenega ustvarja- nja. Izkušnje, pridobljene z glasbenim izražanjem, so pomembne tudi za čustveni razvoj otrok z motnjo v duševnem razvoju (Stergar, 2002). Glasba prinaša čust- vene odzive pri otrocih z motnjo v duševnem razvoju tako kot pri vseh drugih ljudeh. Z glasbo lahko izražajo svoja čustva, ne da bi pri tem uporabili besede, s tem pa krepijo tako čustveni kot socialni razvoj. Glasbene dejavnosti delimo na izvajanje (petje, igra- nje na glasbila), ustvarjanje in poslušanje glasbe (Boro- ta, 2013). Petje in poslušanje petja sta pogosto otrokovi prvi izkušnji z glasbo. Učenje petja se pri otrocih z motnjo v duševnem razvoju izvaja po korakih. Najprej pesem poslušajo, nato začnejo k njej pripevati po en zlog, kas- neje besedo (Stergar, 2002). Z igranjem na glasbila otroci razvijajo ustvarjalnost, koncentracijo in pozornost ter vzpostavijo komuni- kacijo in sodelovanje pri igranju v skupini (Pepelnak Arnerić, 1997). Igranje na glasbila je lahko zahtevnejše od petja in poslušanja glasbe, saj od otrok zahteva ve- činoma večjo zbranost in dobre motorične spretnosti. Zaradi omejitev na motoričnem področju je treba ot- rokom z motnjo v duševnem razvoju izbrati primerna glasbila glede na njihove potrebe in zmožnosti (na pri- mer zvončke, ropotulje) (Pogorevc Jakop, 2000). Glasbeno ustvarjanje je del otrokovega razvoja in je spontana dejavnost, ki pa se kasneje razvija in širi z ustvarjalnimi dejavnostmi (Oblak, 2000). Z glasbenim ustvarjanjem je mogoče izražati čustva, vzpostavita se komunikacija in interakcija med sodelujočimi v sku- pini (Belak Ožbolt, 1998). Otroke z motnjo v dušev- nem razvoju se spodbudi h glasbenemu ustvarjanju z neposrednimi glasbenimi izkušnjami, ki jih pridobijo z dejavno udeležbo v različnih glasbenih dejavnostih. Poslušanje je glasbena dejavnost, ki nastopa samos- tojno ali kot del izvajanja in ustvarjanja (Borota, 2013). Poslušanje glasbe, predvsem pomirjujoče glasbe, lahko privede do sproščanja napetosti in znižanja frekvence srčnega utripa (Kuhn, 2002), kar je podlaga za uspeš- no učenje. Pri otrocih z motnjo v duševnem razvoju je najbolj učinkovito poslušanje v živo izvedene glasbe, saj pri njih vzbudi večje čustvene odzive, pozornost pri poslušanju glasbe in izdatnejši interes (Stergar, 2002). 3 Otroci, pri katerih se kognitivno, motorično, socialno in čustveno področje razvijejo tako kot pri večini. 26 Glasba v šoli in vrtcu, letnik 26, št. 1 (2023) | Ana Medved, dr. Erna Žgur Brina Jež Brezavšček, Vpliv glasbe na otroke s težjo in težko motnjo v duševnem razvoju M. Voglar (1989, str. 157) je opredelila glasbeno- didaktične igre kot »posebno vrsto didaktičnih iger z nalogami, ki zahtevajo in hkrati razvijajo neke dušev- ne funkcije, dejavnosti in sposobnosti, ki so potrebne za dojemanje, doživljanje, poustvarjanje in ustvarjanje glasbe, z otrokom privlačno vsebino in s pravili, ki so lahko bolj ali manj izrazita in zahtevna.