Ni mislil na odcepitev od Rusije, po povratku iz trdnjave je celo poizkušal napisati epos v rusko-ukrajinski mešanici, kar mu je seveda izpodletelo. Toda njegova zasanjanost v zgodovino, njegovi Hajdamaki in Kobzar so delovali še pozneje, ko je bila cirilo—metodijska miselnost že davno preživela, in delujejo še danes. Vse Ševčenko ve pesmi so v formi in v ritmu veren odraz narodne poezije. Nikoli ni v njih nič tujega. Svetovne literature itak ni poznal, proti ruski pa je imel predsodke. Puškina ni mogel trpeti zaradi Poltave, ki je po njegovem mnenju samo ruska prikrojitev zgodovine in ni niti slutil, kako sorodna sta si vsaj po vlogi, ki sta jo imela vsak v svojem narodu. Poljake je smrtno sovražil in tako mu je ostala samo ena šola, narodna pesem, ki so jo prepevali slepci Kobzarji, narodna pesem po obliki in po snovi, najsi bo že šaljivo igriva ukrajinska romanca ali zamišljena kozaška duma. Toda globoka osebna tragičnost vendar prepreči, da bi kadarkoli izzvenele v običajne narodne motive, kot jih je bilo toliko pri slovanskih narodih v dobi romantike. Še danes, po sto letih, je še vedno svež in prepričevalen, Ukrajincem pomeni najmanj toliko kot nam Prešeren, morda še več, ker je bilo v njem več upora proti razmeram in so njegove pesmi še danes borbene kot so bile takrat, ko jih je pisal, četudi je narodnostni boj Ukrajincev prešel že v popolnoma drugo fazo. Pri nas je imel Ševčenko mnogo občudovalcev v dobi, ko je doraščala naša moderna. Janez Ev. Krek se je vrnil z Dunaja, kjer je imel v Terezi-janišču nekaj ukrajinskih kolegov, kot njegov vnet občudovalec. Ševčenka so brali vsi, ki so zahajali h Kreku. Prevod Hajdamakija lani umrlega župnika Abrama, Krekovega učenca, je sicer slab in danes že zastarel. Mnogo pravilneje ga je razumel Župančič; Ševčenkov vpliv cesto zazveni v ritmu in preprostosti njegovih verzov, ko se je otresel dekadentstva. Danes se pri nas malokdo zaveda, da imajo tudi slovanski narodi umetnike, ki zaslužijo, da bi jih poznali vsaj tako dobro kakor zapadne, ker so ustvarili mnogo, česar zapadna umetnost še danes ne pozna: ono objektivno, brezosebno resničnost, ki je posebno iz ruske literature ustvarila tako svojevrsten svet, ki nam je sicer tuj, toda človeško bližji kot zapadni individua-lizem. Tam v vzhodnih stepah je človek kot muha, mora na neki način pozabiti nase, in to, kar ostane, čutijo vsi. Ševčenko je sicer preprost, toda baš zato, ker je preprost, je temu skoro azijskemu svetu še bližji. DROBIŽ IZ DOBE RESTAVRACIJSKE CENZURE (Zemlja, Prešeren) FRANCE KIDRIČ V dobi avstrijske restavracijske cenzure so bile na Slovenskem vloge cesto tako čudno razdeljene, da jih moremo le umeti, če suponiramo zelo velik vpliv osebnih simpatij ali antipatij brez vodstva načelnih misli ter ako upoštevamo obenem poseben način borbe med obema cerkvenima strujama: janzenizmom in protijanzenizmom. Pogumen pisatelj, ki je vodil o tem račun ter poznal tudi hojo po ovinkih, si je utegnil nakloniti v trenjih z malenkostno in pogosto bornirano cenzuro izjemoma tudi užitek uspelega trika... 129 Prešeren, ki je izza 1834 imel sloves, kako zna cenzuro voditi za nos, je slavil več takih zmag. Vsaj enkrat pa se je posrečil poskus tudi njegovemu za pet let mlajšemu brezniškemu rojaku Jožefu Zemlji, ki je začel slovenski pesnikovati menda 1826-27 kot bogoslovec drugega letnika in slušatelj Metelkovih slovenskih kurzov, poslal 1831 iz Zumberka, kjer je 1829-1833 kaplanoval, Kastelcu za »Čbelico« svoje prve prispevke (za psevdonim si je določil **) ter objavljal svoje slovenske verze po prekinitvi »Čbelice« tudi v ljubljanskem nemškem tedniku (Marn XIX, 1). Zemlji je bila lastna skromna verzifikatorska nadarjenost, a precejšnja sprejemljivost za nove ideje, na primer tudi za ideje ilirizma in Gajeve »Danice«, katero si je naročil menda med prvimi Slovenci, ki so se dali pridobiti. Ilirizma pa ni sprejel v celoti kakor Vraz: medtem ko je v bistvu ostal zvest osnovi slovenskega posebnega literarnega jezika ter se zadovoljeval predvsem z leksikalrdmi koncesijami, je glede izbire epske snovi in glede črkopisa naglašal potrebo sloge. Na njegov odnos do češkoilirskega črkopisa, ki je izza 1838 tudi na Kranjskem štel vse več pristašev, je poleg »Danice« odločilno vplival pač Andrej Smole, za katerega je dotiskal Blaznik do 27. julija 1840 samo še 500 izvodov »Matička« s starimi »kranjskimi črkami«, 500 pa že z »novimi ilirskimi«, potem pa samo z novimi črkami do 18. avgusta 1000 izvodov »Varna« (Blasnikov Arbeitsbuch), in po 28. avgustu 1840 Vodnikove pesmi (ZMS 1902, 196). Za novi črkopis je bil Zemlja, ki je pastiroval 1833—1835 v Toplicah, a potem bil v Ambrusu za vikarja, kmalu tako vnet, da je 1841. izročil Kastelcu nekaj narodnih pesmi za »Čbelico« samo pod pogojem, da izide almanah v novi obleki (Smičiklas, Babukič 66). Motilo ga ni, da je bil tisk z novimi črkami dražji (Smole je plačal za polo »Matička« v bohoričici 9, v gajici 14 gld.). Zemljev slovenski pesniški vzor je bil prvotno Vodnik, v časih »Čbelice« pa se je vnel za Prešernove oblike: sonet in stanco. Posebno je vplival nanj Prešernov »Krst«, ki mu je bil prikupen tudi po vsebini: do spomladi 1841 je tudi ambruški vikar pripravil za tisk »povest u pesmi«,