« (Voglar, 1989, 157) Otroke z motnjo v duševnem razvoju takšne glas- bene dejavnosti motivirajo za dejavno sodelovanje, s katerimi razvijajo socialne veščine, ki so pomembne za kakovost življenja (Zanjkovič, 2012). Ključ do uspeha Pri načrtovanju glasbenih dejavnosti je treba upo- števati čustveni, socialni, kognitivni in motorični razvoj vsakega posameznika v skupini. Na podlagi posamezni- kovih želja, potreb, zmožnosti in glede na dane podatke je treba oblikovati glasbene dejavnosti, ki bodo v da- nih okoliščinah z načrtovanimi cilji izboljšale določe- na področja posameznikovega razvoja (Belak Ožbolt, 1998). Najprej mora izvajalec glasbenih dejavnosti prido- biti pozornost otrok z motnjo v duševnem razvoju, kar mu bo omogočalo njihovo sodelovanje (Lathom Ran- docy, 2002). Izvajalec naj načrtuje odmore in jih vklju- či, kadar postanejo otroci utrujeni. Lahko jim pripravi slikovni prikaz, ki ponazarja, kdaj bo konec posamezne- ga srečanja, na primer uro, štoparico ali peščeno uro, ki jo naravnajo sami (Watson, 2007). Glasbene dejavnosti se z otroki z motnjo v dušev- nem razvoju običajno izvajajo v majhnih skupinah (do šest oseb). Otroci se morajo pri sodelovanju v glasbe- nih dejavnostih počutiti varno in v njih uživati. Vedno se začne z izvajanjem lažjih glasbenih dejavnosti. Sledi naj nadaljevanje s težjimi dejavnostmi, s katerimi otroci razvijajo načrtovane veščine. S poznavanjem posame- znikovih interesov, prilagoditev in potreb lažje načr- tujemo dejavnosti, s katerimi želimo razviti določene veščine. Pomembno je, da izvajalec za uspešno sodelovanje otrok z motnjo v duševnem razvoju ustvari prijetno okolje in oblikuje dobre odnose (Schalkwijk, 1994). Če je na začetku na vrsti glasbena dejavnost, ki jo otrok pozna, mu je s tem omogočen vstop v znano in predvid- ljivo okolje (Watson, 2007). Opis in cilji raziskovalne naloge V okviru magistrskega dela na Pedagoški fakulteti v Ljubljani na študijskem programu Specialna in reha- Umiritev z glasbo in masažo ob koncu srečanja (foto: Kamila Holla) STROKA 27 bilitacijska pedagogika smo s študijo primera raziskali, ali se pri dveh devetletnikih, deklici s težjo in dečku s težko motnjo v duševnem razvoju, z izvajanjem pet- najstih glasbenih delavnic, ki so vključevale igranje na glasbila, poslušanje glasbe, ustvarjanje ter glasbenodi- daktične igre, spodbujajo izbrane štiri socialne veščine (pozdravljanje, vzpostavitev očesnega in telesnega stika, upoštevanje navodil in pravil ter sodelovanje), glasbeno izražanje ter izražanje prijetnih čustev. Glasbene delavnice sem izvajala s skupino štirih ot- rok s težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, ki so vključeni v oddelek prve stopnje posebnega programa vzgoje in izobraževanja. Pri delavnicah je sodelovala tudi njihova specialna pedagoginja in varuhinja ne- govalka. Glasbene delavnice sem izvajala strnjeno en mesec, v jutranjih urah. Ure, ki so trajale po 30 mi- nut, smo vedno začenjali z isto dejavnostjo, ritualom pozdravljanja s pomočjo igranja na glasbilo v krogu. Z osrednjimi glasbenimi dejavnostmi – nekatere od njih bom podrobneje opisala v nadaljevanju – smo se osredotočali na učenje štirih socialnih veščin: pozdra- va, vzpostavljanja očesnega in telesnega stika, upošte- vanja navodil in pravil ter sodelovanja. Pri dejavnosti igranja na glasbila so otroci uporabljali preprosta glas- bila (palčke, tamburin in ropotuljo). Sklepna dejavnost delavnic pa je bila namenjena sproščanju in umirjanju vseh otrok v skupini, ki so poslušali pomirjujočo glasbo ter izvajali skupinsko masažo vseh udeležencev. Pri vseh dejavnostih smo otrokom po potrebi besedno in fizično pomagali. Na podlagi analiziranih podatkov, pridobljenih iz različnih virov, in sicer iz strokovne dokumentacije, iz intervjuja specialne pedagoginje pred izvedbo glasbenih delavnic, iz zapisanih opažanj v dnevniku posameznih glasbenih delavnic o napredku na področju glasbenega izražanja in socialnih veščin, iz opazovalne sheme izra- žanja čustev ter iz intervjuja specialne pedagoginje po izvedbi vseh petnajst glasbenih delavnic smo uresničili zastavljene cilje raziskovalne naloge. Osrednje glasbene dejavnosti v raziskovalni nalogi Pozdrav Otroke povabimo, da si ogledajo glasbila, poskusijo nanje igrati, nato si eno izmed njih izberejo. Vsak nato na izbrano glasbilo zaigra v pozdrav sosednjemu otroku v krogu. Ko konča, mu poda glasbilo, ga pogleda v oči in mu pomaha. Na koncu otroci na glasbila zaigrajo skupaj (Pogorevc Jakop, 2000). 4 Hitro in počasi Z otroki najprej poslušamo predvajano glasbo. Nato otrokom damo navodilo, naj se na poslušano glasbo gibljejo (hitro ali počasi, odvisno od tempa skladbe), najprej samostojno (oziroma ob pomoči odraslih), po- tem pa oblikujemo krog z držanjem za roke ter se na hitro in počasno glasbo premikamo v levo in desno smer (Zanjkovič, 2012). Glasba dotikov Otroci spoznavajo zvoke človeškega telesa. Naprej jih spoznavajo sami na sebi (ploskajo z obema rokama, udarjajo po nogi in roki …), nato zvoke izvedejo z roko in nogo z udarjanjem po različnih predmetih v učilnici ter na koncu spoznavajo zvoke, ki jih lahko ustvarijo skupaj (ploskajo z rokami …) (Grögl in Tetičkovič, 2011). Dirigent Otroci se usedejo na blazino. Razdelimo jim različ- na glasbila. Izberemo otroka, ki bo prvi prevzel vlogo dirigenta. V roke mu damo dirigentsko paličico in mu naročimo, naj dirigira svojemu »orkestru« – otrokom tako, da vsakega izmed njih pogleda, da je na vse otroke pozoren in da zraven »dirigira«, maha s paličico. Dru- gim otrokom naročimo, naj gledajo dirigenta in mu sledijo. Ko »dirigent« prvič zamahne s paličico, začnejo otroci improvizirati na glasbila. Vse otroke spodbudi- mo, da se preizkusijo v vlogi dirigenta (Stergar, 2002). 4 Navedeni viri v poglavju Osrednje glasbene dejavnosti v raziskovalni nalogi so bili podlaga za konkretno izvajanje. 28 Glasba v šoli in vrtcu, letnik 26, št. 1 (2023) | Ana Medved, dr. Erna Žgur Brina Jež Brezavšček, Vpliv glasbe na otroke s težjo in težko motnjo v duševnem razvoju Vlak zaupanja Otrokom damo navodilo, naj primejo enega otroka za ramena ali pas in naredijo kolono. Prvi v koloni je strojevodja, ki vodi vlak po prostoru. Otroci si vlogo strojevodje med seboj izmenjujejo. Po glasbi se spreha- jajo in z gibanjem sledijo hitrejšemu ali počasnejšemu tempu (Grögl in Tetičkovič, 2011). Predstavitev rezultatov in ugotovitev Otroka sta s pomočjo glasbenih dejavnosti iz sre- čanja v srečanje razvijala glasbeno izražanje, ki se je kazalo z izboljšanjem igranja na glasbila, pozornejšim poslušanjem glasbe, zavzetejšim izvajanjem glasbenodi- daktičnih iger in razločevanjem glasnih/tihih zvokov ter počasnih/hitrih tempov. Večji napredek na področju glasbenega izražanja je dosegla deklica s težjo motnjo v duševnem razvoju, ki je usvojila več ciljev kot deček, ki ima težko motnjo v du- ševnem razvoju. Kognitivna ohranjenost ima tako po- membno vlogo, saj je vzrok takšnega rezultata dejstvo, da imajo posamezniki s težko motnjo v duševnem ra- zvoju zaradi kratkotrajne pozornosti, slabšega razume- vanja in pomnjenja ter slabših možnosti generalizacije več težav pri usvajanju novih veščin (Heward, 2014). Tako je treba usvojitvi posameznih veščin nameniti več časa in ponavljanja. Igranje na glasbila Deklica s težjo motnjo v duševnem razvoju je proti koncu srečanj dokaj samostojno igrala na glasbila brez pomoči odrasle osebe, tako da je držala glasbilo in nanj igrala pri prosti in strukturirani improvizaciji. Deček s težko motnjo v duševnem razvoju je pri igranju na glas- bila potreboval več pomoči in fizičnega vodenja. Poslušanje glasbe Poslušanje glasbe je bilo iz srečanja v srečanje bolj zbrano, tako poslušanje predvajane glasbe kot tudi tis- te, ki so jo otroci ustvarili sami. Najraje sta oba otroka, vključena v raziskavo, poslušala inštrumentalno glasbo, pri čemer sta se sprostila in umirila. Izvajanje glasbenodidaktičnih iger Glasbenodidaktične igre, ki so bile sestavljene iz različnih glasbenih dejavnosti, sta na začetku izvajala s Igranje na glasbila v krogu (foto: Kamila Holla) STROKA 29 fizično pomočjo odrasle osebe. Pri zadnjih srečanjih je bilo te pomoči manj. Razločevanje med tihimi/glasnimi zvoki in hitrimi/počasnimi tempi Razlikovanje tihih/glasnih zvokov in hitrih/počas- nih tempov sta razvijala postopno z igranjem na raz- lična glasbila ali gibanjem ob glasbi. Boljše razlikovanje na koncu glasbenih dejavnosti je dosegla deklica, ki je potrebovala od začetne fizične pomoči le še besedne spodbude. Deček je pri razlikovanju še vedno potrebo- val fizično pomoč z besednimi spodbudami. Izražanje čustev Na začetku sta otroka pri izvajanju skupinskih de- javnosti z vrstniki pogosto izražala čustva upora, jeze in nezadovoljstva, pri zadnjih srečanjih pa sta začela iz- ražati prijetnejši čustvi veselja ter zadovoljstva, kar je posledica skupinskega izvajanja glasbenih dejavnosti. S. Coyle (2011) je spoznala, da otroci z motnjo v dušev- nem razvoju pri skupinskih glasbenih dejavnostih, ko se navadijo na posamezne socialne položaje, najpogo- steje izražajo čustvo veselja. Socialne veščine Iz analize pridobljenih podatkov smo ugotovili, da sta otroka s srečanji razvijala določene socialne veščine (pozdravljanje, vzpostavitev očesnega in telesnega stika, upoštevanje navodil in pravil ter sodelovanje). Deklica s težjo motnjo v duševnem razvoju je bila pri učenju ve- ščin bolj dovzetna, medtem ko je deček s težko motnjo v duševnem razvoju na tem področju slabše napredoval kot njegova vrstnica. Pozdravljanje Deklica je pred glasbenimi dejavnostmi redko pozdravljala znane odrasle osebe, vrstnikov pa sploh ni pozdravila. Deček pred izvedenimi glasbenimi de- javnostmi sploh ni pozdravljal nikogar. Po izvedenih glasbenih dejavnostih deklica pozdravi tudi vrstnike, pogleda jim v oči in jim pomaha z manj potrebne po- moči. Deček po izvedbi glasbenih dejavnosti še vedno ne pozdravlja samoiniciativno, je pa bolj dovzeten, da po spodbudi pozdravi. Vzpostavljanje očesnega in telesnega stika Socialni stiki, med katere sodita očesni in telesni stik, sta oba otroka razvila do te mere, da sta bolj prip- ravljena sprejemati socialne stike drugih ljudi, pred- vsem vrstnikov. Po končanih glasbenih dejavnostih je deklica pri skupinskih glasbenih dejavnostih vzpostavljala več očesnega stika, tudi z vrstniki. Deček je na koncu glas- benih dejavnosti še vedno teže vzpostavljal očesni stik tako z odraslimi kot z vrstniki. Pred glasbenimi dejavnostmi sta se deklica in deček telesnih stikov z vrstniki izogibala in se jim celo upirala. Po izvedenih srečanjih se telesnega stika z vrstniki dekli- ca sedaj manj izogiba in se mu manj upira, če so poleg odrasli. Telesnega stika deček še vedno ne vzpostavi sa- moiniciativno z namenom sodelovanja z vrstniki, je pa do tovrstnih telesnih stikov bolj strpen. Upoštevanje navodil in pravil Navodilom in pravilom se je ob glasbenih dejavno- stih deklica naučila slediti, deček pa se je ob pomoči manj upiral upoštevanju pravil in navodil. Deček je pri skupinskem izvajanju glasbenih dejavnosti manj vzne- mirjen in zato laže upošteva navodila in pravila. Sodelovanje v skupini Deklica je pred glasbenimi dejavnostmi teže sode- lovala z vrstniki, saj je ti niso zanimali in je bila raje v interakciji z odraslimi. Deček pred glasbenimi dejav- nostmi ni sodeloval z vrstniki in je takšnim dejavnostim težko sledil. Po glasbenih dejavnostih je deklica pri sodelovanju z vrstniki pri skupinskih dejavnostih bolj samostojna in z vrstniki laže sodeluje kot prej. Ti izsledki se ujemajo z ugotovitvami avtorjev D. Abells idr. (2008), ki so dog- nali, da otroci z motnjo v duševnem razvoju raje kot pri prostih dejavnostih sodelujejo z vrstniki pri strukturira- nih dejavnostih, med katere sodijo tudi glasbene. Deček se je z vsakim naslednjim srečanjem bolj pri- vadil skupinskim glasbenim dejavnostim in postal bolj fleksibilen pri sodelovanju z vrstniki. Varno okolje, ki ga je ustvarila glasba, ga je spodbudilo k temu, da ga 30 Glasba v šoli in vrtcu, letnik 26, št. 1 (2023) | Ana Medved, dr. Erna Žgur Brina Jež Brezavšček, Vpliv glasbe na otroke s težjo in težko motnjo v duševnem razvoju sodelovanje ne vznemirja toliko kot prej in je za takšne dejavnosti bolj dovzeten. Ocenjujemo, da sta deček in deklica z glasbenimi dejavnostmi pridobila izkušnje in veščine, ki jih bosta potrebovala v socialnih situacijah. Največje spremem- be so se z izpeljanimi glasbenimi dejavnostmi dogodile predvsem pri vzpostavljanju odnosa z drugimi vrstniki in vključevanju v skupinske dejavnosti. Na podlagi pri- dobljenih in analiziranih podatkov ocenjujemo, da so glasbene dejavnosti pri obeh otrocih spodbudile napre- dek pri proučevanih socialnih veščinah. Sklep Otroci s težjo in težko motnjo v duševnem razvo- ju so zaradi narave svoje motnje velikokrat prepuščeni individualnemu delu z odraslimi osebami in prema- lokrat vključeni v skupinsko delo z vrstniki, s katerimi bi razvijali socialne veščine. Ob tem je ustrezno izraža- nje čustev veselja in zadovoljstva ključnega pomena za vzpostavljanje in vzdrževanje uspešnih socialnih odno- sov z vrstniki. Glasba je lahko v tem primeru vezni člen med otrokom in njegovimi vrstniki, saj lahko z njeno pomočjo razvija socialne veščine za vzpostavljanje soci- alnih interakcij, ki mu pridejo prav tudi v prihodnje. V raziskovalnem delu magistrskega dela smo ugo- tavljali, kako in v kolikšni meri lahko pri deklici s težjo in dečku s težko motnjo v duševnem razvoju glasbe- ne dejavnosti vplivajo na socialne veščine sodelovanja, upoštevanja navodil in pravil ter pozdravljanja, na so- cialne stike med vrstniki, na glasbeno izražanje ter na izražanje čustev. Po izpeljanih petnajstih glasbenih delavnicah smo s pomočjo analiziranih podatkov prišli do skupnih ter posplošenih ugotovitev, da glasbene dejavnosti pozitiv- no vplivajo in spodbujajo napredek na področju social- nih veščin, glasbenega izražanja ter izražanja prijetnih čustev pri skupinskih dejavnostih z vrstniki pri obeh otrocih. Z osredotočenostjo na posameznega otroka pa smo z dobljenimi rezultati dognali, da je pri deklici, ki ima težjo motnjo v duševnem razvoju, prišlo do več- jih sprememb na področju sodelovanja med vrstniki, vzpostavljanja telesnega in očesnega stika, pozdravljanja ter upoštevanja navodil in pravil, ki so pomembna za skupinsko delovanje. Prav tako je bilo pri njej opaziti večji napredek na področju izražanja čustev veselja in zadovoljstva med glasbenimi dejavnostmi, pri katerih je sodelovala z vrstniki. Pri dečku kot otroku s težko motnjo v duševnem razvoju pa je zaradi njegovih izrazi- tejših primanjkljajev in težav opaziti manj izboljšav na opazovanih področjih. Glasba, ki je njegovo močno in- teresno področje, mu je omogočila vzpostavitev varnega okolja, v katerem je bilo sodelovanje z vrstniki z njegove strani laže izvedljivo. Kljub temu bi potreboval še več urjenja socialnih veščin in drugih spretnosti s pomoč- jo glasbenih dejavnosti. Menimo, da bi morali z njim izvesti več glasbenih delavnic, da bi prišlo do večjih sprememb na področju socialnih veščin, pri izražanju prijetnih čustev in pri glasbenem izražanju. Kljub spodbudnim dosežkom pa ob dejstvu, da je bila raziskava oblikovana na majhnem vzorcu otrok s težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, ne moremo z gotovostjo trditi, da pozitivni učinki glasbenih dejav- nosti na področju spodbujanja socialnih veščin, izra- žanja čustev in glasbenega izražanja veljajo za celotno populacijo teh otrok. Tudi generalizacija se v obdob- ju petnajstih srečanj še ni popolnoma izrazila, saj smo se v raziskavi osredotočili na trenutne spremembe ter napredek na glasbenih delavnicah in ne na dolgoročne učinke pridobljenih socialnih veščin med otrokoma ter njunimi vrstniki v drugih socialnih položajih in oko- ljih. Z dobljenimi rezultati potrjujemo dejstvo, da je treba upoštevati vsakega otroka posebej, se seznaniti z njegovimi primanjkljaji, zanimanji in močnimi podro- čji, s katerimi se spodbuja učenje novih vsebin. Prispevek raziskovalne naloge tako omogoča spoz- nanje, da je treba osvojene socialne veščine s pomoč- jo glasbe postopno prenesti v druga socialna okolja ter vzpostaviti njihovo generalizacijo, saj ta omogoča priložnosti za uspešnejši celostni razvoj in kakovostnej- še življenje otrok s težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. STROKA 31 Viri in literatura Abells, D., Burbidge, J. in Minnes, P . (2008). Involvement of adolescents with intellectual disabilities in social and recreational activities. Journal on Developmental Disabilities, letnik 14, št. 2, str. 88–94. http://www.oadd.org/publi- cations/journal/issues/vol14no2/download/abellsEtAl.pdf Belak Ožbolt, J. (1998). Glasba kot oblika ustvarjalnega izražanja pri socialnih igrah. V: Virk, Rode, J. in Belak Ožbolt, J. (ur.), Socialne igre v osnovni šoli, str. 49–54. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Bernheimer, L. P ., Keogh, B. K. in Guthrie, D. (2006). Young children with developmental delays as young adults: Predicting developmental and personal-social outcomes. American Journal on Mental Retardation, letnik 111, št. 4, str. 263–272. Borota, B. (2013). Glasbene dejavnosti in vsebine. Koper: Univerzitetna založba Annales. Carlson, L. (2013). Musical becoming: Intellectual disability and the transformative power of music. V: Wappett, M. in Arndt, K. (ur.), Foundations of disability studies. New York: Palgrave Macmillan, str. 83–103. Coyle, S. (2011). A qualitative analysis: The effect of Music Therapy on a person with intellectual disability. Unpub- lished Social Science Project. DBS School of Arts: Dublin. http://esource.dbs.ie/bitstream/handle/10788/312/ba_ coyle_s_2011.pdf?sequence=1 Grögl S. in Tetičkovič B. (2011). Telo v zvoku Gibalno-glasbene igre za otroke s polžkovim vsadkom. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. Hallam, S. (2010). The power of music: Its impact on the intellectual, social and personal development of children and young people. International Journal of Music Education, letnik 28, št. 3, str. 269–289. http://journals.sagepub. com/doi/pdf/10.1177/0255761410370658 Heward, W. L. (2014). Exceptional Children: An Introduction to Special Education. ZDA: Pearson. Lathom Randocy, W. B. (2002). Pediatric Music Therapy. Springfield: Charles C. Thomas. http://eds.b.ebscohost. com.nukweb.nuk.uni-lj.si/eds/ebookviewer/ebook/bmxlYmtfXzQ0NjMwOV9fQU41?sid=e79b9346-cc4c-4edc-ae 9a-f52bc9fc7fa9@sessionmgr102&vid=1&format=EB&rid=1 Marinič, D., Burnik, F ., Vališer, A., Barborič, K., Potočnik Dajčman, N. in Dretnik, F . (2015). Otroci z motnjami v duševnem razvoju. V: Vovk Ornik, N. (ur.), Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, str. 6–7. http://www.zrss.si/pdf/Kriteriji-motenj-otrok-s-pose- bnimi-potrebami.pdf Oblak, B. (2000). Glasbena slikanica 1. Priročnik za učitelje. Ljubljana: DZS. Pepelnak Arnerić, M. (1997). Glasbena terapija pri otrocih in mladostnikih z motnjami vedenja in osebnosti. Psihološ- ka obzorja, letnik 6, št. 3, str. 97–104. http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-C3TWYR3K Pogorevc Jakop, V. (2000). Glasbena pravljica in glasbene didaktične igre pri otrocih z zmerno in težjo motnjo v duševnem razvoju (Diplomsko delo). Pedagoška fakulteta, Ljubljana. Schalkwijk, F. W. (1994). Music and people with developmental disabilities: music therapy, remedial music making and musical activities. London: Jessica Kingsley. Stergar, I. (2002). Terapija s pomočjo glasbenih dejavnosti pri otrocih z motnjo v duševnem razvoju (Diplomsko delo). Pedagoška fakulteta, Ljubljana. Voglar, M. (1989). Otrok in glasba: metodika predšolske glasbene vzgoje. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Zanjkovič, M. (2012). Vpliv glasbeno didaktičnih iger na učenje socialnih veščin pri učencih z motnjo v duševnem razvoju (Diplomsko delo, Pedagoška fakulteta). Dostopno na http://pefprints.pef.uni-lj.si/703/1/Diplomsko_delo_s_prilog- ami.pdf (10. 5. 2017). Žgur, E. (2007). Kdo so otroci s posebnimi potrebami?. V: Medicinska sestra pri delu z otroki s posebnimi potrebami v Centru za usposabljanje invalidnih otrok Janka Premrla Vojka Vipava: zbornik predavanj (str. 18–23). Ljubljana: Zbor- nica zdravstvene in babiške nege Slovenije, Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v pediatriji. Žgur, E. (2013). Dimenzije učenja pri izobraževanju učencev s posebnimi potrebami. Vodenje v vzgoji in izobraževan- ju, letnik 11, št. 2, str. 55–70. http://solazaravnatelje.si/ISSN/1581-8225/2013_2.pdf Watson, T. (2007). Working with people with profound and multiple learning disabilities in music therapy. V: Wat- son, T . (ur.), Music Therapy with Adults with Learning Disabilities. New York: Routledge, str. 98–111.